Če bi naju s Samotom vprašali, kako je bilo, ko sva se spoznala, bi se morala spet uskladiti, kdaj sva se pravzaprav spoznala. Poznava se že približno sto let; od osnovne šole do mature sva bila sošolca. Samo včasih reče, da se je kot otrok priselil v Idrijo zato, da bi spoznal mene… kar je itak too cute hipoteza 🥹 Well, ni edina možna, je bila pa potrjena, tako da ni kej, kupljeno 😍!!
Leta 2015 sva bila skupaj na okrogli obletnici mature in srečalo se nas je skoraj vseh enaindvajset iz našega razreda idrijske gimnazije. Lahko si predstavljate, da je bilo veliko vsega, tudi za povedat si. Med drugim je padlo vprašanje, ki se izven konteksta sliši okorno formulirano, a ko je bilo izrečeno, je bilo v resnici mišljeno čisto iskreno in preprosto: “Kaj misliš, kdo od nas bi bil ‘primeren kandidat’ za psihoterapijo?”
“Primeren kandidat” za psihoterapijo??
Od leta 2015 do danes se je v družbenem kontekstu glede psihoterapije ziher marsikaj spremenilo. Psihoterapija ne sedi več v zadnji vrsti, daleč za vso psihiatrijo in new age alternativo, ampak se je zrinila konkretno naprej. Psihoterapevtskih pristopov je na voljo več, kot jih je bilo, in tudi psihoterapevtov ni več malo!
Hkrati je človeška narava še vedno narava 🤷♀️. Določene zakonitosti so; v osnovi so zadeve iste danes kot so bile 2015, in “kandidati” smo si tudi podobni! Hipoteza: će si predstavljamo, da ekstrapoliramo vse žive in možne razloge, zakaj ljudje gremo na terapijo in potem tudi delamo proces, torej smo “primerni” kandidati za psihoterapijo, bi lahko dobili eno samo varianto, ki ima tri nianse:
- Ne znamo ali ne zmoremo dobro občutiti sebe in razmisliti o sebi.
- Ne znamo, ne zmoremo ali nočemo globlje občutiti in razmisliti o človeku poleg nas.
- Ne uspe nam smiselno ravnati s sabo ali pa nam to ne uspeva v odnosih z drugimi.
Zares občutiti in razmisliti ter preudarno delovati je preplet globljega razumevanja in kontemplacije tega, kako delujejo odnosi, natrenirane veščine samoopazovanja in opazovanja drugih ter nekaj malega umetnosti, kako vse to pripeljati v vsakodnevni lajf, ki je prepreden z odnosni. Vse skupaj ni 🚀rocket science 🚀, vse to se da naučiti, je pa hkrati res, da ni spet čisto tako simple! Potrebno se je potruditi in trenirati in vztrajati, da postopoma osvojimo vse naštete reči… sploh, ko nas tega niso naučili od majhnega.
Bolji život, anyone?
Ko pridemo v krizo in vendarle začnemo z “delom na sebi”, imamo velikokrat eno samo štartno željo in sicer, da bi se preprosto “končno počutili bolje”.
Potreba po “počutiti se bolje” vsebuje zahtevo, ki jo izrazimo sebi in drugim bolj ali manj direktno, namreč, da hočemo pregnati slabe občutke čimprej oz. po možnosti takoj. Ko smo v takem stanju, smo zelo ranljivi. Hitreje, bolj hipno, kot nam nekdo obljubi, da bomo bolje, bolj se oprimemo upanja in se prepustimo nekemu dogajanju. Če imamo že nekaj izkušenj sami s sabo in nismo ravno novinci, potem sicer vemo, da 1-2-3 ne bo šlo, ampak še vedno lahko delamo kup enih kognitivnih napak glede pričakovanj. Recimo, ko smo oddaljeni od zavedanja svoje avtentične moči, želimo za boljše počutje spremeniti ljudi okoli sebe. Ali pa se želimo “znebiti” tesnobnih občutkov, “znebiti” se hočemo tudi občutkov krivde, “nehati” z negativizmom, “razrešiti” odnose ali pa si “povečati” samozavest, “izboljšati” samopodobo.
Vse to so običajne, legitimne vstopne točke v psihoterapijo… ampak so hkrati samo to – vstopne.
Izkušnja namreč kaže, da sprememba npr. moža ne bo cilj v psihoterapiji, “znebiti” se simptomov ali stremeti k temu, da “si izboljšamo” karkoli pa bodisi na dolgi rok ni pametno ali pa ni tehnično izvedljivo na klik, kot bi si želeli. Predvsem pa, kaže izkušnja, vse to ne prinese tistega, kar ljudje v resnici iščemo.
In kaj iščemo?
Ko so nam pomembni odnosi in odnose postavljamo na vrh lestvice svojih vrednot, iščemo občutenje povezanosti s sabo in drugimi. Tisti, pri katerih visoko kotira individualna ekspresija sebe, iščemo svojo pristnost in kreativnost – svoj avtentični izraz. In tisti, ki nam ogromno pomenita potrditev skozi delo in doprinos skupnosti, iščemo pot v svojo osebno moč.
Oblike in načini, kako pridemo globlje do občutij povezanosti, do svoje pristnosti ali osebne moči, so različni.
Ampak redko do tega pride z “znebila sem se tesnobe” in “izboljšala” sem si samopodobo in to hitro, hipno, takoj! Povedano po domače – to so preveč površinski cilji in preveč površinski pristopi za dosego smiselnih ciljev. Površinski cilji in površinski pristopi ne peljejo k globljemu občutenju celostnega zadovoljstva, uspešnosti in miru s sabo in življenjem, ki si ga verjetno vsi želimo in ga tudi iščemo; verjetno pravim pa zato, ker res še nisem slišala za človeka, da bi intencionalno in pri polni zavesti iskal frustracijo, občutek neuspešnosti ali občutek konstantne jeze ob vsem, kar se mu dogaja.
Ljudje smo narejeni tako, da naravno sledimo dogajanju zunaj nas in površinskosti smo dejansko kar nekako navajeni. Orientiramo se glede na okolje. Smo radovedna bitja, usmerjena na stik z okoljem okoli nas, ki nam že v trebuhu omogoča preživetje. In ta vzorec je naše pradavno gibalo. Ko potem rastemo, ostanemo ne samo organsko usmerjeni na okolje, ampak postanemo obremenjeni z njim. In s tem se zataknemo v površinskosti, konkretno.
V odnosih se to pokaže recimo, da hodimo naokoli s kupi domnev o drugih ljudeh in svetu. Prvo kot prvo, domnevamo – namesto da bi vprašali, se pogovarjali in preverjali, kaj dejansko mislijo in čutijo ljudje. H-krati nekritično verjamemo avtocesti svojih misli, medtem ko premalo razumemo in upoštevamo globljo verzijo zaznave manifestne realnosti, ki prihaja skoz celotno naše telo, zelo “obilno” pa predvsem skozi magično občutenje trebuha (haro pri moških / maternico pri ženskah)… ter seveda srce.
Koliko časa in prostora si res vzamemo za stik s sabo, za temeljit pogovor s sabo? In koliko časa in prostora si vzamemo za to, da prisluhnemo in slišimo, kar nam ljubljeno bitje želi sporočiti?
To je način, kako na dolgi rok razbijamo površinskost in obsedeno usmerjenost navzven!
Poleg tega, da smo orientirani navzven, se torej ljudje radi izgubljamo v površinskih meandrih našega uma. Sem recimo spada nekonstruktivno razmišljanje o preteklosti ali prihodnosti. Fokus na preteklosti, ki je povsem nepotreben (se pravi nima veze npr. z realnim procesom žalovanja…), nam služi kot distrakcija od tukaj-in-sedaj, hkrati pa vodi v občutja praznega obžalovanja ali mrtve melanholije. Na drugi strani lahko zapadamo v nekonstruktiven fokus na prihodnosti, v katerem nam povsem manjka vere in zaupanja v Dobro, v nek kozmični red. Izvajamo recimo mentalno kontrolo na prihodnostjo, kar nam vzdiguje občutja tesnobne na vseh nivojih, od telesa do uma. Iz določenih globljih razlogov se ne zmoremo pre-pustiti, spust-iti… in zato trpimo.
Fokus je tako pogosto razpršen, površinski… ali pa je zunaj – zunaj našega prostora ali časa.
Iz vidika evolucije zavesti pri večini od nas ni več potrebe za tem, da ostajamo tako zelo “zunaj” in tako zelo površinski. Hkrati je nujno, da se zbudimo v globlje občutenje sebe. Evolucija človeške zavesti počasi, a zagotovo, prehaja v novo fazo, kjer bomo morali znati občutiti sebe, svet in ljudi, ter “brati” svet tudi skozi svoje telo, sicer se bomo v poplavi vsega preprosto mentalno izgubili.
Hkrati je tako, da so za večino nas mimo časi, ko je bilo preživetje vrste odvisno od zaščite pred divjimi zvermi. Ja, naši predniki so morali biti oprezni in preveč pozorni na okolje, če so hoteli preživeti, nahraniti pleme, nadaljevati reprodukcijo in ohraniti vrsto. Danes tega ni več, naš fokus pa še vedno ostaja na zunaj.
Kar je bil včasih strah pred zvermi, je postala obsedenost babic s tem, kaj bo rekel župnik, in mamin ja kaj bodo pa sosedje rekli?!? Vse to si lahko predstavljamo, da je tudi zlito v naš osebni, avtomatiziran program. Recimo, ko si rečemo, da nečesa ne morem in se hkrati sploh ne zavedamo, od kje to samoomejevanje izvira? Samo teče skozi mene.. Še vedno se sprašujem, tako kot babica in mama, kaj bodo pa drugi rekli, ter v svet projiciram evolucijski strah. Potem pa se slabo počutim, nesrečna sem, neizpolnjena.
Primerjanje? Ja, kar problem…
S tem, ko imamo fokus na zunaj, avtomatično plujemo skozi poplave podatkov in informacij, ki jih producirajo posamezniki, skupine, institucije; do nas vse to pride skozi izobraževanje, skozi socialna omrežja in medije. Površinsko smo seznanjeni s tisoče zornih kotov, od vrstniških do verskih, korporacijskih in znanstvenih. Od malih nog nas tako opremljajo s podatki… ne učijo pa nas slediti svojim občutkom, misliti svoje misli ter delovati v skladu z vsem tem, kar je “naše”!
Navajeni absorbcije podatkov in informacije, ne pa avtonomnega razmišljanja, smo hkrati vsi po vrsti tako naučeni še iluzije, da obstaja pravilen podatek, pravilen odgovor. Da obstajata prav in narobe, ki sta zelo pomembna. Za “pravilno” smo nagrajeni; petka (5)… in ko ni pravilno, smo kaznovani (z nižjimi ocenami – 4, 3, 2, 1). Pri tem je najbolj bizarno, da po večini nikogar ne zanima, zakaj je naš “nepravilen” odgovor drugačen od “predpisanega” in kakšen smisel ima. Le ocenjevani smo. Le ocenjujejo nas, od majhnega.
Mi pa se preko teh ocen primerjamo ali pa primerjamo druge. Začne se recimo že s podatkom, kako veliki in dolgi smo bili pri rojstvu. Ne rečem, lahko je fascinatno… recimo, punco, težko 4.5kg, je absolutno fascinatno rodit, o tem se ne moremo prerekat 😉, ampak… ni poanta v tem. Zgodi pa se, skozi življenje v družbi, kakršna je, da iz podatkov, informacij in primerjanja to nastane poanta. In te številke in informacije in primerjanja, kakršne koli že, progresivno vedno bolj vplivajo na naš občutek sebe.
Številke so simbol primerjanja; praktične so za primerjanje.
Problem primerjanja pa je, da rado potlači človeškega duha in škoduje zdravi kreativnosti, moči, občutku povezanosti.
Primerjanje hitro vodi v kritiziranje. Ni dolga pot med preprosto primerjavo lastnosti, npr. teže dveh sester, do ocene, ki izpostavlja pomanjkljivost. Od “Anka tehta 60 kilogramov, Barbara pa 75 kilogramov,” do “Barbara je pretežka, saj tehta 75 kilogramov, medtem ko je Anči lažja s 60 kilogrami” je kar kratka pot… Meni se zdi to vsekakor ful zahtevno. Vsaka kritika izhaja iz primerjanja in s tem smo lahko hitro na spolzkem terenu.
Kritika, kritiziranje + kar pride zraven
Kritika samo po sebi je lahko dragocen pripomoček za pozitivne spremembe, ampak ko je podana na jasen, spoštljiv in koristen način. To samo pomeni, da se osredotoča na vedenje in ne osebnost človeka; da je točno jasno, na kaj se nanaša; da vsebuje konstruktiven predlog za spremembo oz. izboljšanje; da je izrečena na spoštljiv način in da je timing kritike primeren. Dobra kritika je izjemno dragocena, hkrati pa je ni enostavno oblikovati. Zahteva kvaliteten razmislek o situaciji, o problemu, o človeku, o našem odnosu z njim in tehtno izbiro načina komunikacije.
Tekom odraščanja in mladosti pa je primerjanje in kritiziranje, ki ni dobro izdelano, in če je tega veliko, hitro lagho rušilno. Kruto in nazorno se to izrazi pri motnjah hranjenja. V nezdravljenih fazah motenj hranjenja lahko ljudje vsako uro stojijo na tehtnici; vsako povečanje telesne teže za par gramov jih lahko hipotetično spravi v samouničevalni obup. Številke jih vodijo, primerjanje jih vodi, kritika jih razžira in vse, kar imajo, je zaznava številk, kritike in primerjanje. Občutka sebe skozi telo in psihospiritualnega občutenja sebe praktično nimajo oz. ga še dodatno izgubljajo skozi mučenje telesa, kar nosi večkrat tudi globljo simbolno zgodbo… in logiko.
Ko smo ravni pri številkah. S pomembnostjo številk in primerjanja in kalkuliranja – česarkoli, od kilogramov do denarja, se velikokrat obratnosorazmerno izgublja naš drug tip zavedanja, ki je veliko globlji, intuitiven, simbolen, magičen, poln skrivnosti in vsega, kar je mehko, a hkrati temno; urejeno, a na ciklični način; neoprijemljivo, a hkrati plodno.
Bolj kot smo obsedene z zunanjim, površinskim, številkami in primerjanjem, večja je verjetnost, da se znajdemo pri 35., 45., 50. s škatlo robčkov na kavču, cele sfrustrirane in na meji joka, preplavljene z negativnimi mislimi in krutim samogovorom, medtem ko razmišljamo, kako obupno izgledamo, kako neuspešne smo na splošno v življenju in kako nam itak ni nič uspelo in nam tudi ne bo. Kilaža ni uredu, obseg trebuha ni uredu, premalo je narejeno, premalo pravljic smo prebrale, premalo smo se igrale z otroci, otroci so vse prej kot odličnjaki in primabalerine, kvartalni cilji niso doseženi, bilance bi lahko bile boljše, število orgazmov pa tud. Not funny!!!!
V vsem tem ni nič koristnega za nas. Še manj pa je smiselnega. Primerjanje je večinoma nekoristno, v najslabšem primeru pa toksično.
Ko se združi s kritiziranjem, je namreč odlično gojišče sramu, sram pa je mučen, beden, grozen občutek, ki dejansko lahko povsem izniči stik z našo Dušo. Nasvet? Opustite ga. Prepovejte si ga pri seni in ne ga gojiti v vašem okolju, v odnosih! Radikalno torej opustite željo, da se nasilno spremenite v skladu z nekimi standardi, ki vam jih vsiljujejo drugi, družba ali vi sami sebi, ker ste jih ponotranjili… Primerjanje uporabljajte le strogo premišljeno, v visoko strukturiranih situacijah z jasno namero – ko recimo obračate številke v excelu in točno veste, kaj primerjate in s kakšnim namenom, ter veste, da vas to nekam konstruktivno pelje.
Sicer pa ga o-pustite. V kolikor vas namreč določeno primerjanje v vseh teh desetletjih ni pripeljalo v občutke ponosa in zadovoljstva s sabo, tega enostavno ne počnite več. Pa ne se jeziti nase, če ste to do sedaj počeli. V svoje življenje ali življenje družine ali življenje svoje ekipe zgolj vpeljite pravilo, mogoče na račun opuščanja kakih drugih, nesmiselnih:
“Primerjanje prepovedano!”
Kaj naredi primerjanje med ljudmi tako strupeno? Zakaj nima smisla, da primerjate otroke med sabo? Ali pa da vedno vprašate otroka, ko “prinese” oceno domov, kako so pa drugi v razredu pisali? Ali, da primerjate sebe, ko ste bili mlajši, in vaše otroke sedaj? Zakaj je neumno, da rečete, “ko sem bila jaz v tvojih letih…. ” in naredite iz tega liturgijo? Ali da poveste, kakšna je sestra 1 in kakšen bi brat 2 moral biti?
Primerjanje izpodbija realnost tistega, ki je primerjan. In s tem avtomatično vsebuje degradacijo njegove realnosti.
Kritika ni in niti nikoli ne bo zares koristna. Lahko si domišljate, da bo, ampak namen kritike, še tako lepe, ovite v darilni papir, je manipulacija. Ker? Ko želimo drugemu res dobro, si vzamemo čas, se približamo ljubeče in mu pomagamo ozavestiti kvalitete ter iskati kreativne rešitve in dobre variante.
Lahko komot preskočimo kritiko.
Ne rečemo, “to ti povem, ker te imam rada.” Kritika nima nobene veze z ljubeznijo, sploh pa ne, ko je destruktivna ali negativna. Kritika se osredotoči na to, kaj je narobe in predvsem, kaj manjka ter kaj bi lahko bilo bolje.
Vedno je kaj, kar bi lahko bilo bolje.
Ampak vprašanje je, če je v določeni situaciji to smiselno poudarjat? Ali se da tudi drugače?
Kontekst je v življenju vedno pomemben. V kolikor imamo npr. v poslovnem svetu jasen konsenz za konstruktivno kritiko in skupen cilj, ki ga zasledujemo, lahko delamo tudi s kritiko, usmerjeno na delo in rezultate. Ampak izkušnja kaže, kot rečeno, da moraš biti kar genij, da znaš to prav obrnit. Kaj pa v mehkih odnosih? Se pravi v intimnosti in družini? Stvari ziher ne tečejo na tak način. V družinah, v mehkem okolju, nismo usmerjeni k cilju in storilnosti, ampak smo prvinsko usmerjeni k ljubezni – k negovanju in spodbujanju vsakega člana družine. Vsaj tako naj bi bilo.
Najbolj pomembno je, da se človek v družini počuti varen, sprejet in spodbujan v tem, kdo je… ne pa da se potiho sekira, ker ni tak, kot drugi mislijo, da bi moral biti! Ker ne dosega standardov. Nekih ciljev! Nekih faking vizij! Ali idealov.. ki so mimo njegove realnosti.
V družini se z nekimi kvazikorporativnimi prijemi ne pride daleč, razen v negativnem smislu. Kadar smo rastli v tako “vodeni” družini, imamo lahko veliko problemov sami s sabi tudi kasneje, “na stara leta”. Stalno tuhtamo o tem, kar nam manjka, se primerjamo in sekiramo, ker nismo kot super uspešna bivša sodelavka, mogoče očetove vizije o tem, kdo naj bi bila in postala, fantazije od bivšega ali pa “zahteve” od sedanjega,… kolektivni ideali, ki se mimogrede vsiljujejo od vsepovsod!!
Kritika in primerjanje žal ignorirata našo preprostno človeško enkratnost. V tem smislu sta nehumani. In, ker smo ljudje v resnici izvirni – absolutni originali – je primerjanje in iskanje referenčnih točk v okolju v osnovi tudi napačna strategija. Žal. Tako pri odnosu do sebe, pri vzgoji otrok, tudi delovnem okolju ali … ja, kjerkoli.
Namesto primerjanja – torej usmerjanja navzven – bi se morali skozi življenje stalno učiti, kar nas običajno niso. Recimo, da komuniciramo iz sebe. Da ostajamo pri sebi in svoji resnici, ki se hkrati zaveda realnosti drugega. Da poznamo sebe in znamo misliti svoje misli, zaznati svoje občutke, delovati na svoj avtentičen način. Da poznamo odgovore na preprosta vprašanja, kot so:
- Kaj to sploh je, moja notranja avtoriteta?
- Kako vem, da nekaj vem?
- Kako vem, da je zame nekaj dobro?
- Kako vem, da lahko zaupam svojim občutkom?
- Kaj pomeni, da imam svoje misli in kako izgleda, ko počnem stvari na moj način?
Dejstvo je, da nihče od nas ni brez psihičnih ran, konfliktov, lukenj, felerjev. Nihče ni popoln. Edino skozi čisto, jasno, pogumno, včasih brutalno zavedanje sebe in sveta se pogosto začne tudi radikalno sprejemanje sebe in sveta. In šele v tej radikalnosti sprejemanja, onkraj iluzij – se pravi kondicioniranih pričakovanj, otroških hrepenenj ter egoičnih “želja”, se lahko začne odvijati transformacija.
Transformacija, deloma predvidljiv in deloma povsem nepredvidljiv alkimistični proces preoblikovanja bolečine v ljubezen, je vedno plod notranjega dela.
Brez telesnega, čustvenega in mentalnega napora ni transformacije in ni procesa, v katerem se preobrazi natančno tisto znotraj nas in tisto zunaj nas, kar potrebuje spremembo… nič več, nič manj.
Naj povem ljudjem, da hodim na psihoterapijo?
Osebna kriza, ki odpre pot v transformacijo, in ki jo uporabimo inteligentno, se pravi za svojo rast, je vedno znak prebujenja. Je povabilo za začetek ali nadaljevanje učenja o sebi in odnosih. In psihoterapija, kot jo razumeva midva s Samotom, to premiso vsebuje. Celovito delo v psihoterapiji je absolutno namenjena učenju o sprejemanju sebe, kar vodi v globljo transformacijo življenja, ki je včasih poravnana s tem, kar si mislimo, da si želimo, včasih pa pelje v smer, ki jo dejansko rabimo.
Vedno pa vodi tovrstna transformacija tudi v drugačno kvaliteto vedenja do drugih ljudi, v drugačno stopnjo prisotnosti, v drugačno sposobnost slišati druge. Edino, ko znamo poslušati sebe, lahko zares slišimo tudi druge.
In, kaj bi lahko bilo v vsem tem lahko čudnega?
Včasih namreč ljudje potožijo, da ko naletijo na krizo in poiščejo pomoč, naletijo na številne zadžke in številni se bojijo odprto govoriti o tem, da hodijo na psihoterapijo. Recimo, imeli so hudo krizo in niso nobenemu povedali, da so šli po pomoč. In sedaj? Za moje pojme je itak vse to njihova osebna stvar. Absolutno osebna izbira je, s kom delijo ta del svojega življenja in s kom ne.
Vsak si lahko oblikuje svoj pogled na svoj lastni psihoterapevtski proces. Zame, recimo, je hoditi na psihoterapijo ultra diskretna, intimna stvar. Če bi si recimo, vsak zase, sedaj predstavljala prostor v stanovanju, ki bi hipotetično lahko gostil nekaj tako osebnega, intimnega, kot je psihoterapija… Jaz vem kam bi jo dala… moje vprašanje pa je:
Kam bi jo dali vi?
Jaz ob “intimno” asociiram na spalnico in vidim posteljo. Ampak psihoterapije seveda ne bi dala v spalnico. Dala pa bi jo recimo v eno tako svetlo in prostorno sončno kuhinjo, polno polic s čaji in začimbami, z udobnim kavčem in foteljčkom in izhodom na teraso, polno sivke in rožmarina in metuljev.
Za namene razmišljanja ostanimo pri “moji” kuhinji. Zdej, a vi vsakega povabite v svojo čudovito kuhinjo in mu postrežete s čajem in piškoti? Razkažete teraso, posedite na sončku, pokažete lončke sivke in rožmarina in mu utrgate dve vejici še za domov, zraven pa dodate še 3 piškote?
Zakaj bi torej nekaj tako intimnega kot je to, da hodite na psihoterapijo, delili kar z vsakim? Zakaj bi pravzaprav karkoli osebnega delili z vsakim? In, če že delite z nekom osebne reči – zakaj zares? Čutite “dolžnost” povedati “po resnici”, ko vas nekdo nekaj vpraša? Se morate prisilno izpovedovati sami od sebe? Čutite, da morate “poročati” neki konkretni osebi? Kaj drugega?
No, ni treba.
Normalno je, da se vsakič znova svobodno odločamo, s kom kaj delimo, koliko delimo in zakaj.
Srednjeveški predsodek je, da je psihoterapija za “čudne”. Ali, da mora biti s človekom nekaj “hudo narobe”, da hodi na psihoterapijo.
Tak predsodek govori o razgledanosti tistega, ki predsodek izraža, o strahu pred nečim, česar človek pač ne pozna, ali pa o moralno-etičnem problemu njegovega značaja.
Ničesar se vam torej ni treba bati. Ni vam treba nikomur nič razlagati, hkrati pa se lahko mirno distancirate od predsodkov, ki so še vedno prisotni v okolju. Ljudje povedo, da je tega več na podeželju, ampak jaz mislim, da ne gre za teritorij, ampak v resnici bolj za generacijske razlike.
Recimo?
Generacija X morda nismo začetniki, smo pa verjetno pionirčki dela na sebi. Rojeni med sredo 60. let in koncem 70.let, smo svetlobna leta bolj odprta generacija glede duševnega zdravja in psihoterapije kot so naši starši, baby boomerji (rojeni po koncu 2. svetovne vojne do sredine 60.let).
Za razliko od generacije X, ki jim je psihoterapija “nuja”, se pravi da gredo na terapijo, ko je res res kriza, pa milenijcem (rojeni so med sredino 80. let in sredi 90. let) psihoterapija predstavlja že bolj vsakdanjo, praktično možnost, ki jo uporabijo, ko je treba. Ko rabiš avto, ga uporabiš; ko rabiš plombo, greš k zobotu; ko rabiš zrihtat psiho, greš na psihoterapijo;… well, tako nekako deluje duh milenijcev.
Gen Z, se pravi postmilenijska generacija, pa prebija zvočni zdi. Zdi se, da ko so v stiku s svojimi potrebami, so že povsem naravno utečeni v skrbi za mentalno in duševno zdravje, ki ima zanje praktično isto težo kot telesno zdravje in jih tega ni treba niti posebej učiti niti jih ekstra ozaveščati; ene stvari so jim jasne in zdi se, da kao “same od sebe”.
Vse, kar je v psihi človeštva ozaveščenega in predelanega, se nekje pozna; vsaka transformacija absolutno šteje, učinek pa se akumulira in obrestuje pri posamezniku, znotraj družin in v skupnosti. Delo “generacije X” tako postane svoboda “gen Z”, tako kot bodo nekoč, well, we hope so, tudi njihovi prispevki financirali naše penzije.
Vse se obrača, vse se vrača.
Včasih se sliši, da vsako notranje zdravljene “seže sedem generacij naprej in sedem generacij nazaj”. To je lahko res, lahko tudi ni, vsekakor pa nihče, ki hodi na psihoterapijo, ne hodi “le” zase. Iti na psihoterapijo, še posebej, ko to pomeni učiti se globokega sprejemanja sebe in stika s sabo, pomeni predelovati travme generacij in hkrati osvobajati Svetlobo generacij. Vsi moji notranji procesi transformacije, tako kot tudi tvoji, so delo in zame in delo za vse moje prednike in potomce ter hkrati vse ljudi, s katerimi sva v stiku. Ker vse to se prenaša med nami – in kako ljubimo in kako nas je strah … vse to se prenaša.
Zato naj vas nikoli ne bo sram, če razmišljate o psihoterapiji, če že hodite na terapijo ali če kdo v vaši družini namerava na psihoterapijo. Lahko ste samo ponosni na to!
Časi sramu morajo biti mimo in ne smemo dovoliti nikomur, niti svojemu notranjemu kritiku, da nas ponižuje, še manj pa, da nas kdorkoli od ljudi okoli nas zasramuje, ker si poiščemo pomoč, ko jo rabimo.
Kaj pa, če vas nekdo zasramuje, ker hodite na psihoterapijo?
Seveda obstaja profil ljudi, ki jim bo vedno striglo, da nekdo potrebuje pomoč in ima podporo, v našem primeru v obliki psihoterapije, ter bodo o tem imeli svoje mnenje in ga glasno ali tiho izražali. Hkrati žal res tudi obstajajo ljudje, ki druge “pošiljajo na psihoterapijo”, ampak ne zato, ker jih podpirajo pri osebni rasti, ampak zato, da jih s tem žalijo, manipulirajo in jim tako dajo vedeti, da so fucked up, “zmešani”.
Z mnenji v principu seveda ni nič narobe; vsak ima svojega. Resen problem pa nastane, kadar mnenja drugih posegajo v avtonomnosti izbire odraslega človeka.
Torej, če menite, da imajo drugi odrasli pravico, da vam pametujejo, kam smete ali ne smete hoditi pri svojih 25., 35. ali 50. letih, potem je seveda povsem ok, da jih poslušate. Če pa menite, da zdravi odrasli odnosi ne delujejo na principu omejevanja, ukazovanja in kaznovanja svobodnih izbir sočloveka, potem pa tudi veste, kaj morate narediti.
Razumeti je potrebno, da je omejevanje iskanja pomoči ali pa žaljivo, zlobno insinuriranje, da je nekdo “bolan”, za “k psihiatru” ali “za na psihoterapijo” dejansko oblika psihičnega nasilja.
In ne, vzrok za nasilje nikoli niso okoliščine, ni birčka, ni vinček, ni “stres”, “premalo seksa”, neprištevnost, etc. V osnovi je vzrok za nasilje zgolj en sam in sicer prepričanje osebe, ki je nasilna, da je manipulacija sočloveka legitimen način za dosego cilja.
Ko poslušamo ljudi, ki so nasilni do drugih – v besedah in dejanjih, je njihova ključna poteza vedno ta, da so kronično in temeljno prepričani v svoj prav, ki menefregistično izloča realnost sočloveka. To pomeni, da ni prostora za dvom, ni volje za razmislek, ni vzgiba za samorefleksijo, ni želje za pogledat situacijo iz različnih pozicij in volje za izdelat nek sočuten razmislek o vsem skupaj.
Boleča resnica je, da je takih ljudi med nami veliko več kot bi si želeli priznati. Takih moških je veliko, in tudi takih žensk je sigurno več kot samo en par. Najdemo jih povsod, v vseh porah družbe, na vseh možnih položajih, v vseh poklicih in poklicanostih.
Kadar imate opravka s ljudmi, ki vas stalno zasramujejo in redno kritizirajo, se vsekakor oddaljite od njih.
Ne izgubljajte časa! Zaščitite sebe, zaščitite svoje otroke, zaščitite svoje duševno ravnovesje… včasih vaše golo fizično preživetje.
Čeprav si veliko ljudi, ki so zapleteni s takimi kritizerji, želi verjeti, da bo enkrat bolje in da se “s pogovorom vse da”, izkušnja kaže, da temu ni tako. So ljudje, kjer se s pogovorom nič ne da, saj so to globoko karakterne poteze, pri katerih nič ne pomaga. Vsako razlaganje, prepričevanje, moledovanje etc. poslabša situacijo, saj se določen profil ljudi nikoli ne spremeni.
In ja, taki ljudje tudi ne hodijo redno in iskreno na individualno psihoterapijo; mogoče se včasih odločijo za partnersko terapijo, ker želijo pokazati s pomočjo tretje osebe (terapevta), da so “uredu”, partner pa je problem.
Kakorkoli obrnemo, obstajajo ljudje, ki so sami zase popolni, njihov edini problem pa so ljudje okoli njih, ki se ne “obnašajo” tako kot bi bilo po njihovem mnenju “treba”. Takim osebam se absolutno izognite v velikem loku.
V kolikor pa ste se že zapletli z njimi?
Pa si odpustite – ne se še dodatno kritizirat!, zaščitite sebe in svoje otroke, postavite meje ter jih spustite iz svojega življenja. Zaslužite si več, predvsem pa eno normalno življenje, v katerem vas ljudje spoštujejo, vi pa njih.
Vzporedno s tem pa natančno poglejte tudi vase in dodatno sprejmite ter spremenite tiste dele vašega vedenja, za katere veste, da niso smiselni in dobri niti za vas niti za druge. Menim, da je vsak od nas lahko vedno še malo bolj iskren in pristen, malo bolj samozaščitniški in hkrati še bolj ljubeč ter spoštljiv do sebe in drugih.
Odpor do spremembe je resničen!
Psihoterapija zahteva pogum in delo. Pogum zato, ker je potrebno delati spremembe, delo pa zato, ker brez nič ni nič.
Hkrati velja, da smo ljudje nevrobiološko narejeni tako, da imamo averzijo do sprememb.Se pravi, da je psihoterapija tudi izziv in odpor do “notranjega dela” nastopi prej ali slej.
Averzija do sprememb se sicer v življenju pokaže tako, da npr. ostajamo v coni udobja in delujemo po principu “underperforming-a”… ali pa vztrajamo do onemoglosti v najbolj toksičnih okoljih za nas, ker… čeprav smrdi, je v dreku hkrati tudi toplo. Princip je v obeh primerih isti – sprememba je izziv! Sprememba je delo, je napor in predstavlja nevarnost za tisti del naše nevrobiologije, ki ga skrbi samo preživetje, ter v nekem trenutku prepoznava samo to, da smo živi in dihamo… in zakaj bi karkoli spremenili?
V globinah svoje biti vemo – in to nezavedno vedo tudi ljudje okoli nas, ki ne marajo našega dela na sebi, ki grdo govorijo o našem psihoterapevtu ali nas zezajo na kak drugi način – da ko se enkrat odločimo za celostno notranje delo na sebi, torej ko imamo res dost statusa quo, se bo zgodilo točno to, kar nihče noče – nastopile bodo spremembe. In nobeno telo noče sprememb. Noben človek, ki vas kritizira, noče, da se v resnici spremenite. Zanj ste super, kot ste – dokler vas lahko kontrolira in ponižuje, sistem deluje.
Za spremembe je potrebno vložiti dovolj mentalnega dela in psihičnega napora, poleg tega pa velikokrat za vse to potrebujemo tudi izdatno mero poguma. In nobenih fig v žepu. Nobenih skritih namenov, niti polovičarstva. In velikooooo pripravljenost, da opustite skrite navezanosti na prepričanja, ki vam jemljejo moč. Recimo, da so “drugi krivi”.
Ker, ja, velikokrat so realno tudi drugi krivi. Vsak, ki je kdarkoli predeloval svojo travmo ali delal z zanemarjenimi in zlorabljenimi ljudmi ve, da najhujše trpljenje prihaja iz odnosov, v katerih bi morali prevladovati ljubezen, spoštovanje in spodbuda.
Noben udarec ne boli tako kot tisti, ki ti ga zada nekdo, za katerega imaš odprto srce; nobena umazana beseda ne zasvinja duše tako močno kot tista, ki ti jo izreče nekdo, ki si mu zaupala, se zanesla nanj z vsem svojim bitjem.
Ampak pot je v konkretni pripravljenosti pogledati navznoter. In to tudi loči ljudi, ki so nasilni v odnosih in izkoriščevalski ter toksični… od ljudi, ki trpijo zraven njih.
Psihoterapija je, vsaj zame osebno, skratka predvsem proces učenja temeljnega sprejemanja sebe, ki steče skozi nevidne procese telesa, psihe in duše. Pomemben je pogled navznoter. Pomembno je distanciranje od površinskosti. Pomembno je, da brez ljubečega sprejemanja sebe ni ničesar. Dokler se ljudje trudijo spremeniti sebe skozi kritiko, samo ponavljajo cikel zlorabe, ki so jo doživeli s strani okolja v preteklosti. Ja, lahko so uspešni. Lahko dosežejo veliko, skozi čisto voljo in moč. Ampak niso srečni. Sreča ne pride iz preganjanja sebe, ampak pride iz razvoja ljubečega razumevanja sebe, ki dopušča, da smo podobni sebi, ne pa nekim podobam, ki niso naše. Love is the way.
Čudež radikalnega sprejemanja
Vsak od nas se lahko nauči sprejemati sebe kadarkoli v življenju.
Odvisno od štartne poizicije v tej inkarnaciji, se nekateri lahko to naučimo s pomočjo drugih ljudi, ki niso naša izvorna družina, nekateri pa se tega naučijo s pomočjo svoje izvorne družine. Včasih bi rekla, da imajo slednji posebno “srečo”, danes pa ne mislim več tako. Vsi odtenki evolucije Duše so legitimni, vsi so enakopravni in vsi so popolni, v svojem spiritualnem jedru.
Lahko bi rekli, da ni pomembno, kako pridemo do sebe, važno je, da pridemo do sebe in se naučimo uporabljati ta neprecenljiv inštrument, ki ga imamo – svojo zavest in s tem, posledično, sami sebe.
Nekateri od nas si zastavimo cilj, da bomo to znali, v tem življenju, na najboljši možen način. Da bomo iztisnili iz sebe vse, kar lahko in doživeli to življenje v vsej popolnosti čutenja, občutenja Izkušnje. Nič nas ne bo ustavilo, ker vemo, da so vsi odgovori, takokot tudi vsa vprašanja, znotraj nas in našega božanskega bistva. Čutenje sebe, razmišljanje svojih misli ter svobodno delovanje oblikuje pot. In ja, življenje lahko odživimo zares mi, zares srečno in polno.
Ironija življenja je, da so vse naše poti na koncu iste. Tako, kot je nekje zapisal Carlos Castaneda, vse poti v resnici vodijo nikamor. Vsi to instinktivno tudi vemo, le poimenujemo, razumemo to na svoje načine. Vsi se hkrati borimo s tem in nosimo svoj eksistencialni konflikt, vsak na svoj način ter, mogoče nezavedno, hrepenimo po tem, da bi to pot nikamor polno sprejeli. Mogoče čutimo, da se le preko tega sprejemanja lahko morda potopimo v polnost Življenja tukaj in sedaj, ki je v resnici preprosta polnost Sebe… sebe v stiku s sabo, sebe v stiku s sočlovekom, z naravo, z vesoljem… s presežnim Vsem.
Kako vemo, da ima naša pot dušo?
Velika,… ne, velikanska razlika je, kako hodimo po svojih poteh, ki nas vse vodijo nikamor. Poti, ki imajo Dušo, so vedno smiselne. Ja, lahko so težke, naporne in faking boleče, vendar ko usmerimo svoj notranji pogled globoko v trebuh in srce in vse vlakna in celice svojega telesa? Točno vemo, da so dobre za nas. Vemo, da nam bo trud, ki ga vlagamo v to, da ostanemo prisebni, trezni, ljubeči… pomagal, da izbrusimo občutenje sebe in sveta.
Vemo, da nam bo ljubezen do sebe, za katero se borimo, odprla vrata v ljubezen do drugih in bo postala in ostala “most med nami in vsem”.
Vse ostale poti pa?
So absolutno nesmiselne… in izkušnja kaže, da jih je veliko bolje opustiti…. preden one opustijo nas.
In, kako to vemo? Kako vemo ali ima naša pot Dušo?
Ko boste naslednjič želeli preveriti, koliko Duše ima vaša pot? In boste v dilemi ali v tej točki življenja sledite svoji notranji avtoriteti? Se za trenutek ustavite. Predstavljajte si…
Predstavljajte si, da ste stari 86 let in veste, da bo čas za odhod. V kosteh je jasno, da je tu; ni več iluzij, da ga nikoli ne bo. Samo mir je, popolno sprejemanje vsega. Predstavljajte si torej, kako iz te točke pogledate nazaj. Vaš notranji pogled se zavrti nazaj in vprašajte se, iz točke popolne prisotnosti pri vaših 86. letih:
“Sem si v tem trenutku življenja podobna? Sem to Jaz?”
- Sem pristna?
- Je to, kar živim, dušno “moje”?
- Udejanjam, kar čutim, da je moja dušna želja?
Odgovor je zagotovo znotraj vas.
In začutite resnico, preprosto delujte v skladu z njim. Tako se zdravijo kompleksni karmični vzorci. Zdravijo se z našim delovanjem.
Nikoli ne dopustite, da živite v nočni mori, ki vam jo ustvarjajo pričakovanja drugi ljudi ali nekih zblojenih sistemov okoli vas. Vztrajajte, vedno!! Sledite temu, kar čutite v sebi, da je dobro in smiselno za vas, čeprav včasih ni enostavno in ni lahkotno in ni samo prijetno in vam nihče ne ploska ali pa vas razumejo le redki!
Nikjer ni pisalo, da bo pot enostavna. Vendar tudi nikjer ne piše, da mora biti nesrečna in polna nesmiselnega trpljenja. Ja, borba je del življenja, vendar se morate naučiti ločiti med bitkami, ki se jih splača biti, in tistimi, ki so popolnoma nesmiselne.
Prepričana sem, da vaša modra, izkušena verzija Sebe, stara 86 let, v tem trenutku, tukaj in sedaj, točno ve, kakšen je boj, ki ga bijete. Ve, katere bitke se je v tem življenju splačalo boriti, za katere pa je potrebno, da se iz njih umaknete, da lahko zmagate – na dolgi rok.
😉
Izbirajte modro. Pa srečno!
Koristno!
Ko se odločamo za psihoterapijo, imamo na voljo dosti izbir. Važno je, da si v štartu izberemo obliko dela in sodelovanje s psihoterapevtom, ob katerem čutimo, da bomo lahko mirno in odprto komunicirali svojo resnico ter bili iskreni. V procesu notranjega dela se vedno pojavljajo zadrži in odpori; naše telo je nevrobiološko programirano za odpor do spremembe. Hkrati se lahko odpori do našega notranjega dela in s tem transformacije pojavljajo tudi v našem okolju. Smiselno je, da smo samozaščitniški in da ljudjem ne dovolimo, da nas žalijo ali kakorkoli manipulirajo, ker iščemo pomoč oz. jo potrebujemo. Vsakič znova smo odgovorni, kako se odzivamo v takih situacijah. V principu pa je smiselno, da se zavedamo, da je “hoditi na psihoterapijo”, ki je res za našo dušo primerna, v osnovi nekaj smiselnega in dobrega, saj s tem, gledano psihospiritualno, pomagamo sebi ter hkrati predelujemo bolečine preteklih generacij, odpiramo pa tudi moč Svetlobe za naprej… Vsekakor pa velja: nihče nima pravice, da nas žali, zasramuje ali nam odreja, kar naj kot odrasli počnemo ali ne! Zaupajmo vase, resno pa vzemimo mnenja ljudi, ki ji spoštujemo, saj si spoštovanje zaslužijo, in ki hkrati spoštujejo nas.
* Tina je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg individualnega dela z ženskami vodi delavnice za ženske; vse se začnejo s prvo.
