Vsak od nas nosi v sebi notranjega kritika – del, ki nas opozarja na napake, dvomi v nas ter presoja naše odločitve in ravnanja. Pogosto se pojavi kot notranji glas, ki komentira naše misli, ocenjuje občutke in vrednoti naša ravnanja. Vedno tudi ve, kaj je prav in kaj narobe. Manj znano pa je, da se notranji kritik lahko izraža tudi skozi telo, v obliki neprijetnih notranjih napetosti, pritiskov ter občutkov telesne in čustvene zaprtosti. V ozadju imajo vsi ti mehanizmi navadno namen zaščite, in sicer nas poskušajo obvarovati pred nevarnostjo, zavrnitvijo, neuspehom ali bolečino.
Notranjega kritika si lahko plastično predstavljaš kot glasnega nasilneža iz šolskih dni – nekoga, ki vedno ve, kaj je prav, in ti tudi hitro pove, kaj delaš narobe. Dokler se z njim strinjaš in mu slediš, te pusti pri miru ali pa si celo del njegovega kroga. Takoj pa, ko ravnaš drugače kot pričakuje, pa postane napadalen, posmehljiv ali kaznovalen. Čeprav pogosto ni posebej pameten ali razumen, pa je zelo vztrajen in glasen.
Težava nastane, ko ta notranji glas postane preglasen, stalen ali izjemno strog. Takrat začne močno vplivati na samopodobo, počutje, telesno sproščenost in odnose z drugimi. Namesto podpore in “svojevrstne oblike zaščite” začne spodjedati občutek živosti in veselja, omejevati spontanost, povečevati nezaupanje vase ter postopno krhati celosten občutek varnosti.
Vprašalnik, ki sledi, je povabilo k raziskovanju, kako se notranji kritik kaže pri tebi in kakšen vpliv ima nate.
