Presedam se na neudobnem, trdem stolu. Močno me zebe. Obute imam volnene žabe, termo štumfe in visoke podložene škornje. Volnena obleka, dvojni rokavi, volnena ruta. Nič od tega ne pomaga. Konec zime je in mraz v Londonu je strupen, vlažen in oster, kot rezilo. Prostor, v katerem delamo, je velik studio z visokimi stenami in ogromnimi okni. Predstavljam si, da je bil včasih tovarna. Slabo je segret. S stropa visijo konstrukcije z odskimi lučmi, kabli, sistem za ozvočenje.
Poleg mene sedi Mariam. Drži me za roko in pozorno čaka. Črne oči, črni gosti lasje, tesno speti nazaj, lepa. Deluje Indijka. Prvič sva spregovorili pred nekaj več kot pol ure. Na delavnici je na vrsti vaja – v parih. Izbrali smo si partnerja.Ko so vsi ljudje neznanci, gre izbira običajno po principu najbližjega. Tokrat sva to midve.
Dogovoriva se, da bom v prvi rundi terapevtka jaz, Mariam bo klientka.
V vaji načrtno delamo s travmatskim dogodkom.
Smo na delavnici iz EFT-ja ali Emotional Freedom Technique. Po domače temu rečemo “tapkanje”, tehnično bolj pravilno je “akupresura za čustva”. EFT je razširjena, preprosta, med ljudmi dokaj znana tehnika za sampomoč. Poleg TFT ali Tought Field Therapy je EFT tudi znanstveno najbolj podprta tehnika energijske psihologije, ki se jo da – na moje hvaležno veselje – več kot odlično in kreativno uporabljat v psihoterapiji.
Začnimo
Po 40 minutah vsi v skupini obrnemo vloge.
Sedaj sem jaz klientka in Mariam je terapevtka.
“Torej, čemu se želiš posvetiti?” me vpraša.
Nekaj časa pomolčim. Presedem se na neudobnem, trdem stolu. Notranje preverjam, kakšen občutek imam ob njej. Vprašam se, ji v občutku zaupam? In potem: sem danes v dobri koži, da tvegam pretapkati prav z njo, kar imam v mislih kot moj boleč dogodek?
Mirno me drži za roko in pozorno čaka.
“Ja, vem,” rečem. V trebuhu čutim, da sem OK z izbiro.
Vpraša: “Že imaš naslov ‘filma‘?”
Film je preprosta tehnika, s katero najprej varno mentalno oddaljimo travmatski dogodek. S tem pomembno zmanjšamo verjetnost, da bi premočna čustva, povezana z dogodkom, lahko začela “uhajati” iz kaotičnega spominskega klobčiča, povezanega s travmo. Na tak način zaščitimo psiho. Delo je neinvazivno in nima praktično nobenih tveganj za disociativna stanja, kot npr. EMDR. To je v mojih očeh ena največjih prednosti EFT. Zato se ga tudi učim na tej delavnici….
Imam dogodek. In sem pripravljena.
Začnem: “Film je, Moja prijateljica L in ….”
Soba je prepolna glasov, na delavnici nas je verjetno 20, 25 in moj glas se izgublja…
Mariam se skloni bližje: “Kako si rekla? Nisem te slišala…”
Živčna sem. Rečem:
“L in njena smrt.”
L in njena smrt
Čez nekaj več kot 30 minut iz ozadja bežno slišim Sue.
Sue Beer vodi trening, skupaj z Emmo Roberts. Sta eni najboljših učiteljic EFT v Veliki Britaniji.
Sue pazi na čas in slišim, “naj v 10 minutah zaključimo.”
Moje telo se stresa. Ne od mraza.
Z Mariam še vedno delava. Še vedno pripovedujem “film”.
Ko sem začela, se je zdelo, da se vsega spomnim povsem natančno. Kje sem bila, kako sem sedela, kakšna je bila svetloba, kdo me je klical, kaj je bilo povedano, kako sem to slišala.
Potem sem začela čutit prsni koš in žalost, ki je naraščala v mojem prsnem košu in začela bruhati iz mene, kot podzemna voda iz požiralnika.
Mariam me tapka, ko iz mene prihaja žalost, in naenkrat sem polna misli, za katere nisem niti vedela, da jih sploh nosim v sebi, da sem jih kadarkoli takrat sploh imela. Dejstvo je, da je bila zame informacija, da je L umrla, popoln šok. Niti v sanjah nisem pričakovala, da bo kaj takega naredila. Novica o njeni smrti je zarezala tako na hitro in tako globoko, da se je moja psiha zaščitila in dobesedno odklopila en cel delček mojega zavedanja glede situacije.
Vsa čustva, ki so bila takrat potisnjena na stran, so sedaj prihajala na plano. Skozi jok, skoz tresenje. Vsa ta leta so bili ti ostanki shranjeni v nezavednem, ali – kot rečemo v energijski psihologiji – v polju subtilne energije, na nivojih zunaj dosega zavesti.
Moje telo vsekakor ni pozabilo ničesar.
Čeprav sem povsem pozabila misli in občutke, moje telo očitno ni pozabilo ničesar. Vse je shranilo, tako kot vedno shrani, pri nas vseh. Če kdo, potem telo ve. Telo je naš ultimativni zaveznik, in nepredelana travma vedno pusti sledi na telesu… potem pa še po vsem našem življenju.
Tresenje mojega telesa, ki ni bilo od mraza, je bilo dejansko posledica releasa – sprostitve gmot energije, ki so se zadrževala v mojem fizičnem, čustvenem in mentalnem telesu.
Medtem Mariam vztrajno tapka naprej.
Vsak košček spomina, ki me čustveno preplavi, enostavno in varno odtapka. Noge se mi tresejo, ko hkrati čutim mehke valove stisnjene, skompresirane energije, ki sem jo vsa ta leta zadrževala v sebi. Preplavlja mi noge, roke. Občutek je, da se iz mojega jedra vali sled vseh tistih čustev, misli… vse tiste bolečine.
“Vsa tista bolečina”
Mariam tapka, govori in jaz ponavljam za njo:
“Even though it was too late and I could do nothing anymore, I deeply love and accept myself...”
“Čeprav se nisem mogla posloviti od nje in je bilo za vse prepozno, popolnoma ljubim in sprejemam sama sebe …”
“Čeprav je sedaj za vse prepozno… in je sedaj vsega konec, hkrati izbiram, da kljub temu ljubim in spoštujem sama sebe…”
“Ta bolečina…”
“Ta žalost…”
Krivda, praznina, nemoč, spet krivda…. šok novice,… ki je ostal v mojem telesu….
Skozi telo odteka travma trenutka, ko sem izvedela, da je ni več in da je nikoli več ne bo.
Medtem ko tapkava, je vse skupaj kaotično, turbulentno, močno, mučno. Izgubim občutek za čas, čeprav ne pozabim, kje sem. Vem, da sem v Londonu, a sem tako potopljena v občutke, ki se stekajo skozi moj um, skozi celo mojo psiho, skozi telo…. tako sme potopljena v trenutek, da mi je povsem vseeno.
Kaj je travma
Izguba je lahko velika travma. In žalovanje, ki sledi izgubi, je lahko težak in naporen proces. Šok, ki se zgodi ob izgubi, sproža stotine kemičnih reakcij v našem telesu, da niti ne omenjamo čustvenih in drugih posledic.
“Travma je kot magnet ali črna luknja, ki nas vleče vase.”
– Jasmin Lee Cori, v knjigi Healing From Trauma (2008)
Na kratko povedano, travmatski dogodki so:
- Enkratni ali večkratni dogodki, ki so za naše telo, psiho in dušo “preveč”.
- V času, ko se travma zgodi, je absolutno presežena naša sposobnost zavestnega odziva na situacijo.
- Poruši se ravnovesje na telesnem, čustvenem, mentalnem in spiritualnem nivoju.
Če se ravnovesje ne obnovi več na stanje pred dogodkom, potem taki dogodki daljnosežno vplivajo na naše celostno počutje in kvaliteto našega življenja.
Pod travme spadajo:
- različne nesreče,
- izgube na katerem koli področju v življenju,
- kronične, terminalne bolezni,
- operacije, vključno s težkimi porodi,
- zlorabe vseh vrst, napadi,
- nasilje, vključno s samopoškodovanjem,
- kolektivne travme (naravne nesreče, vojna)
Učinek travme si lahko predstavljamo kot šarpnel, ki se razleti v tkivu na nešteto majhnih kroglic.
Te kroglice potem ostanejo v tkivu in povzročajo neznosne bolečine. Zaradi šoka in moči dogodka, ga ne moremo predelati zavestno, zato se ostanki dobesedno razpršijo po našem notranjem prostoru in se odcepijo od zavedanja.
Delo na energijskem izvoru v psihoterapiji je pobiranje kroglic iz psihičnega tkiva.
Pri mojem delu z ženskami za ta namen daleč največ uporabljamo kombinacijo Dynamic Energetic Healinga®, tapkanja in nekaterih drugih oblik energijske psihologije. Vedno pa je osnova varen in zaupen odnos med mano in žensko, ki potrebuje pomoč. Brez zaupnega odnosa se niti slučajno ne lotimo tega dela…. podobno kot se tega dela ne lotimo, če ženska še nima dovolj močne sposobnosti, kako umiriti samo sebe. Delo s travmo je lahko realativno nezahtevno, lahko pa je zelo komplesno in zakomplicirano in naporno, tako za človeka, ki potrebuje pomoč, kot tudi zame kot psihoterapevtko. Obstajajo jasna pravila, znani “do and don’ts”. Procesiranje travm je zelo pomemben del psihoterapije, niti slučajno pa ni edina stvar, ki jo počnemo ali pa za vsako ceno.
Dejstvo pa je, da nepredelane travme vedno pustijo sledi. Pustijo Odtise… na telesu, umu, duši. Kroglice, ki ostanejo v psihičnem tkivu in nezavedno vplivajo na to, kako oblikujemo realnost naprej, se pogosto kažejo skozi določena čustvena stanja in vedenja. Ta običajno opazujemo na spektru, od šibkih do srednje močnih do zelo močnih.
PSihološki in vedenjski znaki travme
Vedenjsko se travma lahko kaže skozi:
- vznemirjenost,
- razdražljivost,
- sovražnost,
- napetost,
- samouničevanlna vedenja,
- izogibanje ljudjem, socialni umik,
- izgubo zanimanja za prijetne stvari,
- nespečnost, nočne more….
Psihološko se kaže skozi:
- intruzivne ali vsiljive slike
- čustveni spomini na dogodek, ki je lahko povsem telesni (flashback),
- strah,
- anksioznost,
- sumničavost in nezaupanje do ljudi,
- občutke krivde,
- osamljenosti,
- močna negativna prepričanja o sebi in svetu….
Če pogledamo vse te simptome, vidimo, da jih dosti spada v kategorije, ki jih je danes v medicinski paradigmi opisujejo skozi diagnoze anksioznih in depresivnih motenj. Posledic travm se na splošno veliko premalo zavedamo.
Opazovanje in raziskovanje v psihoterapevtskem procesu nam namreč jasno pokaže, da lahko veliko težav, ki jih imajo ljudje na spektru anksioznih in depresivnih stisk, pripišemo neozaveščenim in nezdravljenim posledicam travmatskih dogodkov.
Dejstvo je, da je učinek travm pri različnih ljudjeh vedno različen. Sledi travme so lahko zelo vidne, lahko pa so zelo skrite. Pri nekaterih delujejo zelo pogubno, pri drugih destruktivnega učinka praktično ni. Negativni efekt travme je vedno odvisen od več faktorjev. Od starosti osebe, ki je utrpela travmo, in spleta drugih okoliščin, predvsem tega ali je bil vir travme za nas nekdo, ki smo ga poznali, še posebej nekdo, ki smo ga imeli radi in mu zaupali.
Ko so se težki dogodki ponavljali znotraj bližnjih odnosov, doživimo globoko izdajo ljubezni in tak tip travme pusti najgloblje posledice.
Najhujše so takrat, kadar je povzročitelj travme starš oz. nekdo, na katerega je otrok navezan oziroma od njega kakorkoli odvisen.
Nasilje s strani človeškega bitja tudi sicer poškoduje bolj kot neosebna travma. Recimo, zelo nizek odstotek ljudi, ki so doživeli naravno katastrofo (manj kot 5%), razvije dolgotrajne simptome post travmatske stresne motnje, medtem ko to razvije več kot 50% ljudi, ki so bili spolno zlorabljeni, ujeti ali mučeni….
Nazaj k L.
Kar se mene tiče, me pogled nazaj na šok ob izgubi L., na tok dogodkov po njenem nepričakovanem odhodu, žalovanje in mučne sledi, še vedno navdaja z mešanimi občutki. Ker vem, kako se mi je življenje po njeni smrti spremenilo, ne morem da ne bi pomislila:
Koliko je bilo odločitev in dejanj, ki so bili morda povezani s skritim učinkom te travme ob njenem nasilnem odhodu? Koliko sledi je nepredelana travma pustila v mojem življenju? In se tega sploh nisem zavedala? Katere odločitve sem sprejela – in bi jih lahko drugače, ko na mojo percepcijo in razmišljanje ne bi vplivali subtilni učinki tistega šoka?
Iskreno, ne vem.
Vse kar mi ostaja, skoraj destletje kasneje je, da še vedno verjamem, da so stvari v življenju natančno take kot potrebujejo biti. Da se je njena smrt in vse, kar je prinesla, zgodila, ker se je morala, in da je vse z njo povezano bilo kot je pač bilo. Navzlic vsemu mojemu obžalovanju in bolečini, potezam, ki sem jih naredila. Ni moglo biti drugače. Ostane mi to, da verjamem, da sem – tako kot Ti – za svoje življenje odgovorna sama, hkrati pa ga vsi soustvarjamo s Silo, ki je večja od nas samih. In da je vse skupaj, suma summarum, prav… In čeprav je to moja spiritualna perspektiva, ki pomaga dodeliti smisel vsem dogodkom, in me, iskreno, še nikoli ni pustila na cedilu…
… hkrati vem, da z vsemi izkušnjami in znanjem, ki ga imam danes o travmi, ne bi nikoli več čakala toliko let, da bi predelala tako boleč dogodek. Res ne. Takrat vsega tega nisem vedla, in sem čakala – da bo minilo. Pa ni.
Zato danes vem, da bi ravnala res drugače. In čakanja, tega ne bi priporočala nikomur. Travma je del življenja. Ni treba, da je tabu. Zato če bi se v tvojem življenju kadar koli zgodili težki dogodki, ki bi te pretresli in po katerih bi čutil, da nisi več “isti” kot si bili… ne čakat.
Nasvet psihoterapevtke: Poišči pomoč, takoj. In če se to zgodi nekomu, ki ga poznaš in imaš rad, vztrajaj, da si poišče pomoč. Čimprej.
Nikoli ne moremo vedeti, kako bo določena travma oziroma zaporedje travm daljnosežno vplivalo na posameznika. Ne moremo predvideti, kako se bodo obnašali koščki šarpnela in kaj vse bodo poškodovali. Občutek lastne vrednosti, sposobnost zaupanja v druge ljudi, vero vase? Konec koncev so nezdravljenje travme za marsikoga tudi usodne. Pripeljejo do bolezni, hudih psihičnih težav, samopoškodujočih vedenj, umorov, samomorov.
Naj dodam še to
Tistega ledenega marca 2016 sem Mariam v Londonu srečala po naključju. In res sem imela srečo. Ko sva šle med pavzo skupaj na kosilo, se je izkazalo, da je trenirana svetovalka za delo s travmami.
Medtem, ko sva čakali na hrano, sem pomislila, kako sem prisluškovala moji intuiciji, preden sva se lotili dela: bi ji zaupala ali ne? Bila je le neznanka in poznala sem jo dobre pol ure…
Za treninge terapevtov so to običajne okoliščine. Psihoterapevti naj bi bili izurjeni v delu na sebi in imamo – ali naj bi imeli – dovolj izkušenj pri soočanju s svojimi travmami. Načeloma smo pripravljeni za tako hitrost dela in jo znamo tudi dobro odpeljati.
V realni psihoterapiji pa procesi zelo redko ali praktično nikoli ne potekajo tako hitro, gladko ali enostavno, kot je opisano v tem članku.
Ostaja skupni imenovalec obeh situacij – opisanega Londonskega treninga in dejanske psihoterapije. Recimo, uporaba intuicije in zdrave pameti, ko izbiramo, komu bomo zaupali. Pa nujnost poguma za soočanje s svojimi zmaji iz preteklosti in nato odločitev, da vzamemo stvari v svoje roke in tvegamo.
Predvsem pa bi rada rekla, da je res treba vedeti, da sta rana travme in hkrati tudi zdravljenja travme vedno vezana na zaupanje.
Zdravljenje travm prav zato tudi težko, in se ljudje težko odločimo zanj: travme namreč po definiciji uničijo naše zaupanje in vase, in v Dobro in v druge ljudi.
Zato se moramo včasih res močno, zelo močno potruditi, da zaslišimo glas v sebi, ki pravi, da je navzlic vsemu težkemu še vedno vredno zaupati, se potruditi in tvegati stopiti na pot notranjega celjenja – ali preprosto nadaljevati z njim, če smo zaradi strahu in nezaupanja z njim prekinili.
To včasih res ni lahko. Je pa možno. In res vredno.
Z ljubeznijo, pazite nase in na vse, ki jih imate radi,
Tina🤍
Razjasnimo skupaj
Kaj je EFT (Emotional Freedom Technique)?
EFT je metoda, ki združuje nežno tapkanje po določenih točkah na telesu z usmerjeno pozornostjo na notranje doživljanje. Njen namen ni odstraniti čustev, temveč ustvariti dovolj varnosti, da jih lahko sploh začnemo čutiti.
Zakaj EFT pri žalovanju ni “rešitev”?
Pri žalovanju EFT ne odpravlja bolečine izgube. Deluje kot opora, ki pomaga, da telo ob močnih čustvih ne otrpne ali se zapre.
Kaj EFT omogoča v procesu žalovanja?
Omogoča, da bolečina ostane prisotna, ne da bi nas preplavila. S tem podpira postopen, telesno vzdržen stik z izgubo.
Koristno!
Travma spremeni fiziologijo telesa; spremeni delovanje živčnega sistema. Pušča posledice na vseh področjih življenja. Osvobajanje energijskih sledi travme in vzorcev zadrževanja čustvene energije v telesu je ena od ključnih nalog okrevanja po travmah. Travmo je smiselno zdraviti. Poznamo veliko učinkovitih načinov dela z njenimi posledicami, zdravljenje pa običajno ni enkraten dogodek, ampak notranje potovanje. S tem, ko predelamo travme, velikokrat upadejo in povsem izginejo težave, ki so ljudi mučile leta in leta. Delo izpeljemo relativno neboleče, varno, zanesljivo. Vedno pa je pomembno, da imamo s terapevtom vzpostavljen zaupen odnos, v katerem se počutimo predvsem varne. To včasih ni lahko. Vendar pa izkušnja kaže, da je telesu, umu in duši potrebno aktivno pomagati, da pridobi nazaj svoje naravno ravnovesje in s tem celostno dobro počutje. Ko govorimo o zdravljenju travm, čas ni zdravilo ali zaveznik. Posledice nepredelanih travmatskih dogodkov so daljnosežne, pomembno lahko načnejo sposobnost soočanja z vsakdanjim življenjem, zato je na njih potrebno delati usmerjeno in strokovno.
* Tina je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg individualnega dela z ženskami vodi delavnice za ženske; vse se začnejo s prvo.
