Oba pripadava generaciji, rojeni v 70.letih. Najini poti sta se najprej srečali v osnovni šoli, ko se je Samo priselil v Idrijo. Tudi na gimnaziji sva bila sošolca, po maturi pa sva šla vsak po svoje. Samo je odšel študirat fiziko, Tina psihologijo. Šele po koncu študija sva se ponovno srečala. Najina zgodba je takrat dobila nov, nepričakovan, neplaniran preobrat.

Od takrat je minilo že več kot dve desetletji in toliko časa že ustvarjava življenje skupaj. Najini življenji sta preplet rasti in kontinuitete. Tako kot skozi čas rasteva midva, zori tudi najin odnos, najina družina, najino delo in psihoterapevtska praksa.

Za naju je psihoterapevtsko delo nekaj zelo praktičnega, uporabnega in podpornega. Skozi leta sva videla razpon možnosti, ki jih lahko da notranje delo, predvsem pa veva, kako lahko poglobljen in razširjen odnos do sebe, svojega nezavednega in svoje lastne zgodbe, vpliva na zadovoljstvo in srečo in v odnosih in pri delu.

Najin koncept je, da psihoterapevtsko delo razvijava onkraj utesnjenih, zastaranih ali neživljenjskih okvirjev, ki se pojavijo v vsaki stroki. Oba izhajava primarno iz orientacije na telo, hkrati pa nama je pomembna odnosna in spiritualna dimenzija dela. V najini praksi tako brez zadržkov naslavljamo ne samo to, kaj se dogaja v vašem notranjem prostoru na nivoju misli, občutkov, čustev, senzacij v telesu, ampak imamo vedno prostor tudi za aspekte nevidne, energijske resničnosti in prostorov človekove izkušnje, ki jih pogosto ni mogoče razložiti racionalno, analitično, znanstveno.

Čeprav nama je vsekakor blizu znanstveni način razmišljanja – Samo je po osnovni izobrazbi fizik, Tina pa psihologinja – hkrati iz izkušenj notranjega dela veva, da se meja med znnstvenim in spiritualnim od neke točke naprej začne mehčati, in potrebno je znati obstati s tem, kar je, tudi onkrat razlag, razumevanja, logike.

Najino delo raste na presečišču telesa in somatike, globinskih psiholoških procesov in energijske realnosti. Vse, kar se v posamezniku dogaja, opazujeva globinsko in celostno; vse šteje, nič ni nepomembno.

Najina usmeritev je, da ostajava radovedna, ustvarjalna in odprta za za novo. V preteklosti sva ogromno vlagala v lastne izkušnje, raziskovanje in učenje, v zadnjih letih pa sva začela razvijati svoje načine dela, ki koreninijo v najinih dolgoletnih izkušnjah učenja in znanju, ki sva jih sprejela od najinih učiteljev.

Verjameva, da je v življenju malo stvari preprosto »prav ali narobe«. Veliko bolj pomembno vprašanje se nama zdi ali je nekaj za človeka koristno, ali mu služi in ali hkrati koristi in služi vsem nam. To je eno od pomembnih vodil najinega dela – da ima to, kar počneva, za človeka in njegove odnose resnično vrednost in učinek ter da vodi do sprememb, ki so globinske, ki ostanejo.

Iz lastnih izkušenj veva, da je notranje zdravljenje proces rasti zavesti, ki vodi v celovito, kompleksno, samo po sebi ekstatično občutenje sebe in drugih. Rast zavesti ni “walk in the park” in nihče od nas ne uide bolečini in trpljenju. Lepota in mir prideta skozi soočanje z realnostjo znotraj in zunaj. Pogledati je potrebno v temne kotičke psihe, izpuliti strupene rastline, odložiti maske, se soočiti s sencami, zakoličiti prostor, preorati zemljo, negovati dobre reči, posaditi in vzgojiti tudi nove reči. Vse, kar je težko, lahko vedno osmislimo in se vsakič znova zasidramo v stanjih, ki so čista

Ljubezen.

In ja, Ljubezen je v resnici naša svobodna izbira.