In še za najbolj radovedne 😉, tu je nekaj besed o nama in košček najine skupne zgodbe. Poznava se namreč že dolgo!

Najini poti sta se srečali nekje sredi osnovne šole, ko sva postala sošolca in to tudi ostala do leta 1995, ko sva skupaj maturirala na idrijski gimnaziji. Po zaključku gimnazije sta se najini poti razšli – Samo je odšel študirat fiziko, Tina psihologijo. Potem pa sva se po koncu študija ponovno srečala in se ujela, povsem nepričakovano, čisto drugače kot kadarkoli prej.

Od takrat je minilo že več kot dvajset let in toliko časa že ustvarjava življenje skupaj. V vseh teh letih ostajava zelo dobra prijatelja, partnerja, zaveznika in seveda starša.

Vsak od naju ima za sabo svojo življenjsko zgodbo in notranje preizkušnje, kar se tiče stroke pa vsak svoje strokovne izkušnje in psihoterapevtsko izobraževanje.

Najin odnos je živahen, poln dinamičnega trenja in neštetih usklajevanj. Dobra stvar je, da sva si tako zelo različna, hkrati pa se v teh razlikah neverjetno dopolnjujeva. To, kar ima eden, drugemu manjka – in obratno. To dopolnjevanje pri nama ustvarja povezanost, ki je zelo polna, spontana, naravna, prijetna.

Oba dobro psihoterapijo dojemava kot nekaj zelo praktičnega in uporabnega. Za naju psihoterapija — ali kakršno koli notranje delo — ni neskončno analiziranje ali brskanje po preteklosti brez pravega smisla. Tako pri lastnem notranjem delu kot pri delu v zasebni praksi nama je pomembno, da ima proces jasno usmeritev in da vodi v bolj konkreten, resničen stik z življenjem.

Skupna nama je tudi želja, da terapevtsko delo razvijava onkraj utesnjenih, zastaranih ali neživljenjskih konceptov, ki se lahko pojavijo v vsaki stroki. Oba izhajava iz orientacije na telo, hkrati pa nama je blizu tudi spiritualna dimenzija dela. Naravno priznavava obstoj vidne in nevidne resničnosti ter prostorov človekove izkušnje, ki jih ni mogoče vedno razložiti samo racionalno.

Čeprav nama je blizu znanstveni način razmišljanja, hkrati čutiva, da se meja med znanstvenim in magičnim od neke točke naprej začne mehčati. Najino delo se zato pogosto srečuje na presečišču telesa, psiholoških procesov, energije in psihospiritualnega vidika človeka — ter njegove povezanosti z naravo.

Ostajava radovedna, ustvarjalna in odprta za novo razumevanje človeka. Veliko vlagava v lastne izkušnje, raziskovanje in učenje, hkrati pa nama veliko pomeni, da lahko znanje in spoznanja deliva z ljudmi, ki podobno čutijo življenje in svet okoli sebe.

Verjameva tudi, da je v življenju malo stvari preprosto »prav ali narobe«. Veliko bolj pomembno vprašanje se nama zdi: ali je nekaj za človeka koristno ali ne? To je eno od pomembnih vodil najinega dela – da ima to, kar počneva, za človeka resnično vrednost in učinek. Da vodi do sprememb, ki niso samo trenutne, ampak lahko ostanejo prisotne tudi dolgoročno.

Iz lastnih izkušenj veva, da je notranje zdravljenje pogosto proces vračanja k večji celostnosti. Pot do tja gre skozi srečevanje z bolečino notranjih delov, skozi postopno odlaganje mask, ki smo jih razvili za preživetje, ter skozi bolj iskren stik s sabo.

Na koncu pa naju vedno znova vse pripelje do istega spoznanja: tisto, kar človeka zares zdravi in povezuje, je Ljubezen.