“Ne znam se umiriti. Vse mi je jasno — ampak kako naj se umirim?”
To je stavek, ki sva ga s Samotom v najini praksi slišala že velikokrat, in, logično, tudi sama zase ga poznava iz najinega lastnega notranjega dela…
Ljudje se med seboj razlikujemo v tem, kako doživljamo situacije in se nanje odzivamo. Kar spravi ob živce Jasno, mene recimo sploh ne gane. Kar mene sesuje tako, da tri dni ne pridem k sebi, Katja komaj registrira, Maja pa vse skupaj doživi celo kot – exciting!!!!!
🤯 🤨 Well… kdo bi razumel?! 🤨 🤯
Vsi smo krvavi pod kožo.
In vsi se odzivamo na življenje v nas in okoli nas.
Hkrati pa se pri določenem deležu nas poleg samih situacij, ki nas vznemirjajo, zelo hitro pojavi še nekaj drugega.
Namreč… “problem” telesa.
Telo, ki reagira. Telo, ki se zategne. Telo, ki ga začne boleti. Telo, ki “ne uboga”… Telo, ki ga ne čutim dobro. Telo, v katerem mi je nelagodno. Telo, ki vedno dela “nekaj po svoje”.
Telo, ki “mi” gre v nemir in živčnost, ko bi “jaz” to najmanj rabila.
Naša neprijetna somatsko-telesna stanja dejansko lahko postanejo ne le vir nelagodja, ampak – tudi dodatna plast pritiska, dodaten vir stresa.
In potem imamo kar naenkrat dvojni problem: ne samo to, kar se je situacijsko zgodilo, ampak tudi, kar se naknadno dogaja v nas kot odziv na situacijo.
Ljudje smo inteligentna bitja.
Razumemo, da bi bilo za nas lažje prebroditi neko XY situacijo, ko bi znižali volumen svojega emocionalnega odziva. Želimo si, recimo tudi, da bi se za relativno nepomembno reč namesto dva dni sekirali pol ure, za pomembno zadevo pa bi “smirili konje” in posledično en-dva-tri dobili nazaj mentalno bistrost… stanje pozitivne notranje čustveno-mentalne praznine, ki se občuti… recimo – like a lake with no ripples.
☺️
En del nas ve, da bi z mirnim telesom in z “le rahlim valovanjem čustvenega telesa” potem poiskali konstruktivne rešitve, saj bi nam možgani spet “delali” na polno, frontalni korteks bi bil online, mi pa bi – posledično – lahko razmišljali strateško.
V takih točkah se pojavi tisto naše frustrirano vprašanje:
Zakaj THE FUCK se ne morem umiriti, če mi je pa f*cking vse jasno?
Odgovor je, da so razlogi za to seveda različni. Nekaj možnosti, ki jih vidimo iz prakse?
Lahko je naš živčni sistem že po naravi bolj občutljiv, bolj odziven in se odzove hitreje, z večjo jakostjo.
Lahko, da naše telo zelo pretajeno zaznava dogajanje v okolju: razpoloženja drugih ljudi, čustvene in druge napetosti v prostoru, ter resonira z okoljem bolj, kot bi bilo to za nas praktično, koristno.
Lahko je telo kronično aktivirano zaradi preobilice dela – in zato razglašeno.
Lahko pa se v stresnih trenutkih prebujajo stare izkušnje, boleče izkušnje in stari čustveni vzorci, zaradi katerih telo reagira bolj nenadno, močneje, mogoče presenetljivo in nenavadno, odziv pa traja dlje, kot bi si zavestno želeli.
Ne glede na ozadje pa iz prakse pa vemo tole:
ko telo enkrat “skoči” ali se “odklopi”, se ne pomiri samo zato, ker si potem nekaj razložimo ali racionalno uredimo “v glavi”.
Telo je živalca.
Telo potrebuje svoj pristop in svoj čas.
Telo rabi pristop, ki mu omogoči, da se postopoma vrne v svoj “baseline” – da pride iz stanja napetosti brez dodatnega pritiska in brez dodatnega forsiranja.
In ko se to začne dogajati, se spremembe pokažejo zelo konkretno.
- Zvečer lažje zaspim.
- Po konfliktu se hitreje sestavim.
- En neprijeten sms me ne drži več v napetosti še tri dni.
- Sčasoma opazim, da mi ni treba biti ves čas kot na neki preži… v enem hitenju… v nekem subtilnem motoričnem občutku, kot da bi me nekaj preganjalo…
- Prej opazim napetost ali utrujenost in se že čez dan ustavim, upočasnim, prilagodim tempo…
- Zaprem laptop za 3 minute, si dam gor slušalke, moj lo-fi playlist, naslonim se, spustim ramena, naredim par podaljšanih izdihov, kot me je na nemirnem letu za London naučil Samo.
V praksi vidim, da do te točke pridemo, ko ugotovimo, da niti delo do onemoglosti, niti to, da se popolnoma izčrpamo s športanjem, niti to, da se kritiziramo, da bi že vendar morali biti bolj mirni – ne deluje več.
Takrat se začne odpirati nov tok… nov prostor… za mehkejši, bolj sočuten odnos do sebe.
Nič, kar je trajno in vredno v življenju ni hipno in ni instant. Ne pride brez določene mere discipline in količine dela.
Hkrati… ima narava v sebi magično komponento. Ta magičnost običajno pride na vrsto kot presenečenje… skoraj kot nagrada… ob smiselnem delu, ki ga vlagamo.
Smiselno delo s telesom? Izgleda tako, da si začnemo mirno in ljubeče prizadevati za spremembo, telo pa se na našo pozornost prej ali slej odzove ter nas začne podpirati – samo iz sebe…
…kot ena mala, puhasta živalca.
Ko sem začela z notranjim delo, sem bila res mlada. Imela sem dvaindvajset let. Po vseh teh letih opažam detajl, ki se tiče prav dela s telesom in sidranja v telesu.
Verjetno ste že kdaj slišali: “Ti samo sprejmi, kar čutiš,”… ali pa: “Samo bodi s svojimi občutki…”
Ah…
“Zgolj biti” s svojimi telesnimi odzivi in čustvenimi nevihtami je lahko precej zahtevno.
Včasih je zahtevno že biti z notranjim dogajanjem v terapevtski sobi in s terapevtom… ali na skupini…. na delavnici… kaj šele, ko se človek znajde sam s sabo, na en tak siv in deževen dan.
Resnica je, da grozeče čustvene nevihte s temnimi oblaki vedno lahko postanejo tudi prijetno mehak poletni dež. Ta sicer zmoči, ampak dejansko osveži in prinese – olajšanje.
Je pa narava psihe taka, da se lahko tudi kar konkretno vrtimo v krogu svojega lastnega počutja in se izgubljamo v poplavah (in puščavah….) telesnih senzacij, občutkov in čustev.
In nam ne uspe priti do poletnih ploh.
Poletne plohe pridejo na vrsto, ko znamo prevedriti tudi nevihte. Izkušnja kaže, da ko enkrat razumemo, kaj se z nami na telesno-čustvenem nivoju pravzprav dogaja, ter znamo postopoma uporabiti pravi pristop zase – in to ob pravem trenutku… postane vse skupaj bistveno lažje.
Vsega tega se vedno lahko naučimo, bodisi samostojno ali pa s strokovno pomočjo.
Strokovna pomoč pri razumevanju čustev in telesa je na mestu, ko nam je že v štartu ob misli na osredotočanje na telo neprijetno in se k temu ne moremo spraviti. Na mestu je tudi, kadar so notranja nihanja tako naporna, da jih preprosto ne zmoremo reševati sami, čeprav jim recimo znamo določiti kontekst, zakaj so nastala – npr. nek konflikti s pomembno osebo, spremembe v poslu, izguba ljubljene osebe, težave z zgodnjim materinstvom, etc.
V takih primerih wnostavno nimamo na voljo dovolj mentalnega fokusa zase… ali pa čutimo, da si želimo in potrebujemo pomoč nekoga, ki nas bo poslušal, zares slišal, nam pomagal razvozlati in urediti, kar se znotraj nas dogaja, hkrati pa nas bo podprl, da določene kose starih izkušenj, ki nas nezavedno še vedno obremenjujejo, čustveno-telesno sprocesiramo in s tem začnemo prihajati nazaj v stanje ravnovesja, v svojo naravno vitalnost in ljubečnost.
Navidezno neobvladljiv notranji kaos rad nastane, kadar se nam aktivirajo ostanki starih travm, ki so se sprožili v določenih pogojih, povsem nepričakovano… ali pa so se zgodile izzivalne situacije, ki so prebile plasti naših mask in odprle globlje plasti negativnih prepričanj… ali pa konflikti v intimnih odnosih, zaradi katerih moramo pogledati globlje v svojo zgodbo.
V vseh teh in podobnih primerih nima nobenega smisla, da se “matramo” sami. Veliko hitreje in dosti bolj zadovoljujoče gre s pomočjo nekoga, ki se sam znajde v kaosu in nam ga lahko pomaga obvladovati ter skozenj dozoreti, zrasti, v svojo pravo, dušno velikost in obliko.
Biti v telesu je osnova vsega globlje psihičnega. Hišo telesa je potrebno najprej “naseliti” in spoznati, da lahko potem delamo tudi globlje in postavljamo, kar je treba, in čistimo, kar je treba… se osvobajamo vsega, kar nam še vedno sproža čustveno bolečino in nam ne služi več.
Naša telesa so velikokrat nemirna, živčna, napeta, utesnjena ali otopela – od stresov iz dneva v dan, od težkih trenutkov izpred desetletlji, ki se še vedno držijo naših mišic ali pa sidrajo v našem energijskem polju. Psihoterapevtsko delo, ki vedno zajema telo, vendar ne ostaja zgolj pri njem, nam lahko pomaga, da se varno, korak za korakom, luščimo kondicioniranih vzorcev in vedno bolj živimo v realnosti svoegaj dušnega potenciala.
Fakt je, da je edina sprememba, ki jo lahko naredimo, ta, ki sidra v tukaj in sedaj, v danes. Ta “danes” – tukaj in sedaj – pa se vedno začne v telesu. Gojenje sočutnega stika s telesom in razumevanje globljih plasti psihičnih sporočil, ki prihajajo skozi notranje zaznave, je zato neizbežna točka za transformacijsko notranje delo, v katerem spreminjamo ne samo sebe ampak tudi vse, kar puščamo za sabo, v odnosih s svojimi otroci…
Čisto vsa naša telesa imajo namreč pravico, da postanejo kot ene take male, puhaste živalce, ki se počutijo popolnoma varno in popolnoma mirno… in to ne glede na vse stare in boleče izkušnje, nedavne pretrese, strese in obremenitve.
Tina
Razjasnimo skupaj
Zakaj se ne morem umiriti, če mi je vse jasno?
Ker telo ne deluje po logiki razumevanja. Ko se živčni sistem aktivira, se ne umiri samo zato, ker nekaj razumemo — potrebuje drugačen, telesni pristop in čas, da se vrne v ravnovesje.
Ali lahko telo umirim samo z razmišljanjem ali spremembo misli?
V določenih situacijah da, pogosto pa ne. Ko je telo enkrat v stresnem odzivu, je učinkovitejše delo s somatsko-telesnimi orodji, npr. z dihom in zaznavanjem telesa kot samo razmišljanjem.
Kaj pomeni, da je živčni sistem “preobremenjen”?
To pomeni, da telo ostaja v stanju napetosti ali nemira, tudi ko zunanja situacija to več ne zahteva. Takrat telo potrebuje podporo, da se ponovno umiri.
Koristno!
Telo se ne umiri, ker mu nekaj razložimo, ampak ker dobi izkušnjo varnosti. Ta proces je vedno oseben – in prav zato v spletnem vodiču Kako se umirim? s Samotom skupaj ponujava različna somatsko-telesna orodja, med katerimi lahko najdeš tista, ki ustrezajo tebi.
* Tina je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg individualnega dela z ženskami vodi delavnice za ženske; vse se začnejo s prvo.
