“Kaj pa, če sem slaba mama?”
To vprašanje ni retorično. Na terapiji pride iz globine – iz občutkov krivde, strahu in panike, da bi lahko otroku s svojim vedenjem ali tem, kdo si, škodovala.
In prvi odgovor, ki ga ženska praktično vedno presliši, je lahko preprosto vprašanje:
Kaj pa, če nisi?
Bojim se, da bi škodovala otroku
So ženske, ki jih včasih prešine misel, da bi lahko s tem, kako se obnašajo ali “kakšne so”, škodovale svojim otrokom. Nekatere, ki otrok nimajo, pa si jih želijo, razmišljajo, da jih morda sploh ne bi imele, saj si ne zaupajo, da bodo znale poskrbeti zanje – ne da bi jim “škodovale” ali jih celo “uničile”.
Povedo, kako jih – ko gredo vsi spat in ostanejo same s sabo, utrujene in žalostne, na kavču s skledo “prepovedanega” čipsa in slabe vesti – nenadoma prešine, da niso ok mame. In, kako se zdijo “vse” ostale mame, ki jih videvajo, normalne. Strpne, prijazne, ljubeznive, ustvarjalne, aktivne. Pač take… običajne mame.
Pred časom sem se v relativno kratkem časovnem obdobju pogovarjala z več mladimi mamami, torej z mamami dojenčkov in malčkov. Razbrala sem skupni imenovalec, da se namreč v svoji vlogi ne čutijo samozavestno. Če sem iskrena, niti niso govorile o “vlogi mame”, ampak so bile z njo zlite. Zaradi vseh izzivov materinstva same zase sploh niso bile v najboljši koži.
Opisale so se kot zaskrbljene, napete, nervozne. Polne dvomov, strahu, skrbi, občutkov krivde, celo sramu. Ko sem jih poslušala, sem prepoznala tesnobnost – in spomnila sem se sebe kot mlade, anksiozne mame.
Od mojih “mamastih” začetkov je minilo že toliko časa, da je veliko detajlov že izbledelo, ostala pa je atmosfera mojega zgodnjega materinstva in jasno zavedanje, da nikakor nisem bila neka “zen mama”.
Ko sem prvič rodila, sem imela za sabo sedem let konkretnega dela na sebi – osebne terapije. Praktične izkušnje pri delu na sebi so mi do neke mere pomagale. Samo strokovno znanje? V bistvu sploh ne. Kot mlada mama sem namreč verjela, da je zgodnji razvoj vprašanje življenja in smrti. Preganjala me je misel, da če bom naredila napako zdaj, sem zapečatila otrokovo prihodnost.
Teorije, ki sem jih kot psihologinja poznala do podrobnosti, mi res niso pomagale, ampak samo povečale notranji pritisk.
Usodnost “zgodnjega razvoja”
Po tridesetih letih strokovnega ukvarjanja s psihološkimi tematikami je moje mnenje jasno.
Izkušnje prvih 3–6 let razvoja so seveda pomembne, niso pa kar apriori tako usodne, kot si znajo interpretirati anksiozni umi mladih mam.
V podobno tesnobnem krogu, kot sem bila jaz včasih, se vsakič znova vrti določen delež žensk, ko postanejo mame.
Hkrati vem, da jih je kar nekaj, ki si na račun svojega lastnega otroštva niti v sanjah niso upale imeti otrok. Tako boleče močno so se zavedale svoje ranjenosti in posledično ranljivosti, da se niso želele niti izpostaviti tveganju njihovega “vpliva”.
Mladi starši lahko sami sebe precej napsihirajo. Psihološke in nesmiselno poduhovljene perspektive se danes ponujajo skozi izobilje instant nasvetov umetne inteligence in socialnih omrežjih; obojim ni videti ne konca ne kraja.
Bolj kot so ženske tesnobne, polne krivde in negotove, bolj iščejo pomiritve z informacijami. Z njimi skušajo na vse kriplje pridobiti gotovost, ki je v občutenjskem jedru ne premorejo. To kompenzirajo s poskusi, da bi bile “vsaj” mentalno gotove – da bi delale po pravilih, po programih, po navodilih, ki segajo od spiritualnih načel do “znanstveno” utemeljenih pristopov.
Stvari pa niso tako preproste.
Otroka se ne da vzgojiti “by the book”, ne da pa se ga tudi “pokvariti” kar tako.
Starševstvo je spiritualno potovanje in hkrati proces psihološke rasti. Tako kot odrašča otrok, rasteta z njim tudi starša – ali vsaj naj bi. Vsekakor pa se nihče ne rodi “mama”, tako kot se otrok ne rodi “zrel”. Tudi pri starševstvu šteje kombinacija intuicije, osveščenosti in zdrave pameti.
Smiselno pa se je zavedati, da obstaja velika razlika med realnim okoljem, ki malčka postopoma vpeljuje v realnost in ga z neidealnimi odzivi stimulira, da se brusi skozi optimalne frustracije in poravnavanje z okoljem – ter okoljem, ki je res toksično in otroka zaznamuje, ker ga travmatizira.
Anksiozne mame te razlike pogosto ne vidijo jasno. Razumeti jo – pa lahko zelo pomaga.
Pomaga lahko tudi razmislek o tem, kako ženska skozi lastno naravnanost do otroka nezavedno ponavlja ali fantazira svojo lastno zgodbo – neodčutene otroške bolečine in pomanjkanje občutenja varnosti ter samozaupanja, ki ga sama ni uspela zgraditi v zgodnjem odnosu z mamo. Analitično-razvojno gledano je predelava ženskinega odnosa z otrokom namreč vedno tudi analiza odnosa z njenim “primarnim objektom” – z njeno lastno mamo.
(O tem, zakaj otrok ni in ne more biti odgovoren za starše, sem podrobneje pisala tudi tukaj.)
Psihološko škodljivo družinsko okolje
Torej, let’s make this shit clear.
Zakaj?
Ker psihološko škodljivo družinsko okolje ni isto kot psihološko neoptimalno okolje.
Razlika med njima je hitro razvidna – ko vemo, kaj opazovati.
Če pogledamo za nazaj in razmišljamo o svoji življenjski zgodbi, lahko rečemo takole:
Psihološko škodljivo družinsko okolje pusti zdravstvene, socialne, čustvene, kognitivne in spiritualne posledice. In te posledice so otipljive.
Ljudje, ki so odraščali v takem okolju, so iz dneva v dan in iz leta v leto živeli v pomanjanju dostojanstva, spoštovanja, nežnosti, fizične in čustvene bližine.
Ko odrastejo, v sebi nimajo zaloge lepih spominov – ali pa so ti izjemno redki. Doma ne opišejo kot prijetnega, varnega, toplega prostora. Nimajo čutnega, vizualnega, občutenjskega priklica lepih dogodkov, in to ne zato, ker bi imeli “težave s spominom”, ampak ker teh dogodkov preprosto ni bilo.
Ni slik crkljanja, bučnih pogovorov, smeha v kuhinji, praznovanj; jeze, ki se razreši, objemov po joku; občutka, da se stvari lahko sesujejo in potem popravijo in da ni konec sveta in da gre lajf naprej.
V notranjih arhivih ni umirjenih trenutkov – ali pa jih je izjemno malo.
Ni redko, da se svojega otroštva sploh ne spomnijo. Da so izbrisana cela obdobja.
Spomnijo se pa zmerljivk. Posmeha, poniževanja. Da so ničvredni, leni, zlobni, grešni, grdi, nesposobni, družinska sramota. Spomnijo se tepeža. Verbalnega nasilja. Izolacije.
In šele kasneje, skozi pogovore, branje, terapijo ali notranje delo, dojamejo, da je bilo to, kar so doživljali, fizično, čustveno, spolno ali duhovno nasilje.
Ljudje, ki so odraščali v kompleksno škodljivih intimnih okoljih, nosijo kompleksne posttravmatske posledice. Po mojih izkušnjah je prej pravilo kot izjema, da globoko v sebi slutijo, da je z njimi “nekaj narobe”. To je pogosto njihova notranja dikcija.
Dediščina takih okolij je močan notranji kritik. Ravnanje s sabo je prepojeno z njim.
Ko gremo pod ta “narobe”, vidimo nekaj drugega: slutnja, da ne občutijo življenja tako kot ga drugi, ki so “normalni”. Da so oni drugačni. Da se ne znajo vključiti v odnose, da se ne znajo prepustiti življenju in si ga urediti po svojih najglobljih željah.
Življenje v psihološko škodljivem okolju – naj bo to izvorna družina ali kasnejši intimni odnos – je travmatsko samo po sebi. Intenziteta psihičnega pritiska je tolikšna, da je telo in psiha ne zmoreta prenesti brez posledic. Razvoj sebe stagnira, v zanki manipulacije, nasilja in zlorab je blokiran.
Takšne ljudi pogosto prepoznamo po tem, da dolgo in z veliko napora celijo notranje rane in poskušajo pognati naprej prezgodaj zaustavljen razvoj.
Njiihove življenjske zgodbe so na spektru. Na eni strani srečamo predobro prilagoditev in odlično funkcioniranje navzven, z resnimi čustvenimi stiskami v ozadju, ko se zaprejo vrata stanovanja in ni več nikjer nikogar, ki bi mu bilo potrebno ugajati. Na drugi strani srečamo samodestruktivno vedenje, laži, izdaje zaupanja, alkohol, droge, nasilje.
Na celotnem spektru pa so povsod kronične notranje stiske, ki se odražajo v odnosu do sebe in do drugih, skozi telesne in psihične in odnosne težave.
Toksično okolje se ne kar “zgodi”, ampak ga ustvarjajo ljudje
Zapomniti si velja, da se toksično okolje ne kar zgodi, ampak ga ustvarijo ljudje – ljudje, ki se ne obnašajo normalno.
Ljudje, ki se vedejo običajno humano – v pogovornem jeziku temu pogosto rečemo “normalno” – namreč ne uničujejo soljudi. Ne minirajo občutka lastne vrednosti, ne sramotijo njihovih sposobnosti, uspeha ali neuspeha, ne posmehujejo se družinskemu poreklu, socialnemu ali ekonomskemu statusu, načinu govora, telesnemu izgledu ali izražanju čustev. Ne prizadenejo bolečine znova in znova. Niso nasilni – ne odkrito ne prikrito. Ne kontrolirajo drugih s svojimi razpoloženji in ne zlorabljajo “oprosti”, ne manipulirajo s “prosim”. Svojega ugodja ne postavljajo nad dostojanstvo drugega.
To so vse pokazatelji psihološko škodljivega vedenja.
In to niso atributi neoptimalnih, neidealnih odnosov, ki anksiozne mlade mame spravljajo v tesnobo, ko razmišljajo, ali škodujejo svojim otrokom. To je pomembna razlika.
Strupeno ranijo ljudje, ki nimajo empatičnega stika z drugimi – in ga tudi ne želijo razviti, ker od njega nimajo nobene lastne koristi.
Tu se pogosto pojavi poenostavljena teza, da “le ranjeni ljudje ranijo druge”. To ne drži. Veliko ranjenih ljudi nikoli ne bi storilo hudega drugemu. Če koga prizadenejo, prevzamejo odgovornost in skušajo popraviti škodo.
Obstajajo pa tudi ljudje, ki se zavedajo, kaj počnejo, in se do tega čutijo upravičene. Indiferentni so do bolečine drugih. In to je nekaj povsem drugega.
Psihološko nasilje je pogosto najtežje prepoznati. Prav zato je pomembno, da znamo razlikovati med nepopolnostjo in škodljivostjo.
Sem slaba mama, če sem anksiozna?
Iz izkušenj vem, da imajo ženske, ki jih skrbi, kako slabe mame so – ali bodo – velikokrat za sabo težke življenjske preizkušnje.
V psihoterapevtski sobi redko srečam mame, ki so anksiozne brez otipljivih psiholoških in/ali nevrobioloških ozadij. Pogosto imajo za sabo kompleksne zgodbe, včasih tudi specifično delovanje živčnega sistema (nevrorazličnost), ki lahko v dobrih pogojih njihovo življenje obogati, v težjih pa ga močno zaplete.
Veliko tesnobnih mam tega ne pove na glas, ampak ni redko, da se – posebej v prvih letih po porodu – srečujejo z napornimi nihanji razpoloženja, tudi v smeri depresivnosti, in z vsiljivimi mislimi, ki jih lahko preplašijo do kosti in pripeljejo do strahu, da se jim bo kar zmešalo.
Ko se pogovarjamo, pogosto vidimo, da anksiozne mame same v svojem zgodnjem razvoju niso izkusile dovolj čustvene varnosti in topline. In da v sebi pravzaprav ne vedo, kaj pomeni, da se človek “počuti normalno”.
Na terapiji zato včasih direkt vprašajo:
“Tina, ma kaj pomeni, da se človek počuti normalno? A sem jaz normalna?”
To vprašanje je povsem upravičeno.
Njihova “normala” je pogosto spletena okoli čustvenih nihanj, temnih misli, napetosti, nemira, razdražljivosti, plitvega dihanja, ki ne gre nižje od ključnice, utesnjenega razbijanja srca, ki nima nobenih fizioloških razlogov. Ali pa – na drugi strani – okoli umaknjenosti, upočasnjenosti, oddaljenosti od telesa, nepovezanosti in izolacije.
Če smo prej pogledali, kaj je “normalno” v smislu vedenja, poglejmo zdaj, kaj bi lahko bilo normalno v smislu počutja.
FACES ali nevrobiološko gledano, kaj je normalno počutje?
Daniel Siegel, raziskovalec interpersonalne nevrobiologije, stanje “normalnega počutja”, ki ga ljudje iz toksičnih okolij pogosto ne izkusijo, povzame skozi akronim FACES.
Gre za opis tega, čemur se strokovno reče “optimalno območje vznemirjenja” (optimal arousal zone) – nevrobiološko gledano stanje, v katerem je naš živčni sistem reguliran.
FACES pomeni:
- Flexible,
- Adaptive,
- Coherent,
- Energizing,
- Stable
Torej: fleksibilen, prilagodljiv, usklajen, vitalen in stabilen.
“Normalno počutje” je stanje, v katerem smo prožno prilagodljivi realnosti, povezani sami s sabo in z drugimi, v stiku z lastno vitalnostjo. V takem stanju je v nas prisoten občutek varnosti, ubranosti, umirjenosti in osnovnega zaupanja, da zmoremo reševati probleme.
Ženske, ki so imele težko otroštvo in se same ne počutijo dobro v svoji koži, pogosto mislijo, da ker same nimajo izkušnje takšne regulacije, tega ne bodo mogle dati niti otroku.
Resnica je, da imajo do neke mere prav.
Sama vem, kako je moja anksioznost vplivala na moji hčerki. Kot mama sem z vsakim rojstvom hčerke zrastla in se spreminjala, in to se je pokazalo tudi pri vzgoji. Otroci regulacijo notranjih stanj dejansko “pobirajo” od staršev. Otroci mirnejših mam bodo z veliko verjetnostjo mirnejši kot otroci kronično napetih ali depresivnih mam.
In vendar je tu ključna razlika, pomembna za zaskrbljene mame, ki se bojijo, da bodo uničile svoje otroke.
Med neidealnim skrbnikom – na primer anksiozno mamo – in skrbnikom, ki otroka dejansko psihološko poškoduje, je ogromna razlika.
Izpolni Test škodljivih otroških izkušenj – ACEs
Če želiš dobiti orientacijski vtis o tem, kaj je objektivno visoko problematično vedenje – in kako se to razlikuje od tvojih izkušenj iz otroštva ali tvojega realnega vedenja do otrok – ti lahko pomaga presejalni vprašalnik ACEs.
Gre za vprašanja, ki se nanašajo na obdobje pred tvojim 18. letom starosti in se dotikajo konkretnih škodljivih izkušenj v družini. Vprašalnik je anonimen in na koncu se ti pokaže seštevek točk, odgovori pa se ne shranjujejo nikamor.
Študije, na podlagi katerih je bil razvit koncept ACEs (Adverse Childhood Experiences), kažejo, da pri rezultatu štirih točk ali več tveganje za različne zdravstvene in psihološke težave občutno naraste.
Logika je preprosta.
Če smo bili v otroštvu več let izpostavljeni škodljivim okoliščinam, telo in živčni sistem temu prilagodita svoje delovanje. In to prilagoditev potem nosimo s sabo v odraslost – tudi v materinstvo.
To ne pomeni, da smo zaznamovani za vedno in da nam ni nobene pomoči. Pomeni pa, da so naši izzivi lahko kompleksnejši.
V psihologiji travme pogosto rečemo, da travma ni sam dogodek, ampak odziv nanj. To drži. Hkrati pa drži tudi, da obstajajo dogodki – in obstajajo obdobja. Za nekatere ljudi travmatična izkušnja ni ena sama točka v času, ampak so, žal, leta življenja.
Pomembno pa je še nekaj.
ACEs meri škodljive izkušnje v otroštvu, do 18. leta. To pa, kar vemo vsi, ne pomeni, da travma nastane samo takrat. Življenje s psihološko škodljivim človekom – kadarkoli v življenju – pušča posledice. Telo-um-duša lahko padejo iz ravnotežja tudi v odraslosti, če je odnos dovolj toksičen in dovolj dolgotrajen.
ACEs je hkrati presejalno orodje. Ni diagnostična resnica in ni absolutno merilo nasilja in zlorab. Temelji na samooceni – in veljavnost samoocene je lahko v primerih travme zelo kompleksna.
Veliko ljudi, ki so odraščali v škodljivih okoljih, namreč svoje izkušnje izrazito minimizira, racionalizira in ščiti skrbnike.
To je normalen psihološki mehanizem preživetja. Otrok je odvisen od odraslih in si težko dovoli videti, da mu tisti, od katerih je odvisen, škodujejo. Zato lahko kdo na vprašalniku označi malo ali nič točk – pa to še ne pomeni, da nasilja in posledic ni bilo. To je pomembno imeti v mislih.
Najbolj značilna lastnost ljudi, ki psihološko škodujejo drugim
Posledice travme so v škodljivih okoliščinah neizbežne.
Telo, um in duša v neugodnih, dolgotrajno težkih in nečloveških odnosih postopoma postajajo neregulirani. In ja, to lahko traja tako dolgo, da ljudje sploh ne vedo več, kaj pomeni “počutiti se normalno”. Ne spomnijo se, kdaj so se zadnjič počutili mirni ali varni. To je vedno znak, da se z nami nekaj dogaja – in da se je smiselno resno vprašati, kaj se dogaja ali se je dogajalo tudi v določenih odnosih.
Ti odnosi so specifični, so značilni:
Najbolj zaskrbljujoča lastnost ljudi, ki zares psihološko škodujejo drugim, je, da niso pripravljeni iskreno prevzeti odgovornosti za svoje vedenje.
Vem, da je to težko slišati, sploh če je človek v intimnem stiku s takim človekom. Normalno je, da ščitimo ljudi, od katerih smo odvisni in na katere smo navezani. A to ne spremeni realnosti.
Ljudje, ki nočejo prevzemati odgovornosti, namreč praviloma ne znajo obmirovati pri sebi. To pomeni, da vedno odbijejo odgovornost tako, da krivijo druge, drugim postavljajo zahteve, obenem pa drugih tudi zlepa ne pustijo pri miru. Ko jih soočimo, se tehtnim pogovorom izmikajo ali pa skozi neskončne razlage vedno znova vrnejo žogico drugemu. Zaključek? Je praviloma isti: z njimi je vse v redu.
Tak profil ljudi pogosto opovsem dkrito ali prikrito prezira “delo na sebi”. Terapije, delavnice, knjige in pogovore se jim zdijo brezveze in ocenjujejo jih kot pretirane, bizarne, “za šibke ljudi”, nepotrebne. Če se že vključijo v karkoli od naštetega, je to pogosto del “plana”, da bi kontrolirali nastalo škodo in dobili nazaj svojo korist. Odgovornost prevzamejo skozi besede, ne skozi dejanja. Govorijo in obljubljajo, vedenje pa ostaja isto.
Popolno prevzemanje odgovornosti zase, ki jim umanjka, je dejansko velika stvar.
Je temelj osebnostne rasti in kakovostnih odnosov. Hkrati ni dogodek. Ni enkratna gesta. Ni “grem na eno terapijo, da bo mir”. Ni “greva na par pogovorov k uni”, da se stvari dozdevno umirijo, medtem ko v ozadju ostaja namen nadaljevati po starem.
Resnica je, da nekateri ljudje želje po poglobljenem stiku s sabo nimajo. Lahko bi rekli, da nimajo kapacitete. Lahko bi rekli, da se jim ne da. Lahko bi to razlagali na sto načinov. Dejstvo pa je, da tega vrsti iskreno ne želijo.
Ko se znajdemo v odnosu s takimi ljudmi, moramo to prej ali slej sprejeti. In to nas vedno pripelje nazaj k nam: k naši zgodbi, k našim prepričanjem, k temu, zakaj nam je tak odnos znan ali domač.
Radikalno prevzemanje odgovornosti zase je drža in proces. Naša svoboda se začne, ko – ne glede na to, kaj smo doživeli – prevzamemo odgovornost za svoje ravnanje danes.
Kapaciteta za skrb in krivdo kot znak psihične zrelosti
In prav tu je tudi odgovor na vprašanje, zaradi katerega je ta zapis nastal.
Ženske, ki se sprašujejo, ali so slabe mame, se praviloma že ukvarjajo z odgovornostjo. Razmišljajo o svojih odzivih in analizirajo svoje napake, medtem ko dvomijo vase, včasih noč in dan – pogosto pretirano, pogosto krivično in kritizersko do sebe. A to je nekaj povsem drugega kot brezbrižnost z odsotnostjo refleksije.
Profil človeka, ki sistematično psihološko škoduje drugim, ni profil človeka, ki sedi zvečer na kavču, objokan, mogoče napol otopel od fizične izčrpanosti ali zmeden v kaosu misli, in ki se sprašuje, ali je naredil preveč ali premalo, ali je rekel prav ali narobe.
V psihoanalitični tradiciji obstaja izraz “depresivna kapaciteta”. Ne pomeni depresije kot medicinske diagnoze, ampak sposobnost, da zdržimo občutek krivde, da prepoznamo, da smo drugega prizadeli, in da želimo odnos popraviti.
Prav ta kapaciteta za skrb in odgovornost je znak psihične zrelosti. In ženska, ki se sprašuje, ali je slaba mama, pogosto kaže ravno to – ne škodljivosti, temveč sposobnost refleksije.
Ljudje, ki sistematično psihološko škodujejo drugim, nimajo takih notranjih dialogov. Tako kot nimajo prejo omenjene kapacitete za depresivno skrb in krivdo, tudi nimajo dvoma vase in v to, kar počnejo. Namesto tega uporabljajo razcepljanje, projekcijo in s tem odsotnost odgovornosti.
To ne pomeni, da anksioznost mame ne vplivajo na otroka – ker lahko vplivajo. Otrok je z mamo globoko telesno in čustveno povezan. Njeno notranje stanje se zrcali v tonu glasu, napetosti telesa, ritmu odzivanja – in otrok se tem ponavljajočim se stanjem postopoma prilagaja.
Pomembno pa se je zavedati, da vpliv ni isto kot škodljivost. Nepopolnost niti slučajno ni isto kot zloraba. Neoptimalni ali neidealni odzivi niso niti od daleč isto kot sistematično razvrednotenje, ki ga najdemo v nasilju.
Razlika obstaja in je konkretna.
Ko to razliko vidimo, se lahko nehamo mučiti z merili, ki nam ne pripadajo, in se začnemo ukvarjati s tistim, kar je res naše: skrb zase, lastna regulacija, lastna zgodba, lastne meje.
Razjasnimo skupaj
Sem slaba mama, če sem pogosto anksiozna?
Ne. Anksioznost sama po sebi ne pomeni, da se otroku psihološko škoduje. Pomembno je, ali se svojih stanj zavedaš in ali si pripravljena prevzeti odgovornost za svoje odzive ter jih po potrebi popravljati. Svojo anksioznosti lahko raziščemo, predelamo globlje psihodinamske razloge zanjo, ji postavimo meje. Smiselno je, da na dolgi rok ne dovolimo, da naša lastna tesnoba in strahovi pomembno vplivajo na svobodno raziskovanje naših otrok.
Sem slaba mama, če kdaj kričim na otroka?
Posamezni neidealni odzivi niso isto kot psihološka škodljivost. Ključna razlika je v tem, ali svoje vedenje reflektiraš, se po premisleku opravičiš in odnos popravljaš – ali pa zanikaš, minimaliziraš in odgovornost prelagaš na otroka.
Sem slaba mama, če sem imela težko otroštvo in me je strah, da bom ponovila vzorce?
Skrb, da bi ponovila škodljive vzorce, kaže na zavedanje in odgovornost. Travmatske izkušnje lahko vplivajo na čustveno regulacijo in odzive v odnosih, vendar to ne pomeni, da smo obsojeni na ponavljanje tega, kar se je dogajalo nam. Ključna razlika je v pripravljenosti na refleksijo in odgovorno vedenje do sebe in otrok.
Koristno!
Anksioznost, dvomi in neidealni odzivi še ne pomenijo, da mati otroku psihološko škoduje. Psihološko škodljivo okolje je sistematično, ponavljajoče se in povezano z odsotnostjo odgovornosti ter empatije. Ključna razlika je v pripravljenosti na prevzemanje odgovornosti in popravljanje napak. Razlikovanje med nepopolnostjo in škodljivostjo nam omogoči, da delamo na sebi brez nepotrebnega samokaznovanja.
* Tina je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg individualnega dela z ženskami vodi delavnice za ženske; vse se začnejo s prvo.
