Zakaj se od določenih težkih in napornih ljudi tako težko oddaljimo? Zakaj se zdi, da imajo določeni zakomplicirani ljudje za nas neko privlačnost, pa čeprav se je v preteklosti že izkazalo, da niso zaupanja vredni, saj imamo izkušnjo z njimi:
- da so nas zapustili
- da nas niso jemali resno
- da so nas celo napadali
- da so nas kritizirali
- da so nas poniževali
- grdo govorili o nas za našim hrbtom
- nam naravnost dali vedeti, da jih nismo vredni ali da se nas sramujejo,
- nam povedali, da jih “oviramo” na njihovi življenjski poti,
- nam dali vedeti, da je z nami nekaj narobe in da se moramo spremeniti..
… hkrati pa vsakič znova potem spet iščejo stik z nami, čeprav nas hkrati ne prenašajo, ker je z nami kao vse narobe in bi se mi morali spremeniti tako, kot oni najbolje vedo za nas??!?
Well, that’s confusing!!
Zakaj jim torej pripisujemo neko pomembnost v našem življenju in jim dopuščamo vse ter jim odpuščamo v nedogled? Zakaj se od nekaterih ljudi tako težko odlepimo?
Je problem v njih? Je težava pri nas? Je problem vse?!?
Čustven hlad; čustvena drama namešana z ignoranco; skrivnostnost; “si nekaj posebnega”; elitizem. Tiha, v resnici zelo težko prepoznavna zavist, ki se skriva za prijaznimi nasmeški in iluzijo velikega, radodarnega srca, ki je veliko in radodarno le, dokler veljajo pravila igre, ki jih postavlja “veliko in radodarno srce.” Pa neumestne pripombe, ki spodnesejo noge in zmedejo um. Naključna “izposoja” idej, projektov. Nezanesljiva komunikacija, od zasipanja s pozornostjo, neprestane prisotnosti do umaknjenosti, nedosegljivosti, neodzivanjem in trmastega molka….
Vsi jih poznamo.
V naša življenja vstopajo v različnih dizajnih, vsak pa s svojim stilom: neprijazna in zahtevna šefica; črnogled in zajedljiv kolega; mama, ki se ji že celo življenje dogajajo najhujše stvari in nobenega ni, ki bi bolj trpel; sosed, ki pretepa sosedo; vsevedni samooklicani duhovni učitelj; sadistična profesorica, ki zabija vse po vrsti dvajset let, potem pa se vsi čudijo, zakaj nekomu enkrat poči film v razredu; gurujka zdravega življenja; lečeča zdravnica; razvpit psihoterapevt; mož na stalnih službenih potovanjih; najmlajši sin.
Življenje nas lahko blagoslovi s površinskim srečanjem z njimi. Včasih pa nam življenje ne prizanaša in nas z njimi zaplete v tesne, zakomplicirane, karmične odnose. Ko potegnemo črto pod celo situacijo z njimi in smo iskreni in pošteni, je naša bilanca stanja v odnosu z njimi vsakič znova negativna. Ko naredimo detajlno analizo, je jasno, da se zaradi stikov z njimi počutimo slabo.
Prinašajo naporno dinamiko in veliko dela – od borb z njimi smo utrujeni, izčrpani, pobiti in scuzani.
V kolikor smo “samo sproščeni in naravni” v stiku z njimi, nam nivo energije tipično preprosto pade; ko se veliko družimo z njimi, nam pade nivo energije na splošno. Primeri:
- Po polurnem pogovoru, v katerem sem že petstotič le poslušalka, odložim telefon in sem tako utrujena, da bi šla lahko kar spat ali pa se najest sladkarij, pa čeprav sem bila prej povsem spočita oziroma mi ni bilo do sladkega.
- Na poti iz skupnih počitnic začnem čutit tako izmozganost, da komaj pripeljem domov, medtem ko se na poti iz avta še grdo spotaknem, padem ter si močno poškodujem nogo.
- Jutro. Grem na sestanek in poslovno kosilo. Sem v dobrem razpoloženju. Razmišljam o načrtih, ki sem jih pripravljala zadnjih 14 dni in kaj vse me še čaka. Sem polna načrtov, pozitivna. Popoldne, ko se vračam domov, se zalotim med vožnjo in razmišljam, kako mi je vse brezveze. Padla mi je morala. Moji načrti se mi zdijo bedni in nobenega smisla več ne vidim nikjer.
To so možni odzivi na prisotnost ljudi, v družbi katerih ni ravno dosti prostora tudi za nas.
Narcisi?
Ljudje, ki delujejo na opisane načine, se v pop psihologiji opisujejo kot “narcistične”, tudi kot “energijske vampirje”. Da bi se izognili populističnemu dodeljevanju “nalepk” in hkrati nepravilni uporabi poimenovanj, bi lahko rekli, da so to največkrat ljudje, ki imajo:
- težave s sočutjem in empatijo do drugih ljudi,
- ker so v psihološkem razvoju ostali na stopnji egocentrizma,
- zato se po definiciji ne zanimajo za druge ljudi – razen, ko jim to lahko koristi.
Družba takih ljudi nas tipično vleče dol.
Hkrati obstaja tudi druga opcija, da nas druženje z njimi najprej izredno dvigne – v resnici pa nas dvigne naša fascinacija na njimi, ker se nam zdijo privlačni z njihovo misterizonostjo, nedoseglivostjo, izjemnostjo, vseznalstvom, ali pa hiperpozornostjo, ki nam jo dajejo, ko se pri njih aktivira korist, ki jo bodo dobili od nas, in so izjemno prijazni, preveč osredotečeni na nas (v bistvu vse skupaj deluje umetno, ampak ko smo zaslepljeni v njihovi pozornosti, tega ne zaznamo na tak način). Potem pa?
Nas sčasoma energijsko nezavedno okupirajo z njihovo pristotnostjo – ker smo jim, iz naših razlogov, energijsko na voljo.
To se pokaže tako, da začnemo izgubljati stik s sabo – dobesedno s svojim dihanjem, telesnimi impulzi, čustvi, mislimi in spiritualnimi viri; s svojo prihodnostjo in preteklostjo. Dolgotrajno druženje z njimi nas vrže v takoimenovani “survival mode”, v preživetveni mehanizem življenja, v katerem ni prostora za ekspanzijo in rast, ampak je vse zakrčeno; preživetveni mehanizem temelji na biologiji strahu. Vedno manj rastemo, vedno manj upamo, vedno manj si upamo; opuščamo cilje, vizije, želje; zapuščamo sami sebe; postajamo bleda senca samih sebe. Posledica vsega tega je seveda – naše slabo počutje.
Ko se veliko družimo s tovrstnimi ljudmi, zasebno ali službeno, potrebujemo veliko časa, da se vračamo v stanje notranjega ravnovesja.
Če smo odraščali ob takih ljudeh, se v prvi vrsti niti nismo mogli najdi kot avtentična bitja, saj so nam neprestano zasedali naš notranji prostor: z njihovo čustveno dramo, kritizerstvom, kontrolo. Če se redko srečujemo s takim profilom ljudi in smo že avtentični, se relativno hitro naravnamo nazaj v stanje optimalnega ravnovesja. Če pa nikoli nismo mogli biti zares avtentični in se hkrati dosti družimi s takim profilom ljudi – kar je po principu privlačnosti še posebej verjetno – pa se verjetno ne bomo niti zavedali, kakšno škodo si z druženjem z nesočutnimi ljudmi povzročamo.
“Narcisi” so dejansko psihološko okupirani “s sabo” in res se zdi, kot da “nam” pijejo energijo, to pa zato, ker se energijsko primarno napajajo s pozitivno in negativno pozornostjo drugih ljud, in ta pozornost jih hrani. To v praksi potem pomeni, da se polnijo iz odnosov z ljudmi, namesto iz stika s svojim globljim sebstvom in svojo dušo.
Povedano še drugače: ne zmorejo zavedanja svoje lastne Svetlobe in je tipično tudi ne iščejo. V tem se psihospiritualno močno ločijo od ljudi, ki so iskalci Svetlobe ali v njej živijo, se pravi ljudi, ki imajo zgrajeno psihospiritualno povezavo z Ljubeznijo. Vsi ljudje tega zagotovo nimajo, in tisti, ki tega nimajo, oz. ki to celo aktivno zavračajo, so ponavadi tudi tisti, ki jih ljudje prej ali slej “preberejo” in označijo kot “toksične”.
Kaj nas dela občutljive za neugodne energijske izmenjave?
Energijska resnica je, da nam kot odraslim, pri polni zavesti in zavedanju, nihče ne more ničesar energijsko odvzeti, v kolikor mi sami ne damo implicitnega ali eksplicitnega, zavestnega ali nezavednega, dovoljenja za to.
Kar ne pomeni, da se ne zgodi, da si ljudje ne “odvzamemo” energije… ker se. Ampak hkrati je to, da si “odvzamemo” energijo veliko manj pogosto, kot da si jo “odlagamo”, se pravi projicirajo drug v drugega naše psihične vsebine. Opisane izmenjave – odvzemanja in dajanja energije – se vsekakor dogajajo. Lahko so situacijske ali pa trajajo dalj časa; so del nekega specifičnega odnosa. In mi smo lahko enkrat na eni strani, in drugič na drugi strani.
Ko človek ni polno v svojem energijskem stebru, dobro prizemljen in centriran, pride do popuščanj energijskega polja in hitro se lahko “zgodi” zgoraj omenjeno, torej da “damo” implicitno, nezavedno dovoljenje, ki omogoči za energijsko izmenjavo, ki sploh ni v najvišje dobro posameznika.
Določene situacije in določena stanja nas delajo posebej ranljive. Krize – telesne, družinske, partnerske, finančne – nas delajo ranljive za neuravnotežene energijske izmenjave. Vsa stanja, v katerih imamo naravno spremenjena stanja zavesti (spolnost; kolektivna trans stanja na koncertih, cerkvenih prireditvah, športnih masovkah; porodi, operacij; proces umiranja, etc.) ali umetno spremenjena stanja zavesti (zaradi uporabe droge, alkohola, psihadelikov, etc.) nas tudi delajo potencialno zelo ranljive za take neugodne izmenjave.
Seveda je važno, kakšno karmično zgodbo imamo in kakšna je naša struktura osebnosti, ampak v vsakem primeru smo ljudje – v osnovi smo energijska bitja in s tem po definiciji ranljivi; če smo travmatizirani, v stanjih akutnih kriz in v spremenjenih stanj zavesti pa sploh!
Energijske izmenjave se v odnosih dogajajo v določeni meri stalno. Ljudje smo energijska bitja in vse, kar je med nami, je v osnovi energijska izmenjava. Je pa res, da pri nekaterih ljudeh do tovrstnih neugodnih izmenjav prihaja pogosteje kot pri drugih. Hkrati se pri nekaterih ljudeh zdi, da znajo v odnosih biti zgolj na tak izjemno neuravnovešen način. Iz tega potem tudi pride, da rečemo, da so določeni odnosi toksični; da so nekateri ljudje toksični.
Smiselno je torej razumeti, da ko imamo v življenju opravka z neugodimi izmenjavami v odnosih, je to zato, ker to do neke mere dejansko dovolimo: nezavedno ali zavestno. Nekako se “pripeljemo” do določenih stanj, v katerih, tehnično gledano, naše energijsko polje ošibi. Določeno stanje našega energijskega polja je, kar nas dela ranljive v katerikoli smeri. Odnosi so energijska izmenjava.
Prepričanja, ki nas delajo posebej ranljive za take odnose, velikokrat vezana na osnovne energijske centre prve, druge in tretje čakre. Ti vibracijski nivoji oblikujejo občutek varnosti v svetu (prva čakra), odnos do denarja v povezavi z intimnostjo (druga čakra) ter občutek lastne vrednosti in odgovornost do drugih (tretja čakra). V kolikor imamo kjerkoli na teh treh področjih nerazčiščene pojme, potem smo relativno lahka tarča za ljudi, ki se hranijo skozi odnose, namesto iz Vira. In ker prvi trije energijski centri vplivajo na vse ostale, je seveda logično, da neravnovesje v njih ruši tudi ravnovesje v srčni čakri in vseh višjih čakrah. Počutje, ki sledi, je nujno slabo.
Problem je v tem, da ko smo ranljivi in nimamo ozaveščenih svojim notranjih ran, “takih” ljudi in “takih odnosov” na prvi žogo tipično sploh ne zaznavamo kot ne najboljšo družbo. Če sami ne vemo, kdo smo; ne poznamo sebe, svoje zgodbe niti tega, kam gremo, potem imamo nekako okvarjene senzorje in ne razumemo, da “kar je zame dobro, to čutim kot dobro,” in kar je slabo, to čutim kot slabo.
Zdravi odnosi so res zdravilni
Ravno tako kot je pomembno, da razumemo, kakšni ljudje niso dobri za nas in na kakšne načine mi nismo ugodni za ljudi okoli sebe, je pomembno, da razumemo, kaj je za nas dobro. Ker vsi vemo, kako dobro je, ko v življenju naletimo na ljudi, ki nam pomagajo, da pridemo še bolj v stik z lastno Svetlobo. Od kateri se naprimer poslovimo in občutimo, da po druženju z njimi sijemo še svetleje, kot smo; še bolj čutimo, kdo smo; še bolj se zavedamo, kdo smo.
Ta ekspanzija v nas se čuti kot prijetna – ker je prijetna. Za nas dobri ljudje nam z njihovo prisotnostjo pomagajo, da se globlje povežemo s sabo. To se zgodi na dober način. To ne pomeni, da z njimi nimamo konfliktov ali pomislekov ali prebliskov nezaupanja; ali da nam na trenutke ni nelagodno, ko se odpiramo. Ampak pod črto, ko naredimo nek povpreček, se vse to čuti uredu in dobro.
Take odnose prepoznamo po tem, ker je izmenjava obojestranska: ko sva skupaj, sem jaz še malo bolj jaz in ti si malo bolj ti. Jaz dajem in ti daješ nazaj; sva povezana. Oba zrasteva, za en pikič ali za veliko. In ko sva skupaj, nama je obema dobro – ja, tudi kadar sva v konfliktu. To je preprosta, pristna in dobra izmenjava.
Dobri odnosi pač nikoli ne temeljijo na zajedanju, zajedljivosti, spodkopavanju drugega in igranju igric.
Slabi odnosi nas izčrpavajo!!
Odnose, ki temeljijo na energijskem izčrpavanju, prepoznamo po tem, da se zaradi njih počutimo slabo – vendar, pozor, ne nujno takoj – vsekakor pa prej ali slej. To neprijetno in bolečo realnost včasih zaznamo s časovnim odmikom oziroma odlogom: včasih, ko odidemo iz odnosa ali pa šele, ko smo od takega človeka dovolj oddaljeni oz. ločeni od njega dalj časa, več dni ali tednov. Globlji trik takih odnosov, ki za nas niso zdravi je, da se med samim druženjem z njim lahko počutimo neprijetno – ali pa tudi ne!
To se zgodi ravno zaradi tega, ker ima nek del nas vendarle korist od druženja z njim – tudi mi v odnosu z njimi nekaj hranimo pri sebi. In zaradi te dvojnosti in nezavedne koristi je tak odnos tudi tako težko prepoznati, ga realno oceniti in se odločiti, kaj z njimi.
Tipično ga dolgo časa ne interpretiramo kot problematičnega. Vsaj ne zares problematičnega!
Z našim umom rajši počnemo močne akrobacije. Uporabljamo niz trikov in čarovnij, da si realnost prikazujemo kot drugačno, kot je v resnici. Čutimo, da ni dobro, ampak … mi že najdemo tolažbo. Vsak dan znova, ko zakrvavi rana, si menjamo flajšter. Včasih gremo kar po transfuzijo nove krvi. Da vse to preživimo, si pogumno prigovarjamo:
“Če jaz ne bi imela tako tanke kože in slabega strjevanja krvi, zagotovo ne bi toliko bolelo… no, v resnici sploh rane ne bi bilo!… In, če bi bil on le malo drugačen, potem pa sploh ne bi imela nobenih težav! Super bi bilo...”
Razumete? Po domače temu rečemo, da sami sebe farbamo. To pomeni, da ustvarjamo filme v svoji glavi. Imamo svoj privat Kolosej. In, predstavljate si lahko, da je vzdrževanje takega kompleksa dejansko pretty much drag šport. Veliko nas stane, ko si govorimo, da je vse uredu – ko v resnici vemo, da ni.
Nezavedne koristi slabih odnosov
Eden bolj fascinantnih pojavov človeškega vedenja je, kako ljudje v slabih odnosih kar vztrajamo. In vztrajamo. Ostajamo in ostajamo in ostajamo. Čeprav so konflikti katastrofe. Pogovori monologi. Ali pa hodimo kot po jajcih, 24/7. Vedno pazimo na volumen in kvaliteto izdihanega zraka, da ja ne bi koga kaj zmotilo? Muka, muka, muka, muka od lajfa, muka od odnosa… Mi pa kar vztrajamo, high five! Ne samo tedne in tedne, eni dejansko ostajajo v takih rastljinjakih, ki so puščave, cela življenja, dobesedno “dokler naju smrt ne loči”.
Si predstavljate?!? Za to, jasno, obstajajo vzroki. Mogoče niso na prvo žogo logični, ker niso racionalni, so pa psihologični in obstajajo, iracionalni. Umaknjeni so iz našega zavedanja. Več kot 95% vsega, kar smo – vseh informacij, ki jih vsebuje naše energijsko polje, leži zunaj zavesti. In vsi ti vzroki, zakaj se ljudje obnašamo v nasprotju z zdravo pametjo, ležijo prav tam – pod vodo, v nezavednem. Dokler teh podvodnih energijskih mrež ne ozavestimo in ne razlomimo skrivnosti ledene gore, ter ozdravimo izvorov, s katerimi se kot magnetki energijsko odpiramo za take odnose – jih seveda tudi ne zmoremo zapreti.
Na odnosih, ki za nas niso dobri, je nekaj magičnega. Zdi se, da so ljudje, na katere se navlečemo, magični. Dejansko pa magija izvira iz narave nezavednega: naši magnetki so potopljeni v brezčasnost in neskončnost nezavednega. Hranijo se z nezavednimi in iracionalnim upanjem, da bomo tudi mi pri takih ljudeh dobili, kar nam manjka – ali se nam zdi, da nam manjka – pa naj bo to:
- občutek varnosti,
- finančne preskrbljenosti,
- intimnosti ali
- osebne moči.
Zgolj to je, kar dela nenavadno slabe odnose bolno privlačne: obljuba, da bomo zunaj dobili nekaj, kar nam manjka znotraj. V prevodu to pomeni, da dokler ne razvijemo osnovnega zaupanja vase, nimamo nobene možnosti, da bi iz njih odšli. Veliko težje se jim odrečemo, kot bi nam velila zdrava pamet, in veliko več časa rabimo, da se odlepimo od njih, kot bi bilo po našem mnenju dobro. V ozadju takega vztrajanja v neprimernih odnosih je mreža vzrokov – včasih je en sam, večkrat pa so cele matrice, s pomočjo katerih ustvarjamo realnost na podlagi tega, kaj verjamemo, da je res.
Naša prepričanja določajo, kako zaznavamo sebe in svet. In to, kar zaznavamo, potem ustvarja našo realnost.
Prepričanja pa se oblikujejo skozi življenje – skozi milijarde običajnih interakcij ter sveženje neobičajnih dogodkov – travm. Vse to oblikuje smer našega notranjega razvoja: način, kako dojemamo sebe in svet okoli nas. V štartu vse to poteka nevede in nehote, vendar bolj kot odraščamo, bolj mi dobivamo odgovornost in mi postajamo tisti, ki odnose omogočamo. Čeprav imamo opravka s slabimi odnosi, v katerih se počutimo slabo, smo v njih zato, ker jih mi dopuščamo. Vsi odnosi so ples v paru. In za ples v paru, tradicionalno:), potrebujemo dva; it takes two to tango.
3 značilnosti vedenja ljudi, ki “nam odnašajo” energijo
Če je naš soplesalec res problematičen in s sabo obremenjen “energijski vampir”, si morate najprej zapomnit, da on ali ona kontrolira ples. Vam se sicer zdi, da plešete z njim – v resnici pa on pleše, vi pa sledite. To počne skozi enega ali mešanico:
- kritizerstva,
- igranja žrtve,
- zagledanosti vase.
Pogledamo vse tri malo bolj podrobno? Vse tri so običajno povezane med sabo, ampak za razumevanje tematike jih bomo umetno ločili.
1. Kritizerstvo
Radi vam povedo stvari “direktno v faco”. Na to svojo “avtentičnost” so velikokrat tudi zelo ponosni. Zdi se jim vrlina. Sposobni so vas vprašati: “Ti lahko nekaj popolnoma odkrito povem?” In potem – preden jim to dovolite ali ko jim – polni občutka, da je z vami itak vse narobe in bo treba nekaj “popravit”, to dovolite – vas dobesedno sesujejo z njihovo “odprtostjo”, iskrenostjo (beri: kritiziranjem), zraven pa dodajo, da to počnejo, ker jim je mar in vas imajo močno radi. Velikokrat ne dojemajo, da so enostavno brutalni. Izkazujejo pomankljiv občutek za integriteto in prostor dugega. Zanje ste ali smetnjak ali pa boksarska vreča. Ne ločijo, kaj je njihovo in kaj je dejansko od drugega človeka:; odlagajo svoje “psihološke vsebin” in uničujejo tudi vaše sanje, vizije in to dokaj mimogrede. Ljudi lahko spravijo v parih manevrih na velikost mikroba, hkrati pa tipično oddajajo dvojna sporočila: komplimente, v ozadju katerih sedi zavist, ki vam jo celo – uganili ste! – lahko celo odkrito priznajo!
2. Igranje žrtve
Igranje žrtve je od vseh “vampirskih” najbolj kontraintuitivna strategija. Ko ljudje igrajo žrtev, so tako nemočni in ubogi, da niti pomisliš ne, da manipulirajo z ne-močjo. Eden od znakov, da ste jih spustili preblizu je, da se jih ne morete znebiti niti čustveno in mentalno. Zdi se, da vam notranji prostor dobesedno polnijo. Vedno se zgodi nekaj, da pridejo v vaš mentalni fokus in tam ostajajo. Hočeš ali nočeš, se ukvarjate z njimi. Hkrati ob njih vse postane skrčeno, ker delujejo na vibraciji strahu in hkrati pri vas sprožajo vaše vibracije strahu. Paradoksalno, velikokrat sploh niso zanimivi – pa toliko razmišljate o njih! Bolj kot zanimivo delujejo monotoni, prazni, nergavi, pesimistični. Spominjajo na spužve, ki srkajo energijo; več ko jo daš, bolj raste njihov problem in slabše je z njimi! Skrite žrtve prepoznamo tudi po tem, da rade opravljajo in se pritožujejo; problem je vedno zunaj. Ogromno se ukvarjajo z drugimi, kar je logično, ker so drugi krivi in odgovorni, one pa ne močne. Ne govorijo o sebi, ampak o drugih ljudeh, poleg tega pa skozi svoj pesimizem radi dvigujejo anksioznost in skrbi tam, kjer jih prej tudi ni bilo.
3. Zagledanost vase
Poznate ta vic? Pride Ž na večerjo in dve polni uri govori o sebi. Izveste vse o tem, kako je vse fantastično, s katero zvezdo se je družil predvčerajšnjim, kako pomembne stranke ima, kaj vse je odkril o sebi na duhovnem potovanju, kakšne projekte načrtuje etc. Potem, po 2 urah, za trenutek obmolkne, vas pogleda globoko, globoko v oči – očesni kontakt ključen – in potem reče: “Torej, dajva zdej reči še kakšno o tebi. Kako si pa ti kaj? Kako se ti zdim? Naj ti povem, kaj si mislim o tebi zadnje čase... ” Aaaaaa….
Zagledanost vase vključuje pomankljiv občutek za prostor drugega. Ljudi s tovrstnimi potezami je še najlažje prepoznati. Ko jih prvič srečamo, nas začarajo. Na njih je nekaj nadnaravnega, presežnega. Običajno v pogledu (“obstala sem, pogledal me je direkt v dušo”), glasu (“njegov globok, šarmanten bariton”), stasu (“boginja”), pojavi (“ta njena mirnost, nič ne reče, a hkrati se mi zdi, da me dobesedno bere”) ali pa kar v vsemu (“omg, omg”).
Nekaj je, kar močno pritegne našo pozornost. Občutek je tak, kot da bi se zalimali nanje. Ne moremo, da jih ne bi gledali, poslušali in občudovali. Očarljivi, šarmantni, zabavni so; vse se zavrti okoli njih, oni pa okoli sebe. Na zabavi ali konferenci jih prepoznate po tem, da se pogovarjajo z vami, hkrati pa pogledujejo po sobi in konstantno lovijo poglede drugih, “mhm, mhm….”, v resnici pa vas sploh ne poslušajo. In nikoli, prav nikoli vas ne pokličejo z imenom… ali pa to počnejo tako kompulzivno, da veš, da nekaj ne štima (so naučeni).
Predvsem pa … res so nekaj posebnega. Vse okoli njih je nekaj posebnega. Družijo se s posebnimi ljudmi. Okoliščine njihovega življenja so nekaj posebnega. Že ko so bili spočeti, je zunaj divjal stoletni vihar in Zemlja je razpadla na dvoje. Od nekdaj je vse okoli njih posebno. Vi pa jih hranite s pozornostjo in občudovanjem. V najboljšem scenariju od njih ne dobite ničesar pristnega; v najslabšem vas odvržejo kot zobotrebec, ko dojamejo, da vi niste nič posebnega in “itak nikoli ne boste”.
Pokazatelj pristnega stika s sabo?
Torej… da skrajšamo.
V osnovi gre preprosto za to, da se mi vsi prvinsko hranimo bodisi iz povezave s svojim globljim sebstvom in spiritualno esenco, ali pa z energijo drugih ljudi.
Razmerje, v katerem se to dogaja, se seveda od človeka do človeka razlikuje in tudi ni stabilno. So obdobja, ko smo ljudje bolj povezani s sabo in tista, ko smo manj. So ljudje, ki so za to, da se povežejo s sabo in svojo spiritualno esenco, motivirani in tisti, ki jih to sploh ne briga.
V tej kvaliteti se ljudje zagotovo razlikujemo med sabo: do katere stopnje se lahko polnimo s pomočjo svoje globine in spiritualne esence, koliko energije pa jemljemo od drugih ljudi. In, ocena čez palec bi bila, da bolj kot smo v pristnemstiku s sabo, bolj smo prijetna družba za soljudi.
Pokazatelj pristnega stika s sabo in svojo notranjo esenco ni število ur meditacije, psihoterapije ali joge. Obstajajo ljudje, ki imajo za sabo ogromno psihološkega ali “spiritualnega dela” in so hkrati največje vase zagledane riti, kar si jih lahko zamislite.
Pokazatelj pristnega stika je stanje ravnovesja med telesom, umom in dušo, ki se kaže skozi optimalno energijsko odprtost in vzajemnost do sebe, soljudi in narave.
Ko smo v harmoničnem stiku s svojo globino in spiritualno esenco, se počutimo varni, preskrbljeni, ljubljeni, vredni, povezani z drugimi ljudmi, lahko se izražamo in dajemo, oblikujemo vizije življenja in smo povezani z izvorno energijo, katere del smo. Oblikujemo odnose, ki niso popolni, so pa sočutni in ljubeči. Mar nam je za druge, pomembno nam je, da drugi rastejo, tako kot rastemo mi z njimi, in razumemo, da je bistvo odnosov vzajemnost, ki dopušča različnost, svobodo in pozitvno notranjo rast vseh v odnosu…
Ranljivost otrok
Govoriti o “narcisih” na počez, kar je zelo popularno zadnje čase, res ni tako zelo preprosta reč. Isto velja za npr. “energijske vampirje”. Ne pravim, da nič od tega ne obstaja, vem pa, da se vse te reči lahko hitro napačno uporabljajo, tudi zlorabljajo, za različne manevre v odnosih, zato se mi zdi bolje, da se od nalepk, kolikor se le da, naučimo distancirati. Veliko bolje je opisovati procese kot pa kategorizirati, sploh pa površinsko in populistično.
Dejstvo je, kar vemo že desetletja. Da vsekakor obstajajo dinamike in odnosi, v katerih oseba A skozi krajši ali daljši čas energijsko uspeva na račun osebe B. To počne zato, ker ima od tega koristi, predvsem pa na tak način lahko polni notranjo praznino in se energijsko ohranja v stanju stabilnosti, ker se drugače ni odločila polniti in ohranjati energijsko stabilnost.
Neprijetna resnica je, da je taka oseba do določene mere lahko vsakdo od nas. Vsi smo energijska bitja, hkrati nihče od nas ni perla, nihče ni popoln, nihče ni neranljiv in vsi imamo svoje probleme. Zato vsi do neke mere projiciramo v odnosih, je pa res, da se izjemno razlikujemo med sabo v tem, koliko se tega zavedamo in kaj vse s tem tudi naredimo.
Problem je nezavedanje in nezavedno. In problem je zavestno ohranjanje nezavedanja, kar je top karakteristika res toksičnih potez pri ljudeh. Le iz globoko nezavednih dinamik konec koncev nastajajo vse družinske tragedije in problemi. In te tragedije se potem razvijejo naprej, saj so za njih 100% občutljivi predvsem otroci, ki so energijsko popolnoma odvisni od staršev in okolja. Zato je problem biti otrok v okolju, ki je nezavedno. Ker te tako “nezavedno” definira in včasih potem potrebuješ pol življenja, da predelaš merdo, ki so ti jo naredili drugi, odrasli ljudje.
Otroci se energijsko sami ne morejo zaščititi pred odraslimi, ki niso v svoji energijski integriteti, saj zavračajo svojo energijsko odgovornost zase. Vsakdo, ki je rastel v družini z alkoholikom ali drugim odvisnikom, je npr. rastel v taki žalostni situaciji…
Odnos do otrok je edini odnos, v katerem smo dolžni skrbi in hkrati tudi odgovorni, zato je izjemno pomembno, da ne zamujamo vlakov in da reagiramo, ko je še čas in se da stvari urediti in popraviti v dobro smer.
Pomembno je, da se absolutno zavedamo, da kot odrasli nismo nikomur dolžni polniti praznine, hkrati pa niti nismo upravičeni pričakovati, da nam bodo drugi polnili našo. Kot odrasli smo hkrati odgovorni, da in sebe in svoje otroke zaščitimo pred morebitnim energijskim izkoriščanjem v odnosih. Želeli vedeti ali ne, kot odrasli imamo v vsakem odnosu svoj delež odgovornosti; za ples sta potrebna dva. Rešitev? Budnost v zavedanju in odličen stik s sabo ter delovanje, ki podpira našo integriteto. Delajmo na tem, da praktično znamo “nahraniti “sebe in ohranjati svoje meje – da živimo iz stika s svojo globino in spiritualno esenco.
Zaščita pred toksičnostjo?
Zaščita pred toksičnostjo v odnosih je, da nikoli ne pričakujemo od drugih, da nam rešujejo naše probleme, zadovoljujejo našo notranjo praznino in primankljaje. To pomeni, da smo budni ob drugih in hkrati gojimo stik s sabo; da se soočamo s svojimi maskami, sencami in aktivno iščemo Svetlobo. To pomeni, da smo pozitivno zahtevni in do sebe in do drugih:
In dajemo in hkrati pričakujemo spoštovanje ter dostojanstveno vedenje, v katerem ni prostora za psihološke igrice – niti naše, niti njihove.
Po mojih izkušnjah je zavedanje, da imamo svoj delež odgovornosti neprestano in v vseh odnosih, tudi najtežje prebavljivo “zdravilo”, ko npr. zapuščamo toksične odnose. Marsikomu je težko pogledati svoje senčne lastnosti, vendar je to hkrati edino zagotovovilo, da se nam zgodba ne bo ponovila in da v naslednjem odnosu ne bomo šli samo iz dežja pod kap, ampak v res vibracijsko drugačen odnos, v katerem bomo ljubili in bili ljubljeni.
Koristno!
Odnose, ki temeljijo na energijskem izčrpavanju, prepoznamo po tem, da se zaradi njih počutimo slabo – vendar ne nujno takoj – vsekakor pa prej ali slej. Globlji trik takih odnosov, ki za nas niso zdravi je, da se med samim druženjem z njim lahko počutimo neprijetno – ali pa tudi ne! Dolgotrajno druženje z njimi nas vrže v stagnacijo ali celo nazadovanje – vedno manj rastemo, vedno manj upamo, vedno manj si upamo; opuščamo cilje, vizije, želje; zapuščamo sami sebe; postajamo bleda senca samih sebe. Posledica vsega tega je seveda naše slabo počutje.
* Tina je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg individualnega dela z ženskami vodi delavnice za ženske; vse se začnejo s prvo.
