Zakaj se ob določenih ljudeh ne počutimo dobro? Ali se zdi, da smo na njih nalepljeni ter se od njih težko oddaljimo? Zakaj se zdi, da v nekaterih odnosih dobesedno izgubljamo sebe, kar včasih opišemo “kot da izgubljamo energijo”? Zakaj smo v bližini z nekom malodušni, “spiti”, izčrpani? In, zakaj ne spremenimo nečesa – recimo najdemo način, kako poskrbimo zase, še posebej, če se počutimo nelagodno znova in znova? In noben pogovor ne pomaga, nobena komunikacija ne premakne ničesar? Zakaj se zdi, da se z njimi ne moremo konstruktivno pogovoriti o tem, kar se dogaja v odnosu? Ali, če se lotimo pogovora, pogovor nekako vedno znova obstane v slepi ulici? Zakaj se nam zdi, da načeloma znamo speljati pogovore z ljudmi – okoli določenih ljudi pa je vse zakomplicirano? Hkrati pa ima odnos z njimi za nas neko posebno težo, mogoče vrednost ali privlačnost? Pa čeprav se je v preteklosti že neštetokrat izkazalo, da pravzaprav sploh niso zaupanja vredni?
Marsikdo od nas ima verjetno že za sabo izkušnje z ljudmi, ki so nas:
- zapustili,
- niso jemali resno,
- napadali ,
- kritizirali z občkutkom iskrene upravičenosti,
- poniževali,
- govorili o nas za našim hrbtom,
- nam naravnost dali vedeti, da jih nismo vredni ali da se nas sramujejo,
- nam povedali, da jih “oviramo” na njihovi življenjski poti,
- nam dali vedeti, da je z nami nekaj narobe in da se moramo spremeniti, etc.
Napor takih odnosov je otipljiv. Včasih se mi zdi, da lahko človek že samo od opisovanja dinamik takih odnosov dobi vrtoglavico – kako je šele biti zares v takem odnosu! V kolikor imate izkušnje s takimi vrtoglavičnimi odnosi, potem gotovo veste, kako to gre. In pri tem gotovo niste osamljeni, saj je kaotičnih odnosov je med nami veliko več, kot bi bilo to fajn, ker je preprosto še vedno dovolj ljudi, ki težko prevzemajo odgovornost zase, za svoja čustva in za svojo odraslost v odnosih, v življenju na sploh.
Kar vem sama iz svojea življenja je, da so odnosi med osebnostno zrelimi ljudmi običajno dokaj preprosti. Lahko so dinamični, konfliktni, a hkrati je veliko lepega in prijetnega, občutka povezanosti in iskrenosti ter individualne in skupne rasti. Da se pomenit, povedat, zmenit.
Odnosi, ki “povzročajo vrtoglavice”, pa niso taki – jn nekaj o njih bom povedala v tem članku.
“Kje je sploh problem? Sem jaz problem?”
Ljudje pogosto spontano predpostavljamo, da so nam drugi podobni in da razmišljajo ter delujejo podobno kot mi sami. Temu seveda ni tako. Ljudje smo si med sabo konkretno različni – najlažje si naše razlike prestavljate, če si predstavljate, da tako kot smo si različni telesno, smo si tudi psihološko. Drugi ljudje so torej psihološko dejansko drugačni od nas – in v primeru odnosov, ki so konfuzni, od katerih dobimo “vrtoglavice”, je razumevanje tega še dodatno pomembno, saj nam to pomaga, da dobimo svoj “ground”, torej eno tako trdnejše izhodišče, iz katerega potem lahko vstopamo v stik z njimi na bolj miren, stabilen, razmejen način.
Ko se znajdemo v takih konfliktnih, vrtoglavih odnosih, je ena izmed stvari, ki se jih pogosto sprašujemo – zakaj jim sploh pripisujemo neko pomembnost v našem življenju? Zakaj dopuščamo vse te reči, zakaj si pustimo, da tako delajo z nami in zakaj odpuščamo v nedogled?
Je problem v njih? Je težava pri nas? Je problem vse?!?
Kako jih prepoznamo
Življenje nas lahko blagoslovi s površinskim srečanjem z njimi. Včasih pa nam življenje ne prizanaša in nas z njimi zaplete v tesne, zakomplicirane, globoke odnose. Ko v takih odnosih potegnemo črto pod celo situacijo in smo iskreni in pošteni, je naša bilanca stanja v odnosu z njimi vsakič znova negativna. Ko naredimo detajlno analizo, je jasno, da se zaradi stikov z njimi počutimo slabo.
Prinašajo naporno dinamiko in veliko dela – od borb z njimi smo utrujeni, izčrpani, pobiti in scuzani.
V kolikor smo “samo sproščeni in naravni” v stiku z njimi, nam nivo energije tipično preprosto pade. Ko se veliko družimo z njimi, nam pade nivo energije na splošno. Primeri:
- Po polurnem pogovoru, v katerem sem že 500-tič zapored Mrs. Velika Ušesca (poslušalka), odložim telefon in sem tako utrujena, da bi šla lahko kar spat ali pa se najest sladkarij, pa čeprav sem bila prej povsem spočita in mi ni bilo do sladkega.
- Na poti iz skupnih počitnic začnem čutit izmozganost do kosti, komaj pripeljem domov, medtem ko se na poti iz avta še grdo spotaknem, padem ter si močno poškodujem nogo.
- Jutro. Grem na sestanek in poslovno kosilo. Sem v dobrem razpoloženju. Razmišljam o načrtih, ki sem jih pripravljala zadnjih 14 dni in kaj vse me še čaka. Sem polna načrtov, pozitivna. Popoldne, ko se vračam domov, se zalotim med vožnjo in razmišljam, kako mi je vse brezveze. Padla mi je morala. Moji načrti se mi zdijo bedni in nobenega smisla več ne vidim v tem, kar se mi je še zjutraj zdela res dobra ideja.
To so možni odzivi na prisotnost ljudi, v družbi katerih ni ravno dosti prostora – tudi za nas.
V naša življenja vstopajo v različnih dizajnih, vsak pa s svojim stilom: neprijazna in zahtevna šefica. Črnogled in zajedljiv kolega. Mama, ki se ji že celo življenje dogajajo najhujše stvari in nobenega ni, ki bi bolj trpel od nje. Sosed, ki pretepa sosedo, kar vedo vsi in nihče nič ne naredi. Vsevedni in samooklicani duhovni učitelj, lep in zapeljiv. Sadistična profesorica, ki zabija vse po vrsti dvajset let, potem pa se vsi čudijo, zakaj nekomu enkrat poči film v razredu, da kličejo policijo. Gurujka zdravega življenja, lečeča zdravnica, razvpita psihoterapevtka, mož na stalnih službenih potovanjih in vseh pasjih procesijah, najmlajši sin.
Njihova vedenja so različna, in sploh ne enoznačna. Gibljejo se v razponu od čustvenega hladu do čustvenih vulkanov, ki so namešani z ignoranco in distanco. Lahko se za prijaznimi nasmeški in iluzijo velikega, radodarnega srca skrivajo pričakovanja, ki naredijo srce veliko in radodarno dokler veljajo pravila igre, ki jih postavlja “veliko in radodarno srce.” Srečamo lahko direktno nesramnost, brezobzirnost ali brezobraznost… ali pa zgolj občasne neumestne pripombe, ki nam lahko dobesedno spodnesejo noge in nas konkretno zmedejo. Včasih pride do naključne “izposoje” idej, projektov. Pogosto je del dinamike nezanesljiva in nestabilna komunikacija, ki niha od zasipanja s pozornostjo do neprestane prisotnosti k umaknjenosti, popolni nedosegljivosti, neodzivanju in trmastemu molku.
“Narcisi”, “energijski vampirji” in transakcijski odnosi
Ljudji, ki delujejo na take in podobne načine, se v popularni psihologiji in vsakdanjem jeziku pogosto označuje kot “narcise” ali – meni še bolj grda beseda – “energijske vampirje”. Vse je valda jasno, da “energijski vampir” ni noben psihološki pojem, oznaka “narcis” pa se v vsakdanjem jeziku uporablja delitantsko, vsepočez in brez razlikovanja med tem, kar strokovno v psihoterapiji načeloma ful razlikujemo – osebnostne poteze na eni strani in osebnostne motnje na drugi. Da bi se izognili Tik-Tok diagnosticiranju, se mi zdi zato smiselno opisovati konkretno vedenje ljudi in odnosne dinamike. Predstavljajmo si torej, da govorimo torej o ljudeh, ki v odnosih izkazujejo:
- težave s sočutjem,
- težavo s čustveno empatijo in kognitivno empatijo,
- delujejo po principu čustvenega in mentalnega egocentrizma,
- se iskreno – pristno, srčno. sočutno – ne zanimajo za druge ljudi, se pa zanje zanimajo izključno transakcijsko – ko njim koristi.
Ko se znajdemo v stikih z ljudmi, ki delujejo na opisane načine, predvsem pa res nimajo srčne odprtosti za stike, ampak je njihov interes izključno transakcijski, potekajo odnosi po določenih predvidljivih korakih. Čeprav nas druženje z njimi na dolgi rok povleče navzdol, nas lahko hkrati tudi zelo dvigne, kar nam prija in ustreza, ker je pač prijetno – vsaj nekaj časa. Ko namreč mine nekaj časa lahko vidimo, kako pomembno vlogo v tem izredno dobrem počutju ob misli na njih ali ob njih je pravzaprav imela naša lastna fascinacija na njimi. Ti naši “narcisi” in “energijski vampirji” so namreč po pravilu atraktivni. So privlačni in včasih človek splohe ne ve zakaj, včasih pa je povsem jasno, zakaj. Nekateri od njih so namreč lahko izredno prepričani vase, eni so rahlo odmaknjeni in nedosegljivi, eni so realno izjemni po dosežkih, včasih pa zgolj očarljivi, velikokrat z uvodno hiperpozornostjo, ki jo aktivira pričakovana korist in čeprav v bistvu vse skupaj deluje res umetno, ko smo zaslepljeni v njihovi pozornosti, tega niti ne registriramo.
Potem pa?
Nas sčasoma energijsko nezavedno okupirajo z njihovo pristotnostjo – ker smo jim tudi mi, iz naših intimnih razlogov, energijsko “na voljo”.
To se najbolj pokaže tako, da začnemo postopoma izgubljati stik s sabo. Ne nujno na začetku in ne nujno kar takoj, sčasoma pa se stvari spremenijo. Lahko traja nekaj mesecev, da se začne kazati tudi ta plat odnosa. Dolgotrajno druženje z njimi nas sčasoma vrže v takoimenovani “survival mode”, v preživetveni mehanizem življenja, v katerem ni prostora za ekspanzijo in rast, ampak je vse zakrčeno. Preživetveni mehanizem temelji na biologiji strahu, mi pa opažamo, da vedno manj rastemo, vedno manj upamo, vedno manj si upamo; opuščamo cilje, vizije, želje; zapuščamo sami sebe; postajamo bleda senca samih sebe. Ko se opazujemo, že globoko v zapletu takega odnosa ali odnosov, vidimo, da dobesedno prekinjamo stik s svojim dihanjem, s telesnimi impulzi, s čustvi, mislimi in spiritualnimi viri, s svojo prihodnostjo in preteklostjo.
Posledica vsega tega je seveda – vpliv na naše počutje.
Ko se veliko družimo z ljudmi, ki so orientirani transakcijsko, bodisi zasebno ali službeno, lahko sčasoma potrebujemo vedno več časa, da se vračamo v stanje notranjega ravnovesja, včasih pa lahko notranje ravnovesje in globino stika s sabo v veliki meri izgubimo.
Sploh če smo odraščali v takih odnosih, potem se že v prvi vrsti niti nismo mogli izoblikovati na način, da bi bili res “sami svoji”, saj so nam tovrstni ljudje z njihovimi vedenji neprestano zasedali naš notranji prostor: s čustveno dramo, kritizerstvom, kontrolo, celo nadzorom. Če se redko srečujemo s takim profilom ljudi, hkrati pa zelo dobro sidramo v Sebi, potem se po takih “srečanjih” realno lahko relativno hitro naravnamo nazaj v stanje optimalnega ravnovesja. Če pa nikoli nismo mogli zares razviti stika s Sabo in se hkrati dosti družimo s takim profilom ljudi, pa se verjetno ne bomo za začetku niti zavedali, kakšno škodo si z druženjem z nesočutnimi ljudmi pravzaprav povzročamo.
Ljudje, ki so izrazito okupirani sami s sabo in svojimi potrebami ter delujejo pretežno transakcijsko, namreč lahko v odnosih ustvarjajo dinamiko, v kateri se zdi, kot da drugim dobesedno spijejo energijo. V energijskem jeziku bi lahko rekli, da se takšni ljudje pretežno napajajo skozi pozornost drugih, namesto da bi notranjo stabilnost gradili skozi stik s sabo, svojim globljim Sebstvom in svojo dušo. Njihova potreba po pozornosti, potrditvah ali občudovanju lahko postane tako prevladujoča, da za sočloveka v odnosu in njegove potrebe ostane zelo malo ali nič prostora. To se najlažje vidi, ko se opazuje komunikacijo in razmerja med tem, koliko kdo govori v odnosu, koliko kdo posluša in koliko izmenjave je vzajemno podporne. To je res enostavno opazovat in je tako očitno, da se vidi iz vesolja; probajte biti pozorni na to, ko opazujete ljudi…
Kaj nas dela občutljive za neugodne energijske izmenjave?
V odnosih torej realno lahko doživljamo energijsko izčrpavanje, izgubo notranjega ravnovesja in občutek, da izgubljamo stik s sabo. Naše pretekle izkušnje, psihološke rane in osebnostne lastnosti nas lahko delajo bolj psihološka ranljive za take izmenjave. Vendar to nikakor ne pomeni, da smo za opisano transakcijsko vedenje drugih ljudi odgovorni ali da smo jim zanj zavestno ali nezavedno dali dovoljenje.
To je mit, ki ga slišimo lahko predvsem od ljudi, ki jim je blizu ideja, da “privlačijo” slabe okoliščine, torej tudi “slabe” odnose in “slabe” ljudi. Vseeno je ali je v ozadju novodobna spiritualnost s konceptom “zakona privlačnosti” ali pa katoliška obsesija z grehom in kaznijo. V vsakem primeru pride do tega, ljudje mislijo, da so si “privlekli” probleme – ali pa si jih “zaslužijo”.
Nič od tega seveda ni res.
Vedenje drugih ljudi je vedno njihovo – in je njihova izbira in je njihova odgovornost. Vsak od nas ima izbiro, kako se odziva v odnosih, in ko ljudje izbirajo določena vedenja, to izvira iz njih, ne iz nas. Eden na drugega gotovo vplivamo, ker odnose sooblikujemo, vendar moramo vedno izhajati iz tega, da je avtoriteta – se pravi avtorstvo odziva, v nas samih in ne v drugih ljudeh. To je eden od temeljnih principov odnosov, ki je trden kot kamen ali kost, in ki ga je potrebno spoštovati, vzeti kot privzetega.
Energijske izmenjave – “odvzemanja in dajanje” energije – se vsekakor lahko dogajajo. Lahko so situacijske ali pa trajajo dalj časa ter so utečen del nekega specifičnega odnosa. Ko nismo dobro prizemljeni, centrirani in v stiku s sabo, smo lahko bolj občutljivi za njih. Težje prepoznavamo svoje meje, lastne občutke in vpliv, ki ga imajo določeni odnosi na nas. Vendar naša ranljivost ne pomeni, da smo odgovorni za ravnanje drugih ljudi ali da smo jim dali dovoljenje, da posegajo v naš osebni prostor.
Določene situacije in določena stanja nas delajo posebej ranljive.
Krize – telesne, družinske, partnerske, finančne – nas delajo bolj ranljive za vplive drugih ljudi. Vsa stanja, v katerih imamo naravno spremenjena stanja zavesti (spolnost; kolektivna trans stanja na koncertih, cerkvenih prireditvah, športnih masovkah; porodi, operacij; proces umiranja, etc.) ali umetno spremenjena stanja zavesti (zaradi uporabe droge, alkohola, psihadelikov, etc.) nas tudi delajo potencialno zelo ranljive za take neugodne izmenjave.
Ljudje smo po svoji naravi dovzetni za vplive okolja in drugih ljudi. Ko smo travmatizirani, v stanjih akutnih (medicinskih, psiholoških) kriz in v spremenjenih stanjih zavesti pa smo ne samo bolj dojemljivi za vplive drugih, ampak tudi bolj ranljivi.
Pri nekaterih ljudeh pa se zdi, da so takšni načini vedenja njihov prevladujoč način delovanja v odnosih. Ne gre več zgolj za občasne neugodne izkušnje, temveč za ponavljajoče se vzorce vedenja, ki lahko drugim ljudem povzročajo precejšnjo škodo.
Ko imamo v odnosih opravka z vedenji, ki nas izčrpavajo, obremenjujejo ali nam drugače škodujejo, je pomembno razumeti, kaj se v teh odnosih dejansko dogaja. Naša notranja stanja, pretekle izkušnje in psihološka občutljivost lahko vplivajo na to, kako takšne odnose doživljamo, kako hitro prepoznamo škodljivo vedenje in kako se nanj odzovemo. Pri tem pa je pomembno razlikovati med našo ranljivostjo in odgovornostjo drugega človeka za njegovo ravnanje.
Naša prepričanja o sebi, drugih ljudeh in odnosih lahko pomembno vplivajo na to, kako prepoznavamo vedenje drugih in kako se nanj odzivamo. Še posebej pomembna so prepričanja, povezana z občutkom varnosti, lastne vrednosti, intimnostjo, denarjem in odgovornostjo do drugih. Če imamo na teh področjih nepredelane psihološke vsebine, lahko težje prepoznamo določene oblike manipulacije, izkoriščanja ali prestopanja osebnih meja. To pa ne pomeni, da takšno ravnanje povzročamo ali da smo zanj odgovorni.
Problem je v tem, da kadar smo ranljivi in nimamo ozaveščenih svojih notranjih ran, določenih škodljivih vedenj drugih ljudi na prvi pogled sploh ne prepoznamo kot problematičnih. Če ne poznamo dobro sebe, svoje zgodbe in svojih odnosnih vzorcev, lahko vedenja, ki nam škodujejo, doživljamo kot nekaj običajnega ali celo sprejemljivega. Vendar ni nujno, da škodljivo vedenje vedno prepoznamo po tem, kako se ob nekom počutimo. Zato je pomembno, da poleg svojih občutkov opazujemo tudi dejansko ravnanje drugih ljudi.
Zdravi odnosi so res zdravilni
Ravno tako kot je pomembno, da razumemo, kakšno vedenje ni dobro za nas ali na kakšne načine mi nismo ugodni za ljudi okoli sebe, je pomembno, da razumemo, kaj je za nas dobro. Verjetno vsi vemo, kako dobro je, ko v življenju naletimo na ljudi, ki nam pomagajo, da pridemo še bolj v stik z lastno Svetlobo. Od kateri preživimo čas, se poslovimo in potem še nekaj časa občutimo, da po druženju z njimi sijemo še svetleje, kot smom in še bolj čutimo, kdo smo, in še bolj se zavedamo, kdo smo.
Ta ekspanzija v nas se čuti kot prijetna – ker je prijetna. Za nas dobri ljudje nam z njihovo prisotnostjo pomagajo, da se globlje povežemo s sabo.
To se zgodi na dober način. To ne pomeni, da z njimi nimamo konfliktov ali pomislekov ali prebliskov nezaupanja; ali da nam na trenutke ni nelagodno, ko se odpiramo. Ampak pod črto, ko naredimo nek povpreček, se vse to čuti uredu in dobro.
Take odnose prepoznamo po tem, ker je izmenjava obojestranska:
ko sva skupaj, sem jaz še malo bolj jaz in ti si malo bolj ti.
Jaz dajem in ti daješ nazaj; sva povezana. Oba zrasteva, za en pikič ali za veliko. In ko sva skupaj, nama je obema dobro – ja, tudi kadar sva v konfliktu. To je preprosta, pristna in dobra izmenjava, značilna za dobre odnose.
Slabi odnosi nas izčrpavajo
Odnosi, v katerih smo ponavljajoče se izpostavljeni škodljivemu vedenju, nas lahko močno izčrpavajo. Vendar ni nujno, da škodljivost takšnega odnosa prepoznamo takoj – včasih jo začnemo razumeti šele s časovnim odmikom.
To neprijetno in bolečo realnost včasih zaznamo s časovnim odmikom oziroma odlogom: včasih, ko odidemo iz odnosa ali pa šele, ko smo od takega človeka dovolj oddaljeni oz. ločeni od njega dalj časa, več dni ali tednov. Globlji trik takih odnosov, ki za nas niso zdravi je, da se med samim druženjem z njim lahko počutimo neprijetno – ali pa tudi ne!
Razlogi, zaradi katerih škodljivega odnosa ne prepoznamo takoj ali v njem vztrajamo, so lahko zelo različni. V takšnem odnosu so lahko prisotni tudi bližina, naklonjenost, občutek pripadnosti in trenutki, ko nam je z drugim človekom resnično dobro. Prav ta preplet prijetnih in bolečih izkušenj lahko močno otežuje prepoznavanje škodljivega vedenja in odločanje o odnosu.
Tipično ga dolgo časa ne interpretiramo kot problematičnega. Vsaj ne zares problematičnega! Z našim umom rajši počnemo močne akrobacije. Uporabljamo niz trikov in čarovnij, da si realnost prikazujemo kot drugačno, kot je v resnici. Čutimo, da ni dobro, ampak … mi že najdemo tolažbo. Vsak dan znova, ko zakrvavi rana, si menjamo flajšter. Včasih gremo kar po transfuzijo nove krvi. Da vse to preživimo, si pogumno prigovarjamo:
“Če jaz ne bi imela tako tanke kože in slabega strjevanja krvi, zagotovo ne bi toliko bolelo… no, v resnici sploh rane ne bi bilo!… In, če bi bil on le malo drugačen, potem pa sploh ne bi imela nobenih težav! Super bi bilo...”
Razumete? Po domače temu rečemo, da sami sebe farbamo. To pomeni, da ustvarjamo filme v svoji glavi. Imamo svoj privat Kolosej. In, predstavljate si lahko, da je vzdrževanje takega kompleksa dejansko pretty much drag šport. Veliko nas stane, ko si govorimo, da je vse uredu – ko v resnici ni.
Ali obstajajo nezavedne koristi slabih odnosov?
Eden bolj fascinantnih pojavov človeškega vedenja je, kako ljudje v slabih odnosih kar vztrajamo. In vztrajamo. Ostajamo in ostajamo in ostajamo. Čeprav so konflikti katastrofe. Pogovori monologi. Ali pa hodimo kot po jajcih, 24/7. Vedno pazimo na volumen in kvaliteto izdihanega zraka, da ja ne bi koga kaj zmotilo? Muka, muka, muka… muka od lajfa, muka od odnosa… Mi pa kar vztrajamo, high five! Ne samo tedne in tedne, eni dejansko ostajajo v takih rastljinjakih, ki so puščave, cela življenja, dobesedno “dokler naju smrt ne loči”.
Za to, jasno, obstajajo različni razlogi. Včasih niso na prvo žogo logični, ker niso nujno racionalni, ampak psihološki in pogosto nezavedni. V naših odnosih lahko delujejo globoko zakoreninjena prepričanja, stare rane, nezavedna pričakovanja in upanja, zaradi katerih se od določenih ljudi težko oddaljimo, tudi ko nam je že precej jasno, da odnos za nas ni dober.
Ampak ni vse v nezavednem. Včasih človek še predobro ve, kaj se dogaja, pa iz odnosa ne more kar oditi. Ker ga je strah… Ker je finančno ali kako drugače odvisen od drugega človeka…. Ker je deležen groženj, manipulacije ali prisilnega nadzora. Ker bi odhod lahko pomenil še več problemov ali celo nevarnost. Skratka, absolutno ni nujno, da v odnosu ostajamo zaradi svojih notranjih ran ali nezavednih pričakovanj. Včasih so razlogi zelo konkretni in boleče praktični.
Na odnosih, ki za nas niso dobri, je včasih nekaj magičnega. Zdi se, da so ljudje, na katere se navlečemo, magični. Dejansko pa lahko del te magije izvira iz narave nezavednega: naši magnetki so potopljeni v brezčasnost in neskončnost nezavednega. Hranijo se z nezavednim in iracionalnim upanjem, da bomo prav pri teh ljudeh končno dobili nekaj, kar nam manjka – ali se nam zdi, da nam manjka… pa naj bo to:
- občutek varnosti,
- finančne preskrbljenosti,
- intimnosti,
- osebne moči,
- socialne moči.
Eden od razlogov, zakaj nas lahko tudi zelo slabi odnosi tako močno privlačijo, je nezavedno upanje, da bomo v njih končno prejeli nekaj, kar nam manjka – ali se nam zdi, da nam manjka – znotraj nas samih.
Naša prepričanja vplivajo na to, kako zaznavamo sebe, druge ljudi in svet okoli nas. In to, kako razumemo realnost, vpliva tudi na naše odločitve in vedenje v odnosih.
Naša prepričanja se oblikujejo skozi življenje, skozi neštete vsakdanje izkušnje in tudi skozi travmatične dogodke. Vse to vpliva na to, kako dojemamo sebe, druge ljudi in odnose, kaj se nam zdi normalno in kaj ne, kaj pričakujemo od drugih in kaj smo pripravljeni tolerirati. Ko bolje razumemo svojo zgodbo, lahko tudi lažje prepoznamo lastne vzorce in se bolj zavestno odločamo, kako bomo ravnali v odnosih.
Tri značilnosti vedenja ljudi, ki “nam odnašajo” energijo
Ko smo v odnosu s človekom, ki nas s svojim vedenjem izčrpava, se lahko znajdemo v dinamiki, v kateri ima druga oseba precej več nadzora nad potekom odnosa kot mi. Zdi se nam, da plešemo skupaj, v resnici pa druga oseba določa korake, mi pa se ji vedno znova prilagajamo. Takšna dinamika se lahko vzpostavlja in ohranja skozi različna vedenja, med katerimi so še posebej pogosta:
- kritizerstva,
- igranja žrtve,
- zagledanosti vase.
Pogledamo vse tri malo bolj podrobno? Vse tri so pogosto povezane med sabo, ampak za razumevanje tematike jih bomo umetno ločili.
1. Kritizerstvo ali ‘casually cruel in the name of being honest‘
Radi vam povedo stvari “direktno v faco”. Na svojo “avtentičnost” so velikokrat zelo ponosni in je ne skrivajo niti malo. Všeč jim je. Zdi se jim kvaliteta, vrlina. Sposobni so vas povsem mirno vprašati: “Ti lahko nekaj popolnoma odkrito povem?” In potem – preden jim to dovolite ali ko jim – vas dobesedno sesujejo z “odprtostjo”, iskrenostjo (beri: kritiziranjem). Zraven morda dodajo, da to počnejo, ker jim je mar in vas imajo močno radi, hkrati pa izkazujejo pomankljiv občutek za integriteto in prostor dugega. Zanje ste ali smetnjak ali pa boksarska vreča. Zraven morda dodajo, da to počnejo, ker jim je mar in vas imajo močno radi, hkrati pa s svojim vedenjem kažejo precejšnje pomanjkanje spoštovanja do integritete in osebnega prostora drugega človeka. Zanje ste ali smetnjak ali pa boksarska vreča. Svoje “psihološke vsebine” odlagajo v druge ljudi, ne da bi prevzeli odgovornost za to, kakšno škodo s tem povzročajo. Uničujejo lahko tudi vaše sanje, vizije, in to dokaj usput.
Primer
Poveš prijateljici, da razmišljaš o novem projektu ali karierni spremembi, ki te navdušuje. Želiš samo deliti svojo idejo. Ne sprašuješ po mnenju, nasvetu.
Ona te posluša, potem reče: “Tina, ti lahko nekaj čisto iskreno povem?”
Preden uhitiš reči karkoli, nadaljuje: “Ne vem, če si ti sploh za to. Res. Mislim… ideja je okej, ampak realno… ti nimaš ravno discipline za take stvari. Pa brez zamere, res, samo povem po resnici. Jaz ti to govorim, ker mi je mar zate. Ampak hej, imaš pa druge kvalitete! Recimo, znaš biti zelo… prijazna. Samo ja, tole? Ne vidim te jaz tukaj. Res, brez zamere…”
In doda: “Veš, taka pač sem. Jaz sem samo zelo iskrena. Večina ljudi ti tega itak ne bi povedala v faco.”
2. Igranje žrtve
Igranje žrtve je ena najbolj kontraintuitivnih oblik manipulativnega vedenja v odnosih.
Ko ljudje igrajo žrtev, se lahko zdijo tako nemočni in ubogi, da niti pomisliš ne, da je lahko prav ta ne-moč sredstvo manipulacije. Eden od znakov takšne dinamike je, da se od njih težko razmejite, tako čustveno kot mentalno. Zdi se, da vam notranji prostor dobesedno polnijo. Vedno se zgodi nekaj, da pridejo v vaš mentalni fokus in tam ostajajo. Hočeš ali nočeš, se ukvarjate z njimi. Hkrati ob njih vse postane skrčeno. Njihove težave, strahovi in nezadovoljstvo začnejo zavzemati vedno več prostora, za vas in vaše življenje pa ga ostaja vedno manj. Paradoksalno, velikokrat sploh niso zanimivi – pa toliko razmišljate o njih! Bolj kot zanimivo delujejo monotoni, prazni, nergavi, pesimistični. Več ko jim namenjate pozornosti in podpore, več je novih problemov, za katere naj bi bili nekako odgovorni tudi vi. Pogosto opravljajo in se pritožujejo; problem je vedno zunaj. Ogromno se ukvarjajo z drugimi, ker so drugi vedno krivi in odgovorni, sami pa menda povsem nemočni. Skozi svoje pritoževanje in pesimizem lahko v odnos vnašajo vedno nove skrbi in napetosti.
Primer
Moški, ki s katerim se začenjaš dobivati, ti ob različnih priložnosti navrže: “Samo s tabo se počutim varno… vse ostale so me vedno razočarale.” Ker ne želiš biti kot ostale in razočarati, se začneš še malo bolj pozorno obnašati.
Nekega večera si utrujena in ti ni do pogovora in posedanja na kavču. Rečeš, da greš spat. Odgovor ni lepo spi in sweet dreams. Odgovor je: “Aha… tudi ok. Saj sem navajen, da nimam nikogar, ko ga rabim.” Najprej ne razumeš najbolje izjave, potem pa rečeš: “Ma saj ni nič takega, samo danes res nimam energije.” Moški vztraja: “Ne, ne, sej je vse v redu. Jaz pač vedno izberem napačne ljudi.” Vseeno se odpraviš spat.
Naslednji dan moški komentira: “Včeraj zvečer… vidim po tem, kako si kar šla spat, da ti sploh ne razumeš, kako je meni. Ampak ok, sej tudi druge niso nikoli.”
Sedaj že začneš razmišljati ali si res naredila nekaj narobe? Mogoče bi morala res biti mu bolj na voljo? Biti bolj pozorna do njegovih občutkov in potreb?
3. Zagledanost vase
Poznate ta vic? Pride X na večerjo z vami in dve polni uri govori o sebi. Izveste vse o tem, kako je vse fantastično, s katero zvezdo se je družil predvčerajšnjim, kako pomembne stranke ima, kaj vse je odkril o sebi na duhovnem potovanju, kakšne projekte načrtuje etc. Potem, po 2 urah, za trenutek obmolkne, vas pogleda globoko, globoko v oči – brezmejni očesni kontakt je tu ključen… in potem reče: “Torej, dajva zdej reči še kakšno o tebi. Kako si pa ti kaj? Kako se ti zdim? Naj ti povem, kaj si mislim o tebi zadnje čase... ”
Aaaaaa…. fuck my life lol 🥹😂
Zagledanost vase vključuje pomanjkljiv občutek za prostor drugega. Ljudi s tovrstnimi potezami je včasih precej lahko prepoznati, spet drugič pa nas lahko ob prvem srečanju povsem začarajo. Na njih je nekaj nadnaravnega, presežnega. Običajno v pogledu (“obstala sem, pogledal me je direkt v dušo”), glasu (“njegov globok, šarmanten bariton”), stasu (“boginja”), pojavi (“ta njena mirnost, nič ne reče, a hkrati se mi zdi, da me dobesedno bere”) ali pa kar v vsem (“omg, omfg”).
Včasih je na njih nekaj, kar močno pritegne našo pozornost. Občutek je tak, kot da bi se zalimali nanje. Ne moremo, da jih ne bi gledali, poslušali in občudovali. Očarljivi, šarmantni, zabavni so; vse se zavrti okoli njih, oni pa okoli sebe. Na zabavi ali konferenci jih lahko prepoznate po tem, da se pogovarjajo z vami, hkrati pa pogledujejo po sobi in konstantno lovijo poglede drugih, “mhm, mhm …”, v resnici pa vas sploh ne poslušajo. In nikoli, prav nikoli vas ne pokličejo z imenom … ali pa to počnejo kompulzivno in da veš, da nekaj ne štima (so naučeni).
Predvsem pa … res so nekaj posebnega. Vse okoli njih je nekaj posebnega. Družijo se s posebnimi ljudmi. Okoliščine njihovega življenja so nekaj posebnega. Že ko so bili spočeti, je zunaj divjal stoletni vihar in Zemlja je razpadla na dvoje in rodili so se Oni. Od nekdaj je vse okoli njih posebno. Od vas pa pričakujejo pozornost in občudovanje, kot da jim to pripada – ker so posebni.
😉
V najboljšem scenariju? Odnos se vrti predvsem okoli njih, njihovih potreb in čustvenih zahtev, vi pa ste tu in tam deležni kakšne pozornosti ali slavospeva. Ravno toliko, da se za trenutek zazdi, da je v odnosu prostor tudi za vas. V najslabšem primeru pa vas odvržejo kot zobotrebec, ko dojamejo, da vi niste nič posebnega in “itak nikoli ne boste”.
Kar lahko po takšnem odnosu ostane, je občutek izrabljenosti in tega, da ste bili igračka v rokah nekoga, za katerega se je zdelo, da je najbolj presunljiva duša na tem svetu. Namesto pristnega odnosa pa ste dobili kup bolečine in čiščenje življenja po čustvenem neurju, ki se je začelo kot prečudovit, najlepši poletni dan vseh časov.
Pokazatelj pristnega stika s sabo
Torej? Pristen stik s sabo je pomemben. Ampak sam po sebi še ne pove prav veliko o tem, kako ravnamo z drugimi ljudmi. Lahko smo globoko povezani s svojimi občutki, potrebami in svojo spiritualno esenco, pa smo v odnosih vseeno izrazito sebični, manipulativni ali celo nasilni. Stik s sabo in spoštljiv odnos do drugih namreč nista nujno ena in ista stvar.
Razmerje, v katerem se to dogaja, se seveda od človeka do človeka razlikuje in tudi ni stabilno. So obdobja, ko smo ljudje bolj povezani s sabo in tista, ko smo manj. So ljudje, ki so za to, da se povežejo s sabo in svojo spiritualno esenco, motivirani in tisti, ki jih to sploh ne briga.
V tej kvaliteti se ljudje zagotovo razlikujemo med sabo: do katere stopnje se lahko polnimo s pomočjo svoje globine in spiritualne esence, koliko energije pa jemljemo od drugih ljudi. In, ocena čez palec bi bila, da bolj kot smo v pristnemstiku s sabo, bolj smo prijetna družba za soljudi.
Pokazatelj pristnega stika s sabo in svojo notranjo esenco ni število ur meditacije, psihoterapije ali joge. Obstajajo ljudje, ki imajo za sabo ogromno psihološkega ali “spiritualnega dela” in so hkrati največje vase zagledane riti, kar si jih lahko zamislite.
Pokazatelj pristnega stika s sabo ni to, kako globooooko znamo čutiti sebe, svoje telo, um in dušo. Pomembno je pravzaprav, kaj s tem stikom počnemo v odnosih. Ker lahko smo še tako močnoooo povezani s svojo notranjo esenco, ampak če ob tem hladnokrvno hodimo po drugih, je vprašanje, koliko nam ta naša silna notranja globina pravzaprav koristi. Sploh pa drugim.
Ko smo v dobrem stiku s svojo psihološko globino in spiritualno esenco, lahko lažje čutimo sebe, svoje potrebe, želje, svojo vrednost in povezanost z življenjem. Lažje se izražamo, oblikujemo vizije življenja in črpamo iz svojih notranjih virov. Ampak vse to še ne pomeni, da znamo tudi odgovornos soustvarjati odnose in sočutno ravnati z drugimi ljudmi.
Za to je potrebno še nekaj drugega: da nas dejansko zanima, kako je drugim ob nas. Da nam ni vseeno, kaj s svojim vedenjem povzročamo. Da razumemo, da v odnosih ne obstajamo samo mi, naše potrebe, naša čustva in naša silna spiritualna esenca. Da obstajajo tudi drugi ljudje. Z njihovimi potrebami, mejami, željami in življenji. In odnosi, ki so res dobri, dopuščajo prostor za vse to – za različnost, svobodo, vzajemnost in rast vseh, ne samo enega.
Ranljivost otrok
Problem je nezavedanje in nezavedno. In problem je zavestno ohranjanje nezavedanja, kar je ena top značilnosti res toksičnega vedenja. Ampak problem ni samo nezavedno. Nekateri ljudje se zelo dobro zavedajo, kaj počnejo, pa s svojim vedenjem vseeno nadaljujejo.
In ko se takšne stvari dogajajo v družinah, so zanje še posebej ranljivi otroci. Ker so od odraslih odvisni. Ker ne morejo kar spakirati kovčkov in oditi. Ker nimajo ne moči ne možnosti, da bi se pred škodljivim vedenjem odraslih zaščitili tako, kot se lahko odrasli. In ker jih takšno okolje oblikuje, še preden sploh lahko razumejo, kaj se jim dogaja.
In včasih potem potrebuješ pol življenja, da predelaš di merdo, ki so ti jo naredili drugi, odrasli ljudje. Fakt.
Otroci se pred škodljivim vedenjem odraslih ne morejo kar sami zaščititi. Ne morejo postaviti mej in oditi, ko jim je dovolj. Ne morejo si izbrati drugih staršev ali si poiskati nove družine. Odvisni so prav od ljudi, ki bi jih morali varovati. In kadar so ti ljudje hkrati vir strahu, poniževanja, manipulacije ali nasilja, se otrok znajde v situaciji, iz katere sam nima izhoda. To ni vprašanje njegove energijske integritete. To je vprašanje odgovornosti odraslih.
V odnosu do otrok imamo odrasli posebno odgovornost. Otroci niso dolžni skrbeti za naše čustveno ravnovesje, reševati naših problemov ali nositi posledic naših nerazčiščenih zgodb. To je naša naloga, ne njihova. Zato je izjemno pomembno, da ne zamujamo vlakov. Da reagiramo, ko je še čas in se da stvari urediti in popraviti v dobro smer. Ker otroci nimajo luksuza, da bi čakali, kdaj se bomo odrasli končno odločili se skulirati in odrasti.
Zaščita pred toksičnostjo v odnosih obstaja!
Zaščita pred toksičnostjo v odnosih se začne s tem, da znamo prepoznati, kaj se v odnosih dejansko dogaja. Ne samo, kaj nam drugi govorijo, kaj obljubljajo ali kako zelo nas imajo menda radi, ampak predvsem, kako z nami ravnajo. Da smo budni ob drugih in hkrati gojimo stik s sabo. Da se soočamo s svojimi maskami, sencami in aktivno iščemo Svetlobo. Ampak tudi, da ne spregledamo teme, ki jo v odnos prinaša nekdo drug. Ker ni vse naša senca, naša rana ali naša lekcija. Včasih se drugi ljudje preprosto vedejo kot riti. In naša naloga ni, da v tem najdemo neko globljo spiritualno sporočilo, ampak da stvari vidimo takšne, kot so.
To pomeni tudi, da smo pozitivno zahtevni – do sebe in do drugih.
Dajemo in hkrati pričakujemo spoštovanje ter dostojanstveno vedenje, v katerem ni prostora za psihološke igrice – niti naše, niti njihove.
Eden pomembnih delov okrevanja po nezdravih odnosih je tudi razumevanje dinamk manipulacij in nasilja na eni strani ter svoje lastne zgodbe, ran, potreb in vzorcev navezovanja na drugi. To nam lahko v prihodnje pomaga bolje prepoznavati, s kom imamo opravka, s kom lahko gradimo dobre odnose in kdaj je čas, da rečemo: ne, hvala. In gremo svojo pot.
Toda tudi »delo na sebi« ni avtomatično zagotovilo, da nikoli več ne bomo naleteli na človeka, ki manipulira, izkorišča ali zlorablja. Zakaj? Ker za takšno vedenje nismo odgovorni. Ker ga nismo mi ustvarili. Ker je izbira in odgovornost vsakega od nas, kako ravna z drugimi ljudmi.
Naš delež je, kako se sami vedemo do drugih. In da se učimo prepoznavati, kaj se v odnosih dejansko dogaja, da znamo poskrbeti zase, za svoje potrebe, dostojanstvo in varnost. Da ne vztrajamo v odnosih, ki nas uničujejo, kadar imamo možnost oditi. In da takrat, ko te možnosti nimamo ali je odhod nevaren, poiščemo ustrezno pomoč in zaščito.
Ker ni naša naloga, da se naučimo prenašati vedno več škodljivega vedenja. Niti da postanemo tako zelo razumevajoči do drugih, da na koncu povsem izgubimo razumevanje zase.
In da ne dovolimo, kolikor je to v naši moči, da naša esenca počasi izginja, medtem ko mi postajamo – bleda senca samih sebe.
Razjasnimo skupaj
Kako prepoznamo odnos, ki nas čustveno izčrpava?
Odnos, ki nas čustveno izčrpava, pogosto prepoznamo po tem, kako se počutimo po stikih z določeno osebo. Lahko smo utrujeni, brezvoljni, zmedeni ali začnemo dvomiti vase, čeprav smo se pred srečanjem počutili dobro. Značilni so tudi ponavljajoče se kritiziranje, čustvena nedosegljivost, neupoštevanje naših meja in občutek, da v odnosu ni dovolj prostora za nas. Pomembno je opazovati ponavljajočo se dinamiko, ne le posameznega neprijetnega dogodka.
Zakaj vztrajamo v odnosih, ki za nas niso dobri?
V odnosih, ki nas izčrpavajo, lahko vztrajamo zaradi navezanosti, preteklih izkušenj in nezavednega upanja, da bomo prav v tem odnosu nekoč dobili tisto, kar pogrešamo: ljubezen, varnost, sprejetost ali občutek lastne vrednosti. Zato nas lahko odnos hkrati močno privlači in prizadene. Včasih nas zadržujejo tudi strah, manipulacija, odvisnost ali življenjske okoliščine, zaradi katerih se je težko oddaljiti. Razumevanje teh dinamik nam pomaga jasneje videti odnos, ne pomeni pa, da smo odgovorni za škodljivo vedenje druge osebe.
Kako se zaščititi pred odnosi, v katerih izgubljamo energijo?
Pomemben začetek je prepoznavanje tega, kaj se v odnosu dejansko dogaja in kako vpliva na naše počutje, meje ter občutek sebe. Namesto da nenehno iščemo razloge za vedenje druge osebe ali poskušamo odnos popraviti sami, je pomembno ponovno vzpostavljati stik s svojimi občutki, potrebami in notranjo orientacijo. Zdravi odnosi temeljijo na vzajemnosti, spoštovanju in prostoru za oba. Kadar so prisotni manipulacija, prisilni nadzor ali nasilje, pa je pomembna tudi konkretna skrb za lastno varnost in ustrezna podpora.
Koristno!
Odnose, v katerih izgubljamo energijo, prepoznamo po tem, da se zaradi njih počutimo slabo – vendar ne nujno takoj. Med samim druženjem se lahko počutimo celo dobro, šele sčasoma pa začnemo opažati, kako nas odnos izčrpava. Dolgotrajna izpostavljenost takšnim odnosom lahko vodi v stagnacijo: vedno manj rastemo, manj upamo in si upamo, postopoma opuščamo svoje cilje, vizije in želje ter vedno bolj izgubljamo stik s sabo. Zdi se, da postajamo bleda senca samih sebe.
* Tina je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg individualnega dela z ženskami vodi delavnice za ženske; vse se začnejo s prvo.
