Energijsko delo v psihoterapiji je tema tega zapisa, s katerim odpiram prostor za razmislek o energijskem delu v psihoterapiji skozi moje učenje pristopa DEH® (Dynamic Energetic Healing). Članek je nastal l. 2015, leta 2026 pa sem ga posodobila glede na desetletlje in več izkušenj z njegovo uporabo v moji psihoterapevtski praksi.
“Analitični um je ovira za neposredno izkušnjo tovrstne resničnosti. Sveto deluje skozi zaznavanje srca … ko je srce na tej ravni odprto, postane mogoče nekaj drugega. Ko je srce odprto, so isti podatki videni drugače … Gre za tebe kot človeško bitje v svetu, ki je v celoti magičen, in tak je bil od nekdaj.” 1
– Dr. Patrice Malidoma Somé (1956–2021)
DEH® zgodba se začne veliko, veliko let nazaj.
Takrat ne živimo še v Novi Gorici.
Sem visoko noseča, ko mi Samo za rojstni dan podari tarot karte, take lepe, ilustirane, še danes absolutno moje najljubše.
Iskanje
Nekaj let kasneje.
Že živimo v Novi Gorici.
Brskam po Amazonu.
Iščem, iščem.
Sem v taki fazi, da iščem.
Iščem novo. Nove izkušnje, druge strokovne poti, novo znanje, novo učenje.
V tistem času imam že zaključeno izobraževanje iz telesno usmerjene psihodinamske psihoterapije; takrat smo ji rekli globinsko-psihološka psihoterapija, danes se ji reče psihodinamska psihoterapija. Moja vloga za EAP, evropski certifikat iz psihoterapije, je pripravljena. Po več kot desetih letih intenzivnega študija, dela na sebi in začetkov moje zasebne prakse vem, da si želim naprej.
Problem je le, da ne vem točno, kaj bi to lahko pomenilo in predvsem ne vem, kam naprej?
V meni je vzgib, ki je več kot bežen, naključen impulz… je predvsem dolgotrajno, globoko hrepenenje…. čuti se kot klic Duše.
Vedno več delam in vedno bolj opažam, da intuitivno zaznavam, kaj se dogaja s klienti – na težje pojasnjlivem, energijskem nivoju. Čutim pomembne teme skozi moje telo. Hkrati imam notranje slike. Včasih se mi zazdi, kot da “vem” detajle, ki jih potem od njih konkretno “izvem” šele čez čas. Ali pa se izkažejo kot manifestirana realnost, čez čas.
Teh informacij, podatkov, ne znam umestiti. Problem je, da razen telesnega kontratransferja znotraj psihologije in psihodinamske psihoterapije nimam referenčnega okvirja, ki bi mi pomagal, da bi jih koristno uporabila. Zdi se mi, da so koristne.
Razmišljam, kako bi bilo, če bi jih znala uporabiti tekom dela, tekom procesa?
Hkrati sem, astrology wise, na koncu obdobja, ko se zaključuje obdobje uvidov in učenj in spoznanj in razočaranj in preizkušenj na področju dela in kariere. Lekcije so bile neprijetne, iluzije so razpadle, moram naprej.
Ne vem pa, kam… še manj, kako?
Obstajata le instinkt, v trebuhu, in hrepenenje, v srcu.
Frustracija se skozi čas stopnjuje, pametne rešitve ni.
Medtem sprejmem tudi nekaj drugih odločitev. Ena od njih je, da preselim prakso v nove, svetle in dihajoče prostore, take z visokim stropom, toplim lesom in sončno svetlobo, ki odvisno od letnega časa zasije v vse kote; v njej delava skupaj s Samotom še danes…
Medtem, ko ni nič prav in je vse negotovo, predvsem vztrajam. To, k sreči, znam. Skozi trening psihoterapije sem sem naučila, da bolje nosim nelagodje. In frustracijo. Beg pred občutki mi ne more več povsem zajedati zaupanja v Proces.
Jasno mi je tudi, da sem še učenka.
In hkrati zaupam, da učitelj pride, ko je učenec pripravljen.
Dvojna sinhroniciteta
Zgodnje poletje 2012.
“Listam” Amazon, ogledujem si knjige.
Zagledam eno… nekje spodaj na ekranu, verjetno med “mogoče bi vas zanimalo tudi”, in za nekaj trenutkov se moje oči ustavijo. Potem odskrulam dalje.
Potem se vrnem.
Kaj je to.
Knjiga ima na naslovnici ilustracijo.
To se zdi ilustracija iz mojih lepih tarot kart, ki mi jih je nekaj let nazaj za rojstni dan podaril Samo.
Hkrati se mi zazdi, da je ilustracija dejansko lahko delo ženske, katere print je na steni moje terapevtske sobe že odkar imam svojo zasebno prakso v Novi Gorici.
Wtf.
Preberem naslov knjige.
Uf. Ne vem no.
Malo razmislim. Potem jo vseeno naročim.
Takrat so otroci še majhni in nimam veliko časa za branje. Med poletjem ga je potem le nekaj več in na majhnem otoku, v prevroči senci, jo po malem začnem prebirati.
Je kar obsežna, predvsem pa se mi zdi tehnično gosta.
Prebiranje mi pušča mešane občutke.
En del mene je navdušen, hkrati pa sem, priznam, kar precej skeptična.
Skeptični um znanstvenega pedigreja
V knjigi je zelo natančno predstavljen model psihoterapevtskega dela, dopolnjen z zgodbami o zdravljenju, kjer je bil učinek dosežen z integracijo procesnega dela, energijske psihologije in praks iz šamanizma; avtor specifično omenja core shamanic practices – osnovne prakse dela s tki. neobičajno realnostjo, skupne različnim kulturam.
Mm, kar dosti za prebavit za moj skeptični um, zakvačkan v to, kako “prava” psihoterapija teče ali bi morala teči.
Pomaga mi spomin, da tudi telesna psihodinamska psihoterapija, ki sem se jo učila, ni bila ravno sinonim za sterilno, anemično obliko psihoterapije. Ampak ja… vseeno… ta DEH®…. tile meridiani…. processwork.
V gimnaziji sem bila na tem, da bi šla študirati medicino. Rada sem imela skoraj vse naravoslovno. Vedno se bom spomnila, kako sva s sošolko po grapah okoli Idrije nabirali lišaje in potem smo z mentorico delale preparate za merjenje vsebnosti živega srebra v njih. Bilo je lepo, vendar sem v neki točki zaslutila, da medicina zame ne bo niti lepa niti prava. Vedela sem, da nisem material za neskončen mentalni dril.
Šla sem na psihologijo. Zdelo se mi je vse skupaj manj utesnjeno, lažje, malce bolj svobodnjaško, bolj celovito. Ampak vseeno sem šla na faks s povsem resnimi, znanstvenimi predambicijami.
Vse se je obrnilo, ko sem po zaključenem študiju psihologije začela doktorat iz nevropsihologije na biomedicini.
Spomnim se, kako sem prišla domov z vrečko od Merkatorja, v kateri je bilo šest fotokopiranih angleških skript. Vsaka je imela po 200 strani, skupaj torej več kot 1200 strani – o osnovah nevroznanosti. Nekaj časa sem se trudila brati dobesedno neskončen uvod o nevronu, potem pa sem si iskreno priznala, da moja duša ne bo preživela lajfa razpetega med skriptami, labom, miškami in pisanjem znanstvenih člankov.
Zaposlila sem se kot mlada psihologinja, začela delati z uporabniki programov, sedeti v skupinah za zdravljenje soodvisnosti in motenj hranjenja po socialno-andragoškem programu, z njimi sem hodila v gore, brala knjige in tekla male maratone.
Za zraven, v prostem času, pa sem šla v moj lastni izkustven proces – kot klientka.
Pristala sem, simbolno, precej daleč od predavalnic filofaksa ali laboratorijev medicinske fakultete. Na biodinamični kmetiji v Marezigah, pri Veri, v skupini okoli osemnajstih ali dvajsetih ljudi. Skupaj s tremi nemškimi terapevti smo se srečevali na večdnevnih intenzivih, tri leta zapored, po principih tega, kar smo potem dodelali v telesno usmerjeno psihodinamsko psihoterapijo.
Zakaj sem šla v svoj proces? Zaradi sebe. Moja prioriteta je bila, da si pri skoraj 25. letih postavim svoj lajf in uredim odnose, enkrat za vselej, kariera gor ali dol. Če ne sedaj, kdaj pa? Tako sem razmišljala…
… well.
Torej, da gremo spet nazaj na DEH®…
Prebiranje Howardove knjige… je del mene… skeptičen in analitičen, študiozen, “pravoverno” profesionalen… zgrozilo.
Hkrati pa se je vedno bolj začel oglašat nek drugi del mene.
Tisti, ki je nezavedno pristal daleč od predavalnic filofaksa ali laboratorijev medicinske fakultete. Tisti, ki se je od vedno počutil blizu prastarim načinom zdravljenja. Tisti, ki je od vedno vedel za obstoj Višjega. Tisti, ki je od majhnega gledal pozicije planetov in si iz dlani prebral življenje. Del, ki je vsakič znova z radovednostjo puščal odprta vrata vsemu, kar ni merljivo in otipljivo in vidno in dokazljivo ali logično.
Ta del mene je sporočilo in potencial vsega tega, kar se je odslikalo skozi neko naslovnico na Amazonu, intuitivno dojel.
In v bistvu mu je odleglo.
Pisala sem Howardu.
Preizkusimo energijsko delo? DEH®
Zanimalo me je ali Howard pozna kogarkoli, s katerim bi lahko na tak ali podoben način delala v Evropi? Kje se bi tega načina dela mogoče celo lahko naučila?
Bila sem novinka v vsem tem. Energijsko delo sem sicer že srečala, ko sem šla dobesedno pofirbcat na mini seminar iz eksotične “kvantne” tehnike, ki so bile takrat precej popularne, podobno kot sem pač šla in preizkusila EMDR na uvodnem seminarju. Človek ne more raziskovati in najti novega, brez da proba in to velja za vsa področja življenja. Edino, če človek nekaj preizkusi, lahko začuti učinke in potem sčasoma predela izkušnjo ter jo umesti vase tako, kot je zanj dobro….
Vendar konkretno o energijskem delu nisem vedela veliko. Razen bežnih informacij o “tapkanju”, ki sem se ga potem čez nekaj let naučila v Londonu – članek tukaj, nisem vedela nič o energijski psihologiji. Sploh pa… delo s “spiritualnimi resursi”? Z duhovnim svetom in neobičajno realnostjo? Please…. V “znanstveni maniri” racionalno dokazljivega in preverljivega sem vse to trdno držala zunaj okvira mojega dela.
Maksimalni simbol moje povezanosti z duhovnim v psihoterapiji je bila v tistih časih majhna lučka, ki sem jo vedno imela prižgano v kotu moje terapevtske sobe – da sem lahko segrevala eterična olja.
?
Howard je predlagal, da sama preizkusim, kaj pravzaprav DEH je.
OK, fair, sem si mislila. Moja ideja je sicer bila, da se naučim tega ali nečesa podobnega za dela za delo s klienti. Ampak lastna izkušnja je začetek vsakega resnega učenja v psihoterapiji. Globinska psihoterapija ni kemija in ni medicina in brez lastne integrirane izkušnje tega, kar delamo, bodisi tehnično ali procesno, psihoterapevti v psihoterapiji ne moremo globlje razumeti niti tehnike dela niti procesa dela niti odnosa s klientom. Zgolj miselno razumevanje, ki ga lahko dobimo iz predavanj ali študijskega gradiva, pri tem delu ne pomaga, ko se znajdemo v terapevtski sobi z našimi klienti.
Tako da, ja, Howard, velja!!
Minimalistično o osnovah DEH®
V energijski psihologiji je bilo delo online nekaj povsem običajnega že veliko let nazaj, medtem ko se je v psihoterapiji normaliziralo šele s pandemijo. Meni je bil ob srečanju s Howardom koncept online dela še povsem tuj. Zato sem že v štartu iskala, kje bi se lahko dela naučila v Evropi… Razumela sicer sem, da je energija nelokaliziran pojav, nisem pa vedela, da ima to praktične posledice za delo in da je energijsko delo “na daljavo” izvedljivo in res deluje… in ni važno ali je med nami 9 ur časovne razlik, 1100 kilometrov, Nova Gorica – Zuerich – Celje – Stockholm.
DEH® je za online delo dejansko zelo primeren način dela. Online delo samo po sebi vpelje potrebo po več strukturiranosti kot samo delo v živo in DEH® je samo po sebi primeren za to, saj je zelo predvidljiv, strukturiran način dela.
Njegova stabilnost nam hkrati tudi ponuja – enkrat, ko ga zares obvladamo in ponotranjimo protokol, kar pa po mojih izkušnjah zahteva precej potrpljenja in vztrajnosti – veliko terapevtske svobode in mnoštvo kombinacij z drugimi terapevtskimi tehnikami.
Tudi s Howardom sva začela tako, kot se začne delo po DEH® protokolu.
Najprej se naglasi generalized psychoenergetic reversals ali splošna prepričanjih o zdravljenju, potem se zagotovi, da je posameznik energijsko optimalno prisotnen v svojem fizičnem telesu. Pri tem se ves čas dela na vseh nivojih humane vibracijske matrice, od zavestnega do karmičnega.
Ko postavimo ta dva temelja, nato izčistimo in določimo namero. Namera je ključ kreiranja zavestnega življenja in gradimo je okoli tega, kaj je tisto, kar res potrebujemo? Kaj si želimo? Kakšne težave imamo in kako si želimo, da bi bilo? Kam gremo? Kaj je transformacija, ki jo rabimo? Etc.
Tu so nekateri možni primeri intenc:
- Moji napadi panike so ozdravljeni. Sem mirna, varna in zaupam vase.
- Imam popolne energijske meje z bivšim partnerjem in v stiku z njim ohranjam sebe.
- Moja zamera do Anite je transformirana in v zvezi z njo sem svobodna od občutkov in čustev, ki niso poravnani v moje najvišje dobro.
DEH® lahko delamo s posamezniki in pari, poglavje zase pa so skupinske intence. Z vsemi imam dobre izkušnje, še posebej delo s skupino na skupni nameri pa je velikokrat povsem presenetljivo, presunljivo in lahko deluje zelo povezujoče. Kot rečeno pa vedno delamo s pomočjo namre; energija sledi zavesti. Hkrati vedno preverjamo, da je vse, kar počnemo, energijsko poravnano, delo pa izvajamo tudi s pomočjo mišičnega ali energijskega testiranja, ki je naš vodnik skozi kompleksen svet psihe.
Kognitivna disonanca
Srečanje z DEH® me je v osnovi res precej spravilo iz tira.
Imela sem, lahko rečem, “veliko dela sama s sabo” in kar konkretno kognitivno disonanco, kar je z ozirom na mojo predzgodbo tudi povsem razumljivo in povsem dobra stvar… ali pa vsaj nič posebnega.
Hkrati se je moje počutje po kratkem delu, ki sva ga s Howardom opravila, začelo počasi a subtilno spreminjati.
Čas je tekel naprej.
Poletje se je končalo, jesen se je prevesila v zimo in januarja 2013 je prišel naslednji Howardov email.
Sporočil mi je, da angleški kolegi organizirajo uvodno izobraževanje iz DEH®.
Prvič, in to v Evropi.
Te zanima?
In sem šla.
DEH® sem se tako začela učiti na seminarjih z angleškimi kolegi, v letih 2013-2016, vzporedno pa sem ga postopoma, informirano začela uvajati tudi v mojo prakso.
Ko sem z izobraževanjem zaključila, sem bila dejansko prva polno usposobljena strokovnjakinja za samostojno delo z DEH®. Tega nisem planirala, se je pa pač zgodilo.
Za DEH® so se sčasoma navdušili nekateri drugi slovenski kolegi, med njimi je bil tudi Samo.
Z ostalimi sicer večinoma potem nismo obdržali stikov in danes ne vem več, kako so z DEH® rastli, kako ga uporabljajo in koliko. Vem tudi, da so DEH® z leti začeli uporabljati tudi ljudje, ki v osnovi niso psihoterapevti. V to se nikoli nisem spuščala, ker to ni moje in ni moja odgovornost, vem pa, da je zame DEH® zelo specifično zdravilo – medicina, ki se ga uporablja po potrebi in nikakor ne na splošno.
Pri meni – tako kot pri Samotu – DEH® ostaja eden od standardnih delov “škatle s terapevtskimi orodji.”
Uporabljam ga zelo rada in ko pride situacija, da delo z njim ocenim kot smiselno in primerno, sem vsakič znova navdušena, kako lahko podpre procese pri klientu, vključno s predelavami energijskih vzrokov, tudi enkratnih ali pa fragmentov (določenih ključnih energijskih izvorov) kompleksnih travm.
Zgodba mojega srečanja z DEH® je zgodba osebnega iskanja, nabiranja izkušenj, raziskovanja in učenja. Skozi leta sem vsakič znova videla kako delo, ki vključuje energijske in spiritualne razsežnosti, zahteva res dosledno in jasno strokovno, etično in terapevtsko umeščenost.
V nadaljevanju zato pišem o mejah, dometu in odgovorni uporabi energijskega dela v psihoterapiji.
Meje, domet in odgovorna uporaba energijskega dela v psihoterapiji
Energijsko delo v psihoterapiji, ki se razvija od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja in kamor tehnično v veliki meri spada tudi DEH®, je lahko zelo učinkovita, hkrati pa – tako kot noben pristop – ni zdravilo za vse.
Iz moje perspektive je njena največja prednost ta, da je v primerjavi s specializiranimi nevrobiološkimi pristopi, kot je na primer EMDR, praviloma neinvazivna.
Medtem ko EMDR ciljno predeluje travmatski spomin, energijska psihologija primarno regulira telesno-čustveno stanje v odnosu do spomina. S tem se spremeni odnos do spomina – torej ne nujno sama struktura spominske mreže, temveč predvsem njena aktivacija in subjektivna organizacija v sedanjosti.
To je lahko za marsikaterega klienta povsem dovolj in predvsem zelo podporno. EMDR namreč s tem, ko lposega globlje v organizacijo spominske mreže, za varno uporabo zahteva več strukture in stabilnosti, kot jo ima marsikdo v določenem trenutku, predvsem pa ljudje, ki se soočajo s kompleksno postravmatsko problematiko.
Uporaba energijske psihologije je seveda zelo odvisna tudi od spretnosti psihoterapevta in njegovega poznavanja drugih tehnik ter veščine psihoterapije kot take. Vrednost orodij energijske psihologije se izkaže predvsem takrat, ko jo izkušeni psihoterapevti uporabljamo prizemljeno, kot del celostnega terapevtskega procesa, ter hkrati dobro razumemo dinamiko in strukturo psihe. V takem primeru lahko človeku pomagamo, da postopoma razčisti globlje energijske vzroke težav, s katerimi se sooča v odnosu do sebe in drugih – praviloma neinvazivno in zato varno.
DEH® je z ozirom na psihoterapijo seveda alternativni pristop. Zame je hkrati tehnika in del referenčnega okvira, skozi katerega razumem psihospiritualne procese. Iz več kot desetletnih osebnih in profesionalnih izkušenj – lastnih, izkušenj klientov ter dela kolegov doma in v tujini – poznam njegov domet, njegove darove ter tudi njegove pasti in senčne plati.
Kot pri vsakem orodju je tudi tukaj ključno, kako je uporabljeno, pri kom se uporablja in kdo ga izvaja.
Spiritualni aspekti in psihoterapija
V kolektivni klimi, kakršno imamo v Sloveniji, je delo, ki vključuje energijsko psihologijo in aktivno delo s spiritualnimi viri, zaenkrat še obrobno. Takšni celoviti pristopi niso del prevladujoče profesionalne mentalitete ali standardi psihoterapevtske prakse. To pa ne pomeni, da so sami po sebi neustrezni, pomeni pa, da zahtevajo še posebej jasno strokovno in etično umeščenost.
Delo s transpersonalno, arhetipsko in spiritualno realnostjo predstavlja samostojno in zahtevno področje znotraj dela z ljudmi. Ti nivoji dela so delikatni, zahtevajo visoko stopnjo strokovne odgovornosti in etike, hkrati pa so lahko za posameznike, ki jih izberejo za spoznavanje sebe in celjenje psihičnih ran, izjemno pomembni in globoko smiselni.
Po mojem mnenju nobena resna psihoterapija ne bi smela duhovnih virov povsem puščati ob strani, tako kot tudi nobeno resno zdravljenje ne bi smelo temeljiti zgolj na njih.
Presenetljivo veliko ljudi – vključno s psihoterapevti, ki sami velikokrat prihajajo v ta poklic s težkimi zgodbami iz otroštva – hrepeni po tem, da bi bila spiritualna dimenzija njihovega notranjega življenja vzeta resno. Delo s transpersonalnimi in spiritualnimi viri je tako lahko (za)ključni del celovitega procesa okrevanja po travmi in ima tako kot osnovno somatsko-telesno delo, ki proces podpira od samega začetka, svojo vlogo na koncu.
Hkrati pa velja, da morajo biti vse oblike spiritualnega dela vedno skrbno prilagojene posamezniku, ki išče pomoč – njegovi želji po takšnem delu, njegovi trenutni situaciji in njegovi osebnostni strukturi. Smiselnost vključevanja DEH® kot dopolnilne intervencije lahko po mojem mnenju najbolje presodi psihoterapevt z dobrim razumevanjem razvoja in delovanja psihe.
Orodje naj ne nadomesti presoje
Pri energijskem in spiritualnem delu – podobno kot na vseh področjih, kjer obstaja nesimetrija moči med “izvajalcem in uporabnikom” – je poznan problem zapletov in zlorab. Takšna dinamika se ne pojavlja le v alternativnih praksah, temveč v vseh kontekstih – na primer v zdravstvu, izobraževanju, socialnem varstvu ali terapevtskih odnosih, kjer ima ena stran zaradi znanja, položaja ali avtoritete več vpliva. Pri tem lahko gre za individualno premoč (na primer zaradi osebne karizme, strokovnega znanja ali psihološkega vpliva) ali za socialno premoč, ki izhaja iz širšega družbenega položaja, statusa ali institucionalne moči, ki vpliva na življenje posameznika.
Če gledamo individualno premoč se težave začnejo pojavljati takrat, ko se kakršen koli pristop – joga, reiki ali pa psihoterapija ter vse vmes – začne opirati predvsem na osebnost, karizmo, “posebno energijo” posameznega izvajalca, na njegovo domnevno izjemno duhovno izkušnjo ali uvide. Namesto da bi bil poudarek na opolnomočenju posameznika, razvoju njegove lastne presoje in notranje avtoritete, se vzpostavi odnos odvisnosti, v katerem klient svojo moč, odgovornost in zaupanje v lastne odločitve postopno prenaša na izvajalca.
V takšnih primerih se lahko pri ljudeh, ki iščejo pomoč, sprožajo regresivne in odvisnostne tendence. To je velik problem in velika senca spiritualnih pristopov na splošno. Moč, zaupanje in presoja se tako lahko postopoma ali pa zelo hitro premaknejo na izvajalca, namesto da bi se krepila klientova lastna kapaciteta presoje in notranja avtonomija.
Ko imamo opravka s spiritualnimi dimenzijami in neobičajnimi stanji zavesti, se zapleti lahko razvijajo hitreje in globlje kot pri pogovornem ali somatsko usmerjenem delu. To je povezano tako s specifično »topografijo« teh izkustev kot tudi s strukturo psihe posameznika, ki išče pomoč v takih vodah.
V praksi se komplikacije po neustrezni uporabi metode lahko pokažejo kot vse večja negotovost, dvom vase ali potreba po stalnem preverjanju odločitev pri izvajalcu.
Jedro takšnih zapletov je običajno transfer, v katerem je izvajalec dojet kot idealizirana figura, odnos z njim pa začne nadomeščati razvoj klientove lastne kapacitete selfa. Idealizacija sama po sebi sicer ni nujno problematična in je lahko faza v terapevtskem procesu. Ključna razlika pa je v tem, ali ima izvajalec znanje in orodja, da takšne dinamike prepozna, jih naslovi in ne utrjuje.
Razlika med psihoterapevtom, ki uporablja energijsko delo, in izvajalcem brez psihoterapevtskega znanja je prav v sposobnosti presoje, kdaj določene tehnike niso primerne oziroma kdaj je potrebno najprej okrepiti druge vidike osebnosti skozi klasično terapevtsko delo.
Čeprav je DEH® v osnovi učinkovit in varen pristop, zahteva strokovno, premišljeno in informirano uporabo.
Energijska psihologija kot del psihoterapevtskega procesa
Ko v svoji praksi uporabljam energijsko psihologijo, gre za psihoterapevtski način dela, ki upošteva tudi, kako se čustva, stres in pretekle izkušnje odražajo skozi subtilnejše ravni telesnega doživljanja, ne zgolj skozi nevroregulacijo ali čustveno predelavo.
Delo poteka postopno in varno, brez podoživljanja travme, z namenom regulacije in razbremenitve globljih vzorcev. Temelji na procesu in terapevtskem odnosu ter se vedno uporablja premišljeno in v soglasju s klientko.
Lahko vključuje usmerjanje pozornosti, preproste telesne intervencije, delo z dihom in somatsko zavedanje. Večino korakov izvajajo klientke same, medtem ko kot terapevtka proces vodim in strukturiram na podlagi znanja in izkušenj. Vedno je možna tudi izbira, da delamo brez vključevanja tega načina dela.
Ko govorim o energiji, gre v tem kontekstu predvsem za izkustveni opis dogajanja v telesu in ne za nekaj mističnega. Energijska psihologija je pri mojem delu dopolnilo klasični psihoterapiji in nikoli njen nadomestek.
Namesto zaključka
Najpomembnejši profesionalni korak zame ni bil odmik od klasične psihoterapije, temveč razširitev pri delu. Globinsko psihološko razumevanje razvoja, travme in odnosa ostajajo temelji mojega dela. Energijsko delo sem vključevala postopno. Deset let sem se učila klasično psihoterapijo in desetletje sem potrebovala, da sem se popolnoma udomačila v razširjeni različici dela, kjer lahko z ženskami drugače delamo celostno regulacijo, neinvazivno damo prostor globljim plastem telesnega spomina in implicitnih vzorcev.
Moja praksa je specializirana za delo z ženskami. To pomeni, da notranje procese vedno razumem tudi v širšem relacijskem in družbenem kontekstu, v katerem se oblikujejo ženska psiha, žensko telo, ženska identiteta.
Delo z maternično zavestjo se je iz tega razvilo skoraj organsko.
Ko govorim o maternici, seveda ne govorim o organu kot je tretiran v medicini, temveč o predelu ženskega telesa, ki je večplastno – razvojno, hormonsko in relacijsko – močno vpet v našo najglobljo izkušnjo varnosti, ustvarjalnosti, cikličnosti in meja. Pri številnih ženskah je prav ta del telesa močno vpet v somatske odzive, povezane z odnosi, izgubami, nosečnostjo, spolnostjo, sramom, močjo, vendar sama delo z maternično zavestjo le v minimalnem deležu razumem kot poglobljeno somatsko regulacijo, saj jo predvsem dojemam in učim kot psihospiritualno integracijo.
Danes svoje delo razumem kot celostno, integrativno: globinsko psihološko v razumevanju, somatsko-telesno v preprosti regulaciji, energijsko v procesiranju travme, transpersonalno pri delu z ženskami v skupinah, vedno pa relacijsko v osnovi. Nobena od teh ravni ne stoji sama zase. Vse so vpete v proces, odnose z ženskami in mojo strokovno odgovornost.
Ne glede na spremembe časa, ki so velike in otipljive, ostaja bistveno tole: notranje delo potrebuje varnost, potrebuje etiko, jasne meje in konstantne refleksije moči v odnosu. Tako lahko ženska postopno vzpostavi stabilen stik s seboj – s svojim telesom, občutki in notranjimi pomeni, njeno bivanje v sebi in njeno delovanje v odnosih in svetu pa se spremeni na zelo konkreten, prizemljen način – uglašen z njeno polno občuteno, utelešeno dušo.
To je smer, v kateri delam.
Razjasnimo skupaj
Kaj je Dynamic Energetic Healing® (DEH)
Dynamic Energetic Healing® je integrativni, energijsko-psihološki model, ki znotraj terapevtskega konteksta združuje energijsko psihologijo, procesno delo in delo s spiritualnimi viri. Gre za nadgradnjo in razširitev klasične psihoterapije, ki omogoča delo z notranjimi energijskimi procesi in celostnim doživljanjem posameznika, od telesnega do čustvenega, kognitivnega in spiritualnega nivoja.
Kaj je energijska psihologija?
Energijska psihologija je pristop znotraj psihoterapevtskega dela, ki poleg pogovora upošteva tudi telesne in energijske procese posameznika. Izhaja iz predpostavke, da so čustva, misli, telesni občutki in vedenje medsebojno povezani ter da lahko spremembe v doživljanju nastanejo tudi z uravnavanjem elektromagnetnih in subtilnejših energijskih procesov, ki spremljajo psihološka stanja
Kako se DEH® povezuje s psihoterapijo?
DEH® je integrativni model znotraj psihoterapije, ki z uporabo mišičnega testiranja omogoča orientacijo v telesnih, čustvenih in energijskih procesih, ki pogosto niso dostopni zgolj skozi pogovor, na nivoju zavestnega uma.
Koristno!
DEH® je integrativni energijski psihoterapevtski model, ki na inteligenten način združuje energijsko psihologijo, procesno delo in uporabo naših spiritualnih virov. V resnici ni vezan na nobeno spiritualno prakso, omogoča pa integracijo različnih načinov povezovanja z nevidno realnostjo in le eden od možnih je šamanizem. V DEH® s pomočjo energijskega testiranja omogočamo orientiranje v kompleksnem notranjem svetu posameznika ali v polju skupine. Terapevtsko delo, dopolnjeno z DEH® je lahko dragocena pomoč pri celovitem notranjem zdravljenju, rasti in spremembi. V Zasebni praksi Božič sva za delo z DEH® povsem usposobljena in Samo in Tina.
* Tina je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg individualnega dela z ženskami vodi delavnice za ženske; vse se začnejo s prvo.
- ” The analytical mind is a barrier to the direct experience of this type of reality. The sacred operates through the cognition of the heart…. when the heart is open at that level, something else becomes possible. When the heart is open, the same data are now seen differently… It has to do with you as a human being in a world that is all magical, and that has always been that way…” ↩︎
