Nastajanje zrele partnerske ljubezni zahteva zrelosti dveh. Njeno porajanje lahko vedno opazujemo skozi faze partnerstva.
Za veliko nas je to, kako se znajdemo v intimnosti in kakšne povezave gradimo s svojim partnerjem, eno ključnih področij življenja. Veliko nas je, ki si – navzlic napornim epizodam v nadaljevanki “Življenje v dvoje” – tudi realno ne predstavljamo, da bi živeli sami. Vemo, da načeloma bi lahko, vendar se nam to nikakor ne zdi za nas naravna izbira.
Ker nam torej partnerstvo ogromno pomeni, se za to, da bi prišli skupaj ali pa skupaj ostajali in rastli, precej potrudimo. O odnosu razmišljamo, pripravljeni smo se pogovarjati s partnerjem, biti iskreni, hkrati sočutni, razumevajoči in razmišljujoči. V svoj notranji svet in to, kako se obnašamo, vključujemo in sebe in našega partnerja. Egocentrizem nam je v osnovi, ko pa ga pri sebi zaznamo, ko “skoči iz naše sence”, pa usmerimo pozornost nase in smo do sebe sočutni, a tudi ljubeče kritični. Ko zaznamo svoje poteze, ki ne delujejo dobro na odnos in na partnerja, nam je mar in se potrudimo, da stvari spremenimo, as much as humanly possible.
Izkušnja kaže, da veliko, če ne kar skoraj vse, v partenrstvu zavisi od naše pripravljenosti na smiselno komunikacijo in hkrati veščine vstopanja v globine notranjega stika, ki ga imamo sami s sabo. Prav ta stik hkrati določa tudi odprtost za pristen čustven stik z Drugimi.
Povedano preprosto – gledano na dolgi rok, partnerstva najverjetneje ne moremo imeti boljšega, kot imamo dober odnos s sabo ter z ljudmi in svetom na splošno. Znotraj vsega tega so v osnovi namreč prisotne ene in iste naše poteze. Vlogo igra recimo sposobnost občutenja sebe, prepoznavanje svojih čustev, uravnavanje čustvenih odzivov, kako razmišljamo o sebi in drugih ter kako vse to sporočamo skozi besede. Vlogo igra sposobnost zaznavanja drugih ljudi na čustveni in mentalni ravni, sposobnost, da o sebi in drugih aktivno razmišljamo ter seveda naše sočutje do drugih. Brez sočutja so odnosi mučni in kruti ter običajno ne peljejo nikamor, razen v igre moči (podrejanje in nadvlado).
Ljudje imamo dober odnos s sabo, kadar se počutimo v svoji koži relativno udobno, smo ok s svojim telesom in ga ne izčrpljujemo po nepotrebnem. Dober odnos s sabo se kaže skozi to, da se relativno sprejemamo v svojih lastnostih, smo večinoma nevtralni do svojih “slabosti”, smo večino časa zaupljivi do sveta in ljudi, naši stiki so dobrohotni in dobrodejni. Pri vsem tem znamo poskrbeti za svoje osnovne potrebe, želje, vizije ter znamo prisluhniti drugim ljudjem ter sodelovati z njimi, ko je potrebno, brez da bi ob tem povsem izgubili sebe ali se znali več najti nazaj.
Ko imamo dober odnos s sabo, tudi konflikte sprejemamo kot del življenja in sprejemamo, da so del rasti. Znamo jih “odpeljati” brez, da bi pri tem uničevali sebe ali druge ljudi. Razumemo, da jeza ni namenjena temu, da se znašamo nad drugimi ali sabo, ampak jo lahko jemljemo zgolj kot signal, ki nam pomaga, da se naprej orientiramo v sebi in odnosu.
Ključne besede pri oblikovanju odnosa do sebe in drugih so zavest in zavedanje, zraven pa sodita še empatija in sočutje. Vprašanja, ki so smiselna so: Kako dobro poznam svojo preteklost in svojo zgodbo in s tem nezavedne vzorce, v katerih sem bila vzgojen/-a? Kako predelane imam otroške vzorce in kako se znam od njih distancirati, da mi ne maličijo realnosti tukaj in sedaj? Kako dobro znam oceniti, kaj je zame dobro in varno v odnosu? Koliko volje imam, in pripravljenosti, da se potem v varnem odnosu potrudim, da spoznam in začutim Tebe, takega kot si – zunaj mojih pričakovanj, razvajenosti, otročje zahtevnosti? Kako pogumna in voljna in sposbna sem, da:
- namesto obtoževanja uporabljam razumevanje,
- namesto manipulacije iskrenost o mojih čustvih in občutkih (predvsem tistih “prepovedanih”),
- namesto moledovanja uporabljam dostojanstvo,
- zahteve spreminjam v spoštovanje,
- poizkuse spreminjanja drugega, da ustreza mojim pričakovanjem, pretvarjam v radikalno ljubezen do sočloveka.
Kaj potrebujeva za odprte in ljubeče odnose?
Energijsko gledano je tako, da za odprte in ljubeče odnose potrebujemo energijsko pretočen notranji prostor:
- aktiviran maternični prostor (ženske) oz. odprt trebušni prostor (hara pri moških),
- odzivno srce in
- odprt um.
Energijsko potrebujemo biti pretočni skozi vse te tri osnovne nivoje sebe, hkrati pa ima vsak ta energijski nivo svoje psihološke komponente. Aktivirana maternica in trebuh predstavljata našo intimno povezani s svojimi željami, potrebami in impulzi. Z odprtim srcem se lahko povezujemo skozi ljubeče občutke z ljudmi in vsem živim okoli sebe. Ko je naš um pretočen, smo povezani z višjo resnico, vidno in nevidno spiritualno realnostjo ter se dobro zavedamo prisotnosti nečesa, kar je več, kot smo mi sami.
Dejstvo je, da vsi živimo v globoko ranjeni družbi, ki je konkretno odtujena od pristnega in naravnega v vseh oblikah in izvedbah. Zato je redko kdo od nas skozi otroštvo zrastel v zgoraj opisani idealni notranji poravnanosti, čeprav bi teoretično seveda lahko. Za večino od nas tako velja, da se potrebujemo za to našo psihospiritualno prisotnost in energijsko pretočnost potruditi, jo vzpostaviti ali, bolj fer povedano, jo vzpostavljati povsem zavestno. Naša notranja povezanost, ki vpliva na našo povezanost navzen z ljudmi, je namreč neskončen proces učenja o sebi, drugih in svetu, in, podobno kot partnerski odnos, se dejansko neprestano poraja, odvija in teče, gradi.
Odnos s sabo in odnos z drugim je konec koncev vedno nekaj živega, dogajajočega se. Odnos je kot Življenje, ker je Življenje. Iz odnosov Življenje nastaja in se poraja, se hkrati nikoli ne ustavlja ali teče nazaj…
Faze partnerstva? Tri (3) faze ljubezni
Donna Eden in David Feinstein v knjigi The Energies of Love (Piatkus, 2015) opisujeta, kako v naših možganih obstajajo epigenetske strukture, ki peljejo naše ljubezenske odnose skozi faze strasti in romantične ljubezni v fazo razočaranja in soočanja s sencami do faze trajne in globoke ljubezni. Cel sistem nevronskih poti, hormonov in nevrotransmiterjev se namreč koordinira na način, da v določenih obdobjih partnerstva prihajajo do izraza določene stopnje ljubezni. Gre za naravo v nas in ta narava je aktivna in deluje skozi celoten lifespan odnosa, od začetka naprej.
I. faza: Magija začetka ❤️
Partnerje si v štartu izbiramo na podlagi nezavednih vzorcev, ki smo jih prinesli iz svojih primarnih družin. Manj kot se zavedamo sebe, bolj so naše izbire avtomatične in nezavedne. Bolj kot smo nagnjeni k zaljubljanju in odljubljanju, in bolj skačemo iz očaranosti v očaranost ter se ne nehamo zaljubljati in odljubljati, manj nezavednega materiala imamo ozaveščenega in več vzorcev iz primarne družine nas poganja avtomatično.
Prva stopnja v odnosu se vedno vrti okoli zaljubljenosti in magije začetka odnosa.
V tej magiji in očaranosti je vse izjemno, lahkotno, dosegljivo. Hodimo deset centimetrov nad zemljo, glava je visoko v oblakih, vse je možno in zdi se, da nimamo mej, brezmejno je življenje in naša ljubezen je neskončna. To je faza, ko se čas ustavi, ko pijemo iz čaše nesmrtnosti, ko se v nas aktivirajo arhetipi božanskega reda. Čas zaljubljenosti je in mora biti čas absolutne fascinacije, materializacija upanj in skritih hrepenenj. Zaljubljenost deluje kot afrodiziak, hkrati kot adrenalin in hkrati kot opij. Ko smo zaljubljeni, zmoremo vse in vse se da. Lebdimo v stanju transa in očaranosti. Smo odzemljeni, plavamo v fantaziji, naš um je odprt in razširjen, naše srce skoraj preobremenjeno z neskončnim tokom energije in telo nabito s hormoni, poželenjem in orgazmično strastjo.
Hecna resnica je, da bolj kot smo osebnostno zreli in zavestni sebe – prizemljeni in realni, manj smo dejansko sposobni se odbito zaljubljati. Bolj kot vemo, kdo smo, bolj kot se zavedamo sebe, svojih senc in potencialov, bolj kot znamo govoriti o sebi in razmišljati o sebi, manj vsebin imamo namreč na razpolago za projekcije in manj je naša psiha sposobna intenzivne projekcije, ki se mora zgoditi, da “zalaufa” zaljubljenost.
Zaljubljenost je, tehnično gledano, stanje norosti. Je odklop od realnosti, ki je idealiziran in v moderni družbi iskanja odklopov zaželjen odklop, iskan kot odrešitev, čaščen kot maksimum življenja. V bistvu pa je čista fascinacija, ki je resnična zgolj v toliko, kot je resnična možnost globljega in dejanskega ujemanja med partnerjema. V zaljubljenosti dejansko ne vemo in ne moremo vedeti ali med nama dejansko obstaja dobra popolnjenost, dobro ujemanje in dobra privlačnost, ali pa vse temelji zgolj na projekciji naših nezavednih vsebin in torej dobesedno na iskanju “manjkajočega koščka”, s katerim bi rado nezavedno vsakega od naju dopolnilo in uravnovesilo primankljaje in presežke iz odnosa s starši.
Ideja in nenapisana obljuba začetka namreč je, da lahko “pravi partner” pozdravi naše stare psihološke rane.
II. faza: Bolečina odraščanja? Razočaranja, sex issues ⚔️
Druga faza sledi prvi, seveda. In to res vedno.
Je najbolj rizična od vseh. Je odločujoča za odnos in najbolj zahtevna. Druga faza je preizkušnja odnosa, je spust v globino, je spust v resnico – nas samih, partnerja in potenciala našega odnosa. Lahko traja dolgo časa, več let, tudi deset in še kako zraven. Vrti pa se vedno okoli razočaranja. Vse, kar je bilo prej možno, postane nemogoče. Barve se izgubijo in svet postane temnejši. Bolj kot smo bili v prvi fazi zliti in odbiti in povezani, večji je padec iz te enosti in povezanosti in bolj pristanek boli. Narava nas s tem primora, da zavestno opravimo z vsem, kar v odnosu ni resničnega, hkrati pa – če se na ta klic odzovemo in delamo naprej – skozi razočaranja tudi mi sami postajamo bolj resnični in se razvijamo globlje, kot človeška bitja, sposobna zavedanja in zavestnih odzivov, tudi v ljubezni.
V fazi dva pridejo do izraza naša najbolj obupna vedenja, poteze in navade. Razgalimo se. V tej fazi ne preživi več skoraj nobena maska. Drug pri drugem začnemo prepoznavati stvari, ki jih preprosto “ne prenašamo”. Še vedno se mogoče spominjamo nedolžnosti in povezanosti iz prve stopnje odnosa, zato bi na določen način naredili vse, da bi jo dobili nazaj, hkrati pa smo izgubljeni v novih ritmih in novih zvokih odnosa. Nič ni tako, kot smo pričakovali in jasno je, da za taka “jajca od odnosa” že nismo podpisali. Velikokrat smo jezni, razočarani, nemočni, celo obupani na sabo, partnerjem in “faking bednim odnosom, ki je nastal!!!“
Če smo znotraj te faze vzajemno motivirani in skupaj rinemo naprej, in če obstaja dobra osnovna povezanost med nama s partnerjem preko osnovnih vrednot in osebnostne sorodnosti, bova uspešna in prešla bova na stopnjo globoke, trajajoče ljubezni. Če pa se v tej fazi odločimo, da nima smisla vztrajati, da smo v “nepremostljivih razlikah”, potem bova odnehala in odnos bo razpadel.
Ta faza je izziv, ker se odprejo naše rane in otroška pričakovanja… vse, kar hranimo v naši “senci”, “za ekranom”. Če se je zdelo, da je partner v fazi I. “potegnil iz nas” najboljše, je sedaj očitno, da “potegne iz nas najslabše”. Jasno je seveda, da nihče “ne potegne” iz nas ničesar, se pa zagotovo te vsebine stimulirajo v našem nezavednem in začnemo dogajati sami sebi.
Ker je narava vseh odnosov taka, da nihče, niti naš partner ne more in ne sme prevzemati naše sence, naših ran, ranljivosti, neizpolnjenih otroških hrepenenj etc., prej ali slej pride do konfliktov in tudi zamere do njega. Začne se vojna in merjene moči.
Velikokrat se konflikti začnejo vrteti okoli spolnosti.
Iz prakse vemo, da ko partnerji enkrat vzpostavijo globlje nivoje komunikacije in postanejo čustveno prisotni, odzivni in sodelujejo drug z drugim – kar pomeni, da morajo biti čustveni prisotni, odzivni in sodelujoči tudi navznoter do sebe, problemi s seksom velikokrat čudežno izginejo in stvari “v spalnici” se z veliko verjetnostjo uredijo. “Sex issues” so tipično vedno najprej problemi komunikacije in sposobnosti čustvene bližine med partnerjema.
Po domače povedano – če ni iskrenosti, ljubeče prisotnosti, odzivnosti in sočutja, ki so v bistvu izziv te druge fase, potem lahko pozabimo na tantrične prakse in “50 odtenkov sive”, saj bo seks zgolj sredstvo za čustveno manipulacijo ali pa odraz “50 odtenkov odvisnosti” pri enem, drugem ali obeh.
Edina pot, da vse to uredimo je, da zavestno prepoznamo svoje projekcije, jih vzamemo nazaj in se zavestno ločimo od slik, kakšen bi naš partner moral biti ter začnemo čutiti sebe in njega vedno bolj takega, kot smo/je. Ko to lahko istočasno počne tudi naš partner, naprej gradimo zavestno partnerstvo – “sacred relationship”, v katerem smo srečni, varni, preskrbljeni in pomirjeni.
III. faza: Alkimija ljubezni, rojstvo bitja odnosa ⚛️
V tretji fazi odnosa, v fazi globoke in trajajoče ljubezni, gradimo odnos, za katerega s Samotom vedno rečeva, da v njem postane 1+1 najprej 3, in nato 11. V tej fazi začnemo presegati zgodbe iz preteklosti in ustvarimo nekaj povsem novega, nikoli še videnega niti ne sanjanega.
Zapuščamo stare zgodbe, zapuščamo otroštvo, zapuščamo rane, bolečine, boleča hrepenenja in bizarne fantazije. Odpiramo se realnosti, odpiramo se tukaj in sedaj, vstopamo v samo telo in dušo Ljubezni.
Ustvarimo bitje odnosa, ki presega individualnost naju obeh, ki ustvarja več kot smo si kdajkoli mislili, da je možno, in da lahko damo in dobimo. V tej fazi vedno bolj vešče toleriramo in dobre in manj prijetne plati drug pri drugem in sami pri sebi. Tak odnos je realističen, prizemljen, hkrati izpopolnjujoč. Možno je vstopati v bližino in strast, hkrati pa je možno ostajati v distanci. Različnost je dovoljena in spodbujana, zlitost je možna in iskana. Odnos je zgrajen na skupnih izkušnjah, ima svojo zgodovino in tisoč situacij, ki naju povezujejo, je preverjeno iskren, utemeljen na zaupanju, skupnih vrednotah, sprejemanju in trdo pridobljeni veščini kako negovati odnos – skupaj.
Zrel partnerski odnos od nas vedno terja resnico
Narava razvoja partnerskega odnosa je taka, da nas prisli, da postanemo resnični. Eni ljudje nočejo resničnosti. Ko prehajamo iz zaljubljenosti v resen in poglobljen odnos, se to pokaže, saj se razpadanje iluzije očaranosti in zaljubljenosti zgodi spontano; podobno, kot pride čas, da otroku izpadejo mlečni zobje, tako mine norost zaljubljenosti. Ne zgodi pa se spontano, da vstopimo v območje Alkimije ljubezni. To včasih ljudje ne razumejo. Za Alkimijo ljubezni je treba delati. In to veliko! Edina karta, ki pelje v to cono, je Resnica.
Ljubezenski odnosi so za ogromno nas najmočnejši medij za notranjo rast in transformacijo; v nobenem drugem kontekstu se ljudje tako zelo ne odzivamo na klice življenja po rasti, pa čeprav so ti klici včasih zelo grobi in neprijetni.
Razumeti pa moramo, da če je naša globoka želja, da imamo dober, iskren, poglobljen partenrski odnos, potem potrebujemo tudi partnerja, ki se tega zaveda in mu je to enako pomembno. Drugače ne gre. Narave ne moremo prelisičiti ter preiti v globoko in trajno ljubezen brez vzajemnega sodelovanja obeh partnerjev.
V kolikor te voljnosti ni na obeh straneh, potem se za vedno lahko ulovimo v drugi fazi odnosa, v Bolečinah odraščanja, ter se ciklamo v “igrah”. Prizadevamo si bolečine ter trpimo.
V takih obdobjih ljudje tudi največkrat poiščemo pomoč.
3 značilnosti ogroženih partnerskih odnosov
Ljubezenska razmerja, ki so ogrožena in pod vprašajem, imajo vsaj tri skupne značilnosti:
- iskanje tega, kdo ima v odnosu prav, je utečena stalnica,
- obtoževanje drugega in iskanje pomankljivosti – je navada,
- partnerja se energično osredotočata na to, kaj ne deluje in kaj vse je z vsakim od njiju narobe.
Odnosi v taki fazi so naporni, dramatični, mučni, zoprni, odvečni. Kar naj bi bila zgolj faza v razvoju partnerstva, lahko za marsikoga postane več let ali celo desetletij trajajoča mučna realnost. Nekateri ljudje so na tak način skupaj do konca svojih dni.
Bivanje v takih razmerjih, kjer obsedeno iščemo “kaj je prav in kaj narobe, kdo ima prav in kdo ne”, bolj kot na odnos spominja na sodne procese. Resnica je, da “prav in narobe” nimata dosti iskati v medčloveških odnosih, razen ko trčimo na nedotakljivost življenja in človeškega dostojanstva. “Prav in narobe” uporabljamo izjemoma, ko se gibljemo po robu etično-moralno sprejemljivega in je možnost vzpostavljanja bližine že tako majhna ali nezaželjena, da rajši odidemo kot da bi se še naprej vpletali v odnos.
Partnerska terapija: da ali ne?
Kadar se močno in mukotrpno zapletemo v “naporno” bolečo fazo odnosa, je smiselno, da se vsak od partnerjev zase loti razreševanja svojih intimnih globljih ozadij, ki jih nosi v partnerski odnos.
To je včasih možno znotraj skupnega dela, največkrat pa žal ni. Vzporedno z notranjim delom seveda vedno lahko delamo tudi na odnosu, vendar je zgolj delo na partnerskem odnosu (npr. v partnerski terapiji) na dolgi rok premalo učinkovito. Razlog je preprost: globina stika z drugim je definirana z globino stika s sabo. Globine stika s sabo pa ni tako enostavno zgraditi, sploh, če smo rastli v okoliščinah, kjer je bilo veliko nespoštovanja in zlorab.
Ljudje velikokrat mislijo, da jim bo delo “skupaj s partnerjem” pomagalo k napredku v odnosu. To je lahko res, žal pa velikokrat tudi ni. Smiselno in konstruktivno skupno delo v partnerstvu je namreč nemogoče, ko vsak od partnerjev nima določenih sposobnosti obvladovanja impulzov, razumevanja svojih čustev in določenega način razmišljanja o sebi in o drugemu. Otroške, neozaveščene potrebe in primankljaji vsakega od partnerjev so lahko tako močni – in običajno, ko se zapletemo v “fazo II.” tudi so, da preprosto ne omogočajo konstruktivnega sodelovanja in dogovarjanja – niti s psihoterapevtom, zato se sproti minira vse, kar bi lahko delovalo.
V kompleksnih, žal ne redkih in zelo bolečih primerih, kjer se v partnerstvu dogajajo tudi čustveno, fizično ali spolno nasilje, varanje, narcistične manipulacije itd., odnos v resnici ne vodita dva odrasla človeka, ampak jih vodi cela armada neozaveščenih notranjih psiholoških delov, ki prevladujejo znotraj psihe. Ljudje v takih stanjih nimajo potrebne stopnje zavesti za sodelovanje v resnem odnosu in to se kaže skozi različna vedenja: kričanje, obtoževanje, varanje ali pa umik, pasivnost in otopelost.
Manjkajo razsodnost, iskrenost, ljubečnost, potrpežljivost in sočutnost… osnovne sestavine za OK partnerski odnos.
Pravilo je, da bolj kot smo nezavedni, bolj smo res prepričani, da je drug res kriv za naše težave – in da je mera polna, ta drugi v tem, spet povsem nezavedno, celo sodeluje (projektivna identifikacija). In več kot je takih manevrov, bolj imamo opravka z ranjenimi deli, ki kličejo po individualni pozornosti, tudi v psihoterapiji.
Nemirnega otroka – dejanskega ali notranjega – je najprej treba pomiriti, čustveno nahraniti, mu vse razložiti in mu vrniti občutek varnosti in povezanosti. Isto je z odraslimi, ki ne razumejo partnerskih odnosov in v njih solirajo – se obnašajo kontra temu, kar odnos naj bi bil – sodelovanje, kar je jasen recept za partnersko katastrofo. Ko je ljudjem prej omenjenega skozi življenje zelo manjkalo, je to zanje konkreten proces učenja. Po pravilu se trajanje in napor, ki ga to učenje in zorenje terja znotraj individualne psihoterapije, konkretno podcenuje, kar je tudi razumljivo, saj si ob bolečini ljudje želimo hitrega olajšanja, da čimprej mine. Psiha pa ne deluje na tak način in niti rast zavesti.
Velikokrat se tudi zgodi, da ljudje v učenje sploh ne vstopijo, ker jim je lažje voditi star način življenja naprej. Na tem svetu je enostavno dovolj priložnosti za neskončno izogibanje soočanju z realnostjo, saj svet na izogibanju realnosti deluje. Če pa se ljudje odločijo za spoznavanje sebe in učenje o sebi, pa za to potrebujejo dovolj časa in prostora in praksa kaže, da prikrajšani otroški deli dejansko potrebujejo individualno pozornost. Na dolgi rok se praviloma ne odzivajo dobro na skupno, partnersko delo, zato se notranje rasti velikokrat ne da omogočiti drugače kot s strpnim in učinkovitim individualnim delom, ne pa s partnersko terapijo. Ključ do dobrih odnosov je, da postanejo naše vedenje in besede usklajene s tem, kar res mislimo, čutimo in zaznavamo – pač s tem, kdo zares smo. Kako naj uskladimo vse to, ko ne vemo, kdo pravzaprav smo? Ne moremo…
Razreševanje vseh teh ozadij partnerskih stisk potrebuje svoj čas. Prehod iz faze II. terja čas in delo. In hkrati zares nihče od nas ne more uiti samemu sebi. Obstajajo pari, ki bi naredili vse, da bi se izognili pogledu vase in bi vse delali “skupaj.” Ti pari se običajno bojijo svoje individualnosti in s tem različnosti ter izgube kontrole drug nad drugim. In potem obstajajo pari, ki nočejo nič reševati skupaj – in tudi seveda to ne gre…
Kakorkoli obrnemo? Dobro partnerstvo sta dva avtonomna in svobodna posameznika v zavestno izbrani navezanosti.
Avtonomnosti, ki je nimamo – je pač ni, tako kot navezanosti, ki je ne znamo vzpostaviti, pač ni. Lahko pa jo izgradimo in se je naučimo imeti. To pa je oseben, intimen proces rasti, pri katerem partner realno nima veliko pomembnega opraviti. To je del, ki ga moramo opraviti sami s sabo. Tisto, kar nas preganja, so namreč sence iz preteklosti, ne naš partner. Pomirjati se s svojo preteklostjo, s svojimi osebnimi zmaji, doseči svoje globine, poiskati svoj zaklad pomeni, da s tem lahko potem smo ali hodimo v katerikoli odnos na zrelejši način. Razlika med katerimkoli odnosm in našim partnerskim odnosom je namreč zgolj v tem, da smo si slednjega svobodno izbrali. Teoretično pa je tako, da bi na isti način lahko imeli odnos s komerkoli, s katerim bi nas skupaj pripeljala usoda in bi se mi zanj, posledično, odločili kot za svojega partnerja.
Torej – partnerska terapija da ali ne? Odločitev je vaša, ker je vaša presoja situacije.
Moja izkušnja pa je, da odločitev za individualno delo na sebi vedno pomembno razbremeni konflikten partnerski odnos. Odmakne veliko nepotrebne teže in da možnost za novo rast. Pod pogojem, da je nekoč obstaja osnovna ljubezen; da rane niso pregloboke (predvsem v smislu izdaje zaupanja); ter da se za delo odločita oba, vsak posebej in po potrebi vzporedno tudi skupaj? Je uspeh dela z veliko verjetnostjo kar zagotovljen.
S tem lahko res presežemo neskončno “ciklanje” v začaranem krogu. Dober odnos je vedno rast naprej. Je odprt sistem – spirala, in ne zaprt sistem – krog. In ključno zdravilo je vedno zavedanje. Zavedanje je svetloba, ljubezen in edino zdravilo za naše čustvene bolečine.
Smiselno je, da poznamo sebe in spoznavamo, kdo pravzaprav zares smo. Ko si upamo biti v odnosu – s komer koli – pristni, iskreni in naravni, bo namreč precej hitro jasno, kaj se zares dogaja med nami ter kako bo možno odnos peljati naprej? Resnica in iskrenost do sebe in drugega sta vzvoda, ki vedno premakneta tudi najbolj težke in zataknjene situacije v medčloveških odnosih.
Za številne od nas je Ljubezen “zakon nad vsem”. Za dobre partnerske odnose se splača potruditi, splača se jih razumeti in se učiti skozi njih. Vse odnose, ki niso eksplicitno toksični, je smiselno natančno preučiti in vztrajati v njih, jih gensti in oblikovati, dokler nismo res prepričani, da smo dali vse od sebe. Realnost je ta, da vse poteka v ciklih in fazah, tudi odnosi. Iluzorno in otročje je pričakovati vse lepo in vse fajn, in neodpustno je vztrajati v škodljivem, toksičnem in nezdravem. V partnerstvu je nadvse modro delati izjemno razsodne in premišljenje odločitve, in, kot rečeno – če je za nas ljubezenski odnos vrhunska vrednota in je za nas okolje hkrati običajno varno, je povsem na mestu dati vse, ampak res vse od sebe.
Za dober odnos se preprosto splača ful potruditi… 1+1 je v dobrem odnosu namreč vedno: najmanj 11.
😉
Razjasnimo skupaj
Katere so faze partnerske ljubezni?
Partnerska ljubezen običajno poteka skozi tri faze: fazo zaljubljenosti, fazo razočaranja in soočanja ter fazo zrele, trajne ljubezni. Prva faza je polna idealizacije in močnih čustev, druga prinese konflikte in razkrivanje realnosti, tretja pa omogoča globoko povezanost, sprejemanje in stabilen odnos.
Zakaj v partnerstvu pride do razočaranja?
Razočaranje je naraven del razvoja odnosa. Ko mine začetna zaljubljenost, se začnejo kazati realne razlike, rane iz preteklosti in nezavedni vzorci. Ta faza ni znak, da je odnos “napačen”, ampak priložnost za rast, večjo iskrenost in globlji stik.
Ali partnerska terapija pomaga?
Partnerska terapija lahko pomaga, vendar izkušnja kaže, da pogosto ni dovolj. Zatekanje v partnersko delo je lahko pri določenih parih tudi oblika odpora pred spremembo in prevzemanjem individualne odgovornosti. Dolgoročna sprememba v odnosu vedno kliče po individualnem delouna sebi, saj globina odnosa z drugim temelji na globini odnosa do sebe.
Koristno!
V uspešnih odnosih obstaja:
– skupna namera, da v odnosu podpiramo dobro počutje in rast drug drugega,
– spoštovanje, upoštevanje in hvaležnost sta stvar vsakdanjika, pozitivna navada!,
– fokus je na tem, kar deluje in deluje dobro.
Ljubezen med dvema je v resnici globoka osebna odločitev, ki temelji na iskrenih občutkih naklonjenosti in spoštovanja. V dobrem odnosu jo povsem zavestno sprejemata oba partnerja. Ljubezen in zmožnost, da zgradimo ljubeč odnos, je vedno najprej v nas. Mi smo tisti, ki v odnosu dajemo in sprejemamo; če tega ne znamo, ko tega nočemo – nimamo odnosa, kot si ga želimo in naša odgovornost je, da to sposobnost in voljnost v sebi najdemo ali razvijemo
* Tina je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg individualnega dela z ženskami vodi delavnice za ženske; vse se začnejo s prvo.
