Nastajanje zrele partnerske ljubezni zahteva zrelosti dveh. Njeno porajanje lahko vedno opazujemo skozi faze partnerstva.
Za veliko nas je to, kako se znajdemo v intimnosti in kakšne povezave gradimo s svojim partnerjem, eno ključnih področij življenja. Veliko nas je, ki si – navzlic napornim epizodam v nadaljevanki “Življenje v dvoje” – tudi realno ne predstavljamo, da bi živeli sami. Vemo, da načeloma bi lahko, vendar se nam to nikakor ne zdi za nas naravna izbira.
Ker nam torej partnerstvo ogromno pomeni, se za to, da bi prišli skupaj ali pa skupaj ostajali in rastli, precej potrudimo. O odnosu razmišljamo, pripravljeni smo se pogovarjati s partnerjem, biti iskreni, hkrati sočutni, razumevajoči in razmišljujoči. V svoj notranji svet in to, kako se obnašamo, vključujemo in sebe in našega partnerja. Egocentrizem nam je v osnovi, ko pa ga pri sebi zaznamo, ko “skoči iz naše sence”, pa usmerimo pozornost nase in smo do sebe sočutni, a tudi ljubeče kritični. Ko zaznamo svoje poteze, ki ne delujejo dobro na odnos in na partnerja, nam je mar in se potrudimo, da stvari spremenimo, as much as humanly possible.
Izkušnja kaže, da veliko, če ne kar skoraj vse, v partenrstvu zavisi od naše pripravljenosti na smiselno komunikacijo in hkrati veščine vstopanja v globine notranjega stika, ki ga imamo sami s sabo. Prav ta stik hkrati določa tudi odprtost za pristen čustven stik z Drugimi.
Povedano preprosto – gledano na dolgi rok, partnerstva najverjetneje ne moremo imeti boljšega, kot imamo dober odnos s sabo ter z ljudmi in svetom na splošno. Znotraj vsega tega so v osnovi namreč prisotne ene in iste naše poteze. Vlogo igra recimo sposobnost občutenja sebe, prepoznavanje svojih čustev, uravnavanje čustvenih odzivov, kako razmišljamo o sebi in drugih ter kako vse to sporočamo skozi besede. Vlogo igra sposobnost zaznavanja drugih ljudi na čustveni in mentalni ravni, sposobnost, da o sebi in drugih aktivno razmišljamo ter seveda naše sočutje do drugih. Brez sočutja so odnosi mučni in kruti ter običajno ne peljejo nikamor, razen v igre moči (podrejanje in nadvlado).
Ljudje imamo dober odnos s sabo, kadar se počutimo v svoji koži relativno udobno, smo ok s svojim telesom in ga ne izčrpljujemo po nepotrebnem. Dober odnos s sabo se kaže skozi to, da se relativno sprejemamo v svojih lastnostih, smo večinoma nevtralni do svojih “slabosti”, smo večino časa zaupljivi do sveta in ljudi, naši stiki so dobrohotni in dobrodejni. Pri vsem tem znamo poskrbeti za svoje osnovne potrebe, želje, vizije ter znamo prisluhniti drugim ljudjem ter sodelovati z njimi, ko je potrebno, brez da bi ob tem povsem izgubili sebe ali se znali več najti nazaj.
Ko imamo dober odnos s sabo, tudi konflikte sprejemamo kot del življenja in sprejemamo, da so del rasti. Znamo jih “odpeljati” brez, da bi pri tem uničevali sebe ali druge ljudi. Razumemo, da jeza ni namenjena temu, da se znašamo nad drugimi ali sabo, ampak jo lahko jemljemo zgolj kot signal, ki nam pomaga, da se naprej orientiramo v sebi in odnosu.
Ključne besede pri oblikovanju odnosa do sebe in drugih so zavest in zavedanje, zraven pa sodita še empatija in sočutje. Vprašanja, ki so smiselna so: Kako dobro poznam svojo preteklost in svojo zgodbo in s tem nezavedne vzorce, v katerih sem bila vzgojen/-a? Kako predelane imam otroške vzorce in kako se znam od njih distancirati, da mi ne maličijo realnosti tukaj in sedaj? Kako dobro zanam oceniti, kaj je realno varno v odnosu? Koliko volje imam, in pripravljenosti, da se potem v varnem odnosu potrudim, da spoznam in začutim Tebe, takega kot si – zunaj mojih pričakovanj, razvajenosti, otročje zahtevnosti? Kako pogumna in voljna in sposbna sem, da:
- namesto obtoževanja uporabljam razumevanje,
- namesto manipulacije iskrenost o mojih čustvih (predvsem tistih “prepovedanih”),
- namesto moledovanja uporabljam dostojanstvo,
- zahteve spreminjam v spoštovanje,
- poizkuse spreminjanja drugega, da ustreza mojim pričakovanjem, pretvarjam v radikalno ljubezen do sočloveka.
Kaj potrebujeva za odprte in ljubeče odnose?
Energijsko gledano je tako, da za odprte in ljubeče odnose potrebujemo energijsko pretočen svoj notranji prostor:
- odprt maternični prostor (ženske) oz. odprt trebušni prostor (hara pri moških),
- odzivno srce in
- odprt um.
Energijsko potrebujemo biti pretočni skozi vse te tri osnovne nivoje sebe, hkrati pa ima vsak ta energijski nivo svoje psihološke komponente. Trebuh in maternica simbolizirata našo intimno povezani s svojimi željami, potrebami in impulzi. Z odprtim srcem se lahko povezujemo skozi ljubeče občutke z ljudmi in vsem živim okoli sebe. Ko je naš um pretočen, smo povezani z višjo resnico, vidno in nevidno spiritualno realnostjo ter se dobro zavedamo prisotnosti nečesa, kar je več, kot smo mi sami.
Vsi živimo v globoko ranjeni in hkrati problematični družbi, ki je konkretno odtujena od pristnega in naravnega v mnogoterih oblikah in izvedbah. Hkrati je redko kdo od nas skozi otroštvo zrastel v zgoraj opisani idealni notranji poravnanosti, čeprav bi teoretično seveda lahko. Za večino od nas tako velja, da se potrebujemo za to našo psihospiritualno prisotnost in energijsko pretočnost potruditi, jo vzpostaviti ali, bolj fer povedano, jo vzpostavljati povsem zavestno. Naša notranja povezanost, ki vpliva na našo povezanost navzen z ljudmi, je namreč neskončen proces učenja o sebi, drugih in svetu, in, podobno kot partnerski odnos, se dejansko neprestano poraja, odvija in teče, gradi.
Odnos s sabo in odnos z drugim je konec koncev vedno nekaj živega, dogajajočega se. Odnos je kot Življenje, ker je Življenje. Iz odnosov Življenje nastaja in se poraja, se nikoli ne ustavlja, ne teče nazaj…
Razvoj partnerske ljubezni lahko razumemo skozi različne faze, vendar to seveda ne pomeni, da vsi odnosi potekajo po enakem scenariju ali da morajo vsi pari skozi iste izkušnje. Trije razvojni koraki, ki jih opisujem v nadaljevanju, so predvsem uporaben okvir za razumevanje nekaterih značilnih sprememb v partnerski dinamiki. Niso pa univerzalno pravilo, še manj zagotovilo, da se bo vsak odnos ob dovolj vztrajnosti razvil v zrelo ljubezen.
Faze partnerstva: tri faze ljubezni
Donna Eden in David Feinstein v knjigi The Energies of Love (Piatkus, 2015) opisujeta, kako v naših možganih obstajajo epigenetske strukture, ki peljejo naše ljubezenske odnose skozi faze strasti in romantične ljubezni v fazo razočaranja in soočanja s sencami do faze trajne in globoke ljubezni. Cel sistem nevronskih poti, hormonov in nevrotransmiterjev se namreč koordinira na način, da v določenih obdobjih partnerstva prihajajo do izraza določene stopnje ljubezni. Gre za naravo v nas in ta narava je aktivna in deluje skozi celoten lifespan odnosa, od začetka naprej.
Prva faza: magija začetka ❤️
Partnerje si v štartu izbiramo na podlagi nezavednih vzorcev, ki smo jih prinesli iz svojih primarnih družin. Manj kot se zavedamo sebe, bolj so naše izbire avtomatične in nezavedne. Bolj kot smo nagnjeni k zaljubljanju in odljubljanju, in bolj skačemo iz očaranosti v očaranost ter se ne nehamo zaljubljati in odljubljati, manj nezavednega materiala imamo ozaveščenega in več vzorcev iz primarne družine nas poganja avtomatično.
Prva stopnja v odnosu se vedno vrti okoli zaljubljenosti in magije začetka odnosa.
V tej magiji in očaranosti je vse izjemno, lahkotno, dosegljivo. Hodimo deset centimetrov nad zemljo, glava je visoko v oblakih, vse je možno in zdi se, da nimamo mej, brezmejno je življenje in naša ljubezen je neskončna. To je faza, ko se čas ustavi, ko pijemo iz čaše nesmrtnosti, ko se v nas aktivirajo arhetipi božanskega reda. Čas zaljubljenosti je in mora biti čas absolutne fascinacije, materializacija upanj in skritih hrepenenj. Zaljubljenost deluje kot afrodiziak, hkrati kot adrenalin in hkrati kot opij. Ko smo zaljubljeni, zmoremo vse in vse se da. Lebdimo v stanju transa in očaranosti. Smo odzemljeni, plavamo v fantaziji, naš um je odprt in razširjen, naše srce skoraj preobremenjeno z neskončnim tokom energije in telo nabito s hormoni, poželenjem in orgazmično strastjo.
Hecna resnica je, da bolj kot smo osebnostno zreli in zavestni sebe – prizemljeni in realni, manj smo dejansko sposobni se odbito zaljubljati. Bolj kot vemo, kdo smo, bolj kot se zavedamo sebe, svojih senc in potencialov, bolj kot znamo govoriti o sebi in razmišljati o sebi, manj vsebin imamo namreč na razpolago za projekcije in manj je naša psiha sposobna intenzivne projekcije, ki se mora zgoditi, da “zalaufa” zaljubljenost.
Zaljubljenost je, tehnično gledano, stanje norosti. Je odklop od realnosti, ki je idealiziran in v moderni družbi iskanja odklopov zaželjen odklop, iskan kot odrešitev, čaščen kot maksimum življenja. V bistvu pa je čista fascinacija, ki je resnična zgolj v toliko, kot je resnična možnost globljega in dejanskega ujemanja med partnerjema. V zaljubljenosti dejansko ne vemo in ne moremo vedeti ali med nama dejansko obstaja dobra popolnjenost, dobro ujemanje in dobra privlačnost, ali pa vse temelji zgolj na projekciji naših nezavednih vsebin in torej dobesedno na iskanju “manjkajočega koščka”, s katerim bi rado nezavedno vsakega od naju dopolnilo in uravnovesilo primankljaje in presežke iz odnosa s starši.
Ideja in nenapisana obljuba začetka namreč je, da lahko “pravi partner” pozdravi naše stare psihološke rane.
Druga faza: rastne bolečine, razočaranja in problemi v spolnosti
Druga faza sledi prvi, seveda. In to res vedno.
Je najbolj rizična od vseh. Je odločujoča za odnos in najbolj zahtevna. Druga faza je preizkušnja odnosa, je spust v globino, je spust v resnico – nas samih, partnerja in potenciala našega odnosa. Lahko traja dolgo časa, več let, tudi deset in še kako zraven. Vrti pa se vedno okoli razočaranja. Vse, kar je bilo prej možno, postane nemogoče. Barve se izgubijo in svet postane temnejši. Bolj kot smo bili v prvi fazi zliti in odbiti in povezani, večji je padec iz te enosti in povezanosti in bolj pristanek boli. Narava nas s tem primora, da zavestno opravimo z vsem, kar v odnosu ni resničnega, hkrati pa – če se na ta klic odzovemo in delamo naprej – skozi razočaranja tudi mi sami postajamo bolj resnični in se razvijamo globlje, kot človeška bitja, sposobna zavedanja in zavestnih odzivov, tudi v ljubezni.
V fazi dva pridejo do izraza naša najbolj neprijetna vedenja, skrite poteze in zoprne navade. Razgalimo se. V tej fazi ne preživi več skoraj nobena maska. Drug pri drugem začnemo prepoznavati stvari, ki jih preprosto “ne prenašamo”. Še vedno se mogoče spominjamo nedolžnosti in povezanosti iz prve faze odnosa, zato bi na določen način naredili vse, da bi jo dobili nazaj, hkrati pa smo izgubljeni v povsem novih ritmih in novih zvokih odnosa. Kar poslušamo, nam ni všeč. Nič ni tako, kot smo pričakovali in jasno je, da za taka “jajca od odnosa” že nismo podpisali!!!
Velikokrat smo jezni, razočarani, nemočni, celo obupani – na sabo, nad partnerjem in “faking bednim odnosom, ki je nastal“.
Če smo znotraj te faze vzajemno motivirani in skupaj s partnerjem rinemo naprej, in če obstaja dobra osnovna povezanost med nama s partnerjem preko osnovnih vrednot in osebnostne sorodnosti, bova skozi boje prej ali slej uspešno prešla v tretjo fazo odnosa, na stopnjo globoke, trajajoče ljubezni.
Če pa se v tej fazi odločiva – vsak zase ali skupaj, da nima smisla vztrajati, da sva v “nepremostljivih razlikah”, potem bova odnehala in odnos bo razpadel.
Ta faza je izziv – največji izziv ljubezenskih odnosov.
Tu se odprejo ne samo naša vedenja, poteze in navade, ampak tudi naše rane in otroška pričakovanja – prav vse, kar hranimo v naši senci, “za ekranom”.
Če se je zdelo, da je partner v prvi fazi zaljubljenosti kot da “potegnil iz nas” najboljše, se sedaj zdi, da partner in odnos iz nas “potegneta najslabše”.
Ker je narava vseh odnosov taka, da nihče, niti naš partner ne more reševati naše sence, naših ran, ranljivosti ali zadovoljiti neizpolnjenih otroških hrepenenj, v tej točki prej ali slej pride do konfliktov in tudi zamer. Tu se lahko začne vojna in merjene moči med partnerjema.
Velikokrat se konflikti v tej fazi začnejo vrteti okoli spolnosti.
Iz prakse vemo, da ko enkrat vzpostavimo globlje nivoje komunikacije in postananemo čustveno prisotni, odzivni in sodelujemo drug z drugim – kar pomeni, da smo seveda čustveni prisotni, odzivni in sodelujoči tudi navznoter do sebe, problemi s seksom velikokrat čudežno izginejo in stvari “v spalnici” se z veliko verjetnostjo uredijo. Problemi spolnosti so tako pogosto res problemi komunikacije in sposobnosti čustvene bližine med partnerjema.
Po domače povedano – če ni iskrenosti, ljubeče prisotnosti, odzivnosti in sočutja, ki so v bistvu izziv te druge faze ljubezni, potem lahko pozabimo na tantrične prakse in petsto odtenkov vijolične, saj je seks zgolj mehanika, sredstvo za čustveno regulacijo ali manipulacijo.
Pomembno je, da zavestno prepoznamo svoje projekcije, jih “vzamemo nazaj” in se distanciramo od slik, kakšen bi naš partner “moral biti” ter se trudimo, da dojemamo in sebe in njega vedno bolj in bolj takega kot je oz. smo. Ko to lahko istočasno počne tudi naš partner, v bistvu gradimo zavestno partnerstvo – “sacred relationship”, v katerem smo sicer velikokrat tudi na preizkušnji, hkrati pa srečni in varni v odnosu, čustveno preskrbljeni in glede odnosa povsem pomirjeni.
Tretja faza: alkimija ljubezni in rojstvo bitja odnosa
V tretji fazi odnosa, v fazi globoke in trajajoče ljubezni, gradimo odnos, za katerega s Samotom rečeva, da v njem postane 1+1 najprej 3, nato pa 11. V tej tretji fazi ljubezni torej začnemo presegati zgodbe iz preteklosti in ustvarimo nekaj povsem novega, nikoli še videnega niti ne sanjanega.
Zapuščamo stare zgodbe, zapuščamo rane, bolečine, boleča hrepenenja, bizarne fantazije. Odpiramo se realnosti, odpiramo se v tukaj in sedaj, vstopamo v samo telo in dušo Ljubezni.
Ustvarimo bitje odnosa, ki presega individualnost naju obeh, ki ustvarja več kot smo si kdajkoli mislili, da je možno da lahko damo in dobimo.
V tej fazi vedno bolj vešče toleriramo in dobre in manj prijetne plati drug pri drugem in sami pri sebi. Tak odnos je realističen, prizemljen, hkrati izpopolnjujoč. Možno je vstopati v bližino in strast, hkrati pa je možno ostajati v distanci. Različnost je cenjena, dovoljena in spodbujana, zlitost je možna in iskana. Odnos je zgrajen na skupnih izkušnjah – ima svojo zgodovino in tisoče situacij, ki naju povezujejo. Odnos je preverjeno iskren, utemeljen na zaupanju, skupnih vrednotah, sprejemanju in trdo pridobljeni veščini kako negovati odnos – skupaj.
Zrel partnerski odnos od nas vedno terja resnico
Narava razvoja partnerskega odnosa je taka, da nas prisli, da postanemo resnični.
So ljudje, ki te nočejo resničnosti. Ko prehajamo iz zaljubljenosti v resen in poglobljen odnos, se to pokaže zelo hitro, saj se razpadanje iluzije očaranosti in zaljubljenosti zgodi spontano; podobno, kot pride čas, da otroku izpadejo mlečni zobje, tako mine norost zaljubljenosti. Ne zgodi pa se spontano, da vstopimo v območje alkimije ljubezni. Po mojih izkušnjah ljudje to večinoma vedo, praksa pa jim je težka. Za alkimijo ljubezni je treba realno treba delati. In to veliko! Hkrati je edina karta, ki res pelje na destinacijo alkimije ljubeznije, Resnica.
Ljubezenski odnosi so za številne najmočnejši medij za notranjo rast in transformacijo; v nobenem drugem kontekstu se ljudje tako zelo ne odzivamo na klice duše in življenja po rasti.
Če je naša globoka želja, da imamo dober, iskren, poglobljen partenrski odnos, potem vsekakor potrebujemo tudi partnerja, ki se tega zaveda in mu je to enako pomembno. Drugače ne gre. Narave ne moremo prelisičiti ter preiti v globoko in trajno ljubezen brez vzajemnega sodelovanja obeh partnerjev.
V kolikor te voljnosti za rast v Resnici ni na obeh straneh, potem se lahko povsem zaciklamo v drugi fazi odnosa, v bolečinah odraščanja našega ljubezenskega razmerja, kjer si prizadevamo bolečine in ob tem trpimo.
Prav v takih obdobjih ljudje tudi največkrat poiščemo pomoč nekoga “od zunaj”.
In tu je pomembno še nekaj. Namreč: ni vsaka partnerska kriza razvojna kriza in ni vsako trpljenje v odnosu znak, da se partnerja soočata s svojimi z notranjimi oviramo na poti do zrelejše ljubezni. Včasih gre za dejansko neujemanje, za jasno odsotnost pripravljenosti za sodelovanje ali za odnos, ki je problematičen, saj v njem ni spoštovanja in varnosti.
Zato je pomembno razlikovati med težavami, skozi katere lahko odnos raste, in okoliščinami, v katerih vztrajanje samo po sebi ni rešitev, ampak del realnega problema.
Tri značilnosti ogroženih partnerskih odnosov
Ljubezenska razmerja, ki so ogrožena, imajo po mojih opažanjih vsaj tri skupne značilnosti:
- prevladuje iskanje tega, kdo ima v odnosu prav,
- obtoževanje drugega in iskanje pomankljivosti je stalnica odnosa,
- partnerja se energično osredotočata na to, kaj je z vsakim od njiju narobe.
Tovrstni odnosi so naporni, dramatični. Ljudje jih opisujejo kot mučne, zoprne, odvečne. Naporna faza v razvoju partnerstva namreč lahko postane več let ali celo desetletij trajajoča – mučna realnost. Nekateri ljudje so na tak način žal skupaj do konca svojih dni.
Bivanje v razmerjih, kjer obsedeno iščemo “kaj je prav in kaj narobe, kdo ima prav in kdo ne”, bolj kot na odnos verjetno spominja na sodne procese. “Prav in narobe” pa nimata veliko vloge v običajnih medčloveških odnosih, dobita pa vlogo, ko se začne gibanje po robu etično-moralno sprejemljivega. Moja izkušnja je, da ko pridejo ljudje v odnosih na ta rob, je možnost vzpostavljanja bližine že tako majhna, da niti ne govorimo več o “partnerskem” odnosu.
Partnerska terapija: resno delo na odnosu ali še en način izogibanja odgovornosti?
Kadar se močno zapletemo, zafecljamo v bolečo drugo fazo odnosa, je največkrat smiselno, da se vsak od partnerjev zase loti razreševanja svojih intimnih globljih ozadij, ki jih nosi v partnerski odnos. To je včasih izvedljivo znotraj skupnega partnerskega dela, pogosto pa ni. Vzporedno z individualnim psihološkim delom seveda lahko delamo tudi na odnosu v partnerski psihoterapiji, vendar je nujno razumeti, da individualno delo ni enako delu na partnerskem odnosu. Partnerska terapija naj bi v center vzela odnos, se pravi partnerstvo in grajenje partnerstva, komunikacijo etc., ne more pa več kot toliko posegati v procesiranje individualnih zgodb vsakega od partnerjev. Te pa so pomembne in to zelo, razlog pa preprost: globina stika z drugim je pomembno povezana z globino stika s sabo.
Globine stika s sabo – ki nam je takrat, ko se boleče zapletamo v drugo fazo odnosa, pogosto pravzaprav zmanjka – pa hkrati ni najbolj enostavno zgraditi.
Šteje seveda, kakšno partnersko delo imamo v mislih. Bistvena razlika je med procesom, ki partnerjema pomaga razumeti njuno dinamiko in razmejevati odgovornost, ali pa seansami, ki se levijo v neskončna razpravljanja o tem, kdo ima prav, kdo je kriv in kdo bi se moral spremeniti.
Opažam, da lahko ljudje polagajo ogromno upov v to, da jim bo delo “skupaj s partnerjem” pomagalo k napredku v odnosu. To je lahko upravičeno pričakovanje, velikokrat pa tudi ni. Smiselno in konstruktivno skupno delo v partnerstvu je namreč izredno oteženo, da ne rečem povsem nemogoče, kadar so se v odnosu razrasla vednja, ki se zdijo del folklore. Predvsem je skupno delo oteženo, ko je v odnosu veliko laži, ki ščitijo tki. vedenja izdaje – romantično varanje, kompulzivna seksualna vedenja ali odvisnosti. Težava ni nujno zgolj v omenjenih vedenjih, ampak je predvsem v njihovem vztrajnem prikrivanju, zanikanju in odsotnosti pripravljenosti za prevzemanje odgovornosti.
Vse zgoraj navedeno so lahko globoke poškodbe v samem bitju odnosa.
In, čeprav ima eden ali pa kar oba partnerja recimo dovolj kapacitete za razumevanje svojih čustev ter sposobnosti razmišljanja o sebi in drugem, lahko tovrstne laži povsem zablokirajo resnično sodelovanje. Vemo, da se včasih pari v takšnih okoliščinah niti ne odločijo za prihod v terapevtski prostor, saj dobro vedno, da bi soočenje z resničnostjo odnosa vključevalo soočenje z tistim, kar poskušajo ohraniti prikrito – prikrito pa običajno ostaja takšno iz različnih vrst koristi – finančne in seksualne bi lahko bile kar klasika.
Tovrstno partnerstvo žal ne more napredovati, dokler se ohranjajo mehanizmi, ki preprečujejo spremembo. Kot smo povedali že zgoraj, partnerstvo od nas terja, da odložimo maske, se soočimo s svojo globljo intrapsihično realnostjo ter prevzamemo odgovornost zase in za svoje vedenje do sočloveka.
Na tej točki pa se odpira še ena zadeva, tudi pomembna, namreč vprašanje osebnostne zrelosti ljudi, ki je nikamor ne moremo vedno pojasnjevati zgolj skozi otroške, neozaveščene potrebe, čustvene rane in primanjkljaje.
Določeni načini vedenja so namreč izraz bolj ustaljenih osebnostnih značilnosti in načinov delovanja, ki lahko bistveno omejujejo ali celo onemogočajo konstruktivno sodelovanje in dogovarjanje, tako v partnerstvu kot v psihoterapevtskem odnosu. Psihoterapevtski odnos je namreč, at the end of the day, zgolj odnos, in tako kot se obnašamo do psihoterapije in psihoterapevta, se v obnašamo tudi v vseh drugih odnosih. In v primerih, ko smo jih navedli – ko prihaja do zavračanje soočanja z resnico – se lahko tudi v psihoterapiji sproti spodkopava vse, kar bi omogočilo spremembo – ali pa do iskanja psihoterapevtske pomoči sploh ne pride.
V takih slučaji lahko pri partnerjih včasih opazimo ne samo pomanjkanje resnicoljubnosti, ampak tudi ljubečnosti, potrpežljivosti in sočutnosti – temeljnih sestavin, brez katerih ni mogoče graditi vzajemno varnega in zrelega partnerskega odnosa.
Na tej točki postane centralna strokovna usposobljenost in izkušenost terapevta. Kadar omejitev ne prepozna in iz različnih nezavednih ali zavestnih razlogov nekritično vztraja pri partnerskem delu, čeprav zanj ni ustreznih pogojev, lahko recimo partnerska terapija postane dodaten prostor, v katerem se destruktivne dinamike ne le ponavljajo, temveč celo krepijo. Namesto resničnega napredka dobimo najmanj neskončno analiziranje konfliktov, medsebojno obtoževanje, prelaganje odgovornosti, v najslabši verziji pa material za nadaljnje psihološke manipulacije in zlorabe v odnosu zunaj terapevtskega prostora, torej doma.
Ko partnerska terapija spregleda nasilje in zlorabe
Da bi razumeli, zakaj je lahko partnerska terapija v primerih nasilja problematična, moramo najprej razlikovati med običajnimi partnerskimi konflikti in nasiljem.
Pri “običajnih” partnerskih konfliktih, kjer ne gre za nasilje in zlorabe – primer si lahko preberete v tem članku – je pogosto tako, da bolj ko smo nezavedni glede določenih notranjih (psiholoških) vsebin, bolj smo prepričani, da je za naše težave kriv drugi. Partnerja se na tak način tudi vzajemno zapletata v nezavedne projekcije in projektivne identifikacije ter drug pri drugem sprožata in vzdržujeta stare psihološke vzorce.
Več ko je takšnih nezavednih manevrov, bolj imamo opravka z ranjenimi notranjimi deli, ki potrebujejo individualno pozornost, tudi v smislu psihoterapije – v individualni psihoterapiji. Takšnega dela namreč partnersko sodelovanje ne more opraviti namesto nas, ne more ga nadomestiti skupno delo na odnosu.
Velik del psihoterapevtskega razumevanja človeka izhaja iz teorij travme, zgodnjih odnosov in vpliva vzgoje na osebnostni razvoj. V tem okviru razumemo, kako lahko rane, ki nastajajo v odnosih, pomembno oblikujejo človekovo doživljanje in vedenje. Toda takšna razlaga ima svoje meje. Travma in neugodne izkušnje iz otroštva niso univerzalna razlaga za vsako problematično vedenje, še posebej ne za nasilje in zlorabljanje drugih ljudi. Razumevanje psihološkega ozadja vedenja zato ne sme nadomestiti prepoznavanja nasilja in odgovornosti tistega, ki ga povzroča.
Moja izkušnja je, da je nasilje v družbi tako normalizirano, da pogosto ostaja neprepoznano in nereflektirano tudi v naših lastnih psiholoških vzorcih. Zato se lahko zgodi, da tudi psihoterapevti nimajo razčiščenega razumevanja nasilja in dinamik nasilja v odnosih. Partnersko terapevtsko delo pa je posebej problematično v kompleksnih, žal ne redkih in zelo bolečih primerih, ko so v odnosu prisotni psihološko, fizično ali spolno nasilje, manipulacije, prisilni nadzor in druge oblike zlorab.
Tu namreč nimamo več opravka zgolj s “travmo”, z “nezavednimi otroškimi vzorci”, “čustveno nezrelostjo” ali “nezmožnostjo konstruktivnega sodelovanja”. Nasilje ni zgolj “nekoliko bolj intenzivna oblika partnerskega konflikta”. Nasilje je povsem drugačna kategorija problema, ki zahteva tudi drugačno strokovno razumevanje in obravnavo – in moja izkušnja je, da psihoterapevtom to ni avtomatično jasno.
V takih odnosih odgovornost ni vzajemna in ni nobenega fifti-fifti.
Za nasilje in zlorabljajoče vedenje je odgovoren tisti, ki ga izvaja – ne glede na njegovo osebno zgodovino, morebitne otroške travme ali psihološke primanjkljaje. Prav tako odzivov človeka, ki je izpostavljen nasilju – njegovega umika, prestrašenosti, otopelosti, prilagajanja ali celo burnih čustvenih reakcij in reaktivne agresije – ne moremo in ne smemo avtomatično razumeti kot “enakovrednega” prispevka k destruktivni partnerski dinamiki v smislu 50:50 ali “vsak ima svoj enakopravni delež”.
Prav v situacijah nasilja se pokaže, kako realno nevarno je lahko neustrezno psihoterapevtsko delo, v tem primeru partnersko. Če namreč terapevt nasilje razume kot vzajemen konflikt, potem agresijo interpretira predvsem skozi travmo in hkrati išče odgovornost na obeh straneh. S tem lahko povsem spregleda, da eden od partnerjev drugega nadzoruje, ustrahuje ali zlorablja. Partnerska terapija lahko tako postane prostor, kjer se nasilje dodatno legitimira, odgovornost zanj prelaga na žrtev, povzročitelj pa dobi nov material za nadaljnje manipulacije in zlorabe.
Partnerska ali individualna psihoterapija – kaj naj izberem?
Nemirnega otroka – dejanskega ali notranjega – najprej pomirimo, objamemo, nato se z njim pogovorimo in ga čustveno nahranimo ter mu pomagamo razumeti, kaj se z njim dogaja, ter ga podpreti, da se mu vrneta občutek varnosti in povezanosti.
Podobno je z odraslimi, ki zaradi svojih nezavednih vzorcev in psiholoških primanjkljajev težko vzpostavljajo zrele, sodelujoče partnerske odnose. Kadar nam je skozi življenje primanjkovalo varnosti, spoštovanja, čustvene odzivnosti in dobrih odnosnih izkušenj, je učenje drugačnih načinov doživljanja sebe in drugih lahko izzivalen, ne prav kratek proces.
Trajanje in napor, ki ga psihološko učenje in osebnostno zorenje terjata znotraj individualne psihoterapije, se lahko konkretno podcenjujeta. Kar je tudi razumljivo, saj si ob bolečini ljudje večinoma želimo hitrega olajšanja, “da čim prej mine”. Psiha pa ne deluje na tak način. In tudi rast zavesti ne.
Velikokrat se zato tudi zgodi, da ljudje v psihološko učenje sploh ne vstopijo, ker se jim to ne zdi smiselno, jih to ne zanima in ne čutijo potrebe po tem. Psihoterapija jim ni zanimiva, niti samostojno psihološko delo ne.
In kaj se potem zgodi, ko se dva človeka znajdeta v partnerskem odnosu, v katerem eden ali oba nimata notranjih moči za sodelujoč odnos?
Iz prakse vidim, da se začnejo težave reševati najprej na ravni odnosa. Kar je razumljivo, saj se prav tam tudi najbolj očitno kažejo. Partnerja se prepirata, ne razumeta se, se čustveno oddaljujeta, drug od drugega pričakujeta nekaj, česar ne dobita, in potem prej ali slej prideta do zaključka, da imata problem v odnosu. In da torej potrebujeta partnersko psihoterapijo.
Toda ali je problem res v odnosu? Ali pa se v odnosu predvsem kažejo problemi, ki jih vsak od njiju prinaša s sabo?
To ni nepomembna razlika.
Če namreč človek zaradi svojih nezavednih vzorcev, psiholoških primanjkljajev ali nerazvitih čustvenih kapacitet ne zmore vzpostavljati zrelih odnosov, potem partnerska psihoterapija sama po sebi teh primanjkljajev ne bo odpravila. Lahko vam pomaga razumeti, kaj se med vama s partnerjema dogaja, ne more pa nadomestiti individualnega psihološkega učenja in osebnostnega zorenja, ki ga človek potrebuje – individualno, zase.
In tukaj se vrnemo na začetek, k nemirnemu otroku. Otroka, ki potrebuje varnost, čustveno odzivnost, razumevanje in podporo pri uravnavanju svojega notranjega sveta, ne moremo preprosto naučiti zrelega sodelovanja tako, da mu lepo razložimo, kako naj se lepše vede do drugih. Otrok najprej potrebuje določene notranje izkušnje, na podlagi katerih lahko te sposobnosti sploh razvija.
Podobno velja za odraslega človeka. Če npr. določenih notranjih kapacitet vaš partner nimata dovolj razvitih, jih ne bo pridobil zgolj s tem, da se bo naučil nekaj novih komunikacijskih tehnik. Potrebuje izkušnjo drugačnega odnosa, drugačnega stika s sabo in postopnega razvijanja sposobnosti, ki jih prej ni mogel razviti.
Zato je individualna psihoterapija pogosto smiselna takrat, ko ugotavljamo, da nas v odnosih vedno znova ovirajo naši lastni notranji vzorci, čustvene stiske in psihološki primanjkljaji.
Recimo, da je ženska odraščala z očetom, ki jo je zaničeval, občasno pretepal in ji v starosti med 9. in 13. letom prestopal telesne meje s seksualiziranim obnašanjem. Niti pod točko razno ni samoumevno, da bo taka ženska imela enostaven odnos do moškega, ki je njen partner, pa naj ga še tako ljubi ali on njo.
V njuno čustveno in seksualno bližino se lahko vrinjajo nezavedni vzorci iz odnosa z nasilnim očetom, hkrati pa bo najverjetneje tudi ona sama trpela zaradi posledic odraščanja v takšnih okoliščinah. Kar povedano po domače pomeni, da se lahko leta in leta srečuje z neštetimi čustvenimi in mentalnimi stiskami, ki jih morda niti sama ne razume.
Lahko je nenehno notranje napeta, na preži, občutljiva na spremembe v partnerjevem glasu, izrazu obraza ali razpoloženju. Lahko jo je strah njegove jeze, četudi je ta povsem običajna in sploh ni usmerjena proti njej. Lahko se ne more sprosti, zaupati, postavljati meje ali povedati, kaj si želi in česa ne. Morda jo preplavljajo občutki, ki jih ne zna niti poimenovati (pripadajo pa registru sramu, krivde, nevrednosti ali strahu pred zavrnitvijo). Morda se v konfliktih zapre vase, postane utrujena, vse jo začne boleti, dobi migreno, otrpne, se čustveno odklopi ali pa jo preplavi telesno-čustveno neugodje, ki je po intenzivnosti nesorazmerni s tem, kar se v sedanjem trenutku dogaja.
In lahko se zgodi, da si čustvene in seksualne bližine s partnerjem iskreno želi – res iskreno želi, njeno telo pa se odziva z blokado, s strahom, odporom, napetostjo ali zamrznitvijo. Ne zato, ker partnerja ne bi ljubila, ampak ker se v njej ob bližini prebujajo izkušnje, v katerih bližina ni bila varna in paketi občutkov, ki jo lahko pripeljejo do občutka norosti.
Mislite, da bo partnerska terapija v tem primeru možna?
Možna bo, ne bo zadostovala. Ženska v takem primeru potrebuje predvsem sočutno, stabilno in varno okolje individualne psihoterapije ter dovolj časa, da lahko postopoma razvija občutek varnosti znotraj sebe, se uči prepoznavati in uravnavati svoja notranja stanja ter razločevati med tem, kar pripada njeni preteklosti, in tem, kar se dejansko dogaja v sedanjem odnosu.
To seveda ne pomeni, da partnerska psihoterapija v takšnem primeru nima svojega mesta. Ima ga lahko, še posebej v kolikor je partner razumevajoč, čustveno odziven in pripravljen sodelovati pri ustvarjanju odnosa, v katerem se ženska lahko počuti varno. Toda noben partner, pa naj bo še tako ljubeč, ne more namesto nje predelati njenih travmatičnih izkušenj, prav tako pa partnerska psihoterapija ne more nadomestiti njenega individualnega psihološkega procesa.
In podobno velja tudi za številne druge težave, ki se pojavljajo v partnerskih odnosih.
Včasih gre za težave, ki nastajajo med partnerjema in jih je smiselno reševati skupaj. Včasih pa se v partnerskem odnosu predvsem pokažejo notranje stiske, nezavedni vzorci in psihološki primanjkljaji, ki jih človek prinaša s sabo in za katere potrebuje predvsem individualno psihoterapevtsko pomoč.
Ob tem pa ne smemo spregledati še ene pomembne razlike. Ni vsaka partnerska težava posledica psiholoških primanjkljajev obeh partnerjev. Če eden od partnerjev drugega ponižuje, ustrahuje, nadzoruje ali je do njega nasilen, ne govorimo o običajni odnosni dinamiki, za katero bi bila oba enako odgovorna. V takšnih primerih ni naloga drugega partnerja, da s svojim psihološkim zorenjem popravi odnos, temveč je treba najprej poskrbeti za njegovo varnost.
Zato se mi zdi pri izbiri med individualno in partnersko psihoterapijo pomembno predvsem to, da najprej razumemo, s kakšno težavo imamo pravzaprav opravka. Kaj je tisto, kar se dogaja med nama, kaj je tisto, kar vsak od naju prinaša v odnos, in kaj je morda nekaj, česar v odnosu sploh ne bi smelo biti?
Ker ni vse, kar se dogaja v partnerskem odnosu, tudi partnerski problem. In ni vsega mogoče rešiti v dvoje.
Ko zamenjamo partnerja, namesto da bi se soočili s sabo
Recimo, da se nekdo vedno znova zaljublja. Vsak nov partner je nekaj posebnega, končno »pravi«, končno nekdo, s katerim bo sigurno vse drugače. Dokler traja zaljubljenost, je vse čudovito. Ko pa se začetna očaranost ohladi – ker se, ker se mora, ker tako tečejo mehanizmi narave – in odnos začne zahtevati nekaj več resničnosti, bližine, odgovornosti in soočanja z razlikami, se začnejo problemi. Partner ni več tako zanimiv, privlačnost usiha, seks postane rutina ali izgine, pojavijo se dvomi, razočaranja in občutek, da to vendarle ni »to«. In potem se pojavi nekdo nov, in spet metuljčki, in spet magija, in spet občutek, da je tokrat končno to prava ljubezen. In zgodba se ponovi.
Človek lahko tako celo življenje menjava partnerje in išče pravo ljubezen, ne da bi se kdaj zares vprašal, zakaj se njegova ljubezen vedno konča prav tam, kjer bi se zrel partnerski odnos šele moral začeti. Namesto da bi se soočil s sabo, vedno znova zamenja partnerja. In tako mu nikoli ni treba zares odrasti v odnosu.
Če pa se ljudje odločijo za spoznavanje sebe in učenje o sebi, potrebujejo za to dovolj časa in prostora. Praksa kaže, da prikrajšani otroški deli potrebujejo individualno pozornost, ki je skupno partnersko delo pogosto ne more zagotoviti. Globljega individualnega psihološkega razvoja zato ne moremo preprosto nadomestiti s partnersko terapijo, pa naj bo ta še tako kakovostna.
In prav tu se lahko partnersko delo spremeni tudi v obliko izogibanja odgovornosti. Namesto da bi se posameznik zares soočil s sabo, svojimi vedenji, nezavednimi vzorci in njihovimi posledicami, se lahko vedno znova vrača k analiziranju odnosa in partnerja. Navidezno se veliko dela, govori in razmišlja, v resnici pa se bistvene stvari ne premaknejo.
Ključ do dobrih odnosov je, da postanejo naše vedenje in besede usklajene s tem, kar res mislimo, čutimo in zaznavamo – pač s tem, kdo zares smo. Kako naj uskladimo vse to, ko ne vemo, kdo pravzaprav smo? Ne moremo …
In hkrati zares nihče od nas ne more uiti samemu sebi.
Kdaj je skupno partnersko delo smiselno?
Obstajajo pari, ki bi naredili vse, da bi se izognili pogledu vase in bi vse delali »skupaj«. Skupno delo lahko tako postane način izogibanja individualni odgovornosti, lastni avtonomiji in soočenju s svojimi psihološkimi vsebinami. Včasih je v ozadju tudi strah pred različnostjo, izgubo nadzora nad drugim ali pred tem, kaj bi se zgodilo, če bi se vsak od partnerjev zares začel ukvarjati sam s sabo.
In potem obstajajo pari, ki nočejo ničesar reševati skupaj, čeprav bi bilo skupno delo smiselno in potrebno. Tudi individualna psihoterapija namreč ne more nadomestiti vseh oblik sodelovanja, dogovarjanja in vzajemnega prizadevanja za odnos.
Preden se torej odločimo, kako bomo reševali partnerske težave, je morda najbolj smiselno najprej razumeti, s čim imamo sploh opravka. Kaj se v odnosu zares dogaja? Gre predvsem za nezavedne psihološke vzorce posameznikov, težave v medsebojnem sodelovanju, različne potrebe in pričakovanja ali morda za povsem drugačno, tudi zlorabljajočo dinamiko?
Prav tu so lahko koristne strokovno vodene partnerske konzultacije. Njihov namen ni nujno dolgotrajno skupno terapevtsko delo, temveč predvsem razjasnitev partnerske dinamike, prepoznavanje odgovornosti in presoja, kakšna oblika nadaljnjega dela je sploh smiselna. Včasih je to individualna psihoterapija, včasih skupno delo na odnosu, včasih oboje. V primerih nasilja pa je treba najprej poskrbeti za varnost in ustrezno, ločeno obravnavo.
Kakorkoli obrnemo? Dobro partnerstvo sta dva avtonomna in svobodna posameznika v zavestno izbrani navezanosti.
Avtonomnosti, ki je nimamo, pač ni, tako kot tudi ne moremo vzpostavljati zrele navezanosti, če zanjo nimamo razvitih potrebnih notranjih kapacitet. In prav te lahko skozi življenje razvijamo, se jih učimo, jih gradimo. Včasih skozi dobre odnosne izkušnje, včasih skozi psihoterapijo, pogosto pa skozi oboje.
Toda psihološko zorenje ne pomeni samo boljšega razumevanja svojih nezavednih vzorcev, otroških ran in notranjih primanjkljajev. Pomeni tudi razvijanje sposobnosti, da resničnost vidimo takšno, kakršna je, ne zgolj takšno, kakršno si jo želimo videti. Ali da znamo razločevati med tem, kar se dogaja v nas, in tem, kar se dejansko dogaja v odnosu. Da prepoznamo svoje projekcije, pa tudi vedenja drugega človeka in prevzamemo odgovornost za tisto, kar je naše, za ostalo pa ne. In to ni vedno enostavno. Še posebej ne takrat, ko smo na nekoga močno navezani, ko ga ljubimo, ko si želimo, da bi odnos uspel, ali ko nas je strah, kaj bomo izgubili, če si bomo “priznali”, kaj se v odnosu zares dogaja.
Zato je zavedanje tako pomembno. Zavedanje je svetloba, ki nam omogoči videti tisto, česar prej nismo mogli ali želeli videti. Toda samo zavedanje še ni sprememba. Šele ko temu sledijo tudi spremembe v našem doživljanju, odločitvah in vedenju, se začnejo zares spreminjati tudi naši odnosi.
Vedno bom verjela, da se za dobre partnerske odnose ekstremno splača potruditi. Odnose se splača gojiti, so o njih učiti, jih probati razumeti, jih negovati in razvijati. Toda za dober odnos sta potrebna dva človeka, ki sta se pripravljena srečevati tudi z manj prijetnimi deli sebe in resničnostjo svojega odnosa. In včasih prav skozi osebnostno zorenje ugotovimo, da odnosa, v katerem smo, ne želimo več nadaljevati – ali da človeka ob nas ne zanima resničnost odnosa.
Morda je prav v tem ena pomembnejših razsežnosti psihološkega zorenja: da se naučimo razlikovati med tem, kar lahko spreminjamo, tem, kar lahko gradimo skupaj… in tem, česar ne moremo narediti namesto drugega. Poanta je, da dober partnerski odnos ni nekaj, kar lahko ustvari eden za oba. Ustvarjata ga dva. In prav zato je tako pomembno, kdo sem jaz, kdo je človek ob meni in kaj sva skupaj dejansko sposobna ustvariti.
PS. Če želita bolje razumeti dinamiko svojega odnosa in ugotoviti, kakšna oblika strokovne pomoči bi bila za vaju smiselna, si lahko več prebereta o partnerskih konzultacijah v najini praksi – delo poteka s Samotom v Novi Gorici. Klik tukaj.
Razjasnimo skupaj
Katere so faze partnerske ljubezni?
Partnerska ljubezen običajno poteka skozi tri faze: fazo zaljubljenosti, fazo razočaranja in soočanja ter fazo zrele, trajne ljubezni. Prva faza je polna idealizacije in močnih čustev, druga prinese konflikte in razkrivanje realnosti, tretja pa omogoča globoko povezanost, sprejemanje in stabilen odnos.
Zakaj v partnerstvu pride do razočaranja?
Razočaranje je naraven del razvoja odnosa. Ko mine začetna zaljubljenost, se začnejo kazati realne razlike, rane iz preteklosti in nezavedni vzorci. Ta faza ni znak, da je odnos “napačen”, ampak priložnost za rast, večjo iskrenost in globlji stik.
Ali partnerska terapija pomaga?
Partnerska terapija lahko pomaga, vendar ni univerzalna rešitev za partnerske težave. Njena smiselnost in učinkovitost sta odvisni od narave problema, strokovne usposobljenosti terapevta in pogojev za skupno delo. Včasih je partnersko delo lahko tudi način izogibanja individualni odgovornosti in globljemu psihološkemu delu. Kakovostne partnerske konzultacije lahko pomagajo razjasniti dinamiko odnosa in ugotoviti, kakšna oblika nadaljnje pomoči je smiselna. Kadar so v ozadju globlji individualni psihološki vzorci in primanjkljaji, pa skupno delo ne more nadomestiti individualne psihoterapije. V primerih nasilja in zlorab je treba najprej poskrbeti za varnost – nasilja namreč ne obravnavamo kot običajen partnerski konflikt, prav tako pa povzročiteljeve odgovornosti za nasilje ne relativiziramo z razlagami o njegovem “težkem otroštvu” in “preteklih travmah”.
Koristno!
V uspešnih odnosih obstaja:
– skupna namera, da v odnosu podpiramo dobro počutje in rast drug drugega,
– spoštovanje, upoštevanje in hvaležnost sta stvar vsakdanjika, pozitivna navada,
– fokus je na tem, kar deluje in deluje dobro.
Ljubezen med dvema je v resnici globoka osebna odločitev, ki temelji na iskrenih občutkih naklonjenosti in spoštovanja. V dobrem odnosu jo povsem zavestno sprejemata oba partnerja. Ljubezen in zmožnost, da zgradimo ljubeč odnos, sta vedno najprej v nas. Mi smo tisti, ki v odnosu dajemo in sprejemamo, in naša odgovornost je, da razvijamo svojo sposobnost za bližino, ljubezen, spoštovanje in sodelovanje. Toda za dober partnerski odnos ni dovolj, da to zmore in želi samo eden. Odnos ustvarjata dva, vsak s svojo odgovornostjo za lastno vedenje in za to, kar v odnos prinaša. Ljubezni in pripravljenosti drugega namreč ne moremo ustvariti namesto njega.
