Večina ljudi pride na terapijo z željo, da bi se boljše počutili. Ni treba biti znanstvenik, da razumemo, da je tako formuliran cilj v bistvu čustveni cilj, ki ima v ozadju čustveni problem. Ko se na koncu prvega pogovora podrobneje pogovarjamo o ciljih za delo, veliko ljudi pove, da bi si radi osvobodili različnih neprijetnih stanj kot so tesnoba, obup, nemoč ali občutek ujetosti. Nekateri razmišljajo tudi v smeri, kako bi se teh neprijetnih čustvenih stanj enostavno kar znebili.
Ko se še bolj podrobno pogovorimo o ciljih, pa se izkaže, da ljudje hrepenijo po prijetnih, velikokrat izgubljenih občutkih kot so užitek, sreča ali notranji mir.
Čeprav je dalj časa trajajoče neprijetno notranje počutje tisto, ki številne pripelje do terapevtskega dela, pa se na samem začetku le redkokdo zaveda, da bo potrebno s temi “neprijetnimi stanji” v nadaljevanju resno notranje delati prav na čustvenem nivoju. Za “razrešitev problemov” bo verjetno pomembno razumevanje, absolutno pa ne bo dovolj, tako kot tudi ne bomo daleč prišli z idejami, kako bi se teh neprijetnih čustvenih stanj enostavno kar znebili.
Eden izmed energijskih zakonov pri notranjem delu je ta, da pot do prijetnih občutkov vodi preko dela in transformacije neprijetnih občutkov.
Kako to, da ljudje toliko pozornosti namenjamo svojemu videzu, dosežkom in zunanjemu vtisu, medtem ko se lastnemu občutenju pogosto tako uspešno izogibamo? Kako to, da je neskončno bolj pomembna dolžina trepalnice, kako je pristrižena brada, kakšen je naslednji piercing, kakšno obliko ima moja rit in koliko špeha mi (ne) visi preko pasu…. kot pa, kako občutim svojo prizemljenost in kako globoka je; kako se lahko umirin in kakšna je izkustvena kvaliteta te moje umirjenosti; kje v telesu zaznavam notranjo moč; kako lahko odprem srce danes v primerjavi s tem, kako je bilo odprto dve leti nazaj; kako se počutim, ko ženi pogledam v oči…. Kako to, da pri otroku bolj cenimo šolske ocene in športne rezultate in ure na violini in vse druge uspehe kot pa njihovo notranje doživljanje, njihov notranji svet, ki je popolnoma nekaj drugega kot povprečje in število medalj? Kako to, da se v družbi ob vsaki priložnosti ne pogovarjamo o občutkih, vedno pa povemo, kam gremo na dopust?
Gre za naše ukvarjanje z idealizirano sliko tega, kako bi stvari “morale” biti, namesto da bi bilo ukvarjanje usmerjeno vase, medtem ko bi mi raziskovali, spoznavali sebe in svojo avtentičnost ter avtentičnost drugih.
Avtentičen jaz ali idealiziran jaz?
Možna energijska diskrepanca med avtentičnim jazom in idealiziranim jazom je eno najglobljih notranjih neravnovesij, ki pomembno vpliva na naše celostno počutje in stanje.
Avtentični jaz zajema našo resnično naravo – potrebe, čustva in hrepenenja, želje… medtem ko idealizirani jaz nastane kot zaščitna prilagoditev, ki se leta in leta oblikuje ob zunanjih pritiskih in pričakovanjih, ki ne podpirajo impulzov našega avtentičnega jaza. Idealizirani jaz v veliki meri temelji na strahu pred zavrnitvijo in zapustitvijo, posledično pa nosi temu primerne vsebine:
- pričakovanja,
- zahteve in do sebe in drugih,
- slike o tem, kaj je prav in kaj narobe, etc.
Avtomatizirana prizadevanja za ohranjanje idealiziranega jaza – da bi ugajali okolici in s tem zadovoljevali realna ali ponotranjena pričakovanja drugih – ustvarjajo stalne notranje napetosti. Še bolj subtilna in pogosto povsem spregledana pa so prizadevanja, s katerim ta lažni jaz vzdržujemo sami pred sabo. Človek je v tem postal mojstrski – v prilagajanju mimo svoje pristnosti.
Omenjene dinamike vodijo v stresni odziv. Nenehna notranja (čustvena, mentalna, energijska) napetost vodi v aktivacijo simpatične veje živčnega sistema ter se somatizira, se pravi se pokaže na telesnem nivoju in sicer kot mišična napetost, kot občutek pritiska v prsnem košu, stiskanja okoli pljuč, etc. Sčasoma lahko to vodi do kroničnih težav in telesnih bolezni. V telesnih psihoterapevtskih pristopih rečemu temu tudi telesna blokada – kronična napetost v tkivih, ki odraža predhodni psihični, čustveni konflikt.
Ob še poglobljenem odmiku od svojih pristnih impulzov pa se lahko somatizacija še poglobi, ko se aktivira dorzalni del parasimpatičnega živčevja, kar vodi v telesno otopelost, disociativna stanja in seveda vrste drugih mentalnega dogajanja kot je npr. overthinking, miselna megla, etc., kar vse spada v kategorijo mentalnih blokad, kjer sicer najdemo vsidrana prepričanja, vedenje kaj je prav in narobe, pozitivno in negativno, nezmožnost zavzemanja drugih perspektiv ipd.
Vse te blokade so v svojem bistvu energijske blokade. Vzhodnjaki npr. govorijo o dveh oblikah energije v telesu, in sicer o energiji, ki se pretaka pa telesu in o energiji, ki je vezana prav v blokadah.
Čustvena blokada
Medtem ko večina ljudi dovolj dobro pozna mentalne in telesne blokade, pa so jim čustvene blokade pogosto zelo tuje.
Mišično napetost kot telesno blokado je recimo enostavno prepoznati, saj so lahko različne napetosti vzrok bolečinam, bolečine pa potem hitro okupirajo naš notranji fokus in tipično zelo motijo vzdrževanje prej omenjene idealizirane slike. Podobno je recimo z overthinkingom ali pa z možgansko meglo, saj preprečujeta “normalno funkcioniranje”, kar pomeni “normalno delo” in s tem z lahkoto zmotita vzdrževanje idealizirane slike.
Za čustvene blokade lahko v grobem rečemo, da so posledica odsotnosti čutenja.
Problem, ki takoj nastane iz vidika notranjega dela in terapije je ta, da je odsotnost čutenja v družbi opevana kvaliteta. Še posebej “zaželjeno” je recimo ne-čutenje ali ne-občutenje straha, sramu, žalosti ali jeze, kar je v določenih družbenih kontekstih in situacijah visoko pohvaljene kvaliteta, cenjena lastnost.
Čustvena blokada je recimo tudi to, da imam za občutenje določenih čustev notranjo toleranco in dovoljenje, za druga pa ne. Za moške velikokrat velja, da ne smemo jokati, kar pomeni, da je izraz žalosti prepovedan, če smo pa jezni, pa je kao ok. Ali še zaplet naprej: veliko moških bo o tem, da so čustveni, govorilo zgolj takrat, ko začutijo prijetne, ljubeče občutke, medtem to, da so jezni, sploh ne dojemajo v smislu, da so čustveni.
Čustveno pretočen človek je torej nekdo, ki zaznava in prepoznava celo paleto čustev in jih situacij primerno tudi izraža oziroma izrazi.
V duhu energijske pretočnosti bi lahko rekli, da bi moralo biti vsakomur v interesu, da bi raziskoval svojo čustveno pokrajino v vsej pestrosti, in to mislim v feelingu, tako da to pestrost občutimo. V tem smislu je pomembno usmerjati pozornost na dve stvari:
- razvijanje zavedanja in sposobnosti prepoznavanja cele palete čustev ter
- razvijanje kapacitete za doživljanje večje čustvene intenzivnosti.
Zanemarjanje čustev? Gorivo za telesno in mentalno napetost!
Čustva so naravni del humane biopsihološke realnosti. Niso pa lastna le nam, ampak tudi živalim.
Čustva so biokemični procesi, ki naredijo dvosmerni most med telesom in umom. Telo ni pasivno v smislu da samo sprejema informacije iz možganov, ampak aktivno sodeluje pri procesiranju čustev. Candace Pert (1946 -2013) , ameriška nevroznastvenica, je uvedla pojem “molekule čustev” in pokazala, kako čustva nastajajo povsod po telesu, kjer so prisotni receptorji za nevropeptide, ki se jih smatra kot biokemične substrate čustev. Nevropeptidi in njihova mreža tvorijo “psihosomatsko” mrežo,” biokemični procesi, ki so v ozadju nastanka čustev in občutkov, pa lahko vplivajo na vsako celico telesa, posledično na vsa tkiva in organe.
V naših možganih so namreč kemične snovi, povezane s čustvovanjem, povezane s kemičnimi snovmi, ki sodelujejo pri miselnih procesih, kar samo pomeni, da se misli in občutki prepletajo med sabo. Procesi v možganih vplivajo na telo, ki se odzove z uravnavanjem osnovnih telesnih funkcij, kot so srčni utrip, krvni tlak, prebava, imunski odziv, mišični tonus in celo telesna temperatura. Čustva in občutki služijo kot signal, ki telo pripravi na odzive na dogajanje v okolju, v ozadju pa ta proces pogosto sproži nevrocepcija, nezavedna in avtomatska zaznava varnosti ali nevarnosti v okolju. Skratka, telo se na čustva odzove; brez telesa pa ni akcije!
Dejstvo je, da ljudje absolutno lahko vplivamo na telo tudi z močjo volje, brez da se oziramo na čustva in občutke. Kot rečeno, je ta način delovanja v naši družbi visoko čislan in cenjen, v določenih okoljih celo pričakovan ali zahtevan. Obstaja pa velika razlika med tem, da človek situacijsko izklopi čustva in občutke (npr. reševalci, ko pomagajo ponesrečencem) in med tem, da je to ustaljen, kroničen način delovanja, znotraj katerega čustva ne pridejo na vrsto nikoli in se jih ne naslavlja. Tovrstno delovanje je zelo daleč od optimalne energijske učinkovitosti, hkrati pa vzrok za ogromno kroničnih telesnih in mentalnih napetosti, ki prej ali slej tudi izbruhnejo na plano v obliki telesnih obolenj ali “nepojasnjenih” psiholoških stisk.
Pomembno je, da se zavedamo, da so čustveni procesi ne samo biokemični, ampak energijski procesi. Za čustvene procese namreč potrebujemo energijo. Pretvarjati se, da čustva ne obstajajo, je torej že iz energijskega, kaj šele iz doživljajskega vidika, norost. Energija ima enostavno to lastnost, da se lahko pretvarja iz ene oblike v drugo in ko so čustva zatirana, ignorirana oz. odcepljena, se energija, ki bi morala teči skozi telo, zaustavi in nakopiči. Tako se ustvarijo energijske blokade, ki se največkrat pokažejo v preintenzivnem razmišljanju, ko se nam ta energija nakopiči v možganih, ali pa v mišični napetosti, ko tkiva zadržujejo energijo čustev.
Zato je za čustveno pretočnost izjemnega pomena sposobnost zaznavanja, prepoznavanja in ustreznega izražanja celotne palete čustev. Pri čustveno pretočnem človeku energija ne bo zastajala v telesu, ampak bo zvezno in vzajemno prehajala med telesom in možgani – med zaznavanjem, občutenjem, razmišljanjem, voljo ter akcijo. Ko smo čustveno pretočni, se počutimo in smo notranje poravnani. Ljudje, ki so razvili sposobnost, da so in v zavestnem stiku s svojimi čustvenim dogajanjem in hkrati s čustvi drugih, pa so edino lahko zares prizemljeni.
Več kot samo dober ali slab dan: paleta čustev v ozadju
Velikokrat slišim, da ljudje rečejo, kako “slab dan” imajo, ali pa kako “dober dan” imajo. Tu nastane največkrat že prvi problem. Ljudje pogosto ne razumemo, da imamo vedno in v vsakem trenutku lahko opravka s celo paleto čustev, s tem, da ljudje pogosto svoje notranje čustveno stanje diferencirajo kot »slabo« ali »dobro«. Izrazi kot so “slab dan” ali “dober dan”, so pravzaprav poskus opisovanja prijetnih ali neprijetnih občutkov, ki jih posameznik projicira na določeno časovno obdobje, recimo dan.
Pomemben korak naprej v smislu globljega čustvenega stika s sabo in razumevanja sebe je gojenje osnovne diferenciacija notranjega čustenega dogajanja. Ali v tem trenutku občutim prijeten ali neprijeten občutek je nekaj, kar je smiselno nadgraditi. Če otroke v vrtcu še učimo prepoznavati neka osnovna čustvena stanja kot so veselje, strah jeza in žalost pa je kasneje za odraslega pomembno samo to kaj naredi in ne kako se je ob tem počutil. Kolikokrat ste doživeli, da so v šoli dali pozornost na vaše občutke ali da so čustva otroka v neki situaciji igrala isto vlogo kot to, kar otrok stori?
Realnost je največkrat ta, da se izogibanje pozornosti čustvenim stanjem z odraščanjem in odraslostjo le še ojačuje, čustva pa se tlačijo in tlačijo, hkrati pa pomembne postajajo življenjske navade, kako čustva v različnih situacijah kontrolirati, ne pa jih občutiti, poslušati, sprejemati in jih vkomponirati v celostno sliko dogajanja in v akcijo, ki iz tega sledi… Občutke se tako lahko “utopi” (alkohol, droge, hrana, seks…), lahko se o vsem zgolj sterilno razmišlja in analizira (življenje v umu), lahko se neprestano dela (da niti ne nastane notranji prostor, kjer lahko čustva pridjeo do izraza) ali pa se spektru čustev izogne s pomočjo površinske spiritualnosti (ko je npr. spodbujana “samo ljubezen” ter “pozitivna” in “lepa” čustva sreče, radosti, ekstaze, sočutja, etc.).
Vse to naredi veliko notranjih problemov, pogosto zelo po nepotrebnem. Vedeti namreč moramo, da je določen delež izogibanja čustvom vedno povezan s psihološkimi ranami in v tem primeru je izogibanje čutenju zaščitni mehanizem (ki ga razgradimo s pomočjo terapije in skozi celovito notranje delo). Dodaten problem pa potem naredi socialna spodbuda in idealizacija k kontroli čustev, in pomembno je, da se vsak od nas zaveda, kje je že bil občutljiv za te dodatne vplive, da se jim lahko v prihodnje izogne…
Ko imamo težave prepoznati več kot “slabo” in “dobro” počutje, je za začetek lahko koristno, da si kot pomoč vzamemo eno izmed klasifikacij čustev in poskušamo z njeno pomočjo prepoznati svoja notranja stanja.
Eno bolj znanih klasifikacij čustev je razvil Robert Plutchik, njegov model pa temelji na ideji, da obstaja osem (8) osnovnih čustev:
- radost,
- žalost,
- strah,
- jeza,
- zaupanje,
- gnus,
- presenečenje in
- pričakovanje.
Ta klasifikacija upošteva, da ima lahko vsako čustvo različno intenziteto, ki teče od blage do visoke. Tako bo npr. višja intenziteta nezadovoljstva prerasla v gnus, še višja pa v odpor.
Razumevanje čustvene palete nam pomaga, da smo bolj povezani sami s sabo in s svojim notranjim svetom ter da se v čustveno zahtevnih situacijah odzivamo ustrezno in bolj zavestno.
Plutchikov model klasifikacije čustev ima za osnovo biološki model, kar pomeni, da ima vsako čustvo v biološkem smislu svoj pomen. V tem smislu so čustva sporočila, ki obstajajo zato, da nam sporočajo nekaj preživetveno pomembnega.
V principu vsako čustvo nosi dve zelo pomembni informaciji:
- usmeri našo pozornost na priložnost ali nevarnost
- nas energetizira za premik k nečemu ali stran od nečesa
8 osnovnih čustvenih stanj po Plutchiku
Zaznavanje in prepoznavanje čustev nam lahko v tem smislu tako pomaga pri odločanju. Lahko se nam zgodi, da bo recimo čustvena komponenta, ki smo jo zaznali v neki situaciji, povsem v nasprotju z mentalnim pričakovanjem; takrat se moramo naprej soočiti s tem notranjim konfliktom.
Ko uspemo v določeni situaciji čustvene signale in mentalna pričakovanja aktivno notranje poravnati in ju ustrezno nadgraditi v smiselno akcijo, običajno naredimo poravnano in prizemljeno odločitev.
V tem smislu je zato dobro poznati vsaj osnovne biološke in fiziološke funkcije osnovnih čustev.
Vsako od čustev je namreč pomemben del našega preživetvenega mehanizma in nam pomaga pri prilagajanju na okolje ter nas pripravi na ustrezne telesne in vedenjske odzive. Pa poglejmo vseh osem (8) čustvenih stanj!
- Biološka funkcija radosti oziroma ☺️ veselja je spodbujanje socialnih vezi in povezanosti, krepitev motivacije za ponavljanje prijetnih dejanj in povečanje občutka varnosti. V fiziološkem smislu veselje sprosti telo s tem, ko se izloči dopamin, serotonin in oksitocin. Posledično se srčni utrip umiri, mišice se sprostijo, oči postanejo sijoče in na obrazu se pojavi nasmeh.
- Nasprotje radosti je 😥 žalost, ki spodbuja umik in refleksijo, pritegne podporo drugih in omogoča čustveno predelavo izgub in s tem pomaga pri prilagoditvi na nove okoliščine. V fiziološkem smislu žalost znižuje serotonin in dopamin. Temu sledi upad energije, upočasni se srčni utrip, poveča se solzenje oči, mišična napetost upade in poveča se občutek teže v telesu.
- Biološka funkcija 😱 strahu je sprožitev odziva za preživetje. Gre za stresni odziv “boj, beg ali zamrznitev”, pri čemer se izostrijo čuti in poveča pripravljenost na nevarnost. V fiziološkem smislu se ob strahu sprosti adrenalin in kortizol, kar pospeši srčni utrip, dihanje postane hitrejše, zenice se razširijo in krvni pretok se usmeri v mišice za hitro reakcijo. Strah nas bo največkrat usmeril v beg stran od problema in nevarnosti.
- Nasprotje strahu je 😡 jeza, ki nam omogoča postavljanje meja in zaščito pred nevarnostmi ter mobilizira energijo za spopadanje z izzivi. V fiziološkem smislu jeza poveča raven adrenalina, kar posledično dvigne srčni utrip, poviša krvni tlak in napetost v mišicah. Jeza nas bo največkrat usmerila v boj s problemi in nevarnostmi.
- Biološka funkcija 😌 zaupanja je spodbuje sodelovanja in socialne povezanosti in omogoča občutek varnosti v medosebnih odnosih. V fiziološkem smislu zaupanje poveča sproščanje oksitocina in zniževanje kortizola, kar posledično umiri srčni utrip, nam da občutek toplote v telesu in občutek sproščenosti v mišicah.
- Nasprotje zaupanju je 🤢 gnus, ki nas zaščiti pred potencialno nevarnimi ali strupenimi snovmi in tako se posledično izognemo nevarnim situacijam ali ljudem. V fiziološkem smislu gnus aktivira parasimpatični del živčnega sistema in sproži slabost, krči želodec, zmanjša slinjenje in naguba nos. Gnus bo v telesu sprožil refleks odmika ali impulze, ki bodo telesu pomagali znebiti se toksičnih elementov.
- Biološka funkcija 😵 presenečenja je hitra preusmeritev pozornosti na nepričakovane dražljaje. V fiziološkem smislu presenečenje razširi zenice, dvigne obrvi, sproži hitro sproščanje adrenalina, poveča srčni utrip in za kratko zaustavi dihanje kar nam omogoča hiter odziv in prilagoditev na novo nastalo situacijo.
- Nasprotje presenečenju je 😋 pričakovanje, ki spodbuja načrtovanje in prilagajanje na prihajajoče dogodke. V fiziološem smislu pričakovanje poveča raven dopamina, rahlo poveča srčni utrip in usmeri pozornost na cilj ter krepi motivacijo za doseganje ciljev, posledično je telo v stanju priprave in osredotočenosti.
Posebna razširitev tega kolesa čustev so t.i. Plutchikove diade, ki prikazujejo kombinacije osnovnih čustev glede na njihovo medsebojno bližino v čustvenem kolesu.
Teh osem osnovnih čustev se lahko med seboj poljubno kombinira in s tem dobimo kompleksnejša čustva in občutke.
Primarne diade so kombinacija dveh neposrednih sosednjih čustev na kolesu. Na ta način dobimo nova in kompleksnejša čustva. Sekundarne diade so tako kombinacija čustev, ki sta eno mesto narazen (nista neposredna soseda) in tercialne diade so kombinacije čustev, ki sta dve mesti narazen. Naprimer, kombinacija jeze in gnusa se izrazi kot prezir, kombinacija strahu in veselja lahko da krivdo, ko kombiniramo strah in gnus pa dobimo sram.
Ker prav slednja čustvena stanja velikokrat občutimo, hkrati pa ljudje največkrat nimamo dovoljenja, da bi jih primerno izražali, jim je poleg osnovnih čustev smiselno dati še posebej pozornost.
Krivda, sram, prezir
Krivda se pojavi, ko zaznamo, da smo s svojim dejanjem škodovali nekomu drugemu oziroma smo kršili ponotranjene moralne norme. Biološka funkcija krivde je vezana na korekcijo odnosov in preprečevanje ponavljanja vedenja, ki bi lahko škodovalo skupnosti ali lastnemu položaju v družbi. Zato krivdo kot obliko vplivanja na sočloveka srečamo tudi v manipulativnih odnosih. Na fiziološki ravni pa krivda poveča izločanje kortizola, pospeši srčni utrip, spremlja jo lahko občutek teže v prsih ali želodcu, značilo je tudi umikanje pogleda. Pomembno pa je ločiti tudi med naravno krivdo in toksično krivdo; toksična krivda ne izhaja iz realne odgovornosti za škodo, ampak iz ponotranjenih sporočil, ki manipulirajo posameznika zaradi njegovih občutkov, čustev, celo obstoja. Krivda se sicer običajno nanaša na dejanje (“naredil sem nekaj slabega”), medtem ko se sram, ki ga bomo pogledali v nadaljevanju, nanaša na človeka in njegovo identiteto (“sem slab človek”).
Krivdi sorodno čustvo je torej sram, ki je zelo problematično čustvo v smislu, da je po naših izkušnjah pretežno toksično. Je rezultat kombinacije strahu (pred zavrnitvijo) in gnusa (do sebe ali svojega vedenja), ki ju ponotranjimo v situacijah, ko smo bili deležni prezira s strani drugih ljudi. Sram je le v majhnem obsegu lahko regulativen in nekako pomaga ohranjati povezanost z drugimi. Biološka funkcija sramu je v tem smiselu zmanjšati tveganje za socialno izključitev in spodbujanje vedenja, ki ohranja pripadnost določeni skupnosti. Recimo: postane mi nerodno in zardim, ker sem nekaj rekel in prizadel sočloveka, ampak lahko to popravim. V fiziološkem smislu sram zniža srčni utrip, poveča občutek vročine v obrazu tako, da zardimo, spusti se pogled in upogne drža. Naravni sram je začasno, situacijsko čustvo, ki usmerja vedenje, zelo pomembno pa je, da ga ločimo od toksičnega sramu, ki pomeni globoko prežetost s prepričanjem, da je z nami nekaj narobe, da smo “grešni”, “pokvarjeni”, celo “zli” in v temelju “pokvarjeni.” Ob prisotnosti toksičnega sramu se lahko izredno poveča želja po umiku iz kontakta ob hkratni nezmožnosti premika telesa. Toksični sram izvira iz ponotranjenih izkušenj dolgotrajnih kritik (sramotenja kot psihološke zlorabe), čustvenega zanemarjanja ter fizičnih in spolnih zlorab. Toksični sram tako srečamo pri vseh kompleksnih travmah in tvori, skupaj s toksično krivdo, tudi centralno čustveno dinamiko travm.
Prezir občutimo, ko je neko vedenje, določena oseba ali skupina ljudi v neskladju z našimi idealiziranimi pričakovanju ali moralnim kompasom. V tem smislu nam omogoča distanciranje od tistega, kar ocenjujemo kot manjvredno, zavrženo ali nevarno za našo osebno integriteto. Prezir ima pomembno vlogo tudi v hierarhijah in povezavah znotraj skupin. V problematični obliki se uporablja za manipulacijo drugih in ne le da signalizira zavračanje nečesa, ampak je usmerjeno na degradacijo drugih in različnih. Evolucijsko gledano lahko vodi do izključitve posameznika iz skupnosti.
Užitek in ljubezen
Kljub vsej preglednosti in notranji logiki pa Plutchikova shema ne zaobjema vseh čustvenih in afektivnih stanj, ki jih ljudje doživljamo, hkrati pa na nek način tudi poenostavlja kompleksnost človekove čustvene izkušnje.
Od prijetnih občutkov je pomembno omeniti tudi užitek, ki pa ni uvrščen niti med osnovna niti med kompleksnejša čustva v Plutchikovi shemi, saj ga model obravnava predvsem kot rezultat ali spremljevalec določenih čustev, ne pa kot ločeno čustvo z lastno evolucijsko funkcijo.
Užitek je povezan z iskanjem posebne aktivacije celotnega telesa in nagrajevanja in je pogosto prisoten ob čustvih, kot so veselje, zaupanje, ljubezen ali navdušenje. Uživanje v nečem prijetnem nas spodbuja k ponavljanju vedenja, ki je koristno za naše preživetje in dobro počutje. Na biološki ravni deluje užitek kot signal, da so naše osnovne potrebe zadovoljene (hrana, seks, družbeni stiki), kar ohranja ravnovesje telesa in duha. V fiziološkem smislu se ob občutenju užitka, sproščata dopamin in serotonin, ki ustvarjata občutek zadovoljstva, sreče in sproščenosti. Drža telesa je bolj sproščena, dihanje je globoko, v telesu občutimo prijetno stanje brez napetosti.
Za konec si poglejmo še 🥰 ljubezen, ki se lahko pojavi kot kombinacija radosti oziroma veselja, zaupanja in strasti.
Plutchik ljubezen obravnava kot vrhunski izraz pozitivnega čustvenega stanja in globoke povezanosti z drugim človekom. Biološko gledano igra ljubezen ključno vlogo pri čustveni in socialni povezanosti, kar je bistvenega pomena za preživetje vrste. Čustvena povezanost z drugimi posamezniki zagotavlja podporo, zaščito in možnost za sodelovanje, kar povečuje možnosti za preživetje in uspešno vzgojo potomcev. Ljubezen je ključna za vzdrževanje družinskih in partnerskih odnosov ter ustvarjanje varnega okolja za otroke. V fiziološkem smislu se, ko smo zaljubljeni ali občutimo ljubezen, v telesu sproščajo oksitocin, dopamin in serotonin, ki spodbujajo občutke sreče, zadovoljstva in povezanosti. Poviša se srčni utrip, prijetna toplota v prsih, pojavi se občutek lahkotnosti v telesu in občutek harmonije in povezanosti s partnerjem.
Čas, da se vrnemo k sebi
Ukvarjanje z našo notranjo čustveno realnostjo nam bo prineslo kar nekaj dobrih stvari.
Ob smiselnem celovitem notranjem delu lahko hitro ugotovimo, da čustva in občutki niso naš sovražnik, ampak nepogrešljiv zaveznik pri iskanju našega izgubljenega avtentičnega jaza. Čustva so notranji zemljevid, ki nas vodi po pokrajini življenja, ki je včasih razburkano in težko, drugič svetlo in pomirjujoče.
Kadar čustva in občutke potlačimo ali zanikamo, ta ne izginejo. Mi sicer funkcioniramo naprej, čustva pa se shranijo v našem telesu – zapakirajo se v mišice, omejijo nam dih in ugasnejo iskrice v očeh.
Čustvene blokade tudi niso šibkost. So posledica dolgotrajnega prilagajanja in preživetvene strategije, ki so nam morda nekoč pomagale, zdaj pa nas oddaljujejo od pristnega stika s seboj in drugimi. Zato je čas, da jih transformiramo in dobljeno dodatno energijo usmerimo v stvari, ki sledijo našemu poslanstvu.
Dobra novica je, da ima vsak od nas priložnost in moč, da počasi začne odklepati ta vrata. Vsak globlji dih, vsaka bolj svobodna in iskrena misel, vsako varno srečanje z drugim človekom je lahko izjemno pomemben korak na tej poti. Paleta čustev, ki jo nosimo v sebi, je bogata in v nas nista le ugodje ali neugodje ali pa sreča in žalost, še manj pa »slab« ali »dober dan«. V nas so pisani odtenki pričakovanja, ranljivosti, nežnosti, poguma, zmedenosti, radosti, sramu, moči… In prav vsi ti občutki so pomembni in vsi so vredni naše sočutne in ljubeče pozornosti.
Vsak od nas je sam odgovoren za svoje notranje čustveno stanje. Ko se začnemo enkrat resnično zanimati za svojo notranjo pokrajino in gojiti stik z njo, postanemo veliko bolj pretočni, bolj prisotni, bolj živi. In prav to je eden izmed najlepših darov, ki jih lahko damo sebi in tudi drugim:
Ne “popolnost”, ampak pristnost. Ne kontrole… ampak pretočnost.
V naši notranji pokrajini ni slabih ali dobrih, pozitivnih ali negativnih, pravih ali napačnih občutkov… je le življenje, ki želi steči in teči skozi nas. Zato kar pogumno, in nikakor se ne boj začutiti sebe.
Tvoja čustva niso težava… tvoja čustva so tu zato, da ti pomagajo polno živeti.
Čustva so magične molekule v nas in hkrati so skrivnostni ključ, ki odklepa lepoto življenja in vse odnose, ki si jih želimo imeti, tako kot zapira vse odnose, ki jih ne želimo več gojiti. Čustva so namreč lepilo v odnosih in brez čustev ni iskrenih, toplih, zadovoljujočih odnosov, tako kot ni selekcije tega, kakšni odnosi so varni za nas in kateri ljudje so podporni za nas. Čustva nam v temelju pomagajo ustvariti odnose, ki jih je marsikodo od nas od nekdaj želel imeti, ni pa vedel, kako jih doseči in ustvariti. No, ena od skrivnosti so gotovo čustva… in sobivanje z njimi – najprej pa s svojimi! Čustva so pot.
Koristno!
Čustva in občutki niso naš sovražnik, temveč nepogrešljiv zaveznik pri iskanju izgubljenega avtentičnega jaza. So zemljevid in hkrati pot nazaj k sebi. Ko jih potlačimo ali zanikamo, ne izginejo, temveč se shranijo v telesu in ustvarjajo čustvene blokade. Čustveno pretočen človek je tisti, ki zna situaciji primerno zaznati, prepoznati in izraziti široko paleto čustev. Razumevanje te notranje palete nam pomaga, da smo bolj povezani s sabo ter da se v čustveno zahtevnih situacijah odzivamo bolj ustrezno in zavestno.
* Samo je Core Energetics telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu NICE – Netherlands Institute of Core Energetics in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg individualnega in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme Grounding Fundamentals.
