Pasti pri delu s telesom

Skozi študij, moje lastne izkušnje, praktično delo s klienti in opazovanje drugih pri delu sem se naučil (in se še učim) ne le kako delati s telesom, temveč tudi kako se s telesom ne dela, kaj niso najboljši pristopi. S tem zapisom bi te rad opolnomočil in opozoril na pomembne vidike dela s telesom, da boš lahko s kritično presojo poiskal/-a take pristope, ki bodo zate dobri in zdravilni, namesto da bi povzročili dodatno zmedo ali celo škodo.

Dejstvo je, da sta telo in telesni razvoj skozi celo življenje neločljivo prepletena z vsemi vidiki našega življenja. Otrok skozi gibanje, dotike in telesne občutke oblikuje svoja prva doživljanja in prve izkušnje o sebi in svetu. Izzivi in ovire, na katere naleti, oblikujejo njegov pogled na življenje, njegovo čustveno realnost in vedenjske vzorce, ki jih pelje s sabo v odraslo dobo. 

V odraslosti nam ozaveščen, torej zavesten stik s telesom in spektrom njegovih stanj in občutkov, omogoča dostop do naše celostnosti. Skozi branje informacij o okolju, ki v naše telo prihajajo skozi čute, skozi ozaveščanje nezavednih psihičnih vsebin in preko sproščanja potlačenih čustev naše telo podpre integracijo različnih vidikov sebe in našega bivanja. Stik s telesom nam pomaga obnoviti povezavo z našo pristno vitalnostjo. Različne oblike dela s telesom, kjer smiselno prepletamo mentalno, čustveno, telesno in spiritualno v nas, so tako lahko globoko transformativne. 

Vendar pa delo s telesom prinaša hkrati tudi številne pasti. Te pasti pogosto spregledamo – tako tisti, ki se podajajo v tovrstne procese, kot tudi tisti, ki jih vodijo.

Moje izkušnje pri delu s telesom in telesno psihoterapijo

Ta članek pišem iz svojih lastnih izkušenj, zato jih bom uvodoma malo bolj podrobno opisal. V zadnjih petnajstih letih je telesna psihoterapija center mojega dela in zanimanja. Moje trenutno psihoterapevtsko delo temelji na širokem, celostnem razumevanju telesnih in psiholoških procesov, za sabo pa imam veliko konkretnih osebnih izkušenj, saj skozi vsa leta poznam sebe ne le v vlogi terapevta, ampak seveda tudi sebe kot klienta.

Najprej sem s telesno psihoterapijo srečal kot udeleženec delavnic, nato kot študent, sedaj pa delam kot terapevt. Glavnino izkušenj – in zaključeno izobraževanje – imam iz telesno psihoterapevtske modalitete Core Energetics. Vzporedno s tem študijem sem se tekom let srečal z drugimi telesno psihoterapevtskimi pristopi kot so npr. Core Evolution, Embodied-Relational Therapy, Pelvic-Heart Integration. Hkrati imam izkušnje s pogovorno psihoterapijo – geštalt, in zaključeno izobraževanje iz integrativne energijske psihoterapije (DEH – Dynamic Energetic Healing). 

Eden osrednjih stebrov mojega dela in tema mojega raziskovanja je tudi koncept prizemjenosti (ang. grounding), kjer je osrednjega pomena biti v stiku s telesom, ter ostati prisoten v telesu in občutenju. Izkušnje imam tudi s psihospiritualnimi pristopi kot so šamanska potovanja, kjer se telo uporablja ne le kot most med zavednim in nezavednim, ampak tudi med vsakdanjo in razširjeno resničnostjo (ang. non-ordinary reality).

Poleg psihoterapevtskega dela pa imam izkušnje s telesnim delom tudi v širšem smislu. Ko sem začel študij Core Energetics sem vzporedno naredil še izobraževanje za poklic maserja, dokončal izobraževanje iz Tuina masaže, kot uporabnik pa sem preizkusil marsikaj, od klasične masaže, shiatsuja, ajurvedske masaže do športnih masaž in Bownove terapije. 

Hkrati imam več kot 30 let izkušenj z različnimi športnimi dejavnostmi. V preteklosti sem treniral kontaktne športe in borilne veščine, ljubiteljsko preizkusil jadralno padalstvo in zelo užival v badmintonu. Trenutno se ljubiteljsko ukvarjam s prostim potapljanjem, ki mi je eden od zelo zanimivih načinov raziskovanja mej telesa, skozi dihanje in regulacijo avtonomnega živčnega sistema. 

Prav vse navedene izkušnje so mi pomagale spoznati, kako je pri delu s telesom najpomembneje eno: da je varno in strukturirano. In to je tudi eden fundamentalnih principov, po katerem delam tudi sam v moji praksi, s svojimi klienti.

Dejstvo je, da lahko nepravilni pristopi k telesu, še posebej ko stopimo iz cone znanega in udobja, sprožijo močne regresivne procese, ki lahko postanejo za nas, če smo brez ustrezne podpore, najmanj neprijetni, lahko pa celo retravmatizirajoči. 

Tovrstni izzivi pri delu s telesom se lahko dejansko pojavijo pri vseh aktivnostih, kjer je telo osrednje, kot mediji – pri katerih intenzivno in aktivno uporabljamo telo ter se učimo nečesa, bodisi sami ali od učiteljev. Ti zadržki in potencialne pasti pri delu s telesom ne vključujejo samo manualnih in telesnih tehnik, temveč tudi druge oblike, kot so skoraj vse vrste športa, tradicionalne in pa sodobne dihalno-telesne prakse, kot so joga, tantra, qi gong, tai chi, ter prakse, ki združujejo dihanje s gibanjem, na primer kontaktna improvizacija in ekstatični ples.

Preden nadaljujem z opisom možnih pasti pri delu s telesom pa naj kot telesni psihoterapevt napišem le še to, da opažam, da ljudje pogosto ne ločijo med “delom s telesom” in tem, kaj je pravzaprav telesna psihoterapija. Če se zanimaš za psihoterapevtsko delo s telesom je smiselno poznati razliko med telesno psihoterapijo in ostalimi pristopi k delu s telesom. Podobno kot ukvarjanje z rekrativnim tekom ni delo na sebi tudi čuječe dihanje še ni telesna psihoterapija. Če si želiš bolj razjasniti razlike, lahko najprej prebereš članek Izkušnja telesne psihoterapije je pot globoke preobrazbe.  V tem članku med drugim opišem razliko med telesno psihoterapijo v okviru Evropske zveze na telesno psihoterapijo EABP (in samostojno modaliteto znotraj Evropske zveze za psihoterapijo EAP) in drugimi oblikami psihoterapije, ki lahko vključujejo tudi delo s telesom, vendar ne sodijo v družino telesnih psihoterapij. Pojasnim tudi, kako se telesna psihoterapija razlikuje od drugih manualnih tehnik in pa somatskih tehnik (npr. rebrthing, različnih oblik izrazbega plesa, TRE tehnike, Fendelkreis, somatsko doživljanje, bioenergetske vaje).

—

V nadaljevanju bom torej opisal ključne možne pasti pri delu s telesom, pri tem pa bom prepletal izkušnje povsem iz področja telesne psihoterapije kot tudi širše (iz športa, zdraviteljstva, masaž, etc.) Ko bo govora o terapevtskem delu bom to opisoval skozi prizmo odnosa med “terapevtom” in “klientom”. Ko pa se bom dotikal širšega polja dela s telesom, bom to opisoval skozi prizmo odnosa med “izvajalcem” in “uporabnikom”. Razložil ti bom, kako se stvari pri delu s telesom med sabo prepletajo in ti hkrati nanizal nekaj smernic, na kaj je pametno biti pozoren, ko se spuščaš v delo s telesom. 

1. Delo na telesu lahko sproži regresivne procese

Regresija je značilen pojav v psihoterapevtskem procesu, ki ga pravzaprav pri našem delu v dobrem pomenu besede pričakujemo, saj je del zdravljenja. Je stanje, v katerem se klient mentalno, čustveno in telesno “vrne” v zgodnejše razvojne faze in pride v stik s svojimi zgodnjimi izkušnjami, ki so bile dolgo časa zamrznjene v telesu in nezavednem spominu. Posebej izrazito pa lahko do regresivnih porivov pride v procesu telesne psihoterapije.

Regresij je več vrst in do njih pride na različne načine. Lahko se sprožijo povsem spontano, lahko pa kot odziv na specifične terapevtske intervence. Regresija se lahko pojavi že skozi pogovor, zelo enostavno pa skozi delo s telesom, saj telo shranjuje implicitne spomine in tako lahko že preprosti dotik s strani druge osebe, specifično sprejet pogled, sprememba vzorca dihanja ali določena drža sproži zakopane občutke, povezane s preteklimi izkušnjami. To se pogosto zgodi, ko se telo začne sproščati, saj se takrat odpira dostop do nezavednih vsebin in prihaja do mikroregresij. 

Primer tega bi bil, ko med navidezno preprostimi vajami za sproščanje naenkrat občutimo spremembo razpoloženja, postanemo tesnobni, zaznamo nedoločeno žalost, jezo, strah ali pa potrebo, recimo potrebo po begu ali po zaščiti. Ti občutki so neprijetni. Lahko zaznamo tudi šibkost v nogah, pritisk v prsnem košu, občutek majhnosti, težavno dihanje, nenadno željo po dotiku in bližini, ipd.

Ljudje v takih primerih zmotno mislijo, da je problem v sprostitveni tehniki sami in da tehnika ne deluje. V resnici pa je ravno sprostitev tista, ki sproži mikroregresivne procese, ki prinesejo na plano neozaveščene ali pa neprijetne občutke, ki jih leta in leta odrinjamo in tlačimo. Telo in psiha v takem trenutku organizirata odpor pred ozaveščanjem, kar je povsem normalen proces, in jih tako v trenutku poizkusita avtomatsko odriniti in potlačiti nazaj, kar pa pelje nazaj v cikel zakrčenosti in napetosti. 

Še posebej pogosto se to dogaja ljudem, ko še ne razumejo dobro svojih notranjih, psihičnih procesov, hkrati pa imajo visoka pričakovanja po “boljšem počutju”, ki naj bi se pojavilo po določenem “telesnem razvajanju” ali sprostitvenih aktivnostih, potem pa ta aktivnost sproži ravno nasproten efekt in “slabe občutke”. 

V psihoterapevtskem kontekstu so regresivna stanja zelo dragocena, saj dajo klientu možnost, da ozavesti in predela globlje psihične vsebine. Ključno pri tem je, da klient ostane v stiku s svojim doživljanjem brez da bi se izgubil v njem. Past pri delu s telesom je lahko, da terapevt s prehitrim, preintenzivnim ali kako drugače neuglašeno intervenco usmeri klinetov proces v smer, ko regresija lahko postane pregloboka, obremenjujoča za psiho klienta in vodi v disociacije. Možno pa je tudi nasprotno, da terapevt s preveč previdnim pristopom nehote zamudi priložnost, da bi klinetu pomagal, da se dotakne globljih čustvenih plasti in razvojnih vsebin. 

Terapevtova naloga je prepoznavanje znakov regresije in uravnavanje intervenc tako, da klient ostaja v svojem območju tolerance. To največkrat pomeni neivazivno, a konstantno ozaveščanje klientove notranje realnosti, ozaveščanje dihanja, iskanje stika s tlemi ter stika skozi glas in besede, skozi jasne verbalne in neverbalne potrditve. Ključno pri tem je predhodno grajenje občutka varnosti skozi varen odnos s psihoterapevtom. 

Ustrezno izobražen terapevt bo imel in potrebno teoretično znanje in lastno praktično izkušnjo z regresivnimi stanji. Resen problem nastane pri neustrezno usposobljenih izvajalcih, ki zaradi pomanjkanja znanja dejansko podcenjujejo kompleksnost regresivnih procesov ali pa se celo sploh ne zavedo, da ta obstajajo in da jih lahko z delom s telesom sprožimo. Posledično seveda ne razumejo, kaj se s človekom dogaja in ne znajo dati ustrezne pomoči in podpore. V takih primerih pride do tki. Dunning-Krugerjevega efekta, ki ga bom podrobneje opisal kasneje in ki ga pri delu z ljudmi na žalost ni prav malo. Na kratko: gre za to, da nekdo z omejenim razponom znanja precenjuje svojo kompetentnost, na primer, oseba, ki dobro pozna neko določeno sprostitveno ali drugo tehniko dela, lahko povsem napačno predpostavi, da bo ta tehnika delovala enako na vsakogar in jo tako nekritično uporablja pri vseh. 

Vedeti namreč moramo, da ni vsaka regresija zdravilna sama po sebi. Če človek vanjo zdrsne brez varnega terapevtskega okvirja, lahko ostane ujet v notranji preplavljenosti, disociaciji ali podoživljanju travmatičnega izkustva, kar lahko vodi v hude čustvene in mentalne stiske.

Zato se v psihoterapiji vedno trudimo najprej ustvariti ustrezne pogoje, v katerih klient lahko čimbolj mirno predela boleče vsebine, ob tem pa hkrati zavestno pomagamo klientu graditi vedno večjo kapaciteto za čustveno, mentalno in telesno samoregulacijo. In v tem je tudi bistvena razlika med psihoterapijo kot kompleksno metodo notranjega zdravljenja od drugih parcialnih tehnik za notranje delo.

Problem regresivnih stanj je ta, da se lahko aktivirajo tudi kasneje, po samem delu s telesom, ne le med delom s telesom. V rednem psihoterapevtskem procesu to ni nujno problem, saj lahko klient regresivno izkušnjo predela na vnaprej dogovorjenih, kontinuiranih srečanjih (ki so značilna za psihoterapijo), hkrati pa ima zaslombo v navezi s psihoterapevtom. 

Veliko večje tveganje v tem smislu predstavljajo ad hoc oblike notranjega dela, predvsem delavnice, kjer se uporablja telo, ni pa opozorila glede tega ali celo podporne mreže za integracijo tega, kar se potencialno lahko odpre na taki delavnici. Če se npr. regresivna stanja pojavijo ob ali po delavnici in je hkrati oseba prepuščena sama sebi ter ni eksplicitno vodena v smeri iskanja dodatne pomoči, lahko ostane brez možnosti ustrezne predelave vsebin in integracije ali pa celo v notranjem kaosu, ki ga ne razume in ne zna reševati konstruktivno. 

Če gre za delavnice, in so le te ustrezno pripravljene, bodo udeleženci o tem predhodno in tudi med samo delavnico ustrezno informirani. Podobno velja tudi za individualne procese dela na sebi. Ko pa tega ni, nam mora kot potencialnim udeležencem že v štartu zaplapolati rdeča zastavica in dobro je razmisliti, v kaj se potencialno pravzaprav spuščamo?

Tveganja regresije pa niso omejena zgolj na psihoterapevtske procese. Obstaja cela paleta aktivnosti, kjer lahko delo s telesom ali vplivanje na telo sproži močna regresivna stanja, pri čemer pa po mojih izkušnjah praktično nikoli ni zagotovljene ustrezne podpore, saj izvajalci nimajo ustreznega znanja za varno vodenje udeležencev skozi te procese ali pa tega enostavno ne vidijo kot del svojega dela. Tu je nekaj praktičnih primerov, da si lahko predstavljaš, kje vse bi se regresije potencialno lahko dogajale:

• Glasno vpitje in dajanje navodil trenerja na varovance v ekipnem športu (pri varovancih lahko sproži boleče odzive na nasilje v otroštvu)
• Dotiki učitelja v šoli, trenerja ali vaditelja pri individualnih in skupinskih športih (pri varovancih lahko sproži neprijetne občutke in spomine na to, kako so ljudje prestopali njihove meje v otroštvu)
• Razni medicinski pregled in posegi – npr. ginekološki pregledi, zobozdravniški pregledi, kolonoskopije, razne MR, CT preiskave, operacije, porodi
• Uporaba psihadelikov kot medicine na različnih obredih
• Intenzivna senzorična obremenitev (npr. bobnanje na šamanskih obredih)
• Nelagodje ob pomanjkanju zraka pri prostem potapljanju (pri potapljaču lahko sproži paniko, ki aktivira regresivne spomine na situacije, ko je oseba občutila ogroženost ali nemoč)
• Globoko dihanje ali daljše zadrževanje določenih položajev (npr. med vadbo joge oseba nenadoma začuti potlačena čustva ali druge neprijetne telesne spomine)
• Telesni dotik pri “navadni” masaži (uporabniku se pojavijo regresivni spomini na pretekle travme ali nezadovoljene potrebe po varnosti in bližini)
• Plesno izražanje (udeležencem se lahko odprejo močna regresivna čustva, ki jih ne znajo in ne zmorejo regulirati, še posebej v skupinskem okolju brez možnosti individualne podpore)
• Zaljubljenost med učenko in učiteljem (na plesnem tečaju se lahko npr. aktivirajo stari vzorci iskanja potrditve in varnosti, povezane z otroškimi izkušnjami odnosa do avtoritete)

Dejstvo je, da ima psiha naravne zaščitne mehanizme in če poslušamo sami sebe, se velikokrat ustavimo in ne nadaljujemo z določenimi procesi. Vedno pa temu ni tako in ko zaščitni mehanizmi iz raznih razlogov ne delujejo, potencialno tvegamo stanja regresije, kar lahko vodijo v disociacije ali celo retravmatizacijo.

Delo na telesu vsekakor odpira vrata v globoke razvojne procese in s tem omogoča zavestno predelavo in integracijo potlačenih vsebin. Se pa zavestna predelava ne zgodi avtomatično, za to je ključna ustrezna podpora pri procesiranju vseh izkušenj, tudi regresivnih. Ustrezna podpora zahteva natančno spremljanje klientovega stanja, zavedanje terapevta o možnih tveganjih določenih intervenc ter sposobnost ustvarjanja varnega prostora, kjer se potencialno regresivna izkušnja lahko predela na način, ki vodi v zdravljenje, ne pa v ponovno slabo izkušnjo – retravmatizacijo.

2. Jasne meje ali kaj je varen terapevtski odnos

Varen terapevtski odnos pomeni stalno ustvarjanje vezi, odnosa in prostora, znotraj katerega lahko klient raziskuje svojo notranjost brez prevelikega ali dodatnega strahu, da bi ob tem izgubil nadzor ali bil ponovno ranjen. To zahteva od terapevta osebnostno zrelost, veliko znanja o psihi in psiholoških procesih ter karakterno primernost za delo. Terapevt mora stalno izkazovati zanesljivost, doslednost, se zavedati lastnih meja in imeti sposobnost držanja strukture dela, ki omogoča dovolj globoko in varno delo. 

Meje, ki jih terapevt drži do klienta, so za klienta bistvene za občutek varnosti in zaščitenosti! 

Jasne meje ohranjajo terapevta v razmejeni, dosledno profesionalni vlogi. Zgolj eden od vidikov mej je npr. ta, da psihoterapevti s klienti nikakor ne vzpostavljamo vzporednih odnosov, bodisi prijateljskih, poslovnih, ljubezenskih, seksualnih ali drugih. Prav tako so v praksi važne časovne, finančne, prostorske in druge meje. To med drugim pomeni, da poteka terapevtsko delo v vnaprej znanem in dogovorjenem časovnem okviru, v znanem prostoru, tudi plačilo je jasno in vnaprej dogovorjeno, hkrati pa terapevt ne vstopa v nobene oblike izkoriščanja klienta ali zlorabe moči.

Ključni elementi varnega terapevtskega odnosa, ki jih lahko prepoznavamo skozi stik s psihoterapevtom so stabilnost, predvidljivost in zanesljivost ter jasna, odzivna komunikacija ob odprtosti ter spoštovanju klientovega doživljanja. 

Poleg osnovne varnosti, ki jo terapevt vzpostavlja z jasnimi mejami in stabilno, zanesljivo, dosledno prisotnostjo, je pomembno tudi to, da se klient lahko znotraj srečanj postopoma poglobi v svoje doživljanje in varno predeluje svoje psihične vsebine. To običajno kaže tudi na dobro energijsko in karakterno ujemanje med klientom in terapevtom, ki je za uspešno delo gotovo pomembno.

Omenjene meje bi morale biti jasne vsem psihoterapevtom, čeprav vemo, da to vedno tudi ne drži. Hkrati pa vseeno lahko domnevamo, da je splošna ozaveščenost glede mej v popvprečju pri psihoterapevtih večja prav zaradi izobraževanja in lastnih izkušenj, ki naj bi jih imeli. To se hitro spremeni, kadar temu ni tako. Prav zaradi nepoznavanja ali odsotnosti jasnih meja s strani terapevtov, pa tudi drugih izvajalcev storitev lahko postane delo s telesom hitro ne le neprijetno, ampak celo škodljivo. 

Pri kakršnemkoli delu z dotikom je nujno, da izvajalec pridobi izrecno soglasje udeležencev. V praksi to pomeni, da se udeleženca vpraša, ali se z določenim dotikom strinja in se mu hkrati ponudi možnost, da si vedno premisli ali da se umakne iz situacije, kadarkoli. Ključno je, da ima udeleženec vedno možnost nadzora v situaciji. 

Čeprav je dotik lahko izjemno zdravilen, saj pomaga pri sproščanju napetosti, omogoča globlji stik s telesom in spodbuja občutek varnosti, ima lahko tudi negativne učinke in to hitro. Lahko je regresiven sam po sebi, lahko je doživet kot invaziven ali pa tudi je dejansko invaziven. Ljudje lahko čutimo do dotika ali ob dotiku odpor, kar lahko nakazuje neodprtost za dotik tukaj in sedaj, ali pa zrcali neprijetne pretekle izkušnje in prekoračiteve osebnih meja. V teh primerih je pomembno, da izvajalec dejavnosti odpor spoštuje (in npr. udeleženca ne sramoti s floskulami “sprosti se”, “vse je ok”, “preveč si v glavi”, kar po mojih izkušnjah sploh ni tako redek pojav).

Seksualni dotik je v vseh okoliščinah zdraviteljskih procesov apriori neetičen in se ga nikoli ne sme izvajati.  

In še nekaj posebej pomembnih primerov slabih meja pri delu s telesom: 

• Neetičnost meje v smislu nespoštovanja razmerja moči: nastane ob npr. “posebnih dogovorih” med udeležencem in izvajalcem, ko npr. izvajalec ponudi udeležencu poseben popust za udeležbo na delavnici v zameno, da mu ta pomaga npr. pri prevodu publikacije ali kako drugače v zameno poslovno sodeluje z njim. 
• Nestrokovna uporaba tehnik: z intenzivnimi telesnimi intervencijami, kot so globoke dihalne tehnike, masaže ali fizični dotik, se sprožijo močne reakcije, ki so lahko regresivne. Če udeleženec ni pripravljen na to in na soočenje s svojim odzivom, se ne zaveda svoje travme ali če izvajalec tega ne zna ustrezno prepoznati in podpreti, lahko takšna izkušnja povzroči retravmatizacijo. Hkrati lahko nekdo s preteklimi izkušnjami spolne ali fizične zlorabe nevede doživi močne reakcije na dotik ali določene telesne vaje. Brez jasnega dogovora o tem, kaj je dovoljeno in kaj ne, lahko izvajalčevo delo postane neprimerno ali celo škodljivo.
• Kršenje osebnih mej: izvajalec, ki uči o partnerskih odnosih, hkrati pa sam nima stabilnega partnerskega razmerja, ne loči med strokovnim in zasebnim ter se zapleta v romantična in seksualna razmerja s svojimi učenkami, ki dobijo skozi tak stik potrditev in zadoščenje, saj so zaradi “posebnega stika” z “gurujem” tudi same nekaj posebnega in so prepričane, da jim tako razmerje omogoča osebno rast in nabiranje posebnih izkušenj. 

3. Dunning Krugerjev učinek ali samozavestna nevednost 

Prav nepostavljanje ali neupoštevanje meja lahko vodi v neprijetne in za udeležence potencialno škodljive situacije. Izvajalci različnih praks dela s telesom, pa tudi marsikateri terapevt, nima povsem razčiščenih temeljnih principov o tem, kako delati varno s telesom, kar kaže na pomanjkljivo razumevanje ali celo nepoznavanje zakonitosti dela in strokovno nekompetentnost na tem področju.

Zanko, v katero se ulovi posameznik z nizkim znanjem ali spretnostmi z določenega področja, ki na tem področju precenjuje svoje sposobnosti, imenujemo Dunning-Krugerjev efekt. Ta efekt pomeni, da posameznik zaradi prenizke kompetentnosti ne prepozna svojih lastnih napak ali omejitev, ampak, prav nasprotno, deluje iz prepričanja, da je bistveno bolj usposobljen kot pa v resnici je. Paradoksalno je, da mu ravno pomanjkanje kompetenc omogoča, da se ne zaveda svojih pomanjkljivosti; Sokratov “vem, da nič ne vem” predpostavlja, da mora pač človek vedeti že marsikaj, da razume razsežnost svojega neznanja. 

Prav zato je pomembno, da se nadaljuje z učenjem, saj lahko le tako pridemo od navdušenega začetka do padca v dolino obupa in negotovost k naraščanju znanja in zavedanja, kar edino vodi v neko trajnostno znanje vse do mojstrstva.

Tako kot ljudje z malo znanja precenjujejo svoje sposobnosti, pa po drugi strani ljudje z visoko stopnjo znanja pogosto podcenjujejo svoje sposobnosti. Implicitno predvidevajo, da je njihovo znanje nekaj vsakdanjega in običajnega ter enako na voljo tudi vsem drugim. Pri tem naredijo napako sklepanja, saj namreč drugi niso isti kot oni ter večinoma niti ne nameravajo vložiti časa, truda in energije v to, da bi razvili določeno stopnjo mojstrstva. 

Narava Dunning-Krugerjev efekta je v tem, da smo mu podvrženi vsi ter da velja za učenje vseh znanj in veščin. Verjetno se vsi strinjamo, da je bistvena razlika v znanju človeka, ko ta odpre pekarno po končanem 4-urnem tečaju peke drobnega peciva v primerjavi s pekom, ki ima prav tako odprto pekarno in je omenjeni tečaj opravil v okviru dodatnega stalnega strokovnega spopolnjevnja. Podobnih primerov srečamo danes na veliko področjih kot npr. v kozmetiki, poučevanju, financah, marketingu, video produkciji, in na žalost, tudi na področju psihoterapije.

Da lahko človek realno oceni svoje zmožnosti na določenem področju je pomembno pridobivanje povratnih informacij, evalvacija in kritična samorefleksija. Tega pa marsikdo tudi ne počne. 

Še posebej tega ne počnejo ljudje na čustvenem in odnosem nivoju, ki pa je absolutno ključen pri kakršnem koli delu s telesom. Ignoriranje evalvacije in kritične samorefleksije svojih lastnih čustvenih procesov in odnosov pomeni ostajanje v stanju samozavestne nevednosti.

Zakaj je delo s čustvi in občutki ključno pri delu s telesom? Predstavljajmo si, da bi radi neko idejo uresničili. Za to potrebujemo akcijo, za akcijo pa telo. Pogosto pa se spregleda, da so most med mislimi in dejanji prav čustva in občutki. Način, kako se človek počuti, direktno vpliva na njegovo vedenje, delovanje in doživljanje – prijetna čustva omogočajo pretočnost in lahkotnost, neprijetna pa lahko povzročijo odpor ali blokado. 

Pri različnih telesnih dejavnostih – klasičen primer bi bil trening športa – se velikokrat zanemarja čustveni vidik in pogosto vsi po vrsti poskušamo telo premagati z voljo, ne da bi pri tem upoštevali svojo notranjo realnost. To povečuje tveganje ne le za poškodbe, ampak tudi za retravmatizacijo, saj v fazi “z glavo skozi zid” delujemo nezavedno ter “si poiščemo” prav take situacije, v katerih prihaja znotraj nas do bolečine. Zavestno delo in soočanje s čustveno neprijetnimi vidiki je zato nujno, da preprečimo ponavljanje starih vzorcev in omogočimo novo rast skozi integracijo.

Pomanjkanje čustvenega zavedanja in odsotnost dela s čustvenim ter relacijskim vidikom bivanja je po mojih opažanjih resnično ključen problem velike večine pristopov k telesu. Če že kdo, dajejo poudarek temu vidiku (ne-telesno izobraženi) psihoterapevti, vendar pa njim pa pogosto zmanjka telesno-akcijski del. Oba vidika sicer združuje telesna psihoterapija, vendar pa se tu pogosto zgodi, da dajo terapevti poudarek bolj ali manj na čustveno-telesno izkustvo, “kaj čutiš” in akcijo, hkrati pa zmanjka mentalnega in čustvenega prostora za smiselno integracijo in psihoedukacijo, ki pa sta bistveni za trajno spremembo, globlje zravljenje in osebnostno rast.

4. Premalo psihoedukacije, pomanjkljiva integracija

Telesna psihoterapija vključuje globoko delo z dihanjem, čustvi in telesnimi občutki skozi različne elemente kot so pozicije telesa, gibanje, terapevtski dotik in telesno občutenje in izražanje čustev. Kakovostna telesna psihoterapija tako ne bo temeljila zgolj na intenzivnih čustvenih doživetjih, temveč bo klienta opolnomočila z razumevanjem tega, kaj se z njim dogaja v občutenjskih procesih in kaj doživlja, ter postopno, smiselno integrirala te izkušnje v vsakdanje življenje. Brez ustrezne psihoedukacije in vodenja lahko klient ostane ujet v telesnih signalih, impulzih in intenzivnih občutkih, ne da bi razumel njihov pomen, jim dal smisel in s tem pridobil večjo notranjo povezanost in bolj celosten občutek sebe. 

Zaradi intenzivne narave dela s telesom se lahko hitro srečamo z izzivi, ki jih brez ustreznega kognitivnega razumevanja pravzaprav težko obvladamo, saj jih ne znamo umestiti nikamor. Telesni psihoterapevt tako ni le nekdo, ki vodi klienta skozi proces, temveč naj bi klientu tudi omogočal, da le-ta gradi razumevanje, kaj se z njim pravzaprav dogaja. Klient s tem postane domač sam s sabo ter lahko kasneje sam prepoznava podobne vzorce in se sooča z njimi. Ključni del vsega tega je tako zagotovo tudi psihoedukacija o: 

• delovanju živčnega sistema, 
• načinih, kako telo shranjuje travmo, 
• osnovah delovanju osebnosti in karakternih strukturah, 
• delu z notranjimi deli (npr. notranji otrok, notranji kritik, zlorabljen del, zaščitniški del, obupan del, moder del, spiritualno jedro, etc.)

Brez ustrezne in kvalitetne psihoedukacije tvegamo, da klient ne prepozna pomena svojih izkušenj in ostaja le pasiven udeleženec intenzivnih čustvenih stanj, ki pa mu same po sebi žal ne prinašajo pozitivne spremembe, ki si jo želi. Tudi zgolj “čuječe opazovanje” ali “radikalno sprejemanje” takih stanj velikokrat ne prinese pomiritve oz. občutka smiselnosti. Kot posledica nezadostne psihoedukacije in pomanjkljive integracije se v praksi tako lahko pojavljata dve skrajnosti:

• Prva je ta, da terapija ne prinese pravega učinka: klient ne zgradi razumevanja, kaj se mu znotraj npr. določenih telesnih vaj ali izkušenj dogaja; nima orodij za umestitev telesnih izkušenj in ostane ujet v nejasnih senzacijah, čustvih, telesnih impulzih. Takšno delo je bolj podobno eksperimentalnemu potapljanju v telo, saj nima jasne smeri niti globljega razumevanja procesov.
• Drugi resnejši problem nastane, ko intenzivne metode sprožijo prehitro in preveč radikalen razpad obrambnega sistema ega, kar lahko vodi v spontano, nevodeno in neterapevtsko regresijo. V skrajnih primerih lahko tak proces sproži močne disociativne epizode, čustvene kolapse in prehode v globlje stiske.

Zato je res zelo pomembna veščina pri delu s telesom pravzaprav zelo dobro znanje izvajalca in njegove lastne izkušnje. Izvajalec mora vedeti, kakšna je primerna regulacija intenzivnosti procesa, mora znati prepoznavati znake potencialne preplavljenosti pri uporabniku in razumeti, kako pravzaprav postopno podpreti razvoj in širjenje kapacitete klienta za zavestno obdelavo, predelavo in integracijo telesnih izkušenj. 

Če ostanemo pri telesni psihoterapiji? Cilj telesne psihoterapije nikakor ne more biti npr. zgolj doživeti intenzivno čustveno ali telesno izkušnjo, da bi “odklenili” zaklenjena čustva, temveč – v kolikor do tega sploh pride – je cilj to izkušnjo pravzaprav umestiti v širši kontekst klientovega osebnega razvoja in življenja ter mu s pomočjo globljega občutenja sebe omogočiti večjo samostojnost in občutek večje notranje stabilnosti.

5. Show ali globoka izkušnja? Katarzičnost dela s telesom in riziko pretiravanja

Ljudje v svet dela s telesom in tudi telesne psihoterapije vstopajo na različne načine. Obiščejo npr. predstavitven seminar ali pa si poiščejo izkušnjo individualnega dela. Nekateri se srečajo s tem povsem naključno. Vsak od teh načinov vstopa v delo s telesom ima svoje prednosti, hkrati pa prinaša specifične izzive in pasti.

Moj prvi stik s telesno psihoterapijo se je npr. začel z udeležbo na predstavitveni delavnici. V tistem času je bila Tina še zelo vpeta v psihodinamsko psihoterapijo, sam pa sem bil še polno okupiran z delom v šolstvu. Tina se je v iskanju novih znanj tako 2010 udeležila prve predstavitvene delavnice Core Energetics v Sloveniji, na njeno priporočilo pa sem se potem naslednje udeležil jaz. Prav na tej delavnici so se mi odprle povsem nove dimenzije zavedanja in doživljanja telesa, hkrati pa me je čustveno res pretresla. V meni je vzbudila veliko vprašanj, zaradi katerih sem potem pravzaprav začel poglobljeno raziskovati tako sebe kot to področje in po več letih študija nato tudi spremenil svoj poklic (več preberi v članku So stvari, ki ti spremenijo tok življenja). 

Iz svoje izkušnje sem videl, da skupinsko delo na delavnicah lahko plava na tanki meji med show-om in avtentično globoko izkušnjo. Zaradi dinamike med člani in povečanega emocionalnega kontejnerja lahko udeleženci v skupini doživijo intenzivne in prebojno močne izkušnje, ki pa niso vse nujno tudi koristne na dolgi rok. 

Predvsem “očiščujoče”, tki. katarzične izkušnje kot so kričanje, udarjanje, intenziven telesni stik z drugimi, intenzivni jok ali močni telesni tresljaji se lahko zdijo – in velikokrat tudi so – zelo osvobajajoče, vendar pa sploh ni vedno tako. Katarzičnost na delavnicah brez dvoma šokira in pritegne pozornost, vendar pa sama po sebi ne da globokega trajnega zdravljenja. Zgodi se lahko, da udeleženec zapusti delavnico z občutkom, da se je “nekaj zgodilo”, vendar nima jasnega razumevanja in ustrezne integracije izkustva. Katarzičnost in intenzivnost lahko povečata verjetnost za pojav spontanih regresij (o tem pišem v prvem delu 1. Delo na telesu lahko sproži regresijo) na delavnici ali po njej, kjer se posameznik v najslabšem primeru znajde v stanju ranljivosti, brez prave opore ali razlage, kaj se mu dogaja.

Sam imam izkušnjo, kaj pomeni, da te prva telesno psihoterapevtska delavnica pretrese in šokira. Delavnico je vodil izkušen Core Energetics terapevt, ki mi je sicer dal ravno prav razlage za moje čudenje in za mojo glavo, da sem intenzivno čustveno doživetje povezal tudi na kognitivni ravni. Nihče pa me ni opozoril, da bi lahko prišlo do neprijetne spontane regresije tudi po koncu delavnice. Meni se je to konkretno zgodilo med vožnjo nazaj domov, kar je zelo neugoden moment za neko močno čustveno reakcijo. V izredno pomoč mi je bilo, da sem lahko doma, v kasnejših pogovorih s Tino, svojo izkušnjo smiselno integriral, res konkretno kognitivno disonanco pa usmeril v nadaljni študij in poglobljeno raziskovanje. Ko sedaj razmišljam za nazaj res ne vem, kako bi se stvari obrnile, če ne bi imel takrat doma tega privilegija. 

Sodobne nevrobiološke raziskave in teorije travme kažejo, da so pri terapevtskem delu učinkovite počasne in postopne regulacije. Govorimo o principu titracije ali drugače, o principu “manj je več”. Prevelik poudarek na intenzivnosti lahko obremeni, oslabi in ogrozi terapevtski proces. Hkrati vemo, da lahko telo tudi razvije toleranco na močne senzorične dražljaje in začne posledično iskati vedno večjo intenziteto določene aktivnosti, namesto da bi integriralo subtilnejše, a globlje spremembe.

Delavnice, na katerih srečamo veliko dramatičnih izrazov čustev, tako po pravilu pustijo udeležencem vtis, da se veliko “dogaja”, predvsem pa vidim, da močne reakcije veliko ljudi interpretira kot daleč najboljši znak napredka. V resnici pa sploh ni tako. Močne rekacije lahko namreč pomenijo, da se je pri delu šlo “čez” kapacitete udeleženca in da izkušnja ne more biti potem niti ustrezno integrirana. Brez ustrezne možnosti za integracijo pa lahko ob intenzivnih čustvenih izkušnjah pademo tudi v stanje preobremenjenosti, saj naš živčni sistem enostavno nima kapacitete, da bi vse skupaj ustrezno predelal in izkušnjo doživi kot prevelik stres. To lahko vodi v občutke izgubljenosti, konfuzije, tesnobe ali celo do resnih psihotičnih zapletov pri ljudeh, so iz kakršnega koli razloga bolj dojemljivi ali ranljivi. 

Delavnice so dobre, ko so dobro strukturirane in ko jih vodijo izkušeni izvajalci, ki znajo dozirati delo in prepoznati meje posameznika in skupine. Pomembno je do neke mere poznati tudi emocionalno zgodovino udeležencev. Če že na začetku ni dovolj prostora za uvodno spoznavanje in oceno kapacitet posameznikov v skupini, lahko to pelje tudi v neprijetne smeri, še posebej pri ljudeh z globokimi nepredelanimi travmami ali iz kakršnega koli drugega razloga nizko toleranco na intenzivne čustvene in telesne izkušnje (npr. določene oblike nevrodivergentnosti, ki nosijo s sabo senzorično občutljivost).

Enako velja za vse delavnice, kjer se dela s telesom in so v igri intenzivne izkušnje. To so plesne delavnice, joga retreate, šamanski obredi, družinske postavitve, skupinske hipnoze, potapljanje v ledeni vodi, razne športne izkušnje kot so npr. tečaji potapljanja ali plezanja, ter preživetvene delavnice.

V vseh teh primerih so ključni jasno definirani cilji in ustrezno usposobljeni izvajalci, ki ne bi smeli obvladati zgolj specifičnih tehnik, temveč bi jim koristilo tudi zelo dobro razumevanje čustvenih procesov, odnosega prostora in delovanja živčnega sistema. Kot je bilo že zapisano – izredno pomembno je tudi, da je udeležencem zagotovljen varen prostor za integracijo doživetih izkušenj.

6. Kontraindikacije pri delu s telesom in vpliv psihoaktivnih snovi

Pri delu s telesom je ključnega pomena upoštevanje trenutne psihofizične stabilnosti posameznika. Ena izmed pomembnih, a pogosto spregledanih tem, so kontraindikacije in to posebej tiste povezane z uporabo zdravil, alkohola, drog in drugih psihoaktivnih substanc. 

Vse te snovi neposredno vplivajo na delovanje živčnega sistema, sposobnost zaznavanja notranjih telesnih senzacij in občutkov ter samoregulacijo čustev, kar lahko za uporabnika bistveno spremeni izkušnjo telesnega dela.

Antidepresivi in druga psihiatrična zdravila, kot so stabilizatorji razpoloženja ali antipsihotiki tako zmanjšajo, izkrivijo ali onemogočajo dostop do določenih čustvenih doživljanj in telesnih občutkov. S tem seveda uporabniku pomagajo pri soočanju z njegovimi trenutnimi izzivi vendar pa mu hkrati tudi otežijo delo pri iskanju vzrokov zanje saj s tem na eni strani lahko zameglijo proces zavedanja in integracije, na drugi pa preprečijo globlji stik z vsebinami, ki bi se sicer lahko naravno izrazile skozi telo. Za terapevte je pomembno, da so pri delu s takšnimi klienti še posebej previdni in da upoštevajo njihovo stanje, saj lahko določene metode sprožijo preobremenitev živčnega sistema ali celo retravmatizacijo. 

Akutna intoksiciranost – uporaba alkohola in drog, predstavlja dodatno veliko tveganje. Psihoaktivne substance umetno odprejo določene zaznavne kanale, hkrati pa zmanjšajo sposobnost regulacije in kritične presoje. Posledično se lahko pojavijo močne, nesmiselne, nepredelane izkušnje, ki nimajo nobene smiselne povezave s človekom, predvsem pa jih posameznik brez ustrezne podpore težko integrira. Pri ljudeh, ki so nagnjeni k disociaciji ali imajo zgodovino kompleksne travme, lahko psihoaktivne snovi vedno hitro sprožijo nepričakovane regresije, povečujejo občutek disociranosti ali sprožijo globlje duševne stiske. Zato je ključno, da se pri vsakem intenzivnejšem delu s telesom jasno določi pravilo, da prihajajo udeleženci na srečanja ali delavnice povsem trezni in brez vpliva substanc. 

Skratka: delo s telesom je lahko globoko transformativno, vendar mora potekati na način, ki zagotavlja varnost in podpira trajne spremembe, namesto da bi ustvarjal dodatne rizične situacije.

7. “Predelati moram svoje travme”

V zadnjih letih je koncept travme postal vseprisoten. Vse več ljudi govori o travmi in vse pogosteje se naglašuje njen pomen. Travmatske izkušnje imajo zelo globok vpliv na naše telo, psiho in življenje, hkrati pa ni vse, kar doživljamo, le posledica travme, prav tako kot tudi ni vsaka neprijetna ali boleča izkušnja travmatična.

Pri delu s telesom se zgodi, da izvajalci in udeleženci, včasih celo terapevti in klienti, vidijo travmo tam, kjer je morda neprijeten intenziven občutek ali nepredelano intenzivno čustvo ali zgolj pomanjkanje veščin za soočanje z določeno situacijo. 

Hkrati se dogaja tudi, da so ljudje fokusirani na “iskanje travme”, kot da bi bila travma po definiciji vedno en sam dogodek, zato so prepričani, da bo odkritje določenega potlačenega dogodka tisto, ki bo spremenilo njihovo počutje in bistveno izboljšalo njihovo življenje. V tem primeru gre velikokrat za napačno razumevanje kaj pravzaprav travma je (priporočam v branje Tinin članek o travmi Kako sem “pretapkala” njeno smrt). Čustvena neprijetnost tako še ni enaka travmi, frustracija ni nujno posledica zgodnjih razvojnih ran, močna čustvena reakcija pa še ne pomeni globoko zakoreninjene travmatske izkušnje iz otroštva.

Seveda imajo travme vlogo pri oblikovanju naše osebnosti in našega delovanja, vendar pa je ključno, da jih znamo prepoznati v pravem kontekstu. Obstajajo namreč različne vrste travm:

• Situacijske travme se nanašajo na posamezne travmatične dogodke (npr. naravna nesreča, situacijsko nasilje, enkratna izguba).
• Kronične travme pomenijo akumulirane spremembe v doživljanju in čustvovanju posameznika, ki so posledica daljšega obdobja težavnih okoliščin ali odnosov (npr. nasilje, zanemarjanje).
• Razvojne travme nastanejo v zgodnjem otroštvu in so povezane z razvojnimi fazami ter oblikovanjem osebnosti in karakternih struktur posameznika.

Prekomerna osredotočenost na travmo v smislu “moram odkriti vse svoje travme”, lahko vodi v patološko interpretacijo vsega, kar oseba doživlja, kar ni le zavajajoče, ampak tudi zavira razvoj in osebno rast. Bolj kot prisiljeno iskanje travm pod vplivom poplave informacij na socialnih medijih je recimo pomembno, da se terapevt in klient potrudita pomagati klientu prepoznati njegove kvalitete, da skupaj poiščeta notranje vire moči in ojačata vitalne, zdrave dele. 

Ko delajo terapevti izključno skozi (zastaran) pristop iskanja patologije, se pravi kaj vse je z nekom “narobe”, namreč obstaja nevarnost, da klient začne svojo identiteto graditi okoli ranjenosti, bolečine in “diagnoz”, kar po okrepi občutek pasivnosti in nemoči. Po mojem mnenju to ne bi smel biti niti smisel niti cilj notranjega dela.

Ena od pasti psihoterapevtskega dela je tudi ta, da se terapevti in klienti pogosto “ujamejo” na način, kjer klientova travma predstavlja slepo pego za terapevta. Če npr. terapevt svojih lastnih slepih peg ne raziskuje, obstaja nevarnost, da projicira lastne nepredelane vsebine na klienta ali pa da klientove izzive vidi izključno skozi prizmo svoje lastne travme. Zato je pomembno, da kot psihoterapevti delamo na sebi in imamo redne supervizije, kot klienti pa je smiselno da vemo, kakšen pristop pravzaprav zastopa izvajalec neke terapije in da posledično izberemo delo, ki nam res ustreza. V kolikor sami verjamemo, da je vse travma in da je predelati travmo ključ, bomo seveda poiskali prav takega izvajalca storitve, vendar je smiselno, da ohranimo svojo kritičnost do tega. 

Sam menim, da pristopi, ki poleg travme raziskuje in gradi tudi klientove močne plati in kvalitete, dejansko edini odpirajo možnosti za resnično in trajno spremembo. Kot klienti namreč nismo zgolj “skupki ranjenih delov”, ampak imamo v sebi tudi zdrave, močne in ustvarjalne vidike, ki so hkrati ključna notranja orodja za transformacijo. Hkrati menim, podobno kot vedno pove tudi Tina, da je najvarnejši način dela s travmami pravzaprav organski. To pomeni, da se absolutno zaupa notranjemu procesu klienta, ki “naplavi” rane – travme ali pa priložnosti za delo z njimi, ko je čas organsko zrel. Telo vedno govori komunicira in sporoča, na nas je, da poslušamo. Brskanje izključno po preteklosti in obsedeno iskanje nekih možnih ran v prepričanju, da je to edina prava pot zdravljenja, pa iz vidika celostnosti človekovega bitja pravzaprav nima veliko smisla, ampak lahko drži človeka celo stran od realnosti življenja in odnosov. 

Veliko ljudi se svojih zdravih, močnih delov premalo zaveda. V celovitem notranjem delu je ključno, da se ne osredotočamo zgolj na boleče in travmatske izkušnje, temveč gradimo na izkušnjah in občutkih ob stiku s svojo življenjsko energijo, s svojimi sposobnostmi, varnost, polnost doživljanja sebe, užitkom, notranjo močjo, kreativnostjo in sposobnostjo povezovanja z drugimi ljudmi. 

Psihoterapevtska izkušnja je dobra, ko je podporna in hranljiva, saj lahko klient začuti, kaj je v njem zdravo, močno in vredno. Omogoča rast. Osredotočanje na bolečino in travmo je zgolj del dela, saj klient lahko raziskuje tudi vitalnost telesa, stik z notranjim mirom, prizemljenost, spontanost, kreativnost in radovednost – vsi ti vidiki lahko na koncu prinesejo večje in trajnejše spremembe ter občutek zdrave notranje moči.

8. Telesna psihoterapija kot močno, a za uporabo zahtevno orodje!

Delo s telesom, bodisi v telesni psihoterapiji ali drugače, ponuja globoke preboje in priložnosti za resnično preobrazbo, hkrati pa kliče po visoki stopnji strokovnosti, integriteti in odgovornosti. Smiselno je, da se ga lotevamo s spoštovanjem in zavedanjem, da gre za res močno orodje, ki lahko ob neustrezni uporabi prinese več škode kot koristi.

Vrhunsko znanje, meje in dosledno upoštevanje etičnih načel sta temelj varnega in učinkovitega dela. Izvajalec – v telesni psihoterapiji je to psihoterapevt – mora imeti jasno in trdno moralno-etično držo ter sposobnost ustvariti varen prostor, kjer se lahko njegovi klienti postopoma odpirajo brez tveganja za ponovno čustveno destabilizacijo ali neregulirane intenzivne izkušnje. 

Brez pogojev in občutja temeljne varnosti ni resničnega notranjega zdravljenja niti rasti!

Hkrati pa je odgovornost tudi na strani klienta. Pomembno je, da se kot klienti o stvareh informiramo, preverimo usposobljenost in izkušenost terapevta in ne iščemo hitrih rešitev ali intenzivnih izkušenj, ker bi padli na iluzijo magičnega “preboja”. 

Resnične notranje spremembe ne prihajajo iz enkratnih katarzičnih izkušnj, niti iz nekih “prebojev”, temveč iz doslednega, discipliniranega in postopnega notranjega dela, ki temelji na integraciji in zavestni rasti.

Telesna psihoterapija je lahko eno najmočnejših orodij za osebno preobrazbo, ko jo izvajamo z resničnim razumevanjem njenega potenciala in ob upoštevanju njenih meja. Spoštovanje do narave v klientu, do procesa dela, usposobljenost in visoka etičnost terapevta ter zagotavljanje varnosti pri delu? Niso le priporočila. So absolutni nujni pogoji za tovrstno strokovno delo. 

Ko razmišljam o delu s telesom, se velikokrat spomnim na obdobje, ko sem se učil leteti z jadralnim padalom. Inštruktor nam je dal jasna navodila. Razmejil nam je območje letenja na pogorju. Leteli naj bi le tam, kjer je bil laminaren zračni tok, saj so bili na tistem delu pogorja edino primerni pogoji za naš začetniški nivo znanja. Laminaren zračni tok  namreč predstavlja gladko in urejeno gibanje zraka, kjer se deli zračne mase premikjo vzporedno v plasteh – brez mešanja med njimi, zato je gibanje v njem predvidljivo, hitrost v vsaki plasti je enakomerna in ni vrtinčenja ali turbulenc. Inštruktor nam je zabičal, naj ne jadramo preko vnaprej določene točke, ker tam nastajajo rotorji, ki so zelo nevarni.

Še sedaj se spomnim obraza “sošolca”, ko je po enem od takih poletov pristal na travniku –  cel zelen v obraz. Ko sem ga vprašal, kaj se dogaja, je povedal, da je opazoval nekatere druge padalce, kako so jadrali zunaj področja, ki ga je določil inštruktor, in zamikalo ga je, da jim sledi. Kar se je zgodilo, je bilo seveda to, da situacijo ni dobro ocenil in precenil svoje znanje. Zašel je čez točko varnosti, se ujel v turbulenco in skupaj s padalom je začel padati s tako hitrostjo, da je imel občutek, kot je sam povedal, “da so mu krave spodaj na pašniku letele nasproti”. Zelen v obraz je bil od čistega strahu, ker se je točno zavedal, da je imel v bistvu srečo, da je sploh srečno rešil iz situacije in pristal. 

Če grem nazaj k delu s telesom. V naši psihoterapevtski modaliteti so nas recimo pogosto spodbujali, da naj tvegamo pri delu, ker da v kolikor lahko tvegamo kot terapevti, bo tvegal tudi klient – preboj iz cone udobja, iz starih vzorcev delovanja.

Tveganje je v principu ok, ko dobro poznamo omejitve glede na pokrajino v katero se spuščamo in sebe ter naše izkušnje. To pomeni, da imamo dovolj znanja, da lahko ocenimo stopnjo tveganja in se v tveganje posledično spustimo zavestno in s polno odgovornostjo. Problem je, če omejitev glede na pokrajino, v katero se spuščamo, ne poznamo. Takrat je dobro, da jih pozna naš terapevt, učitelj, trener – ali kot v zgodbi zgoraj, inštruktor. Dejstvo je, da lahko tveganje hitro postane nevarno, ko človek ne pozna ali ne spoštuje omejitev pokrajine z ozirom na svoje izkušnje. V takih primerih je zgolj sreča tista, ki nas obdari, da pridemo iz situacije brez prask.

To, kar iz izkušenj vem je, da je pri delu s telesom najbolje, da je varnost vedno na prvem mestu. Previdnost nam na dolgi rok v povprečju prinese bistveno več akumulativno dobrega kot adrenalin tveganja in brezglavega skakanja iz cone udobja. 

Torej: tvegati ali ne tvegati? 

V iskanju globljega stika s telesom ti želim modrih odločitev, predvsem pa imej v mislih, naj bo pri somatiki varnost vedno na prvem mestu!

Koristno!

Delo s telesom, bodisi v telesni psihoterapiji ali na drugih področjih, ponuja globoke preboje in priložnosti za resnično preobrazbo. Vendar pa zahteva visoko stopnjo strokovnosti, integritete in odgovornosti. Smiselno je, da se ga lotevamo s spoštovanjem in zavedanjem, da gre za močno orodje, ki lahko ob neustrezni uporabi prinese več škode kot koristi. Ključni elementi varnega in učinkovitega dela so jasne meje, ustvarjanje zaupnega terapevtskega odnosa, spoštovanje naravnega procesa klienta ter strokovnost in etičnost terapevta. Le z zagotavljanjem varnosti pri delu se lahko izognemo morebitnim pastem. Pri delu s telesom naj bo varnost vedno na prvem mestu.

* Samo je Core Energetics telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu NICE – Netherlands Institute of Core Energetics in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg individualnega in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme Grounding Fundamentals.