“Ne znam se umiriti. Vse mi je jasno — ampak kako naj se umirim?”
To je stavek, ki sva ga s Samotom v najini praksi slišala že velikokrat, in, logično, tudi sama ga poznava…
Ljudje se med seboj razlikujemo v tem, kako doživljamo situacije in se nanje odzivamo. Kar spravi ob živce Jasno, mene recimo sploh ne gane. Kar mene sesuje tako, da tri dni ne pridem k sebi, Katja komaj registrira, Maja pa vse skupaj doživi celo kot – exciting!!!!!
🤯 🙀 🤨 Well… kdo bi razumel?! 🤨 🤯 🙀
Vsi smo krvavi pod kožo.
In vsi se odzivamo na življenje v nas in okoli nas.
Hkrati pa se pri določenem deležu nas poleg samih situacij, ki nas vznemirjajo, zelo hitro pojavi še nekaj drugega. Namreč… “problem” telesa.
Telo, ki reagira. Telo, ki se zategne. Telo, ki ga začne boleti. Telo, ki “ne uboga”… Telo, ki ga ne čutim dobro. Telo, v katerem mi je nelagodno. Telo, ki vedno dela “nekaj po svoje”.
Telo, ki “mi” gre v nemir in živčnost, ko bi “jaz” to najmanj rabila.
Naša neprijetna somatsko-telesna stanja dejansko lahko postanejo ne le vir nelagodja, ampak tudi dodatna plast pritiska, dodaten vir stresa.
In potem imamo kar naenkrat dvojni problem: ne samo to, kar se je situacijsko zgodilo, ampak še to, kar se potem dogaja v nas kot odziv na situacijo.
Ljudje smo inteligentna bitja.
Razumemo, da bi bilo za nas lažje prebroditi neko Ž situacijo, ko bi znižali volumen emocionalnega odziva. Želimo si, recimo, da bi se za relativno nepomembno reč namesto dva dni sekirali pol ure, za pomembno zadevo pa bi “smirili konje” in posledično en-dva-tri dobili nazaj mentalno bistrost… ali stanje pozitivne notranje praznine, ki se občuti like a lake with no ripples.
En del nas ve, da bi z mirnim telesom in umirjenimi živci potem poiskali konstruktivne rešitve, saj bi nam možgani spet “delali” in bi lahko razmišljali pozitivno, delovali pa strateško.
V takih točkah se pojavi tisto naše frustrirano vprašanje: Zakaj se ne morem umiriti, če mi je pa f*cking vse jasno?
Odgovor je, da so razlogi za to različni. Nekaj možnosti, ki jih vidim iz prakse?
Lahko je naš živčni sistem že po naravi bolj občutljiv, bolj odziven in se odzove hitreje, z večjo jakostjo.
Lahko, da naše telo zelo pretajeno zaznava dogajanje v okolju: razpoloženja drugih ljudi, čustvene in druge napetosti v prostoru, ter resonira z okoljem bolj, kot bi bilo to za nas praktično, koristno.
Lahko je telo kronično aktivirano zaradi preobilice dela – in zato razglašeno.
Lahko pa se v stresnih trenutkih prebujajo stare izkušnje, boleče izkušnje in stari čustveni vzorci, zaradi katerih telo reagira bolj nenadno, močneje, mogoče presenetljivo in nenavadno, odziv pa traja dlje, kot bi si zavestno želeli.
Ne glede na ozadje pa iz prakse vemo, da ko telo enkrat “skoči” ali se “odklopi”, se ne pomiri samo zato, ker si potem nekaj razložimo ali racionalno uredimo “v glavi”.
Telo je živalca.
Telo potrebuje svoj pristop in svoj čas. Telo rabi pristop, ki mu omogoči, da se postopoma vrne v svoj “baseline” – da pride iz stanja napetosti brez dodatnega pritiska in brez dodatnega forsiranja.
In ko se to začne dogajati, se spremembe pokažejo zelo konkretno.
- Zvečer lažje zaspim.
- Po konfliktu se hitreje sestavim.
- En neprijeten sms me ne drži več v napetosti še tri dni.
- Sčasoma opazim, da mi ni treba biti ves čas kot na neki preži… v enem hitenju… v nekem subtilnem motoričnem občutku, kot da bi me nekaj preganjalo…
- Prej opazim napetost ali utrujenost in se že čez dan ustavim, upočasnim, prilagodim tempo…
- Zaprem laptop za 3 minute, si dam gor slušalke, moj lo-fi playlist, naslonim se, spustim ramena, naredim par podaljšanih izdihov, kot me je na nemirnem letu za London naučil Samo.
V praksi vidim, da do te točke pridemo, ko ugotovimo, da niti delo do onemoglosti, niti to, da se popolnoma izčrpamo s športanjem, niti to, da se kritiziramo, da bi že vendar morali biti bolj mirni – ne deluje več.
Takrat se začne odpirati nov tok… nov prostor… za mehkejši, bolj sočuten odnos do sebe.
Nič, kar je trajno in vredno v življenju ni hipno in ni instant. Ne pride brez določene mere discipline in količine dela. Hkrati… ima narava v sebi magično komponento. Ta magičnost običajno pride na vrsto kot presenečenje… skoraj kot nagrada… ob smiselnem delu, ki ga vlagamo.
Smiselno delo s telesom? Izgleda tako, da si začnemo mirno in ljubeče prizadevati za spremembo, telo pa se na našo pozornost prej ali slej odzove ter nas začne podpirati – samo iz sebe…
…kot ena mala, puhasta živalca.
Ko sem začela z notranjim delo, sem bila res mlada. Imela sem dvaindvajset let. Po vseh teh neskončnih letih opažam en detajl, ki se tiče prav dela s telesom.
Verjetno si že kdaj slišala: “Ti samo sprejmi, kar čutiš.”
Ali pa: “Samo bodi s svojimi občutki…”
Ah…
Pošiljam ljubezen vsem terapevtom in zdravilcem, ampak “zgolj biti” s svojimi telesnimi odzivi in čustvenimi nevihtami je po mojih osebnih izkušnjah lahko precej zahtevno. Včasih je zahtevno že v terapevtski sobi ali na delavnici, kaj šele, ko je človek sam s sabo, na en tak siv in deževen dan.
Resnica je, da grozeče čustvene nevihte s temnimi oblaki vedno lahko postanejo tudi prijetno mehak poletni dež, ki sicer zmoči, ampak dejansko osveži in prinese olajšanje.
Narava psihe je taka, da se lahko tudi izgubljamo v poplavah ali puščavah telesnih senzacij, občutkov in čustev… in ne znamo priti do poletnih ploh.
Veliko vse skupaj postane, ko razumemo, kaj se nam pravzprav dogaja, ter znamo postopoma uporabiti pravi pristop zase – in to ob pravem trenutku.
In tega se vedno lahko naučimo, bodisi samostojno ali pa s strokovno pomočjo.
Biti v telesu je osnova vsega globlje psihičnega. Naša telesa so velikokrat nemirna, živčna, napeta, utesnjena ali topela – od stresov iz dneva v dan, od težkih trenutkov izpred desetletlji. Fakt pa ostaja, da je edina sprememba, ki jo lahko naredimo ta, ki sidra v tukaj in sedaj, v danes. Vsak od nas lahko poskrbi za svoj stik s telesom in telesu pomaga, da postane kot ena taka mala, puhasta živalca, ki se počuti…
… popolnoma varno, popolnoma mirno.
Tina
Razjasnimo skupaj
Zakaj se ne morem umiriti, če mi je vse jasno?
Ker telo ne deluje po logiki razumevanja. Ko se živčni sistem aktivira, se ne umiri samo zato, ker nekaj razumemo — potrebuje drugačen, telesni pristop in čas, da se vrne v ravnovesje.
Ali lahko telo umirim samo z razmišljanjem ali spremembo misli?
V določenih situacijah da, pogosto pa ne. Ko je telo enkrat v stresnem odzivu, je učinkovitejše delo s somatsko-telesnimi orodji, npr. z dihom in zaznavanjem telesa kot samo razmišljanjem.
Kaj pomeni, da je živčni sistem “preobremenjen”?
To pomeni, da telo ostaja v stanju napetosti ali nemira, tudi ko zunanja situacija to več ne zahteva. Takrat telo potrebuje podporo, da se ponovno umiri.
Koristno!
Telo se ne umiri, ker mu nekaj razložimo, ampak ker dobi izkušnjo varnosti. Ta proces je vedno oseben – in prav zato v spletnem vodiču Kako se umirim? s Samotom skupaj ponujava različna somatsko-telesna orodja, med katerimi lahko najdeš tista, ki ustrezajo tebi.
* Tina je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg individualnega dela z ženskami vodi delavnice za ženske; vse se začnejo s prvo.
