Se ti kdaj zazdi, da že veliko razumeš o sebi, obstaja pa občutek, da se stvari kljub vsemu razumevanju še vedno zares ne spreminjajo?? Se pravi, da praktično že veliko veš o svoji preteklosti, kaj se je dogajalo v odnosu z mamo, očetom… Kako je nate vplivala šola, preizkušnje s partnerji. Kljub temu pa, da se vsega tega zavedaš, pa se še vedno marsikaj v tvojem življenju ne in ne premakne in spremeni?
Eden od razlogov za to bi lahko bil, da si v tvojem procesu “dela na sebi” dosegel/a določeno točko, od katere naprej zavestna predelava težav zgolj s pomočjo pogovorov enostavno ne zadošča več.
Zakaj pogovorna psihoterapija včasih ni dovolj?
Pogovori s psihoterapevtom so izjemno učinkoviti za razumevanje izvorov različnih težav. Zavedanje je tudi prva stopnja v kakršnem koli procesu spremembe. Dejstvo pa je, da razumevanje še ni sprememba.
Pogovor je dragocen del procesa, vendar se določeni vzorci ne sprostijo zgolj skozi razumevanje.
Zgolj s pogovorom pogosto ne uspemo razrahljati kroničnih vzorcev napetosti, povezanih z bolečimi izkušnjami iz preteklosti, saj se ti vzorci sčasoma zasidrajo tudi v telesu.
Veliko ljudi zazna kronične napetosti ob dihanju. Si že kdaj na primer opazil/a, kako se tvoje dihanje spremeni, ko si pod stresom?
Pogosto postane namreč hitrejše, bolj plitvo, prsni koš je bolj napet.
Boleče izkušnje in dolgotrajen stres se ne izražajo le psihično, temveč tudi skozi telo. Pustijo sled v telesu, predvsem v obliki kronične mišične napetosti in povečanega telesnega odziva.
Predstavljaj si, da se ti zgodi nekaj hudega. Recimo da te nekdo, ki ga imaš rad/a, močno razočara, in čutiš, kako ostaneš sam/a in izgubiš občutek povezanosti s tem človekom. Doživiš močno žalost.
V tem procesu sodeluje celo telo. Po obrazu lahko tečejo solze, tkiva in mišice se odzovejo s krčenjem.
Ob zelo intenzivni travmatski izkušnji ali če se določene neprijetne izkušnje ponavljajo daljše časovno obdobje, postanejo ti vzorci zakrčenosti kronični.
Če si na primer v življenju prevečkrat videl/a, kako tvoj oče pijan grozi in kriči po hiši, ali pa je bila tvoja mama cele dneve potrta, odsotna, prezaskrbljena in v “svojem svetu”, se se ob tem v tebi verjetno oblikovali močni občutki strahu, negotovosti in telesne napetosti. Takšne izkušnje pogosto vplivajo tudi na telesne odzive in kronične vzorce napetosti.
Telo si skozi takšne izkušnje pogosto razvije zaščitne vzorce tkivne in mišične napetosti – lahko si ga predstavljamo kot mišični oklep.
Kaj je mišični oklep in kako nastane?
Koncept mišičnega oklepa je v telesni psihoterapiji poznan že dolgo časa. O tem so pisali že pionirji telesne psihoterapije, kot sta na primer Wilhelm Reich in njegov učenec Alexander Lowen.
Reichovo temeljno delo o karakternem oklepu je knjiga Character Analysis, ki je izšla že daljnega leta 1933. Njegova osnovna ideja je bila, da je kronična mišična napetost somatski ekvivalent psiholoških obramb. V tem smislu psihološke obrambe tvorijo t.i. karakterni oklep, telesne obrambe pa mišični oklep. Funkcionalno gledano pa sta oba ena in ista struktura.
Danes vemo, in tudi ni več nobena skrivnost, da veliko kronične napetosti v telesu nastane kot posledica dolgotrajnega stresa, potlačenih čustev in različnih načinov prilagajanja okolju. Te napetosti na primer, poleg drugih stvari, pogosto omejujejo prav naše dihanje. Dihanje postane plitvo, zadržano in manj spontano.
Kronična napetost kot obrambni mehanizem telesa
V resnici pa so kronične napetosti naše obrambe. So zaščita – naših ranljivih občutkov in tega, kdo globoko v sebi zares smo.
Kronične napetosti so del naših prilagoditvenih strategij, s katerimi smo se naučili preživeti v, za nas, nepredvidljivem ali premalo prijaznem svetu, in sicer za ceno naše avtentičnosti in impulzov naše pristnejše, globlje narave.
Primer: če je tvoja strategija, da si prijazen in uslužen do drugih ljudi, lahko to kot telesni psihoterapevt razberem že iz tvoje drže, skozi celo tvojo pozicijo stoje in postave. Iz načina, kako stojiš in se giblješ, se da razbrati, da si za uslužnost in prijaznost moral žrtvovati tvojo avtonomnost, tvoje edinstvene potrebe in želje po biti samostojen. Tvoje življenje je lahko mogoče navidezno polno, celo popolno – ker skrbiš za vse okrog sebe in te ljudje v tem tudi potrjujejo. Vendar pa globoko v sebi verjetno slutiš, da je vse to v enem delu igra, predvsem pa, da tvoja prijaznost in uslužnost ni vse, kdor si.
Mišični oklep je energijska blokada
Tehnično gledano je mišični oklep energijska blokada. V telesni psihoterapiji Core Energetics govorimo o toku vitalne življenjske energije, ki ki se izraža skozi telo, dihanje, čustva in našo prisotnost, hkrati pa se ob dolgotrajnem stresu in potlačenih čustvih lahko omeji ali blokira.
Koncept energijskega pretoka je sicer v vzhodnjaških praksah poznan že tisočletja. V tradicionalni kitajski medicini bi npr. rekli, da smo zdravi takrat, ko je pretok čija močan in neoviran.
V telesu imamo dve vrsti energije. Energijo, ki se pretaka po telesu oziroma t.i. energijski tok, in energijo, ki je ujeta v energijskih blokadah. Energijske blokade zaustavljajo oziroma preprečujejo nemoten energijski tok. V telesni psihoterapiji delamo predvsem z energijami, ki zadržujejo in zmanjšujejo energijski tok.
Kronično napeta mišica ostaja v napetem stanju z namenom, da preprečuje našim občutkom, da pridejo iz nezavednega v področje našega zavedanja.
V telesni psihoterapiji tako vidimo fizični simptom kot poskus organizma kot celote, da razreši določen konflikt in da se osvobodi omejitev, ki mu jih mišični oklep prinaša v sedanjosti, in ki so delovale kot zaščito v situacijah iz preteklosti.
Tako lahko npr. napetosti v vratnem predelu preprečujejo velikemu delu naše ekspresivne energije, ki se nabira v trupu in sili navzgor, da dejansko pride navzgor po ozkem vratnem kanalu in se skozi usta in oči tudi izrazi. Na ta način lahko blokiramo npr. iskreno govorjenje in/ali iskren stik skozi oči. To je lahko vir neprijetne anksiozne napetosti v vratnem predelu, ki jo ljudje pogosto opisujejo kot občutek, da jih nekaj tišči (čeprav npr. nimajo diagnosticiranih težav z vnetnimi procesi v ščitnici).
Ko se lotimo raziskovanja, lahko take in podobne telesne senzacije in občutke povežemo z različnimi situacijami v življenju, včasih tudi z najzgodnjšimi, preverbalnimi izkušnjami.
Sedem Reichovih segmentov
Mišični oklep razumemo kot način, kako telo uravnava pretok življenjske energije ter zadržuje občutke, impulze in odzive, ki jih nekoč nismo mogli varno občutiti in izraziti. Njegova naloga je, da regulira ta občutke, impulze in odzive in kako pridejo v zavedanje in/ali akcijo. Eden od značilnih znakov mišičnega oklepa je kronična napetost v določenih predelih telesa.
Mnogi ljudje na primer “stiskajo zobe” – stiskajo čeljust, imajo napet vrat, dvignjena ramena. Drugi opazijo, da imajo ves čas rahlo napet, nesproščen trebuh ali pa dihajo “na tanko”, plitvo, minimalno. Tretji lahko občutijo togost medeničnega obroča, mogoče zategnjenost v križu ali občutljivost na predelu trtice. Takšne napetosti včasih postanejo del naše telesne drže in gibanja. Pri tem ni nujno, da nam na začetku sploh povzročajo bolečine ali fizične težave.
O tem je govoril že Reich, ki je mišični oklep razdelil na sedem (7) segmentov ,in sicer na segmente:
- oči
- ust in čeljusti
- grla in vratu
- srca
- pasu
- trebuha
- medeničnega obroča
Ljudje običajno ne poznamo in se ne zavedamo zakrčenosti lastnih mišičnih struktur v posameznih segmentih, še manj pa smo ozaveščeni o psiholoških posledica in težavah, ki jih lahko imamo zaradi tega pri čustvovanju. Konec koncev je osnovni namen mišičnih oklepov prav zaščita pred zavedanjem naših občutkov in potreb – in v tem smislu blokiranja zavedanja mišični oklep svoje delo opravlja izjemno dobro!
Tudi same mišične napetosti večinoma jemljemo kot nekaj povsem običajnega. Največkrat se jih niti ne zavedamo, saj z njimi živimo že dolgo časa. Pogosto jih tudi, v dobri veri, da delamo nekaj dobrega za naše zdravje, celo povečujemo. Samo pomisli na ure in ure, ki jih ljudje preživimo v fitnesu ali na teku – z vsem tem gradimo več mišic in, če se ne zavedamo psiholoških plati, avtomatično utrjujemo, nevede in nehote, tudi svoje mišične oklepe.
Mišičasto telo je tudi nekaj zaželjenega in v družbi občudovanega.
Ne me razumeti narobe. S fitnesom ali s tekom ni v principu nič narobe. Mišice so skupaj s skeletom izjemno pomembne za gibanje in opravljanje mnogo drugih telesnih funkcij. Vendar se moramo zavedati, da naše mišice niso narejene za – kronično tenzijo.
Zavedanje – prvi korak pri rahljanju mišičnega oklepa
Za mišice je izjemnega pomena njihova lastnost, da se skrčijo in napnejo, prav tako kot je izjemnega pomena, da se po napetosti sprostijo. Tako je poleg dela vloženega v izgradnjo mišične mase izredno pomemben tudi fokus, ki ga usmerimo v sprostitev, saj zakrčenost tkiv in mišične tenzije v resnici predstavljajo problem in dejansko oviro do celostnega zdravja!
Oblika, intenziteta in porazdelitev mišičnega oklepa je tako eden izmed pomembnih faktorjev, ki nam onemogoča, da bi se počutili zdravi, polni energije, notranje uravnovešeni in mirni.
Da pa lahko zmanjšamo ali odpravimo kronične mišične napetosti in s tem posledično razrahljamo mišični oklep, pa se moramo teh napetosti najprej zavedati. Za zmanjševanje mišičnih napetosti in drugih tenzij, pa tudi za prestrukturiranje telesne drže ali pa za delo s tkivi v globini, so lahko uspešne določene oblike telesne psihoterapije.
Telesna psihoterapija
Telesna psihoterapija je posebna veja psihoterapije in združuje skupek različnih pristopov, katerih skupna značilnost je ta, da ima telo osrednjo vlogo v psihoterapevtskem zdravljenju.
V prvi vrsti pa je telesna psihoterapija – psihoterapija, kar pomeni, da je odnos med psihoterapevtom in človekom, ki išče pomoč, absolutno privilegiran nad vsemi ostalimi tehnikami.
Je pa dejstvo, da smo telesni psihoterapevti izučeni, da terapevtskemu pogovoru dodajamo aktivne in pasivne oblike dela s telesom, kot na primer delo s telesnimi senzacijami, impulzi, občutki, dihanjem, gibanjem in napetostjo v telesu.
In, ko delamo s telesom, pogosto delamo prav z mišičnim oklepom.
Potrebno se je zavedati, da mišični oklep ni nekaj nenavadnega ali patološkega. Gre za zelo naraven obrambni mehanizem, ki ga razvije prav vsak izmed nas, da se lahko prilagodi zahtevam okolja in življenjskim okoliščinam. Je pa res, da smo si ljudje različni, razvijamo se skozi različne okoliščine in imamo posledično tudi zelo različne mišične oklepe.
Mišični oklep se običajno tudi ne pojavi kot nekaj zelo očitnega in hipnega. Ta napetost se razvija postopoma, zato jo sčasoma niti ne opazimo. Večina ljudi mišični oklep doživlja kot svojo somatsko običajnost. Le če postanemo pozorni, lahko opišemo telesno napetost, telesno utrujenost ali nelagodje v določenih delih telesa, ki pa ga večinoma dojemamo kot nekaj vsakdanjega.
Izgubljanje zavedanja napetosti se torej dogaja postopno in si ga lahko predstavljamo skozi prispodobo “kuhanja žabe”. Ta prispodoba opiše prav to postopnost. Če se vrže žaba v vrelo vodo, bo skočila ven. Če pa se jo da v hladno vodo in temperaturo vode dviguje zelo počasi, žaba spremembe ne zazna pravočasno. Namesto umika iz vode, ostaja v vodi in se prilagaja, dokler ni prepozno in ne ji telo zaradi toplotnih poškodb ne funkcionira več.
Mišični oklep se skoraj po pravili lahko kaže ne samo kot utrujenost, napetost in nelagodje, ampak kot zmanjšana dojemljivost ali občutljivost za telesne senzacije, impulze in občutke. Nekateri ljudje težje zaznavajo, kaj se dogaja v njihovem telesu, ali pa imajo občutek otrplosti v določenih delih telesa. Ko imamo aktivne nezavedne mišične oklepe, je naše telo deloma ali praktično v celoti nepovezano z zavedanjem in preko zavedanja (ali razumevanja, če smo že pri tematiki iz naslova članka) ne pridemo do samega notranjega zaznavanja telesa in občutenja telesa.
Pogosto je mišični oklep povezan s težavami pri izražanju čustev. Če na primer nekdo že od otroštva ni imel prostora za izražanje jeze, veselja, žalosti ali strahu – kar pomeni, da so bili recimo starši neobčutljivi na čustva, so jih zavestno ignorirali ali pa otroka celo kaznovali, ker je bil žalosten ali vesel, lahko telo sčasoma razvije napetosti, ki ta čustva zadržujejo pod površjem. Na ta način telo postane nekakšen akumulacijski jez – obrambni sistem, ki preprečuje, da bi v odnosih prepovedani občutki prišli v zavest in v realnost odnosov.
Dolgotrajna napetost v telesu posledično zmanjša našo vitalnost, omeji čustveno izražanje in vpliva na naše splošno psihofizično počutje.
Prav zato je tudi zavedanje svojih telesnih vzorcev prvi in zelo pomemben korak na poti k njihovemu postopnemu sproščanju. Širjenje zavedanja o sebi je od vedno jedrni del psihoterapije.
Zavestno delo z mišičnim oklepom
Zavedanju telesa v telesni psihoterapiji sledi zavestno delo s telesom. Telo je v telesni psihoterapiji percepirano kot ključna povezava do vsebin, ki jih nosimo v notranjosti, na prizavestnem in nezavednem nivoju. Tudi govorica telesa, ko jo znamo prebrati, nam tako lahko veliko dragocenih informacij za delo, ki jih potem lahko vpletamo v pogovor in izkustvene tehnike.
Pri delu v telesni psihoterapiji tako velikokrat začnemo z opazovanjem notranjih telesnih senzacij in jih povezujemo s težavami, s katerimi se v danem trenutku ali obdobju srečuje človek, ki je prišel po našo psihoterapevtsko pomoč.
To postane osnova in usmeritev za nadaljnje, poglobojenejše delo.
V praksi to pomeni, da v psihoterapevtskem srečanju ne bomo samo sedeli in se pogovarjali, ampak se bomo prej ali slej znašli tudi v stoji, hoji ali drugih oblikah telesnega gibanja.
Spet drugič bo bolj pomembno dati poudarek na dihalne vzorce ali pa človeku čisto konkretno pomagati pri čustveni regulaciji in umirjanju telesa.
Različnim delom telesa po potrebi dodajamo telesni naboj ali pa pomagamo katero izmed čustev varno telesno raziskati in izraziti. V tem smislu delamo velikokrat s t.i. kapaciteto telesa za emocionalno procesiranje in prizemljevanjem kot načinom za uravnavanje čustvene kapacitete.
Določenim blokiranim delom telesa lahko pomagamo tudi z masažo ali samomasažo. Pri masaži se da povsem začutiti, kateri deli telesa so sproščeni in pretočni, kje je tkivo napeto. Včasih so lahko te razlike vidne ne samo znotraj dotika in pod dlanjo, ampak že na površini telesa, ko opazimo na različnih predelih telesa različno barvo kože.
Povezava med telesom in duševnostjo
V telesni psihoterapiji delamo z obema aspektoma – psihičnim in fizičnim. Ne samo da delamo z obema aspektoma, vidimo ju kot tesno povezana. Psihološke težave povezujemo s senzacijami v telesu in telesnimi impulzi, hkrati pa telesnim težavam iščemo povezave v duševnih procesih.
Rezultat ozaveščanja povezave med duševnim in fizičnim je največkrat občutek utelešenosti kot celote in prizemljenosti. To pomeni biti tukaj in sedaj. Brez telesa to ni možno, in prava prisotnost v tukaj in sedaj je v resnici najprej izjemno dober občutek zaupanja v svojem telesu.
Da bi to povezavo med telesom in duševnostjo lažje razumeli, si lahko pomagamo s preprosto analogijo z računalnikom.
Telo si predstavljamo kot strojno opremo, medtem ko je duševnost na računalniku nameščena programska oprema. Programska in strojna oprema delujeta druga z drugo le, če skozi računalnik teče ravno pravi električni tok. Brez elektrike ne bo delovala ne strojna ne programska oprema. Težave imamo tudi, če računalnik priključimo na prenizko ali previsoko napetost. V takih primerih lahko strojno opremo tudi fizično poškodujemo.
Podobno je s človeškim telesom.
Povezava med telesnim in duševnim je energija. Energija je tista, ki jima dovoljuje, da se povežeta. Telo skozi celice, tkiva in mišice pretvarja energijo v delo in akcijo, medtem ko zavedno in nezavedno ukazuje telesu kako naj to energijo kanalizira in usmerja. Kdaj jo v katerem predelu telesa zadrži, kdaj jo spustiti ven ter kako koordinirati določene naloge.
Občutek varnosti, občutek ljubljenosti, zaupanje, občutek lastne vrednosti, kompetentnosti… vse to so “programi”, ki jih zadržujemo in poganjamo v svoji duševnosti.
Vsi ti občutki usmerjajo v telesu energijo na posebne načine, ki se lahko pokažejo bodisi kot njeno potlačenje ali kot preplavitev. Da se spravimo nazaj v ravnovesje se moramo vzporedno z razumevanjem in ozaveščanjem samih občutkov spustiti tudi v globlje strukture v tkivih, ki so s temi občutki povezane.
Torej, v telesni psihoterapiji ne bomo delali zgolj s “hardwareom” niti zgolj s “softwareom”. Ne bomo delali zgolj z mišičnim oklepom, temveč tudi s karakternim oklepom. Kot smo spoznali že prej, kronična mišična napetost je somatski ekvivalent psiholoških obramb.
Kaj nam telo želi povedati in zakaj ga je vredno poslušati
Ena izmed pomembnih Reichovih idej je bila, da se nezavedno “skriva” v telesu. V njem je na nek način zapisano vse, kar se nam je do sedaj zgodilo.
Problem je seveda v tem, da nam telo sporoča informacije v nam največkrat neznanem jeziku. V resnici ta jezik ni neznan, imamo pa opravka s simbolnim jezikom in jezikom občutkov. Jezik, ki se ga moramo pogosto znova naučiti, za to pa potrebujemo čas.
Ko se enkrat naučimo ta sporočila znova brati in jih uspešno ozaveščamo, odrešimo telo in mu odvzamemo pomembno nalogo. Nalogo tistega, ki drži in za nas hrani pomembna izvorna sporočila, katerih vsebine smo se iz takih ali drugačnih razlogov otepali.
Ko začnemo te vsebine predelovati se lahko telo posledično sprosti in energija, ki je bila prej ujeta v kroničnih napetostih, lahko sedaj najde nove, bolj zdrave poti v telesu in na drugih nivojih našega bitja.
To energijo lahko preusmerimo v zaupanje, ljubezen, spoštovanje, moč, prizemljenost, sočutje, kreativnost, užitek, stik s sabo, stik z drugimi, stik z nečim kar je več kot mi.
Če se ti torej včasih zdi, da o sebi že veliko veš, pa se kljub temu nekatere stvari v tvojem življenju ne spremenijo, razlog morda ni v tem, da ne razumeš prav ali da potrebuješ še več zavedanja in razumevanja sebe.
Razumevanje je pomembno. Pomaga nam osvetliti vzorce, prepoznati njihove korenine in osmisliti lastne izkušnje. Vendar pa številni obrambni mehanizmi ne živijo samo v naših mislih. Živijo tudi v telesu – v načinu dihanja, drži, kroničnih napetostih, gibih, ki jih ponavljamo, in občutkih, ki smo se jih skozi življenje naučili zadrževati.
Prav zato delo na sebi v določenem trenutku pogosto zahteva več kot zgolj pogovor. Zahteva stik s telesom. Zahteva razviti sposobnost zaznati, kaj se v njem dogaja in znati to povezati s svojo zgodbo. Hkrati telo pogosto potrebuje izkušnjo varnega okolja, da lahko postopoma sprosti tisto, kar je bilo nekoč prisiljeno ostati zadržano.
Mišični oklep ni naš sovražnik. Nastal je kot način preživetja in prilagajanja življenju. Težava nastane takrat, ko obramba, ki nam je v določenem obdobju pomagala, začne omejevati našo živost in spontanost ter omejevati in slabšati stik s sabo in z drugimi.
Zato v telesni psihoterapiji ne poskušamo mišičnega oklepa na silo odstraniti. Z obrambami v moderni psihoterapiji delamo spoštljivo, taktno. Tudi mišični oklep tako skušamo najprej razumeti. Pomagamo raziskati, kaj ščiti in zakaj je nastal. Šele nato lahko telo z našo pomočjo postopoma najde svoje nove možnosti za reorganizacijo, za sprostitev, za večjo pretočnost, mi pa posledično bolj poln stik s sabo in z življenjem.
Včasih koraki do spremembe niso v tem, da bi morali razumeti še več. Včasih je pomemben del poti v tem, da začnemo bolj poslušati in čutiti svoje telo. Prav zato je delo s telesom pogosto ključni korak tam, kjer pogovor sam po sebi ne zadostuje več – morda je del odgovora zakodiran prav v telesu.
Razjasnimo skupaj
Kaj je mišični oklep in kako je povezan s čustvi in občutki?
Mišični oklep je kronična napetost v mišicah, ki nastane zaradi potlačenih čustev, dolgotrajnega stresa ali neizraženih impulzov. Telo z napetostjo ustvarja obrambni mehanizem, ki nas ščiti pred neprijetnimi občutki. Sčasoma ta napetost postane stalni del telesne drže, gibanja in dihanja zato zavestno delo s telesom pogosto pomaga tudi pri postopnem sproščanju čustvenih blokad.
Ali lahko mišični oklep sprostimo tudi sami?
V določenih primerih lahko posamezne napetosti v telesu začnemo sproščati tudi sami. Pomagajo lahko različna somatsko-telesna orodja, kot so zavedanje telesa, dihalne vaje, delo z gibanjem ali druge sprostitvene vaje. Zato smo v online vodiču Kako se umirim? tudi pripravili dve poglavji: eno o dihanju in drugo o posameznih segmentom telesa. V njih so predstavljena somatska-telesna orodja, s katerimi lahko postopoma umiriš sebe, sprostiš telo in zmanjšaš napetosti. Še prej pa je pomembno, da se napetosti najprej naučimo zaznati in jih postopoma ozaveščati. Pri globljih ali kroničnih napetostih pa je smiselno poiskati tudi primerno strokovno vodenje.
Kaj je telesna psihoterapija?
Telesna psihoterapija je pristop, ki poleg pogovora vključuje tudi delo s telesnimi senzacijami, impulzi, občutki, dihanjem, gibanjem in napetostjo v telesu. Temelji na razumevanju, da so telo, čustva in misli med seboj tesno povezani. Telo namreč skriva v sebi veliko nepredelanih izkušenj, zato ta pristop omogoča spremembe tako na telesni, čustveni in mentalni ravni.
Ali obstajajo poleg izraza “telesna psihoterapija” tudi še druga sorodna poimenovanja?
Telesna psihoterapija je posebna veja psihoterapije z dolgo zgodovino in obsežnim naborom znanj in veščin in je priznana znotraj Evropske zveze za psihoterapijo EAP kot eden izmed mnogih psihoterapevtskih pristopov, ki temeljijo na dobro uveljavljeni teoriji, metodologiji in raziskavah. V resnici gre za oznako, ki združuje skupek različnih pristopov, katerih skupna značilnost je ta, da ima telo osrednjo vlogo v psihoterapevtskem zdravljenju. Poleg termina telesna psihoterapija (ang. Body Psychotherapy) lahko zasledimo še nekatera sorodna poimenovanja, kot so: telesno orientirana psihoterapija (ang. Body-oriented psychotherapy), na telo osredotočena psihoterapija (ang. Body-centred psychotherapy), somatska psihoterapija (ang. Somatic psychotherapy), psihoterapija telesa in uma (ang. Body-mind psychotherapy) ipd. Telesna psihoterapija je mednarodno uveljavljen termin in kot takega ga uporabljata tako Evropska zveza za telesno psihoterapijo EABP kot tudi Ameriška zveza za telesno psihoterapijo USABP.
Kakšna je razlika med pogovorno in telesno psihoterapijo?
Pogovorna psihoterapija se osredotoča predvsem na razumevanje misli, čustev in življenjskih vzorcev skozi pogovor. Telesna psihoterapija poleg pogovora vključuje tudi različne telesne tehnike: zavedanje telesnih senzacij, dihanje, prizemljevanje, gibanje, mobilizacijo drže, masažo ali dotik ter izražanje čustev. Ker izhaja iz razumevanja, da so psihološke izkušnje pogosto shranjene tudi v telesu, lahko takšno delo omogoči globlje in bolj celostne spremembe.
Zakaj pogovorna psihoterapija včasih ni dovolj?
Pogovor nam lahko pomaga razumeti svoje težave in življenjske vzorce. Vendar se številni čustveni in obrambni vzorci kažejo tudi kot telesne napetosti, omejeno dihanje ali blokirana energija v telesu. Če se osredotočimo samo na razmišljanje in pogovor, se ti telesni vzorci pogosto ne spremenijo, zato telesni psihoterapevtski pristopi in zavestno delo s telesom omogočajo globlje in celovitejše terapevtske spremembe.
Koristno!
Telo si zapomni vse, tudi tisto, česar um ni uspel ali mogel predelati. Vse to shranjuje v obliki kroničnih napetosti. Mišični oklep ni napaka ali bolezen, ampak zvesta obramba, ki smo jo zgradili, da smo lahko preživeli. Problem nastane, ko postane cena te obrambe prevelika. Zavedanje lastnih telesnih vzorcev je prvi korak, zavestno delo z njimi pa pot, kjer se stvari dejansko začnejo premikati. Če čutiš, da ti pogovor sam po sebi ne zadošča več, je morda čas za drugačen pristop. Prvi korak je prvi pogovor.
* Samo je Core Energetics telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu NICE – Netherlands Institute of Core Energetics in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg individualnega in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme Grounding Fundamentals.
