Ko sem si pred časom dala na Kindle izvod avtobiografije Sinéad O’Connor, Rememberings, me je takoj na začetku presunila vsakdanjost, običajnost, s katero je Sinéad v prologu zapisala, da je praktično celo življenje, od 18. leta pa vse do sredine leta 2020, ko je imela nekje 53–54 let, neprestano kadila travo.
Iz nekega razloga mi je to dalo misliti več o njenih neskončnih duševnih stiskah (ki so bile javnosti tako nesrečno izpostavljene) kot karkoli drugega, kar sem prej prebrala o njenem življenju in bojih.
Sinéadina življenjska zgodba je, iskreno, srce parajoča. Žalostna je. Med branjem sem večkrat jokala. Brala sem zgodbo briljantne, duhovite ženske z živahnim značajem, izjemnim glasbenim darom in kalejdoskopsko dušo. Hkrati pa sem brala zgodba deklice, ki je bila hudo zlorabljena in je neizmerno trpela zaradi ravnanja lastne matere, s tem, da ji kasneje navigiranje po glasbeni industriji kot ženski umetnici pri lajšanju problemov ni res prav nič pomagalo.
Po mojih izkušnjah le malo stvari tako detajlno poškoduje dekličin občutek lastne vrednosti kot prav čustveno nasilje in čustveno zanemarjanje, ki ga je doživljala s strani matere. Po opisanem krutem vedenju in dejanjih je bil vpliv njene matere očitno prav tak – nasilen, Sinéad pa žrtev zlorab – tistih, ki najbolj uničujejo self in dušo človeka, ker se zgodijo v odnosu navezanosti.
Ob branju Sinéadine zgodbe sem razmišljala o očitnem dejstvu, ki pa ni tako očitno, ko imajo ljudje s tem problem. Namreč, kako je pravzaprav nemogoče predelati zlorabe iz otroštva, če je človek ves čas omamljen, čeprav je razlog za to neprestano omamljenost prav ta ista otroška zloraba.
Nezavedno je strukturirano kot jezik; naše nezavedne vsebine se razkrivajo skozi besede, spodrsljaje, ponavljanja in načine pripovedovanja lastne zgodbe. To je neizbežno in ko govorimo, pravzaprav slikamo z besedami, pokrajine lastne psihe in vesolje lastne duše.
Vtis o tem, da je bila Sinéad ujeta v staro bolečino skozi desetletja, se mi ni zgradil le zaradi opisanega uživanja drog kot očitne simptomatike, očitnega poizkusa samozdravljenja. Predvsem se mi je odtisnil zaradi načina, kako je o materi govorila še daleč v odraslosti … in kako je po tem, ko je iz Sinéad postala Shuhada, naenkrat povsem zanikala vpliv otroške zlorabe na svoje trpljenje.
Med branjem sem razmišljala o tem, kako lahko obdobje perimenopavze in menopavze, torej po štiridesetem letu, zaradi neobvladljivih hormonskih sprememb močno okrepi nerazrešeno čustveno bolečino iz otroštva.
Lahko bi rekla, we all know that. Ampak vem, da we all don’t know that. V družbi, ki se še vedno izogne holističnemu pogledu, je namreč poanta perimenopavze in menopavze v hormonih in hormonski nadomestni terapiji, mogoče v povečanem vnosu beljakovin, dodatkih in kvihtanju.
Sinéad je bila stara 56 let, ko je zaključila svojo borbo, in zadnjih deset let ali približno toliko se je, po opisu sodeč, močno borila s svojimi demoni.
Perimenopavza in menopavza sta realen izziv v ciklusu ženskega življenja. Sveži podatki za Anglijo in Wales – primerljivih slovenskih podatkov mi ni uspelo najti – kažejo najvišje tveganje za samomor prav v starostni skupini 45–54 let (Danechi, 2026).1 Obdobje po štiridesetem letu je lahko za ženske zelo težko, in iz let dela na sebi in izkušenj z ženskami sem prepričana, da nerazrešena bolečina iz otroštva, ki se ji je uspelo pretihotapiti globoko v sredino našega življenja, tega prav nič ne olajša.
Obsesivna uporaba česarkoli, bodisi trave, nikotina, večernega kozarčka alkohola ali dveh in ostalega, za pomirjanje in lajšanje bolečine, je garancija za začaran krog ne-zdravljenja. To je senca Ouroborosa, kače, ki žre lasten rep in pri tem povzroča škodo.
Čeprav vem, kako se zgodi odvisnost in kako se da priti iz nje – ali pač ne, se ob branju in poslušanju takih in podobnih zgodb vseeno vsakič znova sprašujem, kako je mogoče, da ljudje v sodobni družbi – preplavljeni z informacijami, inteligentni in iznajdljivi – pa vendar ne razumejo, da ran ne zdraviš tako, da jih omrtvičiš.
Kako? Kako je to sploh mogoče?
Omrtvičenje doživete resničnosti nikoli ni pot. Nikoli ne bo. Tako preprosto je to.
Včasih se zgodi, da imamo take ljudi okoli sebe. Da nam je življenje namenilo, da je to del naše izkušnje.
Ena izmed stvari, ki jih v takih primerih pogosto težko razumemo je, da kadar ljudje okoli nas kakorkoli omrtvičujejo svojo resničnost, si ni modro domišljati, da nas čutijo ali razumejo. Ker nas ne. Tehnično gledano to namreč ni mogoče. Do kvalitativno pomembne mere so biokemično in psihologično ujeti vase – in bolj ko nekaj uporabljajo ali bolj ko so zatopljeni v svojo obsedenost – kakršnakoli že je, manj lahko čutijo sebe, manj se vidijo in se poznajo sebe.
In enako, ali še bolj, to velja za čutenje, videnje in poznavanje drugih.
Kognitivno razumevanje pozicije drugega, čustveno razumevanje pozicije drugega, vzročno-posledično sklepanje, sočutje – vsega tega in še marsičesa ni online. Online je obsedenost, offline vse ostalo.
Ljudje, ki imajo svoje odvisniške okupacije, po mojih izkušnjah ne razmšljajo ravno veliko o drugih. Če pa, imajo fantazije namesto resničnih, odprtih odnosov, ki se gradijo skozi pogovor, predelavo konfliktov, skupaj preživeti čas, bližino.
Na razvoj naših življenj vplivajo različne sile. Genetika, okolje; usoda, karmična pot, življenjski namen; moč izbire in lastne volje… kakorkoli temu rečemo, vse to niso zanemarljive reči. V biti je naše življenje skrivnost… in toliko stvari je, ki jih sama ne razumem in jih niti ne poskušam razumeti.
Pa vendar se včasih sprašujem, kako bi bilo, če bi v tej družbi že od samega začetka vsi jasno vedeli in se učili, da je moralno-etični imperativ, da se moramo ljudje naučiti ljubiti sebe in druge, namesto da se omrtvičujejo – sebe in svoje odnose.
Včasih sedim na svoji meditacijski blazinici iz pire in ne meditiram, ampak samo gledam oblake in razmišljam, kako bi bilo živeti na tem planetu, če ne bi bilo iluzije, da notranji mir prihaja od koderkoli drugje kot iz globoke povezanosti z lastno globino in z mrežo Življenja, katere del smo vsi?
Ljubiti sebe. Ljubiti tudi vse svoje senčne dele. Vedno se boriti samo za resnično, in držati se stran od iluzornih svetov, v katere je še vedno ujetih toliko ljudi.
Življenje je predragoceno, da bi ga zapravljali za iluzije – svoje, ali tiste od drugih.
🤍
* Tina je psihologinja in psihoterapevtka, mama, poročena je s Samotom, s katerim si delita starševstvo, ljubezen in psihoterapevtsko prakso. Pri svojem delu uporablja celovit in intuitiven pristop, ki zajema telesni, čustven, mentalni in spiritualni vidik ženskega bivanja. Prepleta pristope psihodinamske psihoterapije, energijske psihologije in dela s spiritualno realnostjo. Poleg individualnega dela z ženskami vodi delavnice za ženske in vse se začnejo s prvo.
- Danechi, S. (2026). Suicide statistics. House of Commons Library Research Briefing. ↩︎
