Počasi se oddaljujemo od glavne železniške postaje v Milanu. Udobno sem se namestil, predse sem postavil računalnik. Čas je, da dokončam post, o katerem se s Tino pogovarjava že kar nekaj časa. Po štiridnevnem workshopu me čaka pet ur vožnje z vlakom nazaj domov. Utrujen sem, a hkrati izpolnjen. Poln vtisov in novih spoznanj o sebi in drugih. Predvsem pa fasciniran nad novimi načini, kako lahko delamo s temo seksualnosti. Pure joy!
Spet sem imel privilegij biti in delati med ljudmi, s katerimi smo si pristno delili interes spoznavati tiste naše notranje dele, ki se pridno skrivajo v nezavednem, ter pričarati izkušnjo, ki nas vse pelje dlje in mnogo globlje vase.
Tokrat se vračam iz delavnice telesnega psihoterapevtskega pristopa Pelvic-Heart Integration®.1
“Integracija medenice in srca”, kot bi se glasil prevod, je telesno psihoterapevtski pristop, v katerem se na zahodnjaški način učimo, kako preseči eno največjih ran zahodne družbe – razcep med glavo in telesom, predvsem pa aspekt tega, razcep med seksualnostjo in ljubeznijo, med notranjim moškim in ženskim delom, med spolnimi organi… in srcem.
Seks ali ljubezen?
Vsakdo, ki je na poti notranje preobrazbe – in se ne zadovolji samo s tem, da mu je “malo bolje”… hkrati pa je že prešel najgloblje, prvinske tesnobe povezane s preživetjem, se na poti prej ali slej sreča z vprašanjem seksualnosti.
Predvsem z odnosom med seksualnostjo in ljubeznijo.
In tako kot vedno, se vse začenja že v otroštvu.
Svobodno občutenje in izražanje vzburjenja v medeničnem obroču je dejansko zaključna faza naravnega, naraščajočega energijskega toka v otrokovem razvoju in hkrati osnova za kasnejši odnos do njegove lastne seksualnosti.
Otroška seksualnost je zadnja postaja v kompleksnem otrokovem energijskem razvoju.
Ker življenje ni idealno in zahteva določene prilagoditve na družbo kot celoto, je tudi naravni, naraščajoči energijski tok v otrokovem razvoju popravilu vedno tako ali drugače omejevan in zatiran.
Otroški razvoj se zaključi z izražanjem in ekspresijo tega energijskega toka, pri čemer pa je seveda najbolj pomembno, na kakšen odziv to izražanje naleti pri otrokovih starših. In to ne velja samo za zadnjo, ampak tudi za vse predhodne faze v otrokovem. Glede na to, kdaj so se te omejitve dogajale in kakšna je bila njihova intenziteta je odvisno, kakšne čustvene rane nosi človek s seboj v življenju in kako se bodo te rane v telesu “zapekle” v obliki raznih tenzij in napetosti, predvsem pa v težavah na čustvenem nivoju in v odnosih z drugimi ljudmi.
In tako kot je seksualnost zadnja postaja v kompleksnem otrokovem razvoju, tudi v osebnostnem razvoju v odraslosti pride seksualnost v resnici na vrsto kot eden zadnjih problemov – ali pa prvi.
Sploh pri moškemu je to eden najmočnejših signalov.
Moški se z veliko verjetnostjo najbolj polno zave, da je potrebno v življenju nekaj spremeniti, ko ga “življenje udari” po njegovi spolnosti.
Velikokrat se to kaže v miselni preokupaciji s seksom ali pa z izogibanjem. Včasih mu žena sporoča, da ni zadovoljna z njegovo seksualnostjo – te je preveč ali pa povsem premalo.
V vsakem primeru želi moški imeti svojega korenjaka največkrat pod strogo kontrolo in pričakuje delovanje na ukaz.
V akcijo bi moral stopiti tolikokrat, kot se njemu – njegovemu ego oziroma glavi – zdi “prav” in primerno. Dolžina spolnega odnosa bi morala trajati ravno toliko časa kot je, spet, “prav” in primerno. Pri tem je kriterij za “prav” seveda umetni družbenimi konstrukti o spolnosti, ki se ga moški nauči navečkrat skozi pornografijo.
Seveda, tudi ženske lahko preveč pozornosti namenjajo seksualnosti. Vendar je to redkeje kot pri moških. Ženska svojo seksualnost velikokrat zanika ali pa je do nje odklonilna.
Predvsem pa se veliko žensk v seksualnosti moškemim podreja.
Poskušajo se prilagoditi in mu ugajati. Če hoče moški seks vsak dan, to za žensko pomeni seks vsak dan, ne glede na njeno počutje in zaznave. Če moški ne želi seksa več kot 3x na leto to pomeni seks 3x na leto, ne glede na njeno počutje in zaznave.
Spolnost je lahko polje mučnega medsebojnega obračunavanja prav v vsakem odnosu.
Težave v spolnosti imajo lahko različna ozadja, od telesnih in zdravstvenih do psiholoških in odnosno-čustvenih. Tudi kadar zdravniki ne ugotovijo organskega vzroka, to še ne pomeni, da je težava nujno posledica partnerskega odnosa ali nezavednih čustvenih konfliktov. Pri težavah z erekcijo, prezgodnjim izlivom, bolečinami pri spolnosti ali drugimi spolnimi težavami je zato smiselno upoštevati različne možne dejavnike. V psihoterapevtskem procesu pa lahko raziskujemo tudi, kako se naše težave povezujejo z odnosom do sebe, svojega telesa, seksualnosti ter partnerke ali partnerja.
Rešitve?
Že samo preusmeritev fokusa od pričakovanj, kakšna naj bi seksualnost morala biti, bi za vse nas pomenilo ogromno olajšanje.
Veliko preveč moških je npr. prepričanih, da bodo vse njihove težave izginile, če bi le imeli “dva seksa več na teden” ali “če bi seks trajal 10 minut dlje”.
Večkrat slišim: “Ko bi le žena razumela, kaj čutim, potem bi bilo…”.
Da bo žena razumela, kaj čutim??? Pričakovanje, ki je že v osnovi problematično: človeška bitja imamo sposobnost sočutenja in ustvarjanja predstav o tem, kaj drugi ljudje čutijo. Vendar pa v tem primeru, če raziščemo globlje, ugotovimo, da so v igri nezavedna pričakovanja, ki jih ima moški (ali ženska).
Včasih pa se za moškim hrepenenjem po razumevanju partnerke skrivajo tudi globlja, nezavedna pričakovanja. Lahko se zgodi, da od partnerke ne pričakuje zgolj razumevanja, ampak tudi to, da bo brez besed prepoznala njegove potrebe, ga pomirila in poskrbela za njegovo notranje ugodje. V takšnih primerih se lahko v partnerskem odnosu ponavljajo zgodnji odnosni vzorci, povezani tudi z odnosom z mamo. Toda to ni edina možna razlaga potrebe po razumevanju, ki je sama po sebi povsem legitimna človeška potreba.
Kadar gre predvsem za pomanjkanje medsebojnega razumevanja, lahko veliko naredimo z odprto in iskreno komunikacijo. Včasih pa se za težavami skrivajo tudi globlji, nezavedni odnosni vzorci, ki jih zgolj s pogovorom med partnerjema težko razrešimo. Takrat je pomembno, da vsak prevzame odgovornost za raziskovanje svojih pričakovanj, čustvenih odzivov in notranjih mehanizmov. Partner nas pri tem lahko podpira, ne more pa tega notranjega dela opraviti namesto nas.
Da se razumemo – seks na tem nivoju obstaja. In pari imajo spolne odnose na tak način. Vendar pa je to spolni odnos na mehanicističen način – “iz glave”. Dogaja se iz slik, ki jih imata partnerja v glavi – in ne iz sočutenja in občutenja drug drugega v sedanjem trenutku, v tukaj in sedaj. Taka spolnost ne služi odnosu in rasti, ampak samo trenutnemu olajšanju, ki ga praviloma doživi samo eden od partnerjev — drugi pa se prilagaja.
Zato je nujno telesnim težavam in miselni preokupaciji s seksom pri spreminjanju dodati tudi fizični, čustven in duhovni vidik. Kar je logično, saj je seksualnost sestavni del odnosa, vsak odnos pa ima svoj
- fizični,
- mentalni,
- čustveni in
- duhovni aspekt.
Čas je, da se ponovno povežemo s svojo prvinskostjo, s svojim telesom in s tem, kar zares čutimo. Da namesto izpolnjevanja pričakovanj o tem, kakšni bi morali biti kot moški ali ženske, začnemo raziskovati, kdo v resnici smo in kako želimo živeti svojo seksualnost.
Nemogoče se bo srečati zgolj z umom, njegovimi pričakovanji – z “glavami”.
Moški smo pogosto pozabili, da imamo poleg glave in genitalij tudi srce in trebuh. In ko izgubimo stik s srcem, telesom in svojimi občutki, lahko postane prepad med razumom in seksualnostjo neskončno velik. Toda ta razcep ni značilen samo za moške. Tudi ženske se lahko zaradi različnih življenjskih izkušenj, družbenih pričakovanj in pritiskov oddaljijo od svojega telesa, čustev in seksualnosti. Ne glede na spol se lahko tako privzeto, nezavedno naučimo živeti predvsem iz glave, namesto da bi bili v pristnem stiku s sabo.
Srečati se moramo s srci.
Biti z nekom v stiku z glavo je povezava na kratki rok.
Malo se spremenijo okoliščine in glava analizira situacijo malo drugače. In že imamo lahko problem.
Biti z nekom v stiku s srcem je povezava na dolgi rok!
Da pa lahko z drugim človekom vzpostavimo pristen in globok stik, moramo najprej razvijati stik s sabo: s svojim telesom, občutki, seksualnostjo in svojo prvinskostjo. To vključuje tudi raziskovanje različnih energijskih kvalitet v nas, ne glede na to, ali jih v psihospiritualnem jeziku poimenujemo moške ali ženske.
V nekaterih telesno-psihoterapevtskih in psihospiritualnih pristopih govorimo o moški in ženski energiji kot o dveh različnih, a dopolnjujočih se principih, ki sta prisotna v vsakem človeku, ne glede na spol. V tem simbolnem jeziku moško energijo pogosto povezujemo z ekspresivnostjo, žensko pa z receptivnostjo. Toda to ne pomeni, da so moški po naravi predvsem ekspresivni, ženske pa receptivne.
Pomembno je, da v sebi prepoznavamo in razvijamo obe kvaliteti: sposobnost izražanja, delovanja in postavljanja meja ter sposobnost sprejemanja, čutenja in predajanja. Obe se lahko izražata tudi skozi naše telo, gibanje in dihanje. Brez dihanja pa nas ni!
Naš odnos do telesa, čustev, bližine in seksualnosti se začne oblikovati že v zgodnjem otroštvu. V prvih letih življenja otrok svet spoznava predvsem skozi telesne občutke, gibanje, čustvene izkušnje in odnose s pomembnimi odraslimi. Postopoma se razvijajo tudi njegove sposobnosti razmišljanja, simbolnega razumevanja in uravnavanja čustev. Zgodnje izkušnje lahko zato pomembno vplivajo na to, kako pozneje doživljamo svoje telo, bližino, varnost in odnose z drugimi ljudmi.
Ker seveda nismo odraščali v idealnih okoliščinah, smo lahko skozi razvoj doživljali tudi čustvene rane in izkušnje, ki so vplivale na naš odnos do sebe, telesa in drugih ljudi. V telesni psihoterapiji raziskujemo, kako se lahko dolgotrajni stres, čustvene obremenitve in obrambni vzorci izražajo tudi skozi kronične mišične napetosti, zakrčenost in spremembe v dihanju. Takšni telesni vzorci lahko spremljajo tesnobo, notranji nemir in težave pri sproščanju, bližini ali doživljanju užitka. Vendar teh težav ne moremo vedno pripisati otroškim izkušnjam ali telesnim blokadam, saj imajo lahko različne vzroke.
Če teh vzorcev ne prepoznamo in ne naslovimo, se lahko skozi odraščanje in poznejše življenjske izkušnje utrjujejo, postajajo del našega običajnega načina telesnega in čustvenega odzivanja. Vendar niso nujno trajni ali nespremenljivi.
Zato je nujno, da se zavedamo, da vsak od nas v odnose vstopa tako s svojo zavedno motivacijo kot z nezavedno prtljago. Na naše partnerske in spolne odnose lahko pomembno vplivajo zgodnje izkušnje z mamo, očetom oziroma drugimi pomembnimi osebami iz otroštva. V teh odnosih se oblikujejo nekateri naši prvi vzorci navezanosti, bližine, zaupanja in doživljanja sebe. Vendar vseh težav v odnosih ne moremo pojasniti zgolj skozi otroštvo. Pomembno je upoštevati tudi sedanje okoliščine, konkretno vedenje ljudi in dinamiko odnosa.
Ko se odločimo spremeniti svoj fokus v odnosu, vključno s spolnostjo, ali pa osvetliti naše nezavedne vzorce, po katerih ponavljamo ene in iste neuspešne odnose iz leta v leto, je telesna psihoterapija lahko izredno koristna. Je izzivalna in koristna. Postavlja nas na rob znanega in izziva našo potrebo po kontroli, po imeti prav.
Ljudje, ki zberejo pogum in se tega procesa lotijo, zaživijo novo kvaliteto življenja, ki je ljudjem, ki ne čutijo svojih teles, nedoumljiva.
V širokem spektru dela na sebi, ki ga psihoterapija ponuja je del nje učenje tega, kako skozi življenje leta in leta, znova in znova, ločujemo našo seksualnost od občutkov srca. S tem ko bežimo stran od svojih občutkov in globoke notranje bolečine vlagamo ogromno energije v našo predstavo, kako naj bi naša seksualnost izgledala.
Bolj kot bežimo od svoje notranje realnosti – najgloblje bolečine in največjih radosti – močnejše predstave imamo o tem, kako bi “moralo” življenje izgledati. In to vključuje seveda tudi, kako bi “moral” izgledati seks.
Ločujemo ljubezen in seks.
In to se nam pozna na telesu in v odnosih.
Z močnimi prepričanji – z močjo glave – se namreč nasilno ločujemo od svoje vitalne energije, ki teče skozi vse celice, tkiva in energijske centre. Bolj ko si mislimo, kako bi nekaj moralo izgledati, bolj smo lahko prepričani, da o tem nimamo niti najmanjšega pojma in smo že v štartu zgrešili bistvo.
Poanta je, da gremo s tem, kar je. Ne s tem, kar si mislimo, da bi moralo biti. Poanta je, da čutimo živost v sebi in zaupamo telesu, da vodi. Srce je tisto, ki daje usmeritev. Glava mu sledi, usklajuje in koordinira vse ostale telesne signale.
Telo je medij, s katerim se gibljemo po planetu Zemlja – in brez čutenja in razumevanja telesa nas preprosto ni. Posledično tudi ne moremo biti in nismo srečni.
Še manj pa imamo lahko srečne odnose in zadovoljujočo spolno življenje.
Učinkovita telesna psihoterapija je način, kako se lahko s temi izzivi spopadamo.
Delo z dihanjem, gibanjem, telesnimi občutki, čustvi in mislimi, v nekaterih pristopih pa tudi z dotikom, nam lahko pomaga, da se postopoma premaknemo iz pretirane miselne kontrole v bolj neposredno doživljanje svojega telesa. Da se iz glave ponovno spustimo v telo, kjer lahko raziskujemo tudi občutke v srcu, trebuhu, medeničnem obroču in nogah.
V jeziku telesne psihoterapije bi lahko rekli, da s tem ustvarjamo prostor za bolj svoboden pretok življenjske energije, večjo povezanost s sabo in večjo odprtost za ljubezen do sebe in drugih. To je lahko globok in zahteven proces, ki pri vsakem človeku poteka drugače.
Kolikokrat na teden je že treba seksati? Morda je pomembnejše od tega vprašanje, koliko smo v spolnosti zares prisotni. Koliko smo v stiku s svojim telesom, svojimi občutki in človekom ob sebi? In koliko prostora je v našem odnosu za to, kar resnično smo – namesto za predstave o tem, kakšni bi morali biti?
Razjasnimo skupaj
Kolikokrat na teden je normalno imeti spolne odnose?
Univerzalnega pravila, kolikokrat na teden bi morali imeti spolne odnose, ni. Pogostost spolnosti se razlikuje med posamezniki in pari ter se lahko spreminja skozi različna življenjska obdobja. Pomembnejše od števila spolnih odnosov je, kako partnerja doživljata svojo spolnost, ali si je oba želita in ali se v njej počutita svobodno. Kadar spolnost postane izpolnjevanje pričakovanj ali dokazovanje lastne vrednosti, lahko izgubi svojo spontanost in povezanost z ljubeznijo.
Zakaj imata partnerja različno željo po spolnosti?
Razlike v spolni želji so v partnerskih odnosih pogoste in same po sebi ne pomenijo, da je z odnosom nekaj narobe. Na spolno željo vplivajo telesni, psihološki in odnosni dejavniki, pa tudi stres, zdravje in življenjske okoliščine. Samo Božič v članku posebej izpostavlja nezavedna pričakovanja, prilagajanje partnerju in odtujenost od lastnega telesa. Težava lahko nastane, kadar partnerja spolnost začneta doživljati predvsem skozi to, kako pogosto bi se morala zgoditi, namesto skozi svoje dejanske občutke in potrebe.
Kako lahko izboljšamo spolnost in povezanost v partnerskem odnosu?
Pomemben korak je opustitev togih predstav o tem, kakšna bi spolnost morala biti, in več pozornosti temu, kaj partnerja dejansko občutita. V telesni psihoterapiji je poudarek na povezovanju telesnega doživljanja, čustev, seksualnosti in ljubezni. Namesto osredotočanja na pogostost ali trajanje spolnih odnosov postanejo pomembni pristnost, medsebojno spoštovanje, stik s telesom in sposobnost izražanja svojih želja ter meja. Tako spolnost ni zgolj dejavnost, temveč tudi prostor srečevanja dveh ljudi.
Koristno!
Preusmerimo torej fokus od pričakovanj, kakšna bi seksualnost morala biti – in sledilo bo ogromno olajšanje. Pojdimo s tem, kar je in ne s tem, kar si mislimo, da bi moralo biti. Zaupajmo sebi in telesu. Zaupajmo srcu, da nam daje pravo usmeritev. In če iščete rešitve za vašo odtujenost od srca in telesa kot celote, je smiselno, da razmislite o tem, da je lahko učinkovita psihoterapija, ki je celostna in vključuje telo, vaš prvi izbor. Je najbolj dodelan zahodnjaški sistem, kako se spustimo iz prevlade uma (glave) nazaj v čutenje in so-čutenje (v srce, trebuh in celo telo).
* Tina in Samo živita in delata v Novi Gorici. Klasično psihoterapijo nadgrajujeta z energijskim delom in duhovnostjo. Tina je psihologinja in psihoterapevtka, ki specializira delo z ženskami. Poleg individualnega dela vodi delavnice za ženske; vse se začnejo z uvodnim ciklusom Pot Maternice. Samo je Core Energetics telesni psihoterapevt. Poleg individualnega in skupinskega dela je njegova strast poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme Grounding Fundamentals.
- Pelvic-Heart Integration® – povezovanje medeničnega obroča in srca, je specializacija pristopa Postural Integration®, celostnega telesno psihoterapevtskega pristopa, s katerim rahljamo in sproščamo naše rigidne telesne postavitve, naše na pol pozabljene telesne, čustvene in mentalne navade in vzorce, ki pa so nezavedno še kako aktivni in ki smo jih skozi leta razvili za soočanje z bolečino in s stresom v naših življenjih. ↩︎
