Presedam se na neudobnem, trdem stolu. Močno me zebe. Obute imam volnene žabe, termo štumfe in visoke podložene škornje. Volnena obleka, dvojni rokavi, volnena ruta. Nič od tega ne pomaga. Konec zime je in mraz v Londonu je značilen. Strupen, surov, vlažen in oster kot britvica. Prostor, v katerem delamo, je velik studio z visokimi stenami in ogromnimi okni. Predstavljam si, da je bil včasih tovarna. Slabo je segret. S stropa visijo konstrukcije z odskimi lučmi, kabli, sistem za ozvočenje.
Poleg mene sedi Mariam. Drži me za roko in pozorno čaka. Črne oči, črni gosti lasje, tesno speti nazaj, lepa. Deluje Indijka. Prvič sva spregovorili pred nekaj več kot pol ure. Na delavnici je na vrsti vaja – v parih. Izbrali smo si partnerja.Ko so vsi ljudje neznanci, gre izbira običajno po principu najbližjega. Tokrat sva to midve.
Dogovoriva se, da bom v prvi rundi terapevtka jaz, Mariam bo klientka.
V vaji načrtno delamo s travmatskim dogodkom.
Smo na delavnici iz EFT-ja ali Emotional Freedom Technique. Po domače temu rečemo “tapkanje”, tehnično bolj pravilno je “akupresura za čustva”. EFT je razširjena med ljudmi kot tehnika za sampomoč. V psihoterapiji pa se jo da uporabljati veliko bolj kompleksno. EFT je znanstveno1 najbolj podprta tehnika energijske psihologije.
Začnimo
Po 40 minutah vsi v skupini obrnemo vloge.
Sedaj sem jaz klientka in Mariam je terapevtka.
“Torej, čemu se želiš posvetiti?” me vpraša.
Nekaj časa pomolčim. Presedem se na neudobnem, trdem stolu. Notranje preverjam, kakšen občutek imam ob njej. Vprašam se, ji v občutku zaupam? In potem: sem danes v dobri koži, da tvegam pretapkati prav z njo, kar imam v mislih kot moj boleč dogodek?
Mirno me drži za roko in pozorno čaka.
“Ja, vem,” rečem. V trebuhu čutim, da sem OK z izbiro.
Vpraša: “Že imaš naslov ‘filma‘?”
Film je preprosta tehnika, s katero najprej varno mentalno oddaljimo travmatski dogodek. S tem pomembno zmanjšamo verjetnost, da bi premočna čustva, povezana z dogodkom, lahko začela “uhajati” iz kaotičnega spominskega klobčiča, povezanega s travmo. Na tak način zaščitimo psiho. Delo je neinvazivno in nima praktično nobenih tveganj za disociativna stanja, kot npr. EMDR. To je v mojih očeh ena največjih prednosti EFT. Zato se ga tudi učim na tej delavnici….
Imam dogodek. In sem pripravljena.
Začnem: “Film je, Moja prijateljica L in ….”
Soba je prepolna glasov, na delavnici nas je verjetno 20, 25 in moj glas se izgublja…
Mariam se skloni bližje: “Kako si rekla? Nisem te slišala…”
Živčna sem. Rečem:
“L. in njena smrt.”
L. in njena smrt
Čez nekaj več kot 30 minut iz ozadja bežno slišim Sue.
Sue vodi trening, skupaj z Emmo. Sta verjetno eni bolj izkušenih učiteljic EFT v Veliki Britaniji.
Na seminar sem prišla, ker sem že leta iskala način za aktivno procesiranje travm, s katero bi lahko pomagala povsem varno in čustveno in mentalno in somatsko razbremeniti človeka nasičenosti z vsiljivkami, čustvenimi preplavljanji in somatskim nemirom, ki tako pogosto spremlja nepredelane travme. Hkrati si nisem želela poglabljati npr. EMDR-ja, ki sem ga spoznala že leta prej, ampak ker meni osebno ni bil prav nič všeč ga nisem poglabljala. Ko sem videla posnetek ene od njiju, kako je pomagal žensk “procesirati” travmatski dogodek, sem tako bookirala seminar in karto za London.
Sue je tista, ki v tej vaji pazi na čas in slišim samo, “naj v 10 minutah zaključimo.”
Moje telo se stresa. Ne od mraza.
Z Mariam še vedno delava. Še vedno pripovedujem “film”.
Ko sem začela, se je zdelo, da se vsega spomnim povsem natančno. Kje sem bila, kako sem sedela, kakšna je bila svetloba, kdo me je klical, kaj je bilo povedano, kako sem to slišala.
Potem sem začela čutit prsni koš in žalost, ki je naraščala v mojem prsnem košu in začela bruhati iz mene, kot podzemna voda iz požiralnika.
Mariam me tapka, ko iz mene prihaja žalost, in naenkrat sem polna misli, za katere nisem niti vedela, da jih sploh nosim v sebi, da sem jih kadarkoli takrat sploh imela. Dejstvo je, da je bila zame informacija, da je L. umrla, popoln šok. Niti v sanjah nisem pričakovala, da bo kaj takega naredila. Novica o njeni smrti je zarezala tako na hitro in tako globoko, da se je moja psiha zaščitila in dobesedno odklopila en cel delček mojega zavedanja glede situacije.
Vsa čustva, ki so bila takrat potisnjena na stran, so sedaj prihajala na plano. Skozi jok, skoz tresenje. Vsa ta leta so bili ti ostanki shranjeni v nezavednem, ali – kot rečemo v energijski psihologiji – v polju subtilne energije, na nivojih zunaj dosega zavesti.
Moje telo vsekakor ni pozabilo ničesar.
Čeprav sem povsem pozabila misli in občutke, moje telo očitno ni pozabilo ničesar. Vse je shranilo, tako kot vedno shrani, pri nas vseh. Če kdo, potem telo ve. Telo je naš ultimativni zaveznik, in nepredelana travma vedno pusti sledi na telesu… potem pa še po vsem našem življenju.
Tresenje mojega telesa, ki ni bilo od mraza, je bilo dejansko posledica releasa – sprostitve gmot energije, ki so se zadrževala v mojem fizičnem, čustvenem in mentalnem telesu.
Medtem Mariam vztrajno tapka naprej.
Vsak košček spomina, ki me čustveno preplavi, enostavno in varno odtapka. Noge se mi tresejo, ko hkrati čutim mehke valove stisnjene, skompresirane energije, ki sem jo vsa ta leta zadrževala v sebi. Preplavlja mi noge, roke. Občutek je, da se iz mojega jedra vali sled vseh tistih čustev, misli… vse tiste bolečine.
“Vsa tista bolečina….”
Mariam tapka, govori in jaz ponavljam za njo:
“Even though it was too late and I could do nothing anymore, I deeply love and accept myself...”
“Čeprav se nisem mogla posloviti od nje in je bilo za vse prepozno, popolnoma ljubim in sprejemam sama sebe …”
“Čeprav je sedaj za vse prepozno… in je sedaj vsega konec, hkrati izbiram, da kljub temu ljubim in spoštujem sama sebe…”
“Ta bolečina…”
“Ta žalost…”
Krivda, praznina, nemoč, spet krivda…. šok novice,… ki je ostal v mojem telesu….
Skozi telo odteka travma trenutka, ko sem izvedela, da je ni več in da je nikoli več ne bo.
Medtem ko tapkava, je vse skupaj kaotično, turbulentno, močno, mučno. Izgubim občutek za čas. Potopljena sem v občutke in misli, ki se stekajo skozi moj um, skozi telo…. povsem sem potopljena v trenutek.
Preveč boleči dogodki iz preteklosti ali kaj je travma
Izguba je lahko velika travma. In žalovanje, ki sledi izgubi, je lahko težak in naporen proces. Šok, ki se zgodi ob izgubi, sproža stotine kemičnih reakcij v našem telesu, da niti ne omenjamo čustvenih in drugih posledic.
“Travma je kot magnet ali črna luknja, ki nas vleče vase.”
– Jasmin Lee Cori, v knjigi Healing From Trauma (2008)
Na kratko povedano, travmatski dogodki so:
- Enkratni ali večkratni dogodki, ki so za naše telo, psiho in dušo “preveč”.
- V času, ko se travma zgodi, je absolutno presežena naša sposobnost zavestnega odziva na situacijo.
- Poruši se ravnovesje na telesnem, čustvenem, mentalnem in spiritualnem nivoju.
Če se ravnovesje ne obnovi več na stanje pred dogodkom, potem taki dogodki daljnosežno vplivajo na naše celostno počutje in kvaliteto našega življenja.
Pod travme spadajo:
- različne nesreče,
- izgube na katerem koli področju v življenju,
- kronične, terminalne bolezni,
- operacije, vključno s težkimi porodi,
- zlorabe vseh vrst, napadi,
- nasilje, vključno s samopoškodovanjem,
- kolektivne travme (naravne nesreče, vojna)
Učinek travme si lahko predstavljamo kot šarpnel, ki se razleti v tkivu na nešteto majhnih kroglic.
Te kroglice potem ostanejo v tkivu in povzročajo neznosne bolečine. Zaradi šoka in moči dogodka, ga ne moremo predelati zavestno, zato se ostanki dobesedno razpršijo po našem notranjem prostoru in se odcepijo od zavedanja.
Delo na energijskem izvoru v psihoterapiji je pobiranje kroglic iz psihičnega tkiva.
Pri mojem delu z ženskami za ta namen uporabljam EFT in Dynamic Energetic Healing®, ki že sam po sebi vsebuje možnosti za različne načine procesiranja travmatskih ostankov. Vedno pa je ostaja osnova varen in zaupen odnos med mano in žensko, ki potrebuje pomoč. Brez zaupnega odnosa se niti slučajno ne lotimo tega dela, podobno kot se procesiranja bolečih dogodkov iz preteklosti ne lotimo, ko ženska še ni povsem udobna s tem, da zna sama regulirati telo oz. aktivacijo živčnega sistema. Procesiranje določenih oblik travm je lahko relativno nezahtevno, medtem ko so predvsem ponavljajoči se boleči dogodki, ki so nastali v odnosih navezanosti in odvisnosti, bolj zahtevni za predelabo, delo je bolj kompleksno in nepredvidljivo, tako za človeka, ki potrebuje pomoč, kot tudi zame kot psihoterapevtko. Obstajajo pa znani “do and don’ts” in čeprav je procesiranje bolečih izkušenj iz preteklosti lahko zelo pomemben del psihoterapije, niti slučajno ni nujno bistvo procesa ali pa vse, kar se v psihoterapiji “dela”.
Dejstvo pa je, da nepredelani boleči dogodki običajno pustijo sledi. Tako kot sem opisala zgoraj, kako so med tapkanjev Londonu iz mene začela vreti čustva in misli, ki so spremljala boleč dogodek, ki sva ga procesirali z Mariam?
Na podoben način vsi preveč boleči dogodki potonejo stran od zavesti in čakajo pod površjem, medtem ko čakajo, pa premikajo psiho in telo, nezavedno in na različne načine. Pustijo Odtise – na telesu, umu, duši.
To so “šarpnelski delčki”, torej kroglice, ki ostanejo v psihičnem tkivu in v telesu, in ki nezavedno vplivajo na to, kako oblikujemo realnost od posameznih takih dogodkov naprej. Poanta je, da človek velikokrat sploh ne pozna razsežnosti učinka. Pogosto pa se kažejo skozi določena čustvena stanja in vedenja. Ta običajno opazujemo na spektru, od šibkih do srednje močnih do zelo močnih. Poglejmo si jih spodaj.
Najpogostejši psihološki in vedenjski znaki travme
Vedenjsko se travma lahko kaže skozi:
- vznemirjenost,
- razdražljivost,
- sovražnost,
- napetost,
- samouničevanlna vedenja,
- izogibanje ljudjem, socialni umik,
- izgubo zanimanja za prijetne stvari,
- nespečnost, nočne more….
Psihološko se kaže skozi:
- intruzivne ali vsiljive slike
- čustveni spomini na dogodek, ki je lahko povsem telesni (flashback),
- strah,
- anksioznost,
- sumničavost in nezaupanje do ljudi,
- občutke krivde,
- osamljenosti,
- močna negativna prepričanja o sebi in svetu….
Če pogledamo vse te simptome, vidimo, da jih dosti spada v kategorije, ki jih je danes v medicinski paradigmi opisujejo skozi diagnoze anksioznih in depresivnih motenj. Vprašanje je, koliko moderne “psihopatološke” simptomatike bi ljudje sploh imeli, če bi rastli v odnosih, kjer bi prevladovalo spoštovanje, ljubezen, nekaj osnovne empatije in sočutja ter čustvene podpore. Po moje praktično nobenih, z izjemo nizkega procenta, ki je psihogenetsko predeterminiran.
Posledic travm se v zadnjih letih bolj zavedamo, vendar pa mislim, da se še vedno daje pozornost na napačen konec problema v smislu, da se premalo poveže travmo s problematičnostjo odnosov, v katerih se konstantno dogajajo nasilje in psihološke manipulacije. Iz izkušenj vemo, da se je iz takih odnosov zelo težko izviti, ker je tudi dojemljivost za take odnose pogojena z zgodnjim razvojem, torej s tem, kako smo bili vzgojeni v družini in kakšne dogodke smo dali “skozi” že v mladih letih. Dokler teh vidikov ne ozavestimo, nas to nas dojemljive za boleče dogodke v odnosih tudi kasneje v življenju,
Opazovanje v psihoterapevtskem procesu pokaže, da lahko veliko težav, ki jih imajo ljudje na spektru anksioznih in depresivnih stisk, pripišemo neozaveščenim in nezdravljenim posledicam travmatskih dogodkov.
Dejstvo je, da je učinek prebolečih dogodkov pri različnih ljudjeh vedno različen. Sledi travme so lahko zelo vidne, lahko pa so zelo skrite. Pri nekaterih delujejo zelo pogubno, pri drugih destruktivnega učinka praktično ni. Negativni efekt travme je vedno odvisen od več faktorjev. Od starosti osebe, ki je utrpela travmo, in spleta drugih okoliščin, predvsem tega ali je bil vir travme za nas nekdo, ki smo ga poznali, še posebej nekdo, ki smo ga imeli radi in mu zaupali. Najtežje kombinacije so travme znotraj odnosov navezanosti.
Ko so se težki dogodki ponavljali znotraj bližnjih odnosov, doživimo globoko izdajo ljubezni in tak tip travme pusti najgloblje posledice, ne samo na občutku varnosti in zaupanja, ampak tudi na strukturi naše psihe, predvsem v tem, kako občutimo sebe in druge, kako si predstavljamo sebe in druge, kako se lahko prilagajamo na realnost odnosov in kakšne notranje mehanizme uporabljamo za to, da ohranjamo občutek sebe v dinamiki odnosov.
Najtežje posledice bolečih dogodkov so nedvomno takrat, kadar je povzročitelj travme starš ali nekdo, na katerega je otrok navezan oziroma od njega kakorkoli odvisen, hkrati pa s strani drugih oseb, od katerih je odvisen, ni zaščiten in čustveno podprt.
Nasilje in zlorabe v odnosih – “human made trauma” – tudi sicer poškodujejo bolj kot neosebne travme.
Recimo, zelo nizek odstotek ljudi, ki so doživeli naravno katastrofo (manj kot 5%), razvije dolgotrajne simptome post travmatske stresne motnje (cPTSD), medtem cPTSD to razvije več kot 50% ljudi, ki so bili spolno zlorabljeni, ujeti ali mučeni.
To bi danes naredila drugače
Kar se mene tiče, me pogled nazaj na doživet šok ob izgubi L., na tok dogodkov po njenem nepričakovanem odhodu, žalovanje in mučne sledi, še vedno navdaja z mešanimi občutki.
Na delavnici v Londonu sem bila nekaj let po njeni smrti. Ko gledam za nazaj, vem, kako se mi je življenje po njeni smrti spremenilo. In ne morem da ne bi pomislila:
Koliko je bilo odločitev in dejanj, ki so bili morda povezani s skritim učinkom te travme ob njenem nasilnem odhodu? Koliko sledi je nepredelana sled izgube pustila v mojem življenju? In se tega sploh nisem zavedala? Katere odločitve sem sprejela – in bi jih lahko drugače, ko na mojo percepcijo in razmišljanje ne bi vplivali subtilni učinki tistega šoka?
Iskreno, ne vem.
Vse kar mi ostaja, mnogo let kasneje je, da še vedno verjamem, da so stvari v življenju natančno take kot morajo biti. Skozi življenje sem se naučila, da lahko dokaj mirno hodim s precej odprtimi vprašanji. Zaupam v nevidni kozmični red. Zaupam v to, da je znotraj vsega Ljubezen in da je poanta življenja Svetloba. V tem smislu vem, da se je njena smrt in vse, kar je prinesla, zgodila, ker se je morala, in da je vse z njo in vsemi, ki smo bili povezani z njo, bilo kot je pač bilo. Navzlic vsemu obžalovanju in bolečini, potezam, ki sem jih naredila – ni moglo biti drugače.
Hkrati pa vem nekaj.
Z vsemi izkušnjami in znanjem, ki ga imam danes o travmi, ne bi nikoli več čakala toliko let, da bi predelala tako boleč dogodek. Res ne. Takrat vsega tega nisem vedla, in sem čakala – da bo minilo. Pa ni.
Zato danes vem, da bi ravnala drugače. Šla bi do osebe, ki ji zaupam ali bi jih lahko zaupala, povedala bi, da imam boleč dogodek iz preteklosti in prosila bi, da skupaj narediva nekaj na tem. Izbrala bi odgovorno in informirano, način, ki mi ustreza. Nikoli ne bi šla predelovat bolečega dogodka v okolja ali okoliščine, kjer se ne počutim povsem varno, naprimer. Ne bi uporabljala tehnik ali metod, ki se jih bojim ali po katerih se počutim bistveno slabše. Ker vem, kakšno zgodbo imam za sabo in sem strokovno izobražena, mi to ne bi bilo težko, če pa tega ne bi imela, bi izbrala osebo, za katero in moja zdrava pamet in intuicija pravita, da je morda vredna zaupanja.
Čakala pa ne bi več. In tega ne bi priporočala nikomur. Travma je del življenja, preboleči dogodki so del življenja. Ni treba, da je to tabu.
Zato če bi se v tvojem življenju kadar koli zgodili težki dogodki, ki bi te pretresli in po katerih bi čutila, da nisi več “ista” kot si bila? Ne čakat.
Nasvet psihoterapevtke: Poišči pomoč, takoj. In če travma nekomu, ki ga poznaš in imaš rad, vztrajaj, da si poišče pomoč. Čimprej.
Nikoli ne moremo vedeti, kako bo določena travma oziroma zaporedje travm daljnosežno vplivalo na posameznika. Ne moremo predvideti, kako se bodo obnašali koščki šarpnela in kaj vse bodo poškodovali. Hkrati ne vemo, na kakšno podlago travme padejo. Včasih je lahko en boleč dogodek pika na i za nekoga. Še posebej, kadar smo iz otroštva ven ranjeni in zato pogosto bistveno bolj psihično ranljivi, so lahko občutek lastne vrednosti, sposobnost zaupanja v druge ljudi in vera vase celoživljenjski projekt. Tako kot so nezdravljene telesne poškodbe po hudih nesrečah lahko usodne, so tudi nezdravljenje psihične travme lahko usodne in pripeljejo do bolezni, hudih psihičnih težav, samopoškodujočih vedenj, umorov in samomorov.
Tega ne pišem zato, da bi sebe in tebe strašila, ampak samo zato, da se vsi zavedamo razsežnosti problema, ki lahko nastane. Slovenska družba je nagnjena k zanikanju problemov in iz let dela v psihoterapevtski sobi vem, do kakšne mere so ljudje sposobni zanikati čustvene realnosti sebe in drugih. Bodimo samo pozorni in zavestni tega, kolikor se človeško da.
Morda se splača zaupati
Tistega ledenega marca je bilo srečanje z Mariam ne samo presenetljiva izkušnja notranjega zdravljenja, ampak celokupna tombola. Ko sva šli med pavzo na seminarju na kosilo, se je namreč izkazalo, da ni samo zelo prijazna in topla, ampak da je svetovalka za delo s travmami v NHS-u, mreži javnega zdravstva v Veliki Britaniji.
Medtem, ko sva čakali na hrano, sem pomislila na to, kako sem prisluškovala moji intuiciji, preden sva se lotili dela. Spomnila sem se, kako sem notranje preverjala, bi ji zaupala ali ne?
Za delavnice, na katerih se učimo psihoterapevti, so sicer to dokaj običajne okoliščine. Nekaj izveš o metodi, potem pa prej ali slej začneš vaditi z ljudmi, ki jih tipično ne poznaš, sploh pa ne v tujini. Z več vidikov gre za precej umetno situacijo, vendar izhajamo iz predpostavke, da smo psihoterapevti izurjeni v delu na sebi, da imamo za sabo že izkušnje s poglobljenim notranjim procesom ter razvito sposobnost samoregulacije in integracije, čustveno in mentalno fleksibilnost, ki nam omogoča prilagajanje takšnim učnim situacijam.
V realni psihoterapiji je drugače. Procesi le redko, recimo pri enkratnih travmatskih dogodkih, potekajo tako hitro, povsem gladko ali čisto enostavno, kot je opisano v tem članku.
Ostaja pa skupni imenovalec obeh situacij – opisanega Londonskega treninga in dejanske psihoterapije. Recimo, uporaba intuicije in zdrave pameti, ko izbiramo, komu bomo zaupali svoje boleče dogodke. Pa neizbežnost poguma za soočanje s svojimi zmaji iz preteklosti in pogum za odločitev, da vzamemo stvari v svoje roke in tvegamo.
Predvsem pa bi rada rekla, da se je potrebno zavedati, da je psihoterapija travme vedno vezana na zaupanje.
Zdravljenje travm, predvsem tistih, ki so nastali v odnosih navezanosti in v zgodnjih letih, je prav zato tudi težko in se ljudje težko odločimo zanje. Tovrstne travme namreč po definiciji načnejo, včasih pa skoraj do konca uničijo naše zaupanje vase, v Dobro in v druge ljudi.
Zato se moramo včasih res močno, zelo močno potruditi, da zaslišimo glas v sebi, ki pravi, da je morda navzlic vsemu težkemu še vedno vredno tvegati in zaupati, se potruditi in stopiti na pot notranjega celjenja – ali preprosto nadaljevati z njim, če smo zaradi strahu in nezaupanja in slabih izkušenj z iskanjem pomoči v preteklosti z njim prekinili.
To včasih res ni lahko, je pa možno. In res vredno.
Z ljubeznijo, pazite nase in na vse, ki jih imate radi,
Tina🤍
Razjasnimo skupaj
Kaj je EFT (Emotional Freedom Technique)?
EFT je metoda, ki združuje nežno tapkanje po določenih točkah na telesu z usmerjeno pozornostjo na notranje doživljanje. Njen namen ni odstraniti čustev, temveč ustvariti dovolj varnosti, da jih lahko sploh začnemo čutiti.
Zakaj EFT pri žalovanju ni “rešitev”?
Pri žalovanju EFT ne odpravlja bolečine izgube. Deluje kot opora, ki pomaga, da telo ob močnih čustvih ne otrpne ali se zapre.
Kaj EFT omogoča v procesu žalovanja?
Omogoča, da bolečina ostane prisotna, ne da bi nas preplavila. S tem podpira postopen, telesno vzdržen stik z izgubo.
Koristno!
Travma spremeni fiziologijo telesa; spremeni delovanje živčnega sistema. Pušča posledice na vseh področjih življenja. Osvobajanje energijskih sledi travme in vzorcev zadrževanja čustvene energije v telesu je ena od ključnih nalog okrevanja po travmah. Travmo je smiselno zdraviti. Poznamo veliko učinkovitih načinov dela z njenimi posledicami, zdravljenje pa običajno ni enkraten dogodek, ampak notranje potovanje. S tem, ko predelamo travme, velikokrat upadejo in povsem izginejo težave, ki so ljudi mučile leta in leta. Delo izpeljemo relativno neboleče, varno, zanesljivo. Vedno pa je pomembno, da imamo s terapevtom vzpostavljen zaupen odnos, v katerem se počutimo predvsem varne. To včasih ni lahko. Vendar pa izkušnja kaže, da je telesu, umu in duši potrebno aktivno pomagati, da pridobi nazaj svoje naravno ravnovesje in s tem celostno dobro počutje. Ko govorimo o zdravljenju travm, čas ni zdravilo ali zaveznik. Posledice nepredelanih travmatskih dogodkov so daljnosežne, pomembno lahko načnejo sposobnost soočanja z vsakdanjim življenjem, zato je na njih potrebno delati usmerjeno in strokovno.
* Tina je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg individualnega dela z ženskami vodi delavnice za ženske; vse se začnejo s prvo.
- Raziskave energijske psihologije v zadnjih letih hitro rastejo, še posebej za EFT (tapkanje), kjer novejši pregledi in meta-analize (tudi iz 2025) kažejo, da lahko pomaga pri zmanjšanju stresa, anksioznosti, depresije in simptomov PTSD, v nekaterih primerih tudi z merljivimi fiziološkimi spremembami (npr. kortizol); hkrati se EFT vse pogosteje uporablja tudi v medicinskih kontekstih (npr. pri kroničnih boleznih ali raku) in v različnih državah po svetu, kar kaže na širšo praktično uporabo, vendar so študije precej različne po kakovosti in metodah, zato so rezultati obetavni, a jih je smiselno razumeti z nekaj previdnosti.
Viri: Hux & Freedom (2025); Church et al. (2012); Clond (2016); Sebastian & Nelms (2017); Church et al. (2018); Stapleton et al. (2023). ↩︎
