Op.: Ženska agresija do moških in razumevanje psihološkega ozadja agresije – agresivnega oz. nasilnega vedenja, ne pomeni upravičevanja ali opravičevanja nasilja. Odgovornost za agresijo vedno ostaja na strani tistega, ki agresijo izvaja. Hkrati velja, da je nasilje resen strukturni družbeni problem, pri katerem statistično prevladujejo moški povzročitelji, česar ta zapis ne zanika in ne relativizira.
Začetni prizor
Na moškem oddelku H&M stojita pred ogledalom. Par. Moški in ženska, stara okoli štirideset.
Ženska je prislonjena na steber z ogledalom, opazuje moškega, medtem ko se on nervozno ogleduje v zrcalu z nekim novim kosom oblačila.
Vse skupaj se dogaja bliskovito.
Prvo kot prvo, zaslišala sem ju že nekaj metrov stran, preden sem bila na moškem oddelku. Drugo kot drugo, začutila sem njuno prisotnost preden sem ju sploh zagledala. Ko sem na brezciljnem ogledovanju oblačil nekako zatavala v njuno bližino, sem zaznala, preden sem ji videla, da mi je v trenutku postalo ekstremno mučno. Ozračje je bilo kar naenkrat – ne napeto, ampak naelektreno.
Grem mimo, njiju in kri mi zaledeni.
Ženska zasika tipu, da če je stoprocentno prepričan, da bo potem to, kar sedaj meri, tudi nosil. Pošola ga: “Pa da ne bo slučajno tako kot je bilo pol zadnjič…” Zaslišim njegovo sikanje nazaj, njegovo nervozno prestopanje pa v stotinki postane jezno siljenje vanjo. Zabrusil ji, z obrazom pred njenim obrazom, da naj utihne in ji zagrozi, da bosta takoj sedaj odšla, “da če razume, da bost glih zdej šla.”
Reče ji, da je utrgana in zmešana baba in da če ve, kako ni normalna…
V tem času sem že na drugi strani moškega oddelka, varno zakrita za size XXL moškimi zimskimi puloverji.
Moški in ženska po hitrem postopku zapustita prizorišče.
Z mano – ostaneta.
Odsotnost zavedanja lastnih ran
Že kar dolgo časa je, odkar sem v živo slišala tako zelo agresivno sikanje.
V njuni kratki izmenjavi je bila prisotna tista vrsta strupene agresije, ki je v bistvu čista žlehtnoba. Je kombinacija poniževanja in napadanja, ki ga sama ne samo da ne toleriram, ampak lahko v meni sproži čustveno verižno reakcijo.
Čeprav strokovno razumem, kako se to zgodi, hkrati en del mene nikakor ne dojame in tudi nikoli ne bo dojel, kako je možno, da obstajajo ljudje, ki niti v javnosti nimajo nič zavor. Dear lord, kako je šele za zaprtimi vrati, si mislim… s tem da se hkrati povsem zavedam, da je za zaprtimi vrati žal marsikaj tudi, ko so javne “podobice” ful lepe in brezmadežne.
Ko sem razmišljala o njima, sem pomislila, da bi vse skupaj lahko čisto komot izpadlo, da je bil moški tisti, ki je bil v tej sceni agresiven. Konec koncev je sikal on, grozil je on, približal se je ženskinemu obrazu on in potem je on demonstrativno zapustil prostor, ženska pa mu je v bistvu sledila.
Resnica je, da je imela pri vsem skupaj delež tudi ženska. Intonacija, s katero mu je govorila, ni bila niti najmanj v skladu z njeno nepremično držo, mirnim slonenjem na stebru z ogledalom. Premočrten, visoko kontroliran glas, ki je komentira moškega, je bil v podtonu eksplozivna mešanica očitajočega, svarilnega, poučevalnega in ukazovalnega.
Ženska je definitivno imela svojo flaškico, iz katere je prilila dozo agresije v njuno odnosno polje, sredi trgovine z oblačili.
Tako kot se je na deset metrov čutilo, da je moški negotov in jezen, nato besen in napadalen, tako se je na deset metrov čutilo, da je ženska in nastrojena in jezna in prestrašena, hkrati pa je “v podnapisu” moškemu sporočala, da je nekompetenten. S tem, ko mu je očitala, da je nesposoben, je seveda nezavedno rinila naravnost v njegovo rano. Moj hipni vtis je bil, da je vsekakor želela biti zraven njega. Njena prisotnost ni bila mrzla, distančna; je pa bila polna jeze in – spodaj, pod jezo, najverjetneje strahu pred bližino.
V tej mučni igri sta delovala kot zelo povezan par. Bila sta usklajena: ne v borbi za rešitev problema, zagotovo pa v borbi eden proti drugemu.
Nemogoče je reči, kje se je vse skupaj začelo, kje je kura in kje so jajca, in kaj se je med njima res dogajalo. Nimam njune zgodbe in njunih ločenih biografij, ki bi nam pojasnila marsikaj, hkrati pa ponudila tudi uvide v možne razplete, zaplete in rešitve.
Kar je bilo videti, da jima je skupnega, pa je bilo, da tako kot moški ni bil v stiku z njegovo rano nesposobnosti, tudi ženska ni bila v stiku z njenim lastnim strahom pred bližino. Oboje je bilo skrito pod jezo in plimovanjem besa.
Znak, da sta bila nezavedna globljih plasti sebe (unaware of ) je bil, da sta pobesnelo sikala drug na drugega.
V kolikor bi bila v zavedanju svojih psihičnih ran, bi lahko ohranjala stik navznoter in govorila bi kot dva odrasla človeka, ki se zavedata svoje ranjenosti ali ranljivosti v neki situaciji. Recimo, lahko da bi bila jezna in v tonu in drži bi se to čutilo, vsekakor pa ne bi bila napol brezumno besna. Lahko imela mnenja, ne bi bila pa žaljiva. Nosila bi vsak svojo ranljivost in drug drugega spoštovala, čeprav se ne bi strinjala.
Tako pa sta napadala drug drugega in “si metala” besede v obraz. V tej H&M sceni spoštovanje ni bila opcija. Takoj sem videla, še bolj pa občutila s telesom, da je bilo prisotnega bistveno premalo samozavedanja ob hkrati veliko preveliki količini nezavednega strahu – na obeh straneh. Zato so prevladale avtomatizirane reakcije, po katerih mogoče vsak zase funkcionirata že desetletja,
… stoletja?
“Toliko da je” ali naš povprečen slovenski zakon
Vtis, ki sta ga pustila, mi je dal misliti o prototipu odnosa, ki bi lahko bil del slovenske folklore.
Ne bom pozabila mlade ženske, ki sem jo povprašala po odnosu med staršema.
Še sedaj lahko prikličem sarkastično-uporniški nasmešek in pronicljive modre oči in kako pripre pogled in retorično ponovi moje vprašanje:
“Odnos med staršema?”
Za trenutek razpre pogled, ga usmeri vame, potem nagne glavo, jo obrne vstran na levo, rahlo dvigne nos in se filmsko zazre skozi okno:
“Ah, saj veš… povprečen slovenski zakon, toliko da je.”
Ja, izgleda, da res vem.
Z notranjimi očmi lahko vidim silhuete čustveno zmrznjenih žensk, ki cele dneve garajo, delajo, kuhajo, čistijo in s pridnostjo izganjajo hudiča, ki je mešanica osamljenosti in zamere, ki pride iz spoznanja, da zanje nikoli ni poskrbljeno in verjetno tudi nikoli ne bo.
Ženske v začaranem krogu, ki se napaja iz negativne praznine, progresivno uničujejo možnost bližine, ljubezni, užitka sebi. Hkrati pa bližino, ljubezen in užitek odtegujejo moškim, ki so fantki, prej njihovi sinovi ali cimri kot pa odrasli partnerji. Tudi oni so običajno polni potlačene jeze, odkritega srda in zamer, ki jih ne zaznavajo zavestno in tudi “nič ne naredijo” z njim, razen da jih zapijajo, zakadijo, odkolesarijo, odtečejo,… in s tem progresivno uničujejo sebe in odnos.
Vse je povezano in v tem smo skupaj in “toliko da je” pušča odtise na vseh – na moških, na ženskah, na sinovih in hčerah.
Prikrita ženska agresivnost
Po več kot dvajsetih letih življenja s Samotom sem prepričana, da je absolutna skrivnost moje šalčke ljubezni ta, da sem v neki točki mojega življenja in najine ljubezenske zgodbe zmogla prevzeti polno odgovornost za mojo flašo agresije, ki sem jo prikrito čutila do njega in do moških na splošno.
Od vedno sem bila alergična na agresivne ljudi. Ne maram jih in ne prenašam jih. In resnica je, da nikoli nisem bila odprto nasilna do moških – nikoli jih nisem mlatila, provocirala, preklinjala, odprto žalila ali jim grozila, jih sadistično varala, izsiljevala, se jim maščevala. Vse to nekatere ženske dejansko počno.
Ker sem zaradi izkušenj iz otroštva zavestno in načelno zavračala agresijo in agresivno, nasilno vedenje, sem hkrati povsem spregleda svojo agresivnost – tudi do moških. Skrila se mi je v senco. Kar nekaj časa sem potem rabila, da sem sprejela in začela spreminjati moje pasivno-agresivno vedenje – pikrost, zajedljivost, zahtevnost, sarkastičnost, hladnost, izogibajočo, mogoče cinično držo.
Problem ženske agresije, usmerjene na moške je ta, da žal izniči možnost za kakršno resnično globoko povezanost in ljubeče odnose na dolgi rok.
Agresivnost avtomatično uniči možnost čustvene in seksualne bližine, in to se potem velikokrat pokaže skozi težave v komunikaciji in spolnosti. Obojestransko zadovoljujoča spolnost je more or less an emotional affair… in čustvene zadeve so, more or less, stvar komunikacije med dvema… in komunikacija med dvema, večnivojska, je tista, ki potem pelje k seksu, za pomanjkanje katerega pari radi “okrivijo” tehnike, dolgcajt, navajenost…. monotonijo našega malega vsakdanjega banalnega življenja.
Nič ne bi moglo biti dlje od resnice.
Ne samo, da naša mala vsakdanja življenja niso mala, tudi monotona niso.
So pa lahko čustveno monotona, ko smo čustveno odtujeni od sebe, kar vedno pomeni, da nismo v telesnem-čustvenem stiku s sabo… in kako bomo s partnerjem, če s sabo nismo?
Težave v intimnosti so velikokrat stvar bodisi odcepljene ali pa izrinjene agresivne energije, ki je fino potlačena in dobro zapakirana… načeloma kjerkoli v teleso, ampak v glavnem pa pod trebušno prepono… v globinah trebuha… na področju hare pri moškem in maternice pri ženskah.
Posebnost ženske agresije do moških
Ženska agresija do moških ni samo osebna in družinska, ampak je akumulirana iz stoletij, ki jih nosimo me vse zapisane v naših energijskih poljih.
Zgodovina človeštva je zgodovina travm. Je zgodovina vojn, nasilja, borbe za prevlado in moč. Je zgodba strukturnega nasilja. Govori o preganjanju žensk in otrok, drugače obarvanih, drugače mislečih in drugače spolno usmerjenih, in moških in žensk.
Razumeti moramo, da so stoletja in generacije fizične, čustvene in spolne brutalnosti pripeljale do tega, da smo ženske čustveno zlomljene, tako kot so zlomljeni seveda tudi moški.
Predvidljivi scenariji se zgodijo, ko kot ženske doživimo izkušnje, v katerih je zlomljena naša integriteta in smo ponižane, zlorabljene, zavržene. V nas se razvije stanje in občutek fragmentiranosti, v katerem se prekine povezava z našo izvorno močjo…
…. in nato nastopi faza negativne praznine.
Negativna praznina vedno izrine in izniči Ljubezen.
In ta negativna praznina, ki vstopi v nas po bolečih izkušnjah in ki jo ženske zelo dobro poznamo, je ultimativen vir izkrivljene ženske energije.
In ta izkrivljena ženska energija je pomemben faktor v vojni znotraj nas in v vojni med spoloma; v konfliktih in v nezmožnosti ljubezni, sočutja, užitka, bližine.
Ženska negativna praznina
Ženska negativna praznina je ena bolj težkih, konfuznih čustveno-energijskih tematik, s katero se soočimo, ko gremo v delo s senčnimi platmi sebe… in vanj gremo, ko želimo postati cele, ljubljene in ljubeče.
Ženska negativna praznina je po moji izkušnjah zelo vezana na arhetip sintetične ženske in je podobno kompleksno področje kot je razreševanje ženskinega odnosa z mamo, ki je prepleten in vtkano v vsako nitko naše ženske biti.
Gravitacijsko polje negativne praznine je močno. In ni mu lahko ubežati. Delo ni lahkotno. Razviti moramo dovolj visoko ubežno hitrost – in to, iskreno, težko naredimo čisto same, brez zunanje pomoči, zgledov, podpore, virov.
Ta negativna praznina v ženskah ni nekaj fitivnega, ni abstraktni koncept. Je močno morfogenetsko polje, ki obstaja in “vleče vase” vse okoli sebe – otroke, vnuke, partnerje, moč, denar, lepoto, resnico, možnosti izbire… življenje samo.
Iz negativne praznine izvira vse, kar subtilno spodkopava Življenje, in v to je vključeno tudi agresivno vedenje do moških – podcenjevanje in prezir do moških ter moškega in vsega, kar vsebuje moške kvalitete v naravi….
Negativna praznina je tista, iz katere potem ženska sloni ob ogledalu, na moškem oddelku, in kot polena na ogenj meče pripombe, ob katerih se človeku, ki je tarča, prej ali slej lahko tudi scufa.
Nevidna ženska rana
Ženske imamo rano, ki teče nevidna skozi nas, tisočletja.
Podajamo si jo: mama hčerki, učiteljica učenki… in v resnici niti vemo ne, kako si jo pretikamo, skozi duše, telesa.
Same in osamljene padamo v brezna, v številnih nočeh, ko nas nihče ne vidi, in svoja brezna, vrtače in druge črne luknje jemljemo kot samoumevne, kot danosti, ki se jih trudimo pozabiti, čeprav bi jih rade doumele. Večino časa se borimo, včasih pa se nam zazdi, da nam ne bo nikoli zares uspelo. Obda nas čudna slutnja, da je prosti pad nezibežen in da gravitaciji negativne praznine ne bomo zmogle ubežati…
Spomnim se, kako sem po nekem čudnem naključju dve poletji nazaj nekega jutra našla knjigo. Čupasta od prahu in mačjih dlak je mirno spala, pozabljena v drugi vrsti na polici. Nekako se je znašla v mojih rokah. Gledala sem jo, nič mi ni bilo jasno, nato sem petkrat ali šestkrat prebrala besede na zadnji strani ovitka:
“Večna enost,
ki nam poješ v tišini in nas učiš po drugih.
Odločno in modro vodi moje korake.
Naj uvidm nauke, ko stopam,
in častim namen vseh stvari.
Pomagaj mi, da se spoštljivo dotikam.
Da vedno govorim izza oči.
Naj opazujem, ne sodim.
Naj ne škodujem in naj zapustim
glasbo in lepoto, ko odidem.
In ko se vrnem v večnost,
naj se krog sklene in
spirala razširi.” 1
Šlo mi je na jok.
Poiskušala sem razumeti sporočilo, ki sem ga čutila in hkrati probala razvozlati stavek, ki mi ga je na roke, na notranji strani platnic, zapisala pokojna prijateljica. Poiskal me je izgubljeni čas. Brez vonja Proustovih magdalenc in tete Leone sem se vrnila skoraj desetletje nazaj, ko sem skušala dojeti nenadno, šokantno prijateljično smrt.
In je nisem.
Dojela pa sem, v luči njene spirale zavesti, ki se je razprla v moje življenje z njeno nenadno smrtjo… da sem tu, živa in da dejansko hodim na napačen način, da se oblačim napačno, da govorim besede, ki niso moje in mislim misli, ki niso zame.
Dojela sem, da živim in delam in ljubim na način, ki sem se ga naučila, vendar ga nisem zavestno izbrala ali ustvarila, od znotraj navzven. Dojela sem, da me je strah moje resnice, da me je strah, kaj se bo zgodilo z mano, ko si bom dovolila hoditi na moj način, si nadela svoja oblačila, govorila po moje in mislila zase, po moje. Dojela sem, da me je strah moje avtoritete, moje neprilagodljivosti, moje jasnomiselnosti, in moje čistosti.
Tako kot je ona zapustila Zemljo, sem jaz v vrtincu vsega zapustila obalo in skoraj vse, čemur sem “pripadala”.
Odšla sem na dolgo pot, čisto sama… v kokosovi lupini.
Po letih samotne plovbe, se mi je odprlo polje Novega.
Vstopila sem v drugačen svet.
Kar naenkrat sem se učila in spoznavala, več kot kadarkoli prej. Postajala sem vedno bolj resnična. Odpadale so iluzije, fantazije, prijazni nasmeški.
In med drugim sem dojela, da če ne bi imela rane, ki nevidna teče skozi mene, tisočletja, bi bilo marsikaj v moji zgodbi konkretno drugače.
Spoznanje je bilo osvobajajoče. Bilo je celično. In še vedno je… tako kot je celično zavedanje, da je resnica malčk bolj kompleksna od mama-oče-Ojdipov kompleks, kot je dril zahodni psihologiji in psihoterapiji, ki pa sta obe dejansko lojalni hčerki prav te iste kulture, zaradi katere imam – tako kot tudi Ti – v celicah avtomatično zapisan program, da sem, kot žensko bitje, ne-vredna.
Nevrednost ni samo občutek
Nevrednost je več kot samo občutek.
Nevrednost je vseprežemajoče stanje, ki definira naše zdravje, čustovanje, način razmišljanja in prepričanja. Ustavlja prost pretok značilne energije naše Duše v fizično telo, v čustveno in mentalno telo. Nevrednost generira stanja obupa, nemoči, črnogledosti, pesmimizma, trpkosti in grenkobe. Zavira vse impulze kreativnosti, ki jo imamo sicer v sebi v izobilju. Blokira ljubezen in blokira ustvarjanje ljubeče realnosti. V nas poustvari čudno slutnjo, da je prosti pad nezibežen in da gravitaciji negativne praznine ne bomo zmogle ubežati, tako kot ji niso naše mame in babice.
Kar je, seveda, popolna laž in čista iluzija. In treba jo je razbliniti, odstraniti. Z njo je potrebno delati, da izgine iz naših celic in kosti in krvi in trebuha in srca.
Veš, kako se preide v stanje magične notranje moči in brezkompromisnega, celičnega občutka lastne vrednosti? Proces ni nobena skrivnost. Je predvidljiv, preverjen in natančen proces, ki te pelje v stanje notranje svobode, od kjer ustvarjaš drugače, kot si kadarkoli prej…
Sama sem skozi iskreno in na trenutke zelo naporno notranje delo sem dojela, kako grd odnos sem znala imeti do moških, kako agresivna in nespoštljiva in neljubeča sem znala biti, ter seveda sem dojela tudi zakaj, predvsem pa sem to spremenila. Dovolj zavedanja in vedenja ter hkrati želja po ljubečem odnosu s Samotom, ki je temelj najine družine, mi je pomagala, da sem negativno praznino prepoznala, jo začela dojemati in predelovati, iskreno in temeljito. Jasno namreč je, da v odnosih ni nič prepuščeno naključju, in v dobrem partnerskem odnosu VEDNO delujejo zgolj:
- razumevanje,
- iskrenost,
- dostojanstvo,
- spoštovanje, in
- radikalna ljubezen.
Ljubezen je čisto otipljiva in praktična stvar. So besede, ki mu jih govorim; so misli, ki mu jih namenjam; so dejanja, ki jih storim. In podobno velja za vse, kar ni ljubezen.
Ljubezen je otipljiva, praktična stvar.
Ko pogledam nazaj tudi vidim, da me je tista praznina dejansko delala psihološko otročjo – odvisno, hkrati zavračujočo… naporno in zahtevno… tako do moških kot do sebe. Kazala pa se je tudi na drugih delih mojega življenja, ne samo v odnosih z moškimi. Vse to se je spremenilo, ko sem dokončno odrastla, kar je bil na trenutke izjemno boleč, hkrati pa na dolgi rok neizmerno izpopolnjujoč proces.
Zdravilo?
Začetni prizor iz trgovine ni poseben zato, ker bi bil ekstremen, ampak zato, ker je vsakdanji.
Podobna napetost, podobna agresija in podobna praznina se vsak dan dogajajo v odnosih, le da običajno ostanejo za zaprtimi vrati, ne “on public display”, sredi Supernove.
Ženska v tistem prizoru je bila ujeta v notranje stanje, v katerem je bila agresija možni jezik. In moški ob njej ni bil brez vpliva, a tudi on je bil ujet v dinamiko, ki se je zdela starejša in globlja od njiju obeh.
Dokler ženska ne prepozna lastne agresije do moških in izvora, iz katerega prihaja, se bo podobna dinamika ponavljala – z istim ali z drugim moškim, v trgovini ali doma.
Zdravilo se nikoli ne začne v odnosu, ampak v ženski sami. Gre za pogum in za pripravljenosti, da vsaka od nas pogleda svojo notranjo praznino in se z njo sooči, zazdravi rane, iz katerih se je razbohotila…. in potem nadaljuje pot naprej… mnogo bolj svobodna, mnogo bolj
ljubeča.
Razjasnimo skupaj
Kaj je pasivna agresija v odnosu?
Pasivna agresija je prikrita oblika napadanja, kjer jeza ni izražena neposredno, ampak skozi ton, sarkazem, kritiko ali nadzor. Najbolj problematična je zato, ker deluje “mirno”, v resnici pa partnerja razvrednoti in sproža obrambne reakcije.
Zakaj v odnosu nastane čustvena odtujenost?
Čustvena odtujenost nastane, ko partnerja nista več v stiku s svojimi občutki, ampak reagirata iz ran (npr. občutek nevrednosti, strah pred bližino). Namesto povezanosti se vzpostavi dinamika napad–umik ali kontrola–upor.
Zakaj se isti partnerski vzorci ponavljajo?
Ker odnosi aktivirajo nezavedne rane, ki jih posameznik ni predelal. Če jih ne prepozna in ne prevzame odgovornosti, bo podobno dinamiko ustvaril z vsakim partnerjem.
* Tina je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg individualnega dela z ženskami vodi delavnice za ženske; vse se začnejo s prvo.
- Marlo Morgan, Sporočilo iz večnosti (Založba Eno, 1999) ↩︎
