Bilo je poleti 2013. Stal sem na obali Bohinjskega jezera in opazoval hčerki pri igri. V nekem trenutku sem zaznal, da moje telo in um nista dohajala vsega lepega, kar se je dogajalo okoli mene in v meni. Telo dobesedno ni imelo dovolj notranjega prostora in nekega razpona čustvenega odziva, da bi vso tisto lepoto momenta lahko sprejelo, občutilo na polno. Povedano drugače: nisem zdržal prijetnih občutkov. Nikoli ne bom pozabil, kako presenečen sem bil, ko sem to občutil in to me je peljalo še globlje v razumevanje, kaj pomeni kapaciteta telesa za emocionalno procesiranje.
Podrobneje sem o tem dogodku pisal v članku Sam doma ali ko fotr ostane z mulci.
V tistem obdobju sem se ukvarjal predvsem z neprijetnimi občutki in svojo zmožnostjo, kako biti z njimi, jih začutiti, držati, vzdržati. Sprva sem raziskoval le v smeri, kako to kapaciteto telesa za neprijetne občutke “izboljšati” oziroma povečati, in sicer z jasnim namenom, da posledično ne bi več doživljal bolečinskih kolapsov (vazovagalnih sinkop ob bolečinah), ki so se mi začeli občasno dogajati od pozne mladosti naprej.
Presenetilo me je, kako telo dejansko ne loči med kapaciteto za prijetne in kapaciteto za neprijetne občutke. Ko imamo majhno kapaciteto za doživljanje neprijetnega, bomo namreč imeli majhno kapaciteto tudi za doživljanje prijetnega in lepega.
Ti vidiki spoznanj o telesu in čustvih so se mi v občutku začeli oblikovati prav po izkušnji ob Bohinjskem jezeru.
Tisti dan je bilo zame enostavno “preveč lepo” in telo je reagiralo podobno kot ob preobremenitvi z neprijetnimi občutki. Sicer res ni prišlo do dramatičnega kolapsa, zagotovo pa se je do določene mere zgodila izguba stika s samim sabo. Lepota se je dogajala okoli mene in bila je prisotna – jaz pa le delno.
Zakaj čustev ne moremo preprosto »odmisliti«
Kapaciteta telesa za emocionalno procesiranje je sposobnost telesa in živčnega sistema, da zaznata, preneseta, integrirata in regulirata čustveno intenzivnost.
Preden sem sam zares razumel, kako telo “ne loči” med kapaciteto za prijetne in neprijetne občutke, sem seveda predpostavljal, da ko uspeš potisniti neprijetne občutke na stran, ostanejo tam prijetni občutki, ki jih potem enostavno občutiš! Mislil sem si – tako kot številni ljudje, ko se prvič srečamo ob začetku celovitega notranjega dela – da misli pač kontroliraš, jih preusmeriš in je problem rešen! Neprijetno pač preprosto odmislíš in se osredotočiš na lepo – in to je to!
Temu seveda ni čisto tako.
Opažam, da številni glede tega živijo s podobno napačnimi predpostavkami, kot sem leta nazaj živel jaz, posledično pa si ne znajo tolmačiti, kaj se jim na telesnem in čustvenem nivoju res dogaja. Zaradi tega so lahko zaciklani v krogu samoobtoževanja, počutijo se nemočni, mogoče zmedeni ali nekako odtujeni od svojih občutkov. Ta napačna predpostavka, da odmisliš slabo in bo s tem prišlo dobro, je tudi ena ključnih zablod, ki drži ljudi v negativnem ciklu neprijetnih občutkov.
Ko se ljudje predvsem s pomočjo kognitivnih strategij (npr. racionaliziranje, pozitivno razmišljanje, preusmerjanje pozornosti) trudijo umiriti in zmanjšati intenzivnost čustev, ob tem pa še nimajo dovolj razvite kapacitete za njihovo procesiranje, se čustva pogosto zadržijo v telesu.
To, kar ni bilo predelano, se lahko kasneje izrazi kot telesne napetosti, ponavljajoči se čustveni odzivi ali vedenjski načini, ki jih sami težko razumemo ali nadzorujemo.
Telo kot enoten kontejner čustvene energije
Za telo je emocionalna kapaciteta ena – enotna.
Energija, ki jo kanaliziramo v občutke, “nima barve”. Energija je energija. Mi sami smo tisti, ki vedno naknadno ovrednotimo, kaj je nam prijetno in kaj ne; kaj je za nas nelagodno in kaj ne; kaj nam je sprejemljivo in kaj ne. Biološko gledano ima vsako čustvo in vsak občutek svoj smisel in specifičen pomen – več o tem si lahko prebereš v članku Imaš »slab dan«? Globlji razlogi, ki jih pogosto spregledamo.
Vprašanje je predvsem kako spretno znamo razbrati sporočila, ki nam jih telo posreduje v obliki občutkov in čustev, ter kako te informacije potem uporabimo in integriramo v svoje mišljenje, vedenje in ravnanje.
Ko sem raziskoval, kako delati s kapaciteto telesa za emocionalno procesiranje, sem se pogosto ustavljal ob vzporednicah s fiziko.
V fiziki je kapaciteta dobro definiran pojem pri kondenzatorjih – napravah za shranjevanje električnega naboja. Kapaciteta kondenzatorja predstavlja njegovo sposobnost, da pri dani električni napetosti shrani električni naboj. Definiramo jo kot razmerje med nabojem (e), ki ga kondenzator shrani, in napetostjo (U), na katero je kondenzator priključen. Ta odnos je izražen z enačbo C = e / U.
Analogijo lahko opazujemo tudi pri telesu.
Različne oblike vzburjenja v telesu so posledica t. i. telesnega naboja (pri somatsko-telesnem delu temu rečemo po angleško charge), stres pa je analogen napetosti.
Poznamo različne oblike stresa, pri čemer stres v najširšem, celostnem smislu razumemo kot naravno posledico vsakega razkoraka med našim avtentičnim in idealiziranim jazom. Ko smo pod stresom, se skušamo na situacijo prilagoditi in nanjo ustrezno odreagirati, se pa v splošnem ljudje na stres odzovemo na predvidljive načine: s težavami gremo v boj, pred njimi zbežimo, gremo v prilagoditev ali pa disociiramo in zamrznemo (več o tem najdeš v članku Stres, polivagalna teorija in semafor 3 stanj).
Prav ti odzivi pa že nakazujejo, da kapacitete telesa za procesiranje čustev nikakor ne moremo obravnavati ločeno, izolirano.
Kapaciteta telesa za emocionalno procesiranje je neločljivo povezana z drugimi vidiki človekovega delovanja – s telesno, mentalno in tudi duhovno kapaciteto – saj so vse med seboj tesno prepletene.
Zato se ob tem upravičeno pojavi vprašanje, kako kapaciteto telesa za procesiranje čustev sploh opazovati in ocenjevati?
Skozi leta opazovanja sem prišel do tega, da smo pri delu in razumevanju kapacitete telesa za emocionalno procesiranje lahko pozorni na nekatere določene vidike, skozi katere se ta kapaciteta posredno pokaže in izraža. Ti vidiki so fiziološki, kognitivni ter nevrološki in somatski.
V nadaljevanju bomo pogledali vsakega od njih in videli, kako so povezani s kapaciteto telesa za emocionalno procesiranje.
1. Fiziološki vidiki
Največ poskusov objektivnega merjenja ali določanja različnih »kapacitet« telesa najdemo na področju fiziologije. Tam tako poznamo več merljivih fizioloških odzivov, ki lahko posredno nakazujejo, koliko čustvene obremenitve bi bilo lahko telo sposobno predelati, preden bi npr. prišlo do preobremenitve sistema in disociacije.
Med bolj raziskane fiziološke vidike emocionalne kapacitete sodi variabilnost srčnega utripa (angl. heart rate variability). Znano je, da je višja variabilnost srčnega utripa povezana z večjo sposobnostjo samoregulacije, s tem pa tudi z večjo splošno regulacijsko kapaciteto posameznika. To pomeni, da je živčni sistem pri takšni osebi bolj “prožen” in se lažje ter hitreje prilagaja spremembam v čustveni in telesni obremenitvi.
Za emocionalno kapaciteto so zelo pomembne tudi spremembe v dihalnih vzorcih. Dihanje je neposreden most med telesom in čustvi. V tem smislu pljuča in dihanje nimajo zgolj fiziološke funkcije, temveč predstavljajo eno ključnih somatskih orodij za čustveno regulacijo.
Zadrževanje diha, plitko dihanje ali kronično napeta trebušna prepona tako pogosto nakazujejo na potlačevanje različnih čustev, npr. jeze, žalosti ali strahu.
Po drugi strani večja pljučna kapaciteta omogoča večji volumen vdiha, hkrati pa izdiha. Izdih je zelo pomemben za učinkovitejšo aktivacijo parasimpatičnega dela živčnega sistema.
Večja pljučna kapaciteta je pomembna osnova za bolj efektivno čustveno regulacijo – samopomirjanje. Čustvena regulacija je sicer nekaj, kar ne pride samo po sebi samo zato, ker smo fiziološko optimalni, gre namreč za sposobnost zavestno upravljati intenzivnost čustev, kar se ljudje naučimo primarno skozi odnose. Vendar pa hkrati tudi velja, da vse dejavnosti, ki ugodno vplivajo na pljučno kapaciteto (športanje, prenehanje kajenja, etc.) in fiziološko podprejo sposobnost telesa za čustveno procesiranje, posredno omogočajo tudi boljšo tudi čustveno regulacijo. Večji volumen izdiha tako na dolgi rok dejansko podpre lažje in hitrejše čustveno samopomirjanje.
Med pomembne fiziološke pokazatelje čustvene kapacitete bi lahko uvrstili še:
- Prevodnost kože (ang .galvanic skin response), saj je povečano potenje lahko indikacija aktivacije simpatičnega živčnega sistema
- Srčno-žilna kapaciteta oziroma t.i. VO₂ max, ki pove nekaj o maksimalni porabi kisika med naporom
- Napetost mišic, saj je kronična mišična napetost pogosto povezana z zatrtimi ali potlačenimi čustvi
- Druge meritve mišične kapacitete, pri katerih lahko ocenjujemo moč, vzdržljivost in sposobnost generiranja sile
- Energetsko kapaciteto, kjer opazujemo, koliko energije je telo sposobno shraniti in porabiti
2. Kognitivni vidiki
Kognitivni vidiki tvorijo mentalni okvir kapacitete telesa za emocionalno procesiranje, v katerega morajo telo in čustva varno »pristati«. V telesnih in somatskih pristopih jih pogosto razumemo kot nekakšen »veter v ozadju«. Ko um nima dovolj stabilnosti, da bi ostal prisoten ob telesni in čustveni izkušnji, je težko graditi kapaciteto za čustveni stik, samoregulacijo in izražanje.
Prvi kognitivni vidik je hitrost procesiranja informacij. Gre za temeljno kognitivno funkcijo, ki vpliva na odzivni čas in fleksibilnost mišljenja ter označuje sposobnost možganov, da zaznajo, interpretirajo in se odzovejo na informacije iz okolja.
Ker se čustva pogosto pojavijo hitro in brez zavestnega nadzora, lahko večja hitrost procesiranja omogoči, da čustveni dražljaj prej zaznamo, ga smiselno umestimo in se nanj bolj regulirano odzovemo. Ob kritiki iz okolja lahko npr. najprej zaznamo telesni odziv (npr. stisk v želodcu), nato pa to umestimo v misel in se odzovemo z besedami: »To me je prizadelo, saj sem se zelo potrudil.« V tem primeru bi lahko govorili o čustveno odzivni reakciji, ki omogoča stik z doživljanjem in njegovo ubeseditev.
Podobno, vendar v obratni smeri, lahko počasnejši kognitivni odziv prispeva k občutku preplavljenosti. Ko se čustvo pojavi in ga najprej zaznamo v telesu, um pa še ne zmore dohiteti dogajanja in mu dati konteksta, se lahko odzovemo bolj kaotično ali celo zamrznemo.
Drug pomemben vidik spominska kapaciteta, ki vključuje zmožnost shranjevanja, obdelave in priklica informacij ter dobro povezavo med delovnim in dolgoročnim spominom.
Delovni spomin omogoča obdelavo informacij »v realnem času«, dolgoročni spomin pa hrani naše izkušnje, rezultate učenja in čustvene vzorce. Delovni spomin nam tako omogoča, da ob čustveno intenzivnem dogodku v zavesti hkrati držimo trenutno dogajanje in tudi njegov kontekst (npr. »s partnerjem imava zadnje čase napet odnos«). Dolgoročni spomin pa je ključen pri povezovanju aktualnih čustev s preteklimi izkušnjami, kar omogoča samorefleksijo in globljo predelavo izkušnje.
Slabša spominska kapaciteta lahko vodi v težave pri prepoznavanju vzorcev, kar pogosto povzroči ciklanje oziroma ponavljanje neugodnih reakcij. Npr. oseba, ki se pogosto ujezi, a se ne spomni ali ne prepozna, kaj jezo sproža, bo verjetno težje razvila čustveni vpogled, ki je ključen za predelavo in morebitno spremembo vedenja.
Pomemben kognitivni vidik je tudi mentalna vzdržljivost oziroma sposobnost ohranjanja pozornosti tudi ob prisotnosti notranjih (misli, čustva) ali zunanjih motenj, ter zmožnost voljnega preusmerjanja pozornosti in tega, kako dolgo lahko ohranjamo fokus.
Pri osebi, ki na primer zazna žalost, a že po nekaj sekundah razmišlja o delu ali drugih obveznostih, lahko govorimo o zmanjšani emocionalni kapaciteti v smislu, koliko časa zmore ostati s pozornostjo ob določenem čustvu. Emocionalni proces pogosto zahteva sposobnost ostajanja z občutkom, ne da bi takoj pobegnili v distrakcije različnih vrst – npr. telefon, hrana ali delo. Oseba z nižjo mentalno vzdržljivostjo težje ostane prisotna ob intenzivnih čustvih (npr. žalost, bes, sram), kar vpliva tudi na kapaciteto za integracijo, saj se čustvo ob hitrem umiku iz pozornosti ne more zares “usesti” v izkušnjo. Ker možgani hitro preklapljajo in se s tem tudi hitreje utrudijo, težje podpirajo kompleksne procese, ki so pomembni za kakovostno čustveno samorefleksijo.
Vsi ti trije vidiki – hitrost procesiranja informacij, spominska kapaciteta in mentalna vzdržljivost – so tesno povezani z delovanjem avtonomnega živčnega sistema. Kognitivne zmožnosti niso neodvisne, temveč so neposredno povezane s stanjem živčnega sistema in njegovo sposobnostjo vzpostavljanja varnosti, umirjanja in samoregulacije. V jeziku polivagalne teorije bi rekli, da gre za povezavo zlasti s simpatično vzburjenostjo in ventralnim delom parasimpatičnega živčevja, ki je odgovoren za postopno umirjanje in samoregulacijo.
V tem kontekstu postane tudi bolj razumljivo, zakaj ima stanje živčnega sistema tako neposreden vpliv na naše kognitivno delovanje (npr. zbranost, jasnost misli in zmožnost razmišljanja v širšem kontekstu). Kronični stres – še posebej mentalni – zmanjšuje kognitivno fleksibilnost, slabša spomin in zmanjša sposobnost osredotočenosti, s tem pa tudi emocionalno kapaciteto.
Nasprotno pa umirjeno, prizemljeno in varno stanje živčnega sistema podpira hitrejše procesiranje, boljšo spominsko organizacijo in večjo zmožnost ohranjanja pozornosti, kar posledično povečuje tudi sposobnost emocionalne integracije in s tem več občutka umirjenost na splošno.
3. Nevrobiološki in somatski vidiki
Nevrobiološki in somatski vidiki določajo, kako učinkovito se telo in živčni sistem odzivata na čustveni stres ter kako dobro posameznik prenese in obdela določeno čustveno izkušnjo. Neposredno so povezani s sposobnostjo telesa, da kljub različnim čustvenim in psihičnim obremenitvam ohranja notranje ravnovesje oziroma homeostazo.
Osrednji vidik je sposobnost regulacije živčnega sistema, kar pomeni, kako dobro se oseba zna pomiriti po stresu ali intenzivni čustveni izkušnji.
Pomemben okvir za razumevanje tega procesa ponuja polivagalna teorija, po kateri ima avtonomni živčni sistem tri osnovna stanja:
- stanje varnosti, odprtosti in povezovanja,
- stanje boja ali bega
- stanje zamrznitve ali disociacije
(Več o tem na splošno si lahko prebereš v članku Stres, polivagalna teorija in semafor 3 stanj, v kolikor pa bi želel/-a razumeti odzive svojega telesa in razviti več umirjenosti skozi uporabo somatsko-telesnih orodij, pa lahko uporabiš kar online vodič Kako se umirim?).
Za visoko emocionalno kapaciteto je značilno, da se oseba lahko prožno giblje med temi naravnimi stanji aktivacije živčnega sistema.
To pomeni, da se zna v stresni situaciji ustrezno odzvati na način, ki je v skladu z okoliščinami, po njej pa učinkovito pomiriti in ponovno vzpostaviti notranji občutek varnosti. To je optimalno. Ko pa imamo nižjo razpoložljivost emocionalne kapacitete, je ta prehod v stanje pomiritve pogosto zahtevnejši, zato lahko telo in živčni sistem dlje časa ostaneta v stanju napetosti, tesnobe ali otopelosti.
Zelo pomemben nevrobiološki in somatski vidik je tolerančno okno (angl. window of tolerance).
Opredeljuje območje optimalne čustvene in živčne vzburjenosti. Znotraj tolerančnega okna se oseba učinkovito odziva, razmišlja in komunicira, praviloma pa nima večjih težav s čustveno samoregulacijo. Ko so meje tega območja presežene, se lahko pojavi stanje hipervzbujenosti (tesnoba, panika, razdražljivost) ali hipovzbujenosti (disociacija, telesna otopelost, občutek odklopa od sebe in telesa, v skrajnih primerih tudi izguba zavesti oziroma kolaps).
Čim širše je tolerančno okno, tem več čustvenih dražljajev lahko prenesemo in predelamo brez izgube osnovne funkcionalnosti. Širina tolerančnega okna je zato neposredno povezana z emocionalno kapaciteto. Oseba z višjo kapaciteto lahko ostane prisotna in funkcionalna tudi ob močnem čustvenem naboju, medtem ko se oseba z manj razpoložljive kapacitete hitreje »zlomi« ali se umakne vase.
Važen vidik emocionalne kapacitete je tudi sposobnost procesiranja »čustvene energije« skozi telo.
To pomeni, da telo zmore prenesti notranjo čustveno napetost, impulze in energijo, ki nastanejo ob čustveni aktivaciji, brez potrebe po takojšnjem blokiranju, neustreznem praznjenju ali zaščiti z disociacijo.
Oseba z višjo emocionalno kapaciteto lažje prenese intenzivna notranja telesna dogajanja, kot so tresenje, različne vibracije ali pulzacije, občutki pritiska, napetosti ali pospešenega bitja srca – in to brez sprožitve sekundarnih obrambnih odzivov. Ta sposobnost je del širše tolerance za impulze, energijo in pretok energije skozi telo. Zmožnost opazovanja, dopuščanja in tudi usmerjanja teh impulzov je pogosto rezultat dolgotrajnega notranjega dela, razvite telesne prisotnosti in zavedanja ter ustrezne čustvene integracije.
V tem kontekstu je nujno omeniti tudi interocepcijo oziroma sposobnost zaznavanja notranjih telesnih občutkov.
Visoka interoceptivna sposobnost pomeni, da oseba jasno zaznava telesne senzacije, kot so napetost, srčni utrip, dihanje ali pritisk v želodcu, ter jih zna ustrezno povezati s svojimi čustvi ali mentalnim stanjem. To omogoča boljše prepoznavanje in procesiranje čustev, saj je čustveno izkušnjo praviloma mogoče »razgraditi« na posamezne telesne senzacije – tako tiste, ki se jih zavedamo, kot tudi tiste, ki ostajajo zunaj neposrednega zavedanja. Pri osebah z zmanjšano interoceptivno sposobnostjo pogosto pride do t. i. somatske disociacije, kar pomeni, da oseba ni v stiku z notranjimi telesnimi senzacijami, kar otežuje čustveno regulacijo in poglablja občutke odtujenosti od sebe.
Nevrobiološki vidiki kapacitete telesa za emocionalno procesiranje se izražajo tudi skozi funkcionalnost možganskih centrov, povezanih s čustveno obdelavo, ter skozi kakovost povezave med limbičnim sistemom (npr. amigdalo) in prefrontalno skorjo, ki je odgovorna za nadzor impulzov, integracijo informacij in zavestno regulacijo.
Boljša integracija teh možganskih sistemov pomeni večjo sposobnost ostajanja z nabranim čustvenim nabojem, zmožnost refleksije o čustveni izkušnji ter sočutno in zavestno izbiro ustreznega odziva.
Skupno gledano nevrobiološki in somatski kazalniki predstavljajo temeljno zrcalo tega, koliko čustvene intenzivnosti je naše telo sposobno prenesti, kako učinkovito jo lahko predela in kako uspešno po čustveni aktivaciji ponovno vzpostavi notranjo regulacijo.
Pomembno se mi zdi poudariti, da je kapaciteta za emocionalno procesiranje sposobnost, ki se jo je mogoče učiti in jo z izkušnjami bistveno izboljšati ter si s tem dati v življenje večji razpon občutenja in hkrati več umirjenosti. Z različnimi somatsko-telesnimi orodji (npr. dihalne vaje, zavedanje in opazovanje telesnih senzacij, gibanje z zavedanjem) lahko vsak od nas povečuje svojo sposobnost zaznavanja, regulacije in izražanja čustev.
S tem neposredno vplivamo na povečanje kapacitete živčnega sistema, razširjanje tolerančnega okna ter na globlji občutek prisotnosti v lastnem telesu. Ko si povečamo čustveno kapaciteto, se okrepijo tudi naša odpornost, občutek notranje varnosti ter sposobnost življenja v globljem stiku s seboj in z drugimi.
Procesiranje čustev se vedno dogaja skozi telo, pogosto še preden ga sploh opazimo ali razumemo. Ko pa si dovolimo upočasniti, opazovati telesne odzive in jim ostati blizu, lahko v ta proces postopoma vstopimo tudi zavestno ter ga podpremo, namesto da bi se od njega umaknili.
Vsega tega se lahko vedno naučimo!
Koliko čustvene izkušnje zmore nositi tvoje telo
Kako bi torej lahko okvirno ocenili kapaciteto telesa za emocionalno procesiranje?
V terapevtskem delu pogosto uporabljamo enostavne in praktične metode ocenjevanja, kot so npr.:
- Skaliranje, kjer na lestvici od 1 do 10 ocenjujemo, kako močno oseba zaznava določeno senzacijo, čustvo, občutek ali bolečino v telesu.
- Somatsko mapiranje, kjer se osredotočimo na to, kje v telesu oseba zaznava te senzacije, občutke, bolečine.
- Odziv na stresne dražljaje, kjer ocenjujemo ali je oseba lahko prisotna z neprijetnimi senzacijami in posledično lahko zdrži stik z neprijetnimi občutki brez avtomatskega umika
Čeprav je kapaciteto telesa za emocionalno procesiranje praktično nemogoče natančno izmeriti ali »izračunati«, jo lahko vseeno okvirno ocenimo.
S to idejo sem tudi pripravil vprašalnik za oceno kapacitete tvojega telesa za emocionalno procesiranje. Ponudil ti bo osnovno orientacijo glede tega, kako je s kapaciteto tvojega za čustveno procesiranje. Vprašalnik ti lahko pomaga bolje razumeti, kako tvoje telo zaznava občutke, regulira stres in čustva ter izraža notranje napetosti.
Vprašalnik ocenjuje čustveno kapaciteto na treh ključnih področjih:
1) Zaznavanje telesnih občutkov oziroma kako dobro prepoznavamo signale, ki nam jih pošilja telo. To vključuje zaznavanje napetosti, sproščenosti, utrujenosti ter tudi bolj subtilnih zaznav, kot so notranji impulzi, trzljaji ali spremembe v dihanju. Povezanost s telesom je temelj za razumevanje čustvenega dogajanja, saj se čustva vedno izražajo tudi telesno.
2) Regulacija stresa in čustev oziroma kako učinkovito se odzivamo na stresne in čustveno zahtevne situacije. Sem sodi sposobnost umirjanja živčnega sistema, ohranjanja stika s seboj ter uporaba somatskih strategij, kot so dihanje in prizemljevanje. Telo, ki zmore regulacijo, podpira bolj stabilno in zavestno doživljanje čustev.
3) Telesna ekspresija in sproščanje napetosti oziroma kako se telo razbremenjuje skozi izražanje. To področje zajema sposobnost izražanja čustev skozi gibanje, glas, obrazno mimiko ali spontano tresenje. Ko telo zmore sproščati napetosti, se čustva lažje predelajo in ne ostajajo ujeta v telesu
Izpolnjevanje vprašalnika ti bo vzelo le nekaj minut. Na podlagi tvojih odgovorov prejmeš povratno informacijo, ki lahko služi kot orientacija in izhodišče za nadaljnje razumevanje odnosa med telesom, čustvi in regulacijo.
Koristno!
Kapaciteta telesa za emocionalno procesiranje je sposobnost telesa in živčnega sistema, da zaznata, preneseta, integrirata in regulirata čustveno intenzivnost. Kapaciteta za emocionalno procesiranje ni nekaj fiksnega ali danega, temveč je sposobnost, ki se skozi izkušnje lahko razvija in poglablja. Z zavestnim delom s telesom – preko dihanja, zaznavanja telesnih senzacij, gibanja z zavedanjem in postopnega učenja regulacije – lahko vsak od nas krepi svojo sposobnost zaznavanja, uravnavanja in izražanja čustev. S tem se postopno povečuje kapaciteta živčnega sistema, širi tolerančno okno in poglablja občutek prisotnosti v telesu. Višja čustvena kapaciteta tako podpira večjo odpornost (ang. resiliance), stabilnejši občutek varnosti ter možnost življenja v bolj avtentičnem in povezanem stiku s seboj in z drugimi.
* Samo je Core Energetics telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu NICE – Netherlands Institute of Core Energetics in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg individualnega in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme Grounding Fundamentals.
