Ko ChatGPT ob 02.47 izpiše: “Razumem, kako težko mora biti to zate”

by

“The Cat Reads the Emails First”, Nataliya Bagatskaya

Razlaganje čustvenih stisk in intimnih dilem AI-klepetalnikom je za marsikoga postalo del vsakdana. Vsi imamo stiske – razlika pa je, kako jih rešujemo. Ta esej je nastal z željo, da bi bolje razumeli in premislili o svojih morebitnih navadah zatekanja k umetni inteligenci kot viru čustvene podpore.

Uporaba AI v ta namen je namreč problematična.

Glavna past AI-klepetalnikov je v tem, da manipulativno oponašajo človeški odnos.

O tem pišem v tem eseju – in menim, da bi se tega moral zavedati prav vsak, ki osebne stiske deli z algoritmom.

Moje mnenje je, da je zatekanje k AI kot viru čustvene podpore smiselno razumeti predvsem kot povabilo, da človek pogleda globlje v resničnost svojih potreb, ki se nezavedno odražajo skozi simptom: intimno čustveno vez s klepetalnikom.

To “vez” je v primeru, da delimo svoje osebne misli in čustva z AI, vedno potrebno kritično ovrednotiti in jo dati na pravo mesto v svojem življenju. To običajno pomeni, da jo prekinemo ter si poiščemo nekaj, kar bo pomagalo naši psihi na dolgi rok: ustrezno čustveno podporo – takšno, ki je prizemljena, resnična, človeška in ne temelji na fantazijski vezi dopisovanja z AI-klepetalnikom.

Kritika

Ko ljudje redno uporabljajo AI-klepetalnik kot svojega zaupnika, v “dopisovanju” z njim iščejo nasvete, strategije, pojasnila in razlage situacij, povratne informacije o sebi, kognitivno-vedenjskega psihoterapevta. AI-klepetalnik je zastonj ali praktično zastonj sogovornik, dostopen je 24/7, njegov povprečni odziv pa po prijaznosti in zgovornosti najbrž kar prekaša odzive večine ljudi, ki jih povprečna oseba sreča v svojem življenju.

Večina kritik AI-klepetalnikov se osredotoča na njihov način delovanja – na ponujanje pomiritev in potrditev, na ojačevanje prepričanj in doživljanja, s katerimi vstopa v komunikacijo človek, ter na utrjevanje prepričanj, tudi izkrivljenih ali celo blodnjavih.

Moja kritika zatekanja k AI po čustveni podporo se ne nanaša na način delovanja AI-klepetalnikov. Logično je, da se ta lahko v prihodnje spremeni, in če so danes AI-klepetalniki “lizunski”, bodo v prihodnosti recimo bolj kritično programirani. Če danes ne zmorejo ustrezno prepoznati resnih duševnih kriz in lahko posledično mirno utrjujejo izkrivljena ali blodnjava prepričanja – se to lahko v prihodnje tudi spremeni.

V tem tekstu se osredotočam na naravo AI-klepetalnikov v povezavi s človeško psiho, specifično – z našimi čustvenimi potrebami ljudi.

“Chat je reku…”

2022 je bil predstavljen AI-klepetalnik, ki je hitro postal sinonim za tovrstna orodja. Tako kot smo se naučili reči “poguglam”, smo se naučili reči tudi “čet je reku”. Razlika med googlanjem in četanjem v smislu posledic, za vsakega od nas in za človeštvo na splošno, pa je konkretna. V roku dvajsetih let bo še veliko bolj jasna.  

Uporaba AI ima vidike “od-do”: psihološke, odnosne, ekološke, gospodarske. Ima pa tudi posledice.

V devetdesetih, ko smo komaj dobili internet, sem nekje videla plakat z izpisanim citatom am I human or am I machine. Avtor je bil Jean Baudrillard, vizionarski francoski filozof, rojen leta 1927 (!). Njegova misel z vzponom AI dobiva novo razsežnost.

Golo dejstvo umetne inteligence, njen obstoj in razvoj, mi osebno vzbujata razpon občutkov, AI pa občasno uporabljam kot sort of osebnega asistenta. Pomaga mi pregledati podatke, razvrstiti vsebine, narediti preračune, osvetliti perspektive v besedilih, najti kako zadevo na netu, predvsem pa pomaga, da ne izgubljam časa z administrativnimi budalaštinami.

Istočasno sem povsem zaprepadena nad uporabo AI v vsakdanjem življenju, o kateri slišim. Učenci, ki rešujejo teste s chatgpt. Kupi odbojnih vsebin “ustvarjeno z AI” – objave, spletne strani, celi projekti, ki se jim na sto kilometrov vidi, da so narejeni s Claude. Kreativci, ki izgubljajo delo in zaslužek na račun AI.

Ljudje uporabljajo AI-klepetalnike tudi za najbolj zaupne pogovore o svojem intimnem, osebnem življenju: o čustvenih stiskah, težavah s spolnostjo, zapletih v odnosih, izzivih pri vzgoji otrok.

Najstnica piše v ChatGPT in preverja, kaj se dogaja z njo – razmišlja o tem, kako težko se spravi k delu, kako se ji pojavljajo misli o tem in onem, kako jo je strah svojih misli in kako jo skrbi, ker jih ima. AI-klepetalnik ji zastavi nekaj vprašanj, nato pa ji ponudi diagnoze, ki bi lahko ustrezale simptomom.

–

Ameriška terapevtka na podkastu opiše zgodbo, kako sta partner in cela družina skupaj z njo pripravljala žensko na zdravljenje alkoholizma. Vse je že bilo dogovorjeno, nakar pride ženska in oznani, da ne gre nikamor. Na vprašanje, od kod ta sprememba, pove, da ji je ChatGPT rekel, da bo ta problem rešila sama.

–

Ženska je prebrala fantove pogovore s ChatGPT-jem, v katerih je izražal dvome o njuni zvezi, kritiziral njen videz, življenjski slog in razglabljal, da ni prepričan o svojih čustvih do nje. ChatGPT mu je svetoval, naj razmisli o razhodu. Ženska je – kot se to vedno zgodi – po spletu naključij našla te pogovore. Čeprav sta poskušala nadaljevati zvezo, ga je po nekaj mesecih zapustila, ker ni mogla pozabiti, kaj je prebrala…

Kolikšen natančno je delež uporabe za psihološke potrebe, si raziskave niso enotne; pregledna študija v reviji Nature ocenjuje, da AI za čustveno ali psihološko podporo uporablja okoli 30 odstotkov uporabnikov. Med ljudmi, ki se že soočajo s psihološkimi stiskami in duševnimi težavami, pa po nekaterih raziskavah po AI-klepetalnikih posega že med 50 in 60 odstotkov ljudi.

Iskanje rešitev in iskanje pomoči sta absolutno pozitivna lastnost človeka. Hkrati vsi vemo, da si včasih človek pomaga sam – včasih pa realno rabi pomoč drugih.

Pomoč in samopomoč se razlikujeta. Ko človek sprejema informacije – bere knjige, posluša podcaste, razmišlja – se sicer srečuje z informacijami, ki so jih ustvarili drugi ljudje, vendar te informacije vsakič znova pridejo v njegov notranji svet. Infromacija, ki pride “od zunaj”, se  prilagodi njegovim mentalnim strukturam, strokovno temu rečemo, da se asimilira, hkrati pa se mentalne strukture prilagodijo informacijam.

AI-klepetalnik, ki sredi noči najinemu sosedu, ki ima težave s punco, na ekran izpiše “razumem, kako težko to mora biti zate”, pa je drugačna vrst zadeve.

Namreč, zdi se, da sosed “komunicira” z “nekom”. V bistvu pa je AI orodje in v osnovi oblika samopomoči in samozdravljenja, s tem, da AI hkrati ni knjiga ali online tečaj ali podcast.

Samozdravljenje ima v psihološkem smislu svoje mesto in svoj domet. Ta domet je omejen. Pomislite na vseh petnajstisoč knjig za samopomoč in preposlušanih podcastov – zakaj niso pomagali?

Fakt je, da se naša psiha v temelju ne oblikuje in transformira s pomočjo informacij – ampak se v stiku z ljudmi. Stik z ljudmi pa ni samo “poslušam te” in ti dam nazaj informacijo – to dela AI. Stik s človekom – in tudi npr. psihoterapija – je živčni sistem, ki vpliva na živčni sistem;je  nezavedno, ki komunicira z nezavednim; je psiha, ki se uglašuje s psiho; je sebstvo, ki se povezuje s sebstvom; duša, ki sreča dušo.

Čeprav je klepetanje z AI realno na nivoju informacije, tako kot branje knjige ali poslušanje podcasta, in gre za čisto obliko samopomoči, gre hkrati za simulacijo človeškega odnosa in hkrati amplifikacije verzije realnosti, s katero človek pride tipkat v chatGPT. Če v klepet vstopiš s prepričanjem, da si Buda ali Marija Magdalena, bo AI z veliko verjetnostjo sledil tej zgodbi, saj je zasnovan tako, da ti ugaja in razvija tvojo lastno realnost. Pri pravi pomoči pa v tvojo realnost vstopi nekdo drug – ne zgolj odmev tebe samega.

Bitje? Ne – jezikovni model

Začela bom s praktično zadevo, s praktičnim bistvom. Namreč, začetek in konec komplet psihološke situacije z AI je, da je kateri koli naš najljubši klepetalnik, ki mu tisoči in tisoči pišejo v čustvenih stiskah sredi noči – jezikovni model.

Jezikovni model. Jezikovni model. jEZIKOVNI MoDEL. Jezikovni Model.

To v praksi pomeni zgolj eno. Namreč, da vsakič znova, ko ljudje tipkajo ali narekujejo svojo čustveno stisko – dejansko delijo svoj delikaten notranji svet z jezikovnim modelom.

Jezikovni model, kot vsak računalniški sistem, deluje na podlagi binarnega sistema ničel in enic. Zelo ohlapno povedano, na nivoju informatike iz prvega letnika gimnazije: skozi sistem ničel in enic se obdelujejo tvoje notranje vsebine in materiali, potrebe, želje, konflikte in ambivalence, zate značilne čustvene reakcije in mentalne sheme, po katerih se odzivaš v odnosih, do sanj, vizij, aspiracij, fantazij in skrivnosti.

To je to.

In tu bi lahko kar končali. S tehnološkim bistvom, s psihološkim in spiritualnim niče: jezikovni model.

Oseba? Ne – binarna koda in statistika

Zame osebno lahko tu dejansko kar končamo in naredimo pogreb – za čisto vse ideje o AI-klepetalnikih kot čustvenih partnerjih aka psihološkimi svetovalci aka terapevti.

Ste se kdaj pogovarjali s frendom, ki je spil dva deci vodke in par pirov? No, ko se naš sosed sredi noči “pogovarja” z AI, ima na drugi strani opravka z manj zavesti kot jo je v frendu, polnem vodke in pira. Ima pa zato opravek z ekstremno sofisticirano psevdozavestjo.

On top of it all? Najin sosed ima iz vidika čustvene realnosti in moralne prezence v izmenjavi svoje duše in srca z AI-klepetalnikom izkušnjo, da se ne pogovarja niti s psihopatom. Pogovarja se z manj kot s psihopatom – če v kontekstu psihopatije fokusiramo problem pristnega čustvenega povezovanje z ljudmi.

Človek s psihopatskimi potezami namreč lahko čuti jezo, frustracijo, vznemirjenost, zadovoljstvo, užitek, in lahko tudi povsem razume, da drugi trpijo. Dejansko ima svoje subjektivno čustveno življenje – česar pa pri AI klepetalniku ne najdemo niti v teoriji. AI namreč nima subjektivnega čustvenega doživljanja.

AI ima nekaj drugega – namreč binarni sistem ničel in enic, ki smo ga že omenili, in statistiko, s pomočjo katere kot jezikovni model meče, polaga, odlaga besede na ekran, medtem ko mu najin sosed ob 1.59 zjutraj še kar tipka svojo dušo.

ChatGPT pozna besede za občutja, uporablja jih, a za njimi ni nobene substance – razen binarne kode in statistike.

Iskreno, problem AI tudi sploh ni to, da nima subjektivnega čustvenega doživljanja ali da ima kodo in statistiko.

Čustveno doživljanje je absolutno temeljna substanca človeškega sveta; čustva in čustveno življenje je lepilo naših odnosov in naše notranje strukture. Naše življenje se gradi okoli odnosov, naš notranji psihični svet pa se gradi v odnosih. Gradi se z pomembnimi osebami, s katerimi vzpostavimo pristno čustveno izmenjavo, ki je potem temelj globokih identifikacijskih procesov, skozi katere se oblikuje in strukturira naš notranji psihični svet.

Odnos? Ne – psevdočustvenost

Realno je tako, da tudi knjiga, ki jo bereš, nima subjektivnega čustvenega doživljanja. Tudi vrba, pod katero ležim na toplem avgustovskem soncu, nima subjektivnega čustvenega doživljanja. Se pa niti knjiga niti vrba ne aktivno pretvarjata, da ga imata.

Problem AI je, da je kreiran, ustvarjen tako – in verjetno zato, da se pretvarja, da ima subjektivno čustveno doživljanje. Programiran je, da zavaja s psevdočustvenostjo.

Psevdo- izhaja iz grške besede pseudēs, kar pomeni “lažen” ali “napačen”.

Psevdočustvenost AI-klepetalnikov je tisto lepilo, s katerim se ujame v zanko klepetalnika ljudi.

Ljudje prijaznost, naklonjenost, spodbudnost, razpoložljivost, odzivnost hitro damo v register “ljubezni” in mimogrede spregledamo manipulacijo. V bistvu se nekaj podobnega dogaja tudi v manipulativnih odnosih – le da je tukaj na drugi strani jezikovni model, ki ga poganjajo korporacije, “ljubezen” pa je potencialno res monopolizirana.

It feels a little strange talking about love that openly, but if you can’t do it now, when can you do it? Love is one resource that the corporations aren’t going to be able to monopolize. Which means there’s hope for us human beings yet …

– Eddie Vedder

Gotovost ljubezni kot vira, ki se ga ne da monopolizirati, je z dobo AI postavljena pod velik vprašaj. Konec koncev: psevdočustvenost AI-klepetalnikov se zdi “ljubezen”, ki bi jo lahko korporacije na nek način monopolizirale, in to na veliko. Bizarno.

Sočutje? Ne – psihopatija

Psihopatijo kot opis delovanja AI-klepetalnikov je omenil Aaron Balick, ki je v svojem članku What Happens When a Therapist Puts ChatGPT on the Couch zapisal, da “chatGPT, če bi bil dejanski um, brez težav izpolnjuje klinične kriterije za diagnozo psihopatije.”

Vsak stavek, ki ga najinemu sosedu spiše ChatGPT ob 2. uri ponoči, je generiran zgolj zato, ker so izpisane besede statistično ustrezen odgovor na njegov vnos.

Kar AI izpiše, je statistično ustrezen odgovor na njegove besede, za katerimi stoji njegova bolečina. Stiska. Ali blodnje. Ali samospraševanja. Frustracija. Obup. Dvom. Veselje. Radost. Ponos nad dosežki,  ki jih ne upa deliti z nikomer živim, lahko pa jih stipka in vnese v AI klepetalnik, potem pa nazaj prejme – ne čustven odziv, ampak:

statistično ustrezen odgovor. StatistiČno ustrezen odGovoR. sTATISTIČNO USTREZEN ODGOVOR. Statistično Ustrezen Odgovor.

Kaj to zares pomeni?

To pomeni, da se najin sosed ob 2.47 zjutraj pogovarja s končnim ničem. Sedi tam in izmenjuje si svoje človeške misli z mehanskim ničem, ker v resnici tam “za ekranom” ni ničesar:

ničesar, kar čuti,

ničesar, kar misli nanj,

ničesar, kar ga realno zaznava,

kar razmišlja o njem potem, ko odideta vsak na svojo stran.

Ničesar ni in nikogar ni, ki bi ponoči sanjal o njem, ki bi razmišljal o njegovem problemu ali o tem, kako mu ga bo jutri pomagal rešiti.

Najin sosed se razgalja pred praznino. Pred praznino. Svoje intimne misli drobi pred praznino. Stisne solzico, od bolečine, in naprej tipka, za pet statističnih kombinacij upanja. Realno pa sedi pred neskončno, nehumano, jalovo praznino.

Čustvena mrtvost umetne inteligence vs. čustvena živost psihoterapevtke

Psihoanalitik André Green je že davno pisal o konceptu »mrtve matere«, the dead mother. Ne gre za to, da bi mama dejansko umrla – ampak gre za psihično izkušnjo otroka, ki ima mamo fizično ob sebi, a je čustveno ugasnila. Odmaknila se je stran – v svoj svet, v svojo stisko ali otopelost, in otrok do nje čustveno preprosto ne more priti. Mama je fizično tam, psihično pa je “ni doma”.

In ravno ta plast psihe, ko se aktivira v prostoru in času, v psihoterapevtski uri lahko udari naravnost v kontratransfer – torej v moje doživljanje, ko sedim s klientko.

Kako se to občuti?

Pojavi se kot oddaljevanje iz kontakta. Telo prehaja v nenavadno izrazito, skoraj neobvladljivo utrujenost. Na uro sem prišla živahna, “običajna”, petnajst minut kasneje pa kot da name lega velikanska uspavalna tableta in me utaplja samo vase. Kot da se zavest počasi umika, ugaša, in bolj kot se proti temu borim, bolj me ugaša. Kot da sem pod nekakšnim urokom in me neznanska sila vleče v stanje nezavedanja, v stanje otopelosti, kjer izginjajo misli, občutki, in se oddaljujem od sebe in klientke.

Kontratransfer je osnovno orodje dela v globinski psihoterapiji. Kot terapevtka stalno razmišljam o tem, kaj bi se lahko dogajalo v klientki, hkrati pa stalno opazujem, kako občutim sebe in o čem razmišljam v ozadju jaz. Te informacije, združene in ustrezno “metabolizirane”, potem vračam v odnos s klientko in ji pomagam ozaveščati globlje vsebine v psihi, ki so pravzaprav del njenega problema in hkrati del njene rešitve.

Občutenje plasti “mrtve matere” se mogoče zdi kot disociacija, ampak ni. Je drugačno občutenje. Je občutenje absolutne nesposobnosti živega čustvenega stika s sočlovekom. Gre za eno bolj nenavadnih kontratransfernih izkušenj, v kateri kot terapevt lahko občutiš, kot da te povezanost z nekom vleče v nekakšno psihično nezavest, v stanje, v katerem si fizično tam, psihično pa vse manj živ. Gre za plast psihološke izkušnje klientke, ki pride v življenje skozi moje doživljanje – in moja naloga je, da s tem sem in da s tem, ko je čas, nekaj tudi storim.

Kontratransferne izkušnje so moje neposredne izkušnje mojega lastnega psihičnega stanja v mojem lastnem telesu, ko sem ob klientki.

V tem je tudi velika razlika med klepetom s prijateljico in delom s psihoterapevtko. Ko klepetaš s prijateljico, dobra prijateljica posluša in se odziva nate, vendar to počne običajno iz sebe v smislu, da deli sebe – svoj lajf, svoje počutje, svoje doživljanje tebe. V globinski psihoterapiji je poanta mojega dela, da spremljam ne le klientko, ampak tudi svoj notranji svet na poseben način, namreč da vse, kar čutim v telesu, zaznavam v polju in razmišljam ob tem, kar govori, razumem kot del najinega odnosa, njenega psihološkega procesa in njenega notranjega zdravljenja. V miru in udobju terapevtske sobe so vsi ti odzivi in zaznave kot glasba, moje telo in psiha pa sta inštrument, ki zaznava. Moja naloga je, da sem s to glasbo – kakorkoli harmonična ali razglašena mi je, osebno. Moje osebne preference ali okus v psihoterapevtski sobi niso poanta. Tam sem, da poslušam, da skušam občutiti in dovolim, da nezavedno in zavestno klientke vplivata name, da potem lahko odreagiram ustrezno in uporabim, kar zaznavam, ko je čas zrel. Tako potem midve skupaj podpirava evolucijo njene zavesti in psihe… in, seveda, tudi moja ne ostaja nedotaknjena.

In od kod sploh pride ta čustvena mrtvost, ki jo lahko tako neposredno začutim v odnosu preko kontratransferja?

André Green je opisoval predvsem izkušnjo otroka, čigar mama je bila sprva čustveno dostopna, potem pa se je psihično odmaknila, pogosto zaradi lastne notranje stiske. Če pogledamo biografsko, pri nekaterih ljudeh realno najdemo mamo, ki je bila čustveno, energijsko umaknjena – čustveno neodzivna, psihološko nezrela, včasih realno zadrogirana, v zatekanju k alkoholu, pomirjevalom ali obsedena s spiritualnostjo, vero, z destruktivnim odnosom s partnerjem. Govorimo torej o mami, ki je fizično prisotna, psihično pa nekje drugje in zato brez živega, empatičnega čustvenega odziva, globoke čustvene resonance, ki jo otrok potrebuje, da razvije občutek temeljne čustveno-energijske varnosti.

Podobno lahko najdemo biografsko izkušnjo očeta, ki ga čustveno ali dejansko nikoli ni bilo in zato je otrok ponotranjil izkušnjo njegove odsotnosti. Ki ga ni bilo, ko je potreboval zaščito, razlago, učenje, navijanje, topel objem in spodbudno besedo. Ki je bil popolnoma čustveno odsoten – zapit, zadrogiran, obseden z uspehom, močjo, ugledom, denarjem, s seksom in užitki.

Skupni imenovalec teh izkušenj ni nujno fizična odsotnost starša, temveč odsotnost živega, občutenega, čustvenega odziva.

Otrok je v odnosu z nekom, ki je tam, vendar ga čustveno ne more doseči.

In prav ta izkušnja se lahko pozneje ponavlja tako v njegovem notranjem svetu kot v odnosih z drugimi ter svetom, torej vključno z AI-klepetalniki in umetno inteligenco na splošno.

Je čustvena mrtvost umetne inteligence ljudem lahko nekako domača?

Čustvena mrtvost je torej lahko za ljudi nekaj zelo domačega, poznanega. Posledično si lahko izbirajo notranje neodzivne, čustveno mrtve ljudi, ali pa so zelo dojemljivi za okolja, ki spominjajo na to. Umetna inteligenca in razkrivanje osebnih stisk AI-klepetalnikom gotovo lahko damo v to kategorijo.

Kako se to zgodi, nam pomaga razumeti princip ponavljalne prisile, Freudov Wiederholungszwang. Ljudje, če vmes namerno ne delamo na rasti zavedanja, namreč avtomatično, nezavedno ponovno vzpostavljamo znane odnosne vzorce, naše pravzorce. Ljudsko se temu reče “iz dežja pod kap”, recimo: “Soseda je najprej imela barufarja, potem pa dobila mafiozota, sam ta je pa le še hujši.”

Ideja je, da morda prav ljudje, ki so v otroštvu že izkusili čustveno neživost, odsotnost in neodzivnost, nezavedno prepoznavajo nekaj zelo znanega in domačega v podobnih odnosih.

To so potem lahko odnosi z ljudmi, ki so zapiti, zadrogirani ali pa obsedeni z npr. delom, statusom, lepoto, seksom, pornografijo; lahko so fizično prisotni ali ne, psihično in čustveno pa niso na planetu Zemlja, ampak povsem nekje drugje.

In potem so lahko še odnosi – z AI klepetalniki. S tem, da gre pri njih pravzaprav še za en korak več. Ne gre “samo” za čustveno neživost objekta v smislu neodzivnosti in nedostopnosti, ampak za odsotnost kakršnega koli realnega čustvenega sveta AI-klepetalnika.

AI nima lastnega čustvenega življenja. Ima psevdočustveno odzivanje. Lahko se odziva, kao da čuti, kao da razume in mu je kao mar, ampak v resnici ničesar od tega ni tam.

AI na podlagi jezika, konteksta in statističnih vzorcev generira odgovor, ki ga ob 2.47 ponoči izpiše na ekran najinega soseda. AI ima binarno kodo, algoritem in tehnološko generiran statistično najbolj primeren odziv. AI najinega soseda ne doživlja niti telesno niti čustveno – na način, na katerega psihoterapevtka lahko doživlja svojo klientko, sredi dneva, v prijetno topli terapevtski sobi, v kateri se dan in noč kurijo dišave ter gojijo kristali.

“Oh, saj je samo orodje!”

Ko se je vzpon AI začel, so ljudje rekli, “AI je samo orodje”. To se ni nič spremenilo – AI je še vedno zgolj in samo orodje. Problem je, da se zdi, da ljudje tega kot ne razumejo več!

Prijateljica mi je nedavno razlagala, kako so – dela na elitni evropski univerzi – za študente razpisali tečaj iz znanstvenega pisanja. Govorimo o ljudeh na univerzitetnem študiju, s kognitivnimi kapacitetami, ki so visoke, ker edino s takimi na elitno evropsko univerzo prideš. Število prijav za tečaj? 0. Nobene. Tečaja niso zmogli izvesti. Ker? “Je itak brezveze, da bi hodili, ker vsi uporabljajo AI in če ne uporabljaš AI, te vsi prehitevajo po desni.”

?!

Pisanje je proces razmišljanja. Skozi pisanje, skozi napor oblikovanja besed, ljudje izoblikujemo svoje perspektive. In v primeru znanstvenega pisanja govorimo o inteligentnih ljudeh. Ki v tem primeru očitno ne štekajo, da je pisanje česarkoli v osnovi proces razmišljanja. Prej me je recimo poklicala hči in ko sva poklepetali, me je vprašala, kaj delam. Rekla sem ji, da pišem članek. Potem me je na kratko poklicala še kaki dve uri kasneje za eno malenkost, a me je znova vprašala, kaj da delam – in sem spet rekla, da pišem članek. Rekla je: “A še zdej?!?” In sem rekla: “Ja, eno leto ga že pišem.”

!!!

Ko poslušam ljudi, se mi vedno bolj zdi, da celo zelo izobraženi ljudje AI-klepetalnike uporabljajo vedno bolj nekritično. Ne uporabljajo jih le namesto svojih možganov – kot, očitno, mladi znanstveniki zgoraj, ampak se pojavlja se še nekaj drugega. Čustvena uporaba umetne inteligence. AI kot sodelavec – kot frend. Kot buddyj: “Čet mi je reku…” Ali: “Čaki, vprašala bom AI…”

!!!!

In prav to obračanje na AI kot na sočloveka naredi celotno zgodbo z AI-klepetalniki morbidno in problematično do konca. Ko sva se s Samotom pred časom pogovarjala o tem, je rekel, da je AI po njegovem ultimativni uničevalec odnosov na vseh ravneh humanega bivanja (o tem, kaj ostane človeku in česa AI ne bo nikoli nadomestila, je napisal tudi svoj odličen članek) – in moja angleška supervizorka se je teden dni pozneje s tem povsem strinjala. Če internet pogledamo kot kolektivni “underbelly“, kot kolektivno nezavedno družbe, je jasno, kako globoko v človeško družbo ta sprememba sega.

Kako torej AI postane najin “zaupnik”?

Elegantno.

Najprej se razmišljanje preseli iz najinih možganov k AI. Namesto da bi midva sama, avtonomono razmišljala o neki stvari – v meditaciji, med branjem knjige, med sprehodom v naravi, z listom papirja v roki, z mentorjem ali na psihoterapiji, v pogovoru s prijateljem ali sodelavcem? Idejo takoj vrževa v AI-klepetalnik.

Ideja se potem razvija z AI. Sediva, pijeva kavo in z njim preverjava svoje misli. Celoten proces je največkrat pravi dopaminski hit. Kombinacija hitrosti, prijaznih besed, ustrežljivosti algoritma, instantne zadovoljitve najine potrebe po odgovoru. Skozi telo gre poseben rush – občutek učinkovitosti je vrhunski, to je to!, zadovoljstvo.

Prav ti dobri občutki delujejo kot zanka – pojavijo se tako kot pri vsakem potencialno zasvojljivem vedenju.

Sčasoma se zgodi, da brez AI postaja vedno težje razmišljati in reševati probleme. Zdi se, kot da človek ne zna več sam razmišljati ali pa to postane naporno kot premikanje kamnov.

Potem se pojavijo mikrovedenja: odpiranje AI-klepetalnika brez povoda, tako kot smo včasih klikali na Instagram ali e-pošto, 100 pickupov na minuto). Opremo klepetalnik, nekaj vprašamo in prejmemo odziv, odgovor. Poanta je prav ta odziv, ki ga dobimo.

AI postopoma postane avtoriteta. Namesto da bi midva sama presojala svoje ideje, se začne presoja prepuščati jezikovnemu modelu. Hkrati se zgodi nekaj ekstremno bizarnega tudi na ravni intimnosti. AI-klepetalniku v relativno kratkem času poveva stvari, ki jih nisva povedala faking živi duši!!

In potem AI postane stalno prisoten v najihnih glavah.

My friend, ChatGPT. My all-knowing prodigy, ChatGPT. My ultimate confidant, ChatGPT.

Med sprehodom v naravi, med pogovorom s sodelavcem, med branjem, delom in poskusi samostojnega razmišljanja… se pojavlja misel, ah, to bi lahko vprašal Chat, ali oh, kaj bi o tem rekel Chat??

Na neki točki človek ne razmišlja več samostojno, ampak so njegov možgani online z jezikovnim modelom. In tako lahko postane človek res povsem zblojen, jezikovni model pa mu začne nadomeščati interakcije z živimi ljudmi, do katerih ima tudi nekako vedno manj in manj interesa.

V skrajnem primeru ostane samo še obsesija.

Odnosi z ljudmi postanejo sekundarni, odnos s sabo izpuhti, kreativnost, za katero se je na začetku “uporabe” zdelo, da napreduje in da narašča, pa je nenadoma popolnoma brezvezna, impotentna. Nič pametnega človek več zares ne naredi in praktično nič ne nastane iz nje. Vse skupaj postane brez substance… soulless.

AI je namreč eno bizarno veliko morfogenetsko polje – povsem brez duše.

AI nima lastnega čustvenega življenja, nima humane substance, nima duše. In… da niti ne omenjamo, da sploh nima vesti in ne prevzema odgovornosti za vse, kar ob 2.47 izpiše na zaslon.. kaj šele za odnos z nama ali z najinim sosedom.

Preveri tvoj odnos do uporabe AI-klepetalnika

Za zaključek je tu par vprašanj, ob katerih lahko vsak od nas preveri svoj odnos do AI.

Najprej: kateri je tvoj najljubši AI-klepetalnik? ChatGPT, Claude, Gemini, Grok, Copilot, kateri drug….?

Prosim, zamisli si svojega favorita in imej ga v mislih pri naslednjih vprašanjih!

Na lestvici od 1 do 10 oceni, koliko naslednje trditve veljajo zate.

1 pomeni “sploh ne”, 10 pa “točno tako je”.

  • Ko dobim neko idejo, jo skoraj takoj vržem v AI, namesto da bi jo najprej sam/a malo premlel/a.
  • Včasih odprem AI-klepetalnik kar tako, brez pravega razloga, samo da nekaj vprašam in dobim odgovor.
  • Pri svojih odločitvah vedno bolj preverjam, kaj o stvari »misli« AI. V bistvu njegovi presoji zaupam bolj kot svoji.
  • AI sem povedal stvari, ki jih nisem povedal nobenemu človeku. Z njim se o zelo osebnih stvareh pogovarjam lažje kot z ljudmi.
  • Med sprehodom, branjem, delom ali pogovorom z drugimi se mi pogosto pojavi misel: Hmmmm, kaj bi pa o tem rekel moj AI?
  • Če nekaj časa nimam dostopa do svojega AI-klepetalnika, ga pogrešam. Ne samo kot orodje, ampak kot nekoga, s katerim lahko razmišljam, se pogovarjam ali mu kaj povem 🤍
  • Opažam, da zaradi pogovorov z AI dejansko manj časa in energije namenjam pogovorom in odnosom z ljudmi.

In zdaj še enkrat poglej svoje odgovore in se vprašaj: “Bi pri kateri trditvi raje videl / videla nižjo številko?”

Zapri zaslon, poišči človeka

AI je orodje, ne odnos. Besede, ki prihajajo skozi odgovore umetne inteligence, so hkrati narcisistični odmev nas samih.

Realnost umetne inteligence je kruta: v trenutku, ko začnemo svoj notranji svet deliti z umetno inteligenco, presojo in “bližino” počasi prepuščamo pojavu brez srca, duše in vesti, ki temelji na jezikovnem modelu in statistiki, hkrati pa nas vedno bolj nagovarja naš lastni odmev – podobno kot odsev v zrcalu.

Eno je uporaba AI za administrativne zadeve, preračunavanja baz podatkov, pisanje zapisnikov ali napredne miselne procese, ki služijo jasnemu namenu.

Drugo je obračanje na umetno inteligenco kot na sočloveka, kot na bitje, kot na “ti”.

Meja med umetno inteligenco kot uporabnim orodjem in fantazijskim odnosom je jasna: AI je orodje, ki ti lahko pomaga urediti misli ali podatke, ne more pa te začutiti ali držati resničnega stika s tabo – kadarkoli, še najmanj pa v stiski.

Ko prepoznaš, da z AI izgubljaš vedno več časa, v resnici potrebuješ čustveno oporo in pristno bližino ljudi. Zapri zaslon, obrni se na osebe, ki jim zaupaš, ali si poišči strokovno pomoč.

Klepetanje z AI tvojih globljih čustvenih potreb in težav ne bo razrešilo, lahko jih le pomiri za nekaj časa, sčasoma pa jih bo lahko naredilo bistveno večje. Vprašanje je, kdaj boš to lahko opazila / opazil. Narava problema umetne inteligence namreč je, kot smo zapisali že na začetku, prav njena manipulativnost v oponašanju človeškega odnosa. In vsaka manipulacija vedno bazira na tem, da je pravzaprav sploh ne opazimo.


Razjasnimo skupaj

Ali je AI-klepetalnik slab in ga sploh ne smemo uporabljati?

Nikakor. AI je lahko odličen pomočnik za pisanje, urejanje podatkov, iskanje idej. Težava nastane, ko nanj preložimo avtoriteto in avtonomnost svojega razmišljanja, kar se lahko zgodi zelo hitro. Izjemno problematično pa je, da od njega pričakujemo čustveno podporo ali bližino, ki jo lahko človeku da zgolj človek.

Zakaj imam občutek, da me AI včasih razume bolje kot ljudje?

Ker je programiran tako, da je vedno prijazen, potrpežljiv, neskončno odziven in ti pritrjuje. Vendar to ni pravo razumevanje, temveč le pametno sestavljanje besed, za katerimi ni nobenih resničnih čustev, prisotnosti, bližine.

Kaj naj naredim, če opazim, da se v stiski vedno pogosteje obračam na AI?

Vzemi to kot znak, da si želiš biti slišan/a in razumljen/a. Namesto da tipkaš v zaslon ali se pogovarjaš z umetno inteligenco, pokliči prijatelja, se pogovori s partnerjem ali poišči strokovno pomoč pri terapevtu.


Koristno! 

Če opaziš, da se po čustveno podporo zatekaš k AI, si na telefon ali listek pripravi seznam treh resničnih virov pomoči: ime prijatelja, ki mu zaupaš, kontakt strokovnjaka ali beležko za prosto pisanje. Algoritem ti bo vedno dal hiter odgovor, vendar le stik s sabo in z ljudmi prinese resnično reševanje tvojih čustvenih stisk in problemov, na dolgi rok.
* Tina je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo. Poleg individualnega dela z ženskami vodi delavnice za ženske in vse se začnejo s prvo.

Te zanima še več člankov? Tukaj so!

Ne piševa o popravljanju sebe

Ali drugih. Zanima naju, kaj se realno dogaja – v nas in v naših odnosih.

KATEGORIJE

Sva Tina in Samo

Najina izkušnja je, da se življenje in ljubezen ne zgodita skozi popravljanje sebe – še manj pa drugih. Zgodita se skozi notranje delo, ki je pogosto odlaganje tega, kar nismo, ter skozi ravnanje onkraj avtomatizmov. Vsakič, ko lahko pogledamo, kaj se v nas in v odnosih zares dogaja – tudi tam, kjer ni vedno prijetno, smo bližje sebi in bolj poravnani z realnostjo odnosov. Znotraj vsega je Ljubezen.

Obvestilo

»Koristno!« je online zbirka člankov, ki jih piševa iz osebnih izkušenj, študija in terapevtskega dela – za vse, ki ste v procesih zdravljenja svojih ranjenosti, hkrati pa aktivno gradite zavesten, ljubeč odnos do sebe in drugih. Zapisi so informativni in namenjeni razmisleku. Ne nadomeščajo strokovnega dela in ne pomenijo vstopa v odnos z nama kot terapevtoma. Vsem želiva, da vam prebrano koristi na najboljši možni način.

Prijavi se na e-novice tukaj.

Najini zapisi Zate • vpiši se

Pin It on Pinterest

Share This

Dobro delimo! ;)

Članek lahko deliš s kom ali ga pošlješ sebi, da ga v miru prebereš kasneje!

Spletni piškotki

Ta spletna stran uporablja piškotke, da vam lahko zagotovimo kar najboljšo uporabniško izkušnjo. Informacije o piškotkih so shranjene v vašem brskalniku in omogočajo različne funkcije, kot je na primer prepoznavanje ob vašem vračanju na našo spletno stran ter nam pomagajo pri razumevanju, kateri deli spletne strani se vam zdijo najbolj zanimivi in koristni.

Nujno potrebni piškotki

Nujno potrebni piškotki so piškotki, ki so ključni za delovanje naše spletne strani. Brez njih spletna stran ne more pravilno delovati. Ti piškotki omogočajo osnovne funkcionalnosti, kot so navigacija po strani, dostop do varnih področij spletnega mesta ter shranjevanje vaših nastavitev in izbranih možnosti, kot so jezikovne nastavitve ali nastavitve zasebnosti. Za nujno potrebne piškotke je pomembno, da so vedno omogočeni.

Nenujni piškotki oziroma piškotki tretjih oseb

Nenujni piškotki oziroma piškotki tretjih oseb so piškotki, ki jih na vaš računalnik ali napravo namesti nekdo drug, ne pa spletna stran, ki jo trenutno obiskujete. Ta spletna stran uporablja Google Analytics in Meta pixel za zbiranje anonimnih informacij, kot so število obiskovalcev strani in najbolj priljubljene strani. Omogočanje teh piškotkov nam zelo pomaga izboljševati in optimizirati našo spletno stran.