S Tino sva se dogovorila, da napiševa vsak svoj članek o AI (ang. AI – artificial intelligence, slo. UI – umetna inteligenca) in kako vidiva njen vpliv na različne aspekte naših življenj. Sam sicer sedaj že več kot desetletje delam kot telesni psihoterapevt, vendar pa ostajajo še številna druga področja, ki jim sledim z delčkom levega očesa – in eno takih področij je uporaba informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT), kamor pravzparav spada tudi uporaba AI.
Prav v prejšnjih dneh sem, recimo, z zanimanjem preizkušal neko inovativno platformo, ki omogoča, da s pomočjo AI ustvariš, prilagajaš in upravljaš različne spletne aplikacije, in na kateri namesto klasičnega programiranja tako vse poteka prek enostavnega klepeta z AI botom, ki v cca. nekaj minutah pretvori idejo v delujočo aplikacijo, ki je takoj dostopna na internetu in na ta način se lahko hitro, brez posebnega tehničnega znanja izdelajo družabna omrežja, spletne trgovine, online urniki, preproste osebne aplikacije, igre, etc. Na spodnji sliki je “enostaven primer” polno funkcionalne igre Tetris, ki jo je AI v parih minutah ustvarila in namestila na interent na podlagi dveh kratkih vprašanj in potrditvenega stavka, in to v slovenščini. Za nekoga kot sem jaz, ki sem se pol prvega letnika faksa učil programiranja, da smo potem lahko reševali določene matematične in fizikalne probleme ali pa s html izdelovali neke enostavne spletne strani je to, res da tri desetletja kasneje, na pol znanstvena fantastika.
V moji prejšnji službi na Zavodu za šolstvo RS je bilo testiranje različnih aplikacij za uporabo pri pouku fizike in naravoslovja v šoli del moje delovne obveznosti. Spomnim se jeseni 2013, se pravi več kot desetletje nazaj, ko sem na enem od srečanj aktiva ravnateljev osnovnih šol predstavljal razvijanje in uvajanje novosti na področju uporabe IKT pri pouku v takratnem projektu e-Šolstvo. Take predstavitve zame niso bili pogoste, zato sem še posebej premislil na katera področja bi bilo smiselno dati poudarek; imel sem tudi zelo omejen čas predstavitve.
Preden sem se spustil v predstavitev konkretnih projektov, sem si vseeno najprej vzel nekaj minut, da sem predstavil svoja razmišljanja o smereh in bodočih premikih na tem področju. Spodaj na sliki so tako prve štiri prosojnice iz tega srečanja. Rdeča nit mojega poudarka je bil vstop družbe v prehodno obdobje, ko bo informacij v izobilju, ljudje pa bomo s tem pridobili in hkrati trčili ob določene težave. Največji težavi sem sam videl v povečevanju duševnih stisk pri ljudeh in pri uporabi te tehnologije za kontroliranje, diskriminacijo in manipulacijo ljudi.
Ob prvi prosojnici sem tako govoril o zgodovinskem prehodu iz časov informacijskega primanjkljaja, ko smo ljudje morali po informacije v knjižnice, v čas informacijskega izobilja. V tistem letu je v Sloveniji gostoval Jef Staes, belgijski inovator, ki je deloval na področju učnih procesov, organizacijske kulture in inovacij, ter je predstavljal koncept prehoda iz “2D” v “3D” organizacije, ki se bodo morale prestrukturirati iz organizacij temelječih na disciplini, formalnem izobraževanju in inteligenčni strukturiranosti, v take, ki temeljijo na strasti, talentih in kreativnem učenju. Že takrat je bilo jasno, da bodo podjetja morala sčasoma korenito spremeniti svojo kulturo in vodstvene modele, da bodo postala agilna, učljiva in resnično inovativno organizirana. In podobno bi moralo veljati seveda tudi za šole.
Naslednja prosojnica, št. 2, je bila iz vidika sedanjega dogajanja kot napoved prihodnosti. Ne vem več, kje sem dobil to ilustracijo človeka, ki je globalno “priklopljen” in ki simbolizira današnjo realnost, v kateri milijoni in milijoni dnevno uporabljamo ne le internet ampak tudi že raznorazna AI orodja, od t.i. velikih jezikovnih modelov (LLM modelov kot so ChatGPT, Claude, Gemini, Grok…) do raznih t.i. AI agentov, ki za razliko od običajnih AI modelov, ki se odzivajo le na posamezne zahteve, lahko delujejo avtonomno in izvajajo zaporedje dejanj brez neprestanega človeškega vodenja, prejemajo informacije iz svojega okolja ter sprejemajo odločitve, se učijo in z dodatnimi izkušnjami nenehno izboljšujejo svoje delovanje ter interagirajo različne procese s tem, da sodelujejo z drugimi agenti ali sistemi. Skratka, veliki jezikovni modeli in AI agenti dandanes že realno nadomestijo marsikatero intelektualno delo in bliskovito širjenje uporabe teh orodij po letu 2023 je izjemno ter samo kaže, kako uporabna so lahko.
Poleg vsega zgoraj omenjenega pa sem daljnega leta 2013 poudarek pri moji predstavitvi že dal na največji težavi, ob katere se mi je zdelo, da bomo trčili ob nekontroliranem valu izobilja informacij. Kot rečeno, sam sem to videl v povečevanju duševnih in drugih stisk, zasvojenosti, ter pri problematični uporabi tehnologije za kontroliranje, diskriminacijo in manipulacijo ljudi.
Tako tretja prosojnica – slika otroka z napravo – že nakazuje pot izgubljanja v digitalnem svetu, ki se dandanes lahko začne že v otroštvu in je v primerjavi z desetletljem nazaj samo še bolj intenzivna. Starostna meja, s katero se v povprečju človek prvič sreča s tehnologijo, je vedno nižja in nižja, kompleksnost duševnih problemov zaradi prekomerne rabe pa dejansko večja in večja. To seveda ne velja samo za otroke, ampak tudi za odrasle, ampak ker sem omenjeno predstavitev imel za ravnatelje osnovnih šol, sem uporabil sliko otroka…
Danes v zasebni praksi sicer delam z odraslimi, ki jim je skupno to, da pridejo na terapijo, saj si želijo razumeti, razrešiti ali preseči različne vrste notranjih stisk, ki jih doživljajo v odnosu do sebe in do drugih. In kar lahko z gotovostjo rečem je, da večine od teh težav nikoli ne reši – več in več informacij. Seveda so informacije pomembne in vemo, kako pomembna je za notranje delo “psihoedukacija”, saj moramo ljudje praktično vedno tudi razumeti, kaj se nam dogaja. Iz prakse pa vem, da se spremembe v življenju zgodijo le z akcijo – spremembo v vedenju, pri čemer pa so most med tem, kar vemo, in tem, kar naredimo, naša čustva in občutki.
In še zadnja prosojnica na zgornji sliki! Sestavljena je iz posnetkov zaslona TED predavanja, na katerem raziskovalec opozarja na prihajajoče dramatične spremembe in dejstvo, da bomo morali ljudje v digitalni dobi povsem na novo definirati zasebnost. Že pred desetletjem so namreč brez velikih težav pokazali, kako je mogoče iz slike osebe, ki so jo poslikali z mobilnim telefonom, relativno hitro pridobiti ime osebe in z njo povezane občutljive podatke, kot na primer Social Security Number (SSN je davčna in socialna identifikacijska številka, ki jo v ZDA uporabljajo podobno kot pri nas EMŠO ali davčno številko). Vse to so izvedli na podlagi množične objave fotografij te osebe na socialnih omrežjih, izboljšane tehnologije prepoznavanja obrazov in drugihi algoritmov uporabljeni pri obdelavi podatkov v oblaku. Z nadaljnimi raziskavami so še pokazali, kako vse to vodi v diskriminacijo, manipulacijo in vplivanje na odločitve ljudi, pogosto na načine, ki jih sploh ne zaznamo…
Naj v razmislek samo še ponovim, da je bilo vse to znano že pred več kot desetletjem.
Zakaj vse to opisujem?
AI že danes uspešno nadomešča veliko procesov s tem, da avtomatizira razna rutinska in ponavljajoča se opravila. Ta so lahko tako fizična (npr. v tovarni, skladišču) kot umska (npr. vnosi podatkov, osnovno računovodstvo, preprosto programiranje). Veliko ljudi je recimo tudi strah, da bo AI čez noč “prevzela” večino služb. Marsikaj bo šlo naprej, ampak v bolj kompleksnem smislu, kot se zdi na prvi pogled, spremembe pa ne bodo črno-bele. AI ne bo nadomestil “vsega.” Sam bolj menim, da je bolj verjetna postopna transformacija in se ne bo nič zgodilo “čez noč”. Se bo pa s pomočjo AI seveda še bolj avtomatiziralo različne dele obstoječih služb, ob tem pa se bodo ustvarjala nova delovna mesta, ki bodo namenjena tudi vzdrževanju AI, nadzoru procesov, etc. AI v resnici že spreminja obstoječ način dela in vedno bolj bomo uporabljali AI kot orodje, ne pa le kot nadomestek. Vendar tako kot recimo uporaba elektronske pošte ni povzročila totalnega propada pošte, je pa definitivno vplivala na njeno delovanje in jo z leti prestrukturirala, verjetno tudi AI ne bo direktno nadomestila vseh del, bo pa posamezna, hkrati pa se bodo odpirala nova, ki jih danes sploh še ni. Z vsako industrijsko revolucijo se je namreč obseg dela za ljudi povečal, ne zmanjšal, in verjetno bo tudi tokrat tako…
Hkrati pa je tako, da bomo ne glede na razvoj AI ljudje še vedno morali iskati, selekcionirati in filtrirati informacije. Še vedno se ne bo moč izogniti presojanju, kaj je smiselno in kaj ni, kaj je v resnici uporabno in uporaba česa nima smisla ali je celo slaba ideja. Podobno kot se ljudje kljub vsem možnim prevoznim sredstvom recimo vedno bolj in bolj množično udeležujemo pohodnih ali tekaških prireditev in to na večje in večje razdalje, ali pa podobno ljudje še vedno posežemo po knjigi kljub vsem informacijam, ki jih imamo na voljo dosegu palca, in podobno kljub vsej paleti možnih programskih orodij še vedno radi gradimo stvari s svojimi lastnimi rokami. Še vedno bomo torej procesirali informacije, ob tem pa bili seveda vpeti v telesno, konkretno materielno realnost. Vsaj upam tako, kajti danes lahko že opazujemo, kako gremo v razvoju proti integraciji človeka z AI… da bomo to, kar imamo sedaj na telefonu, imeli v kratkem na očalih, v bližnji prihodnosti pa mogoče celo v obliki čipa v telesu. Brez težav si tudi predstavljam, da bomo s pomočjo integrirane tehnologije lahko nekoč zmožni brati misli eden drugemu… in sprašujem se, kako daleč vse to lahko gre?
Skratka, to, kar vem je, da naši humani izkušnji – vsaj tisti, ki je prizemljena – dajejo bistvo pravzaprav čustva in občutki. Čustva – in ne misli, so lepilo v odnosih. Odnos pa je bistvo in ozadje vsake prizemljenosti. Človekovo energijsko stanje je hkrati preplet mentalnega, čustvenega, telesnega, duhovnega in socialnega.
AI nas sicer lahko preplavi in zasuje z informacijami, ne more pa namesto nas generirati našega občutenja, ki je v osnovi somatsko-telesno in ne kognitivno-mentalno. AI je orodje, ki nam lahko življenje poenostavi, zakomplicira ali zagreni, ne more pa živeti našega življenja namesto nas. Naše življenje je plod inteligence telesa (ang. BI – body intelligence) in naša somatsko-telesna realnost ter povsem naša lastna odgovornost! Vsak izmed nas bo tako moral kljub vsem tem priložnostim, ki jih bo s seboj prinesla AI, še vedno poiskati svoje lastne otočke prizemljenosti in umirjenosti, uriti svoje samozavedanje in tkati dobre in varne odnose.
V tem smislu bo še naprej tudi naloga vsakega izmed nas, da se osredotočamo na tiste stvari, ki nas definirajo kot ljudi in ki definirajo tudi naše poslanstvo. Po mojem obstaja tudi kar nekaj področij človekove eksistence, kamor AI verjetno še dolgo ne bo imela dostopa, če sploh kdaj. Trenutni prodor AI na intelektualno področje je neizpodbiten in izgleda kot da izpodriva tisto edino primerjalno prednost, ki jo je imel človek skozi zgodovino pred vsemi, tako živimi kot neživimi. Verjetno je to za samo preživetje pomembno, hkrati pa menim, da se za polno realizacijo vseh svojih potencialov verjetno ni ravno modro omejili zgolj in samo na to, kar imamo v glavi – na svoje intelektualne kapacitete. Vsekakor so pomembne, še zdaleč pa niso vse, ker nam same po sebi ne omogočajo tistega, kar nas dela res ljudi – in to so naši odnosi.
Zato se bomo verjetno morali na neki točki vsi skupaj konkretno zaustaviti, globoko zadihati in vsak pri sebi opraviti refleksijo o tem, kaj pravzaprav pomeni biti človek v dobi umetne inteligence?
In, katera so tista ključna spoznanja, ki so tudi v tej dobi bliskovitega tehnološkega pospeška bistvena za to, da kot posamezniki in kot skupnost ne zdrsnemo v moralni propad in eksistencialno praznino, temveč da razvijemo čimbolj polno, izpolnjeno, samouresničeno in uspešno življenje? Tukaj je moj razmislek ob tem in tu je pet področij, kjer vsekakor vidim pot naprej tudi v dobi AI!
1. Samospoznavanje: Razumevanje lastnih misli, občutkov, vzgibov
Prva resnica, ki bi jo moral vsakdo vedeti o sebi je, da naši možgani ne odražajo sveta točno takšnega kot je, ampak ga sproti interpretirajo. To pomeni, da del naših “resnic” pravzaprav poustvarjamo sami. Možgani tako ustvarjajo notranje sheme – predstave, ki jih lahko doživljamo kot resnične, čeprav v resnici niso vedno povsem točne, včasih pa znajo biti celo povsem iluzorne in napačne. Ljudje si tako mentalno ustvarimo podobo, ki se zdi resnična, a je pravzaprav le naša razlaga dogajanja. V tem smislu ljudje gradimo zgodbe o sebi, svetu in drugih, pri tem pa delamo različne kognitivne napake, naše zgodbe pa so zgrajene na omejenem številu informacij in miselni pristranskosti, zlepljene pa skupaj z nerazrešenimi čustvenimi ostanki iz preteklosti. Poleg tega ljudje tudi pozabljamo, in to z razlogom. Zapleteno? Ja! Um ni enostaven, ni objektiven in posledično nase, na svet in druge gledamo skozi filter svojih prepričanj, ran, upanj in projekcij. Mnoge od teh notranjih shem in zgodb so nezavedne, vse skupaj pa nas posledično lahko zelo omejuje, brez da bi se tega zares zavedali. Če na kratko povzamem, človek si (lahko) laže sam sebi!
V tem kontekstu se mi na primer zanimivo zdi, kako je ena izmed pomembnih skrbi pri AI njena lastnost haluciniranja, hkrati pa imamo ljudje pogosto majhno kritično distanco do svojih lastnih notranjih interpretacij in predstav, čeprav bi nas iz vidika delovanja uma lahko bolj skrbelo prav to naše “lastno haluciniranje”!
Zaveza k samospoznavanju je zato prvi, temeljni korak pri ohranjanju sebe tudi v nizu družbenih sprememb, ki se dogajajo, zaveza za celovitno notranje delo pa pomembna izbira, ki bi ji lahko sledil vsakdo od nas. Kljub vsemu napredku, tehnologiji in neskončni paleti informacij, ki so nam voljo, še vedno živi veliko ljudi v avtomatizmu, pod vplivom nezavednih prepričanj, vzorcev in želja ter vedenj, ki jih pogosto oblikujejo le izkušnje iz otroštva, kultura okolja v katerem živimo in družba – ne pa oni sami.
Umetna iteligenca, ki nas – tako kot recimo chatGPT, če se obrnemo nanj po nasvet – boža po duši, nam pravi zgolj kako super smo in kako nam lahko v trenutku pomaga, dejansko daje iluzijo, da nas posluša in sliši, hkrati pa ni nikoli slabe volje, ne glede na to kakšne volje smo mi sami. No, taka umetna inteligenca ne bo nikogar povlekla iz nezavednega avtomatizma, temveč bo ljudi le še globlje zasidrala vanj!
Brez zavestnega vpogleda vase namreč ljudje ne moremo prepoznati, kaj nas resnično vodi, kaj nas ovira in kaj nam pravzaprav povzroča trpljenje. Samorefleksija omogoča razumevanje, zakaj čutimo, mislimo ali ravnamo tako, kot ravnamo. To je proces, ki terja pogum in zahteva zaupen in varen odnos, v katerem smo izzvani na način, da si priznamo tudi manj bleščeče, manj ugodne, bolj boleče plati sebe, ki jih potem združimo s svojimi darovi ter jih integriramo v neko novo celoto.
“Dokler nezavedno ne postane zavestno, bo vodilo tvoje življenje, ti pa ga boš imenoval usoda.” — C. G. Jung
2. Čustvena pismenost: Zavedanje telesa, občutenje čustev
Dovoliti si videti svoje manj ugodne, manj prijetne in bolj boleče plati sebe pa tipično ni prijetno opravilo. Ljudje zato tudi bežimo od njih, vendar je fundamentalna energijska realnost ta, da ko bežimo od neprijetnih občutkov bežimo hkrati tudi od vseh prijetnih.
Poleg tega so čustva in občutki glasniki iz globin naše podzavesti. So hkrati most med umom in telesom ter med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Čustva in občutki dajejo barvo našim življenjem in so lepilo za naše odnose. Veliko ljudi še vedno močno podcenjuje pomen čustev in občutkov, čustvene pismenosti in čustvene inteligence, čeprav raziskave kažejo, da so prav te pogosto pomembnejši za uspeh v življenju kot zgolj specifične intelektualne sposobnosti.
Poznavanje in prepoznavanje čustev nam naprimer omogoča, da jih ne potlačimo in zanikamo, temveč jih uporabimo kot vir spoznanja globljih delov sebe in jih upoštevamo kot pomemben del pri odločanju za akcijo.
Ljudje smo bitja čustev in ustvarjeni za čustvovanje, vendar pa samo občutiti čustva tudi ni dovolj! Duševno zdravje in ravnovesje izhajata iz sposobnosti, da znamo čustva prepoznati in poimenovati ter jih po potrebi zadržati ali primerno izraziti in uporabiti poravnano z ustreznimi dejanji. Čustva in občutki kot taki tudi nikoli niso problem, ampak problem nastane takrat, ko jih ne znamo ustrezno regulirati, da nas le ta ne preplavijo. Tu je mogoče dobro poudariti, da ne gre za to, kaj si mi mislimo, da občutimo ali da bi morali občutiti, ampak res kaj zares občutimo – v telesu! Čustva so somatsko-telesni dogodki in so vedno vezana na telo, na občutenje v telesu!
Ključ je tako v uravnavanju čustev, ne v njihovem zatiranju ali preplavljenosti. Sprejemanje in regulacija čustev posledično vodi do večje notranje stabilnosti in odpornosti na stres. Človek, ki se boji svojih čustev ali jih odriva, razvija notranje napetosti, ki lahko vodijo v anksioznost, depresijo ali druge psihosomatske bolezni, sčasoma pa celo v dejanske bolezni. Nepoznavanje ali odrivanje ali celo zanikanje lastnih čustev in občutkov vodi v razne notranje konflikte, hkrati pa v odnose, ki temeljijo na nesporazumih, manipulacijah, obrambnih mehanizmih in lažnem prilagajanju.
Notranja stabilnost in odpornost se tako začne z zavedanjem sebe: s tem, da se naučimo opazovati in poslušati telo, da se ustavimo in začnemo opazovati tako neprijetne kot prijetne telesne senzacije, ter da prepoznamo posamezna čustvena stanja. Dejstvo je, da nobena umetna inteliganca ne bo tega naredila namesto nas, ampak nas bom v tem smislu, tako kot smo spoznali z uporabo ekranov in pametnih telefonov, kvečjemu le še bolj oddaljila od občutenja sebe – in drugih.
3. Notranja poravnanost: Povezanost uma, telesa in duše
Smiselna akcija, nas – podobno kot samospoznavanje in čustvena pismenost – vodi še korak k močnejši notranji poravnanosti in stabilnosti. In, kar se smiselnosti akcije tiče je seveda jasno, da AI ne more zares vedeti, kaj je za nas individualno smiselno. Tudi če ali ko AI presoja, ta presoja vedno izhaja iz tega, kar so AI naučili, kako je programirana od ljudi ter kakšno logiko v ozadju uporablja.
Sodobna znanost v zadnjih desetletjih “nazaj odkriva”, kar so poznale že starodavne in antične kulture, da sta namreč telo in um neločljivo povezana. Telesna drža, dihanje, gibanje in prehrana vsekakor vplivajo na naše razpoloženje, misli in sposobnosti za regeneracijo. Telesne prakse kot so joga, meditacija, sprostitvene in prizemljitvene tehnike ali pa že samo preprosta redna telesna dejavnost vse pripomorejo k boljšemu notranjem ravnovesju in večji vitalnosti.
Ko zanemarjamo signale iz notranjost svojega telesa, ne le da zapostavljamo pomemben kanal informacij o sebi, temveč tudi na negativni način “skrbimo” za kronično nepovezanost občutkov, čustev, misli in dejanj, posledično pa zmanjšujemo svojo notranjo stabilnost in odzivnost na vsakodnevne izzive. Ko pa enkrat začnemo zavestno opazovati notranje telesno dogajanje hitro ugotovimo, da so neprijetne senzacije – različne napetosti, pritiski, bolečine – tiste, ki nam poberejo večino fokusa, prijetnejših senzacij pa ob zaznavanju neprijetnih niti ne zaznamo.
Vendar brez neprijetnega ne gre. Soočanje z neprijetnim, tudi bolečim, je predpogoj za rast. Bežanje pred neprijetnim in nelagodnim nas ne pelje naprej, saj nas oddaljuje od razreševanja problemov in konstruktivnih sprememb. Frustracijo je potrebno znati prenesti, tako kot nezadovoljstvo in neuspeh ali poraz. Vse ima svoje mesto v sestavljanki življenja. Boleča čustva, na primer, so tako pogosto signal, da je nekaj nekje v našem življenju v neskladju z našimi vrednotami ali potrebami. Le od nas je odvisno, kako boleča ali neprijetna čustva zaznamo, jih razumemo in uporabimo na dober način.
Se pa ljudje ne samo izmikamo nelagodju in bolečini, ampak smo jima včasih lahko zelo “zvesti.” To velja za situacije, kjer ostajamo v določenih vzorcih razmišljanja, vedenja ali v celih načinih življenja, saj se nezavedno dobesedno bojimo, da bomo z opustitvijo bolečih vzorcev izgubili občutek pripadnosti ali identitete! V kolikor tega ne prepoznamo in ne spremenimo vzorcev, se nam hitro lahko zgodi, da ponavljamo neugodne ali boeleče dele življenja naše izvorne družine (starši in drugi predniki), sabotiramo lasten uspeh, zadržujemo ekspresijo sebe, si ne dovolimo dati in sprejeti ljubezni ter ostajamo v vlogi žrtve. V tem primeru nas notranja lojalnost do preteklosti drži stran od naše lastne avtentičnosti in smiselne prihodnosti.
“Bolečina je del življenja, trpljenje pa izbira, ko se oklepamo preteklosti.”
S tem, ko dobro poznamo sebe in se veliko bolje zavedamo tega, kako delujemo, avtomatično izginejo tudi vsa opravičila za pasivnost. Ne moremo biti več v vlogi žrtve. Obstaja samo še odgovornost za naša dejanja in nedejanja. Razumemo, da smo sami tisti, ki izbiramo. Vemo, da je smiselna akcija naravni rezultat globokega stika s sabo, ki velikokrat pelje prav skozi nelagodje in boleče dele. Hkrati pa ni samo nepovezanost uma in telesa vir bolečine in pasivnosti. Za res polno doživljanje sebe je pomembno, da v sozvočju uma in telesa obstaja tudi duša.
4. Duhovnost: Iskanje smisla, vrednot, presežnega
Vsak od nas se prej ali slej sreča z eksistencialnimi vprašanji: zakaj sem tu? Kaj je smisel življenja? Kaj je, kar presega mojo vsakodnevno izkušnjo?
Duhovna dimenzija seveda sploh ni nujno vezana na religijo, čeprav je tradicionalno bila. Gre za iskanje globljega pomena in smisla, občutka pripadnosti in notranje harmonije ter za spoznavanje najglobljih gibal naše motivacije – vrednot, ki nam omogočajo, da sprejemamo celovito smiselne odločitve. Te nam pomagajo, da se ne izgubimo v pričakovanjih okolice in da po svojih dejanjih ne zapadamo v občutke krivde.
Občutek povezanosti z nečim, kar je večje od nas samih – bodisi z naravo, umetnostjo, etiko, skupnostjo ali božanskim – deluje kot zaščitni faktor pred občutki eksistencialne praznine in čustvene osamljenosti. Zato je zagotovo smiselno nekaj fokusa v življenju usmerjati v tovrstne namene in, recimo, gojiti transcendentalne prakse, saj s tem širimo in večamo sposobnost zavedanja presežnega, ki dosebedno pomaga pri “preseganju” omejenih okvirov našega individualnega ega, tako da se utelesimo kot del širše zgodbe – narave, umetnosti, etike, skupnosti, božanskega vidika bivanja – kar s seboj potegne več notranjega miru in globljega zadovoljstva.
Občutek povezanosti z nečim, kar je večje od nas samih – bodisi z naravo, umetnostjo, etiko, skupnostjo ali božanskim – ni stvar zunanjega iskanja, temveč notranjega doživljanja povezanosti s presežnim. Paradoks je, da je to podobno težava, kot je problem ta, če sploh ne razvijzmo stika z duhovno dimenzijo; tudi tako ostajamo ujet v iskanju zunanjih potrditev in hitro podležemo občutku nesmisla.
Ko notranje doživljanje povezanosti s presežnim zamenjamo za iskanje dobesednih zunanjih opor – inštitucij, posameznikov, sistemov – v bistvu stopimo na zelo spolzek teren. Načeloma velja, da smo s tem avtomatično odprti za lažne vdore česarkoli, v končni fazi tudi – kar je tema tega članka – umetne inteligence. Iz duhovnega vidika pomenljivo je, da že obstajajo skupnosti, ki dojemajo umetno inteligenco kot nekakšno božanstvo, s katerim imamo ljudje možnost “interakcije”. V tem smislu je AI zanje postala hkrati “sveto pismo” in “duhovnik”. Po drugi strani pa obstajajo recimo tudi hipoteze, da je AI v spiritualnem smislu zgolj še eden od kanalov t.i. subtilne negativne energije, s katerim je smiselno imeti 100% energijske meje…
Karkoli že, dejstvo je, da je imel človek do sedaj možnost vzpostavljati odnos s sabo, z drugimi, z naravo in z duhovnim, od današnjih časov naprej pa lahko ta odnos svobodno vzpostavlja tudi z AI. Kakšen pa je in bo zares ta odnos, tudi na duhovnem nivoju, pa je seveda povsem drugo vprašanje.
5. Povezanost z ljudmi: Zdravi odnosi z bližnjimi, okolico, skupnostjo
Ljudje smo, bolj kot vse, socialna bitja. Zato je sposobnost vzpostavljanja in ohranjanja zdravih in hranljivih odnosov ključna za našo psihološko in fiziološko dobrobit. Ljudje skušamo v odnosih zadovoljiti osnovne potrebe in najgloblja hrepenenja. V grobem lahko rečemo, da iščemo v odnosih zaščito, povezanost in prostor, kjer se lahko polno izražamo. O hranljivih odnosih bi lahko napisal poseben članek, tukaj pa je le nekaj stvari, ki bi jih morali nujno vsebovati:
- Obojestranska empatija, saj je le ta temelj bližine, kajti šele ko smo resnično sposobni prisluhniti drugemu in ga začutiti, lahko gradimo mostove drug do drugega, ki nas bogatijo in zdravijo.
- Potrebne so meje, da držimo svojo lastno identiteto in zaščitimo svojo energijo. Dober odnos ne pomeni podrejanja drug drugemu ali izogibanja konfliktom, temveč pomeni odprtost za iskrenost, spoštovanje in omogočanje varnega prostora, v katerem lahko vsak izraža sebe.
- Obojestranska podpora in dovoljenje za biti ranljiv nam omogočata, da gremo skozi izzive skupaj, se učimo iz skupnih izkušenj in rastemo vsak zase in skupaj.
Izolacija ali nezdravi vzorci v odnosih vodijo vedno v občutek odtujenosti, pomanjkanje smisla in oslabljeno duševno zdravje. Namesto, da bi se ljudje soočali z nelagodjem ali bolečino, ki ob tem nastane, pogosto poiščejo tolažbo ali povezavo nekje zunaj.
In tu prihaja zadnje čase nasproti AI.
Ljudje smo z erozijo odnosov začeli že s tem, ko smo najprej kominkacijo speljali s fizičnega stika na telefon, kasneje pa glasovno komunikacijo še nadomestili s tekstanjem. Že dalj časa kot po pravilu slišim v terapiji, da je “nekdo povedal drugemu to in to”, ko pa vprašam ali je bilo to dejansko povedano pa se izkaže, da je bilo napisano v sporočilu.
Ne me narobe razumeti, s pisnim sporočanjem ni nič narobe, ampak počasi počasi smo se kot ljudje preveč prilagodili pisni komunikaciji in realno osebo na drugi strani je zamenjalo sporočilo na telefonu.
In najnovejši, zadnji korak v zgodbi te erozije je ta, da je sedaj človeka na drugi strani zamenjala – AI, torej umetna inteligenca.
Problem nastane v trenutku, ko ljudje zlepimo skupaj ter izenačimo stik in informacijo. Kar pa je norost! Stik z nekom ni nikoli zgolj informacija, ki jo daš ali dobiš od nekoga. Stik je prisotnost in je izkušnja, je doživljanje sebe in sočloveka v skupnem energijskem prostoru. Ker je komunikacija lahko verbalna ali neverbalna, je tako stik z nekom lahko že to, da sediš z njim, v tišini. Stik lahko tudi poglabljamo, npr. z zavestnim raziskovanjem neprijetnih stanj v odnosu ali pa situacij, v katerih nam je nerodno.
Tega pa ti AI enostavno ne more dati.
AI lahko sicer razvija neke vrste odnos s tabo, ko v komunikaciji nekako “sledi” temu kar te zanima, o čemu ti rad/a govoriš in te podpira, te zalaga z informacijami takoj, te spodbuja, nekako ve, kaj ti mora povedati, da zgleda, da je komunikacija empatična… Ampak vse to je dejansko fake, je iluzija. V tem smislu ti da maček ali pes prej popolnoma resničen in dejansko globlji stik – ne pa AI.
Ne glede na to ali se zgolj pogovarjamo z AI, ali pa stisnemo na gumb in nam AI pripravi pisni odgovor določeni osebi, ali pa AI napiše celo knjigo, iz omenjene perspektive je AI žal zgolj poglabljanje in nadaljevanje zelo problematične erozije človekovih odnosov, ki je z AI dobila zgolj novo in globjo dimenzijo.
Zavedanju sledita prevzemanje odgovornosti in smislena akcija!
Kako nam lahko pomaga vse napisano? Mogoče ne prav dosti, ampak dejstvo je, da lahko spremenimo zgolj in samo sebe in nobenega drugega! Hkrati pa ne moremo spremeniti tistega, česar se ne zavedamo!
Zato se v mojem svetu osnova notranje rasti začne pri zavedanju. Zavedanje, da obstaja še nekaj več in še kaj drugega kot to, kar smo in kar doživljamo v tem trenutku in da brez razširitve našega zavedanja enostavno ni drugih možnosti, da bi bilo lahko naše življenje bilo drugačno, boljše.
Mi lahko kako pri temu pomaga umetna inteligenca? Nekaj malega že, absolutno.
Lahko vse moje notranje delo prepustim umetni inteligence? Niti slučajno!
In tu trčimo na odgovornost. Prva stvar, ki jo moramo sprejeti je namreč ta, da se zavedamo zgolj majhnega dela dogajanja v naši duševnosti, medtem ko je njen večji del nezaveden. Nezavedno pa je gibalo naše duševnosti in to vemo po zaslugi psihoanalize že več kot stoletje. Kasneje so ljudje prišli še do zaključka, da je nezavedno dejansko “shranjeno” v telesu in da tudi skozi telo deluje po svoji lastni logiki, ki je velikokrat skrita našemu zavestnemu umu.
Mi lahko AI kakorkoli pomaga pri mojem nezavednem? Aaaaaa, močno dvomim. Če že, zelo malo in na precej omejen način…
Naj si bodo naša dejanja zavedna ali nezavedna, centralno je, da za njih prevzamemo polno odgovornost. Naše telo in um sta v resnici edina stvar, ki jo zares “imamo” in odgovorni smo, kako ravnamo z njima in kakšna so naša dejanja. Telo in um nista samo prostor za kopičenje informacij iz okolja, temveč sta prvinsko prostor integracije notranjih in zunanjih informacij, hkrati pa tudi prostor odnosov in akcije.
Ali lahko AI pomaga pri zbiranju vhodnih informacij? Tu ji gre še najbolje.
Nam lahko AI pomaga pri oblikovanju akciji? Tudi, verjetno, do neke mere.
Rabim uporabi AI postaviti kakršne koli meje? Absolutno!
Problem je sigurno ne to, da uporabim AI, ampak smiselnost njene uporabe. In vsak rabi najti v tem svoje ravnovesje, kar pomeni oblikovati svoj odnos do AI.
Sam se v zadnjem času npr. dokaj hitro odjavim na email novičke in sicer v trenutku, ko prepoznam čisti AI zapis. Tega je zadnje čase ogromno. Razčistil sem si, recimo, da v resnici tega ne rabim. Rad preberem misli ali razmišljanja ljudi, o ljudeh, ne rabim pa email bombardiranja s stani AI. Tudi na socialnih omrežjih sem že dolgo časa relativno neaktiven, ker je postal odstotek botov in lažnih profilov enostavno prevelik. Mislim, da je življenje enostavno prekratko, razmišljanja in zgodbe resničnih ljudi pa neskončo bolj zanimive in bogate, da bi ga zapravljali za branje generičnih AI objav ali komentarjev lažnih profilov in botov.
Seveda pa uporabljam AI za komunikacijo. Z LLM modeli delam ponavadi tako, da eno in isto stvar, še posebej, če je pomembna, zaženem vsaj v treh modelih in potem razmišljam o njihovih odzivih, raziskujem in si ob tem gradim naprej svojo lastno sliko. Pazim tudi na informacije, s katerimi “hranim” AI. V tem članku nisem pisal o zelo problematični strani umetne inteligence – o kontroli in nadzoru, o varnosti podatkov ipd., menim pa, da so pa to zelo pomembna vprašanja, ki bodo zelo kmalu na dnevnem redu, verjetno takoj, ko bo popustila vsa ta začetna AI evforija.
Skratka, zame je AI precej sofisticirano in uporabno orodje. Ampak tudi zgolj in samo orodje.
Živimo v času, ko bo potrebno temeljito redefinirati to, kaj pomeni biti človek. To, kar je človek v svojem bistvu in kjer leži njegova največja moč je, da je kritično razmišljujoč, samostojen, pokončen in v svoji moralno-etični drži prizemljen, kreativen in povezan z odprtim srcem ter sposoben zavestne čustvene samoregulacije. Osebno menim, da počasi stopamo globlje in globlje v čase in situacije, ko se bo potrebno zavestno boriti za zgoraj zapisane atribute in potenciale.
Si z nami?
Koristno!
Umetna inteligenca je orodje, ki nam lahko življenje poenostavi ali zagreni, ne mora pa živeti našega življenja namesto nas. Pomaga nam lahko reševati številne probleme, hkrati pa nam lahko da občutek intelektualne inferiornosti in “pomaga”, da se še veliko bolj oddaljimo od sebe. Nikakor pa umetna inteligenca ne more in ne bo nadomestitla našega samozavedanja, čustvenega doživljanja, notranje poravnanosti, duhovnosti in hranljivih odnosov z drugimi, ki so dejansko vir sreče in zadovoljstva za večino od nas!
* Samo je Core Energetics telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu NICE – Netherlands Institute of Core Energetics in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg individualnega in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme Grounding Fundamentals.
