Do I love that human being?
– Marion Woodman
Partnerstva ne morem imeti drugačnega, kot imam odnos s sabo. Globina intimnosti, ki jo imam s sabo, določa potencial globini, ki se lahko zgodi z Njim ali s komerkoli.
==
Stvar ni preprosta.
Ob sebi imam lahko zame najustreznejšega moškega in tega ne bom dojela, ko zaradi lastnih praskrivnosti in ran živim varno oddaljena od svoje občutenjske globine. Namesto iz telesa in odprtega uma in utelešene duše… delujem iz mentalnih slik in pričakovanj. Isto velja obratno. Da sem namreč lahko za moškega daleč najboljša sopotnica – in me on ne vidi in še manj ceni, ko nima razvite osnovne moralno-etične moške kode dostojanstva in spoštovanja… ter išče objekt, ne pa odnos.
Point? Ženske smo ljubeče, ko se ob moškem počutimo varne, hkrati pa ne občutimo, da smo ljubljene, dokler nismo absolutno varne tudi v sebi.
Resnica je, da nismo vse narejene za lepo pogledat in tudi ni vsem dovolj, da imajo zraven sebe nas za lepo pogledat. Bistvo je očem nevidno, vendar pa hkrati ni dovolj, dragi Mali Princ, da gledamo s srcem. Treba je namreč vse občutiti, vse…. skozi tkiva in vlakna in celice, telesa in uma in duše, predvsem pa tudi skozi trebuh… ki nam ga družba stoletja zateguje s stezniki in normami, pod katerimi ni p od prostora za vdih-izdih-vdih… kaj šele za žensko Moč.
Malemu Princu, tako kot ženskam, selektivno niso povedali, da je res treba občutit na polno, z vsemi čutnicami Zavesti, ki sidrajo v globinah telesa… predvsem v trebuhu. Ker ravno tam, spodaj spodaj, pod vso hitrostjo površine vsakdanjika, sestavljenega iz mentalnih slik in pričakovanj, kakšni bi mi vsi morali biti in kako bi vsi morali delovati… ravno tam sidra
Skrivnost.
Skrivnost je vedno Prisotna. Prihaja iz globine zvezdnatega neba. In vedno tu, znotraj. Je magija, ki se odpira skozi vrata notranje zaznave. Pride, v tišini prisluškovanja Sebi. Obstane, v zvenu topline ljubečih misli, ki si jih dam v razprtosti Sebe.
==
Ugotovila sem, da se vse, kar se mi upira sprejeti in ljubiti pri sebi, v razponih zim-poletij-zim začne razpirati skozi moj lajf.
Hkrati se vse to razraste med Nama, ki sva… in med Nama, ko naju ni.
Vse rane, uležane praskrivnosti, zatajeni darovi in infantilne upravičenosti na temo “kaj mi pripada” in “kako bi se moralo ravnati z mano”… Pričakovanja se prej ali slej zlomijo. Mentalne slike me prej ali slej naredijo še bolj tesnobno. Vse lebdeče smeti v odmaknjenih kotih mojega svetišča…. založeno, zaprašeno, prepredeno s pajčevino in ulovljenimi posušenimi škorpijoni… vse prej ali slej pride na plano. V najin odnos. Reality.
Ugotovila sem, da šele ko preusmerim fokus nase, in šele ko vzamem projekcije nazaj k sebi in se z zavestnim naporom ločim od pričakovanj in mentalnih slik, kakšen bi On moral biti… ter namesto tega na polno začnem čutiti Sebe? Odprem nekaj novega.
Do tega pride, ko me dovolj zlomi. Včasih traja tri, včasih trideset ali tristo let. Neke noči se zgodi, vame vstopi duh Taylor Swift, and I leap from the gallows and I levitate down your street, in se odločim, da je konec. Basta.
Potem je jutro.
Nahranim mačko, spijem kavo in izgledam ista kot vsako jutro, le gledam drugače. In začnem samo sebe izgovarjati drugače. Naenkrat spregovorim… v jaz stavkih… v dobesednem, prenesenem, ostalih pomenih. Zbudilo me je namreč iz nočne more, ki je trajala tri, trideset, tristo let, in dojela sem, pod vzhajajočo luno na spodnjem robu noči, da pravzaprav nočem niti ene jeseni več, v katerem bom izigravala samo sebe iz svoje lastne pozicije nemoči.
Uvidim, kako Ga opazujem, premišljujem, taktiziram, obtožujem, moledujem, manipuliram, zahtevam, silim, upam, tiho mulim, čakam. Dojamem, da dokler je moj fokus na tem, kaj je On in kaj je z Njim… in kaj vse ni in kako bi lahko… in v to vlagam fokus, energijo… opazujem, premišljujem, taktiziram, obtožujem, moledujem, manipuliram, zahtevam, silim, ostajam hladna kot led? Ostajam v popolni poziciji nemoči. In v poziciji nemoči SE počutim SLABO.
Priznam si, da je to MOJA pozicija nemoči, ne njegova. Da se v tej moji poziciji nemoči zgostijo vse možne bolečine – MOJE, ne njegove. Pozicija nemoči mi je bedna in občutim se ekstremno bedno in znotraj te nemoči se, kot muhe na rumen trak v štali lepijo lepljive zgodbe strahu in vseh možnih bolečin, predvsem pa bolečina neuslišane ljubezni. Ker pač, rekli so, ljubezen boli. Rekli so, je treba potrpeti. In, ljubezen nam je vsem v pogubo… In jaz sem verjela. Bila sem majhna in sem verjela vse.
Sedaj nisem več povsem majhna.
Spila sem grenko zdravilo za odrasle ženske, ki je spoznanje, da je pozicija nemoči vedno IZBIRA… in vedno BO izbira.
==
In če smo prepričane, da naša nemoč ni pozicija, ampak je vse? In da ni izbira, ampak danost?
To govori zgolj o tem, da v ozadju našega pici-poci življenja teče neka druga zgodba. Nevidna zgodba. Tista, ki je NE pripovedujemo. Razen, mogoče, utripajočim zvezdam v mrzlih, jasnih, osamljenih zimskih nočeh, ko na spodnjem zavihku noči ni nobene lune.
V ozadju teče zgodba… in to vedo zvezde in veš Ti.,.. ki je tiha in žalostna. Sedi, zvita, na dnu trebuha. Ne paše na une brezvezne sestanke in s svojim žalostnim obrazom bi garantirano pokvarila vsako fotko. Lahko bila Andersenova pripovedka o revščini in pomanjkanju, mogoče ne hrane. Sočutja, skrbi, spoštovanja.
Ne, ni nam bilo vsem dano, da bi nas spoštovali. Ali, da bi nas imeli res res RES radi. Resnica je, da številne nismo nikoli slišale “pomembna si in zato te bom zaščitil.” Ali: “Važno mi je, kako se počutiš, prosim povej, kako ti lahko pomagam?” Ali: “Kaj vse nam imaš za povedati? Kaj vse lahko spremenimo, da boš tudi ti ok?”
Smo pa slišale marsikaj… drugega.
Zato nam UPRAVIČENO obrne, ko preberemo, da je “pozicija nemoči vedno naša izbira”. Razjezi nas. Z razlogom. Ne maramo te dikcije, ker je dejansko ne mara Tista, ki globoko v nas še vedno sedi, zvita, na dnu trebuha. Ona sedi, ko me dvomimo, da bi lahko bile kadarkoli srečne. Izpolnjene. Ljubeče. Ljubljene. Brez “tesnobe”… Ki je mogoče zgolj zven ob potrkavanju zgodbe, ki si jo mrmra deklica na dnu trebuha, zvita, osamljena in žalostna…. se pogovarja z zvezdami.
Kaj pa, če je čas, da se skupaj vsedeš z Njo?
==
Obstaja mehko razsvetljen prostor, v katerem so v Krogu postavljene mehke blazine in mehke odeje, prepojene z vonjem po cedri in cimetu.
Mogoče je čas, da greš globlje k Sebi.
In sprejmeš, kar bo treba.
In spustiš, kar ne rabiš več.
In zamejiš, kar veš, da nima več kaj iskati v tvojem življenju.
Potem pa… začneš dajati od sebe, kar celo vesolje in tvoja Duša že tri, trideset ali tristo let komaj čakajo, da začneš dajati od sebe.
==
So long as you don’t have a sense of your own totality, you are going to look for your totality in another person.
– Marion Woodman
(Oba citata sta iz intervjuja Pythie S. Peay z Marion Woodman, The San Francisco Jung Institute Library Journal, Vol. 11, No. 1, Spring 1992, str. 5–23)
Razjasnimo skupaj
Kako odnos do sebe vpliva na partnerski odnos?
Odnos do sebe vpliva na to, kaj v partnerstvu prepoznamo kot ljubezen, kaj od drugega pričakujemo in koliko lahko ostanemo v stiku s sabo tudi takrat, ko odnos postane negotov ali boleč. Če lastno vrednost, varnost ali občutek celosti iščemo predvsem v partnerju, lahko odnos hitro postane prostor projekcij, pričakovanj in strahu pred izgubo.
Kaj pomeni, da v partnerja projiciramo svoje potrebe in pričakovanja?
Projekcija pomeni, da v partnerju vidimo nekaj, kar pripada tudi našemu notranjemu svetu. Od njega lahko pričakujemo, da nam bo dal občutek varnosti, vrednosti, ljubljenosti ali celosti, ki ga težko najdemo v sebi. Vračanje projekcij k sebi ne pomeni, da od partnerja ne smemo ničesar potrebovati, ampak da začnemo razlikovati med človekom, ki je dejansko pred nami, in svojo predstavo o tem, kakšen bi moral biti.
Kako izstopiti iz občutka nemoči v odnosu?
Prvi premik se zgodi, ko pozornost od vprašanja »Kaj bi moral narediti on?« preusmerimo k vprašanju »Kaj lahko naredim jaz?«. To lahko pomeni, da jasneje občutimo svoje potrebe, postavimo mejo, nekaj povemo, nekaj zahtevamo, nekaj sprejmemo ali iz odnosa odidemo. Prevzemanje odgovornosti zase ne pomeni, da smo odgovorne za ravnanje drugega človeka, ampak da ponovno prevzamemo vpliv nad svojimi izbirami.
Koristno!
V globinski psihologiji se projekcija nanaša na nezavedni proces, v katerem dele svojega notranjega sveta pripišemo drugemu človeku. V partnerskih odnosih zato ne doživljamo samo partnerja takšnega, kot je, ampak ga doživljamo skozi svoje predstave, pričakovanja, strahove in hrepenenja. Prepoznavanje in umikanje projekcij nam omogoča jasneje videti sebe, drugega in odnos, ki med dejansko obstaja. Pri individualnem notranjem delu ali na delavnicah lahko te vzorce hitreje prepoznamo in razumemo, kaj se v odnosu pravzaprav dogaja. Tako sčasoma veliko lažje ločimo med svojimi starimi zgodbami in tem, kar se dogaja tukaj in zdaj, ter se odločamo bolj zavestno. To je čudovito darilo dobrega notranjega dela, ki z nami ostane za celo življenje.
