“Kadar imajo ljudje probleme v lajfu, jih imajo z razlogom.”
Ta izjava se sliši malce nepriljudno, ker tudi je nepriljudna. Tudi nepopularna je. Vendar zato ni še nič manj resnična.
Brez nič ni nič
Vsakič znova, ko opazujem, kako se nakopičijo problemi, lahko vidim vzorec, kako so se postopoma oblikovali.
Redko je, da se niso “nabirali.”
Praviloma je kar dobro videti, kaj vse je bilo – ali ni bilo – tekom časa rečeno in storjeno, da je v eni točki potem prišlo do poplave težav, takih in drugačnih – psihičnih, telesnih, v odnosih, finančnih, ostalih.
Brez nič namreč ni nič – in to velja za vse, tudi za probleme.
To, da so se stvari nakopičile sčasoma, je lahko tudi dobra stvar. Vsebuje namreč perspektivo, da se da s pametnim opazovanjem in refleksijo v bodoče stvari spremeniti.
Hkrati to spoznanje o kopičenju neopaženih problemov “za nazaj” seveda tudi ne pomeni, da se je treba obtoževati. Samoobtoževanje ni strategija, ki jo spodbujamo – kadarkoli. Jasno je, da se iz samoobtoževanja še nikoli ni rodilo nič smiselnega ali koristnega, zato je vseeno, oziroma bolje, da to maniro ali navado preskočimo.
Se pa vsekakor splača ustaviti. Zadihati. Zbrati pogum. Se iskreno pogledati v zrcalo, ki se odpira v “problematičnih delih pokrajine življenja” pred nami… ter se konkretno potruditi prepoznati:
Kaj je pravzaprav moj delež v tem shitty dogajanju?
Kaj pravzaprav mi počnemo ali smo počeli, da se je lahko ustvaril ta niz Problemov… ta dotična “drama”,…. vse te scene, ki jih sedaj doživljamo?
Ta del inventure je neprijeten, nepriljubljen in nepriljuden.
Zahteva, kot rečeno, dosti poguma, iskrenosti, volje, hkrati pa kliče po refleksiji – po brskanju po psihi, na bister način. Eni temu rečejo “delo s senco”… v bistvu je to notranje delo z našo celostnostjo.
Problemi… in problemi
Fakt je, da znamo ljudje imeti “probleme sami s sabo”.
Imeti “problem sam s sabo” ponavadi pomeni imeti zaplet v lastna neprijetna razpoloženja, čudna čustva, težke misli, telesna nelagodja, ki se potem naprej in znova levijo v neka bedna občutenja in čudna čustva, ki jih spet težko opredelimo, ali pa tudi če jih, se zdi, da jim ne moremo “uiti”… in tako naprej.
Vse to je naporno. Je naporno. Niti malo ni fajn prenašati samih sebe, nekih svojih razpoloženj in nihanj in tuhtanja in vsega… a ni res?
Hkrati pa to niti ni tak problem.
Ou, boste rekli, kako ni to problem? Če je? Če je težko? Če je naporno?
Predstavljam si, da vsak, ki je kdaj imel krizo; ki je kdaj prebedel noč; prebedel več noči; cele jeseni in zime… cela leta… vsak od nas ve, da zaradi občutkov in misli lahko ljudje ful trpimo. Nekoč sem nekje prebrala, kako je nekdo izjavil, da so po njegovem mnenju psihične muke tisočkrat hujše od telesnih! Tudi klienti to včasih povedo, običajno za nazaj, ko povzemajo svojo zgodbo in vidijo, kaj vse so že prehodili in kako bistveno drugačen stik imajo s sabo po vsem trudu, ki so ga vložili v globoko občutenjsko razumevanje sebe.
Ta subjektivno doživeta stanja trpljenja, so naporna in težka za doživljanje… in, ja, z njimi je treba prej ali slej treba znati delati, aktivno… in tega se je treba običajno priučiti, v kolikor je to pač del naše življenjske poti; nekje se lotimo tega “umazanega dela”, soočimo se s sabo in iščemo načine, kako si pomagati, da pridemo na zeleno vejo!
Ampak sama po sebi ta neprijetna stanja niso “problemi”.
Problemi, res Problemi… nastanejo šele, ko ljudje delujemo.
Ko delujemo, vplivamo nase konkretno. Razlika je ali razmišljam o fintesu ali se spravim v fitnes. Razlika je ali razmišljam o tem, da bi imela drugega moškega, ker ne vem, če je ta, s katerim sem, “pravi zame”… ali pa se dejansko vrnem v posteljo z njim dve uri za tem, ko sem bila intimna z drugim. Razlika je ali v svoj dnevnik razmišljam o tem, da začnem svoj posel ali pa dejansko registriram svoj s.p. in sem s tem uradno na trgu.
Ljudje delujemo skozi dva medija: skozi besede in skozi dejanja. Same misli in sami občutki? Imajo težo. Vsi, ki smo npr. kadarkoli delali na sebi v psihoterapiji, vemo, kako notranji svet predhodi sprememba v zunanjem svetu. Kako deluje postopno udobje s svojim notranjim svetom in kako ugodno vpliva na naše življenje iz dneva v dan. Vemo pa tudi, da občutki in misli seveda imajo težo, ker tudi predhodijo besedam in dejanjem… ampak sami po sebi, misli in občutki, nimajo dokončne teže, realnega efekta.
Efekt naredi naša akcija. Kar šteje, je naše delovanje…. ali naše ne-delovanje; vseeno.
Šteje, kar pravzaprav dejansko, konkretno (ne) rečemo – in kaj pravzaprav dejansko, konkretno (ne) storimo: bodisi sebi, drugim, ali sebi in drugim.
Izkušnja kaže, da ko se nagnetejo res konkretni problemi v življenju, ljudje praviloma v prvi vrsti skozi daljše časovno obdobje delujejo na načine, ki omogočajo problemom, da so, da obstajajo. To se zgodi tako, da se:
(a) se ne zavedajo določenega svojega delovanja, ki povzroča težave (“ne slišijo”, ne opazijo, ne vidijo),
(b) dobesedno “nočejo slišati,” nočejo opaziti in nočejo videti – saj aktivno zavračajo sporočila in signale, da je njihov delovanje problematično (signali prihajajo iz telesa, iz odnosov, iz širšega okolja).
Fenomen zrcala v odnosih in učenje iz “napak”: da ali ne?
Aktivno, velikokrat brezsramno in direktno zavračanje odgovornosti za problematično delovanje pozna vsak od nas, ki je bil kadarkoli vpleten v odnos z ljudmi, ki imajo šibko stopnjo samozavedanja ter temu primerno delujejo po trenutnih vzgibih in čustvenih impulzih, ki niso zares registrirani, občuteni, kaj šele sprocesirani… ampak se stvari samo “dogajajo”… njim in ljudjem okoli njih. To dinamiko najdemo, ko smo recimo vpeti v odnose z aktivnimi in nezdravljenimi odvisniki, ali ko imamo ali smo imeli izkušnje z nasilnimi ljudmi, ki v odnosih odkrito ali prikrito manipulirajo in zlorabljajo druge.
Vsi smo ranljivi, vsi smo krvavi pod kožo, vsi se motimo in to ni nič takega… res ni.
Ključno vprašanje pa je ali lahko razumemo, kaj počnemo v določeni situaciji in, predvsem, ali se želimo iz situacije kaj učiti?
“Ali želim slišati?”
To je precej važno vprašanje.
Aktiven odziv na to vprašanje loči ljudi, ki na dolgi rok razrešijo svoje probleme, od tistih, ki jih celo življenje bodisi povzročajo ali pa trpijo – zaradi problemov svojih ali tistih, ki jih povzročajo drugi.
Grenko in ekstremno nepriljudno spoznanje je, da ljudje, ki se jim dogajajo konkretni problemi v lajfu, velikokrat sami prispevajo k njim.
To seveda ne pomeni, da, naprimer, ženska, ki ji soprog laže, jo vara in si izmišljuje zgodbice, potem tudi sama kronično laže in si zmišljuje zgodbe in vara, se pravi počne isto kot soprog, na isti način.
Ljudje si velikokrat predstavljajo, da je “zrcalo” v odnosih tole: če je nekdo nasilen do mene, potem sem jaz nasilna do drugih. Če mene nekdo zlorablja, potemtakem jaz zlorabljam druge.
Po mojih izkušnjah – temu ni tako; temu je zelo zelo zelo redko tako. Zrcalo ni “dobesedno” – če bi bilo dobesedno, ne bi bilo zrcalo. Zrcalo pokaže zrcalno sliko. Ne obrne sicer zgoraj-spodaj, obrne pa levo-desno. Ko dvignem levo roko, v zrcalu vidim “desno”. Zrcalo pokaže realno optično sliko, ki pa ni enaka temu, kako se doživljamo, ali kako nas vidijo drugi.
V primeru soproge, ki ji soprog laže, jo vara in si izmišljuje stvari, je “njen delež” recimo lahko ta, da ženska na določenem delu njenega življenja, bodisi v sedanjosti ali v preteklosti, prikriva določene reči za sproti ali prikriva za nazaj “nekaj” – neko njeno resnico. V tem konteksu imamo potem opravka z vibracijo laži, ki se odzrcali v odnosu; situacija soproga, ki laže, zrcali vibracijo laži, ki je najverjetneje nezavedno ali pa celo zavestno prisotna tudi pri njej. Vprašanje, kakšno resnico prikriva in čemu, navadno ostaja neodgovorjeno toliko časa, kot ga ženska namenja partnerju in se ukvarja s partnerjevim problemom laganja in pravljičarstva. Šele ko je ženska dozrela, odločena, volja, sposobna – kar včasih pomeni “od neznosnega pritiska življenja prisiljena” pogledati v svoj lastni delež, in prekiniti obsedenost s partnerjevim deležem? Takrat praznujemo. Edino tako se lahko sploh začne zarisovati njena sprememba, ki ji bo pomagala, da se premakne naprej po njeni poti, v lajf, ki je smiseln zanjo.
(In vse to seveda velja pod pogojem, da življenje v laži ni smiselno zanjo. Ker če je, potem lahko ostaja in ostaja v takem odnosu… ja, celo življenje ostajajo ljudje v takih odnosih!)
Ko se nakopičijo Problemi v življenju, kar ponavadi pomeni, da se nakopičijo problemi v odnosih, ker naše življenje v svojem bistvu so naši odnosi, z vsem, kar je, smo “v odnosu”… se torej predvsem splača razmisliti dvoje.
Eno je, kakšna je narava ljudi, s katerimi imamo pravzaprav opravka? In drugo – iskreno, hm,… kako pravzaprav delujemo mi sami?
Poglejte sebe, poglejte druge; opazujte, ne reagirat; samo opazujte in dovolite, da greste s svojimi mislimi in občutki in tem, kar vam telo govori… in res temeljito premislite, kaj se pravzaprav dogaja z vami.
Ali se delate, da ne slišite?
Ali “ne slišite”?
V odnosih štejejo besede in dejanja. Oboje mora biti 100% poravnano, da zadeve v Življenju tečejo, delujejo.Vse ostalo? Je drama… in bodo, oz. so, prej ali slej Problemi.
In ja, absolutno, ni treba vsega tega nikomur od nas. Da se živeti brez drame in brez nepotrebnih problemov. Življenje onkraj drame in nepotrebnih problemov je… in jaz osebno ga vsem ful privoščim! Iz svoje izkušnje vem, kako je plavati v obeh rekah. Izkušnja je neprimerljiva. Je ni vrednosti, da še kadarkoli ostajam v odnosih, ki ne podpirajo Življenja v meni, ker ne podpirajo Življenja na splošno.
Moja izkušnja in moje prepričanje je, da je Življenje preprosto preveč čudovito, da bi se ga splačalo kurit za nesmiselne, neprespektivne, izčrpljavajoče odnose. Ni vredno.
Zakaj ljudje potem sploh ostajajo v situacijah, polnih probemov?!
Iz svoje osebne izkušnje in iz dela s klienti vem, da ljudje običajno ostajajo v težkih in problematičnih okoliščinah, ker:
- v prvi vrsti ne vedo, da sploh obstajajo drugačni odnosi,
- iz tega sledi, da nimajo želje, da bi poiskali drugačno življenje,
- so hkrati nezavedno prepričani, da si bolečino zaslužijo,
- in, včasih, dobijo z bolečino celo užitek, se pravi neko nagrado ugodja, pa čeprav je negativna.
Ko smo ujeti v težkih odnosih, je izjemno pomembno in hkrati skoraj nemogoče, da smo do sebe ljubeči. Če bi bilo samoumevno, da smo ljubeči, namreč v težkih odnosih sploh ne bi bili – nihče, ki resnično sprejema, razume, ceni in spoštuje sebe, ne dovoli, da ga drugi ne spoštujejo in da mu jemljejo moč, dostojanstvo, voljo, upanje, Življenje.
Zato, v kolikor naše življenje ni eksistencialno ogroženo (takrat moramo oditi na varno pač takoj) – je res nujno, da nastavimo kot prioriteto, da se močno naučimo zavestne drže trdnega opazovanja in iskrene ljubečnosti, naklonjenosti do sebe.
Važno je, da razumemo, da se bo edino (!!) skozi spremenjeno, ljubečo in sočutno perspektivo sebe začelo lahko spreminjati tudi naše delovanje in s tem, posledično, potem seveda tudi naša realnost (več o tem v tem članku).
Šele ko si bolečino in grenkobo notranje in zunanje realnosti dovolimo začutiti in priznati iz ljubeče drže do sebe, se lahko začne sprememba. Pot načeloma ni niti lahka niti hitra, je pa v principu enostavna in precej izvedljiva. Marsikaj se da spremeniti na mnogo bolje.
Rabimo le par reči.
Ena izmed njih je popolna iskrenost do sebe; druga je gotovo volja, da naredimo spremembo in tretji je pogum, da aktivno izpeljemo spremembe, ki so nujne, da res zaživimo onkraj drame in onkraj vseh nepotrebnih problemov.
In ja, ste prav prebrali. Po vseh izkušnjah, ki jih imam, so “drame” v odnosih klasificirane kot “nepotrebni problemi”. Življenje samo po sebi je pisano. Je čudovito, je pa hkrati zahtevno, kompleksno, nepredvidljivo. Prinaša nam marsikaj, tudi probleme. Ampak niso vsi problemi smiselni in niso vsi potrebni. Drame v odnosih, bolečine v odnosih… hej, tega nihče zares ne rabi.
Treba je najti pot iz nesmiselnih okoliščin in se odreči nesmiselnim bolečinam, ki jemljejo voljo, upanje, moč, ljubezen…
Kjer je volja, tam je vedno pot.
Ljudje velikokrat obupajo po prvih vratih, ki se jih ne da odpret. No, zaprta vrata niso problem. Vedno se prej ali slej najdejo taka, ki se odprejo. Ali pa se najde okno, skozi katerega uideš… Nihče ni drevo, da se ne bi mogel premakniti. Vedno, ko sem rabila pomoč in jo iskreno in odprto želela, ter bila ob tem odkrita, poštena, sem jo tudi vedno našla in to ne glede na okoliščine, v katerih sem bila. Podobno vidim pri drugih ljudeh…. Na kratko?
Vse se da, ko se res hoče.
Treba je vztrajat. In bit pogumen. In imeti nekaj sreče…. s tem, da je sreča pregovorno na strani pogumnih… se pravi, da je vse zrihtano in ok, ok? 🙂
LpTina
* Tina je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg individualnega dela z ženskami vodi delavnice za ženske; vse se začnejo s prvo.
