Ljubezen?

😊

Oba pripadava generaciji, rojeni v 70. Najini poti sta se najprej srečali v osnovni šoli, ko se je Samo priselil v Idrijo. Skozi osnovno šolo in gimanzijo sva bila sošolca. Po maturi smo se vsi razkropili po svoje in Samo je odšel študirat fiziko, Tina psihologijo. Šele po koncu študija je najina zgodba dobila nov, nepričakovan in neplaniran preobrat.

Od takrat je minilo že več kot 20 let in toliko časa tudi že ustvarjava življenje skupaj. Najini življenji sta preplet rasti in kontinuitete. In tako kot skozi čas rasteva midva, zori tudi najin odnos, najina družina, najino delo in psihoterapevtska praksa.

Vsak od naju ima svojo poklicno pot in svojo psihoterapevtsko izobrazbo. Hkrati se v marsičem ujemava. Predvsem je za naju psihoterapija nekaj zelo praktičnega, uporabnega in podpornega v človekovem življenju. Skozi leta sva videla razpon možnosti, ki jih lahko da, predvsem pa veva, kako lahko poglobljen in razširjen odnos do sebe, svojega nezavednega in svoje lastne zgodbe, vpliva na zadovoljstvo in srečo v življenju.

Najin koncept je, da psihoterapevtsko delo razvijava onkraj kakršnih koli utesnjenih, zastaranih ali neživljenjskih okvirjev, ki se pojavijo v vsaki stroki.

Oba izhajava primarno iz orientacije na telo, hkrati pa nama je pomembna odnosna in spiritualna dimenzija dela. V najini praksi tako brez zadržkov naslavljamo ne samo to, kaj se dogaja v vašem notranjem prostoru na nivoju misli, občutkov, čustev, senzacij v telesu, ampak imamo vedno prostor tudi za aspekte nevidne, energijske resničnosti in prostorov človekove izkušnje, ki jih pogosto ni mogoče razložiti racionalno, analitično, znanstveno.

Čeprav nama je vsekakor blizu znanstveni način razmišljanja – Samo je po osnovni izobrazbi fizik, Tina pa psihologinja – hkrati iz izkušenj notranjega dela veva, da se meja med znnstvenim in spiritualnim od neke točke naprej začne mehčati, in potrebno je znati obstati s tem, kar je, tudi onkrat razlag, razumevanja, logike.

Najino delo raste na presečišču telesa in somatike, globinskih psiholoških procesov in energijske realnosti. Vse, kar se v posamezniku dogaja, opazujeva globinsko in celostno; vse šteje, nič ni nepomembno.

Verjameva, da je v življenju malo stvari »prav ali narobe«. Veliko bolj pomembno  se nama zdi ali je nekaj za človeka koristno – ali mu služi, in ali hkrati koristi in služi vsem drugim okoli njega. To je eno od pomembnih vodil najinega dela – da ima to, kar počneva, za človeka in njegove odnose resnično vrednost in učinek ter da vodi do pozitivnih sprememb, ki ostajajo na dolgi rok.

Iz lastnih izkušenj veva, da je notranje zdravljenje proces rasti zavesti, ki vodi v celovito, kompleksno, mirno in hkrati ekstatično izpolnjujoče občutenje sebe in drugih. Rast zavesti ni “walk in the park” in nihče od nas ne uide bolečini in trpljenju.

Lepota in mir vedno prideta skozi soočanje z realnostjo znotraj in zunaj. Pogledati je potrebno tudi v temne kotičke psihe, izpuliti strupene rastline, odložiti maske, se soočiti s sencami, zakoličiti prostor, preorati zemljo, negovati dobre reči, posaditi in vzgojiti tudi novo.

Vse to se da in vse to je možno.