Neizbežno nesmiselno
Ko ne uspemo pozorno, s preprosto namero, sestavljati mozaika svojega doživljanja iz trenutka v trenutek, in slediti Življenju v sebi, iz trenutka v trenutek,
se zvečer nesmiselno uležemo
v nesmiselno posteljo
in dan je označen kot
brezsmiselno prazen.
Ne zavedamo se, da je globoko spodaj dejansko vse uredu, tako kot je vedno bilo, in da je pravzaprav zgolj izvor naše bolečine, do zadnjega detajla, popolnoma nesmiselen.
Mentalne slike
“Neizbežno nesmiselno” prej ali slej postane vse, ko ženske zapademo v tiranijo mentalnih slik.
To se običajno ne zgodi čez noč, se namreč zgradi. Problem je, ker smo se ženske več kot sposobne z vsemi slilami vpeti v mentalne podobe. Iz določenih razlogov smo ranljive zanje in hitro postanemo fiksirane v njih… začarane od njih.
Mentalne podobe, o katerih govorimo, predvsem pa navezanost na njih, postanejo izvor in hkrati gorivo za bolečino.
Same po sebi so neusmiljene. Nič ne dajo, za nič jim ni mar, le statično se vrtinčijo na stenah naših notranjih prostorov, njihova vsebina pa je statično predvidljiva:
“Kakšna bi morala biti? Kako bi morala izgledati? Kako bi se morala obnašati? Kaj vse je treba doseči? Kako bi moralo biti bolje? Česa vse ni bilo? Kaj vse je narobe? Kaj vse je bilo narobe? Kaj vse še bo šlo narobe? Česa nikoli ne bo? Kaj je nedosegljivo? Kaj je nepovratno?”
Razpon je nekje med neizprosnim samoobtoževanjem in veličastnimi pričakovanji, odgovori pa so jasni in pridejo v obliki mentalnih podob: točno vemo, kakšne bi morale biti – in tudi drugi, najpogosteje moški in naši otroci. Vemo, kako bi morale izgledati. Vemo, kako bi se morale obnašati. Vemo, kako bi moralo biti. Torej? Zberemo voljo in se odločimo, da vse to uskladimo s svojo doslovno realnostjo. Vzamemo se v roke, zrihtamo se, da bo naša dejanska podoba navzven končno ustrezna podobam, ki jih imamo v umu.
Občutek neizbežne nesmiselnosti, ki prej ali slej pride v paketu z mentalnimi slikami, ne nastopi takoj. Nastopi, ko smo do kolen v blatu in ko smo že kar nekaj časa pozorno zasledovale svoje mentalne podobe in jih probale spraviti v realnost svojega lajfa. Izkaže se, da bolj kot smo vanje investirane, bolj kot jim zaupamo in verjamemo v njihovo moč, bolj tudi dovolimo, da se kot vijolični silikonski pokrovčki za konzerve razpotegnejo čez naša čutna jedrca v globokih predelih našega srca in trebuha.
Včasih se vijolični silikonski pokrovčki dejansko razpotegnejo čez celo našo dušo. Podobo kot obrazi s filerji in botoxom ne morejo dati pristnega nasmeha otroku ali vnučku, tako silikonska membrana preprečuje, da bi se znotraj nas zgodil smisel.
Nekega dne mišice tako otrpnejo, srce je oddaljeno predaleč, da bi ga začutile pod svojo dlanjo, trebuh pa postane opustel arktični kraj, nobenih tjulnov, nobenih severnih medvedov. Vsa zavest je, namesto lepo sinhrono po celicah telesa, skoncentrirana v očesu uma, ki s prezirom motri vse skozi mentalne podobe, s katerimi ženske postajajo bolj in bolj obsedene.
Resnica je, da te mentalne podobe niso nobene umetnine. Nič presežnega, svetega, božjega, božanskega ni v njih. Le meljejo in meljejo o tem, kaj vse je narobe in kako bi vse moralo biti… oh, drugače.
Drugače. Bolje. Več.
Izboljšaj sebe, bodi drugačna
Rečejo, izboljšaj sebe, da izboljšaš odnose.
Rečeš, seveda, vsekakor, moram izboljšat sebe, da bom izboljšala odnose.
Konec koncev, odnosi ti veliko pomenijo, hočeš jih izboljšati in zato hočeš izboljšati sebe!
Izboljšaj sebe.
Razmišljam, kaj to pomeni, da se izboljšam? Da taka kot sem, nisem uredu in da moram postati drugačna?
Razmišljam… nekaj ne razumem… se pa spomnim, kako so mi že včasi govorili, potrudi se zame. Ali: Bodi bolj normalna. In: Se ti lahko sploh kdaj sprostiš? Kaj si tako zategnjena? Kaj tako dramatiziraš? Kaj si zdej tolk občutljiva spet? In… ne provociraj, pazi, kaj govoriš. Po vsem tem času bi že lahko vedela, kaj se sme in kaj se MORA. Naredi že enkrat brez ugovarjanja. A je treba tebi zmerej stokrat rečt?! Tebe je treba pa res vse prosit. Sram te je lahko, da si taka. Prav sram me je, da si moja hči.
Razmišljam, v meni so odmevi, vsi na noto potrudi se, izboljšaj se, spremeni se, bodi drugačna, postani drugačna, sodeluj, zakaj si taka, zakaj nisi onakva, bi morala biti bolj taka, ne pa taka.
Kaj je z vsem tem, izboljša se, bodi drugačna?
“A si lohk mal bolj ženstvena, no”
Pomislim, kako se ženskam sporoča, in potem ženske same sebi, da bomo imele življenje, ki naj bi si ga želele zgolj, ko bomo enkrat res dovolj ženstvene.
Le ženstvene ženske naj bi namreč vedno imele, kar naj bi si večina žensk pravzaprav želela:
partnerski odnos, družina, večerje s prijatelji in vinčkanje, degustacijčke, “tonificirane” noge, kapljičaste prsi, status in kose za Saint Tropez & Plodine na Krku, in življenje, ki je bež kavč z bež stenami in bež policami, polnimi bež knjig.
Izkušnja kaže, da ženske včasih storijo vse in več, da postanejo bolj privlačne, bolj očarljive, čarobnejše, magnetične, všečne, ženstvene.
Še bistveno več žensk pa se s tem bolj ali manj trudi, v nedovršnem vidu. Prizadevajo si take postati, ampak niso uspešne. Ne gre in ne gre jim, da bi izboljšale sebe in ne gre in ne gre jim, da bi utelesile atribute prave ženstvenosti – telesne, psihološke, spiritualne, ostale.
Detajl je, da koliko je mera biti dovolj ženstvena, seveda ne ve nihče. Ve pa se, da se vse steka v neko utelešenje mentalnih podob, ki skupaj vlečejo koncepte kot so prava ženska, ženstvena ženska, božanska feminina ženska in podobno.
Lepa kot slika
Vsi vemo, da je večina vsega, kar je na voljo post-postmodernemu človeku usmerjeno k nenehnemu izboljševanju Sebe.
Življenje se zdi kot ameriški candy shop, zasute smo s kupi možnosti vseh okusov in barrv, sky is the limit, lizik ni da ni, in praktična resnica je, da lahko ljudje na splošno dejansko marsikaj naredimo veliko bolje.
Čisto praktično: faking vse se da izboljšat.
Tudi zato žensk ni težko naplozat z idejami, da bi se lahko izboljšale v smeri konstrukta, ki forsira eno ali več nians: pretočna, sijoča, ekstatična, magnetična, socialno uspešna in zaželjena, zvezda, vsakemu v ponos – lepa kot slika, fizično popolna, prefinjeno naravna, seksualno osvobojena, seksualno darežljiva, ustrežljiva, inteligentna in intelektualno ravno prav zamejena, morda omejena, seveda mati, gospodinjska hobotnica in vse, kar pride zraven.
Gre za sfuzlano fuzijo družbenih pričakovanj, nabranih skozi stoletja, posodobljenih na kulturo 21. stoletja in implantiranih v žensko in utero, ok, dejansko in ovum, potem pa obogateno z individualnimi izkušnjami skozi odraščanje. Ta nemogoč, neizprosen konstrukt je kot mimetična tekoča kovina iz Terminatorja, ki se združi z okoljem. Lepo se prilagodi individualni psihi ženske in postane individualna mentalna podoba, rajši skupek njih.
Ni vprašanje ali bo arhetip sintentične ženske leta 2020 ali 2026 ali 2032 do nas prišel, ampak v kolikšni meri. Med seboj se razlikujemo le v tem, do katere mere nas ta arhetip – kot vsak drug arhetip — lahko obsede:
“Sicer pa lepotica ne skriva, da ima pri svojem videzu pomoč lepotnih kirurgov in kozmetičnih strokovnjakov. Njen lepotni zdravnik pravi, da je njen videz popoln. Poleg operacije nosu, ki si ga je popravila pri drugem kirurgu, ima še polnila v licih, ustnicah in bradi, v predelu čela pa uporablja botoks. Ima naravno zelo lepo oblikovane ličnice in čeljust, ker pa je suha, se v predelu lic naredijo vdolbine, ki jih zapolnita s polnili.”
Ne vem več, kje sem ta citat dobila, ilustrira pa m, kako perverzen je lahko vpliv arhetipa in kakšno moč ima – v kakšne razsežnosti deformacije naravnega lahko gre.
V opisu manjka edino, kar vsi vemo, da se potem zgodi, namreč, da ko so ženske enkrat obsedene z arhetipom sintetične ženske, so vse praktično iste. Zanimivo je, kako efekt sintetike ne stremi k diferenciaciji, ampak k uniformiranosti.
Moč, ki jo ima arhetip sintetične ženske, bi lahko bil povezana s tem, kako se mimetično splazi v željo, potrebo in hrepenenje v vsaki od nas, namreč pripadati.
Pripadati.
Pripadati je osnovna potreba in njena zadovoljitev bo ob določenih pogojih vedno zmagala nad avtentičnostjo, torej tudi nad diferenciacijo.
In kakšni so ti pogoji?
V kolikor ženske nismo razvile močne, polne, jedrne navezanosti v svoji primarni družini, iz katere se potem razvije jedrna pripadnost Sebi, smo avtomatično ranljive, da iščemo pripadnost naokoli. To gre od “moram biti suha” do zaljubljanja kot lifestyla do “ne smem zgledati stara”.
Pripadati skozi pripadanje družbenemu konstruktu lahko tako kaj hitro postane običajnost. Več kot je notranje praznine, večja je verjetnost, da namesto Sebi pripadamo nečemu zunaj sebe. To je lahko karkoli, tudi seks, tudi religija, tudi spiritualnost.
Brez zaščitnih struktur, ki nam jih nudi močno družinsko jedro in stik s Sabo, smo hitro tako ali drugače pečene. Kot je že v 70. letih zagovarjala Nancy Chodorow, ženske razvijamo svojo identiteto v kontekstu povezanosti in skrbi za druge, zato je naša psihološka narava poudarjeno relacijska. Vsaka relacija pa implicira pripadanje in tako smo na vse te manevre “pripadnosti” še toliko bolj občutljive kot moški.
In tu se potem mimogrede razbohotijo mentalne podobe – kakšne bi morale biti, da smo sprejete. Da pašemo vendar kam, ane?
Arhetip sintetične ženske
Arhetip sintetične ženske je plast v naši kolektivni psihi, ki se je izoblikovala postopoma s tehnološkim napredkom in virtualnimi svetovi. Gre za moderen arhetip, katerega vzpon je verjetno začel konec 80. in v 90. letih, ko so glasbeni videospoti preoblikovali kulturni prostor in so teme, kot so motnje hranjenja, prišle v širšo zavest. Z razmahom interneta, socialnih omrežij in tehnologije je ta arhetip začel krožiti na veliko, postal opazen in vpliven. Iz astrološke perspektive naslednji dveh desetletij, ko planet Pluton potuje skozi znamenje Vodnarja, bo moč arhetipa skozi ekscentričnost vsega omenjenega na kolektivnem nivoju le še rastla.
Ko se energija kateregakoli arhetipa aktivira v psihi, lahko postane obsesija.
Obsesijo, ki pride z arhetipom sintetične ženske, se po mojih izkušnjah ženske povečini sramujejo.
Včasih arhetip sintetične ženske prevzame “le” del psihe in izoblikuje se notranji del, ki jo “nosi”. Včasih pa ta obsesija postane full-blown, ego je preplavljen z arhetipom in potem imamo cel način življenja, ki kot celofan prekrije ostale dele psihe, vključno z naravnimi, dušnimi potenciali.
V vsakem primeru, delno ali na polno, je tam, kjer bi moralo biti življenje iz Sebe, zrastejo maskiranje, performativnost, izumetničenost, naseli se tehnološkost skozi umetno popolnost.
Nekatere ženske se povsem zlijejo s svojo sintetično masko in postanejo izložba post-postmoderne družbe – brez stika s svojim Sebstvom.
Za hranjenje arhetipa in negovanje mentalnih slik gre precej časa, denarja in energije. Ženske na račun tega dan za dnem, leto za letom izgubljajo svoje vitalne moči. Posledica je, da ne razvijejo Sebe, svoje svojskosti. Ker ta arhetip skozi socialne medije vstopa že v mladih letih, dekleta ne pridejo do preizkušanja sebe, do svojih talentov in si lahko sčasoma tragično zapravijo praktične možnosti, da bi kadarkoli res bile v svoji resnični, celostni lepoti nazvnoter in, posledično, navzven.
At the end of the day je lepota najverjetneje lahko zgolj dušna – odsev Sebstva, odsev naravne kompleksnosti ženske, ki je onkraj preplavljenosti z enim samim tonom, z eni sami arhetipom.
Za preplavljenost s kakšnim koli arhetipom smo ranljivi, kadar je naš ego momentalno ali dalj časa šibak ter ne zmore obsežne naloge poravnavanja vplivov in zunaj in znotraj nas.
Smešen paradoks je, da se ženske velikokrat niti ne zavedamo, da je pravzaprav ne-dohajanje družbenih idealov, zaradi katerih se morda pod budnim očesom arhetipa sintetične ženske bičamo ob pogledu v ogledalo, odraz nivoja uravnovešenosti v nas… in s tem blagoslov. Povsem po nepotrebnem se torej dosti žensk počuti konkretno slabo, ker jim ne uspe dohajati zahtev arhetipa sintetične ženske, s tem, da same svojih stremljen verjetno tako ne bi niti poimenovale!
Ker?
Past sintetične ženske
Asociacija na “sintetično žensko” je običajno silikon, umetni nohti, botoks, Hollywood, ozempic, umetna perfekcija telesa.
Vendar to v resnici niso tudi sinonimi sintetične ženskosti.
Sintetična ženskost je namreč vibracijski fenomen. V osnovi je koda za odtujenost od svojega organskega ženskega jedra, ki vsebuje življenje duše in telesa skupaj. Arhetip sintetične ženske se razcveta na odtujenosti od ritmov narave znotraj in ritmov narave zunaj. Raste in bogati se na račun mentalnih slik, ki se fabricirajo v telo iz uma, po top-down dinamiki.
Sintetična ženskost je tako lahko kakršno koli prenarejanje ali pretiravanje ali pomanjševanje ali spreminjanje in manipuliranje, ki je zunaj organskega ritma ženskega bitja, zunaj ženskega naravnega Sebstva.
Vse, kar je odtujeno od pristnih impulzov, želja, potreb, upanj, hrepenenj, vizij; kar manipulira telo, namesto, da bi ga upoštevalo, podprlo in mu pomagalo čutiti, biti običajna posoda duše.
Zgornja blefaroplastika je lahko čisto legit in disciplinirano tekanje in kvihtanje, iz čistega strahu pred staranjem / smrtjo, je lahko povsem mimo.
Ne gre za produkt – rezultat, gre za proces, ki je v ozadju, in za mehanizem, ki je v ozadju. Mimetična kot je, se sintetična ženskost lahko prelevi v praktično karkoli. Zato je lahko tudi siljenje v neko “naravnost”, ali v biološkost ali spiritualnost ali organskost ali “avtentičnost” povsem sintetično. Povsem umetno.
Sintetična ženskost, ki je za globoko Naravo v nas tuja, se namreč občuti. Občuti se jo tako kot žensko na blagajni s kupom mesa, ko razlaga trgovki, da je že leta veganka in da je to zagotovo zadnji pes, ki ga imajo v družini, saj da ne more več gledati in pripravljati gomil mesa.
Ko gledam tak prizor, preprosto občutim, da je nekaj off. Že leta nisem več vegetarijanka in verjetno v lajfu nisem pojedla toliko mesa, kot ga je gospa samo tisti dan znosila iz štacune za psa.
Kaj je pri prizoru off?
Pri arhetipu sintetične ženske, kot pri vseh ostalih, se ne da kar pokazati s prstom, ne da se dobro ali vedno razložiti, ampak nekaj “ni”, nekaj je mimo, nekaj je predimenzionirano, nekaj je amplificirano…. in to se občuti. Naše telo, s katerim smo povezani – ko smo povezani, to vse zazna na emocionalno-energijskem nivoju. Ljudje smo tudi vibracijska bitja in vibracije najpogosteje občutimo skozi svoj čustveni center…
“Odkar je samski, dela veliko na sebi. Hodi v fitnes, je aktiven na socialnih omrežjih in še bolj skrbi za zunanji videz.” /// “Drzna obleka. Pokazal je vse, kar ima.” ///“ 39-letna igralka, je v javnosti ponovno vzbudila veliko pozornosti s svojo izjemno podobo, kljub temu, da je mama štirim otrokom.” /// “Znana slovenska igralka navdušila s to posebno obleko.” /// “ Ženska z izjemno disciplino, ki je po končani fakulteti naredila zahtevno večletno specializacijo, vmes rodila pet otrok in opravila zaključni izpit, ko je najmlajšega sina še dojila.” /// “How long does it take to get toned body with Chair Yoga according to my age?“
Vse to so dokaj vsakodnevne, klasične refleksije sintetične ženskosti. Sintetična ženskost se prepozna po tem, da pri njej “nekaj” ne štima. Nekaj čudnega je tam. Sintetična ženskost Je kot veganka ob gomili mesa. Je podoba ženske, ki se trudi slediti mentalnim podobam in to se voha. Voha se napor, voha se trud, voha se bolečina, ki je v ozadju. Zaznava se, kako popravlja sebe, izboljšuje sebe, da bi absolutno ustrezala nečemu.
Hkrati pa je bolj in bolj nesrečna.
“Se zvečer nesmiselno uleže
v nesmiselno posteljo
in dan je označen kot
brezsmiselno prazen.”
Lirika sintetične ženskosti.
Korenine
Točka, iz katere vsakič znova zraste brezmiselnost-nesmiselnost, so izkušnje konkretne neljubljenosti skozi življenje. Konkretne napišem zato, ker ni neljubljenost, da ti starši rečejo ne, se ne odzovejo na vsako pričakovanje in določajo meje.
Konkretna neljubljenost sega od čustvenega vakuuma (ni izkazovanja čustev, ni resonance, ni ljubečega zrcaljenja čustev) in “mehkega” zavračanja (“popravljanja”, prepovedi na individualnost…) do čustvenih manipulacij (laganja, uporabe otroka za svoje potrebe…) in povsem odprtega nasilja, ki pride v paketu s poniževanjem in veliko prezira, ki se ponotranja v krutega notranjega kritika.
Na splošno so to vse stvari, ki otroku lahko zlomijo psiho, hkrati pa vsak posameznik vse to na svoj način “sprejme” in potem se to nezavedno umesti v strukturo psihe in telesa in posledično v življenje.
Bolj kot je zavračanje in neljubljenost zgodnja (manj kot je globoke trebušne resonance z otrokom) in več akivnega nasilja kot je prisotnega, večji je razcep med umom in telesom in bolj to zaznamuje človeka kot celoto. Ego je v tem primeru ranljiv, šibek in neizdelan in dojemljiv za vdore takih ali drugačnih energij, tudi arhetipskih.
Dobra stvar je ta, da smo ljudje odzivina bitja in vsakič znova se lahko odzovemo na življenje. Je pa res, da pri tem obstaja neko temeljno pravilo. Namreč, ko se otrok rodi, je njegovo preživetje dobesedno odvisno od njegove sposobnosti, da začne sesati, da začne piti mleko. Absolutno nikakor, nikoli in nikdar se ne zgodi, da lahko to naredi kdor koli namesto otroka. Otrok, ki ne zmore sesati, v naravi ne bo preživel. V tem enostavnem, krutem biološkem dejstvu, je skrit prototip mehanizma rasti za celo življenje:
Ničesar ni, če tega ne vzamem vase; ničesar ni, ko nečesa ne sprejmem k sebi.
Ker v času kompleksnost življenja seveda narašča, zadeve valda ne ostanejo povsem preproste. V končni fazi ljudje na psihičnem nivoju vase “sprejemamo” zelo različne vsebine, tudi zelo toksične. Vsakič, ko mi je nekdo kot majhnemu otroku rekel, kakšna prasica ali kurba sem, je to šlo vame in me zaznamovalo. Je pa res, da bolj kot sem bila odrasla, bolj sem lahko začela selekcionirati aktivno, kaj vse dopuščam, da pride do mene in kaj vse bom vzela kot svoje.
Proces “jemanja vase” je tako na enem nivoju povsem nezaveden, hkrati pa je tudi povsem zavesten in potrebno se je potruditi zanj. Mleko priteče, ko se potrudim in posesam. Ne obstaja, da samo sem in mleko teče, ker mi pripada, da sem sita.
Tudi v odraslosti tako velja, da okoli mene lahko teče mleko v potokih in če ne vzamem, če ne posesam vase, kar je na voljo, tega zame ni in ne bo. To vidimo v psihoterapiji in v kakršnih koli oblikah resnega notranjega dela.
Sintetična osebna rast, wtf?!
Sintetičnost torej ni vezana samo na izgled. Rekli smo, da sploh ne gre za rezultat, ampak proces.
Praktičen primer sintetičnega v osebni rasti bi bil, ko nekdo forsira nekaj, da bi postal tak, kot se mu zdi, da bi moral postati.
Poanta je, da gre za sliko, ki jo ima v svojem umu in ki gre kontra organskim potrebam Sebstva, ki jih lahko zaznavamole celostno, tudi skozi telo.
Vsaka vizija, ki se jo oklepamo pretesno in ki postane obsedenost, sodi v to. In verjetno skoraj vsaka tehnika za osebno rast in notranje delo je lahko potencialno dobra, da postane sredstvo obsedenosti.
Nedolžen primer – afirmacije. Če je naše telo realtivno pretočno in smo rastli v zdravih čustvenih povezavah in razvijamo dober občutek sebe, potem nam lahko poslušanje afirmacij verjetno zgolj koristi. Trening nezavednega uma absolutno učinkuje.
Je pa hkrati res, da v kolikor je naše telo zasičeno z vzorci kompleksne travme, potem tudi afirmacije ne bodo delovale povsem enoznačno. Bodisi kao ne bodo delovale, mogoče se nam jih sploh ne bo dalo poslušati in nas bodo delale živčne, včasih pa se ljudjem zgodi, da jim mentalna stimulacija nasiči um. Sploh če smo strukturo odcepljeni od telesa, se hitro lahko zgodi inflacijo na nivoju ega in recimo ego zapade v veličinske fantazije. Včasih ljudje lahko povsem izgubijo stik z realnostjo! Spomnim se, kako sem leta nazaj, prav na začetku mojega dela, imela pogovor z moškim, ki je veliko hodil na razno razne seminarje, kjer so delali motivacijske govore, poslušali afirmacije dan in noč. Ko je prišel na pogovor, je bil v konkretni psihični stiski, saj ni razumel, zakaj dela vse “po pravilih” in se počuti vedno slabše.
Vsako zdravilo je treba znati dozirat na pravi način, v pravem kontekstu, we all know that?!
Opažam, da obljube, ki napeljujejo h katerem koli idealu – običajno telesnem, spiritualnem, finančnem, seksualnem – namesto k resničnosti Sebe… nezavedno aktivirajo in nahranijo v nas nekaj starega, znanega. Iluzijo. Nezavedno fantazijo, ki temelji na otroških ranah:
“Če se boš še bolj potrudila, se še izboljšala, se uštimala, prečistila… potem bo vse bolje in manj bolečine bo, s tem, da ko boš res vse naredila in se do konca potrudila, dosegla tisto, bodo ljudje okoli tebe končno srečni, zadovoljni, radi te bodo imeli, varno se boš počutila in ljubljeno, vse bo ok, končno.”
Kadar se lotimo “dela na sebi” s pričakovanji, da bo rezultat dela poravnan z mentalno sliko – magnetičnost, energijska sočnost, telesna slastnost, fitkost ali vitkost? Taki “programi” lahko v nas mimogrede vzbudijo travmatske zapise. Obstaja precejšnja verjetnost, da bodo prav mentalne slike, s katerimi nas zasujejo, v nas vzbudila notranje zapise iz otroštva, ko smo morale kazati srečne obrazke ali vsaj mirne obrazke, ki niso smeli izraziti ničesar, kar je bilo drugače od pričakovanega, kajti resnica je bila nekaj, kar se ni smelo čutiti ali govoriti, saj mora resnica v manipulativne okolju vedno ostati dobro skrita, da se “ne vznemiri očeta / mamice” pa da lepa podoba družine ostane neoskrunjena lepa kot slika… sintetična.
Ključni moment zapeljivih klicev k “sočnosti in magnetičnosti” je, da delujejo kot droga. Vsaka, ki je kdaj šla na dieto ve, kako gre. Na začetku vse teče super, skozi telo in možgane divja naval opojnih občutkov, ki jih poganjajo biokemične substance, da se človek počuti psihološko vznesen… in tisto upanje, ne, gotovost!!!, da bo tokrat bolje, da bo tokrat delovalo, da je to sigurno in končno “to”.
To?
“To” so – prazne zadeve. Nimajo substance, čeprav na prvi pogled izgledajo mamljivo. Logične so kot upanje, da bom zaradi nove Diorjeve maskare izpeljala zahteven intelektualni projekt. Peljejo daleč stran od osebne moči, saj peljejo globlje v iluzijo: da je poanta v izzivanju reakcije drugih. Učijo nas, kako manipulirati sebe in druge, da dobimo svoj “hit” po pozornosti.
Nevarnost iluzije, da lahko živimo od odzivov drugih je, da se za naslednjih n-let ujamemo v neskončno ciklanje v svojo lastno nesmiselnost in v neperspektivne odnose, v katerih nam potem odteka moč, ki jo dejansko rabimo zase in za to, da bi se osvobode iz ujetništva mentalnih slik.
Iluzija je, da bo vse fino in ok, če prilagodimo in spremenimo sebe. Resnica je, da je vse fino in ok le, ko končno najdemo faking mir v svoji duši in sprejemo sebe točno take kot smo ter delujemo iz svoje organske sredice, iz Sebe… iz svoje resnične strasti do Sebe, do drugih, do vesolja, življenja.
Ljubezni je vseeno
Ljubezni je povsem vseeno, če si čemerna, nerazpoložena ali sijoča. Ljubezni ni pomembno ali imaš 10 kil več kot lansko jesen. Ljubezni tudi ni važno ali si dosegla kvartalni cilj ali ga nisi. She doesn’t fucking care about this shit.
Ljubezen je tu zate, saj si, ker si.
In taka kot si, si ok.
A lohk začutiš to? Da si dragocena točno taka kot si? Onkraj povsem iluzionističnih in nefunkcionalnih družbenih in družinskih pričakovanj? Onkraj vse sintetike, s katero je prezasičen moderni svet? Ni se treba spreminjati. Ni se treba prenarejati. Ni treba probati biti boljša na račun meril in kriterijev, ki sploh niso tvoji in ki ne izvirajo iz pristne globine tebe.
Taka kot si, si ok.
Skupaj lahko pustimo pri miru sanje o neki napol blazni sijočnosti, magnetičnosti, uspešnosti. Vse me lahko najdemo in svobodno dihamo povsem udobno distanco do kolektivne blaznosti, ki prihaja do nas tudi skozi arhetip sintetične ženske.
Na dolgi rok se nam v življenju zagotovo bistveno več dobrega zgodi, ko se odmaknemi od transa sintetične ženske in njenih programov “izboljšanja”. Da se odločimo, da se bomo nahranile iz realnosti, ki vsebuje sto običajnosti in občasno kaj dramatičnega, dramskega, velikega in super zanimivega. Konec koncev – ljudje, ki stalno izščejo vznemirjenje, so običajno zelo nesrečni ljudje, tudi naporni in zelo dolgočasni. Zanima jih lasten užitek in briga jih za resničnost okoli sebe. Take ljudi prenašamo in trpimo ob njihdokler ne dojamemo, da nam ni treba živeti skozi ugajanje, potem pa nas mine.
Iskreno verjamem, da je važno, da se ženske znamo nahraniti. Da si znamo vzeti. Da znamo posesati vase, kot mleko, hrano zase in s tem potem kaj narediti, kaj dobrega in smiselnega, in zase in za druge. Da si dovolimo najprej občutiti Sebe in se napolniti, konkretno… da lahko občutimo Druge.
Nikoli se ne naveličam povedati, da je ženska narava relacijska. Edino s tem, s povezanostjo, v kateri globoko občutimo in sebe in druge, namreč zares lahko smo in lahko absolutno ubijemo nesmiselnost in brezsmiselno, vedno, za vedno ali pa vsakič znova, če je pač treba.
Tako kot pri vsakem drugem arhetipu, tudi pri arhetipu sintetične ženske ni poanta, da ga izženemo, demoniziramo, zanikamo ali se distanciramo od njega. V modernem svetu je skoraj nemogoče, da bi bile nedotaknjene od tega arhetipa, razen, če bi bile, god fucking bless, celo življenje globoko v gozdu, pod kamnom, v jami, brez stika s civilizacijo.
Z arhetipom sintetične ženske delamo torej tako, da ga prepoznamo pri sebi, nato pa si dovolimo njeno globlje sporočilo in kam nas dejansko usmerja… v globino česa nas dejansko usmerja.
Arhetip sintetične ženske nas pogosto usmerja na področja globoke čustvene in spiritualne lakote. Kaže nam, kaj pravzaprav pogrešamo, kaj iščemo in ko to ozavestimo v kontekstu svojih preprostih vsakdanjih življenj, smo bližje Sebi. Bližje smo polnosti sebe, tisti zdravi, ki nam je bila dana kot pravica in možnost z dnem, ko smo se rodile. Oddaljujemo se od prenarejanja, od fakenessa, na vseh nivojih, v vseh aspektih svojih edinstvenih, blagoslovljenih življenj.
Nahraniti sebe
Resnica ostaja, da je nahraniti sebe velikokrat umetnost.
Nahraniti sebe je veščina najbolj konkretne sreče.
Pogled skozi okno. Valovanje miru, v katerem čas obstane, ko zaprem vrata, jih zaklenem, si oddahnem, na varnem. Čas, ki mi ga podariš, ko mi pozorno in ljubeče prisluhneš. Lesni vonj po pačuliju in cimetu. Da diham. Da imam toplo vodo in hladilnik. Da pijem topel metin čaj. Da vidim. Da je srce, ki ga več kot čutim pod dlanjo.
Da slišim, Sebe, pa Tebe.
Arhetip sintetične ženske – kot vsak drug arhetip, pravzaprav – nama pri tem lahko presenetljivo tudi pomaga.
///
Z ljubeznijo, Tina
“S to delavnico lahko začneš ali pa lažje nadaljuješ svojo Pot. Daje polno razlag, možnosti uvidov skozi prakse, praktične metode, kako nadaljevati tudi potem, ko zapustiš varno okolje delavnice. Res bi jo priporočila vsem, ki iščejo odgovore in ki čutijo, da morajo nekaj spremeniti v življenju. Po delavnici nisi več ista.” – Sonja, 57 let
Koristno!
Arhetip sintetične ženske se razcveta na odtujenosti od ritmov narave znotraj in ritmov narave zunaj. Usmerja nas na področja globoke čustvene in spiritualne lakote. Sintetična ženskost je vibracijski fenomen. V osnovi je koda za odtujenost od organskega ženskega jedra, od delov psihe, ki so natur in ki jih je potrebno razvijati skozi globok stik s sabo in drugimi. Arhetip sintetične ženske je plast v naši kolektivni psihi, ki se je izoblikovala postopoma s tehnološkim napredkom in virtualnimi svetovi. Gre za moderen arhetip, katerega vzpon je začel konec 80. in v 90. letih, ko so glasbeni videospoti preoblikovali kulturni prostor in so teme, kot so motnje hranjenja, prišle v širšo zavest. Z razmahom interneta, socialnih omrežij in tehnologije je ta arhetip začel krožiti, postal opazen in vpliven.
* Tina je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg individualnega dela z ženskami vodi delavnice za ženske; vse se začnejo s prvo.
