Ljudje smo bitja navad. Kar nam je poznano – kar srečujemo ali počnemo pogosto, nam postane nevrobiološko vsakdanje in s tem domače.
Kar nam je domače, potem enačimo z varnim.
Izkušnja pa hkrati kaže, da kar nam je domače in varno, ni nujno za nas tudi dobro.
Ljudje, ki so zrastli iz pozabljenih, zasmehovanih, ponižanih, prikrajšani za sočutje, zanimanje, iskreno podporo, zmanipuliranih in zlorabljenih… vsakič znova postanejo odrasli, ki nekako ne znajo dobro pogledati nase, poskrbeti zase.
Otrok je vedno nedolžen, je veliko let nazaj zapisala Alice Miller.
Ta njen “vedno” sem vedno dojemala kot “vedno.”
In otrok, tako razumem to jaz, pomeni najprej mican, nato mali, kasneje pa mlad človek, ki še ne more poskrbeti za svoje fizično in čustveno preživetje.
In čigar obstoj je najprej v popolnosti, nato pa progresivno vedno manj, odvisen od odraslih, ki naj bi nanj pogledali, zanj poskrbeli.
Običajno sta to dva, ni pa nujno.
Kantice, naše največje bogastvo
Jasno kot beli dan je – ali pa bi vsaj moralo biti, da otrok, ko je mican in manjši in mlad – ni nikoli odgovoren za to, kar se mu je pripetilo
Nikoli je nikoli.
Hkrati – in to paše zraven bolj, kot bi si človek lahko mislil – ni noben otrok niti v otroštvu niti kasneje retrogradno, torej za nazaj, odgovoren za probleme odraslih, vključujoč – in ne izključujoč – svojih lastnih odraslih skbrnikov, ki so bili največkrat starši.
V nasprotju s kolektivno fantazijo, ki jo večinoma nezavedno živijo premnogi, namreč noben otrok ni rojen, da “nosi” starše ali da nosi za starše, kar oni sami niso želeli ali ne želijo, niso bili ali niso sedaj voljni, niso bili ali niso sposobni nositi.
Otrok čisto zares ni in ne more biti za nikogar niti grešni kozel niti žrtveno jagnje.
Otrok tudi ni odrešenik mame, očeta ali cele družinske linije, čeprav je bil morda rojen v tovrstno pričakovanje, prepojeno z nezavedno religiozno fantazijo, v kateri je Otrok tisti, ki bo “odrešil svet”, ko bo “nase prevzel” bes, paniko, sram, krivdo, teror, praznino, bolečino, sovraštvo, gnus, prezir, srd… in vse preostale izrinjene dele psihe svojih lastnih prednikov.
“Vse grehe svojih očetov.”
Povedano na kratko:
Otrok ni kanta za predniške smeti.
In otrok tudi ni avtomatično odgovoren za predelovanje družinskih travm.
Spiritualna dolžnost
Naravni tok ljubezni pravi, da je naj bi bila ljubezen starša do lastnega otroka vedno nad vsem.
Nad vsem pomeni nad vsem ostalim.
Ljubezen starša do lastnega otroka naj bi bila zakon. Lahko si jo predstavljamo kot edino spiritualna dolžnost, ki zagotovo obstaja.
Rekla bi, da so starši, ki se tega utelešeno zavedajo – se pravi, da to živijo, o tem lahko govorijo, saj o tem razmišljajo in to občutijo – pravzaprav brez izjem zgolj tisti odrasli mošli in ženske, ki so bili ali rojeni v izobilje ljubezni ali pa so skozi leta zgodnje in srednje odraslosti temeljito predihali, predelali dediščino svojega otroštva.
S tem so tudi dojeli, kdo pravzaprav so, v svoji lastni psihološki in spiritualni integriteti, kar ni nepomembno.
Ker le s tem lahko starši vidijo otroka takega, kot je, v njegovi osebni integriteti.
To so storili – ali bolj pošteno povedano, to stalno počno – skozi vztrajen, temeljit, mestoma precej mukotrpen, a overall bogat proces notranjega dela… te psihospiritualne alkimije, ki vsakič znova izluži zlato iz svinca in dušno substanco osvobodi niza usedlin – introjektov, ki so jih posrkali, sprejeli v svoja telesa in duše medtem, ko so bili oni sami trpinčeni, zanemarjeni, zlorabljeni, pozabljeni, prekleti, spregledani, ponižani, zasmehovani – otroci.
Stanje duha družbe
Prejšnji dan sem prebrala, da je v letu 2025 v eni porodnišnici nekje na obrobju Slovenije rodilo več kot 20 mladoletnih deklet. Od tega je imela najmlajša 12 ali 13 let. Iz zapisa nisem dobila vtisa, da je bilo to kakorkoli sankcionirano, čeprav so spolni odnosi z mladoletniki v Sloveniji kaznivo dejanje.
Stanje duha družbe se v veliki meri kaže skozi to, kako kot posamezniki in kot družba ravnamo z otroci.
Otroci so bili skozi razvoj civilizacije vedno žrtvena jagnja in grešni kozli in nebodigatreba, ki ga lahko daš kamorkoli, tudi med prasce spat… ali, ki ga lahko uporabiš za vse, ali pa vanj odložiš vse možne in nezamisljive perverzije, agresivne in seksualne izrojenosti.
Mogoče danes, ko smo vsi sodobn in stuširani, izgleda, kot da je vse drugače.
V številnih plasteh in nišah družbe ni.
To, kar je bil včasih eden od sedmih otrok, ki je šel pri osmih za pastirja, je danes 1.8 otroka, ki se ga oblepi z diagnozami, profesionalno patologizira. Kar je bila včasih prevladujoča krutost, “tepem te za tvoje dobro”, je danes narcisistično zasedanje malih teles in duš z mentalnimi slikami, kakšen bi otrok pač “moral biti”, na fotki, v mamini glavi, za potrebe ateta.
“Ker je tako prav.”
“Ne moreš biti tak.”
Vztrajanje, da bi tak kot je zavestna ali nezavedna starševa slikica v glavi potem otrok postal, pomaga, da staršema ni treba pogledat vase, verjetno v njun partnerski odnos in zagotovo v to, kar se je njima dogajalo kot Otrokoma.
Lucidna, utelešena izbira
Najsi imamo realne ali simbolne otroke, je najpomembnejši prekurzor našega odnosa do njih pravzaprav odnos, ki ga imamo do sebe.
Ko smo do sebe sočutni, bomo naravno sočutni do njih. Ko smo do sebe usmiljeni, bomo usmiljeni do njih. Ko smo do sebe zdravo disciplinirani, bomo zdravo disciplinirali otroke. Ko smo naravno ambiciozni in delovni, bomo spontano podpirali otroke v njihovih discipliniranih ambicijah. Ko smo ustvarjali, bomo dovolili otrokom njihov svobodni izraz in kreativno različnost od sebe.
In obratno.
Ko so ljudje kruti do sebe, so kruti do otrok. Ko lažejo sebi in partnerju, bodo lagali otrokom. Ko zlorabljajo svoje telo in psiho, bodo zavestno in nezavedno zlorabljali svoje otroke.
Odrasli damo, kar imamo. Kako naj dam, česar nimam?
Za to, kar damo od sebe, smo kot odrasli odgovorni sami.
Ko je namreč enkrat mimo čas popolne odvisnosti v otroštvu in s tem temeljne odvisnosti od skrbnikov, ostanemo pod zvezdnim nebom sami, nagi.
Kmalu, še preden se čas dvakrat obrne, stojimo na točno tisti eni odskočni deski v odraslo življenje, ki nam je bila, po neki Skrivnosti pač, v tej inkarnaciji dana.
Karta, ki lahko spremeni vse, tudi muko preteklosti in odraščanja ob še tako čustveno in telesno brutalnih ljudeh, je milost odraslega življenja…
….da razvijemo zmožnost lucidne, utelešene izbire.
Kapaciteta za lucidno, utelešen izbiro je verjetno najpomembnejša ego kapaciteta, ki jo ljudje imamo na voljo.
Ko imamo enkrat možgane nevrobiološko online, kar se običajno zgodi nekje v času srednje šole – približno takrat, ko nas začnejo zanimati eksistencialna vprašanja in smisel življenja – že lahko razvijamo, pilimo in se urimo v kapacitet za lucidno, utelešeno izbiro,
Tako kot je molitev spiritualno orodje za stik s Presežnim in Skrivnostjo, tako je lucidna, utelešena izbira spiritualno in praktično orodje aktivnega soustvarjanja lastnega odraslega življenja.
Sploh za odraslega, ki ni imel otroštva, ampak kompleksno travmo, je znati delati lucidne, utelešene izbire osnova za relativno mirno, za relativno znosno življenje.
Izbira sama po sebi pomeni, da lahko danes kot odrasla naredim, kar kot deklica nisem mogla. Izbira pomeni, da lahko danes zase poskrbim tako, kot za mene nikoli ni bilo poskrbljeno. Izbira pomeni, da se lahko odločam, kako konkretno bom danes delala s sabo. Si bom naredila piščanca z rižem in brokolijem…. bom odprla vrečko čipsa? Izbira je, kaj bom naredila na dan, ko se zbudim v paniki, v intruzivnih mislih, v negativnem miselnem toku, preplavljena z negativnim kompleksom. Kaj bom storila? Kako se bom umirila?
Nikakor ni prav in nikoli ne bo prav, da smo bili kot otroci uporabljeni, zlorabljeni, zasmehovani, prezrti, zanemarjeni, pozabljeni.
Hkrati pa ostaja dejstvo, ki je danost, da nam je bila z odraslostjo odprta moč, da poskrbimo zase, kar v kontekstu odnosov pravzaprav pomeni, da poskrbimo za svoje notranje dele, ki hodijo znotraj nas, za nami…. zapuščeni, v naših sencah, kot sence. Dokler? Na njih ne usmerimo svetlobe svojega lastnega zavedanja. Ker čisto vsak konflikt, nemogoč in nerešljiv, postane rešljiv, ko pripeljemo vanj moč samozavedanja in zavesti.
Zavest je vedno faktor številka tri in troje je, kar “rodi vse stvari, desettisoč bitij.” (I Ching)
Zapuščenost
Dinamično in strukturno jedro kompleksnih travm je rana totalne zapuščenosti.
Rana totalne zapuščenosti se ne oblikuje iz ene izkušnje, niti ne iz dveh ali treh dogodkov. Do nje ne pride, ko otrok ostane v vrtcu deset minut čez dogovorjeno uro, iz nekih običajnih razlogov, recimo prometnega zamaška, v katerem se je sredi naliva znašel oče, ki potem z zamudo pobere otroka iz vrtca, ga pocrklja, ga pomiri in ga potolaži, mu vse razloži, se mu opraviči starosti primerno… ter ga pelje domov, v dom, ki je miren, topel, prijazen kraj, poln mehke, tople, prijazne svetlobe.
Rana totalne zapuščenosti nastane na prsti zakomplicirane mešanice za razvojno fazo neugodnih izkušenj, podprtih z družinskimi vedenjskimi vzorci, ki so rigidni, nepodporni, škodljivi. Pri skrbnikih je običajno prisotno veliko neozaveščenega v psihi – kvaliteta zavesti v družinskem sistemu je na splošno nizka, zavest je ne nesofisticirana. Gre tudi za precej več kot za opustitve skrbi za otroka s strani ljudi, ki bi morali biti za otroka vir varnosti, topline, ljubezni. Običajno so v miks dodane zlorabe – psihološke, mentalne, telesne, spolne, spiritualne.
Ko govorimo o rani totalne zapuščenosti, pade tudi populistično tolmačenje travme, ko naj bi bilo travmatsko “vse”, kar nekdo doživi kot preintenzivno za svoj nevrobiološki in psihološki balans v danem trenutku. To gotovo velja za travmatske dogodke, vendar pa pri totalni zapuščenosti nimamo točkovnih travmatskih dogodkov, ampak imamo travmatsko dogajanje, skozi čas in skozi prostor. Psiho in telo oblikuje v stanja notranje dezorganizacije.
Fantazije, ki spremljajo izkušnjo totalne zapuščenosti, so tipične. Vsakič znova so si podobne. Praznina vesolja. Bivanje na dnu oceana. Posvojena sem. Zamenjali so me. Čutim, da sem lahko le otrok vesolja. Nisem iz tega planeta. Lahko hodim med svetovi in nevidna sem, kot duh sem. Sem varuhinja izgubljenih. Sem zadnja preživela.
Rana zapuščenosti se oblikuje, ker se poruši naravni tok ljubezni.
Naravni tok ljubezni namreč pravi, da so otroci vedno le otroci… in da so starši vedno le starši.
Naravni tok ljubezni prinaša spontano psihospiritualno razmejenost vlog med starši in otroci. Te vloge se, v naravnem toku ljubezni, ne morejo kar zamenjati. To pomeni, da otroci kot otroci ne morejo biti skrbniki staršem, pa čeprav starši niso imeli svojih skrbnikov in so bili oni sami skrbniki svojim staršem.
Ko se to zgodi, da Otroci psihološko skrbijo za svoje starše, in dokler se to dogaja, je v družinah naravni tok ljubezni porušen.
Vsi otroci, ki so bili od staršev zapuščeni, namreč postanejo odrasli, ki nezavedno hlepijo po tem, da je za njih končno poskrbljeno. Včasih, pogosto, si potem rodijo otroke in od njih nezavedno ali povsem zavestno pričakujejo, da bodo skrbeli zanje… in krog zapuščenosti se nadaljuje.
Ta krog je nekje potrebno ustaviti.
Kako bo to šlo? Kdo ga bo ustavil?
Midva….
V jedru orkana, mir
Jedro vseh kompleksnih travm je izkušnja zapuščenosti.
To je hkrati najbolj odrinjen, pozabljen, odcepljen orkan, ki divja znotraj psihe… in izkušnja kaže, da mora preteči kar nekaj vode in se vzpostaviti že kar nekaj varnosti v odraslosti, do se ga ljudje utelešeno zavedo. Da se zmorejo prebiti skozi razdejanje, ki ga je pustil za sabo.
Dobra novica je, da ko enkrat pridemo v središče orkana, v njem nastopi, povsem nepričakovano, mir.
Obrat navznoter je lahko edino obrat k realnosti svoje notranje izkušnje… in znotraj tega obrata prej ali slej nastopi… mir.
Edino tako, z obratom navznoter, lahko sploh nastopi mir. Edino tako, z obratom navznoter, se bodo kadarkoli sploh lahko končale vse vojne tega sveta.
Vsi vemo, da se mnogi ljudje temu obratu upirajo, pred njim bežijo. To v tem svetu pravzaprav ni težko. Moderna družba je narejena za beg in ljudje imajo za beg vedno svoje dobre osebne razloge, ki jih je, konec koncev, tudi modro spoštovat…
Vedno pa lahko vplivamo nase.
Vedno lahko izberemo, kako smo do sebe.
Vedno lahko začnemo, ali nadaljujejo, z zdravljenjem naših lastnih ran zapuščenosti.
Edina spiritualna odgovornost, ki jo konec koncev zares imamo, je odgovornost do svojih lastnih otrok – realnih in simbolnih, vseh zunanjih in vseh svojih notranjih…
Moje mnenje je, da se stvari v družinah spremenijo šele, ko odrasli realno prevzamemo nase svoje odgovornost ter mirno, dostojanstveno nosimo, kar je naše. Takrat nastopi mir in možnost, da na pogoriščih zraste… nekaj novega.
Koristno!
Otroci niso odgovorni za travme ali težave svojih staršev in niso “kante” za družinske smeti. Rana totalne zapuščenosti iz otroštva pogosto vpliva na odraslost, a jo je mogoče zdraviti skozi zavestno, lucidno izbiro in skrb zase. Naravni tok ljubezni sicer zahteva, da starši vidijo in podpirajo otroke v njihovi integriteti. Ozdravitev travm vedno pomeni notranji obrat odraslih k sebi in jasno prevzemanje odgovornosti zase. To tudi omogoči mir ter prekinitev cikla najglobljih družinskih travm v naslednjih generacijah.
* Tina je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg individualnega dela z ženskami vodi delavnice za ženske; vse se začnejo s prvo.
