Generated by All in One SEO Pro v4.9.0, this is an llms-full.txt file, used by LLMs to index the site. # Portal o psihoterapiji, telesnem (somatskem) delu in osebni rasti Strokovni portal o psihoterapiji(psihodinamska, telesna, energijska psihologija). Članki o odnosih, stresu, regulaciji živčnega sistema, duhovnosti in osebni rasti. Individualna in skupinska terapija. ## Pages ### [Dobrodošli](https://psihoterapijabozic.si/) **Published:** January 24, 2021 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** V najini psihoterapevtski praksi sodelujemo z odraslimi, ki so se znašli v čustveno zahtevnih osebnih in partnerskih situacijah. Čeprav se trudijo, jih ne zmorejo razrešiti povsem sami. Zato stopijo do naju. Potrebujejo celosten, temeljit in pozoren pristop. Želijo si razrešitve najglobljih vzrokov stiske. Vedo, da je to edino zagotovilo, da se težave ne bodo več ponavljale. So srčni in pogumni, pripravljeni na delo in notranje potovanje. **Content:** #### SAMO BOŽIČ Telesni psihoterapevt Core Energetics® (EABP) | prof.fizike #### TINA BOŽIČ psihodinamska psihoterapevtka (EAP) | univ.dipl.psihologinja #### ZASEBNA PRAKSA BOŽIČ Gregorčičeva ulica 25, Nova Gorica | info@psihoterapijabozic.si ## Pozdravljeni Sva Samo in Tina. V najini psihoterapevtski praksi, ki je odprta od leta 2009, sodelujeva z odraslimi iz najrazličnejših koncev Slovenije in tujine, ki so se znašli v čustveno zahtevnih osebnih in partnerskih situacijah. Čeprav se trudijo, jih ne znajo povsem sami razrešiti. Na naju se obrnejo, ko si želijo sodelovanja z izkušenim psihoterapevtom in hkrati celovitega, globinskega pristopa k delu v psihoterapiji. ZASEBNA PRAKSA BOŽIČ ## Ko se razjasni bistveno, se spremeni vse ostalo Prepričana sva – in na tem gradiva življenje in najino psihoterapevtsko delo – da se v naših življenjih tako ali drugače vse vrti okoli tega, na kakšen način smo povezani s sabo in hkrati v ravnovesju z drugimi ljudmi in svetom kot celoto. To velja tudi za naše notranje stiske. Opažava, da osebne stiske in partnerske težave nastopijo, ko sta ravnovesje v odnosih in občutek povezanosti s sabo porušena bodisi trenutno ali pa že dalj časa. Pojavijo se čustvene in mentalne težave najrazličnejših vrst, nakrhajo se intimni in družinski odnosi, pride do upada kreativnosti ali volje do dela, pogosto pa se pridružijo tudi telesne težave, ki se jim včasih niti ne najde vzroka. Ključno je, kako se na vse to odzovemo. Pred stisko lahko bežimo in se ji izogibamo, lahko pa stiska postane polje nečesa *novega in dobrega.* To je vedno naša svobodna izbira. Da jo udejanjimo, potrebujemo mero poguma, predanosti sebi in hkrati zaupanja ljudem, da si *dovolimo* poiskati pomoč zase. Živimo v družbi, ki visoko ceni samozadostnost in odpreti se za pomoč pri premagovanju čustvenih stisk ni vedno tako enostavno, kot se lahko zdi na prvi pogled. Iz perspektive celovitega in globinskega pristopa k razreševanju notranjih stisk se stvari v naših življenjih začnejo “urejati”, ko enkrat naglasimo ključne dele iz naše osebne preteklosti, ki nezavedno še vedno vplivajo ali pritiskajo na našo sedanjost. Hkrati skozi psihoterapevtsko delo poglabljamo stik s s sabo – s telesom, občutki in čustvi, s svojim razmišljanjem – s celostnostjo Sebe. Vedno bolj aktivno soustvarjamo svojo sedanjost in prihodnost preko niza svojih svobodnih, zavestnih izbir – in to nam sčasoma utrdi občutek notranje moči, povezanosti in Ljubezni. V najini praksi klasično psihoterapijo razširjava z energijskim delom v različnih oblikah in z duhovnostjo. Znotraj zdravilnega psihoterapevtskega odnosa povezujemo telo, um in dušo, da: - si povrnemo ali utrdimo zaupanje vase, v svet in ljudi, - [odvzamemo moč negativnim prepričanjem](https://psihoterapijabozic.si/deh-dynamic-energetic-healing/), - se naučimo ravnati z neprijetnimi čustvi in občutki, - stopimo v zaznavo in zavedanje dobrega znotraj nas, - se [povežemo s telesom](https://psihoterapijabozic.si/telesna-psihoterapija/) in telo postane naš absolutni zaveznik, - [predelamo travme, ki nezavedno](https://psihoterapijabozic.si/travma-eft-tapkanje-psihoterapija/) vplivajo na sedanjost in prihodnost, - izostrimo zavedanje sebe in s tem dobimo nazaj občutek osebne moči, - pridobimo praktično znanje o tem, kako ohranjati notranje ravnovesje iz dneva v dan. Naše sodelovanje je na mestu, ko si želite temeljito razrešiti najgloblje ozadje vaše notranje stiske in ste hkrati odprti za celovit in globinski način psihoterapije. [NAROČANJE](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/) Ker delava celovito in globinsko, je psihoterapevtsko delo z nama proces. Trajanje našega sodelovanja seveda zavisi od vaše izhodniščne situacije, osebne zgodbe, želja in ambicij – pravila ni, hkrati pa notranja transformacija in spremembe v odnosu do sebe ali drugih potrebujejo svoj čas. Po najinih izkušnja je za občutek uspešnosti pri psihoterapevtskem delu pomembna jasnost vaše odločitve – iskrena zavezanost sebi, da boste na dolgi rok res poskrbeli zase in da boste v ravnanju s sabo vztrajni, delovni in odgovorni. # Resnica čutênja. Svoboda misli. Lepota duše. ###### Odgovornost v ravnanju. Sprememba v življenju se vedno začne s spremembo v zavedanju, nadaljuje se s sprejemanjem realnosti in zaključi z zavestno izbranimi načini ravnanja s sabo in drugimi. Ko se odločite za vašo notranjo spremembo skozi sodelovanje z nama, smo na tej poti potem skupaj. Imate najino zavezo, podporo, veščine, znanje in dolgoletne izkušnje. Osebno verjameva, da je pot notranje rasti dejansko neskončna pot Ljubezni, in da smo čisto vsi na istem – vsi smo na njej. In vsi se učimo, vsak na svoj način, kako biti še bolj povezani s Sabo in drug z drugim. *Znotraj vsega je Ljubezen.* Veseliva se sodelovanja z Vami! [Samo in Tina](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/) NAJINI ČLANKI ## Koristno! [![Faze partnerstva: med magijo zaljubljenosti in realnostjo odnosa. Kdaj po pomoč?](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/10/andrea-caviglia-CT_ONCTBGGI-unsplash-scaled.jpg)](https://psihoterapijabozic.si/v-kateri-fazi-partnerstva-je-najin-odnos/) ## [Faze partnerstva: med magijo zaljubljenosti in realnostjo odnosa. Kdaj po pomoč?](https://psihoterapijabozic.si/v-kateri-fazi-partnerstva-je-najin-odnos/) by [Tina Božič](https://psihoterapijabozic.si/author/tina/ "Posts by Tina Božič") Faze partnerstva: spoznaj 3 faze ljubezni, zakaj pride do razočaranja in kako lahko partnerske konzultacije pomagajo razumeti odnos ter presoditi, kako naprej. [read more](https://psihoterapijabozic.si/v-kateri-fazi-partnerstva-je-najin-odnos/) --- ### [O Tini](https://psihoterapijabozic.si/tina-bozic/) **Published:** July 17, 2024 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Tina je psihoterapevtka in psihologinja. Psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo ter delom z “nevidnim” in presežnim, spiritualnim svetom. Vodi različne delavnice za ženske, vse so na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase. **Content:** ## O TINI #### TINA BOŽIČ Psihologinja, psihodinamska psihoterapevtka (EAP) | EFT Level 2 Practitioner | DEH® Certified Professional #### PRISTOP PSIHOTERAPIJA ZA ŽENSKE | CELOVITO, VEČPLASTNO NOTRANJE DELO, KI POMAGA ZAPRETI RANE IN DOBITI NAZAJ SVOJO MOČ #### LOKACIJA DELO POTEKA V NAŠIH PRIJETNIH PROSTORIH V NOVI GORICI 🤍, ONLINE ​ALI KOMBINIRANO Psihologija in psihoterapija sta v središču mojega zanimanja že več kot trideset let. Skozi študij, delo in življenje vedno znova opažam, da bolj kot razumemo sebe, manj nezavednih konfliktov nosimo v sebi. Bolj domače kot se počutimo v svojem telesu, manj preteklosti ostaja ujete v našem notranjem svetu. In bližje kot smo sebi, bližje smo življenju, ki je usklajeno z našo Dušo. Ustvarjanje življenja po svojih najglobljih občutkih in zaznavah ni vedno preprosto. Vsaka resnična sprememba zahteva širitev zavedanja in soočenje z deli v nas, ki se spremembi upirajo. Bolj ko se oddaljujemo od sebe, bolj se stvari zapletajo – kar pogosto začutimo tudi skozi notranje stiske, utrujenost, občutke izgubljenosti. Ko pa postopoma začnemo nagovarjati tisto v sebi, kar potrebuje stik, razumevanje ali zdravljenje, se začnejo stvari premikati. Postajamo bolj notranje svobodne in življenje lahko začnemo graditi drugače. Družba, v kateri živimo, nas pri tem v veliki meri ne podpira. Ni uglašena z našimi globljimi ritmi, telesom in notranjim svetom. Vse to si moramo velikokrat ustvariti same – kar postane veliko lažje, ko smo enkrat povezane s sabo. [K TINI NA PRVI POGOVOR?](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/) ## Ljubezen, znanje, intuicija Rojena sem bila v Idriji, kjer sem živela do konca gimnazije. Po maturi sem vpisala psihologijo v Ljubljani. Že proti koncu študija sem bila prostovoljka na področju zdravljenja kemičnih in nekemičnih odvisnosti, naredila sem prvo praktično usposabljanje – za krizne intervence po telefonu. Po diplomi iz psihologije sem se zaposlila na Sana Vita zavodu v Ljubljani. Tam sem imela v mojih začetkih dela z ljudmi ogromno podpore Marjana Gorup in Sonje Gorup Špenko. Hkrati sem se že učila tudi za psihodinamsko telesno psihoterapevtko. Ko sva si s Samotom ustvarila družino, smo se preselili v Novo Gorico ter si v tem mladem “mestu na travniku” ustvarili nov dom. V Novi Gorici sem l. 2009 odprla privat prakso, o kateri sem razmišljala dosti noči leta nazaj, na faksu, medtem ko sem si kuhala kavo in se učila za čisto zadnje izpite 💜. Rada imam terapevtsko delo. Spoštujem ljudi, ki so pripravljeni na notranje delo, cenim njihov pogum, voljo do poti v neznano, njihovo odprtost za spremembo. Ob njih se konstantno učim – in o njih, o svetu, o sebi. Hvaležna sem tudi, ker vem, da osebna sprememba vsakega od njih vpliva in na njih same in hkrati na vse nas, skupnost. S tem skupaj, hkrati vsak zase, gradimo svet, ki je bolj in bolj poln zavedanja… in s tem Svetlobe. ## V kaj verjamem? Vse, kar obstaja, je najprej čista energija. Ljudje smo multidimenzionalna bitja. Poleg svoje vitalne energije imamo na razpolago silo zavesti, s katero delujemo na okolje, intencionalno. Edino z zavestjo lahko smiselno vplivamo na oblikovanje naše osebne in skupne realnosti. Kako to počnemo – destruktivno ali konstruktivno – je odvisno od naših izbir, volja do izbire pa od globokih karmičnih vzorcev, ki smo jih s sabo prinesli v to življenje, ter tistih, ki smo jih utrdili skozi leta bivanja z našimi skrbniki in skupnostjo. Prepričana sem, da je življenje iz najglobljega čutečega jedra in uglašeno z našo Dušo tista oblika bivanja, ki jo ljudje iščemo in oblikujemo, vsak na svoj edinstven in dragocen način. Verjamem, da imamo v tem veliko podpore znotraj nevidnega redu Narave, predvsem pa smo v vsem tem skupaj. Od vseh nas je tudi odvisno, kakšen svet soustvarjamo. Vsak od nas je pomemben in med sabo smo veliko bolj povezani, kot se zdi na prvi pogled. Verjamem tudi, da je biti zavesten in prisoten v resnici edini pogoj, da soustvarjamo svet na dober način. V tem kontekstu ni nepomembno, da že leta ne pijem alkohola, ne kadim ali uporabljam drugih psihoaktivnih substanc. Absolutna treznost je zame *gift that keeps on giving*. Je način življenja, za katerega sem si izredno hvaležna. Sebe in svet spreminjamo, ko sprejemamo sebe in gojimo zavesten odnos do vsega, kar nas obdaja. ## Izobrazba in strokovna pot --- ### [Delavnice za notranje delo](https://psihoterapijabozic.si/delavnice-za-notranje-delo/) **Published:** August 27, 2026 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Tu so zbrane vse povezave do različnih oblik najinega dela z različnimi skupinami. **Content:** ZA NOTRANJE DELO # DELAVNICE Delavnice so prostor poglobljenega izkustvenega dela, v katerem skozi stik s telesom, prisotnost in iskrenost raziskujemo sebe, svoje odnose in načine, kako živimo. Namenoma ustvarjava ločene prostore za ženske in moške, v katerih ob ustreznem vodenju in podpori skupine nastajajo pogoji za globlje notranje delo, spremembo in bolj polno življenje. **Raziščite najine delavnice in izberite tisto, ki vam lahko v tem trenutku najbolj koristi.** [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/08/Pot-Maternice.jpg "Pot Maternice")](https://psihoterapijabozic.si/pot-maternice/) DELAVNICA ZA ŽENSKE • TINA BOŽIČ ## Pot Maternice Psihološko in simbolno transformacijsko delo z žensko zgodbo – s tem, kar nas je oblikovalo, in s tem, kdo zares smo. [VSE O DELAVNICI](https://psihoterapijabozic.si/pot-maternice/) [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/08/Pot-zrele-moskosti.jpg "Pot zrele moškosti")](https://psihoterapijabozic.si/delavnica-za-moske-pot-zrele-moskosti/) MOŠKA DELAVNICA • SAMO BOŽIČ ## Pot zrele moškosti Transformacijsko delo za moške – od odlaganja mask in prevzemanja odgovornosti do zrelega odnosa s sabo in drugimi. [VSE O DELAVNICI](https://psihoterapijabozic.si/delavnica-za-moske-pot-zrele-moskosti/) [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/08/Moska-skupina-Nova-Gorica.jpg "Moška skupina Nova Gorica")](https://psihoterapijabozic.si/moska-skupina-nova-gorica/) SKUPINSKO DELO • SAMO BOŽIČ ## Moška skupina Kontinuirano delo v skupini – gradimo povezanost, rast in medsebojno zaupanje. Opolnomočamo se za bolj kakovostno prisotnost s samim sabo in z drugimi ter odpiramo vrata do resnične notranje preobrazbe. [VSE O SKUPINI](https://psihoterapijabozic.si/moska-skupina-nova-gorica/) --- ### [Naročanje](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/) **Published:** July 17, 2024 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** V najini psihoterapevtski praksi sodelujemo z odraslimi, ki so se znašli v čustveno zahtevnih osebnih in partnerskih situacijah. Čeprav se trudijo, jih ne zmorejo razrešiti povsem sami. Zato stopijo do naju. Potrebujejo celosten, temeljit in pozoren pristop. Želijo si razrešitve najglobljih vzrokov stiske. Vedo, da je to edino zagotovilo, da se težave ne bodo več ponavljale. So srčni in pogumni, pripravljeni na delo in notranje potovanje. **Content:** ## NAROČANJE NA PSIHOTERAPIJO Individualna psihoterapija v Novi Gorici in online #### ZASEBNA PRAKSA BOŽIČ Tina in Samo Božič | Gregorčičeva 25, Nova Gorica #### e-pošta info@psihoterapijabozic.si #### TELEFON TEL | +386 (0)40 239 675 (SAMO) ## Prvi korak je prvi pogovor Individualno psihoterapevtsko delo začnemo s prvim pogovorom. Naročanje je preprosto – pišete nama preko spodnjega kontaktnega obrazca in ko prejmeva vaše sporočilo, vam odgovoriva, pošljeva vse informacije, nato pa se še časovno uskladimo za srečanje. Vaše sporočilo pride neposredno do naju in običajno prejmete najin odgovor v 1–2 delovnih dneh (od ponedeljka do petka). Če bi želeli poklicati, smo dosegljivi ob delavnikih med 9. in 16. uro. V kolikor se ne oglasimo, vam klic vrnemo isti ali naslednji delovni dan oziroma vam pošljemo povratno sporočilo. V kolikor iščete partnersko delo, se naročite na *Ciklus konzultacij za pare –* [klik tukaj](https://psihoterapijabozic.si/partnersko-delo-ciklus-konzultacij-za-pare-s-psihoterapevtom/). Delo v Zasebni praksi Božič poteka po predhodnem dogovoru in ob delavnikih, v dopoldanskem in popoldanskem času. Ime in priimek E-pošta Telefon S kom želite sodelovati S kom želite sodelovatis Tinos Samotom Kje bi vam ustrezalo delo? Kje bi vam ustrezalo delo?v Novi Goricionlinekombinirano Vaše sporočilo Pravno obvestilo in obdelava osebnih podatkov Pravno obvestilo in obdelava osebnih podatkov Seznanjen\_a sem z vsebino [Pravnega obvestila](https://psihoterapijabozic.si/pravno-obvestilo) 6 + 5 = POŠLJI # Moč namere. ###### In *začetek.* ## Kako poteka prvi pogovor Za prvi pogovor si vedno rezerviramo 90 minut. Namenjen je temu, da se spoznamo in da dobite občutek, kako se počutite skozi pogovor z izbranim psihoterapevtom. V miru se pogovorimo o tem, kaj vas je privedlo do iskanja pomoči in kaj menite, da potrebujete glede vašega notranjega dela ter celotne vaše situacije. Pogledamo, čemu bi se v procesu psihoterapije lahko posvetili in kako bi lahko pristopili, da pridete do vašega željenega cilja, rezultata. Glede na prvi pogovor se potem dogovarjamo tudi o nadaljevanju sodelovanja. ## Pogosta vprašanja ##### Kdaj priporočamo takšen način psihoterapevtskega dela? Po izkušnjah, ki jih imamo, je tovrstno sodelovanje učinkovito, ko si želite večplastnega razumevanja sebe in svojih odnosov, obenem pa iščete naslednji korak h globljemu občutenjskemu stiku s sabo. Če čutite, da po eni strani potrebujete miren in varen prostor za pogovor ter refleksijo o sebi, svojih odnosih in svojem življenju, po drugi pa želite biti aktivni v procesu spoznavanja sebe in razreševanja svojih izzivov, vam bo globinski in celovit način dela najverjetneje blizu. Skozi psihoterapijo z izbranim psihoterapevtom boste tako lahko odpirali prostor za tisto, kar je za vas v tem obdobju pomembno. V najini zasebni praksi sodelujemo tako s posamezniki, ki se s psihoterapijo srečujejo prvič, kot z ljudmi, ki psihoterapevtsko delo že poznajo. Pogosto sodelujemo tudi s psihoterapevti, ki so že zaključili izobraževanje iz psihoterapije in po določenem času zase iščejo varen, zaupen in miren prostor, kjer lahko nadaljujejo svoj osebni proces brez zahtev in pričakovanj, povezanih z izobraževanjem. Delo je ustrezno za odrasle od okvirno 25. leta dalje. ##### Koliko časa se "hodi" na psihoterapijo? Vsak od nas potrebuje svoj čas, da se s svojimi težavami sooči, jih razume, predeluje in razrešuje. *Psihoterapija* kot strokovni način razreševanja notranjih stisk ni zastavljena kot enkraten posvet ali nekaj svetovalnih pogovorov. Psihoterapija je proces poglobljenega notranjega dela v sodelovanju z vašim izbranim psihoterapevtom oz. psihoterapevtko, ki zahteva čas, fokus in vztrajnost. Celokupno trajanje tega, koliko časa hodimo ljudje na psihoterapijo, je tako relativno in vedno odvisno od vaše situacije, vaše zgodbe in ciljev, ki jih želite doseči, ter predhodnih izkušenj s psihoterapijo in drugimi procesi osebnostne rasti. Po naših izkušnjah je najboljši pristop odprt, kar pomeni, da vnaprej ne določamo trajanja dela, ampak je to prepuščeno vaši notranji orientaciji in presoji. Povedano po domače, na psihoterapijo je smiselno hoditi toliko časa, kolikor ljudje sami čutimo in presojamo, da nas sodelovanje s psihoterapevtom podpira, da nam raziskovanje sebe koristi, da zasledujemo svoje terapevtske cilje ter da je izkušnja pozitiven doprinos k našemu vsakdanu. Sodelovanje zato vedno poteka toliko časa, kolikor je za vas smiselno in koristno. Sledi se vašemu tempu in temu, kar se v procesu odpira in je za vas pomembno. ##### So terapije vsak teden? Po oddanem kontaktnem obrazcu boste prejeli podrobne informacije o psihoterapiji pri izbranem psihoterapevtu. Ritem dela je sicer vnaprej določen in dogovorjen. Srečanja potekajo bodisi enkrat tedensko ali na štirinajst dni, odvisno od načina dela posameznega terapevta, trajanje srečanj pa je 60 oz. 90 minut. ##### V katerih primerih tovrstna psihoterapija ni izvedljiva? Vsak pristop ima svoje omejitve. Najin način dela tako iz različnih razlogov ni primeren: - ko se soočate z aktivno obliko kemične ali nekemične odvisnosti, - ob akutnih poslabšanjih stisk, ki jih predhodno že zdravite pri psihiatru s psihoaktivnimi zdravili, - ob motnjah hranjenja v obliki, ki zahteva bolnišnična obravnavo, - za obravnavo akutnih kriznih stanj (npr. samomorilna ogroženost, hude psihične krize), kjer je potrebna urgentna intervenca, - če so psihične težave posledica nevroloških stanj ali poškodb (npr. po poškodbi glave, ob degenerativnih nevroloških obolenjih). V kolikor se znajdete v opisanih situacijah, vas iskreno naprošamo, da si poiščete ustrezno drugo obliko strokovne pomoči. V kolikor doživljate akutno duševno stisko: - za takojšnjo nujno pomoč ali ogrožanje življenja pokličite **112** - za pogovor in nasvet v duševni stiski je 24 ur na dan vse dni v letu na voljo zaupni telefon **116 123** (Samarijan) - za pogovor in nasvet je vsako noč med 19. in 7. zjutraj odprt telefon **01 520 99 00** (Klic v duševni stiski) - SOS telefon za žrtve nasilja (24 ur na dan) na **080 11 55** - TOM telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro) na **116 111** ##### Kdaj je psihoterapija online primerna in kdaj ne? Psihoterapevtsko delo lahko tudi preko spleta poteka kakovostno, poglobljeno in učinkovito, obenem pa online srečanja številnim ljudem omogočajo več fleksibilnosti pri vključevanju psihoterapije v vsakdanje življenje. Online način sodelovanja ni najprimernejši, kadar zaradi vaših življenjskih okoliščin ni mogoče vzpostaviti dovolj varnega, zasebnega in stabilnega prostora za psihoterapevtsko srečanje. Za kakovostno delo na daljavo potrebujete miren prostor, kjer ste lahko med srečanjem sami in nemoteni, ustrezno internetno povezavo ter možnost, da se pogovoru v času srečanja zares posvetite. Srečanja v živo so lahko primernejša tudi takrat, ko bi zaradi narave ali intenzivnosti vaših stisk potrebovali več neposredne podpore oziroma strokovno pomoč, ki je dostopna v vašem lokalnem okolju. Pri tem veljajo tudi splošne omejitve najinega načina dela, ki jih opisujeva zgoraj. V kolikor bi ob začetku ali tekom sodelovanja presodili, da online način sodelovanja za vas ni ustrezen, se bomo o tem z vami odkrito pogovorili in skupaj razmislili o primernejših možnostih. ##### Kaj pa čakalne dobe? Razpoložljivost terminov je odvisna od zasedenosti urnika vsakega psihoterapevta. Čakalnih list pri nas ne vodiva, saj meniva, da je pomembno, da človek dobi pomoč takrat, ko jo potrebuje. V kolikor vas zaradi zasedenosti ne moremo sprejeti na uvodni pogovor, vas o tem takoj obvestimo in lahko si poiščete pomoč naprej. ##### V kolikor niste povsem prepričani, kaj točno je vaša težava? To ni ovira. Ljudje pogosto vemo, da “nekaj ni v redu”, pa tega ne znamo jasno ubesediti. Del prvega pogovora je tudi v tem, da se to razjasni. O vsem tem se bomo pogovorili skupaj. ## Cenik psihoterapije Vse naše storitve so samoplačniške. Cene in vse ostale informacije vedno prejmete ob povpraševanju preko [kontaktnega obrazca](#kontaktni-obrazec). --- ### [Sidrišča za težke dni](https://psihoterapijabozic.si/sidrisca-za-tezke-dni/) **Published:** August 8, 2026 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Sidrišča za težke dni so praktični delovni listi, s katerimi oblikujete svoj osebni načrt podpore - nekaj, k čemur se vrnete, ko postane življenje težko. **Content:** # Sidrišča za težke dni UPORABEN PSIHOLOŠKI PRIPOMOČEK [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/08/Sidrisca-za-tezke-dni-tablica.png "Sidrišča za težke dni - tablica")](https://www.gradiva.psihoterapijabozic.si/delovnizvezek1-obrazec-za-narocilo) DELOVNI LISTI • ZA ČAS ČUSTVENE STISKE GRADIVO JE PRIPRAVILA TINA BOŽIČ [NAKUP SIDRIŠČ](https://www.gradiva.psihoterapijabozic.si/delovnizvezek1-obrazec-za-narocilo) *Majhni koraki. Velika razlika 🤍* *Sidrišča za težke dni* vam pomagajo oblikovati učinkovit načrt, kako ravnati s sabo in si pomagati, ko postane življenje težko. Gre za praktične delovne liste, ki vas korak za korakom vodijo do večje jasnosti o tem, kaj vam pomaga ter kako si lahko tudi v obdobjih čustvene stiske ustvarite več občutka varnosti in notranje opore. Nekateri od nas dobro poznamo trenutke, ko se nam svet preprosto zamaje. Brez jasnega opozorila se lahko spremenijo počutje, občutek v lastnem telesu, zaznava prostora ali časa, pogled na svojo preteklost in prihodnost ter doživljanje odnosov z drugimi. Optimizem lahko izpuhti, zamenjajo pa ga nepojasnjen nemir, tesnoba ali globoka žalost. Pojavijo se črne misli, obtoževanje sebe ali občutek, da ne bo nikoli bolje. Telo lahko postane težko, odtujeno ali izčrpano, vsakodnevne naloge pa nenadoma zahtevajo ogromno napora. Stiska ni objektivna resničnost. Je pa stanje, v katerem se lahko naše doživljanje sebe, drugih in sveta okoli nas spremeni do te mere, da povsem pozabimo, kaj nam pomaga. Težje se organiziramo in poskrbimo zase. Možnosti, ki so nam sicer dostopne, se v primežu čustvene stiske zdijo neverjetno oddaljene – in jih tudi težje prepoznamo. Prav zato so nastala *Sidrišča za težke dni*. Pomagajo nam čustveno stisko ponovno dojeti kot dogodek – in ne kot trajno resničnost – ter se vnaprej organizirati za trenutke, ko nam bo najtežje. S pomočjo *Sidrišč* boste oblikovali svoj osebni načrt podpore: praktičen pripomoček, ki ga boste imeli nekje pri roki in se k njemu vračali takrat, ko ga boste najbolj potrebovali. *Sidrišča* nam pomagajo, da v praksi krepimo sposobnost aktivno, sočutno in ljubeče poskrbeti zase, ko nam je najtežje. Sčasoma lahko opazimo, da se v čustveni stiski odzivamo drugače – bolj organizirano, z več notranje opore in z boljšim dostopom do tega, kar nam pomaga. **Skozi čustvene stiske plujemo bolj spretno, manj kaotično in bolj organizirano.** ## Kako si pomagamo s Sidrišči? **1. Oblikujemo svoj načrt podpore** Jasna vprašanja in preglednice vam pomagajo prepoznati, kaj vas običajno vrže iz tira, kako se takrat odzivate in kaj vam v resnici pomaga. Korak za korakom oblikujete svoj osebni načrt podpore, ki ga prilagodite sebi in svojim potrebam. **2. V trenutkih notranje stiske se lažje ponovno opremo nase** V trenutkih stiske pogosto pozabimo na možnosti, ki jih sicer vidimo. Delovni listi vam pomagajo ponovno prepoznati svoje potrebe, poiskati naslednji korak in se spomniti stvari, ki vas podpirajo tudi takrat, ko se zdi, da bo stiska trajala večno. **3. Vnaprej pripravimo načrt za najtežje trenutke** Vnaprej določite, kaj boste storili, če bo stiska prevelika, da bi jo zmogli sami. Tako pomembne odločitve sprejemate takrat, ko razmišljate mirneje – ne šele sredi krize. ## Komu so Sidrišča namenjena? ✔️ Vsem, ki imate občutek, da vas stiska hitro ali globoko preplavi. ✔️ Vsem, ki ste že v psihoterapiji in želite čas med srečanji izkoristiti za utrjevanje praktičnih načinov, kako si lahko pomagate. ✔️ Vsem, ki razmišljate vnaprej in želite imeti za vsak slučaj pripravljen svoj osebni načrt podpore za čustveno težje trenutke. ## Kaj prejmete? • 17-stranski delovni zvezek v PDF obliki, s pomočjo katerega oblikujete svoj osebni načrt podpore • Moško in žensko različico delovnih listov • Interaktivno različico za izpolnjevanje na računalniku ali tablici • Različico za tisk in ročno izpolnjevanje • Pregleden in minimalističen dizajn z dovolj prostora za zapisovanje • Digitalno datoteko za osebno uporabo, ki jo lahko večkrat natisnete ali ponovno izpolnite • Takojšnji dostop po opravljenem plačilu [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/08/Sidrisca-za-tezke-dni-tablica.png "Sidrišča za težke dni - tablica")](https://www.gradiva.psihoterapijabozic.si/delovnizvezek1-obrazec-za-narocilo) [ŽELIM SVOJA SIDRIŠČA](https://www.gradiva.psihoterapijabozic.si/delovnizvezek1-obrazec-za-narocilo) *Majhni koraki. Velika razlika* 🤍 ## O avtorici **Sem Tina Božič, psihologinja in psihoterapevtka.** Pri svojem delu povezujem psihološko znanje in praktične pristope, ki nam pomagajo bolje razumeti sebe ter graditi več notranje varnosti in stabilnosti. *Sidrišča* so nastala tudi iz mojih lastnih izkušenj. Skozi leta sem opažala, kako veliko razliko naredijo preproste stvari, ki jih pripravimo takrat, ko nam je dobro, in jih imamo pri roki takrat, ko nam je težko. In prav takšne majhne, včasih čisto mikro stvari so tipično pomembnejše, kot se zdi na prvi pogled. Zato tudi vas vabim, da si ustvarite nekaj, kar bo v težkih trenutkih pripravljeno samo za vas 🤍. Iz izkušenj vem, da dobro življenje ne nastane čez noč. Nastaja z veliko vztrajnosti in potrpežljivosti in predvsem skozi konkretne izbire, ki jih ponavljamo dovolj dolgo. Ljudje velikokrat precenimo, kaj lahko spremenimo v enem letu, in hkrati močno podcenimo, kaj lahko zgradimo v desetih. In prav v tem je ogromno prostora za vizijo, rast in seveda upanje – tudi (ali še posebej) ko s seboj nosimo težko zgodbo in izkušnjo globoke notranje bolečine. Izjava o omejitvi odgovornosti • Praktični delovni listi “Sidrišča za težke dni” so izobraževalne narave in ne nadomeščajo psihoterapije, zdravstvene obravnave ali druge strokovne pomoči. V primeru večje ali akutne stiske ali kakršne koli druge ogroženosti vedno poiščite primerno strokovno podporo. © 2025+ RLI d.o.o., Gregorčičeva 25, Nova Gorica • Vse pravice pridržane • [Pravno obvestilo](https://www.psihoterapijabozic.si/pravno-obvestilo "Pravno obvestilo"), [Splošni pogoji uporabe digitalnih vsebin](https://psihoterapijabozic.si/splosni-pogoji-uporabe-digitalnih-vsebin/) in [obvestilo o piškotkih](https://www.psihoterapijabozic.si/uporaba-piskotkov "Obvestilo o piškotkih") --- ### [Pot zrele moškosti | Moški intenziv s Samotom Božičem](https://psihoterapijabozic.si/delavnica-za-moske-pot-zrele-moskosti/) **Published:** May 25, 2026 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Intenzivni proces za moške, ki želijo odložiti maske, raziskati svojo notranjo pokrajino in stopiti v bolj zrelo, zavestno in odgovorno moškost. Intenzivno zorenje moškega poteka skozi stik s sabo, modrost srca in odgovorno delovanje. **Content:** ## POT ZRELE MOŠKOSTI DELAVNICA ZA MOŠKE – POMLAD 2027 #### AVTENTIČEN ISKREN, ODPRT #### RAZMEJEN PORAVNAN, PRIZEMLJEN #### [ODGOVOREN](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/) POŠTEN, ETIČEN ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/05/Pot-zrele-moskosti-logo-delavnice-final-temna.png "Pot zrele moškosti - logo delavnice - final - temna") ## Zorenje moškega skozi stik s sabo, modrost srca in odgovorno delovanje Prostor za moške, ki želijo živeti bolj zavestno, bolj poravnano in bolj resnično. [PRIJAVA NA DELAVNICO](#kako-se-prijavim) ## **Moški pogosto razvijemo dobro sposobnosti funkcioniranja,** **ne pa tudi sposobnosti globljega stika s sabo.** ## Kaj je Pot zrele moškosti? Pot zrele moškosti je intenzivni proces za moške, ki želijo odložiti maske, raziskati svojo notranjo pokrajino in stopiti v bolj zrelo, zavestno in odgovorno moškost. Veliko moških danes živi pod pritiskom vlog, pričakovanj in notranjih konfliktov. Naučili smo se funkcionirati, potiskati naprej sebe in druge ter nositi odgovornost. Prepogosto pa ob tem izgubimo stik s sabo, s telesom, s svojo notranjo resnico in smerjo. Transformacija moškega se zgodi skozi spremembo usmeritve iz glave proti srcu in notranjemu težišču. Zrelost moškega se rodi ob izstopu iz pričakovanj in tipičnih zablod o moškosti in pripravljenosti odpreti se in pogledati vase skozi niz lekcij, energijskih praks in moči polja, ki se razvije skozi zavestno ustvarjeno in intencionalno vodeno skupino moških. Od sebe pričakujem vodenje in usmerjanje skupine, od tebe pa aktivno prisotnost, odprtost in pripravljenost na poglobljeno notranje delo, ki se začne takoj, ko se enkrat pridružiš skupini. Pot zrele moškosti je prostor za moške, ki želijo stopiti globlje. Gre za proces, kjer skozi telo, iskren stik s sabo in drugimi, poglobljeno refleksijo in skupinsko dinamiko raziskujemo: - zakaj se zapiramo in kdo zares smo pod maskami, - katere vzorce nosimo iz preteklosti in kako nas oblikujejo odnosi s primarno družino, - kako delujejo naše obrambne strategije in kako nam preprečujejo stik s sabo, - kako priti v stik s svojo notranjo močjo in jo ustrezno aktivirati, - kaj pomeni biti zrel moški - in kako živeti bolj poravnavo, jasno, zrelo in odgovorno življenje. Delavnica združuje: - telesno-somatsko delo, - elemente telesne psihoterapije, - delo z notranjimi deli, - raziskovanje senc, - aktivacijo notranje moči in kvalitet, - moško skupinsko dinamiko, - poglobljeno refleksijo, - ritualne in iniciacijske elemente, - ter konkretno integracijo v vsakdanje življenje. To je prostor za moške, ki si želijo več globine, več resnice in več stika s sabo. Izkušnje namreč kažejo, da večina moških nikoli ne dobi ustreznega prostora, kjer bi lahko odložili svoje vloge in iskreno pogledali vase. ## Kako poteka delo na delavnici? Delavnica poteka skozi dva intenzivna vikenda in vmesnega samostojnega dela doma. Delo v živo poteka v Novi Gorici in je celodnevno. Delo je intenzivno in zahteva stalno prisotnost, odprtost ter pripravljenost za globlji proces v okviru skupine. Skupina, ki se formira ob prijavi, ostane ista od začetka do konca procesa. Na delavnici je dovolj prostora tako za delo s skupino kot tudi za individualni proces posameznika. Delo je usmerjeno, strokovno vodeno in zastavljeno kot proces notranjega zorenja skozi štiri pomembne faze. # 1. ODPIRANJE IN STRUKTURA ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/05/ikona-1-kralj.png "ikona 1 - kralj") Pričakovanja, preteklost in vrata v notranji svet Proces začnemo z ustvarjanjem jasnega in varnega prostora, kjer lahko vsak od udeležencev postopoma odloži vloge, napetosti in obrambne mehanizme, ki nas pogosto oddaljujejo od sebe. Skozi refleksijo, telesno delo in skupinsko dinamiko začnemo odpirati vrata v globlji stik s svojim notranjim svetom. # 2. RAZISKOVANJE IN USMERITEV ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/05/ikona-2-ljubimec.png "ikona 2 - ljubimec") Vrednote, srce in življenjska smer Ko se začnejo stare plasti in vloge mehčati, se odpre prostor za raziskovanje tega, kar nam je v življenju zares pomembno. V procesu raziskovanja podpiramo globlji stik z vrednotami, srčnostjo, življenjsko energijo in postopoma oblikujemo bolj jasno usmeritev za življenje naprej. # 3. NOTRANJA MOČ IN MEJE ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/05/ikona-3-bojevnik.png "ikona 3 - bojevnik") Stabilnost, prisotnost in odgovornost Skozi somatsko-telesno delo, prisotnost in izkustvene procese razvijamo več notranje stabilnosti, prizemljenosti in sposobnosti za postavljanje zdravih meja. Ne gre za dokazovanje moškosti, ampak za razvoj bolj zavestnega, odgovornega in prisotnega odnosa do sebe, drugih in življenja. # 4. UTELEŠENJE IN MANIFESTACIJA ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/05/ikona-4-carovnik.png "ikona 4 - čarovnik") Vizija, izraz in prenos v življenje Notranja spoznanja in spremembe dobijo pravo vrednost šele takrat, ko jih začnemo živeti tudi v vsakdanjem življenju. Zadnji del procesa je namenjen večji poravnanosti s sabo ter utelešenju sprememb skozi odnose, odločitve in konkretna dejanja v življenju. ## Kaj prinese tak moški intenziv? Veliko moških nosi svoje notranje boje v tišini in veliko moških misli, da mora svoje notranje probleme reševati sami. Ko moški stopijo iz tekmovanja in primerjanja v iskren stik, se lahko zgodi nekaj zelo transformativnega. Skupina intencionalnih moških ima še posebno moč, ker ti da občutek, da nisi sam in omogoča: - iskren stik s sabo in drugimi brez mask, - ogledalo skozi druge moške, - vpogled in več jasnosti glede svojih vzorcev, - globlji stik s telesom in čustvi, - podporo pri postavljanju meja, - več notranje stabilnosti, - več avtentičnosti, - kultiviranje občutka smeri in poslanstva. Ko moški stopijo iz tekmovanja in primerjanja v iskren stik, se lahko zgodi nekaj zelo transformativnega. ## Kaj Pot zrele moškosti ni? Ta delavnica ni prostor za dokazovanje ali obsojanje moškosti, tekmovanje med moškimi, analiziranje moških, igranje vlog, pumpanje moškega ega ali kak drugi duhovni ego trip. Niti ni namenjena hitrim rešitvam, učenju motivacijskih trikov, piljenju lastnosti alfa samcev ali površinskemu “optimiziranju sebe”. Prav tako delavnica morda ni primerna zate: - če si trenutno v resni psihični krizi ali akutni destabilizaciji, - če je v tvojih odnosih prisotno aktivno psihično ali fizično nasilje, za katerega trenutno ne prevzemaš odgovornosti, - če živiš dvojno življenje, npr. varaš partnerko in ob tem ne čutiš nobenega notranjega konflikta ali pripravljenosti za soočenje s posledicami svojih dejanj, - če je alkohol ali uporaba drog pomemben del tvojega vsakdana oziroma način regulacije čustev in odnosov, - če iščeš predvsem potrjevanje ega ali dokazovanje svojega prav ali svoje superiornosti. Ta prostor je namenjen moškim, ki so se pripravljeni odpreti, pripravljeni iskreno pogledati vase in prevzeti več odgovornosti zase, za svoje življenje in svoje odnose. ## Kako se prijaviš? Vpiši se na prejemanje najinih e-novic**, še posebej obkljukaj “Zapisi za moške s Samotom”**. Delavnica Pot zrele moškosti se izvaja enkrat do dvakrat letno. Ko je razpisan termin za novo skupino pošljem najprej vse informacije tistim, ki ste že na omenjeni mailing listi. [Želim med prve obveščene](https://psihoterapijabozic.si/subscribe/) ## Imaš vprašanje zame? Če nisi prepričan, ali je delavnica primerna zate, mi lahko pišeš na [info@psihoterapijabozic.si ](mailto:info@psihoterapijabozic.si)in skupaj lahko preveriva: - ali je vključitev ta proces trenutno prava izbira zate, - kaj lahko pričakuješ, - in ali je skupina primeren prostor za tvojo situacijo. ## Kdo je Samo Božič? Samo raziskuje področje moškosti in zrele moške energije, teme očetovstva in prizemljevanja. Še posebej poglablja področje telesne psihoterapije, energijske psihologije in prizemljene duhovnosti. Ukvarja se z različnimi športi, zanima ga ustroj in delovanje narave. Samo je telesni psihoterapevt, ki je diplomiral na Netherlands Institute of Core Energetics (NICE) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo (EABP). Je tudi Dynamic Energetic Healing (DEH)® Certified Professional. Navdušujejo in fascinirajo ga odnosi. Skupaj z ženo Tino, ki je prav tako psihoterapevtka, že vrsto let skupaj ustvarjava ter delata v njuni zasebni psihoterapevtski praksi v Novi Gorici. Je ponosen oče dveh navdihujočih hčera, ki mu bogatita življenje in polnita srce. --- ### [O Samotu](https://psihoterapijabozic.si/samo-bozic/) **Published:** July 8, 2024 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Samo je telesni psihoterapevt in je polnopravni član Evropske zveze na telesno psihoterapijo EABP. Telesno psihoterapijo kombinira z energijsko psihologijo. Živi in dela v Novi Gorici. **Content:** ## O SAMOTU #### SAMO BOŽIČ CORE ENERGETICS TELESNI PSIHOTERAPEVT (EABP), DEH® CERTIFIED PROFESSIONAL | PROF. FIZIKE #### PRISTOP AKTIVNO, DINAMIČNO PSIHOTERAPEVTSKO DELO | CELOVIT PRISTOP K PRESEGANJU OSEBNE STISKE S FOKUSOM NA TELO IN ODNOSE #### [DELO S SAMOTOM](https://psihoterapijabozic.si/telesna-psihoterapija/) INDIVIDUALNA PSIHOTERAPIJA V NOVI GORICI IN ONLINE | INTENZIV ZA MOŠKE IN SKUPINA ZA MOŠKE Delo z ljudmi in zanimanje za telo sta stalnici mojega življenja. Včasih sem ju razvijal ločeno, danes pa ju združujem skozi telesno psihoterapijo in delo z ljudmi, ki na svoji poti iščejo resnično notranjo spremembo. Če želimo spremeniti svoje življenje, se sprememba običajno začne znotraj nas — v našem doživljanju, odnosih in načinu, kako živimo samega sebe. Takšne odločitve ne more sprejeti nihče namesto nas. Vem pa tudi, da se najpomembnejše spremembe redko zgodijo čez noč. Potrebujejo čas, odnos in pripravljenost, da ostanemo v stiku s tem, kar je za nas resnično pomembno. [PRVI POGOVOR S SAMOTOM](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/) ## Telesna psihoterapija Verjamem, da so telo, um in duša med seboj neločljivo povezani. Naše telo ni samo fizična struktura, ampak prostor, skozi katerega doživljamo sebe, odnose in življenje. Zato pri delu poleg poglobljenega psihoterapevtskega pogovora uporabljam tudi različne telesne pristope, ki pomagajo vzpostavljati več notranjega ravnovesja in stika s sabo. ## Izobraževanje in terapevtsko delo Leta 2014 sem zaključil triletno izobraževanje iz telesno psihoterapevtskega pristopa Core Energetics® v okviru Swiss Institute of Core Energetics in Metta Instituta v Sloveniji. Izobraževanje sem nadaljeval na nizozemskem inštitutu Netherlands Institute of Core Energetics (NICE), kjer sem leta 2017 zaključil nadaljnji študij telesne psihoterapije – register terapevtov je na tej [povezavi](https://coreenergetics.nl/en/practitioners/). Med leti 2018 in 2020 sem tam sodeloval tudi kot asistent na izobraževanjih. Od leta 2020 sem polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo – [EABP](https://eabp.org/find-a-therapist/?mid=1453). Izobraževal sem se tudi na področju energijske psihologije in leta 2023 zaključil izobraževanje iz integrativnega energijskega psihoterapevtskega modela [Dynamic Energetic Healing®](https://www.dynamicenergetichealing.com/certified-practitioners.html). ## Moja pot s telesom Pri delu uporabljam poleg formalnih znanj tudi lastne izkušnje odnosa do telesa. Od obdobij, ko sem telo močno zanemarjal, do kasnejšega raziskovanja ravnovesja, gibanja, regeneracije in bolj zavestnega odnosa do sebe. Zaključeno imam tudi usposabljanje za maserja (NPK, 2015) ter izobraževanje iz TuiNa terapije, kitajske medicinske masaže, ki temelji na principih tradicionalne kitajske medicine. Od nekdaj uživam v gibanju in športu. Sem nosilec črnega pasu, mojstrske stopnje 1. dan, in vaditelj karateja I. stopnje. V različnih obdobjih življenja sem se ukvarjal tudi z boksom, jadralnim padalstvom, dolgimi teki in drugimi oblikami raziskovanja notranje discipline skozi gibanje in telo. V zadnjih letih se intenzivneje posvečam apnei in prostemu potapljanju na dah. ## Predhodno delo v šolstvu Preden sem se v celoti posvetil telesni psihoterapiji, sem dolga leta deloval v šolstvu. Po študiju na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani sem začel poučevati fiziko na gimnaziji, kasneje pa deloval tudi kot svetovalec za fiziko na Zavodu RS za šolstvo. Poleg dela z učitelji me je še posebej zanimalo področje smiselne uporabe tehnologije pri poučevanju in učenju ter njeni negativni vidiki. Sem tudi nosilec naziva svetovalec na področju šolstva. Pri počučevanju me je vedno najbolj zanimalo, kar se dogaja z mladimi kot z ljudmi. Še posebej so me zanimali odnosi, razvoj potencialov in delo z mladostniki, ki so potrebovali več podpore, usmeritve ali razumevanja. Bolj so bili dijaki težavni, v večji izziv mi je bilo delo. Delo v šolstvu mi je dalo širok vpogled v razvoj človeka, odnose in pomen okolja pri oblikovanju posameznika. ## Odnosi, ki dajejo življenju smisel Za mojo dušo ni bolj pomirjujočega kot to, da lahko svoje življenje in izkušnje delim z ljudmi, ki jih imam rad in jim zaupam. Odnosi in družina so eden najpomembnejših delov mojega življenja. Za to področje nimamo šol in fakultet – tukaj največ štejejo izkušnje, prisotnost, pripravljenost za rast in sposobnost, da se vedno znova učimo drug drugega. Hvaležen sem, da lahko rastem in se razvijam v enem najpomembnejših odnosov svojega življenja — v odnosu s Tino. Hkrati pa me vsak dan ogromno učita tudi najini hčerki. Sem oče dveh deklet, ki moje življenje bogatita na načine, ki jih je težko opisati z besedami. [DELO S SAMOTOM](https://psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) --- ### [Online vodič - Kako se umirim?](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/) **Published:** December 27, 2025 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Praktični vodič z več kot 50 preizkušenimi somatsko-telesnimi orodji, jedrnato razlago, zakaj delujejo, in jasnimi smernicami za varno in učinkovito uporabo **Content:** ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/05/Online-Vodic-Kako-se-umirim-naslovnica-nova-za-desktop-scaled.jpg "Online vodič - Kako se umirim - naslovnica nova - za mobile") ​“*Živčna sem. Vem, da bi se morala umiriti, pa mi enostavno ne gre!!!* ” Najtežje je, ko smo nemirni in hkrati vemo, da bi se bilo ‘pametno’ umiriti, vendar nam ne uspeva. Sčasoma se nam lahko celo zdi, da se vrtimo v krogu in da nikoli ne bo bolje. **Najin vodič pokaže, kako si konkretno pomagamo, da se umirno in nehamo biti stalno “živčni”.** [ŽELIM ZAČETI](https://www.gradiva.psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim-obrazec-za-narocilo) *In pomagati svojemu telesu!* # Kako se umirim? SESTAVI SI SVOJO OSEBNO SOMATSKO-TELESNO FORMULO IZ PREIZKUŠENIH SOMATSKO-TELESNIH ORODIJ JEDRNATA RAZLAGA, ZAKAJ DELUJEJO JASNE SMERNICE ZA VARNO IN UČINKOVITO UPORABO **Naša notranja umiritev je včasih presenetljivo blizu.** Sva Samo in Tina Božič. Iz izkušenj v psihoterapevtski praksi sva ustvarila online vodič, v katerem ti pokaževa, kako se da postopoma umiriti – na konkreten, učinkovit način. **S pomočjo tega spletnega vodiča:** # RAZUMEŠ, ZAKAJ TELO REAGIRA ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/12/Icon-1.png "Icon 1") Skozi preprosto zavedanje telesa začneš spoznavati, kako se odziva na napetost in vznemirjenje. Psihoedukacija razloži, zakaj se ti odzivi dogajajo, da jih lažje razumeš in sprejmeš. Opazovanje telesnih reakcij in dihanja, skupaj z razumevanjem, postopoma gradi **celoviti** občutek varnosti. Telo postaja **zaveznik.** *“Ko pride nemir, ga prepoznam. Ne prestrašim se več telesnih odzivov. Vem, kaj mi pomaga: določen način dihanja, glasba, vonj, hrana, občutek dotika. Ko sem v sedanjosti in realno varna, se telo in možgani lahko orientirajo, prepoznajo, da je vse v redu.”* # DEFINIRAŠ, KAJ DELUJE ZATE ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/12/Icon-2.png "Icon 2") Raziščeš, kaj deluje **zate.** Od dihalnih tehnik do dela s posameznimi segmenti telesa. Od dela z elementi narave do Bachovih cvetnih esenc. Preizkušaj, opazuj, občuti in izlušči, kar ti res pomaga. Ni treba preizkusiti vsega. Ni treba, da vse, kar preizkusiš, deluje. Ta eksperiment je tvoja osebna pot od poskusov do zanesljivih izkušenj. **Midva pomagava** s priporočili iz prakse in podpornimi gradivi. *“Preizkusil sem različne načine umirjanja, za katere sem mislil, da bi morale delovati. Nekatere niso. Druge so me povsem presenetile. Šele skozi nekaj malega eksperimentiranja sem začel razumeti, kaj moje telo dejansko potrebuje in sprejme!!”* # SI ZNAŠ POMAGATI, KADARKOLI ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/12/Icon-3.png "Icon 3") Ko te npr. konflikti doma ali v službi vržejo iz tira, z gotovostjo veš, kako pristopiti k sebi. Lahko se umiriš zanesljivo, sistematično in praktično kadarkoli. Poznaš načine, kako pomagati telesu, ko zaznaš, da je aktivacija začela postajati preintenzivna. Ti in telo se spet počutita varno. Občutek notranje umirjenosti se gradi. Iz dneva v dan ga je več. **Zaupaš si.** *“Imam drugačen odnos s svojim telesom. Ko me nekaj vrže iz tira, danes hitro razumem, kaj se mi dogaja – ali pa to res hitro ugotovim. Vem, kje začeti. S telesom sva kot uigrana ekipa. In to naredi res ogromno razliko.”* # Vse o vodiču Informacij o umirjanju, psihi in telesu je danes ogromno – toliko, da včasih res ustvarjajo več zmede kot jasnosti. Midva somatsko-telesni pristop kot del psihoterapije uporabljava že leta. Najboljše od preizkušenega, hkrati primernega za umirjanje in nevroregulacijo doma, sva zbrala v ta vodič *Kako se umirim?* **Ideja je, da ti korak za korakom pomagava, da v tvojem tempu odkriješ, kaj ustreza tebi.** Ljudje smo si različni. Naša telesa in preference tudi. Povsem nesmiselno je pričakovati, da ena tehnika ali en pristop deluje za vsakogar. Namesto, da se poglabljamo v eno samo prakso in na koncu ugotovimo, da nam ne ustreza? Tukaj predstavljava izbor možnosti, iz katerih sčasoma **ustvariš svojo lastno kombinacijo.** V ta online vodič sva vključila koncentrat teorije in prakse, ki se je skozi leta izkazal kot uporaben pri zelo različnih ljudeh. Verjameva, da je uporabno tisto, kar deluje – deluje, kar je preprosto. Začnemo z razlago konceptov, ki so pomembni za samostojno delo s telesom (psihoedukacija). Nadaljujemo skozi spekter somatsko-telesnih orodij, ki pokrivajo: - zavedanje telesa - dihanje - gibanje - dotik - elemente narave - prakse sidranja v telo **Gradivo te bo ves čas usmerjalo k sočutnemu, hkrati pogumnemu stiku s telesom.** Vsebina je raznolika: besedila, video in zvočni posnetki ter PDF preglednice, ki si jih lahko natisneš. Vse to podpira umiritev živčnega sistema, zmanjševanje stresa ter krepitev telesno-čustvene samoregulacije. [ŽELIM DOSTOP](https://www.gradiva.psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim-obrazec-za-narocilo) *Vsebina ti je na voljo takoj po nakupu.* **Ta spletni vodič je primeren zate, če:** - želiš delati samostojno - ti ustreza postopnost pri delu - si odprt/a za stik s telesom - ne pričakuješ hitrih rešitev brez lastnega angažmaja **Dostop do vodiča prejmeš takoj po nakupu.** Začneš lahko takoj ali kadarkoli. Do gradiva dostopaš neomejeno in se k vsebinam vračaš po potrebi. # Pogosta vprašanja ##### 1. Je ta vodič primeren zame? Online vodič je ustvarjen za vse, ki se s takšnim delom srečujejo prvič. Hkrati je primeren za vse, ki že imajo izkušnje z notranjim delom – na primer z meditacijo, jogo, čuječnostjo ali psihoterapijo. Gradivo je prilagodljivo in deluje zate – ne glede na tvoj urnik ali izkušnje. Lahko začneš kadar koli ter se vrneš k vsebinam, kadar potrebuješ. Vodič je namenjen samostojni uporabi in raziskovanju, pri katerem si sam/a oblikuješ svoj način dela in postopoma gradiš odnos s telesom. ##### 2. Kako poteka dostop in uporaba vodiča? Po nakupu prejmeš e-pošto z vsemi informacijami za tvoj dostop do spletne platforme, kjer so zbrana vsa gradiva online vodiča: **besedilna, zvočna, grafična, video in slikovna.** Do vsebin dostopaš preko spletnega brskalnika na računalniku, telefonu ali tablici. **Vodič je zasnovan fleksibilno.** Midva dava priporočila in usmeritve, potem pa sam presojaš in raziskuješ, kako hitro ali počasi greš skozi gradiva. Tako lahko delaš kratke ali dolge prakse; lahko si jih razporejaš čez dan ali pa si vzameš čas v enem kosu; lahko delaš vsak dan ali pa na vsake nekaj dni. **Prakse izvajaš doma, v naravi ali kjerkoli drugje, kjer se počutiš prijetno in varno.** Ne potrebuješ nobenih posebnih pripomočkov, posebnega prostora ali kakih posebnih idealnih pogojev. Čeprav vodič vsebuje več kot 50 izbranih somatskih orodij, ta niso mišljena kot zbirka “tehnik za hitro uporabo”. Orodja so vstopne točke v prakso – in brez pritiska, da jih je treba “narediti vsa”. ##### 3. Ali so somatsko-telesna orodja v hipu učinkovita? V praksi se učinki običajno razvijajo postopoma, z redno uporabo. Somatsko-telesna orodja so preprosti, zavestni načini dela s telesom, ki podpirajo uravnavanje živčnega sistema, čustev in telesnih odzivov na stres. Temeljijo na zaznavanju telesnih občutkov, diha, gibanja, dotika in orientacije v okolju. Njihov namen ni, da neprijetna stanja hitro “odpravijo”, temveč da **telesu pomagajo, da se postopoma samo uravna in ponovno vzpostavi občutek varnosti.** Pri nekaterih ljudeh se spremembe pokažejo hitro, pri drugih počasneje. Pomembno je, da najdeš **pristop, ki ustreza tebi**, in ga **uporabljaš dovolj dosledno.** Če se kljub času in uporabi stanje ne izboljšuje, je smiselno pogledati tudi širši kontekst in po potrebi vključiti [dodatno strokovno podporo.](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/) ##### 4. So dihalne tehnike tudi vključene? Ja. Dihalne tehnike so del somatsko-telesnih orodij, vendar niso edino ali vedno prvo orodje. V tem spletnem vodiču so dihalne prakse predstavljene kot del širšega somatsko-telesnega pristopa, skupaj z zavedanjem telesa, gibanjem, orientacijo in drugimi oblikami podpore. **Poseben poudarek je na tem, da se dihalne tehnike uporabljajo zelo nežno in prilagojeno**, saj iz izkušenj vemo, da lahko pri nekaterih ljudeh intenzivno ali vsiljeno dihanje poveča napetost, namesto da bi jo zmanjšalo. ##### 5. Ob misli na stik s telesom začutim strah... Orodja in prakse v tem online vodiču so zasnovane tako, da ti pomagajo, da postopoma gradiš zavedanje telesa – brez pritiska, da bi moral/a karkoli čutiti ali doživeti na določen način. V kolikor ti misel na stik s telesom že v štartu vzbudi strah, svetujeva, da se najprej odločiš za posvet s strokovnjakom. Verjetno obstajajo razlogi, zakaj ti je ob misli na stik s telesom neprijetno. O vsem tem se lahko v miru [pogovoriš tudi z enim od naju.](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/) ##### 6. Lahko pridejo močna čustva? Vodič je zasnovan z jasnimi smernicami za prijetno in varno delo s telesom in **nikakor ni naravnan na poglabljanje doživljanja ali amplifikacijo čustev**. Vabi k mirnemu poslušanju sebe, k izbiri spoštljivih in sočutnih pristopov do sebe ter k temu, da vedno delaš v mejah, ki so zate v tistem trenutku dobre. V kolikor bi nepričakovano prihajalo do močnih čustev, s katerimi se ne bi znal/a soočiti sam/a, priporočava, da se obrneš na ustreznega strokovnjaka. ##### 7. Kaj pa, če že hodim na psihoterapijo? ​Vodič je lahko zelo dragoceno **dopolnilo psihoterapevtskemu procesu**, saj podpira samostojno učenje procesov samoregulacije doma, v času med terapevtskimi srečanji. Učenje samoregulacije je sicer pogosto del stabilizacijske faze v psihoterapiji. Vzame kar nekaj časa – čas pa je dragocen, hkrati pa skozi terapevtske ure sploh ni enostavno kratko in jedrnato razložiti stvari tako, kot so lahko razložene tu, v najinem spletnem vodiču. Ta spletni vodič realno lahko **prihrani zelo veliko dragocenega čas.** Psihoterapevtska srečanja so tako rezervirana za pogovore o globljih vsebinah, somatsko-telesne regulacije pa se učimo postopoma, med srečanji. ​ ##### 8. Ali vodič nadomešča psihoterapijo? Vodič je izobraževalne narave. Namenjen je samostojni podpori in ne nadomešča psihološke, psihoterapevtske ali druge zdravstvene obravnave. ##### 9. Koliko časa po nakupu imam spletni dostop? Online vodič je enkraten nakup. **Dostop je takojšen in vodič lahko uporabljaš brez časovnih omejitev.** Digitalne vsebine bova vzdrževala in razvijala daljše časovno obdobje. V tem času je dostop zagotovljen. V primeru zaprtja platforme ali prenehanja delovanja projekta bodo uporabniki o tem pravočasno obveščeni, dostop pa bo zagotovoljen še najmanj eno leto. ##### 10. Lahko vodič podarim? Seveda! V tem primeru ne uporabi online nakupa, temveč nama piši na in uredili bomo vse potrebno, da tvoja izbrana oseba prejme čudovito darilo. 🎁 ##### 11. Je možen nakup več dostopov npr. za podjetja? Pišite nam na in uredili bomo vse potrebno. ##### 12. Kdo sta avtorja vodiča? Avtorja online vodiča **Kako se umirim?** sva Samo Božič, prof. fizike in telesni psihoterapevt (EABP), in Tina Božič, univ. dipl. psihologinja in psihoterapevtka psihodinamske telesno usmerjene psihoterapije (EAP). S telesnimi vidiki dela v psihoterapiji se oba ukvarjava leta. Za sabo imava – skupaj in kombinirano – več kot 22.000 ur kliničnega dela s posamezniki, pari in skupinami. Vodič temelji na najinih izkušnjah iz psihoterapevtskega in somatsko-telesnega dela ter na osebnem raziskovanju odnosa med psiho, telesom in živčnim sistemom. Vsebine so nastajale postopoma, skozi vsakodnevno delo, opazovanje in refleksijo, ter so zasnovane premišljeno. Po najinih izkušnjah iz prakse so uporabne, varne in prilagodljive za povsem samostojno uporabo v vsakdanjem življenju. **Datum izdaje:** 1. januar 2026 ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/12/Online-vodic-na-napravah-Kako-se-umirim.png "Online vodič na napravah - Kako se umirim") [NAKUP VODIČA 🤍](https://www.gradiva.psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim-obrazec-za-narocilo) *Telo je naš zaveznik.* Izjava o omejitvi odgovornosti • Online vodič *Kako se umirim?* je izobraževalne narave in ne nadomešča psihoterapije, zdravstvene obravnave ali druge strokovne pomoči. V primeru večje ali akutne stiske poišči ustrezno strokovno podporo. © 2025+ RLI d.o.o., Gregorčičeva 25, Nova Gorica • Vse pravice pridržane • [Pravno obvestilo](https://www.psihoterapijabozic.si/pravno-obvestilo "Pravno obvestilo"), [Splošni pogoji uporabe digitalnih vsebin](https://psihoterapijabozic.si/splosni-pogoji-uporabe-digitalnih-vsebin/) in [obvestilo o piškotkih](https://www.psihoterapijabozic.si/uporaba-piskotkov "Obvestilo o piškotkih") --- ### [O nama](https://psihoterapijabozic.si/tina-in-samo-bozic/) **Published:** July 7, 2024 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Sva Tina in Samo Božič. Poznava se že dolgo časa. Prepričana sva, da je v življenju zelo malo "prav in narobe", je pa veliko koristnega in nekoristnega. To je najino vodilo tudi pri strokovnem delu. Vsakič znova je vse, kar delava, v osnovi posvečeno temu: da je delo koristno; da deluje; da so rezultati, se pravi pozitivne spremembe, ki obstanejo na dolgi rok. **Content:** ## O NAMA #### SAMO BOŽIČ Core Energetics telesni psihoterapevt (EABP) │ Dynamic Energetic Healing® Certified Professional │ prof. fizike #### TINA BOŽIČ univ. dipl. psih. │ psihodinamska psihoterapevtka (EAP) │ Dynamic Energetic Healing® Certified Professional │ EFT L2 #### Zasebna praksa Božič Psihoterapija in celovito notranje delo │ Gregorčičeva ulica 25, Nova Gorica │ info@psihoterapijabozic.si ## Kaj ostane isto, ko se človek spremeni? *Ljubezen?* **😊** Oba pripadava generaciji, rojeni v 70. Najini poti sta se najprej srečali v osnovni šoli, ko se je Samo priselil v Idrijo. Skozi osnovno šolo in gimanzijo sva bila sošolca. Po maturi smo se vsi razkropili po svoje in Samo je odšel študirat fiziko, Tina psihologijo. Šele po koncu študija je najina zgodba dobila nov, nepričakovan in neplaniran preobrat. Od takrat je minilo že več kot 20 let in toliko časa tudi že ustvarjava življenje skupaj. Najini življenji sta preplet rasti in kontinuitete. In tako kot skozi čas rasteva midva, zori tudi najin odnos, najina družina, najino delo in psihoterapevtska [praksa.](https://psihoterapijabozic.si) ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/06/Tina-in-Samo-skozi-cas-mobile-final.jpg "Tina in Samo skozi čas - mobile final") ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/06/Tina-in-Samo-skozi-cas-scaled.jpg "Tina in Samo skozi čas") ## Midva o psihoterapiji Vsak od naju ima svojo poklicno pot in svojo psihoterapevtsko izobrazbo. Hkrati se v marsičem ujemava. Predvsem je za naju psihoterapija nekaj zelo praktičnega, uporabnega in podpornega v človekovem življenju. Skozi leta sva videla razpon možnosti, ki jih lahko da, predvsem pa veva, kako lahko poglobljen in razširjen odnos do sebe, svojega nezavednega in svoje lastne zgodbe, vpliva na zadovoljstvo in srečo v življenju. Najin koncept je, da psihoterapevtsko delo razvijava onkraj kakršnih koli utesnjenih, zastaranih ali neživljenjskih okvirjev, ki se pojavijo v vsaki stroki. Oba izhajava primarno iz orientacije na telo, hkrati pa nama je pomembna odnosna in spiritualna dimenzija dela. V najini praksi tako brez zadržkov naslavljamo ne samo to, kaj se dogaja v vašem notranjem prostoru na nivoju misli, občutkov, čustev, senzacij v telesu, ampak imamo vedno prostor tudi za aspekte nevidne, energijske resničnosti in prostorov človekove izkušnje, ki jih pogosto ni mogoče razložiti racionalno, analitično, znanstveno. Čeprav nama je vsekakor blizu znanstveni način razmišljanja – Samo je po osnovni izobrazbi fizik, Tina pa psihologinja – hkrati iz izkušenj notranjega dela veva, da se meja med znnstvenim in spiritualnim od neke točke naprej začne mehčati, in potrebno je znati obstati s tem, kar je, tudi onkrat razlag, razumevanja, logike. Najino delo raste na presečišču telesa in somatike, globinskih psiholoških procesov in energijske realnosti. Vse, kar se v posamezniku dogaja, opazujeva globinsko in celostno; vse šteje, nič ni nepomembno. Verjameva, da je v življenju malo stvari »prav ali narobe«. Veliko bolj pomembno se nama zdi ali je nekaj za človeka koristno – ali mu služi, in ali hkrati koristi in služi vsem drugim okoli njega. To je eno od pomembnih vodil najinega dela – da ima to, kar počneva, za človeka in njegove odnose resnično vrednost in učinek ter da vodi do pozitivnih sprememb, ki ostajajo na dolgi rok. Iz lastnih izkušenj veva, da je notranje zdravljenje proces rasti zavesti, ki vodi v celovito, kompleksno, mirno in hkrati ekstatično izpolnjujoče občutenje sebe in drugih. Rast zavesti ni “walk in the park” in nihče od nas ne uide bolečini in trpljenju. Lepota in mir vedno prideta skozi soočanje z realnostjo znotraj in zunaj. Pogledati je potrebno tudi v temne kotičke psihe, izpuliti strupene rastline, odložiti maske, se soočiti s sencami, zakoličiti prostor, preorati zemljo, negovati dobre reči, posaditi in vzgojiti tudi novo. Vse to se da in vse to je možno. [VEČ O SAMOTU](https://psihoterapijabozic.si/samo-bozic/) [VEČ O TINI](https://psihoterapijabozic.si/tina-bozic/) --- ### [Koristno!](https://psihoterapijabozic.si/blog/) **Published:** January 29, 2021 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Koristno! je priljubljen blog na temo psihoterapije, ki ga Tina in Samo Božič pišeta že od l. 2015. **Content:** ## **KORISTNO!** Članki o odnosih, telesu, ustvarjalnosti, Življenju Search for: [![Ali ljubim to bitje?](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/08/dark-nights-no-moon-scaled.jpg)](https://psihoterapijabozic.si/odnos-do-sebe-in-partnerstvo/)## [Ali ljubim to bitje?](https://psihoterapijabozic.si/odnos-do-sebe-in-partnerstvo/) [Pot Maternice](https://psihoterapijabozic.si/category/potmaternice/) Kako odnos do sebe vpliva na partnerstvo? O projekcijah, pričakovanjih, občutku nemoči in tem, kaj se v ljubezenskem odnosu lahko dogaja. [read more](https://psihoterapijabozic.si/odnos-do-sebe-in-partnerstvo/) --- ### [Ciklus konzultacij za pare](https://psihoterapijabozic.si/partnersko-delo-ciklus-konzultacij-za-pare-s-psihoterapevtom/) **Published:** September 13, 2026 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Celostno usmerjena obravnava partnerskega odnosa in dinamike med parnerjema, zasnovana kot zaokrožena celota petih 90 min strukturiranih srečanj. Konzultacije izvaja psihoterapevt Samo Božič. **Content:** ## CIKLUS KONZULTACIJ ZA PARE Partnersko delo s Samotom #### ZASEBNA PRAKSA BOŽIČ Samo Božič, psihoterapevt, prof.fizike #### e-pošta info@psihoterapijabozic.si #### NAŠI PROSTORI Gregorčičeva 25, 5000 Nova Gorica ## Celosten pogled na vajin odnos *Ciklus konzultacij za pare* je celostno usmerjen proces raziskovanja vajinega partnerskega odnosa in dinamike, ki se vzpostavlja med vama. Omogoča vama, da poglobljeno raziskujeta odnos, medsebojno komunikacijo in vzorce, ki vplivajo na vajino povezanost. Ne gre za klasično pogovorno terapijo, temveč za aktiven in izkustven proces, v katerem vajin odnos vodeno raziskujeta na različnih ravneh. Partnerski odnos namreč ne poteka samo skozi besede, razmišljanje in pričakovanja. Pomemben del dinamike se odvija tudi skozi dejanja, vedenje in telo – skozi somatske odzive, občutke, čustva in odzive živčnega sistema. Hkrati vsak od vaju v odnos vstopa s svojo življenjsko zgodovino, obrambnimi in varovalnimi mehanizmi, skritimi ter pristno ranljivimi deli, pa tudi s kvalitetami in potenciali. Pri delu zato uporabljamo celosten – multimodalni pogled, kjer psihološko razumevanje povezujemo s telesnimi, somatskimi, čustvenimi, energijskimi in duhovnimi vidiki doživljanja. Skozi ciklus vodenih srečanj imata s partnerjem možnost vzorce v odnosu opazovati in raziskovati neposredno – v realnem času, skozi dinamiko, ki se vzpostavlja med vama. Ob tem vama pomagam prepoznati neopažene in nepredelane vidike vajinih obramb, čustvene zaprtosti in načinov, kako se odzivata drug na drugega, ter odpirati možnosti za nove načine odzivanja in ravnanja. Ciklus konzultacij predstavlja zaokrožen proces, v katerem pridobita drugačno razumevanje sebe, drug drugega in vajinega odnosa. Omogoča vama prepoznati ključne dinamike, ki oblikujejo vajino partnerstvo ter dati izhodišča za globljo povezanost, več intimnosti in bolj zavesten način medsebojnega odnosa. ## Naročanje *Ciklus konzultacij za pare* je celostno usmerjena obravnava partnerskega odnosa in dinamike med partnerjema. Zasnovan je kot zaokrožena celota petih (5) strukturiranih srečanj, ki potekajo v naših prostorih v Novi Gorici in trajajo po 90 minut. Srečevali se bomo redno, bodisi enkrat na teden ali enkrat na 14 dni. Konzultacije izvajam Samo Božič. V kolikor vas zanima ciklus konzultacij, najprej izpolnite spodnji obrazec. Po prejemu vašega povpraševanja vama bomo po e-pošti poslali podrobnejše informacije o storitvi, pogojih izvedbe, ceni etc. Nato se dogovorimo za termin. Ime in priimek E-pošta Telefon Prosim, da na kratko opišite, zaradi česa se zanimate za ciklus konzultacij za pare Pravno obvestilo in obdelava osebnih podatkov Pravno obvestilo in obdelava osebnih podatkov Seznanjen\_a sem z vsebino [Pravnega obvestila](https://psihoterapijabozic.si/pravno-obvestilo) 2 + 3 = POŠLJI --- ### [Delo s Tino](https://psihoterapijabozic.si/psihoterapija-za-zenske/) **Published:** July 17, 2024 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Tina je psihoterapevtka in psihologinja. Psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo ter delom z “nevidnim” in presežnim, spiritualnim svetom. Vodi različne delavnice za ženske, vse so na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase. **Content:** ## DELO S TINO Psihoterapija za ženske | Globinsko, večplastno notranje delo #### TINA BOŽIČ Psihologinja, psihodinamska psihoterapevtka (EAP) | EFT Level 2 Practitioner | DEH® Certified Professional #### KDAJ K TINI? Prostor za ljubeč stik s sabo skozi refleksijo, zdravljenje bolečih vzorcev, odpiranje novih možnosti #### ZA KOGA IN KJE? Psihoterapija za ženske od 25.leta naprej | Srečanja so v Novi Gorici, online in kombinirano ## Vse ima svoj čas, vsak problem ima svojo rešitev Življenje in odnosi niso niti najmanj preprosti. Včasih se znajdemo v obdobjih, ko ne vemo več, kako naprej, kaj čutimo ali kaj sploh potrebujemo. Kljub temu pogosto obstaja več možnosti, več poti in več notranje moči, kot jo v določenem trenutku čutimo in vidimo. **Sprememba**, ki si jo globoko v sebi želimo, se lahko začne odvijati drugače, kot smo si kadarkoli upale predstavljati. **Začne se znotraj.** Name se lahko obrneš ob soočanju z notranjimi stiskami v različnih življenjskih okoliščinah. Dober trenutek, da [mi pišeš](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/), pa je verjetno predvsem takrat, ko imaš dovolj vrtenja v krogu in čustvene bolečine, hkrati pa veš, da za premik iz zatečenega stanja potrebuješ celovit vpogled vase in v svoje življenje. Pri mojem delu izhajam iz tega, da težave, ki jih imamo, nikoli niso naključne. Tako kot imajo določene situacije v življenju svoj pomen, imajo tudi notranje stiske svojo globljo logiko, ki pa je nezavedna in ni vidna na prvi pogled. Ko začnemo bolj pozorno opazovati svoje življenje, odnose in notranje odzive, se postopoma začnejo razkrivati nezavedni vplivi in vzorci. Naše stiske, ki se zdijo povsem izolirane, so presenetljivo pogosto povezane z določenimi odnosi, s specifičnimi preteklimi izkušnjami in drugimi okoliščinami, ki so oblikovale naš notranji svet. Notranje stiske pogosto kažejo na globlje nerazrešene teme v nas in v naših odnosih. Dokler globljih ozadij ne začnemo večplastno naslavljati, se naše počutje običajno ne premakne – ali pa je izboljšanje začasno. Znotraj terapevtskih ur osvetljujeva najgloblje dostopne dinamike tega, kar se ti dogaja in kar te je preko notranje stiske pravzaprav pripeljalo v psihoterapevtski proces. Postopno prepoznavanje vzorcev, ob hkratnem podpiranju tvoje notranje moči, omogoči, da se začne spreminjati tvoje počutje, pogled nase, občutek smisla ter tudi konkretne življenjske situacije. Ključni uvidi in notranji premiki, narejeni v terapiji, se sčasoma akumulirajo in postopoma se v tvojem življenju odzrcali vse opravljeno notranje delo. Namen psihoterapije je, da pridemo v stik z resničnimi ozadji stisk, hkrati pa razvijamo bolj stabilen odnos do sebe in svojega življenja. Lepota tega dela je, da se notranje spremembe prej ali slej začnejo odražati prav v odnosih in v naše vsakodnevnem življenju. Začnemo ljubiti in delati – drugače. ## Naše poti iz začaranih krogov Kaotična obdobja in zahtevne življenjske preizkušnje so del naših življenj. Nihče jih ne išče, prej ali slej se z njimi srečamo vsi, številni od nas pa žal že kot otroci. To nam pusti posledice in zaradi njih se s določenimi povsem naravnimi aspekti življenja, predvsem spremembami in izgubami, velikokrat soočamo še toliko težje. Realnosti življenja se na dolgi rok ne moremo izogniti, lahko pa se naučimo v njej živeti, ustvarjati dobro in postopoma zmanjševati tiste oblike trpljenja, ki nas oddaljujejo od sebe, odnosov in Življenja samega. Glede na tvojo trenutno situacijo in pretekle izkušnje na terapiji dajeva pozornost na preteklosti, raziskujeva tvoja trenutna dogajanja ali pa ustvarjava nove možnosti za prihodnost. Izhajam iz globinskopsihološke tradicije in pri delu kot osnovo uporabljam voden terapevtski pogovor. Glede na tvoje osebne terapevtske cilje, lahko dodajam različne izkustvene in energijske tehnike, ki pomagajo, da začneš sebe čutiti globlje, se dojemati in opazovati večplastno. Hkrati razrešujeva sledi bolečih preteklih izkušenj in spreminjava tiste vidike notranjih vzorcev, ki ti ne koristijo več. # Evolucija *Duše* ###### … je nekaj svetega. Ko se prvič srečamo, ženske pogosto povedo, da so živčne, tesnobne, nemočne, brez volje. Včasih so zmedene, frustrirane in utrujene od neprestanih bitk, ki jih imajo same s sabo ali drugimi. Po določenem času notranjega dela ženske, vsaka na svoj način: - začnejo veliko bolje razumeti, kaj se z njimi pravzaprav dogaja, - se povežejo s svojimi občutki in čustvi, - zavzamejo bolj spoštljivo in ljubečo držo do sebe, - dojamejo, da so, take kot so, vredne ljubezni in spoštovanja, - izostrijo dojemanje sebe v odnosih, kar prinese več miru in gotovosti, - začnejo postavljati bolj zdrave meje v odnosih, - oblikujejo bolj praktične načine skrbi zase iz dneva v dan, - začnejo slediti svojim globljim zaznavam in dušnim impulzom. Psihoterapija ni hitra rešitev, vendar lahko skozi čas prinese otipljive, konkretne in globoke notranje in zunanje premike ter nam pomaga, da si ustvarjamo življenje, ki je usklajeno z našimi najglobljimi občutki, zaznavami in potrebami. ## Dobrodošla V kolikor si ob branju teh odstavkov začutila, da bi lahko bil to način dela zate, mi seveda piši. Že vrsto let delam tako online kot tudi v naših prostorih tu v Novi Gorici, moje klientke pa so od vsepovsod, veliko jih živi tudi v tujini. Za online terapijo imej prosim v mislih le, da boš potrebovala miren prostor, kjer boš lahko povsem neobremenjeno govorila. Za vse nadaljnje informacije in naročanje na [prvi pogovor](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/) klikni tu spodaj, izpolni kontaktni obrazec in sva potem na vezi. Veselim se srečanja s Tabo! Tina [NAROČANJE](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/) --- ### [Delo s Samotom](https://psihoterapijabozic.si/telesna-psihoterapija/) **Published:** July 8, 2024 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Samo Božič je certificirani telesni psihoterapevt (EABP), ki združuje telesno psihoterapijo in energijsko psihologijo v celosten pristop k razreševanju notranjih stisk. V Novi Gorici pomaga ljudem pri soočanju s čustvenimi težavami skozi poglobljeno delo s telesom, čustvi in odnosi. **Content:** ## DELO S SAMOTOM Telesna psihoterapija | Celovito notranje delo #### SAMO BOŽIČ Telesni psihoterapevt – Core Energetics®, EABP | DEH® Certified Professional | prof. fizike #### KDAJ K SAMOTU? Aktivno in dinamično notranje delo za ljudi, ki želijo konkretne premike v odnosu do sebe in drugih #### [ZA KOGA IN KJE?](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/) Individualna psihoterapija za odrasle od 25.leta naprej | Delo poteka v Novi Gorici, online ali kombinirano ## To, kako ravnaš s sabo, oblikuje tudi tvoje odnose Pri individualnem delu skupaj raziskujeva čustvene procese, vzorce in notranje odzive, ki vplivajo na odnos s sabo, na tvoje odnose in način povezovanja. Telo pri tem uporabljava kot vstopno točko – prostor, preko katerega lahko postopoma prideš v bolj iskren stik s sabo, svojimi občutki, potrebami in tem, kar se v tebi zares dogaja. Skozi ta proces se začne spreminjati tudi način, kako doživljaš bližino, odnose in samega sebe. ## Več notranje stabilnosti? Več meje in jasnosti v odnosih! Name se lahko obrneš zaradi čustvenih stisk v različnih okoliščinah. Ne glede na to, ali doživljaš težave v partnerstvu, v službi ali doma, in ne glede na to, s kakšnimi stiskami prihajaš – tesnobnimi občutki, stalnimi skrbmi, telesnim nemirom, pomanjkanjem volje, psihosomatskimi težavami ipd. – gotovo nosiš svojo zgodbo. Težave, ki jih doživljamo v odraslosti, se pogosto razvijejo v skladu z našo življenjsko zgodbo in izkušnjami, ki so nas oblikovale. Način, kako čutimo, razmišljamo, se odzivamo in vstopamo v odnose, ni naključen – nastaja skozi odnose, prilagoditve in strategije, ki so nam nekoč pomagale preživeti. **Zato tudi pot iz notranje stiske ni zgolj iskanje hitre rešitve, temveč proces globljega razumevanja sebe. Vključuje ozaveščanje lastne zgodbe, stik s čustveno realnostjo, ki je pogosto zapisana tudi v telesu, ter postopno preoblikovanje starih vzorcev občutenja, razmišljanja in delovanja.** Resnična sprememba se začne takrat, ko človek ne pridobi le vpogleda, ampak tudi novo izkušnjo — [več varnosti v telesu](https://psihoterapijabozic.si/pasti-pri-delu-s-telesom/), več stika s sabo ter drugačen odnos do sebe in drugih. Način dela bova oblikovala individualno, glede na tvoje potrebe, pretekle izkušnje in cilje, ki jih želiš doseči v prihodnje. Vsaka sprememba se začne z zavedanjem in nadaljuje s predelavo globljih vzrokov težav. Eden od pomembnih ciljev najinega dela je zato ta, da res spoznaš sebe. To se postopoma razvija skozi raziskovanje tvojih telesnih odzivov, čustev, načina razmišljanja ter načinov, kako se povezuješ z drugimi ljudmi in s svetom okoli sebe. Naslednji korak je izbira novih smeri in drugačnega delovanja v življenju. Verjamem, da imamo ljudje v vsakem trenutku možnost soustvarjati svoje življenje v smeri, ki si jo v globini želimo. Vedno znova se lahko odločimo, da svojo voljo uporabljamo na dober način, odpremo srce, mu sledimo ter bolj polno živimo tukaj in zdaj. **Individualno delo je kombinacija pogovorne psihoterapije, telesnih tehnik in različnih intervenc ter energijskega dela.** Specializiran sem za povezovanje psihoterapevtskega dela in dela s telesom. To je posebej dragoceno pri vzpostavljanju stika z našim pristnim jazom — tistim delom nas, ki pogosto presega naučene, ustaljene vzorce razmišljanja ter delovanja in je pogosto most med življenjem, ki nam ni všeč in vizijo realnosti, po kateri hrepenimo. V telesni psihoterapiji v proces dela ves čas vključujemo zavedanje telesa skozi preplet pogovora in telesne izkušnje. S tem širimo prostor učenja, raziskovanja sebe in odnosa do drugih. Telo je ogledalo našega notranjega sveta. Hkrati je prostor, v katerem dobesedno nosimo svojo življenjsko zgodbo. Več o sami telesni psihoterapiji si lahko prebereš v mojem članku [Izkušnja telesne psihoterapije je pot globoke preobrazbe.](https://psihoterapijabozic.si/izkusnja-telesne-psihoterapije-je-pot-globoke-preobrazbe/) # “Body is *the key,* and sky is the limit.” ## To se lahko začne spreminjati! Skozi najino sodelovanje lahko raziskuješ, kako se odzivaš v odnosih, ter postopoma zmanjšuješ ali odpravljaš različne čustvene in telesne težave, ki imajo psihološko ozadje. Predvsem pa lahko začneš spreminjati odnos do sebe in do ljudi okoli sebe. Skozi dinamično in izkustveno psihoterapevtsko delo lahko: - Se globlje povežeš s svojim telesom ter povežeš občutke in misli – srce, trebuh in um - Začneš bolj jasno čutiti svojo življenjsko energijo ter doživljati sebe kot bolj živega, povezanega, ljubečega in radostnega človeka - Razvijaš razumevanje svojih čustvenih procesov in sposobnost njihove regulacije - Raziskuješ različne plasti svojih čustev, tudi tista težja ali potlačena - Vzpostavljaš bistveno globlji, bolj pristen stik z drugimi ljudmi - Se izkustveno približuješ občutenju svojega bistva, notranji usmeritvi in občutku smisla Znotraj terapevtskega odnosa lahko postopoma spoznavaš ter ozaveščaš različne plasti svoje osebnosti. Tako se ustvarjajo pogoji, da se zaustavljena ali neuravnotežena življenjska energija ponovno spravi v gibanje. Vzpostavlja se bolj zdrav in pretočen notranji tok, ki podpira občutek ravnovesja, vitalnosti in notranjega zdravja. Pri vsem tem pa imaš podporo za ustvarjanje novih smeri in bolj polnega življenja. ## Dobrodošel, dobrodošla Sodelovanje se začne s [prvim pogovorom](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/). Za vse nadaljnje informacije in naročanje na prvi termin klikni tu spodaj in sva na vezi. Veselim se srečanja s tabo! Samo [PRVI POGOVOR S SAMOTOM](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/) --- ### [Subscribe](https://psihoterapijabozic.si/subscribe/) **Published:** August 4, 2024 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Obrazec za naročanje na najine e-novičke, take z Dušo. **Content:** ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/09/Psihoterapija-h-komu-in-kdaj-subscribe-nova.png "Psihoterapija - h komu in kdaj - subscribe - nova")  ## Prijava na najine zapise Najina razmišljanja o odnosih, notranjih procesih in tem, kar ni vidno na prvi pogled. Zapisi pridejo v tvoj e-nabiralnik. Izbereš lahko glavne e-novice in/ali tematske zapise za ženske oziroma moške. Odjava je možna kadarkoli. Vesela bova, če se nama pridružiš. Glavne e-novice Zapisi za ženske s Tino Zapisi za moške s Samotom potrjujem, da sem seznanjen(a) s [splošnimi pogoji uporabe](https://www.psihoterapijabozic.si/pravno-obvestilo) spletne strani Psihoterapija Božič POTRDI PRIJAVO Loading... #### Nujno! Še en korak do uspešne prijave! Zelo pomembno! Po elektronski pošti sva na tvoj e-mail poslala sporočilo in za uspešno prijavo na najino e-mail listo je potrebno, da ga potrdiš z enim klikom. Brez te potrditve ne moreš biti prijavljen(a) na e-novice. Potrditveno sporočilo bi moralo prispeti v tvoj inbox, včasih pa zaide tudi v promocije ali spam, tako da preveri tudi tam in nas dodaj med "stike". Se beremo! Tina in Samo **Pravno obvestilo** • Zbrane e-naslove bova uporabila izključno za svoje potrebe in potrebe obveščanja naročnikov o najnovejših novicah, aktivnostih in drugih dogodkih ter vsebinah, ki so nama zanimive. • Zbranih e-naslovov ne bova posredovala tretjim osebam. • Iz seznama naročnikov se vedno lahko izpišete s klikom na povezavo, ki se nahaja v nogi na dnu vsake poslane e-novice. • Podrobneje si lahko splošne pogoje uporabe najine spletne strani preberete [tukaj](https://www.psihoterapijabozic.si/pravno-obvestilo). • Z vpisom e-naslova in s klikom na gumb “Da, se prijavljam!!” potrjujete, da ste seznanjeni s pogoji in se naročate na najine e-novice. --- ### [Psihoterapija za celovito notranje delo](https://psihoterapijabozic.si/psihoterapija-za-celovito-notranje-delo/) **Published:** August 27, 2026 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** V najini zasebni praksi delava individualno psihoterapevtsko Samo Božič in Tina Božič. Samo izvaja telesno psihoterapijo, Tina pa psihoterapijo za ženske. **Content:** ZA CELOVITO NOTRANJE DELO # PSIHOTERAPIJA Individualna psihoterapija za odrasle je osrednji del najine zasebne prakse, ki jo v Novi Gorici razvijava od leta 2009. Pri delu izhajava iz celostnega razumevanja človeka, vsak s svojim pristopom: Samo Božič se posveča telesni psihoterapiji, Tina Božič pa psihoterapiji za ženske. Individualno delo poteka v Novi Gorici in online. **Spoznajte najina pristopa in način dela v individualni psihoterapiji.** [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/08/Delo-s-Tino-Slika.jpg "Delo s Tino - Slika")](https://psihoterapijabozic.si/psihoterapija-za-zenske/) INDIVIDUALNO DELO • TINA BOŽIČ ## Psihoterapija za ženske Tina je psihoterapevtka in psihologinja, ki psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo ter delom z »nevidnim«, presežnim in spiritualnim. Izhaja iz globinskopsihološke tradicije, pri svojem delu pa se opira na terapevtski odnos in voden pogovor. [DELO S TINO](https://psihoterapijabozic.si/psihoterapija-za-zenske/) [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/08/Delo-s-Samotom-slika.jpg "Delo s Samotom - slika")](https://psihoterapijabozic.si/telesna-psihoterapija/) INDIVIDUALNO DELO • SAMO BOŽIČ ## Telesna psihoterapija Samo je certificirani telesni psihoterapevt, ki združuje telesno psihoterapijo in energijsko psihologijo v celosten pristop k razreševanju notranjih stisk. Ljudem pomaga pri soočanju s čustvenimi težavami skozi poglobljeno delo s telesom, čustvi in odnosi. [DELO S SAMOTOM](https://psihoterapijabozic.si/telesna-psihoterapija/) --- ### [Gradiva za samostojno notranje delo](https://psihoterapijabozic.si/gradiva-za-samostojno-notranje-delo/) **Published:** August 27, 2026 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Tu so zbrane vse povezave do najinih delovnih zvezkov, spletnih vodičev in online programov. **Content:** ZA SAMOSTOJNO NOTRANJE DELO # GRADIVA Uporabno znanje, praktična orodja za notranje delo in perspektive, ki vam pomagajo jasneje videti svojo situacijo ter narediti konkretne korake v smeri sprememb, ki si jih želite. **Raziščite najina spletna gradiva in izberite tisto, ki vam lahko v tem trenutku najbolj koristi.** [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/05/Online-vodic-Kako-se-umirim-vabilo.jpg "Online vodič - Kako se umirim - vabilo")](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/) ONLINE VODIČ • SAMO IN TINA BOŽIČ ## Kako se umirim? Sestavite si svojo osebno somatsko-telesno formulo iz preizkušenih somatsko-telesnih orodij. Jedrnata razlaga in jasne smernice za varno in učinkovito uporabo. [VSE O ONLINE VODIČU](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/) [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/05/Storitve-Masterclass-01-Manipulacija.jpg "Storitve - Masterclass 01 - Manipulacija")](https://psihoterapijabozic.si/masterclass-ko-manipulacija-in-nasilje-nimata-vec-prostora/) MASTERCLASS • SAMO BOŽIČ ## Ko manipulacija in nasilje nimata več prostora Predavanje, ki vam poda uvid v dinamiko manipulacije in konkretne smernice, kako ukrepati ter čemu se izogniti. [VSE O MASTERCLASSU](https://psihoterapijabozic.si/masterclass-ko-manipulacija-in-nasilje-nimata-vec-prostora/) [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/05/Storitve-online-course-Grounding-Fundamentals.jpg "Storitve - online course - Grounding Fundamentals")](https://www.groundingfundamentals.com/fundamentals) SPLETNI TEČAJ • SAMO BOŽIČ ## Grounding Fundamentals Devet (9) tedenski online program v angleškem jeziku, s pomočjo katerega sistematično raziščete stik s sabo preko specifične telesne tehnike. [VSE O SPLETNEM TEČAJU](https://www.groundingfundamentals.com/fundamentals) [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/08/Sidrisca-za-tezke-dni-ponudba.jpg "Sidrišča za težke dni - ponudba")](https://psihoterapijabozic.si/sidrisca-za-tezke-dni/) DELOVNI ZVEZEK • TINA BOŽIČ ## Sidrišča za težke dni Sidrišča so praktični delovni listi, s katerimi oblikujete svoj osebni načrt podpore za obdobja čustvene stiske. [VSE O DELOVNEM ZVEZKU](https://psihoterapijabozic.si/sidrisca-za-tezke-dni/) --- ### [Sporočilo je na poti k nama](https://psihoterapijabozic.si/sporocilo-na-poti/) **Published:** August 5, 2024 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Tvoje sporočilo je na poti k nama! **Content:** ## Vaše sporočilo je na poti k nama! Pozdravljeni! Sporočava, da je vaš obrazec za naročanje uspešno izpolnjen in oddan ter na poti k nama. Nanj bova odgovorila takoj, ko lahko. E-mail z odgovorom pričakujte v enem ali dveh, izjemoma v treh delovni dneh (od ponedeljka do petka). Smo na vezi! PS. Vaše podatke iz obrazca uporabljava zgolj za namene osebne komunikacije z vami. Vabiva vas tudi, da se s **[klikom na spodnji gumb](https://www.psihoterapijabozic.si/subscribe)** posebej vpišete še za prejemanje najinih e-novic. Prijazen pozdrav, Tina in Samo Zasebna praksa Božič --- ### [Moška skupina Nova Gorica | s Samotom Božičem](https://psihoterapijabozic.si/moska-skupina-nova-gorica/) **Published:** August 27, 2026 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Ponuja varno in strukturirano okolje, utemeljeno na štirih ključnih stebrih: povezanosti z drugimi, grajenju notranje moči, osebni rasti in prisotnosti. Srečujemo se ob četrtkih zvečer v rednem 14-dnevnem ritmu. Naredi korak k večji odprtosti, jasnosti v odnosih in karieri ter se nam pridruži na poti osebne rasti v skupini podpornih moških. **Content:** ## MOŠKA SKUPINA V NOVI GORICI ZAČNEMO JANUARJA 2027 #### POVEZANI ISKRENI, ODPRTI #### PRISOTNI PORAVNANI, PRIZEMLJENI #### [MOČNI](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/) ODGOVORNI, ETIČNI ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/08/Moska-skupina-logo-final.png "Moška skupina - logo final") ## Prostor za moške, ki želijo živeti bolj zavestno, iskreno, prizemljeno in odgovorno Prostor skupinskega celostnega notranjega dela, ki združuje spoznanja psihoterapije, izkustveno in telesno delo ter medmoško podporo. [IZPOLNI PRIJAVNI OBRAZEC](#kako-se-prijavim-na-mosko-skupino) *in prejmi skupni delovni dogovor s podrobnejšimi informacijami* ## Pravi osebni razvoj se ne zgodi zgolj v glavi. Zgodi se takrat, ko notranje spoznanje preide v občutek v telesu, dobi jasen smisel in se utelesi v tvojih vsakodnevnih odnosih! ## Organizacijski okvir moške skupine Moška skupina je zasnovana kot **polodprta in kontinuirana skupina**, ki se iz leta v leto nadaljuje. Vsak letni cikel predstavlja zaključeno obdobje, znotraj katerega se udeleženci zavežejo rednemu sodelovanju in skupnemu procesu. **V skupini bo od 8 do 14 moških**. Vstopi v skupino so praviloma mogoči ob začetku novega letnega cikla, izstopi pa ob njegovem zaključku. Takšna struktura omogoča dovolj stabilnosti, kontinuitete in časa za vzpostavljanje zaupanja med udeleženci skupine. **Skupina začne z delovanjem v januarju 2027**. Udeleženci se bomo srečevali **vsak drugi četrtek od 18:00 do 21:00** (točni datumi so definirani za leto vnaprej in so podrobneje predstavljeni v skupnem delovnem dogovoru). V letu 2027 je predvidenih 22 srečanj. Med letom sta predvidena poletni in zimski premor, ki omogočata čas za počitek, življenje in integracijo izkušenj. **Delo bo potekalo v prostorih Zasebne prakse Božič v Novi Gorici** ## Kako poteka posamezno srečanje? Srečanja združujejo telesno, izkustveno in procesno delo ter čas za refleksijo in integracijo. - **Začetek – namera in telesno delo** Srečanje začnemo z oblikovanjem namere ter telesnim delom, ki podpira stik s telesom, občutki, čustvi in prisotnostjo. - **Osrednji del – procesno delo** Osrednji del je namenjen raziskovanju tem, ki so v določenem trenutku žive med člani skupine, ter dinamike, ki se ob tem razvija znotraj skupine. - **Zaključek – refleksija in integracija** Ob zaključku raziskujemo, kaj je posameznik prepoznal, kaj je zanj pomembno in kako lahko nova spoznanja, izbire in načine delovanja prenese v svoje vsakdanje življenje. ## Komu je moška skupina namenjena? Moška skupina je namenjena moškim, ki so pripravljeni aktivno sodelovati v procesu osebnega razvoja in prevzeti polno odgovornost za svojo udeležbo. Primerna je za moške, ki: - želijo poglobiti stik s sabo in drugimi; - so pripravljeni raziskovati svoje vzorce, odnose, omejitve in potenciale; - jih zanima povezovanje psihološkega, telesnega, odnosnega in duhovnega vidika življenja; - cenijo iskrenost, odgovornost, spoštovanje in pripravljenost na osebno rast; - so pripravljeni sprejeti zavezo rednega sodelovanja v celotnem letnem ciklu. ## Namen in filozofija moške skupine Živimo v času, ko so predstave o moškosti pogosto na udaru, postavljene pod vprašaj, pogosto sprevržene v popačene podobe moči, uspeha in nadzora. Moška skupina je prostor, v katerem raziskujemo, kaj pomeni biti moški na način, ki je prizemljen, prisoten, živ, spoštljiv in odgovoren. Moška skupina je prostor skupinskega celostnega notranjega dela za moške. Program združuje spoznanja psihoterapije in psihologije z izkustvenim in telesnim delom, raziskovanjem moške identitete, duhovnostjo ter medmoško podporo v celostni proces osebne rasti in razvoja. Skupina ni tradicionalna psihoterapevtska skupina. Psihoterapevtska znanja in pristopi so lahko eden od virov, iz katerih črpamo pri delu, vendar je proces širše zastavljen in vključuje različne razsežnosti človekovega življenja. Ker se lahko znotraj skupinskega procesa pojavijo tudi teme, ki posegajo na področje psihoterapije, je zelo pomembno, da robni pogoji dela temeljijo na jasnih mejah ter visokih etičnih, strokovnih in varnostnih standardih. V ozadju filozofije delovanja moške skupine je preplet štirih pomembnih stebrov celostnega razvoja, ki bi jih lahko skozi klasične grške koncepte poimenovali: # 1. PSIHA ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/08/Steber-01-Psihe.png "Steber 01 - Psihe") **Psihološki in notranji vidik** ki vključuje raziskovanje vzorcev vedenja, čustev, notranjih dinamik in odnosov ter razvijanje globljega razumevanja sebe. # 2. SOMA ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/08/Steber-02-Soma.png "Steber 02 - Soma") **Telesni in izkustveni vidik** ki spodbuja razvijanje telesne prisotnosti in stika s telesom skozi gibanje, dihanje, delo s telesom, stik z naravo in druge izkustvene prakse. # 3. PNEUMA ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/08/Steber-03-Pneuma.png "Steber 03 - Pneuma") **Vidik smisla in duhovnosti** ki poglablja raziskovanje vrednot, smisla, poslanstva, življenjske usmeritve in odnosa do nečesa, kar posameznika presega, skozi prisotnost, meditacijo, obrede in druge prakse. # 4. POLIS ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/08/Steber-04-Polis.png "Steber 04 - Polis") **Socialni in odnosni vidik** ki krepi pripadnost skupnosti, aktivno državljanstvo, iskreno komunikacijo med moškimi, medsebojno odgovornost in podporo ter gradnjo zdravih in pristnih odnosov. Eden od osnovnih namenov skupine je ustvarjanje varnega in hkrati izzivalnega prostora, v katerem lahko moški skozi raziskovanje sebe, svojih odnosov, vzorcev, omejitev in potencialov reflektirajo svoje življenje skozi vse štiri zgoraj zapisane razsežnosti. Varnost v tem smislu ne pomeni, da se izogibamo neprijetnim temam ali občutkom, temveč da jih lahko raziskujemo brez poniževanja, obsojanja, prisile, nasilja ali potrebe po dokazovanju. Namen skupine ni ustvarjanje idealnih ali “pravih” moških niti iskanje ene same pravilne definicije moškosti. Vsak moški ima svojo življenjsko zgodbo, osebnost, vrednote in način, kako doživlja svojo moškost. Proces vodi moške proti bolj prizemljenemu in prisotnemu načinu bivanja in delovanja ter k sposobnosti biti npr. odgovoren partner, ljubeč mož, prisoten oče, zanesljiv prijatelj in etičen ter kreativen posameznik. Ne gre za doseganje nekega ideala, temveč za vseživljenjski proces postajanja bolj celovit, zavesten in avtentičen moški. [IZPOLNI PRIJAVNI OBRAZEC](#kako-se-prijavim-na-mosko-skupino) *in prejmi skupni delovni dogovor s podrobnejšimi informacijami* ## Temeljni principi dela v moški skupini Delo v skupini temelji na naslednjih temeljnih principih: - **Integriteta:** Integriteta pomeni skladnost in poravnanost med tem, kar govorimo, kar čutimo, kar izbiramo in kar počnemo. Začne se s pripravljenostjo biti iskren do sebe in do drugih ter pogledati tudi tiste dele sebe, ki jih je težko videti in priznati. - **Pogum in ranljivost:** Pogum ni odsotnost strahu, temveč pripravljenost ostati v stiku s sabo tudi takrat, ko postane neprijetno, težko ali boleče. To vključuje pripravljenost biti viden, izraziti ranljivost in se soočiti z lastnimi omejitvami, svojo senco in odgovornostjo. - **Spoštovanje in sočutje:** Prava moč ni nikoli v nasprotju s sočutjem. Sposobnost uporabljati svojo moč za postavljanje ustreznih meja ter na način, ki podpira življenje, odnose in druge ljudi, je izraz zrelosti. V skupini se med seboj obravnavamo s spoštovanjem tudi takrat, ko se ne strinjamo. - **Iskrenost in odgovornost:** Besede imajo težo takrat, ko jih spremljajo dejanja, ki so z njimi poravnana. Vsak udeleženec prevzema odgovornost za svoje izbire, vedenje, komunikacijo in posledice svojih dejanj. Ko nečesa ne zmoremo ali ne moremo izpolniti, smo odgovorni, da to jasno povemo. - **Prisotnost in zavedanje:** Osnova notranjega dela je sposobnost ostati v stiku s tem, kar se dogaja v telesu, čustvih, mislih in odnosih. Skupina je prostor za učenje in prepoznavanje naših avtomatskih odzivov ter prostor za ustvarjanje in širjenje prostora za več zavestnih izbir. - **Etično ravnanje:** Zrelost se kaže tudi v tem, kako ravnamo z drugimi, kadar imamo moč, vpliv ali možnost izbire. Pri svojih odločitvah upoštevamo tudi njihove posledice za druge ljudi. Utelešenje zgoraj zapisanih principov omogoča, da moška skupina postane prostor globokega, iskrenega in celovitega osebnega dela, ki ga moški prenesejo v svoje odnose, poslovno življenje in širše v skupnost. ## Kaj moška skupina ni? Moška skupina ni namenjena reševanju akutnih kriznih situacij in ni nadomestilo za medicinsko zdravljenje ali individualno psihoterapevtsko delo. V skupini se lahko pojavijo tudi zahtevne osebne teme, stare rane ali travmatske vsebine, vendar skupina ni primarno namenjena njihovemu ciljnemu ali intenzivnemu individualnemu procesiranju. Zato je predpogoj za vključitev v skupino uvodni pogovor z vodjo. Uvodno srečanje traja 90 minut in je pomemben del procesa vključite. Omogoča, da se vodja in kandidat spoznata in skupaj preverita, ali je skupina v tem trenutku primerna oblika zanj. ## V moški skupini ne iščemo idealne moškosti. Učimo se raziskovati svoje vzorce, čutiti svoje telo, živeti svoje vrednote in graditi iskrene odnose z drugimi moškimi. ## Kaj pričakujemo drug od drugega? Moška skupina temelji na aktivnem sodelovanju vseh udeležencev, ki se zavežejo, da bodo v procesu sodelovali odprto, iskreno in aktivno, prevzemali odgovornost za svoje meje, izbire in vedenje ter spoštovali meje in zasebnost drugih. Pomemben del skupnega prostora so tudi: - **rednost in točnost** – 18:00 pomeni 18:00; - **zaupnost** – osebnih zgodb in zasebnih informacij drugih udeležencev ne razkrivamo zunaj skupine; - **govor iz lastne izkušnje** – ne diagnosticiramo, ne razlagamo drugega človeka in ne dajemo nezaželenih nasvetov; - **odsotnost telefonov** – telefoni so med delom izklopljeni in pospravljeni; - **spoštovanje telesnih in osebnih meja** – fizični stik ni nikoli samoumeven in ga lahko vsak kadarkoli zavrne; - **polna treznost** – za udeležbo je potrebna sposobnost prisotnega in prizemljenega stika s sabo. Podrobni pogoji dela, varnosti, zaupnosti in sodelovanja so opisani v Skupnem delovnem dogovoru, ki ga prejmeš takoj po oddaji svojih podatkov v spodnjem obrazcu. ## Finančna in časovna zaveza **Vstop v moško skupino pomeni zavezo celotnemu letnemu ciklu 2027, ki obsega 22 srečanj.** Cena celoletnega programa znaša - **2.420,00 EUR pri enkratnem plačilu.** (struktura cene: 1.983,61 EUR + 22% DDV) Plačilo je možno še na naslednje načine: - **V treh (3) obrokih: 820,00 EUR ob prijavi + 2 x 820,00 EUR v mesečnih obrokih,** (struktura cene: trije obroki po 672,13 EUR + 22% DDV) skupaj 2.460,00 EUR; - **V petih (5) obrokih: 500,00 EUR ob prijavi + 4 x 500,00 EUR v mesečnih obrokih,** (struktura cene: pet obrokov po 409,84 EUR + 22% DDV) skupaj 2.500,00 EUR. Višji skupni znesek pri obročnem plačilu predstavlja ceno obročnega načina plačila. Poleg tega je strošek še **cena uvodnega srečanja, ki znaša 165,00 EUR** (135,24 EUR + 22% DDV). Plačilo uvodnega srečanja ni vključeno v ceno celoletnega programa. ## Začni z vpisom! In tu začneva! **Če ti napisano na tej strani ustreza, če te je v srcu nekaj povleklo in si resen kandidat za vstop v moško skupino, izpolni spodnji obrazec.** Na tvoj e-naslov ti bom poslal Skupni delovni dogovor o delu moške skupine ter vse ostale podrobnosti in navodila za naslednje korake. Vpis v obrazec je povsem neobvezujoč! V delovnem dogovoru si boš lahko v miru prebral vse preostale informacije, ki jih moraš vedeti pred vstopom v skupino. Ko dokument pregledaš, se seznaniš z vsebino in začutiš odločitev za vstop v proces, mi odgovori na e-pošto, da se dogovoriva za 90-minutni uvodni pogovor. Uvodni pogovor še ne pomeni avtomatične vključitve v skupino. Namenjen je obojestranskemu preverjanju, ali je takšna oblika skupinskega dela v danem trenutku prava zate. Če oba začutiva, da je odgovor da, podpiševa dogovor in v januarju začnemo z delom! Veselim se tvoje prisotnosti v moški skupini in celotnega procesa, ki ga boš opravil zase! Strinjam se, da prejmem vse potrebne informacije o moški skupini v Novi Gorici na zgoraj zapisani email naslov POŠLJI MI INFORMACIJE Loading... #### Odlično! Obrazec oddan! Po elektronski pošti sem na tvoj e-mail poslal sporočilo v katerem so vsi nadaljnji napotki za prijavo v moško skupino. Omenjeni email bi moral prispeti v tvoj inbox, včasih pa zaide tudi v promocije ali spam, tako da preveri tudi tam in me dodaj med "stike". Sva na vezi! Samo ## Rezerviraj si tvoje mesto v skupini in pojdimo po tej poti skupaj! ## Kdo je Samo Božič? Samo raziskuje področje moškosti in zrele moške energije, teme očetovstva in prizemljevanja. Še posebej poglablja področje telesne psihoterapije, energijske psihologije in prizemljene duhovnosti. Ukvarja se z različnimi športi, zanima ga ustroj in delovanje narave. Samo je telesni psihoterapevt, ki je diplomiral na Netherlands Institute of Core Energetics (NICE) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo (EABP). Je tudi Dynamic Energetic Healing (DEH)® Certified Professional. Po osnovni izobrazbi je profesor fizike. Navdušujejo in fascinirajo ga odnosi. Skupaj z ženo Tino, ki je prav tako psihoterapevtka, že vrsto let skupaj ustvarjava ter delata v njuni zasebni psihoterapevtski praksi v Novi Gorici. Je ponosen oče dveh navdihujočih hčera, ki mu bogatita življenje in polnita srce. ## Imaš dodatno vprašanje, ki ga ni tu? Piši mi in vprašaj. Dobiš me na . --- ### [Splošni pogoji obdelave osebnih podatkov pri skupinskem delu](https://psihoterapijabozic.si/splosni-pogoji-obdelave-osebnih-podatkov-pri-skupinskem-delu/) **Published:** August 23, 2026 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Splošni pogoji obdelave osebnih podatkov pri skupinskem delu (delavnice, skupine), ki jih izvajamo v okviru Zasebne prakse Božič **Content:** ## Splošni pogoji obdelave osebnih podatkov pri skupinskem delu (delavnice, skupine) **V skladu z GDPR in Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2)** **1. Splošne določbe** Ti splošni pogoji urejajo obdelavo osebnih podatkov udeležencev skupin in skupinskih delavnic, ki jih izvaja podjetje **RLI Zasebna praksa Božič d.o.o.**, Gregorčičeva ulica 25, 5000 Nova Gorica, matična številka: 9254404000 (v nadaljevanju: organizator). S prijavo na delavnico udeleženec potrjuje, da je s temi pogoji seznanjen, jih razume in se z njimi strinja. Ti pogoji dopolnjujejo skupni delovni dogovor posamezne delavnice in veljajo poleg njega. **2. Kategorije podatkov, ki jih zbiramo** Pri prijavi in izvedbi delavnice organizator zbira naslednje kategorije podatkov: - Osnovni kontaktni podatki (ime, priimek, e-poštni naslov, telefonska številka) — zbrani preko prijavnega obrazca, vezanega na ločen seznam “Prijava na delavnico”, ki je ločen od splošnega seznama prejemnikov e-novic. - Podatki, potrebni za izvedbo delavnice in izstavitev računa (naslov, morebitni podatki za izstavitev računa na pravno osebo, izbrana dinamika plačila) — zbrani preko spletne prijavnice. - Podatki o motivaciji in osebnih izzivih, ki jih udeleženec navede v odprtih vprašanjih prijavnice, z namenom priprave vodje na delo s skupino. - Neobvezni podatki, ki lahko razkrivajo podatke o duševnem zdravju (npr. vprašanje o izkušnjah s psihoterapijo) — ti podatki niso pogoj za oddajo prijave in jih udeleženec posreduje prostovoljno. **3. Nameni obdelave** Podatki se obdelujejo izključno za naslednje namene: - izvedbo prijavnega postopka in rezervacijo mesta na delavnici, - pripravo vodje na delo s skupino in posameznim udeležencem, - izstavitev računa in izpolnjevanje računovodskih in davčnih obveznosti, - komunikacijo, vezano na konkretno delavnico (obvestila, urnik, gradiva, spremembe termina, etc.). Podatki, zbrani za namen delavnice, se ne uporabljajo za splošno trženjsko komunikacijo (npr. e-novice) in se ne združujejo s splošno kontaktno bazo organizatorja, razen če udeleženec za to poda ločeno in izrecno privolitev (npr. z lastno prijavo na e-novice). **4. Pravna podlaga za obdelavo** - Za osnovne kontaktne in plačilne podatke: izvajanje pogodbe oziroma predpogodbenih ukrepov na zahtevo udeleženca (6. člen (1)(b) GDPR). - Za podatke, potrebne za izstavitev računa in izpolnjevanje davčnih obveznosti: zakonska obveznost organizatorja (6. člen (1)(c) GDPR). - Za neobvezne podatke, ki lahko razkrivajo podatke o duševnem zdravju: izrecna privolitev udeleženca (9. člen (2)(a) GDPR). To privolitev udeleženec poda ločeno, z lastnim potrditvenim poljem v prijavnici, in jo lahko kadarkoli prekliče, ne da bi to vplivalo na veljavnost njegove prijave na delavnico. **5. Obdobja hrambe** - Podatki, vezani na izstavljene račune in plačila, se hranijo v skladu z veljavno davčno in računovodsko zakonodajo (praviloma 10 let od izdaje računa). - Podatki, vezani izključno na vsebino in potek delavnice (npr. odgovori na odprta vprašanja o motivaciji, neobvezni podatki o psihoterapevtskih izkušnjah), se hranijo največ do zaključka delavnice in razumnega obdobja po njej za morebitno naknadno podporo udeležencu, nato pa se izbrišejo, razen če zakon zahteva drugače ali če udeleženec izrecno zaprosi za daljšo hrambo (npr. zaradi nadaljnjega sodelovanja). - Osnovni kontaktni podatki na ločenem seznamu “Prijava na delavnico” se hranijo do zaključka delavnice in razumnega obdobja po njej, nato pa se izbrišejo, če udeleženec ni ločeno in izrecno pristal na nadaljnjo komunikacijo (npr. e-novice). **6. Prejemniki in obdelovalci podatkov** Organizator pri obdelavi podatkov uporablja naslednje zunanje ponudnike storitev (obdelovalce), ki delujejo v skladu s pogodbami o obdelavi podatkov in ustrezno tehnično zaščito: - ponudnik storitve e-poštnega komuniciranja (MailerLite) — za osnovne kontaktne podatke na ločenem seznamu, - ponudnik storitve spletnih obrazcev (Google Forms) — za podatke, zbrane preko prijavnice, - računovodski servis — za podatke, potrebne za izstavitev in vodenje računov. Podatki se ne posredujejo tretjim osebam za namene, ki niso navedeni v teh pogojih, razen kadar to zahteva zakon. **7. Pravice posameznika** Udeleženec ima pravico do dostopa do svojih osebnih podatkov, njihovega popravka, izbrisa, omejitve obdelave, ugovora obdelavi ter pravico do prenosljivosti podatkov, kolikor to dopušča narava obdelave in veljavna zakonodaja. Za uveljavljanje teh pravic se lahko obrne na organizatorja na . Udeleženec ima pravico do pritožbe pri Informacijskem pooblaščencu Republike Slovenije, če meni, da obdelava njegovih osebnih podatkov krši veljavno zakonodajo. **8. Varnost podatkov** Organizator izvaja ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za zaščito osebnih podatkov pred nepooblaščenim dostopom, izgubo ali zlorabo, upoštevajoč naravo in občutljivost podatkov, ki jih obdeluje. **9. Spremembe teh pogojev** Organizator si pridržuje pravico do spremembe teh pogojev kadarkoli in brez predhodnega obvestila. Spremembe začnejo veljati z dnem objave na spletni strani. **10. Datum zadnje revizije** 23\. avgust 2026 Ta dokument dopolnjuje splošno [Pravno obvestilo](https://psihoterapijabozic.si/pravno-obvestilo/) in se uporablja specifično za obdelavo osebnih podatkov v okviru skupinskega dela in delavnic. Tina in Samo Božič [NAZAJ NA DOBRODOŠLI](https://psihoterapijabozic.si/) --- ### [Masterclass - Ko manipulacija in nasilje nimata več prostora](https://psihoterapijabozic.si/masterclass-ko-manipulacija-in-nasilje-nimata-vec-prostora/) **Published:** May 1, 2026 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Masterclass o manipulaciji v odnosih: kako prepoznati vzorce, razumeti dvom vase in se v odnosih začeti orientirati bolj jasno. **Content:** # KO MANIPULACIJA IN NASILJE NIMATA VEČ PROSTORA KAKO PREPOZNATI MANIPULACIJO IN NASILJE TER KAKO SE (NE) ODZVATI MASTERCLASS VODI SAMO BOŽIČ [DOSTOP DO PREDAVANJA](https://www.gradiva.psihoterapijabozic.si/masterclass1-obrazec-za-narocilo) **Če vas odnos, ki vam veliko pomeni, vedno znova pušča v zmedi, negotovosti in bolečini, vam ta masterclass pomaga razčistiti pri sebi, kaj se med vama pravzaprav dogaja** ## Ko manipulacija in nasilje nimata več prostora ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/05/Masterclass-01-Ko-manipulacija-in-nasilje-nimata-vec-prostora-gradivo.png "Masterclass 01 - Ko manipulacija in nasilje nimata več prostora - gradivo") [NAKUP MASTERCLASSA](https://www.gradiva.psihoterapijabozic.si/masterclass1-obrazec-za-narocilo) *2,5-urni video + PDF vodiči* ## Vse o masterclassu Ta masterclass vam priporočamo v poslušanje, kadar sumite, da ste v odnosu, v katerem so prisotni manipulacija ali različne oblike nasilja. Manipulacija in nasilje v odnosih sta kompleksni tematiki. Ko poskušate razumeti, kaj se vam dogaja, se hitro znajdete med množico YouTube posnetkov, člankov in različnih razlag. Iskanje odgovorov lahko traja tedne, posamezni koščki informacij pa še vedno ne sestavijo jasne slike. Samo Božič je bistveno znanje in svoje dolgoletne izkušnje strnil v **2,5-urni masterclass**, v katerem posamezne koščke poveže v razumljivo celoto. Tako vam ni treba vedno znova iskati naslednjega odgovora, ampak na enem mestu dobite jasno razlago tega, **kako manipulativni in nasilni odnosi delujejo in kaj se v njih pravzaprav dogaja**. Masterclass vam pomaga urediti misli in priti do jasnosti, ki se vam v tem trenutku morda zdi nedosegljiva. Ponuja konkretna izhodišča za nadaljnje korake – kako poskrbeti zase in začeti zaustavljati škodljive učinke takšnega odnosa. Razumevanje tega, od kod prihajata manipulacija in nasilje, nam lahko pomaga bolje razumeti situacijo, ne pomeni pa, da so njune posledice zato kaj manj resnične. Razumevanje ni isto kot opravičevanje. Pomembno je, da prepoznamo, kaj se v odnosu dejansko dogaja, in zaščitimo sebe. ### VSEBINA MASTERCLASSA - Oblike manipulacije, ki jih srečujemo v odnosih - Kako manipulacija deluje in kakšne so posledice - Zakaj v takih odnosih ostajamo - Kdaj ima smisel čakati na spremembo v odnosu – in kdaj ne - Kako poskrbimo zase - Kako se konkretno odzvati v takih odnosih – in čemu se izogniti ### TA MASTERCLASS VAM PRIPOROČAMO, KO OPAŽATE, DA: - Se odnosu z določeno osebo pogosto počutite zmedene - Imate občutek, da se ob določeni osebi “potegnete vase”, pomanjšate ali “hodite kot po jajcih” - Ste začeli bolj dvomiti vase - Se sprašujete, kaj pa če ste pravzaprav “res vi problem” - Ste manj fokusirani ali manj storilni kot ste bili - Po stiku z določeno osebo potrebujete čas, “da pridete k sebi” - Veliko časa namenite razmišljanju o odnosu s to osebo - Na probleme, ki jih imate v takem odnosu, kot da ne morete pokazati s prstom ali jih dobro ubesediti ### KAJ TA MASTERCLASS NI? - Ni usmerjanje, kako “zmagati” v odnosu - Ni spodbujanje nepremišljenih odločitev - Ni moraliziranje o odpuščanju - Ni spodbujanje k brezpogojni ljubezni v odnosih - Ni poenostavljanje kompleksne tematike odnosov ## Kdo vodi masterclass? Masterclass je pripravil **Samo Božič, psihoterapevt z dolgoletnimi izkušnjami pri delu z ljudmi, ki so živeli v manipulativnih in nasilnih okoljih.** Pri svojem delu je skozi leta vedno znova opažal podoben vzorec: ljudje, ki v odnosu čutijo, da nekaj ni v redu, pogosto začnejo **močno dvomiti vase, v svoje zaznave in v lastno presojo**. Ta dvom jih lahko sčasoma ohromi prav pri odločitvah, ki bi bile zanje dobre. Samo zato pri svojem delu veliko pozornosti namenja temu, da človek razume, **kaj se v odnosu dejansko dogaja in kako manipulacija ter nasilje vplivata na njegovo doživljanje in presojo.** Iz teh izkušenj je nastal tudi ta masterclass. V njem je Samo svoje znanje in izkušnje strnil v jasno, povezano razlago, ki vam pomaga povedano primerjati z lastnimi opažanji ter jasneje presoditi, kaj se morda dogaja v vašem odnosu. ## Kaj prejmete? ### Z DOSTOPOM DO MASTERCLASSA DOBITE: - Jasen uvid v dinamiko manipulacije - Razumevanje, zakaj začneš dvomiti vase - Konkretne smernice za odpravo manipulacije ### GRADIVO ZAJEMA: - 2,5-urni video posnetek - Posnetek je razdeljen na krajše enote, ki omogočijo enostavno spremljanje - PDF: različne oblike manipulacije - PDF: razlike (konflikt / manipulacija / nasilje / zloraba) - PDF: zakaj ostajamo v manipulativnih odnosih - PDF: kako se začneš postavljati zase Izkušnja kaže, da ko začnemo razumeti globlje dogajanje v odnosu, se stvari lahko začnejo premikati – **znamo poskrbeti zase in se zaščiti, saj nas dogajanje ne zmede več.** Vsebine so pripravljene tako, da jih lahko uporabite v povsem konkretnih situacijah. ## Pogosta vprašanja ##### 1. Kako vem, da je masterclass primeren zame? Če se v odnosih pogosto počutiš krivo, zmedeno ali ogroženo, če dvomiš vase ali imaš občutek, da nekaj ni več zdravo – je masterclass zelo verjetno zate. Ni pomembno, ali gre za partnerski, družinski ali drug odnos. Pomembno je, da želiš res razumeti, kaj se v resnici dogaja. Namenjen je vsem, ki želijo jasno razumeti dinamiko manipulacije in nasilja, imeti v zvezi s tem več zavedanja ter se opolnomočiti za postaviljanje zdravih meja. Če si v aktivni stiski ali akutni ogroženosti, masterclass ni nadomestilo za individualno strokovno pomoč! ##### 2. Kako poteka dostop in prijava do masterclassa? Po nakupu prejmeš e-pošto z vsemi informacijami za tvoj dostop do spletne platforme, kjer so zbrana vsa gradiva masterclassa: **besedilna, grafična, video in slikovna.** Do vsebin dostopaš preko spletnega brskalnika na računalniku, telefonu ali tablici. **Masterclass je posnet.** Uporabljaš ga samostojno, v svojem tempu, brez obveznega zaporedja ali časovnega pritiska. K vsebinam se lahko vračaš glede na svoje potrebe. ##### 3. In če že hodim na psihoterapijo? Masterclass je nastal iz mojih osebnih izkušenj, študija in dela s klienti v moji psihoterapevtski praksi. Ni nadomestilo za psihoterapijo, lahko pa je dragocena dopolnitev psihoterapevtskemu procesu. Jasna struktura in razumevanje odnosnih dinamik lahko pomagata poglobiti celovito notranje delo. Če si v aktivni psihoterapiji, lahko vsebino preprosto integriraš v svoj proces in delaš naprej s tem, kar prihaja kot aktualno. ##### 4. Ali si lahko z gradivom pomagam v mojem konkretnem primer? Da. Masterclass ni samo razlaga. Pokaže tudi, kako vzorce, kako a) prepoznati situacije in kako se b) v njih orientirati. Namenjen je ozaveščanju odnosnih dinamik, razumevanju vzorcev ter subtilnemu poslušanju sebe. Te pa spodbuja, da ves čas ostajaš v mejah, ki so zate v danem trenutku varne in primerne. ##### 5. Lahko masterclass podarim? Seveda! V tem primeru prosimo ne uporabi direkt online nakupa, ampak mi piši na in uredili bomo vse potrebno, da tvoja izbrana oseba prejme povezavo na masterclass. ##### 6. Več o avtorju **Samo Božič** je telesni psihoterapevt (CCEP, EABP), ki se v svoji praksi pogosto srečuje z ljudmi, ki se soočajo z zahtevnimi odnosnimi dinamikami ter so zaradi dolgotrajnih manipulativnih, kontrolirajočih ali nasilnih odnosov izgubili zaupanje vase, svojo presojo in občutek dostojanstva. Pri svojem delu združuje razumevanje psiholoških procesov, telesne regulacije ter kulturo spoštljivega odnosa, pri čemer daje še posebej poudarek ponovni vzpostavitvi notranje orientacije, občutka varnosti in jasnemu postavljanju mej. Njegov pristop temelji na zavedanju, osebni odgovornosti, jasnosti ter postopnem vračanju moči posamezniku. Je poročen in oče dveh deklet, živi in dela v Novi Gorici, kjer skupaj z ženo Tino Božič vodita [Zasebno prakso Božič.](https://psihoterapijabozic.si) **Datum izdaje**: 1. maj 2026 ## Razčistimo zmedo **Samotova razlaga vam pomaga jasneje videti, kaj se v odnosu zares dogaja – in se odločiti, kako naprej** [NAKUP MASTERCLASSA](https://www.gradiva.psihoterapijabozic.si/masterclass1-obrazec-za-narocilo) *Vsebina je na voljo takoj po nakupu.* Izjava o omejitvi odgovornosti • Masterclass “Ko manipulacija in nasilje nimata več prostora” je izobraževalne narave in ne nadomešča psihoterapije, zdravstvene obravnave ali druge strokovne pomoči. V primeru večje ali akutne stiske ali kakršne koli ogroženosti poiščite primerno strokovno podporo. © 2025+ RLI d.o.o., Gregorčičeva 25, Nova Gorica • Vse pravice pridržane • [Pravno obvestilo](https://www.psihoterapijabozic.si/pravno-obvestilo "Pravno obvestilo"), [Splošni pogoji uporabe digitalnih vsebin](https://psihoterapijabozic.si/splosni-pogoji-uporabe-digitalnih-vsebin/) in [obvestilo o piškotkih](https://www.psihoterapijabozic.si/uporaba-piskotkov "Obvestilo o piškotkih") --- ### [Subscribe - uspešna prijava](https://psihoterapijabozic.si/subscribe-uspesna-prijava/) **Published:** February 2, 2026 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Obrazec za naročanje na najine e-novičke, take z Dušo. **Content:** ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/08/Psihoterapija-Nova-Gorica-subscribe.png "Psihoterapija Nova Gorica - subscribe") ## Pomembno! Še en korak do prejemanja zapisov Na tvoj e-mail sva poslala sporočilo za potrditev tvojega e-mail naslova. V njem z enim klikom potrdiš svoj email naslov za uspešno dokončanje prijave. Brez te potrditve namreč ne moreš biti prijavljen/a za prejmanje zapisov. V kolikor sporočila ne najdeš, prosimo preveri mapo z neželeno pošto ali promocijami ter nas dodaj med “stike”. Se beremo! Tina in Samo **Pravno obvestilo** • Zbrane e-naslove bova uporabila izključno za svoje potrebe in potrebe obveščanja naročnikov o najnovejših novicah, aktivnostih in drugih dogodkih ter vsebinah, ki so nama zanimive. • Zbranih e-naslovov ne bova posredovala tretjim osebam. • Iz seznama naročnikov se vedno lahko izpišete s klikom na povezavo, ki se nahaja v nogi na dnu vsake poslane e-novice. • Podrobneje si lahko splošne pogoje uporabe najine spletne strani preberete [tukaj](https://www.psihoterapijabozic.si/pravno-obvestilo). • Z vpisom e-naslova in s klikom na gumb “Da, se prijavljam!!” potrjujete, da ste seznanjeni s pogoji in se naročate na najine e-novice. --- ### [Pot Maternice](https://psihoterapijabozic.si/pot-maternice/) **Published:** August 16, 2024 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Pot Maternice je delavnica za ženske. Je intenzivno učenje in notranje delo ter koncentriran, aktiven in profesionalno voden umik v stik s sabo. **Content:** DELAVNICA ZA ŽENSKE # Pot Maternice ### Spust v skrivnost in resničnost Sebe. Izkušnja, v katero ženska vstopi s pogumnim da. Ti kot ženska. Telo kot portal. Krog kot podpora. ### 6 dni intenzivnega notranjega dela v dveh modulih • januar 2027, Nova Gorica • majhna skupina 10 žensk [VPIS 2027](#kako-se-prijavim) ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Bear-Quotes.png "Bear Quotes") ### Izjemna delavnica z izjemno učiteljico. Globoka, transformativna, očiščujoča in osvobajajoča. Za vsako žensko, ki želi živeti sebe. ### – Patricija ##### GLOBINSKA PSIHOLOGIJA, TELO IN MATERNIČNA ZAVEST ## Kaj je Pot Maternice Pot Maternice je intenzivna delavnica za ženske. Gre za v praksi preverjen, učinkovit preplet globinske psihologije, dela s telesom in učenja o maternični zavesti ter tvojega samoraziskovanja, energijskega dela in dela v skupini. Pot Maternice poteka v majhnem, zaupnem in strokovno vodenem ženskem Krogu. Nanjo skozi leta vstopajo ženske, ki veliko premišljujejo, čutijo, raziskujejo. Ljubijo ljudi in svet, tudi če jim ljubezen ni bila vedno vrnjena. Želijo si – in zmorejo – iti v globino Sebe, tudi ko to zahteva resno, fokusirano psihološko delo. In čeprav so vajene hoditi same, dobro vedo za moč ženskega tovarištva. Pot Maternice je bila prvič izvedena leta 2018. Januarju 2027 bomo v Krog sedle desetič. ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Bear-Quotes.png "Bear Quotes") ### Tinina delavnica je iniciacija v življenje odrasle ženske, ki je v globokem stiku s tem, kar je in s tem, kar čuti. Od tebe zahteva, da se soočiš s svojo senco, da sprejmeš popolno odgovornost za svoje življenje, kar sicer ni vedno ravno prijetno, prinaša pa darove prizemljenosti, povezanosti s sabo in ljudmi okoli sebe. V preteklosti sem obiskala par drugih ‘spiritualnih’ delavnic. Tinina je prva, ki so ji sledile vidne in otipljive spremembe v mojem realnem življenju. ### – Kaja ##### NA RAZPOTJIH, NA PREHODIH ## Za koga je Pot Maternice Na Pot Maternice prihajajo: - Ženske, ki jih pripelje bolečina. - Ženske s kilometrino notranjega dela, ki se v nekaterih delih življenja še vedno vrtijo v krogu. - Ženske, ki jih ne žene stiska, temveč želja po globljem spoznavanju in izkušanju Sebe. Iz pričevanj preteklih udeleženk vidim, da se za Pot Maternice odločijo, ko: - želijo drugačen odnos do moških, - jim je dovolj ponavljajočih se bojev v intimnosti in seksualnosti, - želijo zazdraviti prastaro bolečino izgube – družine, otroka, odnosa, sanj, - se jim zdi, da so izgubile stik s svojim telesom in ženskostjo, - se pretirano prilagajajo in izgubljajo v potrebah drugih, - nosijo občutek notranje praznine, ujetosti, neizživetega življenja, - imajo občutek, da izgubljajo smer v življenju – čeprav so jo imele, - čutijo hrepenenje po več živosti, več užitka in svobodnejšega izražanja Sebe. Nekatere imajo občutek, da so naredile že vse. Drugim se zdi, da niso storile še praktično nič. Skupno jim je, da nočejo zapustiti Sebe – in želijo najti pot naprej. Potem pridejo… *na Maternico*. #### Ekspanzija tvoje samosvojosti in radikalne ljubezni ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Pot-maternice-logo-deep-moon.png "Pot maternice - logo deep moon") ### Pot Maternice je alkimistično notranje potovanje sodobne Ženske, ki steče skozi tri korake​ ##### 01 PRIPRAVA ## Vstop v Krog Priprava je telesno in energijsko zahteven, očiščujoč del Poti Maternice. Namenjena je temu, da se mentalno, čustveno in telesno pripravimo na globlje notranje delo. Vzporedno se sidramo v ženski Krog. Spoznamo koncept maternične zavesti, ki nas spremlja skozi celoten proces. Posvetimo se energijskemu sidranju v telo in vzpostavljanju stika z Maternico. Tako pripravimo telo, psiho in Krog na Potovanje. ##### 02 POTOVANJE ## Transformacije vzorcev Potovanje je čustveno in mentalno intenziven, hkrati vsebinsko in doživljajsko izjemno bogat del Poti Maternice. Skozi premišljena, globinska soočenja raziskujemo osebno in kolektivno zgodbo sebe kot ženske, nas kot žensk. V ospredju so: - predniška linija žensk, - dinamike odnosov z moškimi, - dinamike odnosov z ženskami, - dinamike meja v odnosih. Skozi ta proces poglabljamo stik s sabo in razvijamo jasnejšo razmejenost do energije, potreb, čustev in vedenja drugih. ##### 03 ODPIRANJE ## Integracija v življenje Odpiranje je magičen, osvobajajoč in podporen del Poti Maternice. Tu se Krog sklene, delčki dobijo svoje mesto in tvoja izkušnja formo. Poglobimo stik z Maternico in se posvetimo integraciji spoznanega, izkušenega. Pozornost damo temu, kako bomo nova spoznanja, drugačne odzive in notranje premike utrjevale ter prenašale v sveto običajnost našega vsakdanjega življenje. To delo potrebuje svoj čas, da zaživi v nas tudi zunaj Kroga. Utrdi se globoko v našem telesu in psihi. *Potem pride čas za Kreacijo.* ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Bear-Quotes.png "Bear Quotes") ### Pot Maternice je čudovita delavnica, ki bo vsaki ženski, ki čuti, da mora nekaj narediti zase pomagala in ji omogočila, da se spremembe začnejo. Atmosfera na delavnici je super in jo še kar nekaj časa pogrešaš. Delavnica odkriva skrite in pozabljene ženske aspekte in te uči, kaj smo, in da smo lahko točno to, kar pač smo. ### – Izabela ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Bear-Quotes.png "Bear Quotes") ### Tinina delavnica je izjemna. Če čutiš, da ti nekaj manjka, ne veš točno kaj, a nič ni zares več barvito, igrivo in lahkotno? Potem ti iz srca povem, ne išči več drugod, začni tu. Prijavi se in dala si boš največje darilo. Ne bom olepševala, delo ni lahko – a je vredno. Brez zavestnega vložka spremembe ne bo. Potreben je pogum in močna želja po koraku naprej… a če tole bereš, si že pripravljena. ### – Katarina ##### NAČIN DELA ## Kako poteka delo? Pot Maternice je intenziv učenja in notranjega dela. Transformacija poteka skozi preplet: - učenja s področja globinske psihologije in maternične zavesti, - kontemplacije in samoraziskovanja, - dela s telesom in energijskih praks, - odprtega pogovora in skupinskega dela, - moči skupinskega polja, ki se razvije skozi zavestno ustvarjen, voden ženski Krog. #### Na voljo so mir, čas in prostor za raziskovanje tvojega odnosa do Sebe kot ženske in procese notranjega zdravljenja. Vse je usmerjeno k temu, da razvijaš globlji in potem še globlji stik s Sabo. S tem vedno bolj prihajaš do izraza taka, kot si, pristna. Postajaš še bolj vešča dela s svojo energijo in zavestjo. Skozi naše Kroge se iz tebe izmiva tisočletno občutenje nevrednosti, medtem ko si v celicah tvojega bitja aktiviraš svetlobni zapis Tebe: ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Bear-Quotes.png "Bear Quotes") #### *tvoje* hoje, #### *tvojega* glasu, #### *tvojih* pogledov, #### *tvoje* notranje avtoritete. Pridobljeno znanje, orodja in izkušnje ostanejo s tabo tudi po zaključku delavnice. Svoje življenje soustvarjaš naprej, zasidrana v potencialu polnosti Sebe. [VPIS 2027](#kako-se-prijavim) ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Bear-Quotes.png "Bear Quotes") ### Skupina je skrbno izbrana, zato se v njej zelo dobro počutiš. Slišana si, videna si… V praktičnem delu delavnice, skozi pogovore… se z drugimi poistovetiš in prideš do aha momentov. Dobili smo zelo dobre posnetke praks, ki jih lahko uporabljaš za stalno delo z maternično zavestjo – za boljši stik s sabo ter za podporo in delo doma v ključnih situacijah. ### – Branka ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Bear-Quotes.png "Bear Quotes") ### V trenutku, ko sem vstopila v Tinine prostore, sem v sebi začutila, da sem prišla domov. V prostoru je vel občutek miru in tisti občutek, ko se zares počutiš dobrodošla in sprejeta. In ta občutek se mi je skozi delavnice ne samo potrdil, ampak gradil in rastel. Tina ima tisto nekaj, kar je zame pri terapevtu zelo pomembno: drži prostor, ne sodi, empatično posluša, jasno se izraža in govori iz srca. Vse to je zame temelj na katerem lahko zaupam in se prepustim procesu. ### – Breda #### Pot Maternice prinaša evolucijo zavedanja Sebe *Povzeto po izkušnjah in refleksijah udeleženk Poti Maternice.* - Poglabljanje notranje stabilnosti in zaupanja Vase - Redefinicija odzivanja v odnosih - Prepoznavanje in razreševanje globoko zakoreninjenih psiholoških vzorcev - Suverenost v postavljanju osebnih meja - Utelešeno zavedanje Sebe, svojih potreb in svoje moči - Ustvarjalnost, onkraj dovoljenja Vse to so potenciali. In Pot Maternice je kot prst, iz katere rastejo naprej. Je blagoslov, ki ga številne od nas nikoli nismo prejele. Utiri nas v držo sprejemanja Sebe *no matter fucking what.* Da nam visceralno izkušnjo lastne vrednosti. ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Circle.jpeg "Circle") ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Moon-1.jpg "Pot Maternice - luna") ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Buquet.jpg "Pot Maternice - rože") ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Pot-Maternice-krog-luna-sopek-mobile.jpg "Pot Maternice - krog - luna - šopek - mobile") ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Pot-Maternice-krog-luna-sopek.png "Pot Maternice - krog - luna - šopek") ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Bear-Quotes.png "Bear Quotes") ### Delavnica na katero te tvoja Duša pokliče, ko si dovoliš slišati njen glas. Po tej delavnici se lahko zgodi, da se tvoje življenje obrne za 180 stopinj. Sama sem prišla k Tini, ker sem bila na robu izgorelosti, ko res nisem vedela več, kaj bi mi povrnilo tisto kreativno iskrico, ki je počasi ugašala pod težo vsakdanjika. Tina je brezkompromisno logična in hkrati mistična vodnica skozi labirinte notranjih potovanj, ki smo jih udeleženke imele na tej delavnici. Notranja potovanja so potovanja skozi lastne sence in samo skozi ta potovanja se lahko v celoti na novo začnemo odkrivati in poiščemo, kje gori naš ogenj in mu ne pustimo, da ugasne. Dodaten bonus Poti Maternice je, da na tej poti spoznaš čudovite ženske, s katerimi se na poseben način povežeš, ker te v popolnosti razumejo. ### – Monika ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Bear-Quotes.png "Bear Quotes") ### Tina je nežna, sočutna, empatična, divja in gurujka, v enem kosu:) Vodi te skozi proces ozaveščanja in transformacije tvoje ženske esence, tako nežno in lahkotno, da se na koncu prebudiš kot Trnuljčica, prerojena, močna in hkrati ženstvena, v svoji osveženi koži. Pot Maternice je iniciacija naše uspavane ženskosti, ki smo jo iz različnih razlogov izgubile. Je nazaj pridobljena moč, ki jo pogrešamo v katerem koli delu našega življenja: doma, v službi, v odnosih. ### – Klara ##### POT MATERNICE VODIM ## Tina Božič Sem univerzitetna diplomirana psihologinja (FF Ljubljana) ter individualna in skupinska psihodinamska psihoterapevtka (EAP). S psihologijo žensk se ukvarjam od študijskih let. Pri svojem delu prepletam tradicionalno psihoterapijo, energijsko psihologijo in delo z nevidno, spiritualno realnostjo. Delo z Maternico me je naučilo… ne ‘stika’ s sabo… ampak obstati v Sebi. Prenesti globino. Ostati Tam toliko časa, da iz Nje začneta prihajati in hrana in moč. Potem nahranim in opolnomočim sebe, najin odnos, družino, moj svet. *Pot* vedno je. [VEČ O TINI](http://www.psihoterapijabozic.si/o-tini) #### Kaj prejmeš na Poti Maternice ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Pot-maternice-logo-deep-moon.png "Pot maternice - logo deep moon") ### POGLOBLJENA IZKUŠNJA, PODPORA PRI INTEGRACIJI IN ORODJA, KI OSTANEJO S TABO ##### 01 IZKUŠNJA ## Šest dni poglobljenega notranjega dela Dva tridnevna modula, skupaj minimalno 50 ur neposrednega dela z mano, v majhni in stalni skupini največ desetih žensk. Delo se skozi oba modula gradi in poglablja ter vključuje učne vsebine, energijske prakse, delo s telesom, individualno notranje delo in skupinsko raziskovanje. Delo vodim Tina Božič. ##### 02 INTEGRACIJA ## Prenos izkušenj v življenje Med moduloma in po intenzivu se udeleženke po želji povežejo v manjše skupine in nadaljujejo notranje delo po mojih konkretnih navodilih, oblikovanih na podlagi izkušenj. Integracija je priložnost, ne obveznost. Marca se srečamo na zaključnem spletnem srečanju, kjer povežemo opravljeno delo in damo “final touch” za prihodnje samostojno delo. ##### 03 NADALJEVANJE ## Orodja in znanje, ki ostanejo s tabo Prejmeš zvočne posnetke ključnih učnih lekcij in zvočne posnetke izbranih energijskih praks ter PDF »Vodič za čas po delavnici«, ki je sestavljen za potrebe celotne skupine. K orodjem – gradivom, vsebinam in praksam – se vračaš tudi po zaključku intenziva. Udeleženke povedo, da jih uporabljajo še leta in so njihova podlaga za samostojno notranje delo. #### Termini in kotizacija ##### DVA TRIDNEVNA MODULA ## 8.–10. januar 2027 29.–31. januar 2027 Petek–nedelja, od 10. do 20. ure. Zasebna praksa Božič Gregorčičeva 25, Nova Gorica Zaključno spletno srečanje bo marca 2027, termin določimo v dogovoru s skupino. ##### KOTIZACIJA ZA CELOTEN PROGRAM ## 2.100 € Ob enkratnem plačilu: ## 1.950 € Prihranek 150 € Možnost plačila v šestih mesečnih obrokih po 350 €. Prvi obrok ob prijavi. Vse cene vključujejo 22 % DDV. #### Kako poteka prijava? Pot Maternice je proces psihološkega dela, za katerega se je smiselno odločiti intuitivno in hkrati premišljeno. S klikom na spodnji gumb boš lahko vpisala svoje podatke, potem pa boš prejela dokument “Skupni dogovor” z vsemi informacijami in pogoji sodelovanja ter povezavo do elektronske prijavnice. [VPIS 2027](#kako-se-prijavim) ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Bear-Quotes.png "Bear Quotes") ### Če želiš prebuditi to, kar v resnici si, je ta delavnica edina prava odločitev. Vsak vložek, tako časa kot denarja, se resnično bogato povrne v obliki energije, svetlobe, občutka sebe. ### – Martina ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Bear-Quotes.png "Bear Quotes") ### Delavnica Pot Maternice je ena boljših stvari v mojem življenju, z njo se je aktiviral proces, ki še traja in zaradi katerega bom živela bolj doživeto življenje. Tina je izjemna terapevtka, zelo dobro posluša, nikoli ne obsoja, hkrati pa vedno jasno odgovori na tvoja vprašanja, dvome… Na samih delavnicah vzpostavi spodbudno okolje – ves čas imaš občutek varnosti in sprejetosti; skozi zgodbe drugih spoznavaš sebe in odkrivaš že pozabljene dogodke, misli… Če te Pot maternice pokliče, sledi klicu in se mu prepusti. ### – Maja ##### VPIS ODPRT OD 12. OKTOBRA DO 4. NOVEMBRA 2026 ## Prejmi Skupni dogovor in prijavnico Vpiši svoje podatke in na e-naslov boš prejela *Skupni dogovor* z vsemi pomembnimi informacijami o delavnici ter povezavo do elektronske prijavnice. *Skupni dogovor* v miru preberi in presodi, ali je Pot Maternice prava zate. Če se odločiš za udeležbo, izpolni prijavnico. Šele z oddajo prijavnice se začne postopek vpisa. **Vpis je odprt od 12. oktobra do 4. novembra 2026.** Pri sprejemanju upoštevam vrstni red prejetih prijavnic. Skupino zaprem, ko se zapolni vseh 10 mest, tudi če je to pred iztekom roka. Strinjam se, da prejmem vse potrebne informacije o delavnici Pot Maternice na zgoraj zapisani email naslov PREJMI SKUPNI DOGOVOR Loading... #### Odlično! Obrazec oddan! Po elektronski pošti sem na tvoj e-mail poslala sporočilo v katerem so vsi nadaljnji napotki za prijavo na delavnico. Omenjeni email bi moral prispeti v tvoj inbox, včasih pa zaide tudi v promocije ali spam, tako da preveri tudi tam in me dodaj med "stike". Sva na vezi! Tina ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Bear-Quotes.png "Bear Quotes") ### Svojo notranjost doživljam v polnosti, ki je prej nisem poznala na takšen način. Aktivirala sem centre svoje notranje moči, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo. Šla sem skozi transformacijo, ki se je zgodila zelo hitro in je nisem pričakovala. Skupna pot in podpora skupine je neprecenljiva v tem procesu, saj je dogajanje zelo intenzivno, močno. Delavnico priporočam vsem ženskam, ki želijo živeti življenje kot kraljice in ne žrtve. Tukaj pridobiš jasna znanja in orodja za celo življenje, ki so v tej poplavi različnih informacij še kako pomembna. ### – R. ##### POGOSTA VPRAŠANJA ## Odgovori ##### Sem noseča - lahko pridem na delavnico? Želim ti absolutno čudovito nosečnost! Glede delavnice pa je tako, da tovrstno emocionalno-energijsko delo ni primerno v času nosečnosti, zato ga vedno prestavimo na kasnejši čas. Dobrodošla po nosečnosti, ko bo tudi tvoj malček že dovolj velik, da bo lahko nekaj dni v varstvu drugih. Srečno! 😉 ##### Bila sem operirana na rodilih - lahko pridem na delavnico? Tudi ko maternice ni več v fizični obliki, je po razumevanju, iz katerega izhaja to delo, njen energijski imprint še vedno prisoten v vibracijskem polju – ta ne izgine s fizično odstranitvijo. Za udeležbo na delavnici sta pomembni tvoja želja po notranjem delu in zadostna telesna kondicija. Če si bila operirana pred kratkim ali imaš še zdravstvene omejitve, se pred prijavo posvetuj s svojim zdravnikom. Toplo si dobrodošla. ##### Obstaja starostna omejitev za udeležbo? Spodnja starostna meja je polnoletnost, zgornje pa ni. Pomembna je le zadostna telesna kondicija za celodnevno delo. ##### Kaj ta delavnica ni? - Ni namenjena nosečnicam. - Ni namenjena reševanju akutnih kriznih situacij. - Ne vključuje golote ali dotikanja erogenih con. - Ni osredotočena na menstrualni cikel. - Ne vključuje dela s psihedeliki (*plant medicine*). - Ni psihoterapija po Zakonu o psihoterapevtski dejavnosti (ZPtD). - Ne nadomešča individualne ali skupinske psihoterapije. - Ne nadomešča medicinskega (npr. ginekološkega) zdravljenja. - Ni povezana z nobenim verskim, religioznim, izobraževalnim ali drugim formalnim ali neformalnim sistemom. ##### Je to znanstveno utemeljen način dela? Pot Maternice sodi v polje mističnega in transpersonalnega ženskega dela. Pri svojem delu prepletam psihološko znanje, izkušnje iz prakse, energijske prakse in simbolni jezik. Besede, kot so *duša, portal ali maternična zavest*, uporabljam za opis izkušenj, ki jih je včasih težko ubesediti. Ta delavnica ni znanstveno validirana metoda notranjega dela, temveč je način notranjega raziskovanja. Razvijam ga skozi leta študija in praktičnega dela. ##### Kako fizično poteka delo na delavnici? Delo poteka v prostorih naše Zasebne prakse Božič v Novi Gorici. Večinoma sedimo na tleh, na blazinah in s hrbtom ob steni. Na voljo so blazinice in odeje. Del procesa vključuje tudi telesno delo in gibanje. Vse praktične informacije pošljem 3-4 tedne pred prvim srečanjem. ##### Kako je s prenočiščem in prehrano? Prenočišča: na naših delavnicah se praviloma zberejo ženske iz vseh vetrov. Prenočišč na Goriškem, v stari Gorici in Brdih je na voljo dovolj in to si organizirate same. Iz izkušenj priporočam, da se ne vozite vsak dan domov, če vožnja v eno smer traja več kot pol ure. Delo je lahko naporno. Res je pomembno je, da imate med srečanji dovolj časa za vaš počitek. Hrana: Med delavnico poskrbim za prigrizke, sadje in pijačo. Za kosilo in večerjo poskrbite same in udeleženke se med odmorom za kosilo običajno skupaj odpravijo v katero od gostilnic, ki jih je v Novi Gorici in okolici dovolj. ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Bear-Quotes.png "Bear Quotes") ### Delavnica Pot Maternice je bila zame totalna revolucija. Vajena sem dela v duhovnih in terapevtskih skupinah, desetletja v več državah, a Tinina delavnica je presegla vsa moja pričakovanja in najbujnejšo domišljijo. Že dolgo sem v menopavzi, a še vedno sem potiho iskala neko manjkajočo kvintesenco, sveti Gral. Hvaležna sem svoji intuiciji, ki me je naposled privedla na to Pot, kjer se pravzaprav vse steka in pomirja v točko odrešitve, povratka k sebi. V mojem osebnem življenju se vse ponastavlja na neko novo osnovo, na nekaj veliko širšega in bolj resničnega. ### – Monika ## Še kakšno vprašanje? Piši mi. Dobiš me na: [**info@psihoterapijabozic.si**](mailto:%20info@psihoterapijabozic.si) ![](https://potmaternice.si/wp-content/uploads/2026/10/Bear-Quotes.png "Bear Quotes") ### Samo pridi. Z vsem, kar si in kar (še) nisi. ### – Stela --- ## Posts ### [Sinéad](https://psihoterapijabozic.si/sinead-oconnor-menopavza-in-dusevno-zdravje/) **Published:** June 3, 2026 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Menopavza in duševno zdravje sta tesno povezana. O čustvenih ranah, odvisnosti in obdobju po štiridesetem skozi zgodbo Sinéad O'Connor. **Content:** ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/06/annie-spratt-DpTFxXDqXf4-unsplash-1024x723.jpg "Sinéad Blog Psihoterapija Božič Nova Gorica")Ko sem si pred časom dala na Kindle izvod avtobiografije Sinéad O’Connor, *Rememberings*, po njenih lastnih besedah *»… the most important song I wrote,«* me je takoj na začetku presunila vsakdanjost, običajnost, s katero je Sinéad v prologu zapisala, da je praktično celo življenje, od 18. leta pa vse do sredine leta 2020, ko je imela nekje 53–54 let, neprestano kadila travo. Iz nekega razloga mi je to dalo misliti več o njenih neskončnih duševnih stiskah (ki so bile javnosti tako nesrečno izpostavljene) kot karkoli drugega, kar sem prej prebrala o njenem življenju in bojih. Sinéadina življenjska zgodba je, iskreno, srce parajoča. Žalostna je. Med branjem sem večkrat jokala. Brala sem zgodbo briljantne, duhovite ženske z živahnim značajem, izjemnim glasbenim darom in kalejdoskopsko dušo. Hkrati pa sem brala zgodba deklice, ki je bila hudo zlorabljena in je neizmerno trpela zaradi ravnanja lastne matere, s tem, da ji kasneje navigiranje po glasbeni industriji kot ženski umetnici pri lajšanju problemov ni res prav nič pomagalo. Po mojih izkušnjah le malo stvari tako detajlno poškoduje dekličin občutek lastne vrednosti kot prav čustveno nasilje in čustveno zanemarjanje, ki ga je doživljala s strani matere. Po opisanem krutem vedenju in dejanjih je bil vpliv njene matere očitno prav tak – nasilen, Sinéad pa žrtev zlorab – tistih, ki najbolj uničujejo self in dušo človeka, ker se zgodijo v odnosu navezanosti. Ob branju Sinéadine zgodbe sem razmišljala o očitnem dejstvu, ki pa ni tako očitno, ko imajo ljudje s tem problem. Namreč, kako je pravzaprav nemogoče predelati zlorabe iz otroštva, če je človek ves čas omamljen, čeprav je razlog za to neprestano omamljenost prav ta ista otroška zloraba. Nezavedno je strukturirano kot jezik; naše nezavedne vsebine se razkrivajo skozi besede, spodrsljaje, ponavljanja in načine pripovedovanja lastne zgodbe. To je neizbežno in ko govorimo, pravzaprav slikamo z besedami, pokrajine lastne psihe in vesolje lastne duše. Vtis o tem, da je bila Sinéad ujeta v staro bolečino skozi desetletja, se mi ni zgradil le zaradi opisanega uživanja drog kot očitne simptomatike, očitnega poizkusa samozdravljenja. Predvsem se mi je odtisnil zaradi načina, kako je o materi govorila še daleč v odraslosti … in kako je po tem, ko je iz Sinéad postala Shuhada, naenkrat povsem zanikala vpliv otroške zlorabe na svoje trpljenje. Med branjem sem razmišljala o tem, kako lahko obdobje perimenopavze in menopavze, torej po štiridesetem letu, zaradi neobvladljivih hormonskih sprememb močno okrepi nerazrešeno čustveno bolečino iz otroštva. Lahko bi rekla, *we all know that*. Ampak vem, da *we all don’t know that.* V družbi, ki se še vedno izogne holističnemu pogledu, je namreč poanta perimenopavze in menopavze v hormonih in hormonski nadomestni terapiji, mogoče v povečanem vnosu beljakovin, dodatkih in kvihtanju. Sinéad je bila stara 56 let, ko je zaključila svojo borbo, in zadnjih deset let ali približno toliko se je, po opisu sodeč, močno borila s svojimi demoni. Perimenopavza in menopavza sta realen izziv v ciklusu ženskega življenja. Sveži podatki za Anglijo in Wales – primerljivih slovenskih podatkov mi ni uspelo najti – kažejo najvišje tveganje za samomor prav v starostni skupini 45–54 let (Danechi, 2026).[1](#e9686505-de59-4c24-98ce-8666184c502a) Obdobje po štiridesetem letu je lahko za ženske zelo težko, in iz let dela na sebi in izkušenj z ženskami sem prepričana, da nerazrešena bolečina iz otroštva, ki se ji je uspelo pretihotapiti globoko v sredino našega življenja, tega prav nič ne olajša. Obsesivna uporaba česarkoli, bodisi trave, nikotina, večernega kozarčka alkohola ali dveh in ostalega, za pomirjanje in lajšanje bolečine, je garancija za začaran krog ne-zdravljenja. To je senca Ouroborosa, kače, ki žre lasten rep in pri tem povzroča škodo. [Čeprav vem, kako se zgodi odvisnost in kako se da priti iz nje](https://psihoterapijabozic.si/pariz-nobelovci-in-zadnji-kozarec-vina/) – ali pač ne, se ob branju in poslušanju takih in podobnih zgodb vseeno vsakič znova sprašujem, kako je mogoče, da ljudje v sodobni družbi – preplavljeni z informacijami, inteligentni in iznajdljivi – pa vendar ne razumejo, da ran ne zdraviš tako, da jih omrtvičiš. Kako? Kako je to sploh mogoče? Omrtvičenje doživete resničnosti nikoli ni pot. Nikoli ne bo. Tako preprosto je to. Včasih se zgodi, da imamo take ljudi okoli sebe. Da nam je življenje namenilo, da je to del naše izkušnje. Ena izmed stvari, ki jih v takih primerih pogosto težko razumemo je, da kadar ljudje okoli nas kakorkoli omrtvičujejo svojo resničnost, si ni modro domišljati, da nas čutijo ali razumejo. Ker nas ne. Tehnično gledano to namreč ni mogoče. Do kvalitativno pomembne mere so biokemično in psihologično ujeti vase – in bolj ko nekaj uporabljajo ali bolj ko so zatopljeni v svojo obsedenost – kakršnakoli že je, manj lahko čutijo sebe, manj se vidijo in se poznajo sebe. In enako, ali še bolj, to velja za čutenje, videnje in poznavanje drugih. Kognitivno razumevanje pozicije drugega, čustveno razumevanje pozicije drugega, vzročno-posledično sklepanje, sočutje – vsega tega in še marsičesa ni online. Online je obsedenost, offline vse ostalo. Ljudje, ki imajo svoje odvisniške okupacije, po mojih izkušnjah ne razmšljajo ravno veliko o drugih. Če pa, imajo fantazije namesto resničnih, odprtih odnosov, ki se gradijo skozi pogovor, predelavo konfliktov, skupaj preživeti čas, bližino. Na razvoj naših življenj vplivajo različne sile. Genetika, okolje; usoda, karmična pot, življenjski namen; moč izbire in lastne volje… kakorkoli temu rečemo, vse to niso zanemarljive reči. V biti je naše življenje skrivnost… in toliko stvari je, ki jih sama ne razumem in jih niti ne poskušam razumeti. Pa vendar se včasih sprašujem, kako bi bilo, če bi v tej družbi že od samega začetka vsi jasno vedeli in se učili, da je moralno-etični imperativ, da se moramo ljudje naučiti ljubiti sebe in druge, namesto da se omrtvičujejo – sebe in svoje odnose. Včasih sedim na svoji meditacijski blazinici iz pire in ne meditiram, ampak samo gledam oblake in razmišljam, kako bi bilo živeti na tem planetu, če ne bi bilo iluzije, da notranji mir prihaja od koderkoli drugje kot iz globoke povezanosti z lastno globino in z mrežo Življenja, katere del smo vsi? Ljubiti sebe. Ljubiti tudi vse svoje senčne dele. Vedno se boriti samo za resnično, in držati se stran od iluzornih svetov, v katere je še vedno ujetih toliko ljudi. Življenje je predragoceno, da bi ga zapravljali za iluzije – svoje, ali tiste od drugih. 🤍 ###### \* [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, mama, poročena je s Samotom, s katerim si delita starševstvo, ljubezen in psihoterapevtsko prakso. Pri svojem delu uporablja celovit in intuitiven pristop, ki zajema telesni, čustven, mentalni in spiritualni vidik ženskega bivanja. Prepleta pristope psihodinamske psihoterapije, energijske psihologije in dela s spiritualno realnostjo. Poleg [individualnega dela z ženskami](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske in [vse se začnejo s prvo](http://www.potmaternice.si/). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/Pot-Maternice-1_2024-WP-blog-oglas-final.jpg "Pot Maternice 1_2024 WP blog oglas - final")](https://www.potmaternice.si)1. Danechi, S. (2026). *Suicide statistics*. House of Commons Library Research Briefing. [↩︎](#e9686505-de59-4c24-98ce-8666184c502a-link) **Categories:** Knjižna polica!, Pot Maternice **Tags:** #ženske --- ### [»So long, London …« ali kako sem z EFT predelala njeno smrt](https://psihoterapijabozic.si/travma-eft-tapkanje-psihoterapija/) **Published:** July 13, 2017 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** O izgubi, ki me je globoko zaznamovala, in o tem, kako mi je EFT tapkanje pomagalo predelati bolečo izkušnjo. Osebna zgodba o travmi, žalovanju in slovesu. **Content:** ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-40.jpeg "London")## London, 2016 Presedam se na neudobnem, trdem stolu. Močno me zebe. Obute imam volnene žabe, termo štumfe in visoke podložene škornje. Volnena obleka, dvojni rokavi, volnena ruta. Nič od tega ne pomaga. Konec zime je, a mraz v Londonu je… značilen. Surov. Vlažen in oster, da ti pride do kosti. Prostor, v katerem delamo, je velik studio z visokimi stenami in ogromnimi okni. Predstavljam si, da je bil včasih tovarna. Slabo je segret. S stropa visijo konstrukcije z odskimi lučmi, kabli, sistem za ozvočenje. Poleg mene sedi Mariam. Drži me za roko in pozorno čaka. Črne oči, črni gosti lasje, tesno speti nazaj, lepa. Deluje Indijka. Prvič sva spregovorili pred nekaj več kot pol ure. Na delavnici je na vrsti vaja – v parih. Izbrali smo si partnerja.Ko so vsi ljudje neznanci, gre izbira običajno po principu najbližjega. Tokrat sva to midve. Dogovoriva se, da bom v prvi rundi terapevtka jaz, Mariam bo klientka. V vaji načrtno delamo s travmatskim dogodkom. Smo na delavnici iz EFT-ja ali Emotional Freedom Technique. Po domače temu rečemo “tapkanje”, tehnično bolj pravilno je “akupresura za čustva”. EFT je razširjena med ljudmi kot tehnika za sampomoč. V psihoterapiji pa se jo da uporabljati veliko bolj kompleksno. EFT je znanstveno[1](#971a2f6e-8b79-4a53-9b83-d589ba39d882) najbolj podprta tehnika energijske psihologije. ## Začnimo Po 40 minutah vsi v skupini obrnemo vloge. Sedaj sem jaz klientka in Mariam je terapevtka. “Torej, čemu se želiš posvetiti?” me vpraša. Nekaj časa pomolčim. Presedem se na neudobnem, trdem stolu. Notranje preverjam, kakšen občutek imam ob njej. Vprašam se, ji v občutku zaupam? In potem: sem danes v dobri koži, da tvegam pretapkati prav z njo, kar imam v mislih kot moj boleč dogodek? Mirno me drži za roko in pozorno čaka. “Ja, vem,” rečem. V trebuhu čutim, da sem OK z izbiro. Vpraša: “Že imaš naslov ‘*filma*‘?” *Film* je preprosta tehnika, s katero najprej varno mentalno oddaljimo travmatski dogodek. S tem pomembno zmanjšamo verjetnost, da bi premočna čustva, povezana z dogodkom, lahko začela “uhajati” iz kaotičnega spominskega klobčiča, povezanega s travmo. Na tak način zaščitimo psiho. Delo je neinvazivno in nima praktično nobenih tveganj za disociativna stanja, kot npr. EMDR. To je v mojih očeh ena največjih prednosti EFT. Zato se ga tudi učim na tej delavnici…. Imam dogodek. In sem pripravljena. Začnem: “Film je, *Moja prijateljica L in* ….” Soba je prepolna glasov, na delavnici nas je verjetno 20, 25 in moj glas se izgublja… Mariam se skloni bližje: “Kako si rekla? Nisem te slišala…” Živčna sem. Rečem: “*L. in njena smrt*.” ## **L. in njena smrt** Čez nekaj več kot 30 minut iz ozadja bežno slišim Sue. Sue vodi trening, skupaj z Emmo. Sta verjetno eni bolj izkušenih učiteljic EFT v Veliki Britaniji. Na seminar sem prišla, ker sem že leta iskala način za aktivno procesiranje travm, s katero bi lahko pomagala povsem varno in čustveno in mentalno in somatsko razbremeniti človeka nasičenosti z vsiljivkami, čustvenimi preplavljanji in somatskim nemirom, ki tako pogosto spremlja nepredelane travme. Hkrati si nisem želela poglabljati npr. EMDR-ja, ki sem ga spoznala že leta prej, ampak ker meni osebno ni bil prav nič všeč ga nisem poglabljala. Ko sem videla posnetek ene od njiju, kako je pomagal žensk “procesirati” travmatski dogodek, sem tako bookirala seminar in karto za London. Sue je tista, ki v tej vaji pazi na čas in slišim samo, “naj v 10 minutah zaključimo.” Moje telo se stresa. *Ne* od mraza. Z Mariam še vedno delava. Še vedno pripovedujem “film”. Ko sem začela, se je zdelo, da se vsega spomnim povsem natančno. Kje sem bila, kako sem sedela, kakšna je bila svetloba, kdo me je klical, kaj je bilo povedano, kako sem to slišala. Potem sem začela čutit prsni koš in žalost, ki je naraščala v mojem prsnem košu in začela bruhati iz mene, kot podzemna voda iz požiralnika. Mariam me tapka, ko iz mene prihaja žalost, in naenkrat sem polna misli, za katere nisem niti vedela, da jih sploh nosim v sebi, da sem jih kadarkoli takrat sploh imela. Dejstvo je, da je bila zame informacija, da je L. umrla, popoln šok. Niti v sanjah nisem pričakovala, da bo kaj takega naredila. Novica o njeni smrti je zarezala tako na hitro in tako globoko, da se je moja psiha zaščitila in dobesedno odklopila en cel delček mojega zavedanja glede situacije. > Vsa čustva, ki so bila takrat potisnjena na stran, so sedaj prihajala na plano. Skozi jok, skoz tresenje. Vsa ta leta so bili ti ostanki shranjeni v nezavednem, ali – kot rečemo v energijski psihologiji – v polju subtilne energije, na nivojih zunaj dosega zavesti. *Moje telo vsekakor ni pozabilo ničesar.* Čeprav sem povsem pozabila misli in občutke, moje telo očitno ni pozabilo ničesar. Vse je shranilo, tako kot vedno shrani, pri nas vseh. Če kdo, potem telo ve. Telo je naš ultimativni zaveznik, in nepredelana travma vedno pusti sledi na telesu… potem pa še po vsem našem življenju. Tresenje mojega telesa, ki ni bilo od mraza, je bilo dejansko posledica *releasa –* sprostitve gmot energije, ki so se zadrževala v mojem fizičnem, čustvenem in mentalnem telesu. Medtem Mariam vztrajno tapka naprej. Vsak košček spomina, ki me čustveno preplavi, enostavno in varno odtapka. Noge se mi tresejo, ko hkrati čutim mehke valove stisnjene, skompresirane energije, ki sem jo vsa ta leta zadrževala v sebi. Preplavlja mi noge, roke. Občutek je, da se iz mojega jedra vali sled vseh tistih čustev, misli… vse tiste bolečine. ## **“Vsa tista bolečina….”** Mariam tapka, govori in jaz ponavljam za njo: “*Even though it was too late and I could do nothing anymore, I deeply love and accept myself..*.” “Čeprav se nisem mogla posloviti od nje in je bilo za vse prepozno, popolnoma ljubim in sprejemam sama sebe …” “Čeprav je sedaj za vse prepozno… in je sedaj vsega konec, hkrati izbiram, da kljub temu ljubim in spoštujem sama sebe…” “Ta bolečina…” “Ta žalost…” Krivda, praznina, nemoč, spet krivda…. šok novice,… ki je ostal v mojem telesu…. Skozi telo odteka travma trenutka, ko sem izvedela, da je ni več in da je nikoli več ne bo. Medtem ko tapkava, je vse skupaj kaotično, turbulentno, močno, mučno. Izgubim občutek za čas. Potopljena sem v občutke in misli, ki se stekajo skozi moj um, skozi telo…. povsem sem potopljena v trenutek. ## Preveč boleči dogodki iz preteklosti ali kaj je travma Izguba je lahko velika travma. In žalovanje, ki sledi izgubi, je lahko težak in naporen proces. Šok, ki se zgodi ob izgubi, sproža stotine kemičnih reakcij v našem telesu, da niti ne omenjamo čustvenih in drugih posledic. > “Travma je kot magnet ali črna luknja, ki nas vleče vase.” > **– Jasmin Lee Cori, v knjigi *Healing From Trauma* (2008)**[](https://amzn.to/3x8rb0a) Na kratko povedano, travmatski dogodki so: 1. Enkratni ali večkratni dogodki, ki so za naše telo, psiho in dušo “preveč”. 2. V času, ko se travma zgodi, je absolutno presežena naša sposobnost zavestnega odziva na situacijo. 3. Poruši se ravnovesje na telesnem, čustvenem, mentalnem in spiritualnem nivoju. > Če se ravnovesje ne obnovi več na stanje pred dogodkom, potem taki dogodki daljnosežno vplivajo na naše celostno počutje in kvaliteto našega življenja. Pod travme spadajo: - različne nesreče, - izgube na katerem koli področju v življenju, - kronične, terminalne bolezni, - operacije, vključno s težkimi porodi, - zlorabe vseh vrst, napadi, - nasilje, vključno s samopoškodovanjem, - kolektivne travme (naravne nesreče, vojna) > Učinek travme si lahko predstavljamo kot šarpnel, ki se razleti v tkivu na nešteto majhnih kroglic. > > Te kroglice potem ostanejo v tkivu in povzročajo neznosne bolečine. Zaradi šoka in moči dogodka, ga ne moremo predelati zavestno, zato se ostanki dobesedno razpršijo po našem notranjem prostoru in se odcepijo od zavedanja. Delo na energijskem izvoru v psihoterapiji je pobiranje kroglic iz psihičnega tkiva. Pri mojem delu z ženskami za ta namen uporabljam EFT in [Dynamic Energetic Healing®](https://psihoterapijabozic.si/zgodba-o-dynamic-energetic-healingu/ "Dynamic Energetic Healinga®")[,](https://www.psihoterapijabozic.si/#!Zgodba-o-Dynamic-Energetic-Healingu%C2%AE/c21u8/55c8b4d30cf2b432d2476ed3) ki že sam po sebi vsebuje možnosti za različne načine procesiranja travmatskih ostankov. Vedno pa je ostaja osnova varen in zaupen odnos med mano in žensko, ki potrebuje pomoč. Brez zaupnega odnosa se niti slučajno ne lotimo tega dela, podobno kot se procesiranja bolečih dogodkov iz preteklosti ne lotimo, ko ženska še ni povsem udobna s tem, da zna [sama regulirati](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/) telo oz. aktivacijo živčnega sistema. Procesiranje določenih oblik travm je lahko relativno nezahtevno, medtem ko so predvsem ponavljajoči se boleči dogodki, ki so nastali v odnosih navezanosti in odvisnosti, bolj zahtevni za predelabo, delo je bolj kompleksno in nepredvidljivo, tako za človeka, ki potrebuje pomoč, kot tudi zame kot psihoterapevtko. Obstajajo pa znani “do and don’ts” in čeprav je procesiranje bolečih izkušenj iz preteklosti lahko zelo pomemben del psihoterapije, niti slučajno ni nujno bistvo procesa ali pa vse, kar se v psihoterapiji “dela”. Dejstvo pa je, da nepredelani boleči dogodki običajno pustijo sledi. Tako kot sem opisala zgoraj, kako so med tapkanjev Londonu iz mene začela vreti čustva in misli, ki so spremljala boleč dogodek, ki sva ga procesirali z Mariam? > Na podoben način vsi preveč boleči dogodki potonejo stran od zavesti in čakajo pod površjem, medtem ko čakajo, pa premikajo psiho in telo, nezavedno in na različne načine. Pustijo Odtise – na telesu, umu, duši. To so “šarpnelski delčki”, torej kroglice, ki ostanejo v psihičnem tkivu in v telesu, in ki nezavedno vplivajo na to, kako oblikujemo realnost od posameznih takih dogodkov naprej. Poanta je, da človek velikokrat sploh ne pozna razsežnosti učinka. Pogosto pa se kažejo skozi določena čustvena stanja in vedenja. Ta običajno opazujemo na spektru, od šibkih do srednje močnih do zelo močnih. Poglejmo si jih spodaj. ## Najpogostejši psihološki in vedenjski znaki travme Vedenjsko se travma lahko kaže skozi: - vznemirjenost, - razdražljivost, - sovražnost, - napetost, - samouničevanlna vedenja, - izogibanje ljudjem, socialni umik, - izgubo zanimanja za prijetne stvari, - nespečnost, nočne more…. Psihološko se kaže skozi: - intruzivne ali vsiljive slike - čustveni spomini na dogodek, ki je lahko povsem telesni (flashback), - strah, - anksioznost, - sumničavost in nezaupanje do ljudi, - občutke krivde, - osamljenosti, - močna negativna prepričanja o sebi in svetu…. Če pogledamo vse te simptome, vidimo, da jih dosti spada v kategorije, ki jih je danes v medicinski paradigmi opisujejo skozi diagnoze anksioznih in depresivnih motenj. Vprašanje je, koliko moderne “psihopatološke” simptomatike bi ljudje sploh imeli, če bi rastli v odnosih, kjer bi prevladovalo spoštovanje, ljubezen, nekaj osnovne empatije in sočutja ter čustvene podpore. Po moje praktično nobenih, z izjemo nizkega procenta, ki je psihogenetsko predeterminiran. Posledic travm se v zadnjih letih bolj zavedamo, vendar pa mislim, da se še vedno daje pozornost na napačen konec problema v smislu, da se premalo poveže travmo s problematičnostjo odnosov, v katerih se konstantno dogajajo nasilje in psihološke manipulacije. Iz izkušenj vemo, da se je iz takih odnosov zelo težko izviti, ker je tudi dojemljivost za take odnose pogojena z zgodnjim razvojem, torej s tem, kako smo bili vzgojeni v družini in kakšne dogodke smo dali “skozi” že v mladih letih. Dokler teh vidikov ne ozavestimo, nas to nas dojemljive za boleče dogodke v odnosih tudi kasneje v življenju, > Opazovanje v psihoterapevtskem procesu pokaže, da lahko veliko težav, ki jih imajo ljudje na spektru anksioznih in depresivnih stisk, pripišemo neozaveščenim in nezdravljenim posledicam travmatskih dogodkov. Dejstvo je, da je učinek prebolečih dogodkov pri različnih ljudjeh vedno različen. Sledi travme so lahko zelo vidne, lahko pa so zelo skrite. Pri nekaterih delujejo zelo pogubno, pri drugih destruktivnega učinka praktično ni. Negativni efekt travme je vedno odvisen od več faktorjev. Od starosti osebe, ki je utrpela travmo, in spleta drugih okoliščin, predvsem tega ali je bil vir travme za nas nekdo, ki smo ga poznali, še posebej nekdo, ki smo ga imeli radi in mu zaupali. Najtežje kombinacije so travme znotraj odnosov navezanosti. Ko so se težki dogodki ponavljali znotraj bližnjih odnosov, doživimo globoko izdajo ljubezni in tak tip travme pusti najgloblje posledice, ne samo na občutku varnosti in zaupanja, ampak tudi na strukturi naše psihe, predvsem v tem, kako občutimo sebe in druge, kako si predstavljamo sebe in druge, kako se lahko prilagajamo na realnost odnosov in kakšne notranje mehanizme uporabljamo za to, da ohranjamo občutek sebe v dinamiki odnosov. > Najtežje posledice bolečih dogodkov so nedvomno takrat, kadar je povzročitelj travme starš ali nekdo, na katerega je otrok navezan oziroma od njega kakorkoli odvisen, hkrati pa s strani drugih oseb, od katerih je odvisen, ni zaščiten in čustveno podprt. Nasilje in zlorabe v odnosih – “human made trauma” – tudi sicer poškodujejo bolj kot neosebne travme. Recimo, zelo nizek odstotek ljudi, ki so doživeli naravno katastrofo (manj kot 5%), razvije dolgotrajne simptome post travmatske stresne motnje (cPTSD), medtem cPTSD to razvije več kot 50% ljudi, ki so bili spolno zlorabljeni, ujeti ali mučeni. ## **To bi danes naredila** drugače Kar se mene tiče, me pogled nazaj na doživet šok ob izgubi L., na tok dogodkov po njenem nepričakovanem odhodu, žalovanje in mučne sledi, še vedno navdaja z mešanimi občutki. Na delavnici v Londonu sem bila nekaj let po njeni smrti. Ko gledam za nazaj, vem, kako se mi je življenje po njeni smrti spremenilo. In ne morem da ne bi pomislila: *Koliko je bilo odločitev in dejanj, ki so bili morda povezani s skritim učinkom te travme ob njenem nasilnem odhodu? Koliko sledi je nepredelana sled izgube pustila v mojem življenju? In se tega sploh nisem zavedala? Katere odločitve sem sprejela – in bi jih lahko drugače, ko na mojo percepcijo in razmišljanje ne bi vplivali subtilni učinki tistega šoka?* Iskreno, ne vem. Vse kar mi ostaja, mnogo let kasneje je, da še vedno verjamem, da so stvari v življenju natančno take kot morajo biti. Skozi življenje sem se naučila, da lahko dokaj mirno hodim s precej odprtimi vprašanji. Zaupam v nevidni kozmični red. Zaupam v to, da je znotraj vsega Ljubezen in da je poanta življenja Svetloba. V tem smislu vem, da se je njena smrt in vse, kar je prinesla, zgodila, ker se je morala, in da je vse z njo in vsemi, ki smo bili povezani z njo, bilo kot je pač bilo. Navzlic vsemu obžalovanju in bolečini, potezam, ki sem jih naredila – ni moglo biti drugače. Hkrati pa vem nekaj. > Z vsemi izkušnjami in znanjem, ki ga imam danes o travmi, ne bi nikoli več čakala toliko let, da bi predelala tako boleč dogodek. Res ne. Takrat vsega tega nisem vedla, in sem čakala – da bo minilo. *Pa ni.* Zato danes vem, da bi ravnala drugače. Šla bi do osebe, ki ji zaupam ali bi jih lahko zaupala, povedala bi, da imam boleč dogodek iz preteklosti in prosila bi, da skupaj narediva nekaj na tem. Izbrala bi odgovorno in informirano, način, ki mi ustreza. Nikoli ne bi šla predelovat bolečega dogodka v okolja ali okoliščine, kjer se ne počutim povsem varno, naprimer. Ne bi uporabljala tehnik ali metod, ki se jih bojim ali po katerih se počutim bistveno slabše. Ker vem, kakšno zgodbo imam za sabo in sem strokovno izobražena, mi to ne bi bilo težko, če pa tega ne bi imela, bi izbrala osebo, za katero in moja zdrava pamet in intuicija pravita, da je morda vredna zaupanja. Čakala pa ne bi več. In tega ne bi priporočala nikomur. Travma je del življenja, preboleči dogodki so del življenja. Ni treba, da je to tabu. Zato če bi se v tvojem življenju kadar koli zgodili težki dogodki, ki bi te pretresli in po katerih bi čutila, da nisi več “ista” kot si bila? Ne čakat. > Nasvet psihoterapevtke: Poišči pomoč, takoj. In če travma nekomu, ki ga poznaš in imaš rad, vztrajaj, da si poišče pomoč. Čimprej. Nikoli ne moremo vedeti, kako bo določena travma oziroma zaporedje travm daljnosežno vplivalo na posameznika. Ne moremo predvideti, kako se bodo obnašali koščki šarpnela in kaj vse bodo poškodovali. Hkrati ne vemo, na kakšno podlago travme padejo. Včasih je lahko en boleč dogodek pika na i za nekoga. Še posebej, kadar smo iz otroštva ven ranjeni in zato pogosto bistveno bolj psihično ranljivi, so lahko občutek lastne vrednosti, sposobnost zaupanja v druge ljudi in vera vase celoživljenjski projekt. Tako kot so nezdravljene telesne poškodbe po hudih nesrečah lahko usodne, so tudi nezdravljenje psihične travme lahko usodne in pripeljejo do bolezni, hudih psihičnih težav, samopoškodujočih vedenj, umorov in samomorov. Tega ne pišem zato, da bi sebe in tebe strašila, ampak samo zato, da se vsi zavedamo razsežnosti problema, ki lahko nastane. Slovenska družba je nagnjena k zanikanju problemov in iz let dela v psihoterapevtski sobi vem, do kakšne mere so ljudje sposobni zanikati čustvene realnosti sebe in drugih. Bodimo samo pozorni in zavestni tega, kolikor se človeško da. ## **Morda se splača zaupati**? Tistega ledenega marca je bilo srečanje z Mariam ne samo presenetljiva izkušnja notranjega zdravljenja, ampak celokupna tombola. Ko sva šli med pavzo na seminarju na kosilo, se je namreč izkazalo, da ni samo zelo prijazna in topla, ampak da je svetovalka za delo s travmami v NHS-u, mreži javnega zdravstva v Veliki Britaniji. > Medtem, ko sva čakali na hrano, sem pomislila na to, kako sem prisluškovala moji intuiciji, preden sva se lotili dela. Spomnila sem se, kako sem notranje preverjala, *bi ji zaupala ali ne?* Za delavnice, na katerih se učimo psihoterapevti, so sicer to dokaj običajne okoliščine. Nekaj izveš o metodi, potem pa prej ali slej začneš vaditi z ljudmi, ki jih tipično ne poznaš, sploh pa ne v tujini. Z več vidikov gre za precej umetno situacijo, vendar izhajamo iz predpostavke, da smo psihoterapevti izurjeni v delu na sebi, da imamo za sabo že izkušnje s poglobljenim notranjim procesom ter razvito sposobnost samoregulacije in integracije, čustveno in mentalno fleksibilnost, ki nam omogoča prilagajanje takšnim učnim situacijam. > V realni psihoterapiji je drugače. Procesi le redko, recimo pri enkratnih travmatskih dogodkih, potekajo tako hitro, povsem gladko ali čisto enostavno, kot je opisano v tem članku. Ostaja pa skupni imenovalec obeh situacij – opisanega Londonskega treninga in dejanske psihoterapije. Recimo, uporaba intuicije in zdrave pameti, ko izbiramo, komu bomo zaupali svoje boleče dogodke. Pa neizbežnost poguma za soočanje s svojimi zmaji iz preteklosti in pogum za odločitev, da vzamemo stvari v svoje roke in tvegamo. > Predvsem pa bi rada rekla, da se je potrebno zavedati, da je psihoterapija travme vedno vezana na **zaupanje.** Zdravljenje travm, predvsem tistih, ki so nastali v odnosih navezanosti in v zgodnjih letih, je prav zato tudi težko in se ljudje težko odločimo zanje. Tovrstne travme namreč po definiciji načnejo, včasih pa skoraj do konca uničijo naše zaupanje vase, v Dobro in v druge ljudi. Zato se moramo včasih res močno, zelo močno potruditi, da zaslišimo glas v sebi, ki pravi, da je morda navzlic vsemu težkemu še vedno vredno tvegati in zaupati, se potruditi in stopiti na pot notranjega celjenja – ali preprosto nadaljevati z njim, če smo zaradi strahu in nezaupanja in slabih izkušenj z iskanjem pomoči v preteklosti z njim prekinili. To včasih res ni lahko, je pa možno. In res vredno. Z ljubeznijo, pazite nase in na vse, ki jih imate radi, Tina🤍 --- ## Razjasnimo skupaj ### Kaj je EFT (Emotional Freedom Technique)? EFT je metoda, ki združuje nežno tapkanje po določenih točkah na telesu z usmerjeno pozornostjo na notranje doživljanje. Njen namen ni odstraniti čustev, temveč ustvariti dovolj varnosti, da jih lahko sploh začnemo čutiti. ### Zakaj EFT pri žalovanju ni “rešitev”? Pri žalovanju EFT ne odpravlja bolečine izgube. Deluje kot opora, ki pomaga, da telo ob močnih čustvih ne otrpne ali se zapre. ### Kaj EFT omogoča v procesu žalovanja? Omogoča, da bolečina ostane prisotna, ne da bi nas preplavila. S tem podpira postopen, telesno vzdržen stik z izgubo. --- #### **Koristno!** ##### Travma spremeni fiziologijo telesa; spremeni delovanje živčnega sistema. Pušča posledice na vseh področjih življenja. Osvobajanje energijskih sledi travme in vzorcev zadrževanja čustvene energije v telesu je ena od ključnih nalog okrevanja po travmah. Travmo je smiselno zdraviti. Poznamo veliko učinkovitih načinov dela z njenimi posledicami, zdravljenje pa običajno ni enkraten dogodek, ampak notranje potovanje. S tem, ko predelamo travme, velikokrat upadejo in povsem izginejo težave, ki so ljudi mučile leta in leta. Delo izpeljemo relativno neboleče, varno, zanesljivo. Vedno pa je pomembno, da imamo s terapevtom vzpostavljen zaupen odnos, v katerem se počutimo predvsem varne. To včasih ni lahko. Vendar pa izkušnja kaže, da je telesu, umu in duši potrebno aktivno pomagati, da pridobi nazaj svoje naravno ravnovesje in s tem celostno dobro počutje. Ko govorimo o zdravljenju travm, čas ni zdravilo ali zaveznik. Posledice nepredelanih travmatskih dogodkov so daljnosežne, pomembno lahko načnejo sposobnost soočanja z vsakdanjim življenjem, zato je na njih potrebno delati usmerjeno in strokovno. ###### \* [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg [individualnega dela z ženskami](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske; [vse se začnejo s prvo](http://www.potmaternice.si/). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/Pot-Maternice-1_2024-WP-blog-oglas-final.jpg "Pot Maternice 1_2024 WP blog oglas - final")](https://www.potmaternice.si/)1. Raziskave energijske psihologije v zadnjih letih hitro rastejo, še posebej za EFT (tapkanje), kjer novejši pregledi in meta-analize (tudi iz 2025) kažejo, da lahko pomaga pri zmanjšanju stresa, anksioznosti, depresije in simptomov PTSD, v nekaterih primerih tudi z merljivimi fiziološkimi spremembami (npr. kortizol); hkrati se EFT vse pogosteje uporablja tudi v medicinskih kontekstih (npr. pri kroničnih boleznih ali raku) in v različnih državah po svetu, kar kaže na širšo praktično uporabo, vendar so študije precej različne po kakovosti in metodah, zato so rezultati obetavni, a jih je smiselno razumeti z nekaj previdnosti. *Viri: Hux & Freedom (2025); Church et al. (2012); Clond (2016); Sebastian & Nelms (2017); Church et al. (2018); Stapleton et al. (2023).* [↩︎](#971a2f6e-8b79-4a53-9b83-d589ba39d882-link) **Categories:** *, Psihoterapija in celostno zdravje, Zgodbe **Tags:** #delostraumo, #EFT, #psihoterapija, #tapkanje, #žalovanje --- ### [Moški in psihoterapija: strategija za zmago na dolgi rok](https://psihoterapijabozic.si/moski-in-psihoterapija/) **Published:** September 1, 2023 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Iz kaosa frustracije in negativizma vodijo trije koraki. Eden je, da si poiščeš podporo. In ne, to ni kapitulacija - je strategija za zmago, na dolgi rok. **Content:** Pred kratkim sem imel pogovor s prijateljem. Kar nekaj časa je preteklo od najinega zadnjega pogovora, še dlje od najinega zadnjega srečanja in v zadnjem času sva nekako izgubila stik. Po kratki uvodni izmenjavi raznoraznih novic me je seznanil z glavno. Klasika, težave v odnosu. Nič kaj enostavna stvar. Čutim, da mu je težko. Zanimajo me podrobnosti in ga še malo sprašujem, čez nekaj časa pa le vprašam: “*Ma, si si v tem času poiskal koga, da bi ti bil pri vsem tem v podporo in bi ti lahko pri teh stvareh pomagal?*“ Njegov odgovor me ni preplavil z optimizmom. Vem, da je še v fazi “bom že sam” in jasno mi je, da izgublja dragocen čas. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-26.jpeg "Boks")## Moški smo v principu dveh vrst Moški smo v principu dveh vrst: - *Tip 1: Zavedamo se, da imajo naša dejanja posledice.* Vsako naše dejanje ima za posledico tako dober kot slab učinek. Zaradi slabih učinkov imamo v življenju težave in probleme. Za probleme iščemo rešitve. - *Tip 2: V svojih dejanjih ne vidimo nobenih težav.* Za posledice se ne zmenimo, jih bodisi ne vidimo ali niso naša stvar, če pa o njih kaj izvemo, smo prepričani, da so zanje krivi drugi. Ker ni nobenih problemov, seveda tudi ni potrebe po iskanju nobenih rešitev. Drug tip moških je posebna zgodba. Moškim je včasih lažje umreti, kot si priznati njihov vpliv na realnost. Da spregledajo in prevzamejo odgovornost za svoja dejanja, je potreben velik šok. Izgubiti moraj nekaj, kar jim veliko pomeni in na čemer gradijo svoj imidž: telo, materialne dobrine, socialni položaj, ženo ali otroke… Včasih se zdi, se jim bo priložnost ponudila šele v naslednjih življenjih. Glede na to, da bereš ta post, domnevam, da sodiš v prvo skupino moških in se problemov zavedaš. Svojih in tistih v okolju. Mogoče se že dolgo trudiš, iščeš rešitve, vendar stvari sploh ne in ne stečejo v smer, s katero bi bil pomirjen in srečen. Kje je težava? > Težava je v specifiki in naravi problemov, s katerimi se notranje soočamo ter v načinih kako se reševanja teh problemov lotevamo. Težave imamo zato, ker se soočamo z nezavednim in ker jih skušamo reševati sami! Že dolgo je znano, da velikemu delu naših dejanj v ozadju poveljuje nezavedno, in dejanja imajo posledice. Težava je torej v tistih delih, ki so naši, a se jih ne zavedamo in v dejanjih, ki iz teh delov izhajajo. Nezavedno nam najbolj “nagaja” prav v: - intimnih odnosih, - drugih odnosih, ki nam veliko pomenijo, - odnosu s samim s sabo. Prav zato se ogromno moškim svet zatrese ravno zaradi odnosov in za veliko njih je to eden največjih bojev, ki ga bijejo v življenju. Kako to, da lahko postane nočna mora nekaj, po čemer smo tako dolgo časa hrepeneli? Kako to, da se lahko nekoč popoln, ali pa vsaj dovolj dober odnos, ki nam je v začetku dajal toliko dobrih občutkov, bil v oporo in dobra osnova za načrtovanje dobrega življenja, danes spremenil v pravi pekel? Kako to, da se je spremenil v odnos, v karerem je vse manj: - stikov med vama, tisti pa, ki ostajajo, so neprijetni, - komunikacije, tista pa, ki ostaja, poteka v glavnem v povišanih tonih, skozi molčanje, laži ali manipulacijo, - užitka, kot ga je bilo v preteklosti, in nanj ostaja le bled spomin. Kako to, da imamo ob vsem tem še občutek, ali povsem trdno prepričanje, da delamo vse kar je možno, da bi odnos prišel nazaj na raven ugodja, radosti in zadovoljstva. Vendar vse, karkoli naredimo, ni dovolj dobro. Posledično se umaknemo. Prekinemo stik. Včasih se umaknemo le čustveno, včasih tudi fizično. Odidemo. V službi kar naenkrat postane preveč dela, na pomenu pridobijo rekreacija in fitnes. Včasih poiščemo razumevanje za šankom s prijatelji ali se zagledamo in zapletemo z drugo osebo. Bolj ali manj se trudimo, da bi se napolnili drugje, ampak nič ne pomaga. Se ti tole napisano zdi znano? Praktično ga ni moškega, ki ne bi občutil časov, ko v odnosu ni vse tako kot bi moralo biti. Časov, ko imaš občutek, da si izgubil stik s seboj, ko te vsaka še tako majhna malenkost vrže iz tira in si frustriran 24/7. V takih trenutkih se počutiš osamljen in nerazumljen. Vse, kar poskušaš skomunicirati, naleti na gluha ušesa. Medtem pa hrepeniiš po ravno nasprotnih stvareh. Želiš biti dober partner. Želiš biti najboljši oče. Želiš biti zanesljiv do drugih, do sebe želiš najboljše in hočeš biti v stiku s seboj. > Pomisli. Kako bi bilo, če bi lahko vso to frustracijo in negativno energijo spravil s sebe, jo predelal v nekaj dobrega in našel nazaj tiste dele sebe, ki so odgovorni zato, da se v odnosu počutiš srečen, radosten in zadovoljen. Kako bi bilo, če bi z odprtim srcem začel nazaj stopati v stik s tvojo ljubljeno osebo? Možno je in da se! ## Trije koraki za premik naprej Iz kaosa negativnih čustev in frustracij nas pripeljejo trije (3) koraki. ## 1. Priznanje, da nimaš pojma, kako bi situacijo rešil Si upaš to priznati? Za moškega je priznanje, da nečesa ne ve, kapitulacija in še en dodaten poraz. Včasih celo točno vemo kaj bi bilo treba narediti in tega ne zmoremo udejaniti. Za moško glavo in telo je občutek nemoči, sramu, strah ali občutek, da si luzer eden najbolj napornih zalogajev. Nekaj, kamor moški ne pogleda v veseljem. Vendar pa je logično, da nimamo pojma, kako take situacije rešiti, saj imamo opravka z nezavednim. To pomeni, da imaš opravka s stvarmi, ki so tvoje, vendar so izven tvojega zavedanja in so zate po definiciji ne zavedne. To, da si domišljamo, da poznamo rešitve za probleme nas največkrat od rešitev oddaljuje. Dejstvo je, da naše težave vedno nosijo tudi naš delež. Še več, ko se zazremo globoko vase spoznamo, da večina naših težav nosi naš precejšnji delež! > **Ključno vprašanje je, ali smo pripravljeni sprejeti odgovornost za naše nezavedno in za vsa dejanja, ki iz tega sledijo. Prvi korak naredimo takrat, ko si priznamo, da nimamo pojma, kako bi situacijo rešili. S tem tudi prevzamemo nazaj odgovornost.** ## 2. Usmerjanje pozornosti na občutke Moški se največkrat lotimo reševanja problemov racionalno. Z razumskim in logičnim pristopom. Na kar največkrat pozabimo je dejstvo, da vsako odločitev v ozadju poleg misli krmarijo in usmerjajo tudi občutki. Ti so tudi tesno povezani z nezavednim in zato je usmerjanje pozornosti nazaj v občutke naslednji korak. Za odločitve, ki jih v ozadju krmarijo pozitivni občutki največkrat ne potrebujemo racionalnih in logičnih razlag. Posledica teh odločitev je dober občutek. Zakaj bi ob dobrem občutku potreboval še logično razlago? Obstaja pa velika verjetnost, da logične in racionalne razlage v ozadju krmarijo neprijetni občutki. Če hočemo prikriti občutek krivde, strahu, neznanja ipd je potrebno veliko energije, veliko logičnih razlag in zank. Veliko pravil. Veliko slik in predstav o tem, kako bi morale stvari biti in izgledati. Pričakovanja o tem, kaj bi morala narediti žena, da bi bil ti srečen oziroma kako bi se morali obnašati tvoji otroci, da bi bil (spet) ti srečen. Kako bi moral izgledati seks, kolikokrat na teden/dan, pri kateri svetlobi in kakšni pozi ipd. Beg v misli in odvračanje pozornosti od čustvene komponente pri reševanju določene težave, je prikladen izgovor za izogibanje neprijetnim občutkom. S tem pa posledično enostavno ne osvetlimo in zaobjamemo celotne razsežnosti problema. > Česar se ne zavedamo, ne moremo spremeniti! Ta energija je ujeta v našem telesu. Si upaš začutiti, kaj prinese za seboj priznanje, da nimaš pojma, kako bi situacijo rešil? Predvidevam, da se ti sprožajo občutki, katerim bi se, če se le da, izognil. Izogibanje občutkov je hkrati tudi eden najbolj pogostih razlogov za to, da nam stvari v odnosih ne gredo dobro od rok. In ja, velja tudi za moške! ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-27.jpeg "image-27")Druga stvar, ki nas ponavadi oddaljuje od rešitev problemov je selekcija čustev in občutkov. Ko moški govori o čustvih največkrat misli nekaj v povezavi z ljubeznijo, z mehkobo, ko ga nekaj gane ali ko zajoka. Medtem ko je moški jezen, pa ne govori o čustvih, pa čeprav je jeza eden izmed osnovnih čustev… V čustva in občutke kanaliziramo ogromno energije, tako v tiste, ki jih lahko izražamo (npr. jeza), še več pa v tiste, ki jih ne smemo (npr. žalost in jok). Do katerih občutkov imaš boljši dostop? Do “negativnih” ali “pozitivnih”? Kateri občutki so tisti, ki jih lažje izražaš? Jeza ali ljubezen? Strah ali hrepenenje? Si se kdaj vprašal, kateri so tisti občutki v življenju po katerih hrepeniš in zakaj? Občutki, ko se počutiš, da imaš vse, kar v življenju potrebuješ. Globoki občutki, ki so mešanica percepcije, telesnih senzacij in tvoje miselne naravnanosti. V telesni psihoterapiji Core Energetics pravimo, da občutimo te občutke, ko smo v stiku z našimi “jedrnimi kvalitetami” (*Core Qualities*). Takrat lahko občutimo npr.: občutek ukoreninjenosti v družini, delu in okolju, občutek odprtosti in globoke povezanosti, občutke smiselnosti, smo kreativni, občutimo radost, užitek… > Ti dobri občutki usmerjajo iz ozadja drug tip odločitev, kot negativni občutki in čustva. In le ti si tisti, ki se v tvojem življenju odločaš za smer. Ti obračaš krmilo. Tvoje želje in tvoji globoki jedrni občutki so lahko zate in za tvoje življenje močno gonilo. Pozitivna spirala. Največkrat je pred oblikovanjem teh občutkov potrebno najprej povečati, včasih celo na novo zgraditi, kapaciteto za čutenje. Še pred tem pa zmehčati čustveno-telesni oklep in predelati stare čustvene rane, zaradi katerih imaš sedaj težave. S tem naredimo prostor za dobro. ## 3. Pomoč in podpora Saj nisi namenoma izbiral vseh teh dejanj, ki so te pripeljala v to neprijetno situacijo, kajne? Pomisli. Če tega ne počneš namenoma, počneš to nezavedno. Že prej smo ugotovili, da je nezavedno po definiciji NE zavedno in da velikemu delu naših dejanj v ozadju krmari ravno nezavedno. Tega ne poudarjam zato, da bi te odrešil odgovornosti za tvoja dejanja, tudi če so ta nezavedna, pač pa to poudarjam zato, da razumeš, da je situacijo praktično nemogoče rešiti sam. Kako pa lahko sam pri sebi opazujem stvari, ki so izven mojega zavedanja in so po definiciji zame ne zavedne? Odgovor je, da direktno nemogoče. Ravno zato potrebuješ pri delu in raziskovanju svoje notranosti pomoč. Do teh informacij vedno prihajamo posredno. V odnosu. > Dejstvo je, da so stvari, ki jih ne moremo početi sami. Podobno kot jiu-jitsu. Brez dvoma lahko gledam posnetke na youtubu, ampak za urjenje veščine potrebujem sparing partnerja. Brez tega ne gre! Podobno pri raziskovanju svojih nezavednih vzorcev potrebujemo psihoterapevta. Za delo na nezavednih vzorcih potrebujemo okoli sebe ljudi, kajti le nekdo drug iz okolja nam lahko posredno pokaže na stvari, ki se jih sami ne zavedamo. Res je, lahko je to tudi žena, prijatelj, otroci in njihova dejanja, ali branje knjige ampak za to moramo biti že izurjeni opazovalci svoje notranjosti in tudi takrat ni enostavno. Ali pa enostavno predolgo traja in nam vzame ogromno časa… Kaj pa, ko se z njimi nahajamo v spirali obtoževanj in nezaupanja? Svoje nezavedne vzorce lahko začnemo spreminjati šele takrat, ko se jih začnemo zavedati. Dejstvo je, da se ne bo spremenilo nič, dokler misliš, da lahko vse težave rešiš sam. > **Vedeti moraš, da na tej poti reševanja težav nisi sam. Nisi edini moški, ki se ukvarja in bori s tem. Nisi edini, ki ima ta hrepenenja.** Veliko nas je. Mogoče nas v življenju še nisi srečal, a to še ne pomeni, da ne obstajamo. Mogoče v življenju še nisi srečal saguara, deset metrov visokega kaktusa z značilno rogovilasto obliko. Nisi se še sprehajal v njihovem gozdu pred vstopom v puščavo. Ali to pomeni, da ne obstajajo? Vedeti moraš, da nas je veliko, ki se borimo s podobnimi situacijami in se sprašujemo podobna vprašanja. Ko si poiščemo podporo in pomoč, se stvari lahko začnejo dogajati s svetlobno hitrostjo. Vsi živimo s svojim nezavednim, zato je zelo pomembno čigave nasvete poslušamo in čigava dejanja posnemamo. Da najdemo strategije, ki delujejo, gremo k tistim, ki so najboljši in ki imajo za sabo rezultate. Jaz že vem, da mi je pri moških, pri katerih iščem podporo in pomoč, pomembno ali imajo tudi približno tako razmerje in življenje, ki si ga želim imeti sam. Včasih mi je “njihovo srce” celo bolj pomembno od same “strokovnosti”. Pomembno mi je, ali nimam opravka samo s teoretiki, pač pa predvsem praktiki, ki v življenju tudi živijo tisto kar govorijo. Kajti ne pozabi, v trenutkih negativne spirale in velikega nezadovoljstva v odnosih si strašansko ranljiv. Splavati ven ni enostavno in za to potrebuješ varen prostor, kjer boš lahko raziskoval svoje ranljive dele. Potrebuješ okolje, kjer se boš lahko po potrebi znova in znova vračal v svojo bolečo preteklost, jo ozdravil in položil temelje za drugačno sedanjost in prihodnost. In takrat je še kako pomembno, da imaš ob sebi nekoga, ki zna imeti poleg strokovnosti tudi odprto srce. Imaš izbiro? Vedno. Si svobodno bitje. Če želiš vase, v tvoje odnose in delo pripeljati nazaj [radost in ljubezen](https://www.psihoterapijabozic.si/eros-ljubezen-in-seksualnost/), potem potrebuješ v to vložiti nekaj dela. Trdega dela. Vsi ti trije navidezno preprosti koraki zahtevajo pogum, predanost in vztrajnost! Ti si tisti, ki se neprestano odločaš, kakšno življenje nočeš in po kakšnem življenju hrepeniš. Ti si tisti, ki se odločaš, katerim občutkom boš posvečal pozornost in kakšne odločitve boš sprejemal. Boš sledil hrepenenjem ali strahu? Ti si tisti. Mogoče je dober čas, da pretrgaš to verigo. Misliš, da so ti jo nastavili drugi? Mogoče. Vendar ne glede na to, kdaj je nastala, štiri ali štirideset let nazaj, je edinole tvoja. Edino ti jo lahko pretrgaš. Kot vsaka, kratka ali tisoče kilometrov dolga pot, se tudi raziskovanje lastne duševnosti začne s prvim korakom! S priznanjem, da potrebuješ pomoč in da tega ne zmoreš več sam. > To ni kapitulacija. Je dejanje velikega in zelo [pogumnega Srca](https://psihoterapijabozic.si/najdaljsa-pot-ki-jo-mora-clovek-v-zivljenju-prehoditi-je/). PS. Če pa še vedno razmišljaš, da bi rešil stvari kar sam? I feel you. Tudi sam sem bil v tej situaciji! In v tistem času bi dal vse za en tak program kot je [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). V njem sem načrtno izbiral stvari, ki pa jih lahko delaš sam. Za več informacij klikni [tukaj](https://bit.ly/3wW13qw) --- ## Razjasnimo skupaj ### Kako izbrati pravega psihoterapevta? Najpomembnejši kriterij pri izbiri psihoterapevta je osebni občutek – ali se ob njem počutite varno, sprejeto in razumljeno, ali vas hkrati tudi rahlo izziva in vam ustreza kot človek, pri čemer imejte v mislih, da popoln terapevt ne obstaja, da so priporočila drugih lahko koristna, ne pa odločilna, ter da je prvi pogovor vedno najboljši test ujemanja. ### Kaj če kdo izve, da hodim na terapijo? Psihoterapija je zaupna. Vaša zasebnost je zaščitena, strah pred tem pa je zelo pogost – in popolnoma razumljiv. Terapevti smo zavezani k strogi poklicni etiki in varovanju zaupnosti, kar pomeni, da brez vašega dovoljenja ne delimo informacij o vas ali vašem procesu, zato lahko o svojih stiskah govorite varno in brez skrbi. ### Ali psihoterapija res pomaga? Da, ko ste pripravljeni sodelovati. Sprememba se ne zgodi sama od sebe, ampak skozi proces, v katerem zelo aktivno sodelujete. To pomeni, da ste pripravljeni pogledati tudi tja, kamor sicer ne bi, ter postopoma uvajati spremembe v svoje razmišljanje, čustvovanje in vedenje – tudi izven terapevtskih srečanj. --- #### **Koristno!** ##### Čeprav se mnogo moških sooča s čustvenimi težavami, jih le malo ve, še manj pa priznava, da morajo pri reševanju svojih težav nujno upoštevati tudi čustva in občutke. Iz spirale negativnih čustev in frustracij te vodijo trije koraki: Prvič, moraš si priznati, da nimaš pojma, kako bi tvojo težavo, ki te pesti že dalj časa, rešil. Drugi del rešitve problema je v iskanju tvojih željenih in dobrih občutkov, ko si v stiku s tvojimi najblobljimi kvalitetami. Ker imaš na tej poti iskanja sebe opravka z nezavednim, je tretji in nujni korak iskanje pomoči pri tretji osebi. In to ne komur koli. Na tej poti potrebuješ nekoga, ki ima dobro izkušnjo s tem in praktično nekaj podobnega živi in dela iz dneva v dan. Ko enkrat vse to vemo je naša odgovornost ta, da temu enostavno sledimo. ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/10/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-final.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://bit.ly/4811hgf) **Categories:** Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #moški, #odnosi, #psihoterapija --- ### [Radikalna remisija: 10 dejavnikov, iz katerih se lahko vsi učimo](https://psihoterapijabozic.si/10-dejavnikov-na-katere-je-smiselno-biti-pozoren-ob-diagnozi-rak/) **Published:** July 10, 2020 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Radikalna remisija ima svoje dejavnike, ki jih je lahko povsem smisleno upoštevati in uporabiti pri načrtovanju celostnega zdravljenja raka **Content:** Radikalna remisija je verjetno zadnja misel, ko človek sliši besede kot so, “*Izvidi kažejo, da je rakasto..*.” Ko ljudje prejmejo izvid in jih zdravnik seznani, da tkivo, ki je bilo poslano na analizo, vsebuje rakaste celice, se v njihovem živčnem sistemu običajno vklopijo vsi [mehanizmi za preživetje.](https://psihoterapijabozic.si/stres-polivagalna-teorija-in-semafor-treh-stanj/) Ne glede na stopnjo malignosti obolenja in napotke o nadaljnem zdravljenju – dobra prognoza, manj ugodna prognoza, planiran manjši poseg, predvideni večji posegi…, v trenutku diagnoze sta telo in psiha človeka z veliko verjetnostjo aktivirala tki. mehanizme za preživetje – mehanizme boja, bega ali zamrznitve. Pričakovano je, da v teh trenutkih začnejo prodirati črne misli, neprijetni občutki jeze, strahu, obupa, nemoči, minljivosti. Z diagnozo rak življenje nenadoma izgubi nekaj svoje barve in človek hitro vzpostavi drugačen način delovanja in soočanja z življenjem. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-41.jpeg "image")Ne bom pozabil moje že pokojne babi, ko je dobila izvid, da je bilo njeno analizirano tkivo rakavo. Bila je že kar v lepi starosti, informaciji pa sta sledila jok in strah ter spomini na ljudi, ki jih je do tistega trenutka izgubila za rakom. Nič ni pomagalo, da je bila stvar relativno dobro rešljiva s preprostim operativnim posegom in da rak nikakor ni pomenil “smrtne obsodbe”. Ko pa razmišljam za nazaj, vidim, da je bilo to soočenje z rakom verjetno eden izmed tistih nekaj trenutkov v zadnjih letih njenega življenja, ki so jo ošibili ter ji postopno vzeli energijo in voljo do boja in vztrajanja v življenju, tudi če na koncu uradno sploh ni umrla za rakom. Rak ima v moji zgodovini svoje mesto. Praktično vsi pokojni sorodniki iz mojega ožjega sorodstva so, če že niso umrli direktno za rakom, imeli rak kot pridruženo bolezen. S tem zavedanjem sem se skozi življenje pogosto spraševal, kaj lahko aktivno storim, da me ne bi doletela podobna usoda? Velikokrat sem se spraševal glede genetike in kako zares smo dedno kondicionirani glede določenih bolezni, do katere mere. Potem sem pred leti prebral *“The Biology of Belief”* od Bruca Liptona, ki mi je dal novo perspektivo z njegovo razlago vpliva okolja na ekspresijo genov, “*It’s the environment, stupid*”. To je že druga plat zgodbe, ki pa je v tem kontekstu pomembna v toliko, ker je to pogled, ki nas opolnomoča in nam ponudi tudi povsem znanstveno razlago, kako lahko ljudje vzamemo stvari nazaj v svoje roke. V preteklih mesecih se je rak spet priplazil bližje v moje življenje. Še najbolj direktno se mi je približal preko bolezni in smrti našega komaj šestletnega mačka Bowija, ki je umrl za *injection site sarcoma*, rakom mehkih tkiv, ki pri mucih nastane na mestu vbodov zdravil in cepiv. Bolj indirektno je rak prišel v moje zavedanje preko novic o tem obolenju pri ljudeh, ki so bili v zadnjih desetih letih tako ali drugače del mojega življenja. Vse to sem vzel kot znamenje, da je smiselno prevetriti svoje zavedanje o desetih pomembnih dejavnikih, ki jim tako ali drugače upoštevami in sledim vse odkar sem leta 2015 prvič bral knjigo *Radikalna remisija: Devet ključnih dejavnikov, ki lahko naredijo resnično razliko*. Ključne točke iz te knjige dejansko soupadajo z mojo življenjsko filozofijo in so tako že dolgo tako ali drugače vgrajeni v moj način življenja. Zame je to knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak, ki želi razumeti epidemijo rakavih obolenj, absolutno pa vsak, ki je prejel diagnozo raka ter vsak, ki bi rad preventivno naredil maksimalno vse z namero, da zmanjša možnost tega obolenja ali se mu seveda izogne. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-15.png "image")Avtorica knjig *Radical Remission* in *Radical Hope* je Kelly Turner, doktorica znanosti in ustanoviteljica projekta *Radical Remission Project*, v katerem preučujejo primere ljudi, ki so doživeli tako imenovane “radikalne remisije”. Njeno pozornost je vzbudilo gradivo, v katerem so bil opisani primer temeljitega izboljšanja ali radikalne remisije te bolezni, in ugotovila je, da o teh radikalnih remisijah praktično nihče ne govoril in nanje ne daje pozornost, čeprav jih – kot je ugotovila – sploh ni tako malo! Zato je začela raziskovati različne primere teh nepričakovanih ozdravljenj oz. radikalnih remisij. Njeno zanimanje jo je vodilo do doktorata in enoletnega potovanja po svetu, pri čemer se je srečala z različnimi alternativnimi zdravilci ter intervjuirala več kot tisoč ljudi, ki so doživeli “nepričakovane” remisije po diagnosticiranem napredovanem raku. > Avtorica je ugotovila, da v teh remisijah *ni nič spontanega* in da so vsi ti ljudje, ki so šli v “nepričakovane remisije” zelo aktivno, velikokrat tudi načrtno, sodelovali pri svojem zdravljenju in sicer *s pomembnimi spremembami življenjskega sloga.* Zato njihovih ozdravitev ne naslavlja kot “spontane” ali naključne ampak za opis teh izjemnih ozdravitev daje prednost izrazu “radikalna remisija”. Avtorica definira radikalno remisijo kot vsako remisijo raka, ki je statistično nepričakovana in se pojavi, kadar: - gre rak v remisijo brez uporabe kakršnega koli konvencionalnega zdravila, - bolnik z rakom poskusi s konvencionalno medicino in rak ne gre v remisijo; nato pa preide na alternativno zdravljenje in rak gre v remisijo, - bolnik z rakom uporablja konvencionalno medicino in alternativne terapije hkrati, da bi poskušal preživeti pričakovano slabo prognozo (slaba prognoza je rak z manj kot 20-odstotno možnostjo petletnega preživetja). Skozi raziskovanje je identificirala več kot 75 različnih dejavnikov, ki so jih preživeli raka tako ali drugače uporabili kot del svojega načrta zdravljenja. Preživeli niso vedeli drug za drugega in tudi niso vedeli, da tudi drugi uporabljajo podobne strategije. Mnogi od njih so uporabljali različne strategije in pristope k zdravljenju, vendar pa je skoraj vsak od njih prevzel devet strategij, ki so skupne vsem. Vse te so podrobneje razložene v omenjeni knjigi in vsaki strategiji – dejavniku radikalne remisije – je namenjeno posebno poglavje. Vrstni red spodaj zapisanih dejavnikov je povsem naključen in ne sledi nobeni posebni hierarhiji: 1. *Radikalno spremenjena prehrana* 2. *Prevzem nadzora nad svojim zdravjem* 3. *Sledenje svoji intuiciji* 4. *Uporaba zelišč in prehranskih dodatkov* 5. *Osvobajanje potlačenih čustev* 6. *Povečanje pozitivnih čustev* 7. *Sprejemanje podpore drugih* 8. *Poglabljanje duhovne povezanosti* 9. *Imeti močne razloge za življenje* 10. *Fizična aktivnost – zmerno intenzivna telesna vadba* Fizična aktivnost je omenjen kot deseti dejavnik, vendar ga avtoricav tej knjigi ni uvrstila na skupni seznam. Kjub temu, da je ugotovila, da je večina preživelih uporabljala različne vrste vadbe in gibanja kot del zdravljenja, pa so bili številni preživeli vsaj na začetku hudo bolni in zaradi pomanjkanja energije niso mogli izvajati fizičnih vadb. Po ponovni analizi primerov pa se je izkazalo, da so preživeli v svoj življenski slog postavili zmerno do intenzivno vadbo kot vseživljenjsko navado takoj, ko so bili to fizično sposobni. > Zanimivo je, da sta od vseh devetih (9) dejavnikov radikalne remisije zgolj dva (2) povsem fiziološka – prehrana in prehranski dodatki. Uporabljene diete so bile predvsem rastlinske; preživeli so 50 % hrane zaužili kot zelenjavo in sadje. > Ostalih sedem (7) dejavnikov radikalne remisije je povezanih s *čustvenimi in duhovnimi* platmi življenja. Knjiga *Radikalna remisija* je postala uspešnica in z njeno prepoznavnostjo je rastel tudi portal [radicalremission.com](http://radicalremission.com/), ki je postal platforma za podporo pri zdravljenju raka in center raziskav, kjer še naprej aktivno zbirajo nove in nove primere. Te raziskave še naprej podpirajo in potrjujejo prvotno hipotezo desetih skupnih zdravilnih dejavnikov, ki so jih izluščili tekom začetnega raziskovanja. Plod nadaljnega raziskovanja in študije novih primerov ljudi, ki so preživeli raka in doživeli radikalno remisijo, je tudi nova knjiga *Radikalno upanje, 10 ključnih zdravilnih dejavnikov od izjemnih oseb, ki so preživeli raka in druge bolezni*. Že sam bežen pogled na kazalo pove, da gre za istih deset dejavnikov, ki pa so ključni tudi pri ozdravitvah drugih boleznih. V novi knjigi je teh deset dejavnikov predstavljenih spet v popolnoma drugem vrstnem redu, saj do sedaj še ni bilo ugotovljeno ali je kateri izmed omenjenih dejavnikov, če sploh kateri, pomembnejši od drugih. Torej… ali to pomeni, da ko ljudje zbolijo in se držijo teh dejavnikov ter jih striktno upoštevajo pri svojem zdravljenju, da jim je potem zagotovljeno ozdravjenje in remisija? Absolutno ne. Smisel omenjenih knjig ni, da jih kdorkoli uporablja namesto uradnega zdravniškega mnenja in priporočil, in nikjer tudi ne boste prebrali obljube, da bo teh deset strategij pozdravilo vašo bolezen ali bolezen kogar koli drugega. > Je pa izredno pomembno vedeti, da je bilo teh deset zdravilnih dejavnikov izločenih kot ključnih v skupini ljudi, ki so dosegli radikalno remisijo – temeljito izboljšanje bolezni. Kaj to pomeni, da sem proti konvencionalni medicini za zdravljenje raka? Absolutno ne. Blizu pa mi je misel zapisana v knjigi, da nas lahko vsakdo od preživelih nekaj nauči o raku in našem imunskem sistemu in strinjam se, da je še kako ključno ter izjemno pomembno raziskovati primere ljudi, ki so ozdraveli brez konvencionalnega zdravljenja oziroma potem, ko je bilo to zdravljenje v njihovem primeru neuspešno. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-42.jpeg "Yes")Spremembe na omenjenih desetih področjih brez dvoma peljejo k globlji povezanosti tako s sabo kot z drugimi in s svetom – in materialnim in duhovnim. > Ker, kaj je dejansko bolj pomembnega v življenju kot to, da smo pozorni nase: na to, kaj dajemo v svoja telesa, kaj prihaja v naša telesa ter seveda kaj počnemo sami s sabo v fizičnem, čustvenem, mentalnem in spiritualnem smislu? Prehrana in gibanje sta dva osnovna vidika, na katere je sicer pozornih res veliko ljudi, a resnica je, da ju veliko od njih tudi zlorablja za uravnavanje neprijetnih čustvenih stanj in situacij v svojem življenju. Namesto, da bi se soočili s situacijami in svojimi čustvi, željami in potrebami, se fokusirajo na gibanje in hrano, pri tem pa pozabljajo na čustven vidik svoje biti, ignorirajo svojo intuicijo, se ne pogabljajo v smisel svojega življenja in svoje poslanstvo ter duhovno povezanost. Bolezen ali ne, sam sem si razčistil stališča do vsega tega in na teh deset dejavnikov sem pozoren povsem preventivno. Zame so že dolgo časa nazaj postali ene vrste deset življenskih vodil in bolj kot se poglabljam v njih same ter njihovo vlogo opazujem tudi pri delu s klienti, bolj verjamem, da nas lahko vodijo k celostni smiselnosti življenja. V življenju je potrebno vzeti stvari nazaj v svoje roke, si po potrebi poiskati pomoč in za dolgoročne pozitivne spremembe začeti aktivno spreminjati svoj življenski slog – celostno. #### Koristno! ##### Raziskovanje zgodb ljudi, ki so doživeli tako imenovane “radikalne remisije” ali temeljito izboljšanje bolezni zaradi raka, je izkristaliziralo deset dejavnikov, ki jih je skoraj vsak od preživelih tako ali drugače uporabili kot del svojega zdravljenja. Vrstni red spodaj zapisanih dejavnikov je povsem naključen in ne sledi nobeni hierarhiji: ##### *1. Radikalno spremenjena prehrana* ##### *2. Prevzem nadzora nad svojim zdravjem* ##### *3. Sledenje svoji intuiciji* ##### *4. Uporaba zelišč in dodatkov* ##### *5. Osvobajanje potlačenih čustev* ##### *6. Povečanje pozitivnih čustev* ##### *7. Sprejemanje podpore drugih* ##### *8. Poglabljanje duhovne povezanosti* ##### *9. Imeti močne razloge za življenje* ##### *10. Gibanje oz. zmerno intenzivna fizična aktivnost* ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/10/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-final.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://bit.ly/4811hgf) **Categories:** Knjižna polica!, Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #bolezen, #psihoterapija, #radikalnaremisija, #rak, #remisija, #telesnapsihoterapija --- ### [Notranji kritik in njegov vpliv nate - vprašalnik](https://psihoterapijabozic.si/notranji-kritik-in-njegov-vpliv-nate-vprasalnik/) **Published:** February 5, 2024 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Notranji kritik je del nas, ki presoja, dvomi in opozarja na napake, njegova intenzivnost pa lahko močno vpliva na našo samopodobo, počutje, telesno sproščenost in odnose. Vključen vprašalnik ti pomaga raziskati, kako se notranji kritik izraža pri tebi in na katerih področjih ima največji vpliv. **Content:** Vsak od nas nosi v sebi notranjega kritika – del, ki nas opozarja na napake, dvomi v nas ter presoja naše odločitve in ravnanja. Ko se začnemo opazovati, lahko izluščimo notranji del, ki kot da komentira naše misli, ocenjuje občutke in vrednoti naša ravnanja. Vedno tudi ve, kaj je prav in kaj narobe. Manj znano pa je, da se notranji kritik lahko izraža tudi skozi telo, v obliki neprijetnih notranjih napetosti, pritiskov ter občutkov telesne in čustvene zaprtosti. V ozadju imajo vsi ti mehanizmi navadno namen zaščite, in sicer nas poskušajo obvarovati pred nevarnostjo, zavrnitvijo, neuspehom ali bolečino. Notranjega kritika si lahko plastično predstavljaš kot glasnega nasilneža iz šolskih dni – nekoga, ki vedno ve, kaj je prav, in ti tudi hitro pove, kaj delaš narobe. Dokler se z njim strinjaš in mu slediš, te pusti pri miru ali pa si celo del njegovega kroga. Takoj pa, ko ravnaš drugače kot pričakuje, pa postane napadalen, posmehljiv ali kaznovalen. Čeprav pogosto ni posebej pameten ali razumen, pa je zelo vztrajen in glasen. Težava nastane, ko ta notranji glas postane preglasen, stalen ali izjemno strog. Takrat začne močno vplivati na samopodobo, počutje, telesno sproščenost in odnose z drugimi. Namesto podpore in “svojevrstne oblike zaščite” začne spodjedati občutek živosti in veselja, omejevati spontanost, povečevati nezaupanje vase ter postopno krhati celosten občutek varnosti. Vprašalnik, ki sledi, je povabilo k raziskovanju, kako se notranji kritik kaže pri tebi in kakšen vpliv ima nate. #### Koristno! ##### Notranjega kritika ti ni treba nositi sam/a. Če ob delu z njim ugotoviš, da ti je težko ali da se stvari zapletejo bolj, kot si pričakoval/a, je vedno smiselno razmisliti o strokovni pomoči in podpori. V varnem odnosu se lahko dela z notranjim kritikom lotevaš postopno, skupaj z nekom, ki te pri tem spremlja in podpira. Vsaka sprememba odnosa do sebe se začne z majhnimi koraki. Pomembno je, da jih delaš v tempu, ki je zate varen in smiseln. ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2021/06/Kako-se-umirim-prakticni-online-vodic-banner-1024x256.jpg "Kako se umirim - praktični online vodič - banner")](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/) **Categories:** Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #kritik, #notanjikritik --- ### [Delo s telesom: možnosti, globina in pomen varnega pristopa](https://psihoterapijabozic.si/pasti-pri-delu-s-telesom/) **Published:** March 22, 2025 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Delo s telesom! Kako raziskovati njegove možnosti, prepoznati pasti in spoštovati lastne meje? **Content:** Skozi študij, moje lastne izkušnje, praktično delo s klienti in opazovanje drugih pri delu sem se naučil (in se še učim) ne le kako delati s telesom, temveč tudi kako se s telesom ne dela, kaj niso najboljši pristopi. S tem zapisom bi te rad opolnomočil in opozoril na pomembne vidike dela s telesom, da boš lahko s kritično presojo poiskal/-a take pristope, ki bodo zate dobri in zdravilni, namesto da bi povzročili dodatno zmedo ali celo škodo. Dejstvo je, da sta telo in telesni razvoj skozi celo življenje neločljivo prepletena z vsemi vidiki našega življenja. Otrok skozi gibanje, dotike in telesne občutke oblikuje svoja prva doživljanja in prve izkušnje o sebi in svetu. Izzivi in ovire, na katere naleti, oblikujejo njegov pogled na življenje, njegovo čustveno realnost in vedenjske vzorce, ki jih pelje s sabo v odraslo dobo. V odraslosti nam ozaveščen, torej zavesten stik s telesom in spektrom njegovih stanj in občutkov, omogoča dostop do naše celostnosti. Skozi branje informacij o okolju, ki v naše telo prihajajo skozi čute, skozi ozaveščanje nezavednih psihičnih vsebin in preko sproščanja potlačenih čustev naše telo podpre integracijo različnih vidikov sebe in našega bivanja. Stik s telesom nam pomaga obnoviti povezavo z našo pristno vitalnostjo. Različne oblike dela s telesom, kjer smiselno prepletamo mentalno, čustveno, telesno in spiritualno v nas, so tako lahko globoko transformativne. Vendar pa delo s telesom prinaša hkrati tudi številne pasti. Te pasti lahko hitro spregledamo – tako tisti, ki se podajajo v tovrstne procese, kot tudi tisti, ki jih vodijo. ## Moje izkušnje pri delu s telesom in telesno psihoterapijo Ta članek pišem iz svojih lastnih izkušenj, zato jih bom uvodoma malo bolj podrobno opisal. V zadnjih petnajstih letih je telesna psihoterapija center mojega dela in zanimanja. Moje trenutno psihoterapevtsko delo temelji na širokem, celostnem razumevanju telesnih in psiholoških procesov, za sabo pa imam veliko konkretnih osebnih izkušenj, saj skozi vsa leta poznam sebe ne le v vlogi terapevta, ampak seveda tudi sebe kot klienta. Najprej sem s telesno psihoterapijo srečal kot udeleženec delavnic, nato kot študent, sedaj pa delam kot terapevt. Glavnino izkušenj – in zaključeno izobraževanje – imam iz telesno psihoterapevtske modalitete Core Energetics. Vzporedno s tem študijem sem se tekom let srečal z drugimi telesno psihoterapevtskimi pristopi kot so npr. Core Evolution, Embodied-Relational Therapy, Pelvic-Heart Integration. Hkrati imam izkušnje s pogovorno psihoterapijo – geštalt, in zaključeno izobraževanje iz integrativne energijske psihoterapije (DEH – Dynamic Energetic Healing). Eden osrednjih stebrov mojega dela in tema mojega raziskovanja je tudi koncept prizemjenosti (ang. *grounding*), kjer je osrednjega pomena biti v stiku s telesom, ter ostati prisoten v telesu in občutenju. Izkušnje imam tudi s psihospiritualnimi pristopi kot so šamanska potovanja, kjer se telo uporablja ne le kot most med zavednim in nezavednim, ampak tudi med vsakdanjo in razširjeno resničnostjo (ang. *non-ordinary reality*). Poleg psihoterapevtskega dela pa imam izkušnje s telesnim delom tudi v širšem smislu. Ko sem začel študij Core Energetics sem vzporedno naredil še izobraževanje za poklic maserja, dokončal izobraževanje iz Tuina masaže, kot uporabnik pa sem preizkusil marsikaj, od klasične masaže, shiatsuja, ajurvedske masaže do športnih masaž in Bownove terapije. Hkrati imam več kot 30 let izkušenj z različnimi športnimi dejavnostmi. V preteklosti sem treniral kontaktne športe in borilne veščine, ljubiteljsko preizkusil jadralno padalstvo in zelo užival v badmintonu. Trenutno se ljubiteljsko ukvarjam s prostim potapljanjem, ki mi je eden od zelo zanimivih načinov raziskovanja mej telesa, skozi dihanje in regulacijo avtonomnega živčnega sistema. > Prav vse navedene izkušnje so mi pomagale spoznati, kako je pri delu s telesom najpomembneje eno: da je **varno in strukturirano**. In to je tudi eden fundamentalnih principov, po katerem delam tudi sam v moji praksi, s svojimi klienti. Dejstvo je, da lahko nepravilni pristopi k telesu, še posebej ko stopimo iz cone znanega in udobja, sprožijo močne regresivne procese, ki lahko postanejo za nas, če smo brez ustrezne podpore, najmanj neprijetni, lahko pa celo retravmatizirajoči. Tovrstni izzivi pri delu s telesom se lahko dejansko pojavijo pri vseh aktivnostih, kjer je telo osrednje, kot mediji – pri katerih intenzivno in aktivno uporabljamo telo ter se učimo nečesa, bodisi sami ali od učiteljev. Ti zadržki in potencialne pasti pri delu s telesom ne vključujejo samo manualnih in telesnih tehnik, temveč tudi druge oblike, kot so skoraj vse vrste športa, tradicionalne in pa sodobne dihalno-telesne prakse, kot so joga, tantra, qi gong, tai chi, ter prakse, ki združujejo dihanje s gibanjem, na primer kontaktna improvizacija in ekstatični ples. Preden nadaljujem z opisom možnih pasti pri delu s telesom pa naj kot telesni psihoterapevt napišem le še to, da opažam, da ljudje pogosto ne ločijo med “delom s telesom” in tem, kaj je pravzaprav telesna psihoterapija. Če se zanimaš za psihoterapevtsko delo s telesom je smiselno poznati razliko med telesno psihoterapijo in ostalimi pristopi k delu s telesom. Podobno kot ukvarjanje z rekrativnim tekom ni delo na sebi tudi čuječe dihanje še ni telesna psihoterapija. Če si želiš bolj razjasniti razlike, lahko najprej prebereš članek [Izkušnja telesne psihoterapije je pot globoke preobrazbe](https://www.psihoterapijabozic.si/single-post/2019/10/01/izku%C5%A1nja-telesne-psihoterapije-je-pot-globoke-preobrazbe). V tem članku med drugim opišem razliko med telesno psihoterapijo v okviru Evropske zveze na telesno psihoterapijo EABP (in samostojno modaliteto znotraj Evropske zveze za psihoterapijo EAP) in drugimi oblikami psihoterapije, ki lahko vključujejo tudi delo s telesom, vendar ne sodijo v družino telesnih psihoterapij. Pojasnim tudi, kako se telesna psihoterapija razlikuje od drugih manualnih tehnik in pa somatskih tehnik (npr. rebrthing, različnih oblik izrazbega plesa, TRE tehnike, Fendelkreis, somatsko doživljanje, bioenergetske vaje). V nadaljevanju bom torej opisal ključne možne pasti pri delu s telesom, pri tem pa bom prepletal izkušnje povsem iz področja telesne psihoterapije kot tudi širše (iz športa, zdraviteljstva, masaž, etc.) Ko bo govora o terapevtskem delu bom to opisoval skozi prizmo odnosa med “terapevtom” in “klientom”. Ko pa se bom dotikal širšega polja dela s telesom, bom to opisoval skozi prizmo odnosa med “izvajalcem” in “uporabnikom”. Razložil ti bom, kako se stvari pri delu s telesom med sabo prepletajo in ti hkrati nanizal nekaj smernic, na kaj je pametno biti pozoren, ko se spuščaš v delo s telesom. ## 1. Delo na telesu lahko sproži regresivne procese Regresija je značilen pojav v psihoterapevtskem procesu, ki ga pravzaprav pri našem delu v dobrem pomenu besede pričakujemo, saj je del zdravljenja. Je stanje, v katerem se klient mentalno, čustveno in telesno “vrne” v zgodnejše razvojne faze in pride v stik s svojimi zgodnjimi izkušnjami, ki so bile dolgo časa zamrznjene v telesu in nezavednem spominu. Posebej izrazito pa lahko do regresivnih porivov pride v procesu telesne psihoterapije. Regresij je več vrst in do njih pride na različne načine. Lahko se sprožijo povsem spontano, lahko pa kot odziv na specifične terapevtske intervence. Regresija se lahko pojavi že skozi pogovor, zelo enostavno pa skozi delo s telesom, saj telo shranjuje implicitne spomine in tako lahko že preprosti dotik s strani druge osebe, specifično sprejet pogled, sprememba vzorca dihanja ali določena drža sproži zakopane občutke, povezane s preteklimi izkušnjami. To se pogosto zgodi, ko se telo začne sproščati, saj se takrat odpira dostop do nezavednih vsebin in prihaja do mikroregresij. Primer tega bi bil, ko med navidezno preprostimi vajami za sproščanje naenkrat občutimo spremembo razpoloženja, postanemo tesnobni, zaznamo nedoločeno žalost, jezo, strah ali pa potrebo, recimo potrebo po begu ali po zaščiti. Ti občutki so neprijetni. Lahko zaznamo tudi šibkost v nogah, pritisk v prsnem košu, občutek majhnosti, težavno dihanje, nenadno željo po dotiku in bližini, ipd. Ljudje v takih primerih zmotno mislijo, da je problem v sprostitveni tehniki sami in da tehnika ne deluje. V resnici pa je ravno sprostitev tista, ki sproži mikroregresivne procese, ki prinesejo na plano neozaveščene ali pa neprijetne občutke, ki jih leta in leta odrinjamo in tlačimo. Telo in psiha v takem trenutku organizirata odpor pred ozaveščanjem, kar je povsem normalen proces, in jih tako v trenutku poizkusita avtomatsko odriniti in potlačiti nazaj, kar pa pelje nazaj v cikel zakrčenosti in napetosti. Še posebej pogosto se to dogaja ljudem, ko še ne razumejo dobro svojih notranjih, psihičnih procesov, hkrati pa imajo visoka pričakovanja po “boljšem počutju”, ki naj bi se pojavilo po določenem “telesnem razvajanju” ali sprostitvenih aktivnostih, potem pa ta aktivnost sproži ravno nasproten efekt in “slabe občutke”. V psihoterapevtskem kontekstu so regresivna stanja zelo dragocena, saj dajo klientu možnost, da ozavesti in predela globlje psihične vsebine. Ključno pri tem je, da klient ostane v stiku s svojim doživljanjem brez da bi se izgubil v njem. Past pri delu s telesom je lahko, da terapevt s prehitrim, preintenzivnim ali kako drugače neuglašeno intervenco usmeri klinetov proces v smer, ko regresija lahko postane pregloboka, obremenjujoča za psiho klienta in vodi v disociacije. Možno pa je tudi nasprotno, da terapevt s preveč previdnim pristopom nehote zamudi priložnost, da bi klinetu pomagal, da se dotakne globljih čustvenih plasti in razvojnih vsebin. Terapevtova naloga je prepoznavanje znakov regresije in uravnavanje intervenc tako, da klient ostaja v svojem območju tolerance. To največkrat pomeni neivazivno, a konstantno ozaveščanje klientove notranje realnosti, ozaveščanje dihanja, iskanje stika s tlemi ter stika skozi glas in besede, skozi jasne verbalne in neverbalne potrditve. Ključno pri tem je predhodno grajenje občutka varnosti skozi varen odnos s psihoterapevtom. Ustrezno izobražen terapevt bo imel in potrebno teoretično znanje in lastno praktično izkušnjo z regresivnimi stanji. Resen problem nastane pri neustrezno usposobljenih izvajalcih, ki zaradi pomanjkanja znanja dejansko podcenjujejo kompleksnost regresivnih procesov ali pa se celo sploh ne zavedo, da ta obstajajo in da jih lahko z delom s telesom sprožimo. Posledično seveda ne razumejo, kaj se s človekom dogaja in ne znajo dati ustrezne pomoči in podpore. V takih primerih pride do tki. Dunning-Krugerjevega efekta, ki ga bom podrobneje opisal kasneje in ki ga pri delu z ljudmi na žalost ni prav malo. Na kratko: gre za to, da nekdo z omejenim razponom znanja precenjuje svojo kompetentnost, na primer, oseba, ki dobro pozna neko določeno sprostitveno ali drugo tehniko dela, lahko povsem napačno predpostavi, da bo ta tehnika delovala enako na vsakogar in jo tako nekritično uporablja pri vseh. Vedeti namreč moramo, da ni vsaka regresija zdravilna sama po sebi. Če človek vanjo zdrsne brez varnega terapevtskega okvirja, lahko ostane ujet v notranji preplavljenosti, disociaciji ali podoživljanju travmatičnega izkustva, kar lahko vodi v hude čustvene in mentalne stiske. > Zato se v psihoterapiji vedno trudimo najprej ustvariti ustrezne pogoje, v katerih klient lahko čimbolj mirno predela boleče vsebine, ob tem pa hkrati zavestno pomagamo klientu graditi vedno večjo kapaciteto za čustveno, mentalno in telesno samoregulacijo. In v tem je tudi bistvena razlika med psihoterapijo kot kompleksno metodo notranjega zdravljenja od drugih parcialnih tehnik za notranje delo. Problem regresivnih stanj je ta, da se lahko aktivirajo tudi kasneje, po samem delu s telesom, ne le med delom s telesom. V rednem psihoterapevtskem procesu to ni nujno problem, saj lahko klient regresivno izkušnjo predela na vnaprej dogovorjenih, kontinuiranih srečanjih (ki so značilna za psihoterapijo), hkrati pa ima zaslombo v navezi s psihoterapevtom. Veliko večje tveganje v tem smislu predstavljajo ad hoc oblike notranjega dela, predvsem delavnice, kjer se uporablja telo, ni pa opozorila glede tega ali celo podporne mreže za integracijo tega, kar se potencialno lahko odpre na taki delavnici. Če se npr. regresivna stanja pojavijo ob ali po delavnici in je hkrati oseba prepuščena sama sebi ter ni eksplicitno vodena v smeri iskanja dodatne pomoči, lahko ostane brez možnosti ustrezne predelave vsebin in integracije ali pa celo v notranjem kaosu, ki ga ne razume in ne zna reševati konstruktivno. Če gre za delavnice, in so le te ustrezno pripravljene, bodo udeleženci o tem predhodno in tudi med samo delavnico ustrezno informirani. Podobno velja tudi za individualne procese dela na sebi. Ko pa tega ni, nam mora kot potencialnim udeležencem že v štartu zaplapolati rdeča zastavica in dobro je razmisliti, v kaj se potencialno pravzaprav spuščamo? Tveganja regresije pa niso omejena zgolj na psihoterapevtske procese. Obstaja cela paleta aktivnosti, kjer lahko delo s telesom ali vplivanje na telo sproži močna regresivna stanja, pri čemer pa po mojih izkušnjah praktično nikoli ni zagotovljene ustrezne podpore, saj izvajalci nimajo ustreznega znanja za varno vodenje udeležencev skozi te procese ali pa tega enostavno ne vidijo kot del svojega dela. Tu je nekaj praktičnih primerov, da si lahko predstavljaš, kje vse bi se regresije potencialno lahko dogajale: - Glasno vpitje in dajanje navodil trenerja na varovance v ekipnem športu (pri varovancih lahko sproži boleče odzive na nasilje v otroštvu) - Dotiki učitelja v šoli, trenerja ali vaditelja pri individualnih in skupinskih športih (pri varovancih lahko sproži neprijetne občutke in spomine na to, kako so ljudje prestopali njihove meje v otroštvu) - Razni medicinski pregled in posegi – npr. ginekološki pregledi, zobozdravniški pregledi, kolonoskopije, razne MR, CT preiskave, operacije, porodi - Uporaba psihadelikov kot medicine na različnih obredih - Intenzivna senzorična obremenitev (npr. bobnanje na šamanskih obredih) - Nelagodje ob pomanjkanju zraka pri prostem potapljanju (pri potapljaču lahko sproži paniko, ki aktivira regresivne spomine na situacije, ko je oseba občutila ogroženost ali nemoč) - Globoko dihanje ali daljše zadrževanje določenih položajev (npr. med vadbo joge oseba nenadoma začuti potlačena čustva ali druge neprijetne telesne spomine) - Telesni dotik pri “navadni” masaži (uporabniku se pojavijo regresivni spomini na pretekle travme ali nezadovoljene potrebe po varnosti in bližini) - Plesno izražanje (udeležencem se lahko odprejo močna regresivna čustva, ki jih ne znajo in ne zmorejo regulirati, še posebej v skupinskem okolju brez možnosti individualne podpore) - Zaljubljenost med učenko in učiteljem (na plesnem tečaju se lahko npr. aktivirajo stari vzorci iskanja potrditve in varnosti, povezane z otroškimi izkušnjami odnosa do avtoritete) Dejstvo je, da ima psiha naravne zaščitne mehanizme in če poslušamo sami sebe, se velikokrat ustavimo in ne nadaljujemo z določenimi procesi. Vedno pa temu ni tako in ko zaščitni mehanizmi iz raznih razlogov ne delujejo, potencialno tvegamo stanja regresije, kar lahko vodijo v disociacije ali celo retravmatizacijo. Delo na telesu vsekakor odpira vrata v globoke razvojne procese in s tem omogoča zavestno predelavo in integracijo potlačenih vsebin. Se pa zavestna predelava ne zgodi avtomatično, za to je ključna ustrezna podpora pri procesiranju vseh izkušenj, tudi regresivnih. Ustrezna podpora zahteva natančno spremljanje klientovega stanja, zavedanje terapevta o možnih tveganjih določenih intervenc ter sposobnost ustvarjanja varnega prostora, kjer se potencialno regresivna izkušnja lahko predela na način, ki vodi v zdravljenje, ne pa v ponovno slabo izkušnjo – retravmatizacijo. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/03/Samo-Rescue-diver-wide.jpg "Samo - učenje spremljanja sopotapljača")## 2. Jasne meje ali kaj je varen terapevtski odnos Varen terapevtski odnos pomeni stalno ustvarjanje vezi, odnosa in prostora, znotraj katerega lahko klient raziskuje svojo notranjost brez prevelikega ali dodatnega strahu, da bi ob tem izgubil nadzor ali bil ponovno ranjen. To zahteva od terapevta osebnostno zrelost, veliko znanja o psihi in psiholoških procesih ter karakterno primernost za delo. Terapevt mora stalno izkazovati zanesljivost, doslednost, se zavedati lastnih meja in imeti sposobnost držanja strukture dela, ki omogoča dovolj globoko in varno delo. > Meje, ki jih terapevt drži do klienta, so za klienta bistvene za občutek varnosti in zaščitenosti! Jasne meje ohranjajo terapevta v razmejeni, dosledno profesionalni vlogi. Zgolj eden od vidikov mej je npr. ta, da psihoterapevti s klienti nikakor ne vzpostavljamo vzporednih odnosov, bodisi prijateljskih, poslovnih, ljubezenskih, seksualnih ali drugih. Prav tako so v praksi važne časovne, finančne, prostorske in druge meje. To med drugim pomeni, da poteka terapevtsko delo v vnaprej znanem in dogovorjenem časovnem okviru, v znanem prostoru, tudi plačilo je jasno in vnaprej dogovorjeno, hkrati pa terapevt ne vstopa v nobene oblike izkoriščanja klienta ali zlorabe moči. Ključni elementi varnega terapevtskega odnosa, ki jih lahko prepoznavamo skozi stik s psihoterapevtom so stabilnost, predvidljivost in zanesljivost ter jasna, odzivna komunikacija ob odprtosti ter spoštovanju klientovega doživljanja. Poleg osnovne varnosti, ki jo terapevt vzpostavlja z jasnimi mejami in stabilno, zanesljivo, dosledno prisotnostjo, je pomembno tudi to, da se klient lahko znotraj srečanj postopoma poglobi v svoje doživljanje in varno predeluje svoje psihične vsebine. To običajno kaže tudi na dobro energijsko in karakterno ujemanje med klientom in terapevtom, ki je za uspešno delo gotovo pomembno. Omenjene meje bi morale biti jasne vsem psihoterapevtom, čeprav vemo, da to vedno tudi ne drži. Hkrati pa vseeno lahko domnevamo, da je splošna ozaveščenost glede mej v popvprečju pri psihoterapevtih večja prav zaradi izobraževanja in lastnih izkušenj, ki naj bi jih imeli. To se hitro spremeni, kadar temu ni tako. Prav zaradi nepoznavanja ali odsotnosti jasnih meja s strani terapevtov, pa tudi drugih izvajalcev storitev lahko postane delo s telesom hitro ne le neprijetno, ampak celo škodljivo. Pri kakršnemkoli delu z dotikom je nujno, da izvajalec pridobi izrecno soglasje udeležencev. V praksi to pomeni, da se udeleženca vpraša, ali se z določenim dotikom strinja in se mu hkrati ponudi možnost, da si vedno premisli ali da se umakne iz situacije, kadarkoli. Ključno je, da ima udeleženec vedno možnost nadzora v situaciji. Čeprav je dotik lahko izjemno zdravilen, saj pomaga pri sproščanju napetosti, omogoča globlji stik s telesom in spodbuja občutek varnosti, ima lahko tudi negativne učinke in to hitro. Lahko je regresiven sam po sebi, lahko je doživet kot invaziven ali pa tudi je dejansko invaziven. Na tem mestu moramo tudi jasno povedati, da je seveda kakršen koli seksualni dotik v kakršnih koli okoliščinah zdraviteljskih procesov absolutno neetičen in povsem prepovedan. Ljudje sicer lahko čutimo do dotika ali ob dotiku odpor, kar lahko nakazuje neodprtost za dotik tukaj in sedaj, ali pa zrcali neprijetne pretekle izkušnje in prekoračiteve osebnih meja. V teh primerih je pomembno, da izvajalec dejavnosti odpor spoštuje in npr. udeleženca ne sramoti s floskulami “sprosti se”, “vse je ok”, “preveč si v glavi”, kar po sploh ni tako redek In še nekaj posebej pomembnih primerov slabih meja pri delu s telesom: - **Neetičnost meje v smislu nespoštovanja razmerja moči**: nastane ob npr. “posebnih dogovorih” med udeležencem in izvajalcem, ko npr. izvajalec ponudi udeležencu poseben popust za udeležbo na delavnici v zameno, da mu ta pomaga npr. pri prevodu publikacije ali kako drugače v zameno poslovno sodeluje z njim. - **Nestrokovna uporaba tehnik**: z intenzivnimi telesnimi intervencijami, kot so globoke dihalne tehnike, masaže ali fizični dotik, se sprožijo močne reakcije, ki so lahko regresivne. Če udeleženec ni pripravljen na to in na soočenje s svojim odzivom, se ne zaveda svoje travme ali če izvajalec tega ne zna ustrezno prepoznati in podpreti, lahko takšna izkušnja povzroči retravmatizacijo. Hkrati lahko nekdo s preteklimi izkušnjami spolne ali fizične zlorabe nevede doživi močne reakcije na dotik ali določene telesne vaje. Brez jasnega dogovora o tem, kaj je dovoljeno in kaj ne, lahko izvajalčevo delo postane neprimerno ali celo škodljivo. - **Kršenje osebnih mej**: izvajalec, ki uči o partnerskih odnosih, hkrati pa sam nima stabilnega partnerskega razmerja, ne loči med strokovnim in zasebnim ter se zapleta v romantična in seksualna razmerja s svojimi učenkami, ki dobijo skozi tak stik potrditev in zadoščenje, saj so zaradi “posebnega stika” z “gurujem” tudi same nekaj posebnega in so prepričane, da jim tako razmerje omogoča osebno rast in nabiranje posebnih izkušenj. ## 3. Dunning Krugerjev učinek ali samozavestna nevednost Prav nepostavljanje ali neupoštevanje meja lahko vodi v neprijetne in za udeležence potencialno škodljive situacije. Izvajalci različnih praks dela s telesom, pa tudi marsikateri terapevt, nima povsem razčiščenih temeljnih principov o tem, kako delati varno s telesom, kar kaže na pomanjkljivo razumevanje ali celo nepoznavanje zakonitosti dela in strokovno nekompetentnost na tem področju. Zanko, v katero se ulovi posameznik z nizkim znanjem ali spretnostmi z določenega področja, ki na tem področju precenjuje svoje sposobnosti, imenujemo Dunning-Krugerjev efekt. Ta efekt pomeni, da posameznik zaradi prenizke kompetentnosti ne prepozna svojih lastnih napak ali omejitev, ampak, prav nasprotno, deluje iz prepričanja, da je bistveno bolj usposobljen kot pa v resnici je. Paradoksalno je, da mu ravno pomanjkanje kompetenc omogoča, da se ne zaveda svojih pomanjkljivosti; Sokratov “vem, da nič ne vem” predpostavlja, da mora pač človek vedeti že marsikaj, da razume razsežnost svojega neznanja. Prav zato je pomembno, da se nadaljuje z učenjem, saj lahko le tako pridemo od navdušenega začetka do padca v dolino obupa in negotovost k naraščanju znanja in zavedanja, kar edino vodi v neko trajnostno znanje vse do mojstrstva. Tako kot ljudje z malo znanja precenjujejo svoje sposobnosti, pa po drugi strani ljudje z visoko stopnjo znanja pogosto *podcenjujejo* svoje sposobnosti. Implicitno predvidevajo, da je njihovo znanje nekaj vsakdanjega in običajnega ter enako na voljo tudi vsem drugim. Pri tem naredijo napako sklepanja, saj namreč drugi niso isti kot oni ter večinoma niti ne nameravajo vložiti časa, truda in energije v to, da bi razvili določeno stopnjo mojstrstva. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/03/DunningKrugerjev-ucinek-1024x852.png "DunningKrugerjev učinek")Narava Dunning-Krugerjev efekta je v tem, da smo mu podvrženi vsi ter da velja za učenje vseh znanj in veščin. Verjetno se vsi strinjamo, da je bistvena razlika v znanju človeka, ko ta odpre pekarno po končanem 4-urnem tečaju peke drobnega peciva v primerjavi s pekom, ki ima prav tako odprto pekarno in je omenjeni tečaj opravil v okviru dodatnega stalnega strokovnega spopolnjevnja. Podobnih primerov srečamo danes na veliko področjih kot npr. v kozmetiki, poučevanju, financah, marketingu, video produkciji, in na žalost, tudi na področju psihoterapije. Da lahko človek realno oceni svoje zmožnosti na določenem področju je pomembno pridobivanje povratnih informacij, evalvacija in kritična samorefleksija. Tega pa marsikdo tudi ne počne. Še posebej tega ne počnejo ljudje na čustvenem in odnosem nivoju, ki pa je absolutno ključen pri kakršnem koli delu s telesom. Ignoriranje evalvacije in kritične samorefleksije svojih lastnih čustvenih procesov in odnosov pomeni ostajanje v stanju samozavestne nevednosti. Zakaj je delo s čustvi in občutki ključno pri delu s telesom? Predstavljajmo si, da bi radi neko idejo uresničili. Za to potrebujemo akcijo, za akcijo pa telo. Pogosto pa se spregleda, da so most med mislimi in dejanji prav čustva in občutki. Način, kako se človek počuti, direktno vpliva na njegovo vedenje, delovanje in doživljanje – prijetna čustva omogočajo pretočnost in lahkotnost, neprijetna pa lahko povzročijo odpor ali blokado. Pri različnih telesnih dejavnostih – klasičen primer bi bil trening športa – se velikokrat zanemarja čustveni vidik in pogosto vsi po vrsti poskušamo telo premagati z voljo, ne da bi pri tem upoštevali svojo notranjo realnost. To povečuje tveganje ne le za poškodbe, ampak tudi za retravmatizacijo, saj v fazi “z glavo skozi zid” delujemo nezavedno ter “si poiščemo” prav take situacije, v katerih prihaja znotraj nas do bolečine. Zavestno delo in soočanje s čustveno neprijetnimi vidiki je zato nujno, da preprečimo ponavljanje starih vzorcev in omogočimo novo rast skozi integracijo. Pomanjkanje čustvenega zavedanja in odsotnost dela s čustvenim ter relacijskim vidikom bivanja je po mojih opažanjih resnično ključen problem velike večine pristopov k telesu. Če že kdo, dajejo poudarek temu vidiku (ne-telesno izobraženi) psihoterapevti, vendar pa njim pa pogosto zmanjka telesno-akcijski del. Oba vidika sicer združuje telesna psihoterapija, vendar pa se tu pogosto zgodi, da dajo terapevti poudarek bolj ali manj na čustveno-telesno izkustvo, “kaj čutiš” in akcijo, hkrati pa zmanjka mentalnega in čustvenega prostora za smiselno integracijo in psihoedukacijo, ki pa sta bistveni za trajno spremembo, globlje zravljenje in osebnostno rast. ## 4. Premalo psihoedukacije, pomanjkljiva integracija Telesna psihoterapija vključuje globoko delo z dihanjem, čustvi in telesnimi občutki skozi različne elemente kot so pozicije telesa, gibanje, terapevtski dotik in telesno občutenje in izražanje čustev. Kakovostna telesna psihoterapija tako ne bo temeljila zgolj na intenzivnih čustvenih doživetjih, temveč bo klienta opolnomočila z razumevanjem tega, kaj se z njim dogaja v občutenjskih procesih in kaj doživlja, ter postopno, smiselno integrirala te izkušnje v vsakdanje življenje. Brez ustrezne psihoedukacije in vodenja lahko klient ostane ujet v telesnih signalih, impulzih in intenzivnih občutkih, ne da bi razumel njihov pomen, jim dal smisel in s tem pridobil večjo notranjo povezanost in bolj celosten občutek sebe. Zaradi intenzivne narave dela s telesom se lahko hitro srečamo z izzivi, ki jih brez ustreznega kognitivnega razumevanja pravzaprav težko obvladamo, saj jih ne znamo umestiti nikamor. Telesni psihoterapevt tako ni le nekdo, ki vodi klienta skozi proces, temveč naj bi klientu tudi omogočal, da le-ta gradi razumevanje, kaj se z njim pravzaprav dogaja. Klient s tem postane domač sam s sabo ter lahko kasneje sam prepoznava podobne vzorce in se sooča z njimi. Ključni del vsega tega je tako zagotovo tudi psihoedukacija o: - delovanju živčnega sistema, - načinih, kako telo shranjuje travmo, - osnovah delovanju osebnosti in karakternih strukturah, - delu z notranjimi deli (npr. notranji otrok, notranji kritik, zlorabljen del, zaščitniški del, obupan del, moder del, spiritualno jedro, etc.) Brez ustrezne in kvalitetne psihoedukacije tvegamo, da klient ne prepozna pomena svojih izkušenj in ostaja le pasiven udeleženec intenzivnih čustvenih stanj, ki pa mu same po sebi žal ne prinašajo pozitivne spremembe, ki si jo želi. Tudi zgolj “čuječe opazovanje” ali “radikalno sprejemanje” takih stanj velikokrat ne prinese pomiritve oz. občutka smiselnosti. Kot posledica nezadostne psihoedukacije in pomanjkljive integracije se v praksi tako lahko pojavljata dve skrajnosti: - Prva je ta, da terapija ne prinese pravega učinka: klient ne zgradi razumevanja, kaj se mu znotraj npr. določenih telesnih vaj ali izkušenj dogaja; nima orodij za umestitev telesnih izkušenj in ostane ujet v nejasnih senzacijah, čustvih, telesnih impulzih. Takšno delo je bolj podobno eksperimentalnemu potapljanju v telo, saj nima jasne smeri niti globljega razumevanja procesov. - Drugi resnejši problem nastane, ko intenzivne metode sprožijo prehitro in preveč radikalen razpad obrambnega sistema ega, kar lahko vodi v spontano, nevodeno in neterapevtsko regresijo. V skrajnih primerih lahko tak proces sproži močne disociativne epizode, čustvene kolapse in prehode v globlje stiske. Zato je res zelo pomembna veščina pri delu s telesom pravzaprav zelo dobro znanje izvajalca in njegove lastne izkušnje. Izvajalec mora vedeti, kakšna je primerna regulacija intenzivnosti procesa, mora znati prepoznavati znake potencialne preplavljenosti pri uporabniku in razumeti, kako pravzaprav postopno podpreti razvoj in širjenje kapacitete klienta za zavestno obdelavo, predelavo in integracijo telesnih izkušenj. Če ostanemo pri telesni psihoterapiji? Cilj telesne psihoterapije nikakor ne more biti npr. zgolj doživeti intenzivno čustveno ali telesno izkušnjo, da bi “odklenili” zaklenjena čustva, temveč – v kolikor do tega sploh pride – je cilj to izkušnjo pravzaprav umestiti v širši kontekst klientovega osebnega razvoja in življenja ter mu s pomočjo globljega občutenja sebe omogočiti večjo samostojnost in občutek večje notranje stabilnosti. ## 5. Show ali globoka izkušnja? Katarzičnost dela s telesom in riziko pretiravanja Ljudje v svet dela s telesom in tudi telesne psihoterapije vstopajo na različne načine. Obiščejo npr. predstavitven seminar ali pa si poiščejo izkušnjo individualnega dela. Nekateri se srečajo s tem povsem naključno. Vsak od teh načinov vstopa v delo s telesom ima svoje prednosti, hkrati pa prinaša specifične izzive in pasti. Moj prvi stik s telesno psihoterapijo se je npr. začel z udeležbo na predstavitveni delavnici. V tistem času je bila Tina še zelo vpeta v psihodinamsko psihoterapijo, sam pa sem bil še polno okupiran z delom v šolstvu. Tina se je v iskanju novih znanj tako 2010 udeležila prve predstavitvene delavnice Core Energetics v Sloveniji, na njeno priporočilo pa sem se potem naslednje udeležil jaz. Prav na tej delavnici so se mi odprle povsem nove dimenzije zavedanja in doživljanja telesa, hkrati pa me je čustveno res pretresla. V meni je vzbudila veliko vprašanj, zaradi katerih sem potem pravzaprav začel poglobljeno raziskovati tako sebe kot to področje in po več letih študija nato tudi spremenil svoj poklic (več preberi v članku [So stvari, ki ti spremenijo tok življenja](https://psihoterapijabozic.si/so-stvari-ki-ti-spremenijo-tok-zivljenja/)). Iz svoje izkušnje sem videl, da skupinsko delo na delavnicah lahko plava na tanki meji med show-om in avtentično globoko izkušnjo. Zaradi dinamike med člani in povečanega emocionalnega kontejnerja lahko udeleženci v skupini doživijo intenzivne in prebojno močne izkušnje, ki pa niso vse nujno tudi koristne na dolgi rok. Predvsem “očiščujoče”, tki. katarzične izkušnje kot so kričanje, udarjanje, intenziven telesni stik z drugimi, intenzivni jok ali močni telesni tresljaji se lahko zdijo – in velikokrat tudi so – zelo osvobajajoče, vendar pa sploh ni vedno tako. Katarzičnost na delavnicah brez dvoma šokira in pritegne pozornost, vendar pa sama po sebi ne da globokega trajnega zdravljenja. Zgodi se lahko, da udeleženec zapusti delavnico z občutkom, da se je “nekaj zgodilo”, vendar nima jasnega razumevanja in ustrezne integracije izkustva. Katarzičnost in intenzivnost lahko povečata verjetnost za pojav spontanih regresij (o tem pišem v prvem delu 1. Delo na telesu lahko sproži regresijo) na delavnici ali po njej, kjer se posameznik v najslabšem primeru znajde v stanju ranljivosti, brez prave opore ali razlage, kaj se mu dogaja. Sam imam izkušnjo, kaj pomeni, da te prva telesno psihoterapevtska delavnica pretrese in šokira. Delavnico je vodil izkušen Core Energetics terapevt, ki mi je sicer dal ravno prav razlage za moje čudenje in za mojo glavo, da sem intenzivno čustveno doživetje povezal tudi na kognitivni ravni. Nihče pa me ni opozoril, da bi lahko prišlo do neprijetne spontane regresije tudi *po* koncu delavnice. Meni se je to konkretno zgodilo med vožnjo nazaj domov, kar je zelo neugoden moment za neko močno čustveno reakcijo. V izredno pomoč mi je bilo, da sem lahko doma, v kasnejših pogovorih s Tino, svojo izkušnjo smiselno integriral, res konkretno kognitivno disonanco pa usmeril v nadaljni študij in poglobljeno raziskovanje. Ko sedaj razmišljam za nazaj res ne vem, kako bi se stvari obrnile, če ne bi imel takrat doma tega privilegija. Sodobne nevrobiološke raziskave in teorije travme kažejo, da so pri terapevtskem delu učinkovite počasne in postopne regulacije. Govorimo o principu titracije ali drugače, o principu “manj je več”. Prevelik poudarek na intenzivnosti lahko obremeni, oslabi in ogrozi terapevtski proces. Hkrati vemo, da lahko telo tudi razvije toleranco na močne senzorične dražljaje in začne posledično iskati vedno večjo intenziteto določene aktivnosti, namesto da bi integriralo subtilnejše, a globlje spremembe. Delavnice, na katerih srečamo veliko dramatičnih izrazov čustev, tako po pravilu pustijo udeležencem vtis, da se veliko “dogaja”, predvsem pa vidim, da močne reakcije veliko ljudi interpretira kot daleč najboljši znak napredka. V resnici pa sploh ni tako. Močne rekacije lahko namreč pomenijo, da se je pri delu šlo “čez” kapacitete udeleženca in da izkušnja ne more biti potem niti ustrezno integrirana. Brez ustrezne možnosti za integracijo pa lahko ob intenzivnih čustvenih izkušnjah pademo tudi v stanje preobremenjenosti, saj naš živčni sistem enostavno nima kapacitete, da bi vse skupaj ustrezno predelal in izkušnjo doživi kot prevelik stres. To lahko vodi v občutke izgubljenosti, konfuzije, tesnobe ali celo do resnih psihotičnih zapletov pri ljudeh, so iz kakršnega koli razloga bolj dojemljivi ali ranljivi. Delavnice so dobre, ko so dobro strukturirane in ko jih vodijo izkušeni izvajalci, ki znajo dozirati delo in prepoznati meje posameznika in skupine. Pomembno je do neke mere poznati tudi emocionalno zgodovino udeležencev. Če že na začetku ni dovolj prostora za uvodno spoznavanje in oceno kapacitet posameznikov v skupini, lahko to pelje tudi v neprijetne smeri, še posebej pri ljudeh z globokimi nepredelanimi travmami ali iz kakršnega koli drugega razloga nizko toleranco na intenzivne čustvene in telesne izkušnje (npr. določene oblike nevrodivergentnosti, ki nosijo s sabo senzorično občutljivost). Enako velja za vse delavnice, kjer se dela s telesom in so v igri intenzivne izkušnje. To so plesne delavnice, joga retreate, šamanski obredi, družinske postavitve, skupinske hipnoze, potapljanje v ledeni vodi, razne športne izkušnje kot so npr. tečaji potapljanja ali plezanja, ter preživetvene delavnice. V vseh teh primerih so ključni jasno definirani cilji in ustrezno usposobljeni izvajalci, ki ne bi smeli obvladati zgolj specifičnih tehnik, temveč bi jim koristilo tudi zelo dobro razumevanje čustvenih procesov, odnosega prostora in delovanja živčnega sistema. Kot je bilo že zapisano – izredno pomembno je tudi, da je udeležencem zagotovljen varen prostor za integracijo doživetih izkušenj. ## 6. Kontraindikacije pri delu s telesom in vpliv psihoaktivnih snovi Pri delu s telesom je ključnega pomena upoštevanje trenutne psihofizične stabilnosti posameznika. Ena izmed pomembnih, a pogosto spregledanih tem, so kontraindikacije in to posebej tiste povezane z uporabo zdravil, alkohola, drog in drugih psihoaktivnih substanc. Vse te snovi neposredno vplivajo na delovanje živčnega sistema, sposobnost zaznavanja notranjih telesnih senzacij in občutkov ter samoregulacijo čustev, kar lahko za uporabnika bistveno spremeni izkušnjo telesnega dela. Antidepresivi in druga psihiatrična zdravila, kot so stabilizatorji razpoloženja ali antipsihotiki tako zmanjšajo, izkrivijo ali onemogočajo dostop do določenih čustvenih doživljanj in telesnih občutkov. S tem seveda uporabniku pomagajo pri soočanju z njegovimi trenutnimi izzivi vendar pa mu hkrati tudi otežijo delo pri iskanju vzrokov zanje saj s tem na eni strani lahko zameglijo proces zavedanja in integracije, na drugi pa preprečijo globlji stik z vsebinami, ki bi se sicer lahko naravno izrazile skozi telo. Za terapevte je pomembno, da so pri delu s takšnimi klienti še posebej previdni in da upoštevajo njihovo stanje, saj lahko določene metode sprožijo preobremenitev živčnega sistema ali celo retravmatizacijo. Akutna intoksiciranost – uporaba alkohola in drog, predstavlja dodatno veliko tveganje. Psihoaktivne substance umetno odprejo določene zaznavne kanale, hkrati pa zmanjšajo sposobnost regulacije in kritične presoje. Posledično se lahko pojavijo močne, nesmiselne, nepredelane izkušnje, ki nimajo nobene smiselne povezave s človekom, predvsem pa jih posameznik brez ustrezne podpore težko integrira. Pri ljudeh, ki so nagnjeni k disociaciji ali imajo zgodovino kompleksne travme, lahko psihoaktivne snovi vedno hitro sprožijo nepričakovane regresije, povečujejo občutek disociranosti ali sprožijo globlje duševne stiske. Zato je ključno, da se pri vsakem intenzivnejšem delu s telesom jasno določi pravilo, da prihajajo udeleženci na srečanja ali delavnice povsem trezni in brez vpliva substanc. Skratka: delo s telesom je lahko globoko transformativno, vendar mora potekati na način, ki zagotavlja varnost in podpira trajne spremembe, namesto da bi ustvarjal dodatne rizične situacije. ## 7. “Predelati moram svoje travme” V zadnjih letih je koncept travme postal vseprisoten. Vse več ljudi govori o travmi in vse pogosteje se naglašuje njen pomen. Travmatske izkušnje imajo zelo globok vpliv na naše telo, psiho in življenje, hkrati pa ni vse, kar doživljamo, le posledica travme, prav tako kot tudi ni vsaka neprijetna ali boleča izkušnja travmatična. Pri delu s telesom se zgodi, da izvajalci in udeleženci, včasih celo terapevti in klienti, vidijo travmo tam, kjer je morda neprijeten intenziven občutek ali nepredelano intenzivno čustvo ali zgolj pomanjkanje veščin za soočanje z določeno situacijo. Hkrati se dogaja tudi, da so ljudje fokusirani na “iskanje travme”, kot da bi bila travma po definiciji vedno en sam dogodek, zato so prepričani, da bo odkritje določenega potlačenega dogodka tisto, ki bo spremenilo njihovo počutje in bistveno izboljšalo njihovo življenje. V tem primeru gre velikokrat za napačno razumevanje kaj pravzaprav travma je (priporočam v branje Tinin članek o travmi [Kako sem “pretapkala” njeno smrt](https://psihoterapijabozic.si/kako-sem-pretapkala-njeno-smrt/)). Čustvena neprijetnost tako še ni enaka travmi, frustracija ni nujno posledica zgodnjih razvojnih ran, močna čustvena reakcija pa še ne pomeni globoko zakoreninjene travmatske izkušnje iz otroštva. Seveda imajo travme vlogo pri oblikovanju naše osebnosti in našega delovanja, vendar pa je ključno, da jih znamo prepoznati v pravem kontekstu. Obstajajo namreč različne vrste travm: - **Situacijske travme** se nanašajo na posamezne travmatične dogodke (npr. naravna nesreča, situacijsko nasilje, enkratna izguba). - **Kronične travme** pomenijo akumulirane spremembe v doživljanju in čustvovanju posameznika, ki so posledica daljšega obdobja težavnih okoliščin ali odnosov (npr. nasilje, zanemarjanje). - **Razvojne travme** nastanejo v zgodnjem otroštvu in so povezane z razvojnimi fazami ter oblikovanjem osebnosti in karakternih struktur posameznika. Prekomerna osredotočenost na travmo v smislu “moram odkriti vse svoje travme”, lahko vodi v patološko interpretacijo vsega, kar oseba doživlja, kar ni le zavajajoče, ampak tudi zavira razvoj in osebno rast. Bolj kot prisiljeno iskanje travm pod vplivom poplave informacij na socialnih medijih je recimo pomembno, da se terapevt in klient potrudita pomagati klientu prepoznati njegove kvalitete, da skupaj poiščeta notranje vire moči in ojačata vitalne, zdrave dele. Ko delajo terapevti izključno skozi (zastaran) pristop iskanja patologije, se pravi kaj vse je z nekom “narobe”, namreč obstaja nevarnost, da klient začne svojo identiteto graditi okoli ranjenosti, bolečine in “diagnoz”, kar po okrepi občutek pasivnosti in nemoči. Po mojem mnenju to ne bi smel biti niti smisel niti cilj notranjega dela. Ena od pasti psihoterapevtskega dela je tudi ta, da se terapevti in klienti pogosto “ujamejo” na način, kjer klientova travma predstavlja slepo pego za terapevta. Če npr. terapevt svojih lastnih slepih peg ne raziskuje, obstaja nevarnost, da projicira lastne nepredelane vsebine na klienta ali pa da klientove izzive vidi izključno skozi prizmo svoje lastne travme. Zato je pomembno, da kot psihoterapevti delamo na sebi in imamo redne supervizije, kot klienti pa je smiselno da vemo, kakšen pristop pravzaprav zastopa izvajalec neke terapije in da posledično izberemo delo, ki nam res ustreza. V kolikor sami verjamemo, da je vse travma in da je predelati travmo ključ, bomo seveda poiskali prav takega izvajalca storitve, vendar je smiselno, da ohranimo svojo kritičnost do tega. Sam menim, da pristopi, ki poleg travme raziskuje in gradi tudi klientove močne plati in kvalitete, dejansko edini odpirajo možnosti za resnično in trajno spremembo. Kot klienti namreč nismo zgolj “skupki ranjenih delov”, ampak imamo v sebi tudi zdrave, močne in ustvarjalne vidike, ki so hkrati ključna notranja orodja za transformacijo. Hkrati menim, podobno kot vedno pove tudi Tina, da je najvarnejši način dela s travmami pravzaprav organski. To pomeni, da se absolutno zaupa notranjemu procesu klienta, ki “naplavi” rane – travme ali pa priložnosti za delo z njimi, ko je čas organsko zrel. Telo vedno govori komunicira in sporoča, na nas je, da poslušamo. Brskanje izključno po preteklosti in obsedeno iskanje nekih možnih ran v prepričanju, da je to edina prava pot zdravljenja, pa iz vidika celostnosti človekovega bitja pravzaprav nima veliko smisla, ampak lahko drži človeka celo stran od realnosti življenja in odnosov. Veliko ljudi se svojih zdravih, močnih delov premalo zaveda. V celovitem notranjem delu je ključno, da se ne osredotočamo zgolj na boleče in travmatske izkušnje, temveč gradimo na izkušnjah in občutkih ob stiku s svojo življenjsko energijo, s svojimi sposobnostmi, varnost, polnost doživljanja sebe, užitkom, notranjo močjo, kreativnostjo in sposobnostjo povezovanja z drugimi ljudmi. > Psihoterapevtska izkušnja je dobra, ko je podporna in hranljiva, saj lahko klient začuti, kaj je v njem zdravo, močno in vredno. Omogoča rast. Osredotočanje na bolečino in travmo je zgolj del dela, saj klient lahko raziskuje tudi vitalnost telesa, stik z notranjim mirom, prizemljenost, spontanost, kreativnost in radovednost – vsi ti vidiki lahko na koncu prinesejo večje in trajnejše spremembe ter občutek zdrave notranje moči. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/03/Resevanje-Obroc-za-resevanje-iz-vode.jpg "Reševanje - Obroč za reševanje iz vode")## 8. Telesna psihoterapija kot močno, a za uporabo zahtevno orodje! Delo s telesom, bodisi v telesni psihoterapiji ali drugače, ponuja globoke preboje in priložnosti za resnično preobrazbo, hkrati pa kliče po visoki stopnji strokovnosti, integriteti in odgovornosti. Smiselno je, da se ga lotevamo s spoštovanjem in zavedanjem, da gre za res močno orodje, ki lahko ob neustrezni uporabi prinese več škode kot koristi. Vrhunsko znanje, meje in dosledno upoštevanje etičnih načel sta temelj varnega in učinkovitega dela. Izvajalec – v telesni psihoterapiji je to psihoterapevt – mora imeti jasno in trdno moralno-etično držo ter sposobnost ustvariti varen prostor, kjer se lahko njegovi klienti postopoma odpirajo brez tveganja za ponovno čustveno destabilizacijo ali neregulirane intenzivne izkušnje. > Brez pogojev in občutja temeljne varnosti ni resničnega notranjega zdravljenja niti rasti! Hkrati pa je odgovornost tudi na strani klienta. Pomembno je, da se kot klienti o stvareh informiramo, preverimo usposobljenost in izkušenost terapevta in ne iščemo hitrih rešitev ali intenzivnih izkušenj, ker bi padli na iluzijo magičnega “preboja”. > Resnične notranje spremembe ne prihajajo iz enkratnih katarzičnih izkušnj, niti iz nekih “prebojev”, temveč iz doslednega, discipliniranega in postopnega notranjega dela, ki temelji na integraciji in zavestni rasti. Telesna psihoterapija je lahko eno najmočnejših orodij za osebno preobrazbo, ko jo izvajamo z resničnim razumevanjem njenega potenciala in ob upoštevanju njenih meja. Spoštovanje do narave v klientu, do procesa dela, usposobljenost in visoka etičnost terapevta ter zagotavljanje varnosti pri delu? Niso le priporočila. So absolutni nujni pogoji za tovrstno strokovno delo. Ko razmišljam o delu s telesom, se velikokrat spomnim na obdobje, ko sem se učil leteti z jadralnim padalom. Inštruktor nam je dal jasna navodila. Razmejil nam je območje letenja na pogorju. Leteli naj bi le tam, kjer je bil laminaren zračni tok, saj so bili na tistem delu pogorja edino primerni pogoji za naš začetniški nivo znanja. Laminaren zračni tok namreč predstavlja gladko in urejeno gibanje zraka, kjer se deli zračne mase premikjo vzporedno v plasteh – brez mešanja med njimi, zato je gibanje v njem predvidljivo, hitrost v vsaki plasti je enakomerna in ni vrtinčenja ali turbulenc. Inštruktor nam je zabičal, naj ne jadramo preko vnaprej določene točke, ker tam nastajajo rotorji, ki so zelo nevarni. Še sedaj se spomnim obraza “sošolca”, ko je po enem od takih poletov pristal na travniku – cel zelen v obraz. Ko sem ga vprašal, kaj se dogaja, je povedal, da je opazoval nekatere druge padalce, kako so jadrali zunaj področja, ki ga je določil inštruktor, in zamikalo ga je, da jim sledi. Kar se je zgodilo, je bilo seveda to, da situacijo ni dobro ocenil in precenil svoje znanje. Zašel je čez točko varnosti, se ujel v turbulenco in skupaj s padalom je začel padati s tako hitrostjo, da je imel občutek, kot je sam povedal, “da so mu krave spodaj na pašniku letele nasproti”. Zelen v obraz je bil od čistega strahu, ker se je točno zavedal, da je imel v bistvu srečo, da je sploh srečno rešil iz situacije in pristal. Če grem nazaj k delu s telesom. V naši psihoterapevtski modaliteti so nas recimo pogosto spodbujali, da naj tvegamo pri delu, ker da v kolikor lahko tvegamo kot terapevti, bo tvegal tudi klient – preboj iz cone udobja, iz starih vzorcev delovanja. Tveganje je v principu ok, ko dobro poznamo omejitve glede na pokrajino v katero se spuščamo in sebe ter naše izkušnje. To pomeni, da imamo dovolj znanja, da lahko ocenimo stopnjo tveganja in se v tveganje posledično spustimo zavestno in s polno odgovornostjo. Problem je, če omejitev glede na pokrajino, v katero se spuščamo, ne poznamo. Takrat je dobro, da jih pozna naš terapevt, učitelj, trener – ali kot v zgodbi zgoraj, inštruktor. Dejstvo je, da lahko tveganje hitro postane nevarno, ko človek ne pozna ali ne spoštuje omejitev pokrajine z ozirom na svoje izkušnje. V takih primerih je zgolj sreča tista, ki nas obdari, da pridemo iz situacije brez prask. > To, kar iz izkušenj vem je, da je pri delu s telesom najbolje, da je varnost vedno na prvem mestu. Previdnost nam na dolgi rok v povprečju prinese bistveno več akumulativno dobrega kot adrenalin tveganja in brezglavega skakanja iz cone udobja. Torej: tvegati ali ne tvegati? V iskanju globljega stika s telesom ti želim modrih odločitev, predvsem pa imej v mislih, naj bo pri somatiki varnost vedno na prvem mestu! --- ## Razjasnimo skupaj ### Kaj so najpogostejše pasti pri delu s telesom? Najpogostejše pasti pri delu s telesom so pomanjkanje strokovne usposobljenosti, nezadostna varnost terapevtskega odnosa, možnost retraumatizacije ter zamenjevanje telesnih tehnik s psihoterapijo. Če izvajalec nima poglobljenega znanja o travmi in regulaciji živčnega sistema, lahko klient doživi destabilizacijo namesto napredka. ### Zakaj je varnost ključna pri telesni psihoterapiji? Varnost je ključna, ker delo s telesom lahko aktivira globoke čustvene in travmatične vsebine. Brez postopnosti, jasnih meja in reguliranega terapevtskega odnosa lahko pride do preplavljenosti ali ponovne travmatizacije. Stabilnost in občutek varnosti sta temelj učinkovitega procesa. ### Kako ločiti telesne tehnike od telesne psihoterapije? Telesne tehnike, kot so dihalne vaje ali sprostitvene metode, same po sebi niso psihoterapija. Telesna psihoterapija je pristop v psihoterapiji, ki vključuje strokovno izobraževanje, razumevanje psiholoških procesov, delo z odnosom in odgovornost za klientovo čustveno varnost. Ključna razlika je v praktični usposobljenosti in terapevtskem okviru. --- #### Koristno! ##### Delo s telesom, bodisi v telesni psihoterapiji ali na drugih področjih, ponuja globoke preboje in priložnosti za resnično preobrazbo. Vendar pa zahteva visoko stopnjo strokovnosti, integritete in odgovornosti. Smiselno je, da se ga lotevamo s spoštovanjem in zavedanjem, da gre za močno orodje, ki lahko ob neustrezni uporabi prinese več škode kot koristi. Ključni elementi varnega in učinkovitega dela so jasne meje, ustvarjanje zaupnega terapevtskega odnosa, spoštovanje naravnega procesa klienta ter strokovnost in etičnost terapevta. Le z zagotavljanjem varnosti pri delu se lahko izognemo morebitnim pastem. Pri delu s telesom naj bo varnost vedno na prvem mestu. ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![Kako se umirim je praktični online vodič z več kot 50 preizkušenimi somatsko-telesnimi orodji, z jedrnato razlago, zakaj delujejo, in jasnimi smernicami za njihovo varno in učinkovito uporabo.](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/07/Kako-se-umirim-WP-blog-oglas.jpg "Kako se umirim - WP blog oglas")](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/)[![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/07/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-1.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://www.groundingfundamentals.com/fundamentals) **Categories:** Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #delostelesom, #psihoterapija, #telesnapsihoterapija --- ### [Energijsko delo v psihoterapiji in DEH® pristop](https://psihoterapijabozic.si/deh-dynamic-energetic-healing/) **Published:** January 26, 2026 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Kaj je energijsko delo v psihoterapiji? O pristopu DEH® (Dynamic Energetic Healing), njegovih možnostih, mejah ter odgovorni uporabi v psihoterapiji. **Content:** *Energijsko delo v psihoterapiji je tematika članka, s katerim odpiram prostor za razmislek o energijskem delu v psihoterapiji skozi moje učenje pristopa DEH® (Dynamic Energetic Healing). Članek je nastal l. 2015, leta 2026 pa sem ga posodobila*. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/Structures-for-journey-ilustracija.png "Structures for journey ilustracija")DEH® zgodba se začne veliko, veliko let nazaj. Takrat ne živimo še v Novi Gorici. Sem visoko noseča, ko mi Samo za rojstni dan podari tarot karte, take lepe, ilustirane, še danes absolutno moje najljubše. ## Iskanje Nekaj let kasneje. Živimo v Novi Gorici. Brskam po Amazonu. Iščem… iščem…. sem v fazi, ko *iščem.* Iščem *novo.* Nove izkušnje, druge strokovne poti, novo znanje, drugačna učenja. Za mani je že zaključeno izobraževanje iz telesno usmerjene psihodinamske psihoterapije; takrat smo ji rekli globinsko-psihološka psihoterapija, danes se ji reče psihodinamska psihoterapija. Moja vloga za EAP, evropski certifikat iz psihoterapije, je pripravljena. Psihologijo sem vpisala 1995… in 2001 začela s študijem psihodinamske telesne psihoterapije…. in je leto 2012 in želim si *naprej.* Problem je le, da ne vem točno, kaj bi to lahko pomenilo. In predvsem ne vem, *kam* naprej? V meni je vsekakor vzgib, ki je več kot bežen, naključen impulz… je dolgotrajno, globoko hrepenenje…. čuti se kot da bi bil klic Duše. Vedno več delam v zasebni praksi in vedno bolj opažam, da intuitivno zaznavam, kaj se dogaja s klienti – ampak na težje pojasnjlivem, energijskem nivoju. Čutim dinamične teme, skozi telesni kontratransfer. Hkrati se mi oblikujejo notranje slike. Včasih se mi zazdi, kot da “vem” detajle, ki jih potem konkretno “izvem” šele čez čas…. Ali pa se izkažejo kot manifestirana realnost, čez čas. Teh informacij, podatkov, ne znam umestiti. Problem je, da razen telesnega kontratransferja znotraj psihologije in psihodinamske psihoterapije nimam referenčnega okvirja, ki bi mi pomagal, da bi jih koristno uporabila. Zdi pa se mi, da so koristne ali da bi lahko bile koristne za ljudi še bolj. Razmišljam, kako bi bilo, če bi jih znala uporabiti tekom dela, tekom procesa? Hkrati sem, *astrology wise*, na koncu obdobja, ko se zaključuje obdobje uvidov in učenj in spoznanj in razočaranj in preizkušenj na področju dela in kariere. Lekcije so bile neprijetne, iluzije so razpadle, moram naprej. Ne vem pa, kam… še manj, kako? > Obstajata le instinkt, v trebuhu, in hrepenenje, v srcu. Frustracija se skozi čas stopnjuje, pametne rešitve ni. Medtem sprejmem tudi nekaj drugih odločitev. Ena od njih je, da preselim prakso v nove, svetle in dihajoče prostore, take z visokim stropom, toplim lesom in sončno svetlobo, ki odvisno od letnega časa zasije v vse kote; v njej delava skupaj s Samotom še danes… Medtem, ko ni nič prav in je vse negotovo, predvsem vztrajam. To, k sreči, znam. Skozi trening psihoterapije sem sem naučila, da bolje nosim nelagodje. In frustracijo. Beg pred občutki mi ne more več povsem zajedati zaupanja v Proces. Jasno mi je tudi, da sem še učenka. In hkrati zaupam, da učitelj pride, ko je učenec pripravljen. ## Sinhroniciteta, dvakrat Zgodnje poletje 2012. “Listam” Amazon, ogledujem si knjige. Zagledam eno… nekje spodaj na ekranu, verjetno med “mogoče bi vas zanimalo tudi”, in za nekaj trenutkov se moje oči ustavijo. Potem odskrulam dalje. Potem se vrnem. *Kaj je to*. Pogledam pobližje. [](https://amzn.to/32nMiNV) ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/DEH-Tina-Bozic-za-psihoterapijabozicsi-.png "DEH Tina Božič za psihoterapijabozicsi")Knjiga ima na naslovnici *ilustracijo.* To se zdi ilustracija iz mojih lepih tarot kart, ki mi jih je nekaj let nazaj za rojstni dan podaril Samo. *Hkrati* se mi zazdi, da je ilustracija dejansko lahko delo ženske, katere print je na steni moje terapevtske sobe že odkar imam svojo zasebno prakso v Novi Gorici. *Wtf.* Preberem naslov knjige. *Uf. Ne vem no.* Malo razmislim. Potem jo vseeno naročim. Takrat so otroci še majhni in nimam veliko časa za branje. Med poletjem ga je potem le nekaj več in na majhnem otoku, v prevroči senci, jo po malem začnem prebirati. Je kar obsežna, predvsem pa se mi zdi tehnično gosta. Prebiranje mi pušča *mešane* občutke. En del mene je navdušen, hkrati pa sem, priznam, kar precej skeptična. ## Skeptični um znanstvenega pedigreja V knjigi je zelo natančno predstavljen model psihoterapevtskega dela, dopolnjen z zgodbami o zdravljenju, kjer je bil učinek dosežen z integracijo procesnega dela, energijske psihologije in praks iz šamanizma; avtor specifično omenja *core shamanic practices* – osnovne prakse dela s tki. neobičajno realnostjo, skupne različnim kulturam. Mm, kar dosti za prebavit za moj skeptični um, zakvačkan v to, kako “prava” psihoterapija teče ali bi morala teči. Pomaga mi spomin, da tudi telesna psihodinamska psihoterapija, ki sem se jo učila, ni bila ravno sinonim za sterilno, anemično obliko psihoterapije. Ampak ja… vseeno… ta DEH®…. tile meridiani…. *processwork.* V gimnaziji sem bila na tem, da bi šla študirati medicino. Rada sem imela skoraj vse naravoslovno. Vedno se bom spomnila, kako sva s sošolko po grapah okoli Idrije nabirali lišaje in potem smo z mentorico delale preparate za merjenje vsebnosti živega srebra v njih. Bilo je lepo, vendar sem v neki točki zaslutila, da medicina zame ne bo niti lepa niti prava. Vedela sem, da nisem material za neskončen mentalni dril. Šla sem na psihologijo. Zdelo se mi je vse skupaj manj utesnjeno, lažje, malce bolj svobodnjaško, bolj celovito. Ampak vseeno sem šla na faks s povsem resnimi, znanstvenimi predambicijami. Vse se je obrnilo, ko sem po zaključenem študiju psihologije začela doktorat iz nevropsihologije na biomedicini. Spomnim se, kako sem prišla domov z vrečko od Merkatorja, v kateri je bilo šest fotokopiranih angleških skript. Vsaka je imela po 200 strani, skupaj torej več kot 1200 strani – o osnovah nevroznanosti. Nekaj časa sem se trudila brati dobesedno neskončen uvod *o nevronu*, potem pa sem si iskreno priznala, da moja duša ne bo preživela lajfa razpetega med skriptami, labom, miškami in pisanjem znanstvenih člankov. Zaposlila sem se kot mlada psihologinja, začela delati z uporabniki programov, sedeti v skupinah za zdravljenje soodvisnosti in motenj hranjenja po socialno-andragoškem programu, z njimi sem hodila v gore, brala knjige in tekla male maratone. Za zraven, v prostem času, pa sem šla v moj lastni izkustven proces – kot *klientka.* Pristala sem, simbolno, precej daleč od predavalnic filofaksa ali laboratorijev medicinske fakultete. Na biodinamični kmetiji v Marezigah, pri Veri, v skupini okoli osemnajstih ali dvajsetih ljudi. Skupaj s tremi nemškimi terapevti smo se srečevali na večdnevnih intenzivih, tri leta zapored, po principih tega, kar smo potem dodelali v telesno usmerjeno psihodinamsko psihoterapijo. Zakaj sem šla v svoj proces? Zaradi sebe. Moja prioriteta je bila, da si pri skoraj 25. letih postavim svoj lajf in uredim odnose, enkrat za vselej, kariera gor ali dol. *Če ne sedaj, kdaj pa?* Tako sem razmišljala… *… well.* Torej, da gremo spet nazaj na DEH®… Prebiranje Howardove knjige… je del mene… skeptičen in analitičen, študiozen, “pravoverno” profesionalen… *zgrozilo.* Hkrati pa se je vedno bolj začel oglašat nek drugi del mene. Tisti, ki je nezavedno pristal daleč od predavalnic filofaksa ali laboratorijev medicinske fakultete. Tisti, ki se je od vedno počutil blizu prastarim načinom zdravljenja. Tisti, ki je od vedno vedel za obstoj Višjega. Tisti, ki je od majhnega gledal pozicije planetov in si iz dlani prebral življenje. Del, ki je vsakič znova z radovednostjo puščal odprta vrata vsemu, kar ni merljivo in otipljivo in vidno in dokazljivo ali logično. Ta del mene je sporočilo in potencial vsega tega, kar se je odslikalo skozi neko naslovnico na Amazonu, intuitivno dojel. In v bistvu mu je odleglo. Pisala sem Howardu. ## Preizkusimo energijsko delo? DEH® Zanimalo me je ali Howard pozna kogarkoli, s katerim bi lahko na tak ali podoben način delala v Evropi? Kje se bi tega načina dela mogoče celo lahko naučila? Bila sem novinka v vsem tem. Energijsko delo sem sicer že srečala, ko sem šla dobesedno pofirbcat na mini seminar iz eksotične “kvantne” tehnike, ki so bile takrat precej popularne, podobno kot sem pač šla in preizkusila EMDR na uvodnem seminarju. Človek ne more raziskovati in najti novega, brez da proba in to velja za vsa področja življenja. Edino, če človek nekaj preizkusi, lahko začuti učinke in potem sčasoma predela izkušnjo ter jo umesti vase tako, kot je zanj dobro…. Vendar konkretno o energijskem delu nisem vedela veliko. Razen bežnih informacij o “tapkanju”, ki sem se ga potem čez nekaj let naučila v Londonu – [članek tukaj](https://psihoterapijabozic.si/kako-sem-pretapkala-njeno-smrt/), nisem vedela nič o energijski psihologiji. Sploh pa… delo s “spiritualnimi resursi”? Z duhovnim svetom in neobičajno realnostjo? *Please*…. V “znanstveni maniri” racionalno dokazljivega in preverljivega sem vse to trdno držala zunaj okvira mojega dela. Maksimalni simbol moje povezanosti z duhovnim v psihoterapiji je bila v tistih časih majhna lučka, ki sem jo vedno imela prižgano v kotu moje terapevtske sobe – da sem lahko segrevala eterična olja. ? Howard je predlagal, da sama preizkusim, kaj pravzaprav DEH je. *OK, fair*, sem si mislila. Moja ideja je sicer bila, da se naučim tega ali nečesa podobnega za dela za delo s klienti. Ampak lastna izkušnja je začetek vsakega resnega učenja v psihoterapiji. Globinska psihoterapija ni kemija in ni medicina in brez lastne integrirane izkušnje tega, kar delamo, bodisi tehnično ali procesno, psihoterapevti v psihoterapiji *ne* moremo globlje razumeti niti tehnike dela niti procesa dela niti odnosa s klientom. Zgolj miselno razumevanje, ki ga lahko dobimo iz predavanj ali študijskega gradiva, pri tem delu ne pomaga, ko se znajdemo v terapevtski sobi z našimi klienti. *Tako da, ja, Howard, velja!!* ## Minimalistično o osnovah DEH® V energijski psihologiji je bilo delo online nekaj povsem običajnega že veliko let nazaj, medtem ko se je v psihoterapiji normaliziralo šele s pandemijo. Meni je bil ob srečanju s Howardom koncept online dela še povsem tuj. Zato sem že v štartu iskala, kje bi se lahko dela naučila v Evropi… Razumela sicer sem, da je energija nelokaliziran pojav, nisem pa vedela, da ima to praktične posledice za delo in da je energijsko delo “na daljavo” izvedljivo in res deluje… in ni važno ali je med nami 9 ur časovne razlik, 1100 kilometrov, Nova Gorica – Zuerich – Celje – Stockholm. DEH® je za online delo dejansko zelo primeren način dela. Online delo samo po sebi vpelje potrebo po več strukturiranosti kot samo delo v živo in DEH® je samo po sebi primeren za to, saj je zelo predvidljiv, strukturiran način dela. Njegova stabilnost nam hkrati tudi ponuja – enkrat, ko ga zares obvladamo in ponotranjimo protokol, kar pa po mojih izkušnjah zahteva precej potrpljenja in vztrajnosti – veliko terapevtske svobode in mnoštvo kombinacij z drugimi terapevtskimi tehnikami. Tudi s Howardom sva začela tako, kot se začne delo po DEH® protokolu. Najprej se naglasi *generalized psychoenergetic reversals* ali splošna prepričanjih o zdravljenju, potem se zagotovi, da je posameznik energijsko optimalno prisotnen v svojem fizičnem telesu. Pri tem se ves čas dela na vseh nivojih humane *vibracijske matrice*, od zavestnega do karmičnega. Ko postavimo ta dva temelja, nato izčistimo in določimo namero. Namera je ključ kreiranja zavestnega življenja in gradimo je okoli tega, kaj je tisto, kar res potrebujemo? Kaj si želimo? Kakšne težave imamo in kako si želimo, da bi bilo? Kam gremo? Kaj je transformacija, ki jo rabimo? Etc. Tu so nekateri primeri preprostih intenc: - Moji napadi panike so ozdravljeni. Sem mirna, varna in zaupam vase. - Imam vzpostavljene energijske meje z bivšim partnerjem; v stiku z njim ohranjam sebe. - Moja zamera do A. je transformirana; sem notranje svobodna, ljubeča in umirjena. DEH® lahko delamo s posamezniki in pari, poglavje zase pa so skupinske intence. Z vsemi imam dobre izkušnje, še posebej delo s skupino na skupni nameri pa je velikokrat povsem presenetljivo, presunljivo in lahko deluje zelo povezujoče. Kot rečeno pa vedno delamo s pomočjo namre; energija sledi zavesti. Hkrati vedno preverjamo, da je vse, kar počnemo, energijsko poravnano, delo pa izvajamo tudi s pomočjo mišičnega ali energijskega testiranja, ki je naš vodnik skozi kompleksen svet psihe. ## Kognitivna disonanca Srečanje z DEH® me je v osnovi res precej spravilo iz tira. Imela sem, lahko rečem, “veliko dela sama s sabo” in kar konkretno kognitivno disonanco, kar je z ozirom na mojo predzgodbo tudi povsem razumljivo in povsem dobra stvar… ali pa vsaj nič posebnega. Hkrati se je moje počutje po kratkem delu, ki sva ga s Howardom opravila, začelo počasi a subtilno spreminjati. Čas je tekel naprej. Poletje se je končalo, jesen se je prevesila v zimo in januarja 2013 je prišel naslednji Howardov email. Sporočil mi je, da angleški kolegi organizirajo uvodno izobraževanje iz DEH®. Prvič, in to v Evropi. *Te zanima?* In sem šla. DEH® sem se tako začela učiti na seminarjih z angleškimi kolegi, v letih 2013-2016, vzporedno pa sem ga postopoma, informirano začela uvajati tudi v mojo prakso. Ko sem z izobraževanjem zaključila, sem bila dejansko prva polno usposobljena strokovnjakinja za samostojno delo z DEH®. Tega nisem planirala, se je pa pač zgodilo. Za DEH® so se sčasoma navdušili nekateri drugi slovenski kolegi, med njimi je bil tudi [Samo](https://psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/). Z ostalimi sicer večinoma potem nismo obdržali stikov in danes ne vem več, kako so z DEH® rastli, kako ga uporabljajo in koliko. Vem tudi, da so DEH® z leti začeli uporabljati tudi ljudje, ki v osnovi niso psihoterapevti. V to se nikoli nisem spuščala, ker to ni moje in ni moja odgovornost, vem pa, da je zame DEH® zelo specifično zdravilo – medicina, ki se ga uporablja po potrebi in nikakor ne na splošno. Pri meni – tako kot pri Samotu – DEH® ostaja eden od standardnih delov “škatle s terapevtskimi orodji.” Uporabljam ga zelo rada in ko pride situacija, da delo z njim ocenim kot smiselno in primerno, sem vsakič znova navdušena, kako lahko podpre procese pri klientu, vključno s predelavami energijskih vzrokov, tudi enkratnih ali pa fragmentov (določenih ključnih energijskih izvorov) kompleksnih travm. Zgodba mojega srečanja z DEH® je zgodba osebnega iskanja, nabiranja izkušenj, raziskovanja in učenja. Skozi leta sem vsakič znova videla kako delo, ki vključuje energijske in spiritualne razsežnosti, zahteva res dosledno in jasno strokovno, etično in terapevtsko umeščenost. V nadaljevanju zato pišem o mejah, dometu in odgovorni uporabi energijskega dela v psihoterapiji. ## **Meje, domet in odgovorna uporaba energijskega dela v psihoterapiji** Energijsko delo v psihoterapiji, ki se razvija od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja in kamor tehnično v veliki meri spada tudi DEH®, je lahko zelo učinkovita, hkrati pa – tako kot noben pristop – ni zdravilo za vse. Iz moje perspektive je njena največja prednost ta, da je v primerjavi s specializiranimi nevrobiološkimi pristopi, kot je na primer EMDR, praviloma *neinvazivna.* > Medtem ko EMDR ciljno predeluje travmatski spomin, energijska psihologija primarno regulira telesno-čustveno stanje v odnosu do spomina. S tem se spremeni odnos do spomina – torej ne nujno sama struktura spominske mreže, temveč predvsem njena aktivacija in subjektivna organizacija v sedanjosti. To je lahko za marsikaterega klienta povsem dovolj in predvsem zelo podporno. EMDR namreč s tem, ko lposega globlje v organizacijo spominske mreže, za varno uporabo zahteva več strukture in stabilnosti, kot jo ima marsikdo v določenem trenutku, predvsem pa ljudje, ki se soočajo s kompleksno postravmatsko problematiko. Uporaba energijske psihologije je seveda zelo odvisna tudi od spretnosti psihoterapevta in njegovega poznavanja drugih tehnik ter veščine psihoterapije kot take. Vrednost orodij energijske psihologije se izkaže predvsem takrat, ko jo izkušeni psihoterapevti uporabljamo prizemljeno, kot del celostnega terapevtskega procesa, ter hkrati dobro razumemo dinamiko in strukturo psihe. V takem primeru lahko človeku pomagamo, da postopoma razčisti globlje energijske vzroke težav, s katerimi se sooča v odnosu do sebe in drugih – praviloma neinvazivno in zato varno. DEH® je z ozirom na psihoterapijo seveda alternativni pristop. Zame je hkrati tehnika in del referenčnega okvira, skozi katerega razumem psihospiritualne procese. Iz več kot desetletnih osebnih in profesionalnih izkušenj – lastnih, izkušenj klientov ter dela kolegov doma in v tujini – poznam njegov domet, njegove darove ter tudi njegove pasti in senčne plati. Kot pri vsakem orodju je tudi tukaj ključno, kako je uporabljeno, pri kom se uporablja in kdo ga izvaja. ## Spiritualni aspekti in psihoterapija V kolektivni klimi, kakršno imamo v Sloveniji, je delo, ki vključuje energijsko psihologijo in aktivno delo s spiritualnimi viri, zaenkrat še obrobno. Takšni celoviti pristopi niso del prevladujoče profesionalne mentalitete ali standardi psihoterapevtske prakse. To pa ne pomeni, da so sami po sebi neustrezni, pomeni pa, da zahtevajo še posebej jasno strokovno in etično umeščenost. Delo s transpersonalno, arhetipsko in spiritualno realnostjo predstavlja samostojno in zahtevno področje znotraj dela z ljudmi. Ti nivoji dela so delikatni, zahtevajo visoko stopnjo strokovne odgovornosti in etike, hkrati pa so lahko za posameznike, ki jih izberejo za spoznavanje sebe in celjenje psihičnih ran, izjemno pomembni in globoko smiselni. > Po mojem mnenju nobena resna psihoterapija ne bi smela duhovnih virov povsem puščati ob strani, tako kot tudi nobeno resno zdravljenje ne bi smelo temeljiti zgolj na njih. Presenetljivo veliko ljudi – vključno s psihoterapevti, ki sami velikokrat prihajajo v ta poklic s težkimi zgodbami iz otroštva – hrepeni po tem, da bi bila spiritualna dimenzija njihovega notranjega življenja vzeta resno. Delo s transpersonalnimi in spiritualnimi viri je tako lahko (za)ključni del celovitega procesa okrevanja po travmi in ima tako kot osnovno [somatsko-telesno](https://www.psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/) delo, ki proces podpira od samega začetka, svojo vlogo na koncu. Hkrati pa velja, da morajo biti vse oblike spiritualnega dela vedno skrbno prilagojene posamezniku, ki išče pomoč – njegovi želji po takšnem delu, njegovi trenutni situaciji in njegovi osebnostni strukturi. Smiselnost vključevanja DEH® kot dopolnilne intervencije lahko po mojem mnenju najbolje presodi psihoterapevt z dobrim razumevanjem razvoja in delovanja psihe. ## Orodje naj ne nadomesti presoje Pri energijskem in spiritualnem delu – podobno kot na vseh področjih, kjer obstaja nesimetrija moči med “izvajalcem in uporabnikom” – je poznan problem zapletov in zlorab. Takšna dinamika se ne pojavlja le v alternativnih praksah, temveč v vseh kontekstih – na primer v zdravstvu, izobraževanju, socialnem varstvu ali terapevtskih odnosih, kjer ima ena stran zaradi znanja, položaja ali avtoritete več vpliva. Pri tem lahko gre za individualno premoč (na primer zaradi osebne karizme, strokovnega znanja ali psihološkega vpliva) ali za socialno premoč, ki izhaja iz širšega družbenega položaja, statusa ali institucionalne moči, ki vpliva na življenje posameznika. > Če gledamo individualno premoč se težave začnejo pojavljati takrat, ko se kakršen koli pristop – joga, reiki ali pa psihoterapija ter vse vmes – začne opirati predvsem na osebnost, karizmo, “posebno energijo” posameznega izvajalca, na njegovo domnevno izjemno duhovno izkušnjo ali uvide. Namesto da bi bil poudarek na opolnomočenju posameznika, razvoju njegove lastne presoje in notranje avtoritete, se vzpostavi odnos odvisnosti, v katerem klient svojo moč, odgovornost in zaupanje v lastne odločitve postopno prenaša na izvajalca. V takšnih primerih se lahko pri ljudeh, ki iščejo pomoč, sprožajo regresivne in odvisnostne tendence. To je velik problem in velika senca spiritualnih pristopov na splošno. Moč, zaupanje in presoja se tako lahko postopoma ali pa zelo hitro premaknejo na izvajalca, namesto da bi se krepila klientova lastna kapaciteta presoje in notranja avtonomija. Ko imamo opravka s spiritualnimi dimenzijami in neobičajnimi stanji zavesti, se zapleti lahko razvijajo hitreje in globlje kot pri pogovornem ali somatsko usmerjenem delu. To je povezano tako s specifično »topografijo« teh izkustev kot tudi s strukturo psihe posameznika, ki išče pomoč v takih vodah. V praksi se komplikacije po neustrezni uporabi metode lahko pokažejo kot vse večja negotovost, dvom vase ali potreba po stalnem preverjanju odločitev pri izvajalcu. Jedro takšnih zapletov je običajno transfer, v katerem je izvajalec dojet kot idealizirana figura, odnos z njim pa začne nadomeščati razvoj klientove lastne kapacitete selfa. Idealizacija sama po sebi sicer ni nujno problematična in je lahko faza v terapevtskem procesu. Ključna razlika pa je v tem, ali ima izvajalec znanje in orodja, da takšne dinamike prepozna, jih naslovi in ne utrjuje. Razlika med psihoterapevtom, ki uporablja energijsko delo, in izvajalcem brez psihoterapevtskega znanja je prav v sposobnosti presoje, kdaj določene tehnike niso primerne oziroma kdaj je potrebno najprej okrepiti druge vidike osebnosti skozi klasično terapevtsko delo. Čeprav je DEH® v osnovi učinkovit in varen pristop, zahteva strokovno, premišljeno in informirano uporabo. ## Energijska psihologija kot del psihoterapevtskega procesa Ko v svoji praksi uporabljam energijsko psihologijo, gre za psihoterapevtski način dela, ki upošteva tudi, kako se čustva, stres in pretekle izkušnje odražajo skozi subtilnejše ravni telesnega doživljanja, ne zgolj skozi nevroregulacijo ali čustveno predelavo. Delo poteka postopno in varno, brez podoživljanja travme, z namenom regulacije in razbremenitve globljih vzorcev. Temelji na procesu in terapevtskem odnosu ter se vedno uporablja premišljeno in v soglasju s klientko. Lahko vključuje usmerjanje pozornosti, preproste telesne intervencije, delo z dihom in somatsko zavedanje. Večino korakov izvajajo klientke same, medtem ko kot terapevtka proces vodim in strukturiram na podlagi znanja in izkušenj. Vedno je možna tudi izbira, da delamo brez vključevanja tega načina dela. Ko govorim o energiji, gre v tem kontekstu predvsem za izkustveni opis dogajanja v telesu in ne za nekaj mističnega. Energijska psihologija je pri mojem delu dopolnilo klasični psihoterapiji in nikoli njen nadomestek. ## Namesto zaključka Najpomembnejši profesionalni korak zame ni bil odmik od klasične psihoterapije, temveč razširitev pri delu. Globinsko psihološko razumevanje razvoja, travme in odnosa ostajajo temelji mojega dela. Energijsko delo sem vključevala postopno. Deset let sem se učila klasično psihoterapijo in desetletje sem potrebovala, da sem se popolnoma udomačila v razširjeni različici dela, kjer lahko z ženskami drugače delamo celostno regulacijo, neinvazivno damo prostor globljim plastem telesnega spomina in implicitnih vzorcev. Moja praksa je specializirana za delo z ženskami. To pomeni, da notranje procese vedno razumem tudi v širšem relacijskem in družbenem kontekstu, v katerem se oblikujejo ženska psiha, žensko telo, ženska identiteta. Delo z maternično zavestjo se je iz tega razvilo skoraj organsko. Ko govorim o [maternici](https://potmaternice.si), seveda ne govorim o organu kot je tretiran v medicini, temveč o predelu ženskega telesa, ki je večplastno – razvojno, hormonsko in relacijsko – močno vpet v našo najglobljo izkušnjo varnosti, ustvarjalnosti, cikličnosti in meja. Pri številnih ženskah je prav ta del telesa močno vpet v somatske odzive, povezane z odnosi, izgubami, nosečnostjo, spolnostjo, sramom, močjo, vendar sama delo z maternično zavestjo le v minimalnem deležu razumem kot poglobljeno somatsko regulacijo, saj jo predvsem dojemam in učim kot psihospiritualno integracijo. Danes svoje delo razumem kot celostno, integrativno: globinsko psihološko v razumevanju, somatsko-telesno v preprosti regulaciji, energijsko v procesiranju travme, transpersonalno pri delu z ženskami v skupinah, vedno pa relacijsko v osnovi. Nobena od teh ravni ne stoji sama zase. Vse so vpete v proces, odnose z ženskami in mojo strokovno odgovornost. Ne glede na spremembe časa, ki so velike in otipljive, ostaja bistveno tole: notranje delo potrebuje varnost, potrebuje etiko, jasne meje in konstantne refleksije moči v odnosu. Tako lahko ženska postopno vzpostavi stabilen stik s seboj – s svojim telesom, občutki in notranjimi pomeni, njeno bivanje v sebi in njeno delovanje v odnosih in svetu pa se spremeni na zelo konkreten, prizemljen način – uglašen z njeno polno občuteno, utelešeno dušo. To je smer, v kateri delam. --- ## Razjasnimo skupaj ### Kaj je energijsko delo v psihoterapiji? Energijsko delo v psihoterapiji vključuje pristope, ki poleg misli, čustev in telesnega doživljanja upoštevajo tudi subtilne energijske vidike človekovega doživljanja. V naši praksi ga uporabljamo kot del celovitega notranjega dela in ne kot nadomestilo za psihoterapijo. ### Kaj je DEH® oziroma Dynamic Energetic Healing? DEH® je strukturiran integrativni pristop, ki povezuje procesno psihoterapevtsko delo, energijsko psihologijo in psihospiritualne pristope. Uporabljamo ga kot eno od možnih terapevtskih orodij, kadar ocenimo, da je za posameznika in njegov proces primeren. ### Ali je energijsko delo primerno za vsakogar? Ne. Tako kot druge terapevtske intervencije mora biti tudi energijsko delo prilagojeno posamezniku, njegovi trenutni situaciji, terapevtskim ciljem in osebnostni strukturi. Pomembni so tudi usposobljenost izvajalca, jasne meje ter strokovna in etična umeščenost dela v proces. --- #### **Koristno!** ##### Energijska psihologija je dopolnilno področje psihološkega dela, ki različne psihoterapevtske pristope povezuje z intervencijami, usmerjenimi v telesno in energijsko doživljanje. Pri psihoterapevtskem delu je pomembno, da so takšne metode vključene v širše razumevanje človekove psihe in uporabljene glede na potrebe konkretnega posameznika. DEH® v naši praksi uporabljamo kot eno od možnosti znotraj širšega psihoterapevtskega procesa, ne kot idealizirano samostojno rešitev za vse težave. ###### \* [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, mama, poročena je s Samotom, s katerim si delita starševstvo, ljubezen in psihoterapevtsko prakso. Pri svojem delu uporablja celovit in intuitiven pristop, ki zajema telesni, čustven, mentalni in spiritualni vidik ženskega bivanja. Prepleta pristope psihodinamske psihoterapije, energijske psihologije in dela s spiritualno realnostjo. Poleg [individualnega dela z ženskami](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske in [vse se začnejo s prvo](http://www.potmaternice.si/). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/Pot-Maternice-1_2024-WP-blog-oglas-final.jpg "Pot Maternice 1_2024 WP blog oglas - final")](https://www.potmaternice.si) **Categories:** Zgodbe **Tags:** #duhovnost, #energijskapsihologija --- ### [Hej girl, naj te ne bo sram, da hodiš na psihoterapijo...](https://psihoterapijabozic.si/zakaj-nas-je-sram-psihoterapije/) **Published:** May 5, 2024 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** "Hoditi na psihoterapijo" naj ne bo razlog za sram. Obiskovanje psihoterapije je osebna, intimna izbira, ki se realno ne tiče nikogar - razen tebe ;) **Content:** ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/01/Boundaries-by-Tina-Bozic-psihoterapijabozicsi_.png "Boundaries by Tina Bozic psihoterapijabozicsi")Zakaj nas je sram hoditi na psihoterapijo, kaj dejansko lahko iščemo v njej in zakaj prav to ni nekaj, česar bi nas “morali biti” sram? Psihoterapija danes v Sloveniji ni sploh več nekaj novega. Hkrati pa marsikoga ob misli na iskanje pomoči psihoterapevta lahko še vedno spremlja občutek sramu. In čeprav se o psihoterapiji danes govori več kot kadarkoli prej, so vprašanja, predsodki in zadrege okoli psihoterapije še vedno zelo žive. Spomnim se, kako nerodno se je ta aspekt odprl na 20. obletnici moje gimnazijske mature leta 2015, in je padlo vprašanje, mišljeno čisto iskreno in preprosto: “Tina, kaj misliš, kdo od nas bi bil primeren kandidat za na psihoterapijo?” ## Kdo je “primeren kandidat” za psihoterapijo? Od leta 2015 do danes se je v [družbenem kontekstu](https://psihoterapijabozic.si/kdaj-k-psihoterapevtu/) glede psihoterapije gotovo marsikaj spremenilo. Psihoterapija ne sedi več v zadnji vrsti, skromno potisnjena daleč za vso psihiatrijo, klinično psihoterapijo in new age alternativo. Izborila si je svoje mesto in se dala konkretno naprej, kar je tudi prav, ker je lahko njena vloga v življenjih ljudi in v zdravju odnosov, ki so temelj skupnosti, izjemno pomembna. Psihoterapevtskih pristopov je sedaj na voljo več, kot jih je bilo kadarkoli prej, in tudi psihoterapevtov ni več tako malo, kot jih je bilo recimo leta 2009, ko sem sama odprla privat prakso tu v Novi Gorici in nas je bilo vseh skupaj na Goriškem mogoče za preštet na prste ene roke 🙂 Če si za trenutek predstavljamo vse žive in možne razloge, zakaj bi ljudje sploh prišli na psihoterapijo in potem v njej tudi dejansko ostali ter se s pomočjo psihoterapevta aktivno, skozi daljše obdobje soočali s svojimi notranjimi vsebinami in vedenjem (“delali osebni proces”), lahko te žive in možne razloge v grobem skrčimo na nekaj precej osnovnih reči. “Kandidati” za psihoterapijo smo tako lahko recimo zato, ker: 1. Ne znamo ali ne zmoremo občutiti sebe in razmišljati o sebi. 2. Ne znamo, ne zmoremo ali nočemo občutiti in razmisliti o sočloveku. 3. Ne uspe nam humano ravnati bodisi s sabo bodisi z drugimi. Kot vidite nisem nikjer napisala, da mora biti z nami nekaj “hudo narobe”, da smo “primerni” za psihoterapijo. Hkrati zgoraj našteto v različnih obdobjih in različnih odnosih do neke mere velja za praktično vse ljudi. Vsi se znajdemo v situacijah, ko ne vemo, kaj se z nami dogaja intrapsihično, se pravi notranje, in se vprašamo, budni kot zajci sredi noči, *kaj the fuck se dogaja z mano?!?* Vsi se tudi znajdemo v situacijah, ko ne vemo kako ravnati v določenem odnosu, v določeni situaciji in razmišljamo ter se vrtimo v krogu ali pa reagiramo na nek način, ki “spet” prinese ali ustvari kreganje na mrtvo. Razlika pri vsem skupaj je, roko na srce, najbolj v tem, koliko nas naši ustaljeni načini doživljanja, razmišljanja in ravnanja omejujejo, koliko trpljenja povzročajo nam ali ljudem okoli nas ter koliko jih sami od sebe še zmoremo spreminjati. Tu se pravzaprav začne zgodba o psihoterapiji in tem, kdaj si jo lahko izberemo kot obliko pomoči. *Zares* občutiti in razmisliti ter preudarno delovati je namreč preplet globljega razumevanja tega, kako delujemo mi, kako potekajo odnosi. Je preplet veščine samoopazovanja in opazovanja drugih ter hkrati *je* nekaj truda, eksperimentiranja in umetnosti, kako vse to pripeljati v vsakodnevni lajf, ki je *prepreden* z odnosi. In prav odnosi so zagotovo trigger point za številne od nas – in nas najpogosteje pripeljejo na terapijo… Vse opisano ni 🚀 rocket science 🚀 in vse to se da naučiti, je pa hkrati res, da peljati in sebe in odnose na dober način ni spet čisto tako simple! Potrebno se je potruditi – in trenirati in vztrajati, da postopoma osvojimo vse naštete reči … sploh pa takrat, ko nas tega [niso naučili od majhnega](https://psihoterapijabozic.si/aces-vprasalnik-kaj-v-odnosih-je-res-skodljivo/). Izkušnja kaže, da s psihoterapijo običajno začnemo, ko imamo krizo in vsega dovolj. In ko začnemo z “delom na sebi”, z nami na prvi pogovor k psihoterapevtu pride tudi pomembna štartna želja, namreč da bi se preprosto “končno počutili bolje”. In to je čisto legitimen del prihoda. Tudi sama sem še vsakič, ko sem začela s svojim procesom oz. nadaljevala z njim, imela to isto željo v sebi; to je povsem naravno in človeško. Ampak tu je pomembno nekaj. Namreč razumeti, da psihoterapija – [sploh pa globinska psihoterapija](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/) – ni “zdravilo”, ki bi preprosto odstranilo bolečine. Prej je proces, skozi katerega se naučimo bolj polno *bivati* v celostnosti sebe, odnosov in življenja. Naučimo se soočati s sabo, z odnosi, z življenjem ter razvijamo sposobnost občutenja, refleksije in ravnanja, ki nam omogoča vse to izkušati in udejanjati bolj polno. > Soočanje z bolečinami in tudi [odstranjevanje nepotrebnega psihološkega trpljenja ](https://psihoterapijabozic.si/travma-eft-tapkanje-psihoterapija/) je absolutno del psihoterapije. Hkrati pa dobra globinska psihoterapija nosi potencial, ki presega delo s psihično stisko in bolečino. Odpira namreč lahko široka vrata psihični vitalnosti in dušni kreativnosti, in s tem nekako popolnjuje jin in jang, temo in svetlobo, trpljenje in radost življenja. Psihoterapija tudi ni univerzalno zdravilo in ni nujno, da bo pri vsakem človeku ali v vsakem življenjskem obdobju delovala. Včasih določen psihoterapevtski pristop človeku ne ustreza, včasih se ne vzpostavi dovolj dober odnos s psihoterapevtom, včasih je v ospredju težava, ki zahteva tudi kakšno drugo obliko pomoči. In včasih človek enostavno še ni tam, da bi bil pripravljen ali sposoben obrniti refleksijo vase – “pogledati vase”, razmišljati o svojem deležu pri tem, kar se mu dogaja. To zadnje je res pomembno, ker si psihoterapijo ljudje včasih predstavljamo kot storitev, kot “servis”: 1. pridem s težavo, 2. psihoterapevt nekaj naredi in 3. meni je bolje. Ampak psihoterapija ni servis in delo v psihoterapiji je nekaj, kar opravimo mi kot klienti. Psihoterapevt je naš podpornik, naš zaveznik in neke vrste sopotnik, vendar smo mi tisti, ki hodimo svojo pot, nosimo svoj nahrbtnik in se odločamo, kam in kako. Lahko bi torej rekli, da je “primeren kandidat” za psihoterapijo predvsem človek, ki je pripravljen in zmožen, da postopoma razvije zmožnost – občutiti in opazovati sebe, razmišljati o sebi in drugih ter pogledati tudi, kako sam ravna v odnosih. ## Kaj v resnici iščemo v psihoterapiji? Potreba po “počutiti se bolje”, ki sem jo omenila zgoraj, včasih vsebuje željo, da bi pregnali ali “izgnali” iz svojega doživljanja slabe občutke čimprej, po možnosti pa kar *takoj*. Ko smo v takem bolečem stanju, smo tudi ranljivi in bolj dojemljivi za ponujene hitre rešitve. Bolj kot nam nekdo obljubi hitre rešitve s hipnimi učinki ter nam obljublja, da bomo hitro in takoj bolje, bolj se lahko oprimemo upanja in se prepustimo nekemu dogajanju, ki običajno na dolgi rok za nas ni koristno, lahko pa je celo škodljivo. Če imamo že nekaj izkušenj sami s sabo in nismo ravno novinci, potem sicer vemo, da 1-2-3 ne bo šlo, ampak še vedno lahko delamo kup enih kognitivnih napak glede pričakovanj. Recimo, ko smo oddaljeni od zavedanja svoje avtentične moči, želimo za boljše počutje spremeniti ljudi okoli sebe. Ali pa se želimo “znebiti” tesnobnih občutkov, “znebiti” se hočemo tudi občutkov krivde, “nehati” z negativizmom, “razrešiti” odnose ali pa si “povečati” samozavest, “izboljšati” samopodobo. Vse to so običajne, legitimne vstopne točke v psihoterapijo… ampak so hkrati samo to – *vstopne.* Izkušnja namreč kaže, da sprememba npr. moža ne bo cilj v psihoterapiji, “znebiti” se simptomov ali stremeti k temu, da “si izboljšamo” karkoli pa bodisi na dolgi rok ni pametno ali pa ni tehnično izvedljivo na klik, kot bi si želeli. Predvsem pa, kaže izkušnja, vse to ne prinese tistega, kar ljudje v resnici iščemo. In kaj iščemo? > Ko so nam pomembni odnosi in odnose postavljamo na vrh lestvice svojih vrednot, iščemo občutenje *povezanosti* s sabo in drugimi. Tisti, pri katerih visoko kotira individualna ekspresija sebe, iščemo svojo *pristnost* in kreativnost – svoj avtentični izraz. In tisti, ki nam ogromno pomenita potrditev skozi delo in doprinos skupnosti, iščemo pot v svojo *osebno moč*. Oblike in načini, kako pridemo globlje do občutij povezanosti, do svoje pristnosti ali osebne moči, so različni. Ampak redko do tega pride z “znebila sem se tesnobe” in “izboljšala” sem si samopodobo in to hitro, hipno, takoj! Povedano po domače – to so preveč površinski cilji in preveč površinski pristopi za dosego smiselnih ciljev. Površinski cilji in površinski pristopi ne peljejo k globljemu občutenju celostnega zadovoljstva, uspešnosti in miru s sabo in življenjem, ki si ga verjetno vsi želimo in ga tudi iščemo; verjetno pravim pa zato, ker res še nisem slišala za človeka, da bi intencionalno in pri polni zavesti iskal frustracijo, občutek neuspešnosti ali občutek konstantne jeze ob vsem, kar se mu dogaja. Ljudje smo narejeni tako, da naravno sledimo dogajanju *zunaj* nas in površinskosti smo dejansko kar nekako navajeni. Orientiramo se glede na okolje. Smo radovedna bitja, usmerjena na stik z okoljem okoli nas, ki nam že v trebuhu omogoča preživetje. In ta vzorec je naše pradavno gibalo. Ko potem rastemo, ostanemo ne samo organsko usmerjeni na okolje, ampak postanemo obremenjeni z njim. In s tem se zataknemo v površinskosti, konkretno. ## Zakaj smo ujeti v površinskost V odnosih se to pokaže recimo, da hodimo naokoli s kupi domnev o drugih ljudeh in svetu. Prvo kot prvo, domnevamo – namesto da bi vprašali, se pogovarjali in preverjali, kaj dejansko mislijo in čutijo ljudje. Hkrati nekritično verjamemo avtocesti svojih misli in kraljestvu [mentalnih podob](https://psihoterapijabozic.si/vzpon-arhetipa-sinteticne-zenske-in-kako-iz-ujetosti-v-tiranijo-mentalnih-slik/), medtem ko premalo registriramo in upoštevamo globljo verzijo zaznave manifestne realnosti, ki prihaja skoz *celotno* naše telo, zelo “obilno” pa predvsem skozi magično občutenje trebuha – haro pri moških / [maternico](https://www.potmaternice.si) pri ženskah – ter seveda [srce](https://www.psihoterapijabozic.si/najdaljsa-pot-ki-jo-mora-clovek-v-zivljenju-prehoditi-je/). > Koliko časa in prostora si res vzamemo za stik s sabo, za temeljit pogovor s sabo? In koliko časa in prostora si vzamemo za to, da prisluhnemo *in* slišimo, kar nam ljubljeno bitje želi sporočiti? To je način, kako na dolgi rok razbijamo površinskost in obsedeno usmerjenost navzven! Poleg tega, da smo orientirani navzven, se torej ljudje radi izgubljamo v površinskih meandrih našega uma. Sem recimo spada nekonstruktivno razmišljanje o preteklosti ali prihodnosti. Fokus na preteklosti, ki je povsem nepotreben (se pravi nima veze npr. z realnim procesom žalovanja…), nam služi kot distrakcija od tukaj-in-sedaj, hkrati pa vodi v občutja praznega obžalovanja ali mrtve melanholije. Na drugi strani lahko zapadamo v nekonstruktiven fokus na prihodnosti, v katerem nam povsem manjka vere in zaupanja v Dobro, v nek kozmični red. Izvajamo recimo mentalno kontrolo na prihodnostjo, kar nam vzdiguje občutja tesnobne na vseh nivojih, od telesa do uma. Iz določenih globljih razlogov se ne zmoremo pre-*pustit*i, spust-*iti*… in zato trpimo. > Fokus je tako pogosto razpršen, površinski… ali pa je *zunaj* – zunaj našega prostora ali časa. Iz vidika evolucije zavesti pri večini od nas ni več potrebe za tem, da ostajamo tako zelo “zunaj” in tako zelo površinski. Hkrati je nujno, da se zbudimo v globlje občutenje sebe. Evolucija človeške zavesti počasi, a zagotovo, prehaja v novo fazo, kjer bomo *morali* znati občutiti sebe, svet in ljudi, ter “brati” svet tudi skozi svoje telo, sicer se bomo v poplavi vsega preprosto mentalno izgubili. Hkrati je tako, da so za večino nas mimo časi, ko je bilo preživetje vrste odvisno od zaščite pred divjimi zvermi. Ja, naši predniki so morali biti oprezni in preveč pozorni na okolje, če so hoteli preživeti, nahraniti pleme, nadaljevati reprodukcijo in ohraniti vrsto. Danes tega ni več, naš fokus pa še vedno ostaja na *zunaj.* Kar je bil včasih strah pred zvermi, je postala obsedenost babic s tem, kaj bo rekel župnik, in mamin *ja kaj bodo pa sosedje rekli?!?* Vse to si lahko predstavljamo, da je tudi zlito v *naš* osebni, avtomatiziran program. Recimo, ko si rečemo, da nečesa ne morem in se hkrati sploh ne zavedamo, od kje to samoomejevanje izvira? Samo teče skozi mene.. Še vedno se sprašujem, tako kot babica in mama, kaj bodo pa drugi rekli, ter v svet projiciram evolucijski strah. Potem pa se slabo počutim, nesrečna sem, neizpolnjena. In isti “kaj bodo pa drugi rekli” seveda velja tudi za psihoterapijo. Kaj bodo rekli, če povem, da hodim na terapijo? Kaj to pove o meni? Kaj je z mano narobe, če rabim pomoč? In evo – smo pri sramu. ## Zakaj je primerjanje škodljivo S tem, ko imamo fokus na *zunaj*, avtomatično plujemo skozi poplave podatkov in informacij, ki jih producirajo posamezniki, skupine, institucije; do nas vse to pride skozi izobraževanje, skozi socialna omrežja in medije. Površinsko smo seznanjeni s tisoče zornih kotov, od vrstniških do verskih, korporacijskih in znanstvenih. Od malih nog nas tako opremljajo s podatki… ne učijo pa nas slediti svojim občutkom, misliti svoje misli ter delovati v skladu z vsem tem, kar je “naše”! Navajeni absorbcije podatkov in informacije, ne pa avtonomnega razmišljanja, smo hkrati vsi po vrsti tako naučeni še iluzije, da obstaja pravilen podatek, pravilen odgovor. Da obstajata prav in narobe, ki sta zelo pomembna. Za “pravilno” smo nagrajeni; petka (5)… in ko ni pravilno, smo kaznovani (z nižjimi ocenami – 4, 3, 2, 1). Pri tem je najbolj bizarno, da po večini nikogar ne zanima, zakaj je naš “nepravilen” odgovor drugačen od “predpisanega” in kakšen smisel ima. Le ocenjevani smo. Le ocenjujejo nas, od majhnega. Mi pa se preko teh ocen primerjamo ali pa primerjamo druge. Začne se recimo že s podatkom, kako veliki in dolgi smo bili pri rojstvu. Ne rečem, lahko je fascinatno… recimo, punco, težko 4.5kg, je absolutno fascinatno rodit, o tem se ne moremo prerekat 😉, ampak… ni poanta v tem. Zgodi pa se, skozi življenje v družbi, kakršna je, da iz podatkov, informacij in primerjanja to nastane poanta. In te številke in informacije in primerjanja, kakršne koli že, progresivno *vedno bolj* vplivajo na naš občutek sebe. Številke so simbol primerjanja; praktične so za primerjanje. > Problem primerjanja pa je, da rado potlači človeškega duha in škoduje zdravi kreativnosti, moči, občutku povezanosti. Primerjanje hitro vodi v kritiziranje. Ni dolga pot med preprosto primerjavo lastnosti, npr. teže dveh sester, do ocene, ki izpostavlja pomanjkljivost. Od “*Anka tehta 60 kilogramov, Barbara pa 75 kilogramov*,” do “*Barbara je pretežka, saj tehta 75 kilogramov, medtem ko je Anči lažja s 60 kilogrami*” je kar kratka pot… Meni se zdi to vsekakor ful zahtevno. Vsaka kritika izhaja iz primerjanja in s tem smo lahko hitro na spolzkem terenu. ## Kritika in kritiziranje: kje se stvari zalomijo Kritika samo po sebi je lahko dragocen pripomoček za pozitivne spremembe, ampak ko je podana na jasen, spoštljiv in koristen način. To samo pomeni, da se osredotoča na vedenje in ne osebnost človeka; da je točno jasno, na kaj se nanaša; da vsebuje konstruktiven predlog za spremembo oz. izboljšanje; da je izrečena na spoštljiv način in da je timing kritike primeren. Dobra kritika je izjemno dragocena, hkrati pa je ni enostavno oblikovati. Zahteva kvaliteten razmislek o situaciji, o problemu, o človeku, o našem odnosu z njim in tehtno izbiro načina komunikacije. Ko gre kritika na senčno stran in postane kritiziranje, pa zadeve niso več ok. V psihoterapiji se vsekakor znova in znova soočamo z rušilnimi vplivi kritiziranja in primerjanja. Primerjanje in kritika se tekom življenja namreč ponotranjajo. Sprejeti oz. odbiti kritiko, posebej negativno, neumestno, bazirano na bizarnih primerjavah ni nikoli lahko, ker zahteva trden občutek lastne vrednosti. Ko odraščamo, ta občutek šele vzpostavljamo in smo zato ekstremno ranljivi za primerjave in kritiko. Povsem drugače je, če smo “dobro postavljeni” odrasli, ki vemo, kdo smo in kaj je naše; v tem primeru lahko manevriramo s kritikami in primerjavami veliko bolj spretno. Tekom odraščanja in mladosti pa je primerjanje in kritiziranje, ki ni dobro izdelano, in če je tega veliko, hitro lagho rušilno. Kruto in nazorno se to izrazi pri motnjah hranjenja. V nezdravljenih fazah motenj hranjenja lahko ljudje vsako uro stojijo na tehtnici; vsako povečanje telesne teže za par *gramov* jih lahko hipotetično spravi v samouničevalni obup. Številke jih vodijo, primerjanje jih vodi, kritika jih razžira in vse, kar imajo, je zaznava številk, kritike in primerjanje. Občutka sebe skozi telo in psihospiritualnega občutenja sebe praktično nimajo oz. ga še dodatno izgubljajo skozi mučenje telesa, kar nosi večkrat tudi globljo simbolno zgodbo… in logiko. Ko smo ravni pri številkah. S pomembnostjo številk in primerjanja in kalkuliranja – česarkoli, od kilogramov do denarja, se velikokrat obratnosorazmerno izgublja naš drug tip zavedanja, ki je veliko globlji, intuitiven, simbolen, magičen, poln skrivnosti in vsega, kar je mehko, a hkrati temno; urejeno, a na ciklični način; neoprijemljivo, a hkrati plodno. Bolj kot smo obsedene [z zunanjim, površinskim, številkami in primerjanjem](https://psihoterapijabozic.si/vzpon-arhetipa-sinteticne-zenske-in-kako-iz-ujetosti-v-tiranijo-mentalnih-slik/), večja je verjetnost, da se znajdemo pri 35., 45., 50. s škatlo robčkov na kavču, cele sfrustrirane in na meji joka, preplavljene z negativnimi mislimi in krutim samogovorom, medtem ko razmišljamo, kako obupno izgledamo, kako neuspešne smo na splošno v življenju in kako nam itak ni nič uspelo in nam tudi ne bo. Kilaža ni uredu, obseg trebuha ni uredu, premalo je narejeno, premalo pravljic smo prebrale, premalo smo se igrale z otroci, otroci so vse prej kot odličnjaki in primabalerine, kvartalni cilji niso doseženi, bilance bi lahko bile boljše, število orgazmov pa tud. *Not funny!!!!* > V vsem tem ni nič koristnega za nas. Še manj pa je smiselnega. *Primerjanje* je večinoma nekoristno, v najslabšem primeru pa toksično. Ko se združi s kritiziranjem, je namreč odlično gojišče sramu, sram pa je mučen, beden, grozen občutek, ki dejansko lahko povsem izniči stik z našo Dušo. Nasvet? Opustite ga. Prepovejte si ga pri seni in ne ga gojiti v vašem okolju, v odnosih! Radikalno torej opustite željo, da *se nasilno spremenite* v skladu z nekimi standardi, ki vam jih vsiljujejo drugi, družba ali vi sami sebi, ker ste jih ponotranjili… Primerjanje uporabljajte le strogo premišljeno, v visoko strukturiranih situacijah z jasno namero – ko recimo obračate številke v excelu in točno veste, kaj primerjate in s kakšnim namenom, ter veste, da vas to nekam konstruktivno pelje. Sicer pa ga o-*pustite.* V kolikor vas namreč določeno primerjanje v vseh teh desetletjih ni pripeljalo v občutke ponosa in zadovoljstva s sabo, tega enostavno ne počnite več. Pa ne se jeziti nase, če ste to do sedaj počeli. V svoje življenje ali življenje družine ali življenje svoje ekipe zgolj vpeljite pravilo, mogoče na račun opuščanja kakih drugih, nesmiselnih: *“Primerjanje prepovedano!”* Kaj naredi primerjanje med ljudmi tako strupeno? Zakaj nima smisla, da primerjate otroke med sabo? Ali pa da vedno vprašate otroka, ko “prinese” oceno domov, *kako so pa drugi v razredu pisali*? Ali, da primerjate sebe, ko ste bili mlajši, in vaše otroke sedaj? Zakaj je neumno, da rečete, “ko sem bila jaz v tvojih letih…. ” in naredite iz tega liturgijo? Ali da poveste, kakšna je sestra 1 in kakšen bi brat 2 moral biti? > Primerjanje *izpodbija* realnost tistega, ki je primerjan. In s tem avtomatično vsebuje degradacijo njegove realnosti. Kritiziranje, zunanje ali [ponotranjeno](https://psihoterapijabozic.si/notranji-kritik-in-njegov-vpliv-nate-vprasalnik/), ni in niti nikoli ne bo zares koristno. Lahko si domišljate, da bo, ampak namen kritiziranja, še tako lepega, ovitega v darilni papir, je manipulacija. Ker? Ko želimo drugemu *res* dobro, si vzamemo čas, se približamo ljubeče in mu pomagamo ozavestiti kvalitete ter iskati kreativne rešitve in dobre variante. *Lahko komot preskočimo kritiko.* Ne rečemo, “to ti povem, ker te imam rada.” Kritika nima nobene veze z ljubeznijo, sploh pa ne, ko je destruktivna ali negativna. Kritika se osredotoči na to, kaj je narobe in predvsem, kaj *manjka* ter kaj bi lahko bilo bolje. Vedno je kaj, kar bi lahko bilo bolje. Ampak vprašanje je, če je v določeni situaciji to smiselno poudarjat? Ali se da tudi drugače? Kontekst je v življenju vedno pomemben. V kolikor imamo npr. v poslovnem svetu jasen konsenz za konstruktivno kritiko in skupen cilj, ki ga zasledujemo, lahko delamo tudi s kritiko, usmerjeno na delo in rezultate. Ampak izkušnja kaže, kot rečeno, da moraš biti kar genij, da znaš to prav obrnit. Kaj pa v mehkih odnosih? Se pravi v intimnosti in družini? Stvari ziher ne tečejo na tak način. V družinah, v mehkem okolju, nismo usmerjeni k cilju in storilnosti, ampak smo prvinsko usmerjeni k ljubezni – k negovanju in spodbujanju vsakega člana družine. *Vsaj tako naj bi bilo.* > Najbolj pomembno je, da se človek v družini počuti varen, sprejet in spodbujan v tem, kdo je… ne pa da se potiho sekira, ker ni tak, kot drugi mislijo, da bi moral biti! Ker ne dosega standardov. Nekih ciljev! Nekih faking vizij! Ali idealov.. ki so *mimo* njegove realnosti. V družini se z nekimi kvazikorporativnimi prijemi ne pride daleč, razen v negativnem smislu. Kadar smo rastli v tako “vodeni” družini, imamo lahko veliko problemov sami s sabi tudi kasneje, “na stara leta”. Stalno tuhtamo o tem, kar nam manjka, se primerjamo in sekiramo, ker nismo kot super uspešna bivša sodelavka, mogoče očetove vizije o tem, kdo naj bi bila in postala, fantazije od bivšega ali pa “zahteve” od sedanjega,… kolektivni ideali, ki se mimogrede vsiljujejo od vsepovsod!! Kritika in primerjanje žal *ignorirata* našo preprostno človeško enkratnost. V tem smislu sta nehumani. In, ker smo ljudje v resnici izvirni – absolutni originali – je primerjanje in iskanje referenčnih točk v okolju v osnovi tudi napačna strategija. Žal. Tako pri odnosu do sebe, pri vzgoji otrok, tudi delovnem okolju ali … ja, kjerkoli. ## Kako se vrniti k sebi in svoji notranji avtoriteti Namesto primerjanja – torej usmerjanja *navzven* – bi se morali skozi življenje stalno učiti, kar nas običajno niso. Recimo, da komuniciramo iz sebe. Da ostajamo pri sebi in svoji resnici, ki se hkrati zaveda realnosti drugega. Da poznamo sebe in znamo misliti svoje misli, [zaznati svoje občutke in sodelovati z njimi ljubeče](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/), delovati na svoj avtentičen način. Da poznamo odgovore na preprosta vprašanja, kot so: - Kaj to sploh je, moja notranja avtoriteta? - Kako vem, da nekaj vem? - Kako vem, da je zame nekaj dobro? - Kako vem, da lahko zaupam svojim občutkom? - Kaj pomeni, da imam svoje misli in kako izgleda, ko počnem stvari na moj način? Dejstvo je, da nihče od nas ni brez psihičnih ran, konfliktov, lukenj, felerjev. Nihče ni popoln. Edino skozi čisto, jasno, pogumno, včasih brutalno zavedanje sebe in sveta se pogosto začne tudi radikalno sprejemanje sebe in sveta. In šele v tej radikalnosti sprejemanja, onkraj iluzij – se pravi kondicioniranih pričakovanj, otroških hrepenenj ter egoičnih “želja”, se lahko začne odvijati transformacija. > Transformacija, deloma predvidljiv in deloma povsem nepredvidljiv alkimistični proces preoblikovanja bolečine v ljubezen, je vedno plod notranjega dela. Brez telesnega, čustvenega in mentalnega napora ni transformacije in ni procesa, v katerem se preobrazi natančno tisto znotraj nas in tisto zunaj nas, kar potrebuje spremembo… nič več, nič manj. ## Zakaj nas je torej sram glede obiskovanja psihoterapije Osebna kriza, ki odpre pot v transformacijo, in ki jo uporabimo inteligentno, se pravi za svojo rast, je vedno znak prebujenja. Je povabilo za začetek ali nadaljevanje učenja o sebi in odnosih. In psihoterapija, kot jo razumeva midva s Samotom, to premiso vsebuje. Celovito delo v psihoterapiji je absolutno namenjena učenju o sprejemanju sebe, kar vodi v globljo transformacijo življenja, ki je včasih poravnana s tem, kar si mislimo, da si želimo, včasih pa pelje v smer, ki jo dejansko rabimo. > Vedno pa vodi tovrstna transformacija tudi v drugačno kvaliteto vedenja do drugih ljudi, v drugačno stopnjo prisotnosti, v drugačno sposobnost slišati druge. Edino, ko znamo poslušati sebe, lahko zares slišimo tudi druge. In, kaj bi lahko bilo v vsem tem lahko čudnega? Včasih namreč ljudje potožijo, da ko naletijo na krizo in poiščejo pomoč, naletijo na številne zadžke in številni se bojijo odprto govoriti o tem, da hodijo na psihoterapijo. Recimo, imeli so hudo krizo in niso nobenemu povedali, da so šli po pomoč. In sedaj? Za moje pojme je itak vse to njihova osebna stvar. Absolutno osebna izbira je, s kom delijo ta del svojega življenja in s kom ne. ## Psihoterapija je v resnici *ful* intimna stvar Vsak si lahko oblikuje svoj pogled na svoj lastni psihoterapevtski proces. Zame, recimo, je hoditi na psihoterapijo ultra diskretna, intimna stvar. Če bi si recimo, vsak zase, sedaj predstavljala prostor v stanovanju, ki bi hipotetično lahko gostil nekaj tako osebnega, intimnega, kot je psihoterapija… Jaz vem kam bi jo dala… moje vprašanje pa je: > Kam bi jo dali vi? Jaz bi psihoterapijo dala recimo v eno tako svetlo, prostorno, s soncem obsijano kuhinjo, polno polic s čaji in začimbami, z udobnim kavčem in foteljčkom in izhodom na teraso, ki je polna sivke in rožmarina in metuljev in čebel. Za namene razmišljanja ostanimo pri tej “moji” kuhinji. Vprašanje je, a vi vsakega povabite v svojo čudovito kuhinjo in mu postrežete s čajem in piškoti? Razkažete teraso, posedite na sončku, pokažete lončke sivke in rožmarina in mu utrgate dve vejici še za domov, zraven pa dodate še 3 piškote? Zakaj bi torej nekaj tako intimnega kot je to, da hodite na psihoterapijo, delili kar z vsakim? Zakaj bi pravzaprav karkoli osebnega delili z vsakim? In, če že delite z nekom osebne reči – zakaj zares? Čutite “dolžnost” povedati “po resnici”, ko vas nekdo nekaj vpraša? Se morate prisilno izpovedovati sami od sebe? Čutite, da morate “poročati” neki konkretni osebi? Kaj drugega? No, *ni treba*. Normalno je, da se vsakič znova svobodno odločamo, s kom kaj delimo, koliko delimo in zakaj. > Srednjeveški predsodek je, da je psihoterapija za “čudne”. Ali, da mora biti s človekom nekaj “hudo narobe”, da hodi na psihoterapijo. Tak predsodek govori o razgledanosti tistega, ki predsodek izraža, o strahu pred nečim, česar človek pač ne pozna, ali pa o moralno-etičnem problemu njegovega značaja. Ničesar se vam torej ni treba bati. Ni vam treba nikomur nič razlagati, hkrati pa se lahko mirno distancirate od predsodkov, ki so še vedno prisotni v okolju. Ljudje povedo, da je tega več na podeželju, ampak jaz mislim, da ne gre za teritorij, ampak v resnici bolj za generacijske razlike. Recimo? ## Kako se odnos do psihoterapije spreminja med generacijami Generacija X morda nismo začetniki, smo pa verjetno pionirčki dela na sebi. Rojeni med sredo 60. let in koncem 70.let, smo svetlobna leta bolj odprta generacija glede duševnega zdravja in psihoterapije kot so naši starši, baby boomerji (rojeni po koncu 2. svetovne vojne do sredine 60.let). Za razliko od generacije X, ki jim je psihoterapija “nuja”, se pravi da gredo na terapijo, ko je res *res* kriza, pa milenijcem (rojeni so med sredino 80. let in sredi 90. let) psihoterapija predstavlja že bolj vsakdanjo, praktično možnost, ki jo uporabijo, ko je treba. Ko rabiš avto, ga uporabiš; ko rabiš plombo, greš k zobotu; ko rabiš zrihtat psiho, greš na psihoterapijo;… well, tako nekako deluje duh milenijcev. Gen Z, se pravi postmilenijska generacija, pa prebija zvočni zdi. Zdi se, da ko so v stiku s svojimi potrebami, so že povsem naravno *utečen*i v skrbi za mentalno in duševno zdravje, ki ima zanje praktično isto težo kot telesno zdravje in jih tega ni treba niti posebej učiti niti jih ekstra ozaveščati; ene stvari so jim jasne in zdi se, da kao “same od sebe”. Vse, kar je v psihi človeštva ozaveščenega in predelanega, se nekje pozna; vsaka transformacija absolutno šteje, učinek pa se akumulira in obrestuje pri posamezniku, znotraj družin in v skupnosti. Delo “generacije X” tako postane svoboda “gen Z”, tako kot bodo nekoč, well, we hope so, tudi njihovi prispevki financirali naše penzije. Vse se obrača, vse se vrača. Včasih se sliši, da vsako notranje zdravljene “seže sedem generacij naprej in sedem generacij nazaj”. To je lahko res, lahko tudi ni, vsekakor pa nihče, ki hodi na psihoterapijo, ne hodi “le” zase. Iti na psihoterapijo, še posebej, ko to pomeni učiti se globokega sprejemanja sebe in stika s sabo, pomeni predelovati travme generacij in hkrati osvobajati Svetlobo generacij. Vsi moji notranji procesi transformacije, tako kot tudi tvoji, so delo in zame in delo za vse moje prednike in potomce ter hkrati vse ljudi, s katerimi sva v stiku. Ker vse to se prenaša med nami – in kako ljubimo in kako nas je strah … vse to se prenaša. > Zato naj vas ne bo sram, če razmišljate o psihoterapiji, če že hodite na terapijo ali če kdo v vaši družini namerava na psihoterapijo. Lahko ste samo ponosni na to! Časi sramu *morajo* biti mimo in ne smemo dovoliti nikomur, niti svojemu notranjemu kritiku, da nas ponižuje, še manj pa, da nas kdorkoli od ljudi okoli nas zasramuje, ker si poiščemo pomoč, ko jo rabimo. ## Kaj pa, ko te nekdo zasramuje, ker hodiš na psihoterapijo? Seveda obstaja profil ljudi, ki jim bo vedno striglo, da nekdo potrebuje pomoč in ima podporo, v našem primeru v obliki psihoterapije, ter bodo o tem imeli svoje mnenje in ga glasno ali tiho izražali. Hkrati žal res tudi obstajajo ljudje, ki druge “pošiljajo na psihoterapijo”, ampak ne zato, ker jih spoštljivo, dobronamerno in ljudbeče podpirajo pri osebni rasti – ampak zato, da jih s tem žalijo, manipulirajo in jim tako dajo vedeti, da so “fucked up”, “zmešani”. Z mnenji v principu seveda ni nič narobe; vsak ima svojega. Resen problem pa nastane, kadar mnenja drugih posegajo v avtonomnosti izbire odraslega človeka. Torej, če menite, da imajo drugi odrasli pravico, da vam pametujejo, kam smete ali ne smete hoditi pri svojih 25., 35. ali 50. letih, potem je seveda povsem ok, da jih poslušate. Če pa menite, da zdravi odrasli odnosi ne delujejo na principu omejevanja, ukazovanja in kaznovanja svobodnih izbir sočloveka, potem pa tudi veste, kaj morate narediti. > Razumeti je potrebno, da je omejevanje iskanja strokovne pomoči ali pa žaljivo, zlobno insinuriranje, da je nekdo “bolan”, za “k psihiatru” ali “za na psihoterapijo” oblika psihičnega nasilja in ena od oblik prisilnega nadzora, ki je značilnost [nasilnega vedenja](https://psihoterapijabozic.si/masterclass-ko-manipulacija-in-nasilje-nimata-vec-prostora/). In ne, vzrok za nasilje nikoli niso okoliščine, ni “birčka”, ni vinček, ni “stres”, “premalo seksa”, neprištevnost, etc. V osnovi je vzrok za nasilje zgolj en sam in sicer *prepričanje* osebe, ki je nasilna, da je sta [kontrola in manipulacija](https://psihoterapijabozic.si/masterclass-ko-manipulacija-in-nasilje-nimata-vec-prostora/) sočloveka legitimen način za dosego cilja. Ko opazujemo ljudi, ki so nasilni do drugih – v besedah in dejanjih, je njihova ključna poteza vedno ta, da so kronično in temeljno prepričani v svoj prav, ki menefregistično izloča realnost sočloveka. V teh prepričanjih ni e od empatije, ni prostora za dvom, ni volje za razmislek, ni vzgiba za samorefleksijo, ni želje za pogledat situacijo iz različnih pozicij in volje za izdelat sočuten razmislek o vsem skupaj. Boleča resnica je, da je takih ljudi med nami veliko več kot bi si želeli priznati. Takih moških je veliko, in tudi takih žensk je sigurno več kot samo ene tri. Najdemo jih povsod, v vseh porah družbe, na vseh možnih položajih, v vseh poklicih in poklicanostih. > Kadar imate opravka s ljudmi, ki vas zasramujejo in kritizirajo, se vsekakor absolutno oddaljite od njih. Ne izgubljajte časa! Zaščitite sebe, zaščitite svoje otroke, zaščitite svoje duševno ravnovesje, včasih vaše golo fizično preživetje. Čeprav si veliko ljudi, ki so zapleteni s takimi kritizerji, želi verjeti, da bo enkrat bolje in da se “s pogovorom vse da”, izkušnja kaže, da temu ni tako. So ljudje, kjer se s pogovorom *nič* ne da, saj so to globoko karakterne poteze, pri katerih nič ne pomaga. Vsako razlaganje, prepričevanje, moledovanje etc. poslabša situacijo, saj se določen profil ljudi *nikoli* ne spremeni. In ja, taki ljudje tudi *ne* hodijo redno in iskreno na individualno psihoterapijo; mogoče se včasih odločijo za [partnersko terapijo](https://www.psihoterapijabozic.si/v-kateri-fazi-partnerstva-je-najin-odnos/), ker želijo pokazati s pomočjo tretje osebe (terapevta), da so “uredu”, partner pa je problem. Kakorkoli obrnemo, obstajajo ljudje, ki so sami zase popolni, njihov edini problem pa so ljudje okoli njih, ki se ne “obnašajo” tako kot bi bilo po njihovem mnenju “treba”. Takim osebam se absolutno izognite v velikem loku. V kolikor pa ste se že zapletli z njimi? Pa si odpustite – ne se še dodatno kritizirat!, zaščitite sebe in svoje otroke, postavite meje ter jih spustite iz svojega življenja. Zaslužite si več, predvsem pa eno normalno življenje, v katerem vas ljudje spoštujejo, vi pa njih. Vzporedno s tem pa natančno poglejte tudi vase in dodatno sprejmite ter spremenite tiste dele vašega vedenja, za katere veste, da niso smiselni in dobri niti za vas niti za druge. Menim, da je vsak od nas lahko vedno še malo bolj iskren in pristen, malo bolj samozaščitniški in hkrati še bolj ljubeč ter spoštljiv do sebe in drugih. ## Zakaj se upiramo spremembam Psihoterapija zahteva pogum in delo. Pogum zato, ker je potrebno delati spremembe, delo pa zato, ker brez nič ni nič. Hkrati velja, da smo ljudje nevrobiološko narejeni tako, da imamo averzijo do sprememb.Se pravi, da je psihoterapija tudi izziv in odpor do “notranjega dela” nastopi prej ali slej. Averzija do sprememb se sicer v življenju pokaže tako, da npr. ostajamo v coni udobja in delujemo po principu “underperforming-a”… ali pa vztrajamo do onemoglosti v najbolj toksičnih okoljih za nas, ker… čeprav smrdi, je v dreku hkrati tudi toplo. Princip je v obeh primerih isti – sprememba je izziv! Sprememba je delo, je napor in predstavlja nevarnost za tisti del naše nevrobiologije, ki ga skrbi samo preživetje, ter v nekem trenutku prepoznava samo to, da smo živi in dihamo… in zakaj bi karkoli spremenili? V globinah svoje biti vemo – in to *nezavedno* vedo tudi ljudje okoli nas, ki ne marajo našega dela na sebi, ki grdo govorijo o našem psihoterapevtu ali nas zezajo na kak drugi način – da ko se enkrat odločimo za celostno notranje delo na sebi, torej ko imamo res dost statusa quo, se bo zgodilo točno to, kar nihče noče – nastopile bodo spremembe. In nobeno telo noče sprememb. Noben človek, ki vas kritizira, noče, da se v resnici spremenite. Zanj ste super, kot ste – dokler vas lahko kontrolira in ponižuje, sistem deluje. Za spremembe je potrebno vložiti dovolj mentalnega dela in psihičnega napora, poleg tega pa velikokrat za vse to potrebujemo tudi izdatno mero poguma. In nobenih fig v žepu. Nobenih skritih namenov, niti polovičarstva. In velikooooo pripravljenost, da opustite skrite navezanosti na prepričanja, ki vam jemljejo moč. Recimo, da so “drugi krivi”. Ker, ja, velikokrat so realno tudi drugi krivi. Vsak, ki je kdarkoli predeloval svojo travmo ali delal z zanemarjenimi in zlorabljenimi ljudmi ve, da najhujše trpljenje prihaja iz odnosov, v katerih bi morali prevladovati ljubezen, spoštovanje in spodbuda. > Noben udarec ne boli tako kot tisti, ki ti ga zada nekdo, za katerega imaš odprto srce; nobena umazana beseda ne zasvinja duše tako močno kot tista, ki ti jo izreče nekdo, ki si mu zaupala, se zanesla nanj z vsem svojim bitjem. Ampak pot je v konkretni pripravljenosti pogledati navznoter. In to tudi loči ljudi, ki so nasilni v odnosih in izkoriščevalski ter toksični… od ljudi, ki trpijo zraven njih. Psihoterapija je, vsaj zame osebno, skratka predvsem proces učenja temeljnega sprejemanja sebe, ki steče skozi nevidne procese telesa, psihe in duše. Pomemben je pogled navznoter. Pomembno je distanciranje od površinskosti. Pomembno je, da brez ljubečega sprejemanja sebe ni ničesar. Dokler se ljudje trudijo spremeniti sebe skozi kritiko, samo ponavljajo cikel zlorabe, ki so jo doživeli s strani okolja v preteklosti. Ja, lahko so uspešni. Lahko dosežejo veliko, skozi čisto voljo in moč. Ampak niso srečni. Sreča ne pride iz preganjanja sebe, ampak pride iz razvoja ljubečega razumevanja sebe, ki dopušča, da smo podobni sebi, ne pa nekim podobam, ki niso naše. *Love is the way.* ## Radikalno sprejemanje kot osnova transformacije Vsak od nas se lahko nauči sprejemati sebe *kadarkoli* v življenju. Odvisno od štartne poizicije v tej inkarnaciji, se nekateri lahko to naučimo s pomočjo drugih ljudi, ki niso naša izvorna družina, nekateri pa se tega naučijo s pomočjo svoje izvorne družine. Včasih bi rekla, da imajo slednji posebno “srečo”, danes pa ne mislim več tako. Vsi odtenki evolucije Duše so legitimni, vsi so enakopravni in vsi so popolni, v svojem spiritualnem jedru. Lahko bi rekli, da ni pomembno, kako pridemo do sebe, važno je, da pridemo do sebe in se naučimo uporabljati ta neprecenljiv inštrument, ki ga imamo – svojo zavest in s tem, posledično, sami sebe. Nekateri od nas si zastavimo cilj, da bomo to znali, v tem življenju, na najboljši možen način. Da bomo iztisnili iz sebe vse, kar lahko in doživeli to življenje v vsej popolnosti čutenja, občutenja Izkušnje. Nič nas ne bo ustavilo, ker vemo, da so vsi odgovori, takokot tudi vsa vprašanja, znotraj nas in našega božanskega bistva. Čutenje sebe, razmišljanje svojih misli ter svobodno delovanje oblikuje pot. In ja, življenje lahko odživimo zares mi, zares srečno in polno. Ironija življenja je, da so vse naše poti na koncu iste. Vse poti vodijo *nikamor* (C. Castaneda). Vsi to instinktivno tudi vemo, le poimenujemo, razumemo to na svoje načine. Vsi se hkrati borimo s tem in nosimo svoj eksistencialni konflikt, vsak na svoj način ter, mogoče nezavedno, hrepenimo po tem, da bi to pot *nikamor* polno sprejeli. Mogoče čutimo, da se le preko tega sprejemanja lahko morda potopimo v polnost Življenja tukaj in sedaj, ki je v resnici preprosta polnost Sebe… sebe v stiku s sabo, sebe v stiku s sočlovekom, z naravo, z vesoljem… s presežnim Vsem. ## Kako veš, da si na poti z *dušo*? Velika,… ne, *velikanska* razlika je, kako hodimo po svojih poteh, ki nas vse vodijo *nikamor*. Poti, ki imajo Dušo, so vedno smiselne. Ja, lahko so težke, naporne in faking boleče, vendar ko usmerimo svoj notranji pogled globoko v trebuh in srce in vse vlakna in celice svojega telesa? Točno *vemo*, da so dobre za nas. Vemo, da nam bo trud, ki ga vlagamo v to, da ostanemo prisebni, trezni, ljubeči… pomagal, da izbrusimo občutenje sebe in sveta. Vemo, da nam bo ljubezen do sebe, za katero se borimo, odprla vrata v ljubezen do drugih in bo postala in ostala “most med nami in vsem”. Vse ostale poti pa? So absolutno nesmiselne… in izkušnja kaže, da jih je veliko bolje opustiti…. preden one opustijo nas. In, kako to vemo? Kako vemo ali ima naša pot Dušo? Ko boste naslednjič želeli preveriti, koliko Duše ima vaša pot? In boste v dilemi ali v tej točki življenja sledite svoji notranji avtoriteti? Se za trenutek ustavite. Predstavljajte si… Predstavljajte si, da ste stari 99 let in veste, da bo čas za odhod. V kosteh je jasno, da je tu; ni več iluzij, da ga nikoli ne bo. Samo mir je, popolno sprejemanje vsega. Predstavljajte si torej, kako iz te točke pogledate nazaj. Vaš notranji pogled se zavrti nazaj in vprašajte se, iz točke popolne prisotnosti pri vaših 86. letih: > “Sem si v tem trenutku življenja podobna? Sem to Jaz?” - Sem pristna? - Je to, kar živim, dušno “moje”? - Udejanjam, kar čutim, da je moja dušna želja? Odgovor je zagotovo znotraj vas. > In začutite resnico ter etično delujte v skladu z njim. Tako se zdravijo kompleksni karmični vzorci – z našim *delovanjem.* Nikoli ne dopustite, da živite v nočni mori, ki vam jo ustvarjajo pričakovanja drugi ljudi ali nekih zblojenih sistemov okoli vas. Vztrajajte, vedno!! Sledite temu, kar čutite v sebi, da je dobro in smiselno za vas, čeprav včasih ni enostavno in ni lahkotno in ni samo prijetno in vam nihče ne ploska ali pa vas razumejo le redki! Nikjer ni pisalo, da bo pot enostavna. Vendar tudi nikjer ne piše, da mora biti nesrečna in polna nesmiselnega trpljenja. Ja, borba je del življenja, vendar se morate naučiti ločiti med bitkami, ki se jih splača biti, in tistimi, ki so *popolnoma* nesmiselne. Prepričana sem, da vaša modra, izkušena verzija Sebe, stara 99 let, v tem trenutku, tukaj in sedaj, točno ve, kakšen je boj, ki ga bijete. Ve, katere bitke se je v tem življenju splačalo boriti, za katere pa je potrebno, da se iz njih umaknete, da lahko zmagate – na dolgi rok. 😉 Izbirajte modro. Pa srečno! --- ## Razjasnimo skupaj ### Za koga je psihoterapija smiselna? Psihoterapija je smiselna za vsakogar, ki se sooča s čustvenimi stiskami, odnosi ali ponavljajočimi se vzorci, ki jih sam težko razume ali spremeni. Primerna je tudi za ljudi, ki želijo globlje razumeti sebe in izboljšati stik s sabo. Ni namenjena le “težavam”, ampak tudi osebni rasti in kakovostnejšemu življenju. ### Ali je psihoterapija primerna le, če človek zelo trpi? To je še vedno zelo pogost predsodek o psihoterapiji. V resnici je zelo koristna za osebno rast, boljše odnose in globlji stik s sabo. Hkrati velja, da se da veliko nepotrebnega trpljenja preprečiti, če pravočasno ukrepamo in si poiščemo pomoč preden se stiska poglobi do te mere, da vpliva na naš vsakdan, na odnose in delo. ### Kaj je cilj psihoterapije? Cilj psihoterapije ni samo to, da se “znebimo” npr. tesnobe, slabih občutkov ali drugih simptomov, ampak da razvijemo globlji psihološki stik s sabo, več sprejemanja sebe ter bolj avtentičen način življenja. Psihoterapija lahko pripomore k dolgoročno večji povezanosti s sabo, notranji moči, pristnosti in sposobnosti za bolj zdrave, osrečujoče odnose. --- #### Koristno! ##### [Ko se odločamo za psihoterapijo, imamo na voljo dosti izbir!](https://psihoterapijabozic.si/kdaj-k-psihoterapevtu/) Važno je, da si v štartu izberemo obliko dela in sodelovanje s psihoterapevtom, ob katerem čutimo, da bomo lahko mirno in odprto komunicirali svojo resnico ter bili iskreni. V procesu notranjega dela se vedno pojavljajo zadrži in odpori; naše telo je nevrobiološko programirano za odpor do spremembe. Hkrati se lahko odpori do našega notranjega dela in s tem transformacije pojavljajo tudi v našem okolju. Smiselno je, da smo samozaščitniški in da ljudjem ne dovolimo, da nas žalijo ali kakorkoli manipulirajo, ker iščemo pomoč oz. jo potrebujemo. Vsakič znova smo odgovorni, kako se odzivamo v takih situacijah. V principu pa je smiselno, da se zavedamo, da je “hoditi na psihoterapijo”, ki je res za našo dušo primerna, v osnovi nekaj smiselnega in dobrega, saj s tem, gledano psihospiritualno, pomagamo sebi ter hkrati predelujemo bolečine preteklih generacij, odpiramo pa tudi moč Svetlobe za naprej… Vsekakor pa velja: nihče nima pravice, da nas žali, zasramuje ali nam odreja, kar naj kot odrasli počnemo ali ne! Zaupajmo vase, resno pa vzemimo zgolj mnenja ljudi, ki ji mi spoštujemo, saj si spoštovanje zaslužijo, in ki hkrati spoštujejo nas. ###### \* [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg [individualnega dela z ženskami](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske; [vse se začnejo s prvo](http://www.potmaternice.si/). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/Pot-Maternice-1_2024-WP-blog-oglas-final.jpg "Pot Maternice 1_2024 WP blog oglas - final")](https://www.potmaternice.si/) **Categories:** Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #psihoterapija, #ženske --- ### [Faze partnerstva: med magijo zaljubljenosti in realnostjo odnosa. Kdaj po pomoč?](https://psihoterapijabozic.si/v-kateri-fazi-partnerstva-je-najin-odnos/) **Published:** June 28, 2026 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Faze partnerstva: spoznaj 3 faze ljubezni, zakaj pride do razočaranja in kako lahko partnerske konzultacije pomagajo razumeti odnos ter presoditi, kako naprej. **Content:** ![Silhueti para, ki sedi drug nasproti drugega ob morju v večernem mraku.](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/10/andrea-caviglia-CT_ONCTBGGI-unsplash-1024x683.jpg "Faze partnerstva – od zaljubljenosti do realnosti odnosa")Nastajanje zrele partnerske ljubezni zahteva zrelosti *dveh.* Njeno porajanje lahko vedno opazujemo skozi faze partnerstva. Za veliko nas je to, kako se znajdemo v intimnosti in kakšne povezave gradimo s svojim partnerjem, eno ključnih področij življenja. Veliko nas je, ki si – navzlic napornim epizodam v nadaljevanki “Življenje v dvoje” – tudi realno ne predstavljamo, da bi živeli sami. Vemo, da načeloma bi lahko, vendar se nam to nikakor ne zdi za nas naravna izbira. Ker nam torej partnerstvo ogromno pomeni, se za to, da bi prišli skupaj ali pa skupaj ostajali in rastli, precej potrudimo. O odnosu razmišljamo, pripravljeni smo se pogovarjati s partnerjem, biti iskreni, hkrati sočutni, razumevajoči in razmišljujoči. V svoj notranji svet in to, kako se obnašamo, vključujemo in sebe in našega partnerja. Egocentrizem nam je v osnovi, ko pa ga pri sebi zaznamo, ko “skoči iz naše sence”, pa usmerimo pozornost nase in smo do sebe sočutni, a tudi ljubeče kritični. Ko zaznamo svoje poteze, ki ne delujejo dobro na odnos in na partnerja, nam je mar in se potrudimo, da stvari spremenimo, *as much as humanly possible.* Izkušnja kaže, da veliko, če ne kar skoraj vse, v partenrstvu zavisi od naše pripravljenosti na smiselno komunikacijo in hkrati veščine vstopanja v globine notranjega stika, ki ga imamo sami s sabo. Prav ta stik hkrati določa tudi odprtost za pristen čustven stik z Drugimi. Povedano preprosto – gledano na dolgi rok, partnerstva najverjetneje ne moremo imeti boljšega, kot imamo dober odnos s sabo ter z ljudmi in svetom na splošno. Znotraj vsega tega so v osnovi namreč prisotne ene in iste naše poteze. Vlogo igra recimo sposobnost občutenja sebe, prepoznavanje svojih čustev, uravnavanje čustvenih odzivov, kako razmišljamo o sebi in drugih ter kako vse to sporočamo skozi besede. Vlogo igra sposobnost zaznavanja drugih ljudi na čustveni in mentalni ravni, sposobnost, da o sebi in drugih aktivno razmišljamo ter seveda naše sočutje do drugih. Brez sočutja so odnosi mučni in kruti ter običajno ne peljejo nikamor, razen v igre moči (podrejanje in nadvlado). Ljudje imamo dober odnos s sabo, kadar se počutimo v svoji koži relativno udobno, smo ok s svojim telesom in ga ne izčrpljujemo po nepotrebnem. Dober odnos s sabo se kaže skozi to, da se relativno sprejemamo v svojih lastnostih, smo večinoma nevtralni do svojih “slabosti”, smo večino časa zaupljivi do sveta in ljudi, naši stiki so dobrohotni in dobrodejni. Pri vsem tem znamo poskrbeti za svoje osnovne potrebe, želje, vizije ter znamo prisluhniti drugim ljudjem ter sodelovati z njimi, ko je potrebno, brez da bi ob tem povsem izgubili sebe ali se znali več najti nazaj. > Ko imamo dober odnos s sabo, tudi konflikte sprejemamo kot del življenja in sprejemamo, da so del rasti. Znamo jih “odpeljati” brez, da bi pri tem uničevali sebe ali druge ljudi. Razumemo, da jeza ni namenjena temu, da se znašamo nad drugimi ali sabo, ampak jo lahko jemljemo zgolj kot signal, ki nam pomaga, da se naprej orientiramo v sebi in odnosu. Ključne besede pri oblikovanju odnosa do sebe in drugih so zavest in zavedanje, zraven pa sodita še empatija in sočutje. Vprašanja, ki so smiselna so: Kako dobro poznam svojo preteklost in svojo zgodbo in s tem nezavedne vzorce, v katerih sem bila vzgojen/-a? Kako predelane imam otroške vzorce in kako se znam od njih distancirati, da mi ne maličijo realnosti tukaj in sedaj? Kako dobro zanam oceniti, kaj je realno varno v odnosu? Koliko volje imam, in pripravljenosti, da se potem v varnem odnosu potrudim, da spoznam in začutim Tebe, takega kot si – zunaj mojih pričakovanj, razvajenosti, otročje zahtevnosti? Kako pogumna in voljna in sposbna sem, da: - namesto obtoževanja uporabljam razumevanje, - namesto manipulacije iskrenost o mojih čustvih (predvsem tistih “prepovedanih”), - namesto moledovanja uporabljam dostojanstvo, - zahteve spreminjam v spoštovanje, - poizkuse spreminjanja drugega, da ustreza mojim pričakovanjem, pretvarjam v radikalno ljubezen do sočloveka. ## Kaj potrebujeva za odprte in ljubeče odnose? Energijsko gledano je tako, da za odprte in ljubeče odnose potrebujemo energijsko pretočen svoj notranji prostor: - odprt maternični prostor (ženske) oz. odprt trebušni prostor (*hara* pri moških), - odzivno srce in - odprt um. Energijsko potrebujemo biti pretočni skozi vse te tri osnovne nivoje sebe, hkrati pa ima vsak ta energijski nivo svoje psihološke komponente. Trebuh in maternica simbolizirata našo intimno povezani s svojimi željami, potrebami in impulzi. Z odprtim srcem se lahko povezujemo skozi ljubeče občutke z ljudmi in vsem živim okoli sebe. Ko je naš um pretočen, smo povezani z višjo resnico, vidno in nevidno spiritualno realnostjo ter se dobro zavedamo prisotnosti nečesa, kar je več, kot smo mi sami. Vsi živimo v globoko ranjeni in hkrati problematični družbi, ki je konkretno odtujena od pristnega in naravnega v mnogoterih oblikah in izvedbah. Hkrati je redko kdo od nas skozi otroštvo zrastel v zgoraj opisani idealni notranji poravnanosti, čeprav bi teoretično seveda lahko. Za večino od nas tako velja, da se potrebujemo za to našo psihospiritualno prisotnost in energijsko pretočnost *potruditi*, jo vzpostaviti ali, bolj fer povedano, jo *vzpostavljati* povsem zavestno. Naša notranja povezanost, ki vpliva na našo povezanost navzen z ljudmi, je namreč neskončen proces učenja o sebi, drugih in svetu, in, podobno kot partnerski odnos, se dejansko neprestano poraja, odvija in teče, gradi. > Odnos s sabo in odnos z drugim je konec koncev vedno nekaj živega, dogajajočega se. Odnos je kot Življenje, ker je Življenje. Iz odnosov Življenje nastaja in se poraja, se nikoli ne ustavlja, ne teče nazaj… Razvoj partnerske ljubezni lahko razumemo skozi različne faze, vendar to seveda ne pomeni, da vsi odnosi potekajo po enakem scenariju ali da morajo vsi pari skozi iste izkušnje. Trije razvojni koraki, ki jih opisujem v nadaljevanju, so predvsem uporaben okvir za razumevanje nekaterih značilnih sprememb v partnerski dinamiki. Niso pa univerzalno pravilo, še manj zagotovilo, da se bo vsak odnos ob dovolj vztrajnosti razvil v zrelo ljubezen. ## Faze partnerstva: tri faze ljubezni Donna Eden in David Feinstein v knjigi *The Energies of Love* (Piatkus, 2015) opisujeta, kako v naših možganih obstajajo epigenetske strukture, ki peljejo naše ljubezenske odnose skozi faze strasti in romantične ljubezni v fazo razočaranja in soočanja s sencami do faze trajne in globoke ljubezni. Cel sistem nevronskih poti, hormonov in nevrotransmiterjev se namreč koordinira na način, da v določenih obdobjih partnerstva prihajajo do izraza določene stopnje ljubezni. Gre za naravo v nas in ta narava je aktivna in deluje skozi celoten *lifespan* odnosa, od začetka naprej. ### Prva faza: magija začetka ❤️ Partnerje si v štartu izbiramo na podlagi nezavednih vzorcev, ki smo jih prinesli iz svojih primarnih družin. Manj kot se zavedamo sebe, bolj so naše izbire avtomatične in nezavedne. Bolj kot smo nagnjeni k zaljubljanju in odljubljanju, in bolj skačemo iz očaranosti v očaranost ter se ne nehamo zaljubljati in odljubljati, manj nezavednega materiala imamo ozaveščenega in več vzorcev iz primarne družine nas poganja avtomatično. Prva stopnja v odnosu se vedno vrti okoli zaljubljenosti in magije začetka odnosa. V tej magiji in očaranosti je vse izjemno, lahkotno, dosegljivo. Hodimo deset centimetrov nad zemljo, glava je visoko v oblakih, vse je možno in zdi se, da nimamo mej, brezmejno je življenje in naša ljubezen je neskončna. To je faza, ko se čas ustavi, ko pijemo iz čaše nesmrtnosti, ko se v nas aktivirajo arhetipi božanskega reda. Čas zaljubljenosti je in mora biti čas absolutne fascinacije, materializacija upanj in skritih hrepenenj. Zaljubljenost deluje kot afrodiziak, hkrati kot adrenalin in hkrati kot opij. Ko smo zaljubljeni, zmoremo vse in vse se da. Lebdimo v stanju transa in očaranosti. Smo odzemljeni, plavamo v fantaziji, naš um je odprt in razširjen, naše srce skoraj preobremenjeno z neskončnim tokom energije in telo nabito s hormoni, poželenjem in orgazmično strastjo. Hecna resnica je, da bolj kot smo osebnostno zreli in zavestni sebe – prizemljeni in realni, manj smo dejansko sposobni se odbito zaljubljati. Bolj kot vemo, kdo smo, bolj kot se zavedamo sebe, svojih senc in potencialov, bolj kot znamo govoriti o sebi in razmišljati o sebi, manj vsebin imamo namreč na razpolago za projekcije in manj je naša psiha sposobna intenzivne projekcije, ki se mora zgoditi, da “zalaufa” zaljubljenost. [Zaljubljenost](https://www.psihoterapijabozic.si/eros-ljubezen-in-seksualnost/) je, tehnično gledano, stanje norosti. Je odklop od realnosti, ki je idealiziran in v [moderni družbi ](https://psihoterapijabozic.si/vzpon-arhetipa-sinteticne-zenske-in-kako-iz-ujetosti-v-tiranijo-mentalnih-slik/)iskanja odklopov zaželjen odklop, iskan kot odrešitev, čaščen kot maksimum življenja. V bistvu pa je čista fascinacija, ki je resnična zgolj v toliko, kot je resnična *možnost* globljega in dejanskega ujemanja med partnerjema. V zaljubljenosti dejansko ne vemo in ne moremo vedeti ali med nama dejansko obstaja dobra popolnjenost, dobro ujemanje in dobra privlačnost, ali pa vse temelji zgolj na projekciji naših nezavednih vsebin in torej dobesedno na iskanju “manjkajočega koščka”, s katerim bi rado nezavedno vsakega od naju dopolnilo in uravnovesilo primankljaje in presežke iz odnosa s starši. Ideja in nenapisana obljuba začetka namreč je, da lahko “pravi partner” pozdravi naše stare psihološke rane. ### Druga faza: rastne bolečine, razočaranja in problemi v spolnosti Druga faza sledi prvi, seveda. In to res vedno. Je najbolj rizična od vseh. Je odločujoča za odnos in najbolj zahtevna. Druga faza je preizkušnja odnosa, je spust v globino, je spust v resnico – nas samih, partnerja in potenciala našega odnosa. Lahko traja dolgo časa, več let, tudi deset in še kako zraven. Vrti pa se vedno okoli razočaranja. Vse, kar je bilo prej možno, postane nemogoče. Barve se izgubijo in svet postane temnejši. Bolj kot smo bili v prvi fazi zliti in odbiti in povezani, večji je padec iz te enosti in povezanosti in bolj pristanek boli. Narava nas s tem primora, da zavestno opravimo z vsem, kar v odnosu ni resničnega, hkrati pa – če se na ta klic odzovemo in delamo naprej – skozi razočaranja tudi mi sami postajamo bolj resnični in se razvijamo globlje, kot človeška bitja, sposobna zavedanja in zavestnih odzivov, tudi v ljubezni. V fazi dva pridejo do izraza naša najbolj neprijetna vedenja, skrite poteze in zoprne navade. Razgalimo se. V tej fazi ne preživi več skoraj nobena maska. Drug pri drugem začnemo prepoznavati stvari, ki jih preprosto “ne prenašamo”. Še vedno se mogoče spominjamo nedolžnosti in povezanosti iz prve faze odnosa, zato bi na določen način naredili vse, da bi jo dobili nazaj, hkrati pa smo izgubljeni v povsem novih ritmih in novih zvokih odnosa. Kar poslušamo, nam ni všeč. Nič ni tako, kot smo pričakovali in jasno je, da za taka “jajca od odnosa” že nismo podpisali!!! Velikokrat smo jezni, razočarani, nemočni, celo obupani – na sabo, nad partnerjem in *“faking bednim odnosom, ki je nastal*“. Če smo znotraj te faze vzajemno motivirani in skupaj s partnerjem rinemo naprej, in če obstaja dobra osnovna povezanost med nama s partnerjem preko osnovnih vrednot in osebnostne sorodnosti, bova skozi boje prej ali slej uspešno prešla v tretjo fazo odnosa, na stopnjo globoke, trajajoče ljubezni. Če pa se v tej fazi odločiva – vsak zase ali skupaj, da nima smisla vztrajati, da sva v “nepremostljivih razlikah”, potem bova odnehala in odnos bo razpadel. Ta faza je izziv – največji izziv ljubezenskih odnosov. Tu se odprejo ne samo naša vedenja, poteze in navade, ampak tudi naše rane in otroška pričakovanja – prav vse, kar [hranimo v naši senci, “za ekranom”](https://www.psihoterapijabozic.si/intimne-odnose-onemogocajo-maske-in-negativnost/). Če se je zdelo, da je partner v prvi fazi zaljubljenosti kot da “potegnil iz nas” najboljše, se sedaj zdi, da partner in odnos iz nas “potegneta najslabše”. > Ker je narava vseh odnosov taka, da nihče, niti naš partner ne more reševati naše sence, naših ran, ranljivosti ali zadovoljiti neizpolnjenih otroških hrepenenj, v tej točki prej ali slej pride do konfliktov in tudi zamer. Tu se lahko začne vojna in merjene moči med partnerjema. Velikokrat se konflikti v tej fazi začnejo vrteti okoli spolnosti. Iz prakse vemo, da ko enkrat vzpostavimo globlje nivoje komunikacije in postananemo čustveno prisotni, odzivni in sodelujemo drug z drugim – kar pomeni, da smo seveda čustveni prisotni, odzivni in sodelujoči tudi [navznoter do sebe](https://psihoterapijabozic.si/odnos-do-sebe-in-partnerstvo/), problemi s seksom velikokrat čudežno izginejo in stvari “v spalnici” se z veliko verjetnostjo uredijo. Problemi spolnosti so tako pogosto res problemi komunikacije in sposobnosti čustvene bližine med partnerjema. > Po domače povedano – če ni iskrenosti, ljubeče prisotnosti, odzivnosti in sočutja, ki so v bistvu izziv te druge faze ljubezni, potem lahko pozabimo na tantrične prakse in petsto odtenkov vijolične, saj je seks zgolj mehanika, sredstvo za čustveno regulacijo ali manipulacijo. Pomembno je, da [zavestno prepoznamo svoje projekcije](https://psihoterapijabozic.si/zenska-agresija-do-moskih-in-zdravilo/), jih “vzamemo nazaj” in se distanciramo od slik, kakšen bi naš partner “moral biti” ter se trudimo, da dojemamo in sebe in njega vedno bolj in bolj takega kot je oz. smo. Ko to lahko istočasno počne tudi naš partner, v bistvu gradimo zavestno partnerstvo – “sacred relationship”, v katerem smo sicer velikokrat tudi na preizkušnji, hkrati pa srečni in varni v odnosu, čustveno preskrbljeni in glede odnosa povsem pomirjeni. ### Tretja faza: alkimija ljubezni in rojstvo *bitja odnosa* V tretji fazi odnosa, v fazi globoke in trajajoče ljubezni, gradimo odnos, za katerega [s Samotom ](https://www.psihoterapijabozic.si/o-nama)rečeva, da v njem postane 1+1 najprej 3, nato pa 11. V tej tretji fazi ljubezni torej začnemo presegati zgodbe iz preteklosti in ustvarimo nekaj povsem novega, nikoli še videnega niti ne sanjanega. > Zapuščamo stare zgodbe, zapuščamo rane, bolečine, boleča hrepenenja, bizarne fantazije. Odpiramo se realnosti, odpiramo se v tukaj in sedaj, vstopamo v samo telo in dušo Ljubezni. Ustvarimo *bitje odnosa*, ki presega individualnost naju obeh, ki ustvarja več kot smo si kdajkoli mislili, da je možno da lahko damo in dobimo. V tej fazi vedno bolj vešče toleriramo in dobre in manj prijetne plati drug pri drugem in sami pri sebi. Tak odnos je realističen, prizemljen, hkrati izpopolnjujoč. Možno je vstopati v bližino in strast, hkrati pa je možno ostajati v distanci. Različnost je cenjena, dovoljena in spodbujana, zlitost je možna in iskana. Odnos je zgrajen na skupnih izkušnjah – ima svojo zgodovino in tisoče situacij, ki naju povezujejo. Odnos je preverjeno iskren, utemeljen na zaupanju, skupnih vrednotah, sprejemanju in trdo pridobljeni veščini kako negovati odnos – *skupaj.* ## Zrel partnerski odnos od nas vedno terja resnico Narava razvoja partnerskega odnosa je taka, da nas prisli, da postanemo resnični. So ljudje, ki te nočejo resničnosti. Ko prehajamo iz zaljubljenosti v resen in poglobljen odnos, se to pokaže zelo hitro, saj se razpadanje iluzije očaranosti in zaljubljenosti zgodi spontano; podobno, kot pride čas, da otroku izpadejo mlečni zobje, tako mine norost zaljubljenosti. *Ne zgodi pa se spontano*, da vstopimo v območje alkimije ljubezni. Po mojih izkušnjah ljudje to večinoma vedo, praksa pa jim je težka. Za alkimijo ljubezni je treba realno treba delati. In to veliko! Hkrati je edina karta, ki res pelje na destinacijo alkimije ljubeznije, Resnica. Ljubezenski odnosi so za številne najmočnejši medij za notranjo rast in transformacijo; v nobenem drugem kontekstu se ljudje tako zelo ne odzivamo na klice duše in življenja po rasti. Če je naša globoka želja, da imamo dober, iskren, poglobljen partenrski odnos, potem vsekakor potrebujemo tudi partnerja, ki se tega zaveda in mu je to enako pomembno. *Drugače ne gre.* Narave ne moremo prelisičiti ter preiti v globoko in trajno ljubezen brez vzajemnega sodelovanja obeh partnerjev. > V kolikor te voljnosti za rast v Resnici ni na obeh straneh, potem se lahko povsem zaciklamo v drugi fazi odnosa, v bolečinah odraščanja našega ljubezenskega razmerja, kjer si prizadevamo bolečine in ob tem trpimo. Prav v takih obdobjih ljudje tudi največkrat poiščemo pomoč nekoga “od zunaj”. In tu je pomembno še nekaj. Namreč: ni vsaka partnerska kriza razvojna kriza in ni vsako trpljenje v odnosu znak, da se partnerja soočata s svojimi z notranjimi oviramo na poti do zrelejše ljubezni. Včasih gre za dejansko neujemanje, za jasno odsotnost pripravljenosti za sodelovanje ali za odnos, ki je problematičen, saj v njem ni spoštovanja in varnosti. Zato je pomembno razlikovati med težavami, skozi katere lahko odnos raste, in okoliščinami, v katerih vztrajanje samo po sebi ni rešitev, ampak del realnega problema. ## Tri značilnosti ogroženih partnerskih odnosov Ljubezenska razmerja, ki so ogrožena, imajo po mojih opažanjih vsaj tri skupne značilnosti: - prevladuje iskanje tega, kdo ima v odnosu prav, - obtoževanje drugega in iskanje pomankljivosti je stalnica odnosa, - partnerja se energično osredotočata na to, kaj je z vsakim od njiju narobe. Tovrstni odnosi so naporni, dramatični. Ljudje jih opisujejo kot mučne, zoprne, odvečne. Naporna faza v razvoju partnerstva namreč lahko postane več let ali celo desetletij trajajoča – mučna realnost. Nekateri ljudje so na tak način žal skupaj do konca svojih dni. Bivanje v razmerjih, kjer obsedeno iščemo “kaj je prav in kaj narobe, kdo ima prav in kdo ne”, bolj kot na odnos verjetno spominja na sodne procese. “Prav in narobe” pa nimata veliko vloge v običajnih medčloveških odnosih, dobita pa vlogo, ko se začne gibanje po robu etično-moralno sprejemljivega. Moja izkušnja je, da ko pridejo ljudje v odnosih na ta rob, je možnost vzpostavljanja bližine že tako majhna, da niti ne govorimo več o “partnerskem” odnosu. ## Partnerska terapija: resno delo na odnosu ali še en način izogibanja odgovornosti? Kadar se močno zapletemo, zafecljamo v bolečo drugo fazo odnosa, je največkrat smiselno, da se vsak od partnerjev zase loti razreševanja svojih intimnih globljih ozadij, ki jih nosi v partnerski odnos. To je včasih izvedljivo znotraj skupnega partnerskega dela, pogosto pa ni. Vzporedno z individualnim psihološkim delom seveda lahko delamo tudi na odnosu v partnerski psihoterapiji, vendar je nujno razumeti, da individualno delo ni enako delu na partnerskem odnosu. Partnerska terapija naj bi v center vzela odnos, se pravi partnerstvo in grajenje partnerstva, komunikacijo etc., ne more pa več kot toliko posegati v procesiranje individualnih zgodb vsakega od partnerjev. Te pa so pomembne in to zelo, razlog pa preprost: [globina stika z drugim je pomembno povezana z globino stika s sabo](https://psihoterapijabozic.si/odnos-do-sebe-in-partnerstvo/). Globine stika s sabo – ki nam je takrat, ko se boleče zapletamo v drugo fazo odnosa, pogosto pravzaprav zmanjka – pa hkrati ni najbolj enostavno zgraditi. Šteje seveda, kakšno partnersko delo imamo v mislih. Bistvena razlika je med procesom, ki partnerjema pomaga razumeti njuno dinamiko in razmejevati odgovornost, ali pa seansami, ki se levijo v neskončna razpravljanja o tem, kdo ima prav, kdo je kriv in kdo bi se moral spremeniti. Opažam, da lahko ljudje polagajo *ogromno* upov v to, da jim bo delo “skupaj s partnerjem” pomagalo k napredku v odnosu. To je lahko upravičeno pričakovanje, velikokrat pa tudi ni. Smiselno in konstruktivno skupno delo v partnerstvu je namreč izredno oteženo, da ne rečem povsem nemogoče, kadar so se v odnosu razrasla vednja, ki se zdijo del folklore. Predvsem je skupno delo oteženo, ko je v odnosu veliko laži, ki ščitijo tki. *vedenja izdaje* – romantično varanje, kompulzivna seksualna vedenja ali odvisnosti. Težava ni nujno zgolj v omenjenih vedenjih, ampak je predvsem v njihovem vztrajnem prikrivanju, zanikanju in odsotnosti pripravljenosti za prevzemanje odgovornosti. Vse zgoraj navedeno so lahko globoke poškodbe v samem *bitju odnosa.* In, čeprav ima eden ali pa kar oba partnerja recimo dovolj kapacitete za razumevanje svojih čustev ter sposobnosti razmišljanja o sebi in drugem, lahko tovrstne laži povsem zablokirajo resnično sodelovanje. Vemo, da se včasih pari v takšnih okoliščinah niti ne odločijo za prihod v terapevtski prostor, saj dobro vedno, da bi soočenje z resničnostjo odnosa vključevalo soočenje z tistim, kar poskušajo ohraniti prikrito – prikrito pa običajno ostaja takšno iz različnih vrst koristi – finančne in seksualne bi lahko bile kar klasika. Tovrstno partnerstvo žal ne more napredovati, dokler se ohranjajo mehanizmi, ki preprečujejo spremembo. Kot smo povedali že zgoraj, partnerstvo od nas terja, da odložimo maske, se soočimo s svojo globljo intrapsihično realnostjo ter prevzamemo odgovornost zase in za svoje vedenje do sočloveka. Na tej točki pa se odpira še ena zadeva, tudi pomembna, namreč vprašanje osebnostne zrelosti ljudi, ki je nikamor ne moremo vedno pojasnjevati zgolj skozi otroške, neozaveščene potrebe, čustvene rane in primanjkljaje. Določeni načini vedenja so namreč izraz bolj ustaljenih osebnostnih značilnosti in načinov delovanja, ki lahko bistveno omejujejo ali celo onemogočajo konstruktivno sodelovanje in dogovarjanje, tako v partnerstvu kot v psihoterapevtskem odnosu. Psihoterapevtski odnos je namreč, *at the end of the day*, zgolj odnos, in tako kot se obnašamo do psihoterapije in psihoterapevta, se v obnašamo tudi v vseh drugih odnosih. In v primerih, ko smo jih navedli – ko prihaja do zavračanje soočanja z resnico – se lahko tudi v psihoterapiji sproti spodkopava vse, kar bi omogočilo spremembo – ali pa do iskanja psihoterapevtske pomoči sploh ne pride. > V takih slučaji lahko pri partnerjih včasih opazimo ne samo pomanjkanje resnicoljubnosti, ampak tudi ljubečnosti, potrpežljivosti in sočutnosti – temeljnih sestavin, brez katerih ni mogoče graditi vzajemno varnega in zrelega partnerskega odnosa. Na tej točki postane centralna strokovna usposobljenost in izkušenost terapevta. Kadar omejitev ne prepozna in iz različnih nezavednih ali zavestnih razlogov nekritično vztraja pri partnerskem delu, čeprav zanj ni ustreznih pogojev, lahko recimo partnerska terapija postane dodaten prostor, v katerem se destruktivne dinamike ne le ponavljajo, temveč celo krepijo. Namesto resničnega napredka dobimo najmanj neskončno analiziranje konfliktov, medsebojno obtoževanje, prelaganje odgovornosti, v najslabši verziji pa material za nadaljnje psihološke manipulacije in zlorabe v odnosu zunaj terapevtskega prostora, torej doma. ### Ko partnerska terapija spregleda nasilje in zlorabe Da bi razumeli, zakaj je lahko partnerska terapija v primerih nasilja problematična, moramo najprej razlikovati med običajnimi partnerskimi konflikti in nasiljem. Pri “običajnih” partnerskih konfliktih, kjer ne gre za nasilje in zlorabe – primer si lahko preberete v tem [članku](https://psihoterapijabozic.si/problemi-v-partnerstvu/) – je pogosto tako, da bolj ko smo nezavedni glede določenih notranjih (psiholoških) vsebin, bolj smo prepričani, da je za naše težave kriv drugi. Partnerja se na tak način tudi vzajemno zapletata v nezavedne projekcije in projektivne identifikacije ter drug pri drugem sprožata in vzdržujeta stare psihološke vzorce. Več ko je takšnih nezavednih manevrov, bolj imamo opravka z ranjenimi notranjimi deli, ki potrebujejo individualno pozornost, tudi v smislu psihoterapije – v individualni psihoterapiji. Takšnega dela namreč partnersko sodelovanje ne more opraviti namesto nas, ne more ga nadomestiti skupno delo na odnosu. Velik del psihoterapevtskega razumevanja človeka izhaja iz teorij travme, zgodnjih odnosov in vpliva vzgoje na osebnostni razvoj. V tem okviru razumemo, kako lahko rane, ki nastajajo v odnosih, pomembno oblikujejo človekovo doživljanje in vedenje. Toda takšna razlaga ima svoje meje. Travma in neugodne izkušnje iz otroštva niso univerzalna razlaga za vsako problematično vedenje, še posebej ne za nasilje in zlorabljanje drugih ljudi. Razumevanje psihološkega ozadja vedenja zato ne sme nadomestiti prepoznavanja nasilja in odgovornosti tistega, ki ga povzroča. Moja izkušnja je, da je nasilje v družbi tako normalizirano, da pogosto ostaja neprepoznano in nereflektirano tudi v naših lastnih psiholoških vzorcih. Zato se lahko zgodi, da tudi psihoterapevti nimajo razčiščenega razumevanja nasilja in dinamik nasilja v odnosih. Partnersko terapevtsko delo pa je posebej problematično v kompleksnih, žal ne redkih in zelo bolečih primerih, ko so v odnosu prisotni psihološko, fizično ali spolno nasilje, manipulacije, prisilni nadzor in druge oblike zlorab. > Tu namreč nimamo več opravka zgolj s “travmo”, z “nezavednimi otroškimi vzorci”, “čustveno nezrelostjo” ali “nezmožnostjo konstruktivnega sodelovanja”. Nasilje ni zgolj “nekoliko bolj intenzivna oblika partnerskega konflikta”. Nasilje je povsem drugačna kategorija problema, ki zahteva tudi drugačno strokovno razumevanje in obravnavo – in moja izkušnja je, da psihoterapevtom to ni avtomatično jasno. V takih odnosih odgovornost ni vzajemna in ni nobenega *fifti-fifti.* Za nasilje in zlorabljajoče vedenje je odgovoren tisti, ki ga izvaja – ne glede na njegovo osebno zgodovino, morebitne otroške travme ali psihološke primanjkljaje. Prav tako odzivov človeka, ki je izpostavljen nasilju – njegovega umika, prestrašenosti, otopelosti, prilagajanja ali celo burnih čustvenih reakcij in reaktivne agresije – ne moremo in ne smemo avtomatično razumeti kot “enakovrednega” prispevka k destruktivni partnerski dinamiki v smislu 50:50 ali “vsak ima svoj enakopravni delež”. Prav v situacijah nasilja se pokaže, kako realno nevarno je lahko neustrezno psihoterapevtsko delo, v tem primeru partnersko. Če namreč terapevt nasilje razume kot vzajemen konflikt, potem agresijo interpretira predvsem skozi travmo in hkrati išče odgovornost na obeh straneh. S tem lahko povsem spregleda, da eden od partnerjev drugega nadzoruje, ustrahuje ali zlorablja. Partnerska terapija lahko tako postane prostor, kjer se nasilje dodatno legitimira, odgovornost zanj prelaga na žrtev, povzročitelj pa dobi nov material za nadaljnje manipulacije in zlorabe. ### Partnerska ali individualna psihoterapija – kaj naj izberem? Nemirnega otroka – dejanskega ali notranjega – najprej pomirimo, objamemo, nato se z njim pogovorimo in ga čustveno nahranimo ter mu pomagamo razumeti, kaj se z njim dogaja, ter ga podpreti, da se mu vrneta občutek varnosti in povezanosti. Podobno je z odraslimi, ki zaradi svojih nezavednih vzorcev in psiholoških primanjkljajev težko vzpostavljajo zrele, sodelujoče partnerske odnose. Kadar nam je skozi življenje primanjkovalo varnosti, spoštovanja, čustvene odzivnosti in dobrih odnosnih izkušenj, je učenje drugačnih načinov doživljanja sebe in drugih lahko izzivalen, ne prav kratek proces. > Trajanje in napor, ki ga psihološko učenje in osebnostno zorenje terjata znotraj individualne psihoterapije, se lahko konkretno podcenjujeta. Kar je tudi razumljivo, saj si ob bolečini ljudje večinoma želimo hitrega olajšanja, “da čim prej mine”. Psiha pa ne deluje na tak način. In tudi rast zavesti ne. Velikokrat se zato tudi zgodi, da ljudje v psihološko učenje sploh ne vstopijo, ker se jim to ne zdi smiselno, jih to ne zanima in ne čutijo potrebe po tem. Psihoterapija jim ni zanimiva, niti samostojno psihološko delo ne. In kaj se potem zgodi, ko se dva človeka znajdeta v partnerskem odnosu, v katerem eden ali oba nimata notranjih moči za sodelujoč odnos? Iz prakse vidim, da se začnejo težave reševati *najprej* na ravni odnosa. Kar je razumljivo, saj se prav tam tudi najbolj očitno kažejo. Partnerja se prepirata, ne razumeta se, se čustveno oddaljujeta, drug od drugega pričakujeta nekaj, česar ne dobita, in potem prej ali slej prideta do zaključka, da imata problem v odnosu. In da torej potrebujeta partnersko psihoterapijo. > Toda ali je problem res v odnosu? Ali pa se v odnosu predvsem kažejo problemi, ki jih vsak od njiju prinaša s sabo? To ni nepomembna razlika. Če namreč človek zaradi svojih nezavednih vzorcev, psiholoških primanjkljajev ali nerazvitih čustvenih kapacitet ne zmore vzpostavljati zrelih odnosov, potem partnerska psihoterapija sama po sebi teh primanjkljajev *ne bo odpravila.* Lahko vam pomaga razumeti, kaj se med vama s partnerjema dogaja, ne more pa nadomestiti individualnega psihološkega učenja in osebnostnega zorenja, ki ga človek potrebuje – individualno, zase. In tukaj se vrnemo na začetek, k nemirnemu otroku. Otroka, ki potrebuje varnost, čustveno odzivnost, razumevanje in podporo pri uravnavanju svojega notranjega sveta, ne moremo preprosto naučiti zrelega sodelovanja tako, da mu lepo razložimo, kako naj se lepše vede do drugih. Otrok najprej potrebuje določene notranje izkušnje, na podlagi katerih lahko te sposobnosti sploh razvija. > Podobno velja za odraslega človeka. Če npr. določenih notranjih kapacitet vaš partner nimata dovolj razvitih, jih ne bo pridobil zgolj s tem, da se bo naučil nekaj novih komunikacijskih tehnik. Potrebuje izkušnjo drugačnega odnosa, drugačnega stika s sabo in postopnega razvijanja sposobnosti, ki jih prej ni mogel razviti. Zato je individualna psihoterapija pogosto smiselna takrat, ko ugotavljamo, da nas v odnosih vedno znova ovirajo naši lastni notranji vzorci, čustvene stiske in psihološki primanjkljaji. Recimo, da je ženska odraščala z očetom, ki jo je zaničeval, občasno pretepal in ji v starosti med 9. in 13. letom prestopal telesne meje s seksualiziranim obnašanjem. Niti pod točko razno ni samoumevno, da bo taka ženska imela enostaven odnos do moškega, ki je njen partner, pa naj ga še tako ljubi ali on njo. V njuno čustveno in seksualno bližino se lahko vrinjajo nezavedni vzorci iz odnosa z nasilnim očetom, hkrati pa bo najverjetneje tudi ona sama trpela zaradi posledic odraščanja v takšnih okoliščinah. Kar povedano po domače pomeni, da se lahko leta in leta srečuje z neštetimi čustvenimi in mentalnimi stiskami, ki jih morda niti sama ne razume. Lahko je nenehno notranje napeta, na preži, občutljiva na spremembe v partnerjevem glasu, izrazu obraza ali razpoloženju. Lahko jo je strah njegove jeze, četudi je ta povsem običajna in sploh ni usmerjena proti njej. Lahko se ne more sprosti, zaupati, postavljati meje ali povedati, kaj si želi in česa ne. Morda jo preplavljajo občutki, ki jih ne zna niti poimenovati (pripadajo pa registru sramu, krivde, nevrednosti ali strahu pred zavrnitvijo). Morda se v konfliktih zapre vase, postane utrujena, vse jo začne boleti, dobi migreno, otrpne, se čustveno odklopi ali pa jo preplavi telesno-čustveno neugodje, ki je po intenzivnosti nesorazmerni s tem, kar se v sedanjem trenutku dogaja. In lahko se zgodi, da si čustvene in seksualne bližine s partnerjem iskreno želi – res iskreno želi, njeno telo pa se odziva z blokado, s strahom, odporom, napetostjo ali zamrznitvijo. Ne zato, ker partnerja ne bi ljubila, ampak ker se v njej ob bližini prebujajo izkušnje, v katerih bližina ni bila varna in paketi občutkov, ki jo lahko pripeljejo do občutka norosti. *Mislite, da bo partnerska terapija v tem primeru možna?* Možna bo, ne bo zadostovala. Ženska v takem primeru potrebuje predvsem sočutno, stabilno in varno okolje individualne psihoterapije ter dovolj časa, da lahko postopoma razvija občutek varnosti znotraj sebe, se uči prepoznavati in uravnavati svoja notranja stanja ter razločevati med tem, kar pripada njeni preteklosti, in tem, kar se dejansko dogaja v sedanjem odnosu. To seveda ne pomeni, da partnerska psihoterapija v takšnem primeru nima svojega mesta. Ima ga lahko, še posebej v kolikor je partner razumevajoč, čustveno odziven in pripravljen sodelovati pri ustvarjanju odnosa, v katerem se ženska lahko počuti varno. Toda noben partner, pa naj bo še tako ljubeč, ne more namesto nje predelati njenih travmatičnih izkušenj, prav tako pa partnerska psihoterapija ne more nadomestiti njenega individualnega psihološkega procesa. In podobno velja tudi za številne druge težave, ki se pojavljajo v partnerskih odnosih. Včasih gre za težave, ki nastajajo med partnerjema in jih je smiselno reševati skupaj. Včasih pa se v partnerskem odnosu predvsem pokažejo notranje stiske, nezavedni vzorci in psihološki primanjkljaji, ki jih človek prinaša s sabo in za katere potrebuje predvsem individualno psihoterapevtsko pomoč. Ob tem pa ne smemo spregledati še ene pomembne razlike. Ni vsaka partnerska težava posledica psiholoških primanjkljajev obeh partnerjev. Če eden od partnerjev drugega ponižuje, ustrahuje, nadzoruje ali je do njega nasilen, ne govorimo o običajni odnosni dinamiki, za katero bi bila oba enako odgovorna. V takšnih primerih ni naloga drugega partnerja, da s svojim psihološkim zorenjem popravi odnos, temveč je treba najprej poskrbeti za njegovo varnost. Zato se mi zdi pri izbiri med individualno in partnersko psihoterapijo pomembno predvsem to, da najprej razumemo, s kakšno težavo imamo pravzaprav opravka. Kaj je tisto, kar se dogaja med nama, kaj je tisto, kar vsak od naju prinaša v odnos, in kaj je morda nekaj, česar v odnosu sploh ne bi smelo biti? > Ker ni vse, kar se dogaja v partnerskem odnosu, tudi partnerski problem. In ni vsega mogoče rešiti v dvoje. ### Ko zamenjamo partnerja, namesto da bi se soočili s sabo Recimo, da se nekdo vedno znova zaljublja. Vsak nov partner je nekaj posebnega, končno »pravi«, končno nekdo, s katerim bo sigurno vse drugače. Dokler traja zaljubljenost, je vse čudovito. Ko pa se začetna očaranost ohladi – ker se, ker se mora, ker tako tečejo mehanizmi narave – in odnos začne zahtevati nekaj več resničnosti, bližine, odgovornosti in soočanja z razlikami, se začnejo problemi. Partner ni več tako zanimiv, privlačnost usiha, seks postane rutina ali izgine, pojavijo se dvomi, razočaranja in občutek, da to vendarle ni »to«. In potem se pojavi nekdo nov, in spet metuljčki, in spet magija, in spet občutek, da je tokrat končno to prava ljubezen. In zgodba se ponovi. > Človek lahko tako celo življenje menjava partnerje in išče pravo ljubezen, ne da bi se kdaj zares vprašal, zakaj se njegova ljubezen vedno konča prav tam, kjer bi se zrel partnerski odnos šele moral začeti. Namesto da bi se soočil s sabo, vedno znova zamenja partnerja. *In tako mu nikoli ni treba zares odrasti v odnosu.* Če pa se ljudje odločijo za spoznavanje sebe in učenje o sebi, potrebujejo za to dovolj časa in prostora. Praksa kaže, da prikrajšani otroški deli potrebujejo individualno pozornost, ki je skupno partnersko delo pogosto ne more zagotoviti. Globljega individualnega psihološkega razvoja zato ne moremo preprosto nadomestiti s partnersko terapijo, pa naj bo ta še tako kakovostna. In prav tu se lahko partnersko delo spremeni tudi v obliko izogibanja odgovornosti. Namesto da bi se posameznik zares soočil s sabo, svojimi vedenji, nezavednimi vzorci in njihovimi posledicami, se lahko vedno znova vrača k analiziranju odnosa in partnerja. Navidezno se veliko dela, govori in razmišlja, v resnici pa se bistvene stvari ne premaknejo. Ključ do dobrih odnosov je, da postanejo naše vedenje in besede usklajene s tem, kar res mislimo, čutimo in zaznavamo – pač s tem, kdo zares smo. Kako naj uskladimo vse to, ko ne vemo, kdo pravzaprav smo? Ne moremo … In hkrati zares nihče od nas ne more uiti samemu sebi. ### Kdaj je skupno partnersko delo smiselno? Obstajajo pari, ki bi naredili vse, da bi se izognili pogledu vase in bi vse delali »skupaj«. Skupno delo lahko tako postane način izogibanja individualni odgovornosti, lastni avtonomiji in soočenju s svojimi psihološkimi vsebinami. Včasih je v ozadju tudi strah pred različnostjo, izgubo nadzora nad drugim ali pred tem, kaj bi se zgodilo, če bi se vsak od partnerjev zares začel ukvarjati sam s sabo. In potem obstajajo pari, ki nočejo ničesar reševati skupaj, čeprav bi bilo skupno delo smiselno in potrebno. Tudi individualna psihoterapija namreč ne more nadomestiti vseh oblik sodelovanja, dogovarjanja in vzajemnega prizadevanja za odnos. > Preden se torej odločimo, kako bomo reševali partnerske težave, je morda najbolj smiselno najprej razumeti, s čim imamo sploh opravka. Kaj se v odnosu zares dogaja? Gre predvsem za nezavedne psihološke vzorce posameznikov, težave v medsebojnem sodelovanju, različne potrebe in pričakovanja ali morda za povsem drugačno, tudi zlorabljajočo dinamiko? Prav tu so lahko [koristne strokovno vodene partnerske konzultacije](https://psihoterapijabozic.si/partnersko-delo-ciklus-konzultacij-za-pare-s-psihoterapevtom/). Njihov namen ni nujno dolgotrajno skupno terapevtsko delo, temveč predvsem razjasnitev partnerske dinamike, prepoznavanje odgovornosti in presoja, kakšna oblika nadaljnjega dela je sploh smiselna. Včasih je to individualna psihoterapija, včasih skupno delo na odnosu, včasih oboje. V primerih nasilja pa je treba najprej poskrbeti za varnost in ustrezno, ločeno obravnavo. > Kakorkoli obrnemo? Dobro partnerstvo sta dva avtonomna in svobodna posameznika v zavestno izbrani navezanosti. Avtonomnosti, ki je nimamo, pač ni, tako kot tudi ne moremo vzpostavljati zrele navezanosti, če zanjo nimamo razvitih potrebnih notranjih kapacitet. In prav te lahko skozi življenje razvijamo, se jih učimo, jih gradimo. Včasih skozi dobre odnosne izkušnje, včasih skozi psihoterapijo, pogosto pa skozi oboje. Toda psihološko zorenje ne pomeni samo boljšega razumevanja svojih nezavednih vzorcev, otroških ran in notranjih primanjkljajev. Pomeni tudi razvijanje sposobnosti, da resničnost vidimo takšno, kakršna je, ne zgolj takšno, kakršno si jo želimo videti. Ali da znamo razločevati med tem, kar se dogaja v nas, in tem, kar se dejansko dogaja v odnosu. Da prepoznamo svoje projekcije, pa tudi vedenja drugega človeka in prevzamemo odgovornost za tisto, kar je naše, za ostalo pa ne. In to ni vedno enostavno. Še posebej ne takrat, ko smo na nekoga močno navezani, ko ga ljubimo, ko si želimo, da bi odnos uspel, ali ko nas je strah, kaj bomo izgubili, če si bomo “priznali”, kaj se v odnosu zares dogaja. Zato je zavedanje tako pomembno. Zavedanje je svetloba, ki nam omogoči videti tisto, česar prej nismo mogli ali želeli videti. Toda samo zavedanje še ni sprememba. Šele ko temu sledijo tudi spremembe v našem doživljanju, odločitvah in vedenju, se začnejo zares spreminjati tudi naši odnosi. Vedno bom verjela, da se za dobre partnerske odnose ekstremno splača potruditi. Odnose se splača gojiti, so o njih učiti, jih probati razumeti, jih negovati in razvijati. Toda za dober odnos sta potrebna dva človeka, ki sta se pripravljena srečevati tudi z manj prijetnimi deli sebe in resničnostjo svojega odnosa. In včasih prav skozi osebnostno zorenje ugotovimo, da odnosa, v katerem smo, ne želimo več nadaljevati – ali da človeka ob nas ne zanima resničnost odnosa. Morda je prav v tem ena pomembnejših razsežnosti psihološkega zorenja: da se naučimo razlikovati med tem, kar lahko spreminjamo, tem, kar lahko gradimo skupaj… in tem, česar ne moremo narediti namesto drugega. Poanta je, da dober partnerski odnos ni nekaj, kar lahko ustvari eden za oba. Ustvarjata ga dva. In prav zato je tako pomembno, kdo sem jaz, kdo je človek ob meni in kaj sva skupaj dejansko sposobna ustvariti. PS. Če želita bolje razumeti dinamiko svojega odnosa in ugotoviti, kakšna oblika strokovne pomoči bi bila za vaju smiselna, si lahko več prebereta o partnerskih konzultacijah v najini praksi – delo poteka s Samotom v Novi Gorici. [Klik tukaj](https://psihoterapijabozic.si/partnersko-delo-ciklus-konzultacij-za-pare-s-psihoterapevtom/). ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/10/Ciklus-konzultacij-za-pare-s-Samotom-vec-informacij.jpg "Ciklus konzultacij za pare s Samotom - več informacij") --- ## Razjasnimo skupaj ### Katere so faze partnerske ljubezni? Partnerska ljubezen običajno poteka skozi tri faze: fazo zaljubljenosti, fazo razočaranja in soočanja ter fazo zrele, trajne ljubezni. Prva faza je polna idealizacije in močnih čustev, druga prinese konflikte in razkrivanje realnosti, tretja pa omogoča globoko povezanost, sprejemanje in stabilen odnos. ### Zakaj v partnerstvu pride do razočaranja? Razočaranje je naraven del razvoja odnosa. Ko mine začetna zaljubljenost, se začnejo kazati realne razlike, rane iz preteklosti in nezavedni vzorci. Ta faza ni znak, da je odnos “napačen”, ampak priložnost za rast, večjo iskrenost in globlji stik. ### Ali partnerska terapija pomaga? Partnerska terapija lahko pomaga, *vendar ni univerzalna rešitev za partnerske težave.* Njena smiselnost in učinkovitost sta odvisni od narave problema, strokovne usposobljenosti terapevta in pogojev za skupno delo. Včasih je partnersko delo lahko tudi način izogibanja individualni odgovornosti in globljemu psihološkemu delu. Kakovostne partnerske konzultacije lahko pomagajo razjasniti dinamiko odnosa in ugotoviti, kakšna oblika nadaljnje pomoči je smiselna. Kadar so v ozadju globlji individualni psihološki vzorci in primanjkljaji, pa skupno delo ne more nadomestiti individualne psihoterapije. V primerih nasilja in zlorab je treba najprej poskrbeti za varnost – nasilja namreč ne obravnavamo kot običajen partnerski konflikt, prav tako pa povzročiteljeve odgovornosti za nasilje ne relativiziramo z razlagami o njegovem “težkem otroštvu” in “preteklih travmah”. --- #### **Koristno!** **V uspešnih odnosih obstaja:** – **skupna namera, da v odnosu podpiramo dobro počutje in rast drug drugega, – spoštovanje, upoštevanje in hvaležnost sta stvar vsakdanjika, pozitivna navada, – fokus je na tem, kar deluje in deluje dobro.** **Ljubezen med dvema je v resnici globoka osebna odločitev, ki temelji na iskrenih občutkih naklonjenosti in spoštovanja. V dobrem odnosu jo povsem zavestno sprejemata oba partnerja. Ljubezen in zmožnost, da zgradimo ljubeč odnos, sta vedno najprej v nas. Mi smo tisti, ki v odnosu dajemo in sprejemamo, in naša odgovornost je, da razvijamo svojo sposobnost za bližino, ljubezen, spoštovanje in sodelovanje. Toda za dober partnerski odnos ni dovolj, da to zmore in želi samo eden. Odnos ustvarjata dva, vsak s svojo odgovornostjo za lastno vedenje in za to, kar v odnos prinaša. Ljubezni in pripravljenosti drugega namreč ne moremo ustvariti namesto njega.** ###### \* [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg [individualnega dela z ženskami](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske; [vse se začnejo s prvo](http://www.potmaternice.si/). **Categories:** *, Ljubezen in odnosi **Tags:** #intimnost, #odnosi, #partnerskaterapija --- ### [Ko postajamo bleda senca samih sebe: o odnosih, v katerih se izgubljamo](https://psihoterapijabozic.si/znacilnosti-odnosov-v-katerih-izgubljamo-energijo/) **Published:** May 31, 2026 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Odnosi, v katerih izgubljamo energijo, nas lahko postopoma izčrpavajo, ne da bi to takoj prepoznali. Zakaj se od nekaterih ljudi tako težko oddaljimo, čeprav ob njih počasi izgubljamo stik s sabo? **Content:** ![Obiskovalci umetniške galerije med abstraktnimi slikami, fotografirani z učinkom večkratne ekspozicije in zabrisanimi obrisi.](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/05/kerensa-pickett-O7kjKKuUyCA-unsplash-1024x683.jpg "Ko postanemo bleda senca samih sebe – odnosi, v katerih izgubljamo energijo")Zakaj se ob določenih ljudeh ne počutimo dobro? Ali se zdi, da smo na njih nalepljeni ter se od njih težko oddaljimo? Zakaj se zdi, da v nekaterih odnosih dobesedno izgubljamo sebe, kar včasih opišemo “kot da izgubljamo energijo”? Zakaj smo v bližini z nekom malodušni, “spiti”, izčrpani? In, zakaj ne spremenimo nečesa – recimo najdemo način, kako poskrbimo zase, še posebej, če se počutimo nelagodno znova in znova? In noben pogovor ne pomaga, nobena komunikacija ne premakne ničesar? Zakaj se zdi, da se z njimi ne moremo konstruktivno pogovoriti o tem, kar se dogaja v odnosu? Ali, če se lotimo pogovora, pogovor nekako vedno znova obstane v slepi ulici? Zakaj se nam zdi, da načeloma znamo speljati pogovore z ljudmi – okoli določenih ljudi pa je vse zakomplicirano? Hkrati pa ima odnos z njimi za nas neko posebno težo, mogoče vrednost ali privlačnost? Pa čeprav se je v preteklosti že neštetokrat izkazalo, da pravzaprav sploh niso zaupanja vredni? Marsikdo od nas ima verjetno že za sabo izkušnje z ljudmi, ki so nas: - zapustili, - niso jemali resno, - napadali , - kritizirali z občkutkom iskrene upravičenosti, - poniževali, - govorili o nas za našim hrbtom, - nam naravnost dali vedeti, da jih nismo vredni ali da se nas sramujejo, - nam povedali, da jih “oviramo” na njihovi življenjski poti, - nam dali vedeti, da je z nami nekaj narobe in da se moramo spremeniti, etc. Napor takih odnosov je otipljiv. Včasih se mi zdi, da lahko človek že samo od opisovanja dinamik takih odnosov dobi vrtoglavico – kako je šele biti zares v takem odnosu! V kolikor imate izkušnje s takimi vrtoglavičnimi odnosi, potem gotovo veste, kako to gre. In pri tem gotovo niste osamljeni, saj je kaotičnih odnosov je med nami veliko več, kot bi bilo to fajn, ker je preprosto še vedno dovolj ljudi, ki težko prevzemajo odgovornost zase, za svoja čustva in za svojo odraslost v odnosih, v življenju na sploh. Kar vem sama iz svojea življenja je, da so odnosi med osebnostno zrelimi ljudmi običajno dokaj preprosti. Lahko so dinamični, konfliktni, a hkrati je veliko lepega in prijetnega, občutka povezanosti in iskrenosti ter individualne in skupne rasti. Da se pomenit, povedat, zmenit. Odnosi, ki “povzročajo vrtoglavice”, pa niso taki – jn nekaj o njih bom povedala v tem članku. ## “Kje je sploh problem? Sem jaz problem?” Ljudje pogosto spontano predpostavljamo, da so nam drugi podobni in da razmišljajo ter delujejo podobno kot mi sami. Temu seveda ni tako. Ljudje smo si med sabo konkretno različni – najlažje si naše razlike prestavljate, če si predstavljate, da tako kot smo si različni telesno, smo si tudi psihološko. Drugi ljudje so torej psihološko dejansko drugačni od nas – in v primeru odnosov, ki so konfuzni, od katerih dobimo “vrtoglavice”, je razumevanje tega še dodatno pomembno, saj nam to pomaga, da dobimo svoj “ground”, torej eno tako trdnejše izhodišče, iz katerega potem lahko vstopamo v stik z njimi na bolj miren, stabilen, razmejen način. Ko se znajdemo v takih konfliktnih, vrtoglavih odnosih, je ena izmed stvari, ki se jih pogosto sprašujemo – zakaj jim sploh pripisujemo neko pomembnost v našem življenju? Zakaj dopuščamo vse te reči, zakaj si pustimo, da tako delajo z nami in zakaj odpuščamo v nedogled? > Je problem v njih? Je težava pri nas? Je problem *vse*?!? ## Kako jih prepoznamo Življenje nas lahko blagoslovi s površinskim srečanjem z njimi. Včasih pa nam življenje ne prizanaša in nas z njimi zaplete v tesne, zakomplicirane, globoke odnose. Ko v takih odnosih potegnemo črto pod celo situacijo in smo iskreni in pošteni, je naša bilanca stanja v odnosu z njimi vsakič znova negativna. Ko naredimo detajlno analizo, je jasno, da se zaradi stikov z njimi počutimo slabo. > Prinašajo naporno dinamiko in veliko dela – od borb z njimi smo utrujeni, izčrpani, pobiti in scuzani. V kolikor smo “samo sproščeni in naravni” v stiku z njimi, nam nivo energije tipično preprosto pade. Ko se veliko družimo z njimi, nam pade nivo energije na splošno. Primeri: - Po polurnem pogovoru, v katerem sem že 500-tič zapored Mrs. Velika Ušesca (poslušalka), odložim telefon in sem tako utrujena, da bi šla lahko kar spat ali pa se najest sladkarij, pa čeprav sem bila prej povsem spočita in mi ni bilo do sladkega. - Na poti iz skupnih počitnic začnem čutit izmozganost do kosti, komaj pripeljem domov, medtem ko se na poti iz avta še grdo spotaknem, padem ter si močno poškodujem nogo. - Jutro. Grem na sestanek in poslovno kosilo. Sem v dobrem razpoloženju. Razmišljam o načrtih, ki sem jih pripravljala zadnjih 14 dni in kaj vse me še čaka. Sem polna načrtov, pozitivna. Popoldne, ko se vračam domov, se zalotim med vožnjo in razmišljam, kako mi je vse brezveze. Padla mi je morala. Moji načrti se mi zdijo bedni in nobenega smisla več ne vidim v tem, kar se mi je še zjutraj zdela res dobra ideja. To so možni odzivi na prisotnost ljudi, v družbi katerih ni ravno dosti prostora – tudi za nas. V naša življenja vstopajo v različnih dizajnih, vsak pa s svojim stilom: neprijazna in zahtevna šefica. Črnogled in zajedljiv kolega. Mama, ki se ji že celo življenje dogajajo najhujše stvari in nobenega ni, ki bi bolj trpel od nje. Sosed, ki pretepa sosedo, kar vedo vsi in nihče nič ne naredi. Vsevedni in samooklicani duhovni učitelj, lep in zapeljiv. Sadistična profesorica, ki zabija vse po vrsti dvajset let, potem pa se vsi čudijo, zakaj nekomu enkrat poči film v razredu, da kličejo policijo. Gurujka zdravega življenja, lečeča zdravnica, razvpita psihoterapevtka, mož na stalnih službenih potovanjih in vseh pasjih procesijah, najmlajši sin. Njihova vedenja so različna, in sploh ne enoznačna. Gibljejo se v razponu od čustvenega hladu do čustvenih vulkanov, ki so namešani z ignoranco in distanco. Lahko se za prijaznimi nasmeški in iluzijo velikega, radodarnega srca skrivajo pričakovanja, ki naredijo srce veliko in radodarno dokler veljajo pravila igre, ki jih postavlja “veliko in radodarno srce.” Srečamo lahko direktno nesramnost, brezobzirnost ali brezobraznost… ali pa zgolj občasne neumestne pripombe, ki nam lahko dobesedno spodnesejo noge in nas konkretno zmedejo. Včasih pride do naključne “izposoje” idej, projektov. Pogosto je del dinamike nezanesljiva in nestabilna komunikacija, ki niha od zasipanja s pozornostjo do neprestane prisotnosti k umaknjenosti, popolni nedosegljivosti, neodzivanju in trmastemu molku. ## “Narcisi”, “energijski vampirji” in transakcijski odnosi Ljudji, ki delujejo na take in podobne načine, se v popularni psihologiji in vsakdanjem jeziku pogosto označuje kot “narcise” ali – meni še bolj grda beseda – “energijske vampirje”. Vse je valda jasno, da “energijski vampir” ni noben psihološki pojem, oznaka “narcis” pa se v vsakdanjem jeziku uporablja delitantsko, vsepočez in brez razlikovanja med tem, kar strokovno v psihoterapiji načeloma ful razlikujemo – osebnostne poteze na eni strani in osebnostne motnje na drugi. Da bi se izognili *Tik-Tok* diagnosticiranju, se mi zdi zato smiselno opisovati konkretno vedenje ljudi in odnosne dinamike. Predstavljajmo si torej, da govorimo torej o ljudeh, ki v odnosih izkazujejo: 1. težave s sočutjem, 2. težavo s čustveno empatijo in kognitivno empatijo, 3. delujejo po principu čustvenega in mentalnega egocentrizma, 4. se iskreno – pristno, srčno. sočutno – *ne* zanimajo za druge ljudi, se pa zanje zanimajo izključno transakcijsko – ko njim koristi. Ko se znajdemo v stikih z ljudmi, ki delujejo na opisane načine, predvsem pa res nimajo srčne odprtosti za stike, ampak je njihov interes izključno transakcijski, potekajo odnosi po določenih predvidljivih korakih. Čeprav nas druženje z njimi na dolgi rok povleče navzdol, nas lahko hkrati tudi zelo dvigne, kar nam prija in ustreza, ker je pač prijetno – vsaj nekaj časa. Ko namreč mine nekaj časa lahko vidimo, kako pomembno vlogo v tem izredno dobrem počutju ob misli na njih ali ob njih je pravzaprav imela naša lastna fascinacija na njimi. Ti naši “narcisi” in “energijski vampirji” so namreč po pravilu atraktivni. So privlačni in včasih človek splohe ne ve zakaj, včasih pa je povsem jasno, zakaj. Nekateri od njih so namreč lahko izredno prepričani vase, eni so rahlo odmaknjeni in nedosegljivi, eni so realno izjemni po dosežkih, včasih pa zgolj očarljivi, velikokrat z uvodno hiperpozornostjo, ki jo aktivira pričakovana korist in čeprav v bistvu vse skupaj deluje res umetno, ko smo zaslepljeni v njihovi pozornosti, tega niti ne registriramo. Potem pa? > Nas sčasoma energijsko nezavedno okupirajo z njihovo pristotnostjo – ker smo jim tudi mi, iz naših intimnih razlogov, energijsko “na voljo”. To se najbolj pokaže tako, da začnemo postopoma izgubljati stik s sabo. Ne nujno na začetku in ne nujno kar takoj, sčasoma pa se stvari spremenijo. Lahko traja nekaj mesecev, da se začne kazati tudi ta plat odnosa. Dolgotrajno druženje z njimi nas sčasoma vrže v takoimenovani “survival mode”, [v preživetveni mehanizem življenja](https://www.psihoterapijabozic.si/stres-polivagalna-teorija-in-semafor-treh-stanj/), v katerem ni prostora za ekspanzijo in rast, ampak je vse zakrčeno. Preživetveni mehanizem temelji na biologiji strahu, mi pa opažamo, da vedno manj rastemo, vedno manj upamo, vedno manj si upamo; opuščamo cilje, vizije, želje; zapuščamo sami sebe; postajamo bleda senca samih sebe. Ko se opazujemo, že globoko v zapletu takega odnosa ali odnosov, vidimo, da dobesedno prekinjamo stik s svojim dihanjem, s telesnimi impulzi, s čustvi, mislimi in spiritualnimi viri, s svojo prihodnostjo in preteklostjo. Posledica vsega tega je seveda – vpliv na naše počutje. > Ko se veliko družimo z ljudmi, ki so orientirani transakcijsko, bodisi zasebno ali službeno, lahko sčasoma potrebujemo vedno več časa, da se vračamo v stanje notranjega ravnovesja, včasih pa lahko notranje ravnovesje in globino stika s sabo v veliki meri izgubimo. Sploh če smo odraščali v takih odnosih, potem se že v prvi vrsti niti nismo mogli izoblikovati na način, da bi bili res “sami svoji”, saj so nam tovrstni ljudje z njihovimi vedenji neprestano zasedali naš notranji prostor: s čustveno dramo, kritizerstvom, kontrolo, celo nadzorom. Če se redko srečujemo s takim profilom ljudi, hkrati pa zelo dobro sidramo v Sebi, potem se po takih “srečanjih” realno lahko relativno hitro naravnamo nazaj v stanje optimalnega ravnovesja. Če pa nikoli nismo mogli zares razviti stika s Sabo in se hkrati dosti družimo s takim profilom ljudi, pa se verjetno ne bomo za začetku niti zavedali, kakšno škodo si z druženjem z nesočutnimi ljudmi pravzaprav povzročamo. Ljudje, ki so izrazito okupirani sami s sabo in svojimi potrebami ter delujejo pretežno transakcijsko, namreč lahko v odnosih ustvarjajo dinamiko, v kateri se zdi, kot da drugim dobesedno spijejo energijo. V energijskem jeziku bi lahko rekli, da se takšni ljudje pretežno napajajo skozi pozornost drugih, namesto da bi notranjo stabilnost gradili skozi stik s sabo, svojim globljim Sebstvom in svojo dušo. Njihova potreba po pozornosti, potrditvah ali občudovanju lahko postane tako prevladujoča, da za sočloveka v odnosu in njegove potrebe ostane zelo malo ali nič prostora. To se najlažje vidi, ko se opazuje komunikacijo in razmerja med tem, koliko kdo govori v odnosu, koliko kdo posluša in koliko izmenjave je vzajemno podporne. To je res enostavno opazovat in je tako očitno, da se vidi iz vesolja; probajte biti pozorni na to, ko opazujete ljudi… ## **Kaj nas dela občutljive za neugodne energijske izmenjave?** V odnosih torej realno lahko doživljamo energijsko izčrpavanje, izgubo notranjega ravnovesja in občutek, da izgubljamo stik s sabo. Naše pretekle izkušnje, psihološke rane in osebnostne lastnosti nas lahko delajo bolj psihološka ranljive za take izmenjave. Vendar to nikakor ne pomeni, da smo za opisano transakcijsko vedenje drugih ljudi odgovorni ali da smo jim zanj zavestno ali nezavedno dali dovoljenje. To je mit, ki ga slišimo lahko predvsem od ljudi, ki jim je blizu ideja, da “privlačijo” slabe okoliščine, torej tudi “slabe” odnose in “slabe” ljudi. Vseeno je ali je v ozadju novodobna spiritualnost s konceptom “zakona privlačnosti” ali pa katoliška obsesija z grehom in kaznijo. V vsakem primeru pride do tega, ljudje mislijo, da so si “privlekli” probleme – ali pa si jih “zaslužijo”. Nič od tega seveda ni res. Vedenje drugih ljudi je vedno njihovo – in je njihova izbira in je njihova odgovornost. Vsak od nas ima izbiro, kako se odziva v odnosih, in ko ljudje izbirajo določena vedenja, to izvira iz njih, ne iz nas. Eden na drugega gotovo vplivamo, ker odnose sooblikujemo, vendar moramo vedno izhajati iz tega, da je avtoriteta – se pravi avtorstvo odziva, v nas samih in ne v drugih ljudeh. To je eden od temeljnih principov odnosov, ki je trden kot kamen ali kost, in ki ga je potrebno spoštovati, vzeti kot privzetega. Energijske izmenjave – “odvzemanja in dajanje” energije – se vsekakor lahko dogajajo. Lahko so situacijske ali pa trajajo dalj časa ter so utečen del nekega specifičnega odnosa. Ko nismo dobro prizemljeni, centrirani in v stiku s sabo, smo lahko bolj občutljivi za njih. Težje prepoznavamo svoje meje, lastne občutke in vpliv, ki ga imajo določeni odnosi na nas. Vendar naša ranljivost ne pomeni, da smo odgovorni za ravnanje drugih ljudi ali da smo jim dali dovoljenje, da posegajo v naš osebni prostor. Določene situacije in določena stanja nas delajo posebej ranljive. Krize – telesne, družinske, partnerske, finančne – nas delajo bolj ranljive za vplive drugih ljudi. Vsa stanja, v katerih imamo naravno spremenjena stanja zavesti (spolnost; kolektivna trans stanja na koncertih, cerkvenih prireditvah, športnih masovkah; porodi, operacij; proces umiranja, etc.) ali umetno spremenjena stanja zavesti (zaradi uporabe droge, alkohola, psihadelikov, etc.) nas tudi delajo potencialno zelo ranljive za take neugodne izmenjave. > Ljudje smo po svoji naravi dovzetni za vplive okolja in drugih ljudi. Ko smo travmatizirani, v stanjih akutnih (medicinskih, psiholoških) kriz in v spremenjenih stanjih zavesti pa smo ne samo bolj dojemljivi za vplive drugih, ampak tudi bolj ranljivi. Pri nekaterih ljudeh pa se zdi, da so takšni načini vedenja njihov prevladujoč način delovanja v odnosih. Ne gre več zgolj za občasne neugodne izkušnje, temveč za ponavljajoče se vzorce vedenja, ki lahko drugim ljudem povzročajo precejšnjo škodo. Ko imamo v odnosih opravka z vedenji, ki nas izčrpavajo, obremenjujejo ali nam drugače škodujejo, je pomembno razumeti, kaj se v teh odnosih dejansko dogaja. Naša notranja stanja, pretekle izkušnje in psihološka občutljivost lahko vplivajo na to, kako takšne odnose doživljamo, kako hitro prepoznamo škodljivo vedenje in kako se nanj odzovemo. Pri tem pa je pomembno razlikovati med našo ranljivostjo in odgovornostjo drugega človeka za njegovo ravnanje. Naša prepričanja o sebi, drugih ljudeh in odnosih lahko pomembno vplivajo na to, kako prepoznavamo vedenje drugih in kako se nanj odzivamo. Še posebej pomembna so prepričanja, povezana z občutkom varnosti, lastne vrednosti, intimnostjo, denarjem in odgovornostjo do drugih. Če imamo na teh področjih nepredelane psihološke vsebine, lahko težje prepoznamo določene oblike manipulacije, izkoriščanja ali prestopanja osebnih meja. To pa ne pomeni, da takšno ravnanje povzročamo ali da smo zanj odgovorni. Problem je v tem, da kadar smo ranljivi in nimamo ozaveščenih svojih notranjih ran, določenih škodljivih vedenj drugih ljudi na prvi pogled sploh ne prepoznamo kot problematičnih. Če ne poznamo dobro sebe, svoje zgodbe in svojih odnosnih vzorcev, lahko vedenja, ki nam škodujejo, doživljamo kot nekaj običajnega ali celo sprejemljivega. Vendar ni nujno, da škodljivo vedenje vedno prepoznamo po tem, kako se ob nekom počutimo. Zato je pomembno, da poleg svojih občutkov opazujemo tudi dejansko ravnanje drugih ljudi. ## **Zdravi odnosi so res zdravilni** Ravno tako kot je pomembno, da razumemo, kakšno vedenje ni dobro za nas ali na kakšne načine mi nismo ugodni za ljudi okoli sebe, je pomembno, da razumemo, kaj je za nas dobro. Verjetno vsi vemo, kako dobro je, ko v življenju naletimo na ljudi, ki nam pomagajo, da pridemo še bolj v stik z lastno Svetlobo. Od kateri preživimo čas, se poslovimo in potem še nekaj časa občutimo, da po druženju z njimi sijemo še svetleje, kot smom in še bolj čutimo, kdo smo, in še bolj se zavedamo, kdo smo. > Ta ekspanzija v nas se čuti kot prijetna – ker je prijetna. Za nas dobri ljudje nam z njihovo prisotnostjo pomagajo, da se globlje povežemo s sabo. To se zgodi na dober način. To ne pomeni, da z njimi nimamo konfliktov ali pomislekov ali prebliskov nezaupanja; ali da nam na trenutke ni nelagodno, ko se odpiramo. Ampak pod črto, ko naredimo nek povpreček, se vse to čuti uredu in dobro. Take odnose prepoznamo po tem, ker je izmenjava ***obojestranska***: > ko sva skupaj, sem jaz še malo bolj jaz in ti si malo bolj ti. Jaz dajem in ti daješ nazaj; sva povezana. Oba zrasteva, za en pikič ali za veliko. In ko sva skupaj, nama je obema dobro – ja, tudi kadar sva v konfliktu. To je preprosta, pristna in dobra izmenjava, značilna za dobre odnose. ## **Slabi odnosi nas izčrpavajo** Odnosi, v katerih smo ponavljajoče se izpostavljeni škodljivemu vedenju, nas lahko močno izčrpavajo. Vendar ni nujno, da škodljivost takšnega odnosa prepoznamo takoj – včasih jo začnemo razumeti šele s časovnim odmikom. To neprijetno in bolečo realnost včasih zaznamo s časovnim odmikom oziroma odlogom: včasih, ko odidemo iz odnosa ali pa šele, ko smo od takega človeka dovolj oddaljeni oz. ločeni od njega dalj časa, več dni ali tednov. Globlji trik takih odnosov, ki za nas niso zdravi je, da se med samim druženjem z njim lahko počutimo neprijetno – ali pa tudi ne! Razlogi, zaradi katerih škodljivega odnosa ne prepoznamo takoj ali v njem vztrajamo, so lahko zelo različni. V takšnem odnosu so lahko prisotni tudi bližina, naklonjenost, občutek pripadnosti in trenutki, ko nam je z drugim človekom resnično dobro. Prav ta preplet prijetnih in bolečih izkušenj lahko močno otežuje prepoznavanje škodljivega vedenja in odločanje o odnosu. Tipično ga dolgo časa ne interpretiramo kot problematičnega. Vsaj ne zares problematičnega! Z našim umom rajši počnemo močne akrobacije. Uporabljamo niz trikov in čarovnij, da si realnost prikazujemo kot drugačno, kot je v resnici. Čutimo, da ni dobro, *ampak* … mi že najdemo tolažbo. Vsak dan znova, ko zakrvavi rana, si menjamo flajšter. Včasih gremo kar po transfuzijo nove krvi. Da vse to preživimo, si pogumno prigovarjamo: “*Če jaz ne bi imela tako tanke kože in slabega strjevanja krvi, zagotovo ne bi toliko bolelo… no, v resnici sploh rane ne bi bilo!… In, če bi bil on le malo drugačen, potem pa sploh ne bi imela nobenih težav! Super bi bilo..*.” Razumete? Po domače temu rečemo, da sami sebe farbamo. To pomeni, da ustvarjamo filme v svoji glavi. Imamo svoj privat Kolosej. In, predstavljate si lahko, da je vzdrževanje takega kompleksa dejansko *pretty much* drag šport. Veliko nas stane, ko si govorimo, da je vse uredu – ko v resnici ni. ## Ali obstajajo **nezavedne koristi slabih odnosov?** Eden bolj fascinantnih pojavov človeškega vedenja je, kako ljudje v slabih odnosih kar vztrajamo. In vztrajamo. Ostajamo in ostajamo in ostajamo. Čeprav so konflikti katastrofe. Pogovori monologi. Ali pa hodimo kot po jajcih, 24/7. Vedno pazimo na volumen in kvaliteto izdihanega zraka, da ja ne bi koga kaj zmotilo? Muka, muka, muka… muka od lajfa, muka od odnosa… Mi pa kar vztrajamo, *high five*! Ne samo tedne in tedne, eni dejansko ostajajo v takih rastljinjakih, ki so puščave, cela življenja, dobesedno “dokler naju smrt ne loči”. Za to, jasno, obstajajo različni razlogi. Včasih niso na prvo žogo logični, ker niso nujno racionalni, ampak psihološki in pogosto nezavedni. V naših odnosih lahko delujejo globoko zakoreninjena prepričanja, stare rane, nezavedna pričakovanja in upanja, zaradi katerih se od določenih ljudi težko oddaljimo, tudi ko nam je že precej jasno, da odnos za nas ni dober. Ampak ni vse v nezavednem. Včasih človek še predobro ve, kaj se dogaja, pa iz odnosa ne more kar oditi. Ker ga je strah… Ker je finančno ali kako drugače odvisen od drugega človeka…. Ker je deležen groženj, manipulacije ali prisilnega nadzora. Ker bi odhod lahko pomenil še več problemov ali celo nevarnost. Skratka, absolutno ni nujno, da v odnosu ostajamo zaradi svojih notranjih ran ali nezavednih pričakovanj. Včasih so razlogi zelo konkretni in boleče praktični. Na odnosih, ki za nas niso dobri, je včasih nekaj magičnega. Zdi se, da so ljudje, na katere se navlečemo, magični. Dejansko pa lahko del te magije izvira iz narave nezavednega: naši magnetki so potopljeni v brezčasnost in neskončnost nezavednega. Hranijo se z nezavednim in iracionalnim upanjem, da bomo prav pri teh ljudeh *končno* dobili nekaj, kar nam manjka – ali se nam zdi, da nam manjka… pa naj bo to: - občutek varnosti, - finančne preskrbljenosti, - intimnosti, - osebne moči, - socialne moči. Eden od razlogov, zakaj nas lahko tudi zelo slabi odnosi tako močno privlačijo, je nezavedno upanje, da bomo v njih končno prejeli nekaj, kar nam manjka – ali se nam zdi, da nam manjka – znotraj nas samih. > Naša prepričanja vplivajo na to, kako zaznavamo sebe, druge ljudi in svet okoli nas. In to, kako razumemo realnost, vpliva tudi na naše odločitve in vedenje v odnosih. Naša prepričanja se oblikujejo skozi življenje, skozi neštete vsakdanje izkušnje in tudi skozi travmatične dogodke. Vse to vpliva na to, kako dojemamo sebe, druge ljudi in odnose, kaj se nam zdi normalno in kaj ne, kaj pričakujemo od drugih in kaj smo pripravljeni tolerirati. Ko bolje razumemo svojo zgodbo, lahko tudi lažje prepoznamo lastne vzorce in se bolj zavestno odločamo, kako bomo ravnali v odnosih. ## Tri **značilnosti vedenja ljudi, ki “nam odnašajo” energijo** Ko smo v odnosu s človekom, ki nas s svojim vedenjem izčrpava, se lahko znajdemo v dinamiki, v kateri ima druga oseba precej več nadzora nad potekom odnosa kot mi. Zdi se nam, da plešemo skupaj, v resnici pa druga oseba določa korake, mi pa se ji vedno znova prilagajamo. Takšna dinamika se lahko vzpostavlja in ohranja skozi različna vedenja, med katerimi so še posebej pogosta: - kritizerstva, - igranja žrtve, - zagledanosti vase. Pogledamo vse tri malo bolj podrobno? Vse tri so pogosto povezane med sabo, ampak za razumevanje tematike jih bomo umetno ločili. ### **1. Kritizerstvo** ali *‘casually cruel in the name of being honest*‘ Radi vam povedo stvari “direktno v faco”. Na svojo “avtentičnost” so velikokrat zelo ponosni in je ne skrivajo niti malo. Všeč jim je. Zdi se jim kvaliteta, vrlina. Sposobni so vas povsem mirno vprašati: “Ti lahko nekaj popolnoma odkrito povem?” In potem – preden jim to dovolite ali ko jim – vas dobesedno sesujejo z “odprtostjo”, iskrenostjo (beri: [kritiziranjem](https://www.psihoterapijabozic.si/zakaj-me-je-sram-da-hodim-na-psihoterapijo/)). Zraven morda dodajo, da to počnejo, ker jim je mar in vas imajo močno radi, hkrati pa izkazujejo pomankljiv občutek za integriteto in prostor dugega. Zanje ste ali smetnjak ali pa boksarska vreča. Zraven morda dodajo, da to počnejo, ker jim je mar in vas imajo močno radi, hkrati pa s svojim vedenjem kažejo precejšnje pomanjkanje spoštovanja do integritete in osebnega prostora drugega človeka. Zanje ste ali smetnjak ali pa boksarska vreča. Svoje “psihološke vsebine” odlagajo v druge ljudi, ne da bi prevzeli odgovornost za to, kakšno škodo s tem povzročajo. Uničujejo lahko tudi vaše sanje, vizije, in to dokaj *usput.* **Primer** Poveš prijateljici, da razmišljaš o novem projektu ali karierni spremembi, ki te navdušuje. Želiš samo deliti svojo idejo. Ne sprašuješ po mnenju, nasvetu. Ona te posluša, potem reče: “*Tina, ti lahko nekaj čisto iskreno povem?*” Preden uhitiš reči karkoli, nadaljuje: *“Ne vem, če si ti sploh za to. Res. Mislim… ideja je okej, ampak realno… ti nimaš ravno discipline za take stvari. Pa brez zamere, res, samo povem po resnici. Jaz ti to govorim, ker mi je mar zate. Ampak hej, imaš pa druge kvalitete! Recimo, znaš biti zelo… prijazna. Samo ja, tole? Ne vidim te jaz tukaj. Res, brez zamere…*” In doda: “*Veš, taka pač sem. Jaz sem samo zelo iskrena. Večina ljudi ti tega itak ne bi povedala v faco*.” ### **2. Igranje žrtv**e Igranje žrtve je ena najbolj kontraintuitivnih oblik manipulativnega vedenja v odnosih. Ko ljudje igrajo žrtev, se lahko zdijo tako nemočni in ubogi, da niti pomisliš ne, da je lahko prav ta ne-moč sredstvo manipulacije. Eden od znakov takšne dinamike je, da se od njih težko razmejite, tako čustveno kot mentalno. Zdi se, da vam notranji prostor dobesedno polnijo. Vedno se zgodi nekaj, da pridejo v vaš mentalni fokus in tam ostajajo. Hočeš ali nočeš, se ukvarjate z njimi. Hkrati ob njih vse postane skrčeno. Njihove težave, strahovi in nezadovoljstvo začnejo zavzemati vedno več prostora, za vas in vaše življenje pa ga ostaja vedno manj. Paradoksalno, velikokrat sploh niso zanimivi – pa toliko razmišljate o njih! Bolj kot zanimivo delujejo monotoni, prazni, nergavi, pesimistični. Več ko jim namenjate pozornosti in podpore, več je novih problemov, za katere naj bi bili nekako odgovorni tudi vi. Pogosto opravljajo in se pritožujejo; problem je vedno zunaj. Ogromno se ukvarjajo z drugimi, ker so drugi vedno krivi in odgovorni, sami pa menda povsem nemočni. Skozi svoje pritoževanje in pesimizem lahko v odnos vnašajo vedno nove skrbi in napetosti. **Primer** Moški, ki s katerim se začenjaš dobivati, ti ob različnih priložnosti navrže: “*Samo s tabo se počutim varno… vse ostale so me vedno razočarale*.” Ker ne želiš biti kot ostale in razočarati, se začneš še malo bolj pozorno obnašati. Nekega večera si utrujena in ti ni do pogovora in posedanja na kavču. Rečeš, da greš spat. Odgovor ni lepo spi in sweet dreams. Odgovor je: “*Aha… tudi ok. Saj sem navajen, da nimam nikogar, ko ga rabim.*” Najprej ne razumeš najbolje izjave, potem pa rečeš: “*Ma saj ni nič takega, samo danes res nimam energije*.” Moški vztraja: “*Ne, ne, sej je vse v redu. Jaz pač vedno izberem napačne ljudi.*” Vseeno se odpraviš spat. Naslednji dan moški komentira: “*Včeraj zvečer… vidim po tem, kako si kar šla spat, da ti sploh ne razumeš, kako je meni. Ampak ok, sej tudi druge niso nikoli.”* Sedaj že začneš razmišljati ali si res naredila nekaj narobe? Mogoče bi morala res biti mu bolj na voljo? Biti bolj pozorna do njegovih občutkov in potreb? ### **3. Zagledanost vase** Poznate ta vic? Pride X na večerjo z vami in dve polni uri govori o sebi. Izveste vse o tem, kako je vse fantastično, s katero zvezdo se je družil predvčerajšnjim, kako pomembne stranke ima, kaj vse je odkril o sebi na duhovnem potovanju, kakšne projekte načrtuje etc. Potem, po 2 urah, za trenutek obmolkne, vas pogleda globoko, *globoko* v oči – brezmejni očesni kontakt je tu ključen… in potem reče: “*Torej, dajva zdej reči še kakšno o tebi. Kako si pa ti kaj? Kako se ti zdim? Naj ti povem, kaj si mislim o tebi zadnje čase..*. ” *Aaaaaa*…. *fuck my life lol* 🥹😂 Zagledanost vase vključuje pomanjkljiv občutek za prostor drugega. Ljudi s tovrstnimi potezami je včasih precej lahko prepoznati, spet drugič pa nas lahko ob prvem srečanju povsem začarajo. Na njih je nekaj nadnaravnega, presežnega. Običajno v pogledu (“obstala sem, pogledal me je direkt v dušo”), glasu (“njegov globok, šarmanten bariton”), stasu (“boginja”), pojavi (“ta njena mirnost, nič ne reče, a hkrati se mi zdi, da me dobesedno bere”) ali pa kar v vsem (“omg, omfg”). Včasih je na njih nekaj, kar močno pritegne našo pozornost. Občutek je tak, kot da bi se zalimali nanje. Ne moremo, da jih ne bi gledali, poslušali in občudovali. Očarljivi, šarmantni, zabavni so; vse se zavrti okoli njih, oni pa okoli sebe. Na zabavi ali konferenci jih lahko prepoznate po tem, da se pogovarjajo z vami, hkrati pa pogledujejo po sobi in konstantno lovijo poglede drugih, “mhm, mhm …”, v resnici pa vas sploh ne poslušajo. In nikoli, prav nikoli vas ne pokličejo z imenom … ali pa to počnejo kompulzivno in da veš, da nekaj ne štima (so naučeni). Predvsem pa … *res so nekaj posebnega*. Vse okoli njih je nekaj posebnega. Družijo se s posebnimi ljudmi. Okoliščine njihovega življenja so nekaj posebnega. Že ko so bili spočeti, je zunaj divjal stoletni vihar in Zemlja je razpadla na dvoje in rodili so se Oni. Od nekdaj je vse okoli njih posebno. Od vas pa pričakujejo pozornost in občudovanje, kot da jim to pripada – ker so posebni. 😉 V najboljšem scenariju? Odnos se vrti predvsem okoli njih, njihovih potreb in čustvenih zahtev, vi pa ste tu in tam deležni kakšne pozornosti ali slavospeva. Ravno toliko, da se za trenutek zazdi, da je v odnosu prostor tudi za vas. V najslabšem primeru pa vas odvržejo kot zobotrebec, ko dojamejo, da vi niste nič posebnega in “itak nikoli ne boste”. Kar lahko po takšnem odnosu ostane, je občutek izrabljenosti in tega, da ste bili igračka v rokah nekoga, za katerega se je zdelo, da je najbolj presunljiva duša na tem svetu. Namesto pristnega odnosa pa ste dobili kup bolečine in čiščenje življenja po čustvenem neurju, ki se je začelo kot prečudovit, najlepši poletni dan vseh časov. ## **Pokazatelj pristnega stika s sab**o Torej? Pristen stik s sabo je pomemben. Ampak sam po sebi še ne pove prav veliko o tem, kako ravnamo z drugimi ljudmi. Lahko smo globoko povezani s svojimi občutki, potrebami in svojo spiritualno esenco, pa smo v odnosih vseeno izrazito sebični, manipulativni ali celo nasilni. Stik s sabo in spoštljiv odnos do drugih namreč nista nujno ena in ista stvar. Razmerje, v katerem se to dogaja, se seveda od človeka do človeka razlikuje in tudi ni stabilno. So obdobja, ko smo ljudje bolj povezani s sabo in tista, ko smo manj. So ljudje, ki so za to, da se povežejo s sabo in svojo spiritualno esenco, motivirani in tisti, ki jih to sploh ne briga. V tej kvaliteti se ljudje zagotovo razlikujemo med sabo: do katere stopnje se lahko polnimo s pomočjo svoje globine in spiritualne esence, koliko energije pa jemljemo od drugih ljudi. In, ocena čez palec bi bila, da bolj kot smo v *pristnem*stiku s sabo, bolj smo prijetna družba za soljudi. Pokazatelj pristnega stika s sabo in svojo notranjo esenco ni število ur meditacije, psihoterapije ali joge. Obstajajo ljudje, ki imajo za sabo ogromno psihološkega ali “spiritualnega dela” in so hkrati največje vase zagledane riti, kar si jih lahko zamislite. > Pokazatelj pristnega stika s sabo ni to, kako *globooooko* znamo čutiti sebe, svoje telo, um in dušo. Pomembno je pravzaprav, kaj s tem stikom počnemo v odnosih. Ker lahko smo še tako *močnoooo* povezani s svojo notranjo esenco, ampak če ob tem hladnokrvno hodimo po drugih, je vprašanje, koliko nam ta naša silna notranja globina pravzaprav koristi. Sploh pa drugim. Ko smo v dobrem stiku s svojo psihološko globino in spiritualno esenco, lahko lažje čutimo sebe, svoje potrebe, želje, svojo vrednost in povezanost z življenjem. Lažje se izražamo, oblikujemo vizije življenja in črpamo iz svojih notranjih virov. Ampak vse to še ne pomeni, da znamo tudi odgovornos soustvarjati odnose in sočutno ravnati z drugimi ljudmi. Za to je potrebno še nekaj drugega: da nas dejansko zanima, kako je drugim ob nas. Da nam ni vseeno, kaj s svojim vedenjem povzročamo. Da razumemo, da v odnosih ne obstajamo samo mi, naše potrebe, naša čustva in naša silna spiritualna esenca. Da obstajajo tudi drugi ljudje. Z njihovimi potrebami, mejami, željami in življenji. In odnosi, ki so res dobri, dopuščajo prostor za vse to – za različnost, svobodo, vzajemnost in rast *vseh*, ne samo enega. ## **Ranljivost otrok** Problem je nezavedanje in nezavedno. In problem je zavestno ohranjanje nezavedanja, kar je ena top značilnosti res toksičnega vedenja. Ampak problem ni samo nezavedno. Nekateri ljudje se zelo dobro zavedajo, kaj počnejo, pa s svojim vedenjem vseeno nadaljujejo. In ko se takšne stvari dogajajo v družinah, so zanje še posebej ranljivi otroci. Ker so od odraslih odvisni. Ker ne morejo kar spakirati kovčkov in oditi. Ker nimajo ne moči ne možnosti, da bi se pred škodljivim vedenjem odraslih zaščitili tako, kot se lahko odrasli. In ker jih takšno okolje oblikuje, še preden sploh lahko razumejo, kaj se jim dogaja. In včasih potem potrebuješ pol življenja, da predelaš *di merdo*, ki so ti jo naredili drugi, odrasli ljudje. Fakt. > Otroci se pred škodljivim vedenjem odraslih ne morejo kar sami zaščititi. Ne morejo postaviti mej in oditi, ko jim je dovolj. Ne morejo si izbrati drugih staršev ali si poiskati nove družine. Odvisni so prav od ljudi, ki bi jih morali varovati. In kadar so ti ljudje hkrati vir strahu, poniževanja, manipulacije ali nasilja, se otrok znajde v situaciji, iz katere sam nima izhoda. To ni vprašanje njegove energijske integritete. To je vprašanje odgovornosti odraslih. V odnosu do otrok imamo odrasli posebno odgovornost. Otroci niso dolžni skrbeti za naše čustveno ravnovesje, reševati naših problemov ali nositi posledic naših nerazčiščenih zgodb. To je naša naloga, ne njihova. Zato je izjemno pomembno, da ne zamujamo vlakov. Da reagiramo, ko je še čas in se da stvari urediti in popraviti v dobro smer. Ker otroci nimajo luksuza, da bi čakali, kdaj se bomo odrasli končno odločili se skulirati in odrasti. ## **Zaščita pred toksičnostjo** v odnosih obstaja! Zaščita pred toksičnostjo v odnosih se začne s tem, da znamo prepoznati, kaj se v odnosih dejansko dogaja. Ne samo, kaj nam drugi govorijo, kaj obljubljajo ali kako zelo nas imajo menda radi, ampak predvsem, kako z nami ravnajo. Da smo budni ob drugih in hkrati gojimo stik s sabo. Da se soočamo s svojimi maskami, sencami in aktivno iščemo Svetlobo. Ampak tudi, da ne spregledamo teme, ki jo v odnos prinaša nekdo drug. Ker ni vse naša senca, naša rana ali naša lekcija. Včasih se drugi ljudje preprosto vedejo kot riti. In naša naloga ni, da v tem najdemo neko globljo spiritualno sporočilo, ampak da stvari vidimo takšne, kot so. To pomeni tudi, da smo pozitivno *zahtevni* – do sebe in do drugih. > *Dajemo in hkrati pričakujemo* spoštovanje ter dostojanstveno vedenje, v katerem ni prostora za psihološke igrice – niti naše, niti njihove. Eden pomembnih delov okrevanja po nezdravih odnosih je tudi [razumevanje dinamk manipulacij in nasilja](https://psihoterapijabozic.si/masterclass-ko-manipulacija-in-nasilje-nimata-vec-prostora/) na eni strani ter svoje lastne zgodbe, ran, potreb in vzorcev navezovanja na drugi. To nam lahko v prihodnje pomaga bolje prepoznavati, s kom imamo opravka, s kom lahko gradimo dobre odnose in kdaj je čas, da rečemo: ne, hvala. In gremo svojo pot. Toda tudi »delo na sebi« ni avtomatično zagotovilo, da nikoli več ne bomo naleteli na človeka, ki manipulira, izkorišča ali zlorablja. Zakaj? Ker za takšno vedenje nismo odgovorni. Ker ga nismo mi ustvarili. Ker je izbira in odgovornost vsakega od nas, kako ravna z drugimi ljudmi. Naš delež je, kako se sami vedemo do drugih. In da se učimo prepoznavati, kaj se v odnosih dejansko dogaja, da znamo poskrbeti zase, za svoje potrebe, dostojanstvo in varnost. Da ne vztrajamo v odnosih, ki nas uničujejo, kadar imamo možnost oditi. In da takrat, ko te možnosti nimamo ali je odhod nevaren, poiščemo ustrezno pomoč in zaščito. Ker ni naša naloga, da se naučimo prenašati vedno več škodljivega vedenja. Niti da postanemo tako zelo razumevajoči do drugih, da na koncu povsem izgubimo razumevanje zase. In da ne dovolimo, kolikor je to v naši moči, da naša esenca počasi izginja, medtem ko mi postajamo – *bleda senca samih sebe.* --- ## Razjasnimo skupaj ### Kako prepoznamo odnos, ki nas čustveno izčrpava? Odnos, ki nas čustveno izčrpava, pogosto prepoznamo po tem, kako se počutimo po stikih z določeno osebo. Lahko smo utrujeni, brezvoljni, zmedeni ali začnemo dvomiti vase, čeprav smo se pred srečanjem počutili dobro. Značilni so tudi ponavljajoče se kritiziranje, čustvena nedosegljivost, neupoštevanje naših meja in občutek, da v odnosu ni dovolj prostora za nas. Pomembno je opazovati ponavljajočo se dinamiko, ne le posameznega neprijetnega dogodka. ### Zakaj vztrajamo v odnosih, ki za nas niso dobri? V odnosih, ki nas izčrpavajo, lahko vztrajamo zaradi navezanosti, preteklih izkušenj in nezavednega upanja, da bomo prav v tem odnosu nekoč dobili tisto, kar pogrešamo: ljubezen, varnost, sprejetost ali občutek lastne vrednosti. Zato nas lahko odnos hkrati močno privlači in prizadene. Včasih nas zadržujejo tudi strah, manipulacija, odvisnost ali življenjske okoliščine, zaradi katerih se je težko oddaljiti. Razumevanje teh dinamik nam pomaga jasneje videti odnos, ne pomeni pa, da smo odgovorni za škodljivo vedenje druge osebe. ### Kako se zaščititi pred odnosi, v katerih izgubljamo energijo? Pomemben začetek je prepoznavanje tega, kaj se v odnosu dejansko dogaja in kako vpliva na naše počutje, meje ter občutek sebe. Namesto da nenehno iščemo razloge za vedenje druge osebe ali poskušamo odnos popraviti sami, je pomembno ponovno vzpostavljati stik s svojimi občutki, potrebami in notranjo orientacijo. Zdravi odnosi temeljijo na vzajemnosti, spoštovanju in prostoru za oba. Kadar so prisotni manipulacija, prisilni nadzor ali nasilje, pa je pomembna tudi konkretna skrb za lastno varnost in ustrezna podpora. --- [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/10/Ciklus-konzultacij-za-pare-s-Samotom-vec-informacij.jpg "Ciklus konzultacij za pare s Samotom - več informacij")](https://psihoterapijabozic.si/partnersko-delo-ciklus-konzultacij-za-pare-s-psihoterapevtom/) #### Koristno! **Odnose, v katerih izgubljamo energijo, prepoznamo po tem, da se zaradi njih počutimo slabo – vendar *ne nujno takoj*. Med samim druženjem se lahko počutimo celo dobro, šele sčasoma pa začnemo opažati, kako nas odnos izčrpava. Dolgotrajna izpostavljenost takšnim odnosom lahko vodi v stagnacijo: vedno manj rastemo, manj upamo in si upamo, postopoma opuščamo svoje cilje, vizije in želje ter vedno bolj izgubljamo stik s sabo**. **Zdi se, da postajamo bleda senca samih sebe.** ###### \* [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg [individualnega dela z ženskami](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske; [vse se začnejo s prvo](http://www.potmaternice.si/). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/Pot-Maternice-1_2024-WP-blog-oglas-final.jpg "Pot Maternice 1_2024 WP blog oglas - final")](https://www.potmaternice.si/) **Categories:** Ljubezen in odnosi **Tags:** #intimnost, #Narcisi, #odnosi, #psihoterapija --- ### [Mišični oklep, kaj nam želi povedat in kako pomaga telesna psihoterapija](https://psihoterapijabozic.si/telesna-psihoterapija-misicni-oklep/) **Published:** June 1, 2026 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Kaj je telesna psihoterapija in kdaj pogovor ni dovolj? Spoznaj, kako so psihološki procesi povezani s telesom, kaj je mišični oklep in zakaj je delo s telesom pomemben del psihoterapevtskega procesa. **Content:** ![Samuraj v tradicionalnem oklepu – simbol mišičnega oklepa in telesnih obrambnih mehanizmov.](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/06/hoang-huy-9tszgoT-Szs-unsplash-1024x683.jpg "Mišični oklep in telesna psihoterapija")Se ti kdaj zazdi, da že veliko razumeš o sebi, obstaja pa občutek, da se stvari kljub vsemu razumevanju še vedno zares ne spreminjajo?? Se pravi, da praktično že veliko veš o svoji preteklosti, kaj se je dogajalo v odnosu z mamo, očetom… Kako je nate vplivala šola, preizkušnje s partnerji. Kljub temu pa, da se vsega tega zavedaš, pa se še vedno marsikaj v tvojem življenju ne in ne premakne in spremeni? Eden od razlogov za to bi lahko bil, da si v tvojem procesu “dela na sebi” dosegel/a določeno točko, od katere naprej zavestna predelava težav zgolj s pomočjo pogovorov enostavno ne zadošča več. ## Zakaj pogovorna psihoterapija včasih ni dovolj? Pogovori s psihoterapevtom so izjemno učinkoviti za razumevanje izvorov različnih težav. Zavedanje je tudi prva stopnja v kakršnem koli procesu spremembe. Dejstvo pa je, da razumevanje še ni sprememba. Pogovor je dragocen del procesa, vendar se določeni vzorci ne sprostijo zgolj skozi razumevanje. Zgolj s pogovorom pogosto ne uspemo razrahljati kroničnih vzorcev napetosti, povezanih z bolečimi izkušnjami iz preteklosti, saj se ti vzorci sčasoma zasidrajo tudi v telesu. Veliko ljudi zazna kronične napetosti ob [dihanju](https://psihoterapijabozic.si/10-dihalnih-tehnik-za-zmanjsevanje-stresa-odpravo-tesnobe-in-vec/). Si že kdaj na primer opazil/a, kako se tvoje dihanje spremeni, ko si pod stresom? Pogosto postane namreč hitrejše, bolj plitvo, prsni koš je bolj napet. Boleče izkušnje in dolgotrajen stres se ne izražajo le psihično, temveč tudi skozi telo. Pustijo sled v telesu, predvsem v obliki kronične mišične napetosti in povečanega telesnega odziva. Predstavljaj si, da se ti zgodi nekaj hudega. Recimo da te nekdo, ki ga imaš rad/a, močno razočara, in čutiš, kako ostaneš sam/a in izgubiš občutek povezanosti s tem človekom. Doživiš močno žalost. V tem procesu sodeluje celo telo. Po obrazu lahko tečejo solze, tkiva in mišice se odzovejo s krčenjem. Ob zelo intenzivni travmatski izkušnji ali če se določene neprijetne izkušnje ponavljajo daljše časovno obdobje, postanejo ti vzorci zakrčenosti kronični. Če si na primer v življenju prevečkrat videl/a, kako tvoj oče pijan grozi in kriči po hiši, ali pa je bila tvoja mama cele dneve potrta, odsotna, prezaskrbljena in v “svojem svetu”, se se ob tem v tebi verjetno oblikovali močni občutki strahu, negotovosti in telesne napetosti. Takšne izkušnje pogosto vplivajo tudi na telesne odzive in kronične vzorce napetosti. Telo si skozi takšne izkušnje pogosto razvije zaščitne vzorce tkivne in mišične napetosti – lahko si ga predstavljamo kot mišični oklep. ## Kaj je mišični oklep in kako nastane? Koncept mišičnega oklepa je v telesni psihoterapiji poznan že dolgo časa. O tem so pisali že pionirji telesne psihoterapije, kot sta na primer Wilhelm Reich in njegov učenec Alexander Lowen. Reichovo temeljno delo o karakternem oklepu je knjiga Character Analysis, ki je izšla že daljnega leta 1933. Njegova osnovna ideja je bila, da je kronična mišična napetost somatski ekvivalent psiholoških obramb. V tem smislu psihološke obrambe tvorijo t.i. karakterni oklep, telesne obrambe pa mišični oklep. Funkcionalno gledano pa sta oba ena in ista struktura. Danes vemo, in tudi ni več nobena skrivnost, da veliko kronične napetosti v telesu nastane kot posledica dolgotrajnega stresa, potlačenih čustev in različnih načinov prilagajanja okolju. Te napetosti na primer, poleg drugih stvari, pogosto omejujejo prav naše dihanje. Dihanje postane plitvo, zadržano in manj spontano. ## Kronična napetost kot obrambni mehanizem telesa V resnici pa so kronične napetosti naše obrambe. So zaščita – naših ranljivih občutkov in tega, kdo globoko v sebi zares smo. Kronične napetosti so del naših prilagoditvenih strategij, s katerimi smo se naučili preživeti v, za nas, nepredvidljivem ali premalo prijaznem svetu, in sicer za ceno naše avtentičnosti in impulzov naše pristnejše, globlje narave. Primer: če je tvoja strategija, da si prijazen in uslužen do drugih ljudi, lahko to kot telesni psihoterapevt razberem že iz tvoje drže, skozi celo tvojo pozicijo stoje in postave. Iz načina, kako stojiš in se giblješ, se da razbrati, da si za uslužnost in prijaznost moral žrtvovati tvojo avtonomnost, tvoje edinstvene potrebe in želje po biti samostojen. Tvoje življenje je lahko mogoče navidezno polno, celo popolno – ker skrbiš za vse okrog sebe in te ljudje v tem tudi potrjujejo. Vendar pa globoko v sebi verjetno slutiš, da je vse to v enem delu igra, predvsem pa, da tvoja prijaznost in uslužnost ni vse, kdor si. ## Mišični oklep je energijska blokada Tehnično gledano je mišični oklep energijska blokada. V [telesni psihoterapiji](https://psihoterapijabozic.si/telesna-psihoterapija/) Core Energetics govorimo o toku vitalne življenjske energije, ki ki se izraža skozi telo, dihanje, čustva in našo prisotnost, hkrati pa se ob dolgotrajnem stresu in potlačenih čustvih lahko omeji ali blokira. Koncept energijskega pretoka je sicer v vzhodnjaških praksah poznan že tisočletja. V tradicionalni kitajski medicini bi npr. rekli, da smo zdravi takrat, ko je pretok čija močan in neoviran. V telesu imamo dve vrsti energije. Energijo, ki se pretaka po telesu oziroma t.i. energijski tok, in energijo, ki je ujeta v energijskih blokadah. Energijske blokade zaustavljajo oziroma preprečujejo nemoten energijski tok. V telesni psihoterapiji delamo predvsem z energijami, ki zadržujejo in zmanjšujejo energijski tok. Kronično napeta mišica ostaja v napetem stanju z namenom, da preprečuje našim občutkom, da pridejo iz nezavednega v področje našega zavedanja. V telesni psihoterapiji tako vidimo fizični simptom kot poskus organizma kot celote, da razreši določen konflikt in da se osvobodi omejitev, ki mu jih mišični oklep prinaša v sedanjosti, in ki so delovale kot zaščito v situacijah iz preteklosti. Tako lahko npr. napetosti v vratnem predelu preprečujejo velikemu delu naše ekspresivne energije, ki se nabira v trupu in sili navzgor, da dejansko pride navzgor po ozkem vratnem kanalu in se skozi usta in oči tudi izrazi. Na ta način lahko blokiramo npr. iskreno govorjenje in/ali iskren stik skozi oči. To je lahko vir neprijetne anksiozne napetosti v vratnem predelu, ki jo ljudje pogosto opisujejo kot občutek, da jih nekaj tišči (čeprav npr. nimajo diagnosticiranih težav z vnetnimi procesi v ščitnici). Ko se lotimo raziskovanja, lahko take in podobne telesne senzacije in občutke povežemo z različnimi situacijami v življenju, včasih tudi z najzgodnjšimi, preverbalnimi izkušnjami. ## Sedem Reichovih segmentov Mišični oklep razumemo kot način, kako telo uravnava pretok življenjske energije ter zadržuje občutke, impulze in odzive, ki jih nekoč nismo mogli varno občutiti in izraziti. Njegova naloga je, da regulira ta občutke, impulze in odzive in kako pridejo v zavedanje in/ali akcijo. Eden od značilnih znakov mišičnega oklepa je kronična napetost v določenih predelih telesa. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-14.jpeg "image-14")Sedem Reichovih segmentov vir **Body Psychotherapy Advancing Theory in Therapy** ki ga je uredila Tree StauntonMnogi ljudje na primer “stiskajo zobe” – stiskajo čeljust, imajo napet vrat, dvignjena ramena. Drugi opazijo, da imajo ves čas rahlo napet, nesproščen trebuh ali pa dihajo “na tanko”, plitvo, minimalno. Tretji lahko občutijo togost medeničnega obroča, mogoče zategnjenost v križu ali občutljivost na predelu trtice. Takšne napetosti včasih postanejo del naše telesne drže in gibanja. Pri tem ni nujno, da nam na začetku sploh povzročajo bolečine ali fizične težave. O tem je govoril že Reich, ki je mišični oklep razdelil na sedem (7) segmentov ,in sicer na segmente: - oči - ust in čeljusti - grla in vratu - srca - pasu - trebuha - medeničnega obroča Ljudje običajno ne poznamo in se ne zavedamo zakrčenosti lastnih mišičnih struktur v posameznih segmentih, še manj pa smo ozaveščeni o psiholoških posledica in težavah, ki jih lahko imamo zaradi tega pri čustvovanju. Konec koncev je osnovni namen mišičnih oklepov prav zaščita pred zavedanjem naših občutkov in potreb – in v tem smislu blokiranja zavedanja mišični oklep svoje delo opravlja izjemno dobro! Tudi same mišične napetosti večinoma jemljemo kot nekaj povsem običajnega. Največkrat se jih niti ne zavedamo, saj z njimi živimo že dolgo časa. Pogosto jih tudi, v dobri veri, da delamo nekaj dobrega za naše zdravje, celo povečujemo. Samo pomisli na ure in ure, ki jih ljudje preživimo v fitnesu ali na teku – z vsem tem gradimo več mišic in, če se ne zavedamo psiholoških plati, avtomatično utrjujemo, nevede in nehote, tudi svoje mišične oklepe. Mišičasto telo je tudi nekaj zaželjenega in v družbi občudovanega. Ne me razumeti narobe. S fitnesom ali s tekom ni v principu nič narobe. Mišice so skupaj s skeletom izjemno pomembne za gibanje in opravljanje mnogo drugih telesnih funkcij. Vendar se moramo zavedati, da naše mišice niso narejene za – kronično tenzijo. ## Zavedanje – prvi korak pri rahljanju mišičnega oklepa Za mišice je izjemnega pomena njihova lastnost, da se skrčijo in napnejo, prav tako kot je izjemnega pomena, da se po napetosti sprostijo. Tako je poleg dela vloženega v izgradnjo mišične mase izredno pomemben tudi fokus, ki ga usmerimo v sprostitev, saj zakrčenost tkiv in mišične tenzije v resnici predstavljajo problem in dejansko oviro do celostnega zdravja! Oblika, intenziteta in porazdelitev mišičnega oklepa je tako eden izmed pomembnih faktorjev, ki nam onemogoča, da bi se počutili zdravi, polni energije, notranje uravnovešeni in mirni. Da pa lahko zmanjšamo ali odpravimo kronične mišične napetosti in s tem posledično razrahljamo mišični oklep, pa se moramo teh napetosti najprej zavedati. Za zmanjševanje mišičnih napetosti in drugih tenzij, pa tudi za prestrukturiranje telesne drže ali pa za delo s tkivi v globini, so lahko uspešne določene oblike telesne psihoterapije. ## Telesna psihoterapija in mišični oklep Telesna psihoterapija je posebna veja psihoterapije in združuje skupek različnih pristopov, katerih skupna značilnost je ta, da ima telo osrednjo vlogo v psihoterapevtskem zdravljenju. V prvi vrsti pa je telesna psihoterapija – *psihoterapija*, kar pomeni, da je odnos med psihoterapevtom in človekom, ki išče pomoč, absolutno privilegiran nad vsemi ostalimi tehnikami. Je pa dejstvo, da smo telesni psihoterapevti izučeni, da terapevtskemu pogovoru dodajamo aktivne in pasivne oblike dela s telesom, kot na primer delo s telesnimi senzacijami, impulzi, občutki, dihanjem, gibanjem in napetostjo v telesu. In, ko delamo s telesom, pogosto delamo prav z mišičnim oklepom. Potrebno se je zavedati, da mišični oklep ni nekaj nenavadnega ali patološkega. Gre za zelo naraven obrambni mehanizem, ki ga razvije prav vsak izmed nas, da se lahko prilagodi zahtevam okolja in življenjskim okoliščinam. Je pa res, da smo si ljudje različni, razvijamo se skozi različne okoliščine in imamo posledično tudi zelo različne mišične oklepe. Mišični oklep se običajno tudi ne pojavi kot nekaj zelo očitnega in hipnega. Ta napetost se razvija postopoma, zato jo sčasoma niti ne opazimo. Večina ljudi mišični oklep doživlja kot svojo somatsko običajnost. Le če postanemo pozorni, lahko opišemo telesno napetost, telesno utrujenost ali nelagodje v določenih delih telesa, ki pa ga večinoma dojemamo kot nekaj vsakdanjega. Izgubljanje zavedanja napetosti se torej dogaja postopno in si ga lahko predstavljamo skozi prispodobo “kuhanja žabe”. Ta prispodoba opiše prav to postopnost. Če se vrže žaba v vrelo vodo, bo skočila ven. Če pa se jo da v hladno vodo in temperaturo vode dviguje zelo počasi, žaba spremembe ne zazna pravočasno. Namesto umika iz vode, ostaja v vodi in se prilagaja, dokler ni prepozno in ne ji telo zaradi toplotnih poškodb ne funkcionira več. Mišični oklep se skoraj po pravili lahko kaže ne samo kot utrujenost, napetost in nelagodje, ampak kot zmanjšana dojemljivost ali občutljivost za telesne senzacije, impulze in občutke. Nekateri ljudje težje zaznavajo, kaj se dogaja v njihovem telesu, ali pa imajo občutek otrplosti v določenih delih telesa. Ko imamo aktivne nezavedne mišične oklepe, je naše telo deloma ali praktično v celoti nepovezano z zavedanjem in preko zavedanja (ali razumevanja, če smo že pri tematiki iz naslova članka) ne pridemo do samega notranjega zaznavanja telesa in občutenja telesa. Pogosto je mišični oklep povezan s težavami pri izražanju čustev. Če na primer nekdo že od otroštva ni imel prostora za izražanje jeze, veselja, žalosti ali strahu – kar pomeni, da so bili recimo starši neobčutljivi na čustva, so jih zavestno ignorirali ali pa otroka celo kaznovali, ker je bil žalosten ali vesel, lahko telo sčasoma razvije napetosti, ki ta čustva zadržujejo pod površjem. Na ta način telo postane nekakšen akumulacijski jez – obrambni sistem, ki preprečuje, da bi v odnosih prepovedani občutki prišli v zavest in v realnost odnosov. Dolgotrajna napetost v telesu posledično zmanjša našo vitalnost, omeji čustveno izražanje in vpliva na naše splošno psihofizično počutje. Prav zato je tudi zavedanje svojih telesnih vzorcev prvi in zelo pomemben korak na poti k njihovemu postopnemu sproščanju. Širjenje zavedanja o sebi je od vedno jedrni del psihoterapije. ## Zavestno delo z mišičnim oklepom Zavedanju telesa v telesni psihoterapiji sledi zavestno delo s telesom. Telo je v telesni psihoterapiji percepirano kot ključna povezava do vsebin, ki jih nosimo v notranjosti, na prizavestnem in nezavednem nivoju. Tudi govorica telesa, ko jo znamo prebrati, nam tako lahko veliko dragocenih informacij za delo, ki jih potem lahko vpletamo v pogovor in izkustvene tehnike. Pri delu v telesni psihoterapiji tako velikokrat začnemo z opazovanjem notranjih telesnih senzacij in jih povezujemo s težavami, s katerimi se v danem trenutku ali obdobju srečuje človek, ki je prišel po našo psihoterapevtsko pomoč. To postane osnova in usmeritev za nadaljnje, poglobojenejše delo. V praksi to pomeni, da v psihoterapevtskem srečanju ne bomo samo sedeli in se pogovarjali, ampak se bomo prej ali slej znašli tudi v stoji, hoji ali drugih oblikah telesnega gibanja. Spet drugič bo bolj pomembno dati poudarek na [dihalne vzorce](https://psihoterapijabozic.si/10-dihalnih-tehnik-za-zmanjsevanje-stresa-odpravo-tesnobe-in-vec/) ali pa človeku čisto konkretno pomagati pri čustveni regulaciji in [umirjanju telesa](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/). Različnim delom telesa po potrebi dodajamo telesni naboj ali pa pomagamo katero izmed čustev varno telesno raziskati in izraziti. V tem smislu delamo velikokrat s t.i. [kapaciteto telesa za emocionalno procesiranje](https://psihoterapijabozic.si/kapaciteta-telesa-za-emocionalno-procesiranje/) in [prizemljevanjem](https://www.groundingfundamentals.com/) kot načinom za uravnavanje čustvene kapacitete. Določenim blokiranim delom telesa lahko pomagamo tudi z masažo ali samomasažo. Pri masaži se da povsem začutiti, kateri deli telesa so sproščeni in pretočni, kje je tkivo napeto. Včasih so lahko te razlike vidne ne samo znotraj dotika in pod dlanjo, ampak že na površini telesa, ko opazimo na različnih predelih telesa različno barvo kože. ## Povezava med telesom in duševnostjo V telesni psihoterapiji delamo z obema aspektoma – psihičnim in fizičnim. Ne samo da delamo z obema aspektoma, vidimo ju kot tesno povezana. Psihološke težave povezujemo s senzacijami v telesu in telesnimi impulzi, hkrati pa telesnim težavam iščemo povezave v duševnih procesih. Rezultat ozaveščanja povezave med duševnim in fizičnim je največkrat občutek utelešenosti kot celote in prizemljenosti. To pomeni biti *tukaj in sedaj.* Brez telesa to ni možno, in prava prisotnost v tukaj in sedaj je v resnici najprej izjemno dober občutek zaupanja v svojem telesu. Da bi to povezavo med telesom in duševnostjo lažje razumeli, si lahko pomagamo s preprosto analogijo z računalnikom. Telo si predstavljamo kot strojno opremo, medtem ko je duševnost na računalniku nameščena programska oprema. Programska in strojna oprema delujeta druga z drugo le, če skozi računalnik teče ravno pravi električni tok. Brez elektrike ne bo delovala ne strojna ne programska oprema. Težave imamo tudi, če računalnik priključimo na prenizko ali previsoko napetost. V takih primerih lahko strojno opremo tudi fizično poškodujemo. Podobno je s človeškim telesom. Povezava med telesnim in duševnim je energija. Energija je tista, ki jima dovoljuje, da se povežeta. Telo skozi celice, tkiva in mišice pretvarja energijo v delo in akcijo, medtem ko zavedno in nezavedno ukazuje telesu kako naj to energijo kanalizira in usmerja. Kdaj jo v katerem predelu telesa zadrži, kdaj jo spustiti ven ter kako koordinirati določene naloge. Občutek varnosti, občutek ljubljenosti, zaupanje, občutek lastne vrednosti, kompetentnosti… vse to so “programi”, ki jih zadržujemo in poganjamo v svoji duševnosti. Vsi ti občutki usmerjajo v telesu energijo na posebne načine, ki se lahko pokažejo bodisi kot njeno potlačenje ali kot preplavitev. Da se spravimo nazaj v ravnovesje se moramo vzporedno z razumevanjem in ozaveščanjem samih občutkov spustiti tudi v globlje strukture v tkivih, ki so s temi občutki povezane. Torej, v telesni psihoterapiji ne bomo delali zgolj s “hardwareom” niti zgolj s “softwareom”. Ne bomo delali zgolj z mišičnim oklepom, temveč tudi s karakternim oklepom. Kot smo spoznali že prej, kronična mišična napetost je somatski ekvivalent psiholoških obramb. ## Kaj nam telo želi povedati in zakaj ga je vredno poslušati Ena izmed pomembnih Reichovih idej je bila, da se nezavedno “skriva” v telesu. V njem je na nek način zapisano vse, kar se nam je do sedaj zgodilo. Problem je seveda v tem, da nam telo sporoča informacije v nam največkrat neznanem jeziku. V resnici ta jezik ni neznan, imamo pa opravka s simbolnim jezikom in jezikom občutkov. Jezik, ki se ga moramo pogosto znova naučiti, za to pa potrebujemo čas. Ko se enkrat naučimo ta sporočila znova brati in jih uspešno ozaveščamo, odrešimo telo in mu odvzamemo pomembno nalogo. Nalogo tistega, ki drži in za nas hrani pomembna izvorna sporočila, katerih vsebine smo se iz takih ali drugačnih razlogov otepali. Ko začnemo te vsebine predelovati se lahko telo posledično sprosti in energija, ki je bila prej ujeta v kroničnih napetostih, lahko sedaj najde nove, bolj zdrave poti v telesu in na drugih nivojih našega bitja. To energijo lahko preusmerimo v zaupanje, ljubezen, spoštovanje, moč, [prizemljenost](https://www.groundingfundamentals.com/), sočutje, kreativnost, užitek, stik s sabo, stik z drugimi, stik z nečim kar je več kot mi. Če se ti torej včasih zdi, da o sebi že veliko veš, pa se kljub temu nekatere stvari v tvojem življenju ne spremenijo, razlog morda ni v tem, da ne razumeš prav ali da potrebuješ še več zavedanja in razumevanja sebe. Razumevanje je pomembno. Pomaga nam osvetliti vzorce, prepoznati njihove korenine in osmisliti lastne izkušnje. Vendar pa številni obrambni mehanizmi ne živijo samo v naših mislih. Živijo tudi v telesu – v načinu dihanja, drži, kroničnih napetostih, gibih, ki jih ponavljamo, in občutkih, ki smo se jih skozi življenje naučili zadrževati. > Prav zato delo na sebi v določenem trenutku pogosto zahteva več kot zgolj pogovor. Zahteva stik s telesom. Zahteva razviti sposobnost zaznati, kaj se v njem dogaja in znati to povezati s svojo zgodbo. Hkrati telo pogosto potrebuje izkušnjo varnega okolja, da lahko postopoma sprosti tisto, kar je bilo nekoč prisiljeno ostati zadržano. Mišični oklep ni naš sovražnik. Nastal je kot način preživetja in prilagajanja življenju. Težava nastane takrat, ko obramba, ki nam je v določenem obdobju pomagala, začne omejevati našo živost in spontanost ter omejevati in slabšati stik s sabo in z drugimi. Zato v telesni psihoterapiji ne poskušamo mišičnega oklepa na silo odstraniti. Z obrambami v moderni psihoterapiji delamo spoštljivo, taktno. Tudi mišični oklep tako skušamo najprej razumeti. Pomagamo raziskati, kaj ščiti in zakaj je nastal. Šele nato lahko telo z našo pomočjo postopoma najde svoje nove možnosti za reorganizacijo, za sprostitev, za večjo pretočnost, mi pa posledično bolj poln stik s sabo in z življenjem. Včasih koraki do spremembe niso v tem, da bi morali razumeti še več. Včasih je pomemben del poti v tem, da začnemo bolj poslušati in čutiti svoje telo. Prav zato je delo s telesom pogosto ključni korak tam, kjer pogovor sam po sebi ne zadostuje več – morda je del odgovora zakodiran prav v telesu. --- ## Razjasnimo skupaj ### Kaj je mišični oklep in kako je povezan s čustvi in občutki? Mišični oklep je kronična napetost v mišicah, ki nastane zaradi potlačenih čustev, dolgotrajnega [stresa](https://psihoterapijabozic.si/5-prakticnih-nasvetov-kako-zmanjsati-stres/) ali neizraženih impulzov. Telo z napetostjo ustvarja obrambni mehanizem, ki nas ščiti pred neprijetnimi občutki. Sčasoma ta napetost postane stalni del telesne drže, gibanja in dihanja zato zavestno delo s telesom pogosto pomaga tudi pri postopnem sproščanju čustvenih blokad. ### Ali lahko mišični oklep sprostimo tudi sami? V določenih primerih lahko posamezne napetosti v telesu začnemo sproščati tudi sami. Pomagajo lahko različna somatsko-telesna orodja, kot so zavedanje telesa, dihalne vaje, delo z gibanjem ali druge sprostitvene vaje. Zato smo v online vodiču Kako se umirim? tudi pripravili dve poglavji: eno o dihanju in drugo o posameznih segmentom telesa. V njih so predstavljena somatska-telesna orodja, s katerimi lahko postopoma umiriš sebe, sprostiš telo in zmanjšaš napetosti. Še prej pa je pomembno, da se napetosti najprej naučimo zaznati in jih postopoma ozaveščati. Pri globljih ali kroničnih napetostih pa je smiselno poiskati tudi primerno strokovno vodenje. ### Kaj je telesna psihoterapija? Telesna psihoterapija je pristop, ki poleg pogovora vključuje tudi delo s telesnimi senzacijami, impulzi, občutki, dihanjem, gibanjem in napetostjo v telesu. Temelji na razumevanju, da so telo, čustva in misli med seboj tesno povezani. Telo namreč skriva v sebi veliko nepredelanih izkušenj, zato ta pristop omogoča spremembe tako na telesni, čustveni in mentalni ravni. ### Ali obstajajo poleg izraza “telesna psihoterapija” tudi še druga sorodna poimenovanja? Telesna psihoterapija je posebna veja psihoterapije z dolgo zgodovino in obsežnim naborom znanj in veščin in je priznana znotraj Evropske zveze za psihoterapijo EAP kot eden izmed mnogih psihoterapevtskih pristopov, ki temeljijo na dobro uveljavljeni teoriji, metodologiji in raziskavah. V resnici gre za oznako, ki združuje skupek različnih pristopov, katerih skupna značilnost je ta, da ima telo osrednjo vlogo v psihoterapevtskem zdravljenju. Poleg termina telesna psihoterapija (ang. *Body Psychotherapy*) lahko zasledimo še nekatera sorodna poimenovanja, kot so: telesno orientirana psihoterapija (ang. *Body-oriented psychotherapy*), na telo osredotočena psihoterapija (ang. *Body-centred psychotherapy*), somatska psihoterapija (ang. *Somatic psychotherapy*), psihoterapija telesa in uma (ang. *Body-mind psychotherapy*) ipd. Telesna psihoterapija je mednarodno uveljavljen termin in kot takega ga uporabljata tako Evropska zveza za telesno psihoterapijo EABP kot tudi Ameriška zveza za telesno psihoterapijo USABP. ### Kakšna je razlika med pogovorno in telesno psihoterapijo? Pogovorna psihoterapija se osredotoča predvsem na razumevanje misli, čustev in življenjskih vzorcev skozi pogovor. Telesna psihoterapija poleg pogovora vključuje tudi različne telesne tehnike: zavedanje telesnih senzacij, dihanje, [prizemljevanje](https://www.groundingfundamentals.com/), gibanje, mobilizacijo drže, masažo ali dotik ter izražanje čustev. Ker izhaja iz razumevanja, da so psihološke izkušnje pogosto shranjene tudi v telesu, lahko takšno delo omogoči globlje in bolj celostne spremembe. ### Zakaj pogovorna psihoterapija včasih res ne zadošča? Pogovor nam lahko pomaga razumeti svoje težave in življenjske vzorce. Vendar se številni čustveni in obrambni vzorci kažejo tudi kot telesne napetosti, omejeno dihanje ali blokirana energija v telesu. Če se osredotočimo samo na razmišljanje in pogovor, se ti telesni vzorci pogosto ne spremenijo, zato telesni psihoterapevtski pristopi in zavestno delo s telesom omogočajo globlje in celovitejše terapevtske spremembe. --- #### **Koristno**! **Boleče izkušnje in dolgotrajen stres se ne izražajo le v naših mislih in čustvih, temveč lahko pustijo sled tudi v telesnih odzivih in kroničnih vzorcih napetosti. Vse to shranjuje v obliki kroničnih napetosti. Mišični oklep ni napaka ali bolezen, ampak zvesta obramba, ki smo jo zgradili, da smo lahko preživeli. Problem nastane, ko postane cena te obrambe prevelika. Zavedanje lastnih telesnih vzorcev je prvi korak, zavestno delo z njimi pa pot, kjer se stvari dejansko začnejo premikati. Če čutiš, da ti pogovor sam po sebi ne zadošča več, je morda čas za drugačen pristop. [Prvi korak je prvi pogovor](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/).** ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2021/06/Kako-se-umirim-prakticni-online-vodic-banner-1024x256.jpg "Kako se umirim - praktični online vodič - banner")](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/) **Categories:** Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #psihoterapija, #telesnapsihoterapija #misicnioklep --- ### [Ko telo "ne razume" ali zakaj se ne morem umiriti?](https://psihoterapijabozic.si/ko-glava-razume-telo-pa-ne-zakaj-se-ne-morem-umiriti/) **Published:** January 19, 2025 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Zakaj se ne morem umiriti, čeprav razumem, kaj se dogaja? Ko se aktivira telo in živčni sistem, samo razumevanje pogosto ni dovolj. **Content:** ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/04/andrey-novik-EvKWobfXQUc-unsplash-1024x683.jpg "andrey-novik-EvKWobfXQUc-unsplash")*“Ne znam se umiriti. Vse mi je jasno — ampak kako naj se umirim?”* To je stavek, ki sva ga s Samotom v najini praksi slišala že velikokrat, in, logično, tudi sama zase ga poznava iz najinega lastnega notranjega dela… Ljudje se med seboj razlikujemo v tem, kako doživljamo situacije in se nanje odzivamo. Kar spravi ob živce Jasno, mene recimo sploh ne gane. Kar mene sesuje tako, da tri dni ne pridem k sebi, Katja komaj registrira, Maja pa vse skupaj doživi celo kot – *exciting*!!!!! 🤯 🤨 Well… kdo bi razumel?! 🤨 🤯 Vsi smo krvavi pod kožo. In vsi se odzivamo na življenje v nas in okoli nas. Hkrati pa se pri določenem deležu nas poleg samih situacij, ki nas vznemirjajo, zelo hitro pojavi še nekaj drugega. Namreč… “problem” telesa. > Telo, ki reagira. Telo, ki se zategne. Telo, ki ga začne boleti. Telo, ki “ne uboga”… Telo, ki ga ne čutim dobro. Telo, v katerem mi je nelagodno. Telo, ki vedno dela “nekaj po svoje”. *Telo, ki “mi” gre v nemir in živčnost, ko bi “jaz” to najmanj rabila.* Naša neprijetna somatsko-telesna stanja dejansko lahko postanejo ne le vir nelagodja, ampak – tudi dodatna plast pritiska, dodaten vir stresa. > In potem imamo kar naenkrat dvojni problem: ne samo to, kar se je situacijsko zgodilo, ampak tudi, kar se naknadno dogaja v nas kot odziv na situacijo. Ljudje smo inteligentna bitja. Razumemo, da bi bilo za nas lažje prebroditi neko XY situacijo, ko bi znižali volumen svojega emocionalnega odziva. Želimo si, recimo tudi, da bi se za relativno nepomembno reč namesto dva dni sekirali pol ure, za pomembno zadevo pa bi “smirili konje” in posledično en-dva-tri dobili nazaj mentalno bistrost… stanje pozitivne notranje čustveno-mentalne praznine, ki se občuti… recimo – *like a lake with no ripples*. ☺️ En del nas ve, da bi z mirnim telesom in z “le rahlim valovanjem čustvenega telesa” potem poiskali konstruktivn**e** rešitve, saj bi nam možgani spet “delali” na polno, frontalni korteks bi bil online, mi pa bi – posledično – lahko razmišljali strateško. V takih točkah se pojavi tisto naše frustrirano vprašanje: *Zakaj THE FUCK se ne morem umiriti, če mi je pa f\*cking vse jasno?* Odgovor je, da so razlogi za to seveda različni. Nekaj možnosti, ki jih vidimo iz prakse? > Lahko je naš živčni sistem že po naravi bolj občutljiv, bolj odziven in se odzove hitreje, z večjo jakostjo. > > Lahko, da naše telo zelo pretajeno zaznava dogajanje v okolju: razpoloženja drugih ljudi, čustvene in druge napetosti v prostoru, ter resonira z okoljem bolj, kot bi bilo to za nas praktično, koristno. > > Lahko je telo kronično aktivirano zaradi preobilice dela – in zato razglašeno. > > Lahko pa se v stresnih trenutkih prebujajo stare izkušnje, boleče izkušnje in stari čustveni vzorci, zaradi katerih telo reagira bolj nenadno, močneje, mogoče presenetljivo in nenavadno, odziv pa traja dlje, kot bi si zavestno želeli. Ne glede na ozadje pa iz prakse pa vemo tole: > ko telo enkrat “skoči” ali se “odklopi”, se ne pomiri samo zato, ker si potem nekaj razložimo ali racionalno uredimo “v glavi”. Telo je živalca. Telo potrebuje svoj pristop in svoj čas. Telo rabi pristop, ki mu omogoči, da se postopoma vrne v svoj “baseline” – da pride iz stanja napetosti brez dodatnega pritiska in brez dodatnega forsiranja. In ko se to začne dogajati, se spremembe pokažejo zelo konkretno. - Zvečer lažje zaspim. - Po konfliktu se hitreje sestavim. - En neprijeten sms me ne drži več v napetosti še tri dni. - Sčasoma opazim, da mi ni treba biti ves čas kot na neki preži… v enem hitenju… v nekem subtilnem motoričnem občutku, kot da bi me nekaj preganjalo… - Prej opazim napetost ali utrujenost in se že čez dan ustavim, upočasnim, prilagodim tempo… - Zaprem laptop za 3 minute, si dam gor slušalke, moj lo-fi playlist, naslonim se, spustim ramena, naredim par *podaljšanih* izdihov, kot me je na nemirnem letu za London [naučil Samo](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/). V praksi vidim, da do te točke pridemo, ko ugotovimo, da niti delo do onemoglosti, niti to, da se popolnoma izčrpamo s športanjem, niti to, da se [kritiziramo](https://psihoterapijabozic.si/notranji-kritik-in-njegov-vpliv-nate-vprasalnik/), da bi že vendar *morali* biti bolj mirni – ne deluje več. Takrat se začne odpirati nov tok… nov prostor… za mehkejši, bolj sočuten odnos do sebe. Nič, kar je trajno in vredno v življenju ni hipno in ni instant. Ne pride brez določene mere discipline in količine dela. Hkrati… ima narava v sebi magično komponento. Ta magičnost običajno pride na vrsto kot presenečenje… skoraj kot nagrada… ob smiselnem delu, ki ga vlagamo. Smiselno delo s telesom? Izgleda tako, da si začnemo mirno in ljubeče prizadevati za spremembo, telo pa se na našo pozornost prej ali slej odzove ter nas začne podpirati – [samo iz sebe](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/)… …*kot ena mala, puhasta živalca.* Ko sem začela z notranjim delo, sem bila res mlada. Imela sem dvaindvajset let. Po vseh teh [letih](https://psihoterapijabozic.si/zgodba-o-dynamic-energetic-healingu/) opažam detajl, ki se tiče prav dela s telesom in sidranja v telesu. Verjetno ste že kdaj slišali: “*Ti samo sprejmi, kar čutiš*,”… ali pa: “*Samo bodi s svojimi občutki…*” Ah… “Zgolj biti” s svojimi telesnimi odzivi in čustvenimi nevihtami je lahko precej zahtevno. Včasih je zahtevno že biti z notranjim dogajanjem v terapevtski sobi in s terapevtom… ali na skupini…. na delavnici… kaj šele, ko se človek znajde sam s sabo, na en tak siv in deževen dan. > Resnica je, da grozeče čustvene nevihte s temnimi oblaki vedno lahko postanejo tudi prijetno mehak poletni dež. Ta sicer zmoči, ampak dejansko osveži in prinese – olajšanje. Je pa narava psihe taka, da se lahko tudi kar konkretno vrtimo v krogu svojega lastnega počutja in se izgubljamo v poplavah (in puščavah….) telesnih senzacij, občutkov in čustev. In nam ne uspe priti do poletnih ploh. > Poletne plohe pridejo na vrsto, ko znamo prevedriti tudi nevihte. Izkušnja kaže, da ko enkrat razumemo, kaj se z nami na telesno-čustvenem nivoju pravzprav dogaja, ter znamo postopoma uporabiti pravi pristop zase – in to ob pravem trenutku… postane vse skupaj bistveno lažje. Vsega tega se vedno lahko naučimo, bodisi [samostojno](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/) ali pa s [strokovno pomočjo](https://psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/). Strokovna pomoč pri razumevanju čustev in telesa je na mestu, ko nam je že v štartu ob misli na osredotočanje na telo neprijetno in se k temu ne moremo spraviti. Na mestu je tudi, kadar so notranja nihanja tako naporna, da jih preprosto ne zmoremo reševati sami, čeprav jim recimo znamo določiti kontekst, zakaj so nastala – npr. nek konflikti s pomembno osebo, spremembe v poslu, izguba ljubljene osebe, težave z [zgodnjim materinstvom](https://psihoterapijabozic.si/aces-vprasalnik-kaj-v-odnosih-je-res-skodljivo/), etc. V takih primerih wnostavno nimamo na voljo dovolj mentalnega fokusa zase… ali pa čutimo, da si želimo in potrebujemo pomoč nekoga, ki nas bo poslušal, zares slišal, nam pomagal razvozlati in urediti, kar se znotraj nas dogaja, hkrati pa nas bo podprl, da določene kose starih izkušenj, ki nas nezavedno še vedno obremenjujejo, čustveno-telesno sprocesiramo in s tem začnemo prihajati nazaj v stanje ravnovesja, v svojo naravno vitalnost in ljubečnost. Navidezno neobvladljiv notranji kaos rad nastane, kadar se nam aktivirajo ostanki starih travm, ki so se [sprožili](https://psihoterapijabozic.si/kako-sem-pretapkala-njeno-smrt/) v določenih pogojih, povsem nepričakovano… ali pa so se zgodile izzivalne situacije, ki so prebile plasti naših [mask](https://psihoterapijabozic.si/intimne-odnose-onemogocajo-maske-in-negativnost/) in odprle globlje plasti negativnih prepričanj… ali pa konflikti v [intimnih odnosih](https://psihoterapijabozic.si/partnerstvo-ti-si-kriv-kreten/), zaradi katerih moramo pogledati globlje v svojo zgodbo. V vseh teh in podobnih primerih nima nobenega smisla, da se “matramo” sami. Veliko hitreje in dosti bolj zadovoljujoče gre s pomočjo nekoga, ki se sam znajde v kaosu in nam ga lahko pomaga obvladovati ter skozenj **dozoreti, zrasti, v svojo pravo, dušno velikost in obliko.** > Biti v telesu je osnova vsega globlje psihičnega. Hišo telesa je potrebno najprej “naseliti” in spoznati, da lahko potem delamo tudi globlje in postavljamo, kar je treba, in čistimo, kar je treba… se osvobajamo vsega, kar nam še vedno sproža čustveno bolečino in nam ne služi več. Naša telesa so velikokrat nemirna, živčna, napeta, utesnjena ali otopela – od stresov iz dneva v dan, od težkih trenutkov izpred desetletlji, ki se še vedno držijo naših mišic ali pa sidrajo v našem energijskem polju. [Psihoterapevtsko delo, ki vedno zajema telo](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/), vendar ne ostaja zgolj pri njem, nam lahko pomaga, da se varno, korak za korakom, luščimo kondicioniranih vzorcev in vedno bolj živimo v realnosti svoegaj dušnega potenciala. Fakt je, da je edina sprememba, ki jo lahko naredimo, ta, ki sidra v tukaj in sedaj, v danes. Ta “danes” – tukaj in sedaj – pa se vedno začne v telesu. Gojenje sočutnega stika s telesom in razumevanje globljih plasti psihičnih sporočil, ki prihajajo skozi notranje zaznave, je zato neizbežna točka za transformacijsko notranje delo, v katerem spreminjamo ne samo sebe ampak tudi vse, kar puščamo za sabo, v odnosih s svojimi otroci… Čisto vsa naša telesa imajo namreč pravico, da postanejo kot ene take male, puhaste živalce, ki se počutijo popolnoma varno in popolnoma mirno… in to ne glede na vse stare in boleče izkušnje, nedavne pretrese, strese in obremenitve. --- ## Razjasnimo skupaj ### Zakaj se ne morem umiriti, če mi je vse jasno? Razumevanje samo po sebi ni vedno dovolj, da se telo umiri. Ko je živčni sistem močno aktiviran, lahko telo potrebuje čas in telesne načine umirjanja, da se postopoma vrne v ravnovesje. ### Ali lahko telo umirim samo z razmišljanjem ali spremembo misli? V določenih situacijah da, pogosto pa ne. Ko je telo enkrat v stresnem odzivu, je učinkovitejše delo s somatsko-telesnimi orodji, npr. z dihom in zaznavanjem telesa kot samo razmišljanjem. ### Kaj pomeni, da je živčni sistem “preobremenjen”? To pomeni, da telo ostaja v stanju napetosti ali nemira, tudi ko zunanja situacija to več ne zahteva. Takrat telo potrebuje podporo, da se ponovno umiri. --- #### **Koristno!** ##### Telo se ne umiri, ker mu nekaj razložimo, ampak ker dobi izkušnjo varnosti. Ta proces je vedno oseben – in prav zato v [spletnem vodiču *Kako se umirim?*](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/) s Samotom skupaj ponujava različna somatsko-telesna orodja, med katerimi lahko najdeš tista, ki ustrezajo tebi. ###### \* [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, mama, poročena je s Samotom, s katerim si delita starševstvo, ljubezen in psihoterapevtsko prakso. Pri svojem delu uporablja celovit in intuitiven pristop, ki zajema telesni, čustven, mentalni in spiritualni vidik ženskega bivanja. Prepleta pristope psihodinamske psihoterapije, energijske psihologije in dela s spiritualno realnostjo. Poleg [individualnega dela z ženskami](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske in [vse se začnejo s prvo](http://www.potmaternice.si/). ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/05/Online-Vodic-Kako-se-umirim-naslovnica-nova-za-desktop-scaled.jpg "Online Vodič - Kako se umirim - naslovnica nova - za desktop") **Categories:** Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #ženske --- ### [Manipulacija v odnosih: "Kaj je tisto tam?"](https://psihoterapijabozic.si/kaj-je-tisto-tam-odgovor-je-manipulacija/) **Published:** May 12, 2026 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Kako prepoznati manipulacijo v odnosih? Zakaj zaradi nje začnemo dvomiti v lastne zaznave ter kako ponovno vzpostaviti jasne meje in zaupanje vase. **Content:** Manipulacija v odnosih je nekaj, kar ljudje predolgo interpretiramo napačno – dokler nas nek trenutek ne prisili, da realnost nenadoma ugledamo drugače. S Tino sva na prijetno spomladansko soboto na Trnovski planoti hodila po gozdu. Kot pogosto, sem bil tudi tokrat brez očal, kar pomeni, da na daleč nisem videl prav ostro. Za nama je bil že dobršen del poti, imela sva le še par kilometrov do avta… Nekaj deset metrov naprej, ko se gozdna cesta zvije v ovinek, nenadoma opazim temnega psa, ki se malo “čudno” obnaša. Gledam, kdaj bodo za njim izza ovinka prišli njegovi lastniki. > Medtem vprašam Tino, če ona vidi bolje, kaj je *tisto tam*. > > Temna žival naju takrat zazna. Pogleda proti nama in se ustavi. Ko se obrne za 90 stopinj, pasji obris kar naenkrat postane nekaj drugega. > > Ob tem istočasno zaslišim še Tino: > > “Samo,… to je medved!” V naslednjem trenutku že počneva, kar naj bi človek ob srečanju z medvedom **ne** počel. Najprej začne nazaj po poti, od koder sva prišla, teči Tina, potem za njo zalaufam še jaz. Po nekaj korakih se Tina vseeno ustavi in reče, “Samo, tega ne smeva počet…” Ustaviva se, se obrneva in začneva hoditi počasi in vzvratno nazaj v smer, iz katere sva prišla. In tam me zadane. V bistvu me dobesedno *prime srat*. Ne občutim strahu pred medvedom – ampak me preplavi občutek totalne ranljivosti in izpostavljenosti. (Tina mi kasneje pove, da sem bil cel bled.) V stanju povečane pozornosti opazujem levo in desno, po gozdu, pogledujem po strmini navzgor in navzdol. V glavi imam v hipu tisoč in en scenarij. Zarolajo se mi slike iz filmov, zgodbe s podcastov – in vse se v trenutku zreducira in zacikla, v eno samo vprašanje: > Od kod bo priletela mama medvedka? > > Od kod *bi lahko* priletela mama medvedka? Vedel sem, da je ob meni ljubljena oseba, oba športno opremljena – popolnoma brez zaščite. Brez bear spreja, brez palic ali česarkoli, s čimer bi naju lahko zaščitil. In istočasno zavedanje, da v resnici nobena taka zaščita ne bi veliko pomagala – ob opravku z zaščitniško mamo medvedko. S Tino sva pričela namenoma ustvarjati hrup in govoriti res na glas. Enkrat je slišala zgodbo, kako je nekdo z AC/DC v Kaliforniji odgnal pumo… in predlagala mi je, da naj nabijem na ful še kak svoj metal iz telefona. Predvsem pa sva upala, da se bo medvedja družinica umaknila z gozdne poti, kajti to je bila edina pot, ki je vodila do najinega avtomobila in nisva imela prav nobenih alternativ. Dalo se je iti samo naprej, točno v smer, kjer je bil mali medved – in skoraj sigurno, mama medvedka… No, glede na to, da sedaj to pišem, lahko rečem, da sva imela precej sreče…. mladiček pa je bil približno tak: ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/05/Medved-v-gozdu.jpg "Medved v gozdu")S Tino sva se seveda celo pot nazaj pogovarjala o tem srečanju. Zanimivo mi je bilo opazovati tudi njeno reakcijo… Kasneje mi je rekla, da je skoraj prepričana, da bi srečanje najbrž precej drugače doživela , če bi bila v gozdu sama. S Tino sicer deliva prepričanje, da imajo določene živali, ki pustijo vtis na nas, po eni strani svojo simbolno moč, po drugi strani pa tudi vsakemu od nas lahko simbolno kažejo pot. ## *Bear medicine*, zdravilo medveda Energija medveda je v šamanizmu ena pomembnejših medicin. > Povezana je z mejami in s prostorom. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/05/Energija-medveda.jpg "Energija medveda")Ni povezana z nasilnimi mejami, ampak z jasnim NE. Ni povezana z *vojno za svoj teritorij*, ampak z zaščito svojega prostora, svoje energije, svojega telesa in svoje resnice. Simbolizira moč, pogum, odpornost in sposobnost, da greš skozi težka obdobja in prideš ven drugačen -preobražen. Predvsem močnejši, bolj povezan s sabo. Hkrati ima posebno vez z lepim v življenju. Tako kot medved išče med, nas njegova energija spomni, da je pomembno uživati v sladkostih življenja, v sadovih lepega in v lepih trenutkih. Spodbuja pa predvsem introspekcijo – prenehanje iskanja odgovorov zunaj sebe ter ponovno zaupanje temu, kar čutimo globoko znotraj sebe. > Tudi v slovanski mitologiji že sama beseda pove, da je med-ved tisti, ki ve. > > In med-*vedka* je tista, ki vé / tista, ki ima védenje; ki je vedka. Govori nam, da sta jasnost in vedenje znotraj nas. ## “Vse za ljubi mir” ali kako se prilagodimo manipulaciji Ok, ampak kaj je bilo sporočilo medvedjega mladiča – zame? Bilo jih je več. Ampak najprej sem rabil odspati – [nevroregulacija](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/) 🙂… potem pa sem skozi refleksije srečanja z medvedom dobil tudi uvide na temo izkoreninjanja manipulacije in nasilja iz odnosov. Kak teden pred tem dogodkom sem namreč objavil povsem nov masterclass [Ko manipulacija in nasilje nimata več prostora](https://psihoterapijabozic.si/masterclass-ko-manipulacija-in-nasilje-nimata-vec-prostora/). Izkoreninjanje manipulacije iz odnosov mi je izredno pomembna tema in zanimivo naključje je, da je prav energija medveda tista, ki nam lahko pomaga tudi pri prepoznavanju, ali nam določeno okolje, prijateljstvo ali partnerski odnos dejansko služijo ali ne. Spomni nas, da je pomembno odpravljanja naivnosti v odnosih in nam pomaga, da stojimo v svoji moči, v svoji resnici ter ne dovolimo, da bi nas kdorkoli manipuliral ali nadzoroval. Iz izkušenj vem, da namreč veliko ljudi ostaja v manipulativnih odnosih, ker je bila njihova notranja zaščita sčasoma tako načeta, da dobesedno dopuščajo slabo ravnanje. > Ko je notranja zaščita enkrat načeta, ljudje namreč posledično izgubijo stik z občutkom lastne vrednosti. Njihov občutek lastne vrednosti postane manj pomemben kot vzdrževanje miru v odnosu, še posebej če je odnos ogrožujoči, ker je nekdo v njem nasilen. To pomeni, da ljudje sčasoma, po domače povedano, “vse naredijo za ljubi mir”. Njihova lastna intuicija postane manj pomembna kot prilagajanje drugemu človeku, in njihova resnica manj pomembna od potrebe po pripadnosti v navidezni “varnosti” – ki je dejansko navajenost, ne resnična varnost. ## Manipulacijo se da izkoreniniti iz odnosov Za izkoreninjanje manipulacije iz odnosov definitivno potrebujemo natančno razumevanje, kaj sta manipulacija in nasilje – kako delujeta. To znanje se potem skozi izkustvo oblikuje v globlje védenje. Omogoči nam, da lahko v odnosu ali okolju, kjer se počutimo za manipulacijo značilno “čudno” – potiho vprašamo sami sebe, KAJ JE TISTO TAM? – namesto, da zdrsnemo v dvom, samoobtoževanje, kaos, spiralo negativizma o sebi… > Eden bolj zanimivih delov najinega srečanja z medvedom ni bil medved, temveč trenutek, ko sem iz pasje silhuete sinhrono s Tininimi besedami nenadoma zagledal nekaj drugega. In seveda čustveni odziv, ki je sledil. Še danes se čudim sam sebi in svojim možganom, kako so mi iz omejenih informacij, ki so jih imeli na voljo, izrisali zgodbo psa, ki neprivezan hodi pred lastniki – medtem ko je bila realnost nekaj precej drugega. Fascinantno je, kako lahko v enem trenutku vidiš eno zgodbo, v naslednjem pa se realnost popolnoma spremeni. In točno je bistvo manipulacije. Ravno zato je manipulacijo tako težko prepoznati. Človek namreč predolgo interpretira situacije skozi okvir, ki mu je znan in v katerem se navidezno počuti varno. Resnica pa je nekaj čisto drugega. > Ena večjih nevarnosti manipulacije je, da predolgo časa inzvtrajno napačno interpretiraš to, kar zaznavaš. Iz izkušenj vem, da se brez jasnega znanja o manipulaciji z manipulacijo v bistvu ne moremo boriti. Gre za naporno notranje delo, ki zahteva prizemljenost skozi jasno znanje in hkrati precejšnjo mero poguma, še posebej ko je potrebno zaščititi svoj prostor in postaviti mejo človeku, ki s svojim vedenjem manipulira z nami in našim prostorom. Lahko bi rekli, da potrebujemo posebno, medvedjo moč, da zaščitimo svoj teritorij in se ponovno postavimo na svoje noge. Del te poti – iz manipulativnih odnosov v odnose spoštovanja – pa je zagotovo ponovna vzpostavitev stika s svojo intuicijo, s svojo močjo, z notranjim instinktom – in z lastnim dostojanstvom. Ta [masterclass](https://psihoterapijabozic.si/masterclass-ko-manipulacija-in-nasilje-nimata-vec-prostora/) je moj prispevek k temu procesu. Mogoče tudi ti potrebuješ spodbudo, da se končno postaviš zase. Masterclass sem ustvaril z namenom, da ti v dveh urah in pol da jasne smernice o dinamikah manipulacije, razložim pa ti štiri čisto konkretne smernice, kako se lahko danes začneš odzivati drugače v odnosih, kjer nekaj v tebi sluti, da ni vse čisto tako, kot bi moralo biti… Ta masterclass ti bo pomagal razmisliti o vsem tem. Spodaj je povezava na [masterclass](https://psihoterapijabozic.si/masterclass-ko-manipulacija-in-nasilje-nimata-vec-prostora/), seveda pa ti želim tudi, da te spremlja veliko medvedje spiritualne moči in energije. [OGLEJ SI MASTERCLASS](https://psihoterapijabozic.si/masterclass-ko-manipulacija-in-nasilje-nimata-vec-prostora/) --- ## Razjasnimo skupaj ### Kako prepoznamo manipulacijo v odnosu? Manipulacijo je pogosto težko prepoznati, ker posamezne situacije dolgo razlagamo na način, ki ohranja našo obstoječo predstavo o odnosu. Pomemben znak je lahko ponavljajoč občutek, da nekaj ni v redu, ob katerem začnemo dvomiti vase, v svoje zaznave ali v upravičenost svojih meja. ### Zakaj v manipulativnem odnosu začnemo dvomiti vase? Dolgotrajna manipulacija lahko postopoma oslabi zaupanje v lastne občutke, presojo in intuicijo. Namesto da bi preverili, kaj se v odnosu dejansko dogaja, se lahko vedno bolj prilagajamo drugemu človeku in iščemo napako pri sebi. ### Kako je energija medveda povezana z manipulacijo v odnosih? Energija medveda simbolno predstavlja sposobnost, da ostanemo trdno v sebi, zaupamo svojim zaznavam in zaščitimo svoje meje. V odnosih, kjer je prisotna manipulacija, nas lahko spomni, da se vrnemo k sebi in resno vzamemo občutek, da nekaj ni v redu, tudi kadar tega še ne znamo povsem razložiti. --- #### Koristno! ##### Če želimo iz odnosov izkoreniniti manipulacijo, je pomembno, da najprej razumemo njeno dinamiko in prepoznamo, kako postopoma razžira naš občutek lastne vrednosti, našo intuicijo in rahlja notranjo zaščito. Poleg razumevanja pa je pomembno tudi kultivirati “energijo medveda” — prizemljenost, jasne meje, stik s svojo resnico, pogum in sposobnost, da v občutku ponovno zaupamo sebi. To energijo gradimo skozi zavestno postavljanje meja, stik s telesom, postopno vračanje v lastno moč ter iskrenost do sebe in drugih. ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/05/Blog-image-Masterclass-01-Ko-manipulacija-in-nasilje-nimata-vec-prostora.jpg "Kako se umirim - WP blog oglas")](https://psihoterapijabozic.si/masterclass-ko-manipulacija-in-nasilje-nimata-vec-prostora/) **Categories:** Notranja moč in duhovnost, Zgodbe **Tags:** #manipulacija, #nasilje, #psihoterapija, #stikssabo, #telesnapsihoterapija, enegijamedveda, medved --- ### [Kolikokrat na teden je že treba seksati? Mit o spolnosti](https://psihoterapijabozic.si/kolikokrat-na-teden-je-ze-treba-seksati/) **Published:** November 25, 2016 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Kolikokrat na teden naj bi imeli seks? Manj kot misliš. Težave v spolnosti niso stvar frekvence, ampak odnosa do sebe, telesa in partnerja. **Content:** ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2016/11/artem-bryzgalov-nbW6ef9_574-unsplash-1024x683.jpg "artem-bryzgalov-nbW6ef9_574-unsplash")Počasi se oddaljujemo od glavne železniške postaje v Milanu. Udobno sem se namestil, predse sem postavil računalnik. Čas je, da dokončam post, o katerem se s Tino pogovarjava že kar nekaj časa. Po štiridnevnem workshopu me čaka pet ur vožnje z vlakom nazaj domov. Utrujen sem, a hkrati izpolnjen. Poln vtisov in novih spoznanj o sebi in drugih. Predvsem pa fasciniran nad novimi načini, kako lahko delamo s temo seksualnosti. Pure joy! Spet sem imel privilegij biti in delati med ljudmi, s katerimi smo si pristno delili interes spoznavati tiste naše notranje dele, ki se pridno skrivajo v nezavednem, ter pričarati izkušnjo, ki nas vse pelje dlje in mnogo globlje vase. Tokrat se vračam iz delavnice telesnega psihoterapevtskega pristopa Pelvic-Heart Integration®.[1](#68704b56-53c8-41bb-b85d-133559206770) “Integracija medenice in srca”, kot bi se glasil prevod, je telesno psihoterapevtski pristop, v katerem se na zahodnjaški način učimo, kako preseči eno največjih ran zahodne družbe – razcep med glavo in telesom, predvsem pa aspekt tega, razcep med seksualnostjo in ljubeznijo, med notranjim moškim in ženskim delom, med spolnimi organi… in srcem. ## Seks ali ljubezen? Vsakdo, ki je na poti notranje preobrazbe – in se ne zadovolji samo s tem, da mu je “malo bolje”… hkrati pa je že prešel najgloblje, prvinske tesnobe povezane s preživetjem, se na poti prej ali slej sreča z vprašanjem seksualnosti. Predvsem z odnosom med [seksualnostjo in ljubeznijo. ](https://psihoterapijabozic.si/eros-ljubezen-in-seksualnost/) In tako kot vedno, se vse začenja že v otroštvu. Svobodno občutenje in izražanje vzburjenja v medeničnem obroču je dejansko zaključna faza naravnega, naraščajočega energijskega toka v otrokovem razvoju in hkrati osnova za kasnejši odnos do njegove lastne seksualnosti. Otroška seksualnost je zadnja postaja v kompleksnem otrokovem energijskem razvoju. Ker življenje ni idealno in zahteva določene prilagoditve na družbo kot celoto, je tudi naravni, naraščajoči energijski tok v otrokovem razvoju popravilu vedno tako ali drugače omejevan in zatiran. Otroški razvoj se zaključi z izražanjem in ekspresijo tega energijskega toka, pri čemer pa je seveda najbolj pomembno, na kakšen odziv to izražanje naleti pri otrokovih starših. In to ne velja samo za zadnjo, ampak tudi za vse predhodne faze v otrokovem. Glede na to, kdaj so se te omejitve dogajale in kakšna je bila njihova intenziteta je odvisno, kakšne čustvene rane nosi človek s seboj v življenju in kako se bodo te rane v telesu “zapekle” v obliki raznih tenzij in napetosti, predvsem pa v težavah na čustvenem nivoju in v odnosih z drugimi ljudmi. In tako kot je seksualnost zadnja postaja v kompleksnem otrokovem razvoju, tudi v osebnostnem razvoju v odraslosti pride seksualnost v resnici na vrsto kot eden zadnjih problemov – ali pa prvi. Sploh pri moškemu je to eden najmočnejših signalov. > Moški se z veliko verjetnostjo najbolj polno zave, da je potrebno v življenju nekaj spremeniti, ko ga “življenje udari” po njegovi spolnosti. Velikokrat se to kaže v miselni preokupaciji s seksom ali pa z izogibanjem. Včasih mu žena sporoča, da ni zadovoljna z njegovo seksualnostjo – te je preveč ali pa povsem premalo. V vsakem primeru želi moški imeti svojega korenjaka največkrat pod strogo kontrolo in pričakuje delovanje na ukaz. V akcijo bi moral stopiti tolikokrat, kot se njemu – njegovemu ego oziroma glavi – zdi “prav” in primerno. Dolžina spolnega odnosa bi morala trajati ravno toliko časa kot je, spet, “prav” in primerno. Pri tem je kriterij za “prav” seveda umetni družbenimi konstrukti o spolnosti, ki se ga moški nauči navečkrat skozi pornografijo. Seveda, tudi ženske lahko preveč pozornosti namenjajo seksualnosti. Vendar je to redkeje kot pri moških. Ženska svojo seksualnost velikokrat zanika ali pa je do nje odklonilna. > Predvsem pa se veliko žensk v seksualnosti moškemim podreja. Poskušajo se prilagoditi in mu ugajati. Če hoče moški seks vsak dan, to za žensko pomeni seks vsak dan, ne glede na njeno počutje in zaznave. Če moški ne želi seksa več kot 3x na leto to pomeni seks 3x na leto, ne glede na njeno počutje in zaznave. Spolnost je lahko polje mučnega medsebojnega obračunavanja prav v vsakem odnosu. Težave v spolnosti imajo lahko različna ozadja, od telesnih in zdravstvenih do psiholoških in odnosno-čustvenih. Tudi kadar zdravniki ne ugotovijo organskega vzroka, to še ne pomeni, da je težava nujno posledica partnerskega odnosa ali nezavednih čustvenih konfliktov. Pri težavah z erekcijo, prezgodnjim izlivom, bolečinami pri spolnosti ali drugimi spolnimi težavami je zato smiselno upoštevati različne možne dejavnike. V psihoterapevtskem procesu pa lahko raziskujemo tudi, kako se naše težave povezujejo z odnosom do sebe, svojega telesa, seksualnosti ter partnerke ali partnerja. ## Rešitve? Že samo preusmeritev fokusa od pričakovanj, kakšna naj bi seksualnost morala biti, bi za vse nas pomenilo ogromno olajšanje. Veliko preveč moških je npr. prepričanih, da bodo vse njihove težave izginile, če bi le imeli “dva seksa več na teden” ali “če bi seks trajal 10 minut dlje”. Večkrat slišim: “Ko bi le žena razumela, kaj čutim, potem bi bilo…”. Da bo žena razumela, kaj čutim??? Pričakovanje, ki je že v osnovi problematično: človeška bitja imamo sposobnost *sočutenja* in ustvarjanja predstav o tem, kaj drugi ljudje čutijo. Vendar pa v tem primeru, če raziščemo globlje, ugotovimo, da so v igri nezavedna pričakovanja, ki jih ima moški (ali ženska). Včasih pa se za moškim hrepenenjem po razumevanju partnerke skrivajo tudi globlja, nezavedna pričakovanja. Lahko se zgodi, da od partnerke ne pričakuje zgolj razumevanja, ampak tudi to, da bo brez besed prepoznala njegove potrebe, ga pomirila in poskrbela za njegovo notranje ugodje. V takšnih primerih se lahko v partnerskem odnosu ponavljajo zgodnji odnosni vzorci, povezani tudi z odnosom z mamo. Toda to ni edina možna razlaga potrebe po razumevanju, ki je sama po sebi povsem legitimna človeška potreba. Kadar gre predvsem za pomanjkanje medsebojnega razumevanja, lahko veliko naredimo z odprto in iskreno komunikacijo. Včasih pa se za težavami skrivajo tudi globlji, nezavedni odnosni vzorci, ki jih zgolj s pogovorom med partnerjema težko razrešimo. Takrat je pomembno, da vsak prevzame odgovornost za raziskovanje svojih pričakovanj, čustvenih odzivov in notranjih mehanizmov. Partner nas pri tem lahko podpira, ne more pa tega notranjega dela opraviti namesto nas. Da se razumemo – seks na tem nivoju obstaja. In pari imajo spolne odnose na tak način. Vendar pa je to spolni odnos na mehanicističen način – “iz glave”. Dogaja se iz slik, ki jih imata partnerja v glavi – in ne iz sočutenja in občutenja drug drugega v sedanjem trenutku, v tukaj in sedaj. Taka spolnost ne služi odnosu in rasti, ampak samo trenutnemu olajšanju, ki ga praviloma doživi samo eden od partnerjev — drugi pa se prilagaja. Zato je nujno telesnim težavam in miselni preokupaciji s seksom pri spreminjanju dodati tudi fizični, čustven in duhovni vidik. Kar je logično, saj je seksualnost sestavni del odnosa, vsak odnos pa ima svoj - fizični, - mentalni, - čustveni in - duhovni aspekt. Čas je, da se ponovno povežemo s svojo prvinskostjo, s svojim telesom in s tem, kar zares čutimo. Da namesto izpolnjevanja pričakovanj o tem, kakšni bi morali biti kot moški ali ženske, začnemo raziskovati, kdo v resnici smo in kako želimo živeti svojo seksualnost. Nemogoče se bo srečati zgolj z umom, njegovimi pričakovanji – z “glavami”. Moški smo pogosto pozabili, da imamo poleg glave in genitalij tudi srce in trebuh. In ko izgubimo stik s srcem, telesom in svojimi občutki, lahko postane prepad med razumom in seksualnostjo neskončno velik. Toda ta razcep ni značilen samo za moške. Tudi ženske se lahko zaradi različnih življenjskih izkušenj, družbenih pričakovanj in pritiskov oddaljijo od svojega telesa, čustev in seksualnosti. Ne glede na spol se lahko tako privzeto, nezavedno naučimo živeti predvsem iz glave, namesto da bi bili v pristnem stiku s sabo. > Srečati se moramo s srci. Biti z nekom v stiku z glavo je povezava na kratki rok. Malo se spremenijo okoliščine in glava analizira situacijo malo drugače. In že imamo lahko problem. Biti z nekom v stiku s srcem je povezava na dolgi rok! Da pa lahko z drugim človekom vzpostavimo pristen in globok stik, moramo najprej razvijati stik s sabo: s svojim telesom, občutki, seksualnostjo in svojo prvinskostjo. To vključuje tudi raziskovanje različnih energijskih kvalitet v nas, ne glede na to, ali jih v psihospiritualnem jeziku poimenujemo moške ali ženske. V nekaterih telesno-psihoterapevtskih in psihospiritualnih pristopih govorimo o moški in ženski energiji kot o dveh različnih, a dopolnjujočih se principih, ki sta prisotna v vsakem človeku, ne glede na spol. V tem simbolnem jeziku moško energijo pogosto povezujemo z ekspresivnostjo, žensko pa z receptivnostjo. Toda to ne pomeni, da so moški po naravi predvsem ekspresivni, ženske pa receptivne. Pomembno je, da v sebi prepoznavamo in razvijamo obe kvaliteti: sposobnost izražanja, delovanja in postavljanja meja ter sposobnost sprejemanja, čutenja in predajanja. Obe se lahko izražata tudi skozi naše telo, gibanje in dihanje. Brez dihanja pa nas ni! Naš odnos do telesa, čustev, bližine in seksualnosti se začne oblikovati že v zgodnjem otroštvu. V prvih letih življenja otrok svet spoznava predvsem skozi telesne občutke, gibanje, čustvene izkušnje in odnose s pomembnimi odraslimi. Postopoma se razvijajo tudi njegove sposobnosti razmišljanja, simbolnega razumevanja in uravnavanja čustev. Zgodnje izkušnje lahko zato pomembno vplivajo na to, kako pozneje doživljamo svoje telo, bližino, varnost in odnose z drugimi ljudmi. Ker seveda nismo odraščali v idealnih okoliščinah, smo lahko skozi razvoj doživljali tudi čustvene rane in izkušnje, ki so vplivale na naš odnos do sebe, telesa in drugih ljudi. V telesni psihoterapiji raziskujemo, kako se lahko dolgotrajni stres, čustvene obremenitve in obrambni vzorci izražajo tudi skozi kronične mišične napetosti, zakrčenost in spremembe v dihanju. Takšni telesni vzorci lahko spremljajo tesnobo, notranji nemir in težave pri sproščanju, bližini ali doživljanju užitka. Vendar teh težav ne moremo vedno pripisati otroškim izkušnjam ali telesnim blokadam, saj imajo lahko različne vzroke. Če teh vzorcev ne prepoznamo in ne naslovimo, se lahko skozi odraščanje in poznejše življenjske izkušnje utrjujejo, postajajo del našega običajnega načina telesnega in čustvenega odzivanja. Vendar niso nujno trajni ali nespremenljivi. Zato je nujno, da se zavedamo, da vsak od nas v odnose vstopa tako s svojo zavedno motivacijo kot z nezavedno prtljago. Na naše partnerske in spolne odnose lahko pomembno vplivajo zgodnje izkušnje z mamo, očetom oziroma drugimi pomembnimi osebami iz otroštva. V teh odnosih se oblikujejo nekateri naši prvi vzorci navezanosti, bližine, zaupanja in doživljanja sebe. Vendar vseh težav v odnosih ne moremo pojasniti zgolj skozi otroštvo. Pomembno je upoštevati tudi sedanje okoliščine, konkretno vedenje ljudi in dinamiko odnosa. Ko se odločimo spremeniti svoj fokus v odnosu, vključno s spolnostjo, ali pa osvetliti naše nezavedne vzorce, po katerih ponavljamo ene in iste neuspešne odnose iz leta v leto, je telesna psihoterapija lahko izredno koristna. Je izzivalna in koristna. Postavlja nas na rob znanega in izziva našo potrebo po kontroli, po imeti prav. Ljudje, ki zberejo pogum in se tega procesa lotijo, zaživijo novo kvaliteto življenja, ki je ljudjem, ki ne čutijo svojih teles, nedoumljiva. V širokem spektru dela na sebi, ki ga psihoterapija ponuja je del nje učenje tega, kako skozi življenje leta in leta, znova in znova, ločujemo našo seksualnost od občutkov srca. S tem ko bežimo stran od svojih občutkov in globoke notranje bolečine vlagamo ogromno energije v našo predstavo, kako naj bi naša seksualnost izgledala. > Bolj kot bežimo od svoje notranje realnosti – najgloblje bolečine in največjih radosti – močnejše predstave imamo o tem, kako bi “moralo” življenje izgledati. In to vključuje seveda tudi, kako bi “moral” izgledati seks. Ločujemo ljubezen in seks. In to se nam pozna na telesu in v odnosih. Z močnimi prepričanji – z močjo glave – se namreč nasilno ločujemo od svoje vitalne energije, ki teče skozi vse celice, tkiva in energijske centre. Bolj ko si mislimo, kako bi nekaj moralo izgledati, bolj smo lahko prepričani, da o tem nimamo niti najmanjšega pojma in smo že v štartu zgrešili bistvo. Poanta je, da gremo s tem, kar je. Ne s tem, kar si mislimo, da bi moralo biti. Poanta je, da čutimo živost v sebi in zaupamo telesu, da vodi. Srce je tisto, ki daje usmeritev. Glava mu sledi, usklajuje in koordinira vse ostale telesne signale. Telo je medij, s katerim se gibljemo po planetu Zemlja – in brez čutenja in razumevanja telesa nas preprosto ni. Posledično tudi ne moremo biti in nismo srečni. Še manj pa imamo lahko srečne odnose in zadovoljujočo spolno življenje. Učinkovita [**telesna psihoterapija**](https://www.psihoterapijabozic.si/izkusnja-telesne-psihoterapije-je-pot-globoke-preobrazbe/) je način, kako se lahko s temi izzivi spopadamo. Delo z dihanjem, gibanjem, telesnimi občutki, čustvi in mislimi, v nekaterih pristopih pa tudi z dotikom, nam lahko pomaga, da se postopoma premaknemo iz pretirane miselne kontrole v bolj neposredno doživljanje svojega telesa. Da se iz glave ponovno spustimo v telo, kjer lahko raziskujemo tudi občutke v srcu, trebuhu, medeničnem obroču in nogah. V jeziku telesne psihoterapije bi lahko rekli, da s tem ustvarjamo prostor za bolj svoboden pretok življenjske energije, večjo povezanost s sabo in večjo odprtost za ljubezen do sebe in drugih. To je lahko globok in zahteven proces, ki pri vsakem človeku poteka drugače. Kolikokrat na teden je že treba seksati? Morda je pomembnejše od tega vprašanje, koliko smo v spolnosti zares prisotni. Koliko smo v stiku s svojim telesom, svojimi občutki in človekom ob sebi? In koliko prostora je v našem odnosu za to, kar resnično smo – namesto za predstave o tem, kakšni bi morali biti? --- ## Razjasnimo skupaj ### Kolikokrat na teden je normalno imeti spolne odnose? Univerzalnega pravila, kolikokrat na teden bi morali imeti spolne odnose, ni. Pogostost spolnosti se razlikuje med posamezniki in pari ter se lahko spreminja skozi različna življenjska obdobja. Pomembnejše od števila spolnih odnosov je, kako partnerja doživljata svojo spolnost, ali si je oba želita in ali se v njej počutita svobodno. Kadar spolnost postane izpolnjevanje pričakovanj ali dokazovanje lastne vrednosti, lahko izgubi svojo spontanost in povezanost z ljubeznijo. ### Zakaj imata partnerja različno željo po spolnosti? Razlike v spolni želji so v partnerskih odnosih pogoste in same po sebi ne pomenijo, da je z odnosom nekaj narobe. Na spolno željo vplivajo telesni, psihološki in odnosni dejavniki, pa tudi stres, zdravje in življenjske okoliščine. Samo Božič v članku posebej izpostavlja nezavedna pričakovanja, prilagajanje partnerju in odtujenost od lastnega telesa. Težava lahko nastane, kadar partnerja spolnost začneta doživljati predvsem skozi to, kako pogosto bi se morala zgoditi, namesto skozi svoje dejanske občutke in potrebe. ### Kako lahko izboljšamo spolnost in povezanost v partnerskem odnosu? Pomemben korak je opustitev togih predstav o tem, kakšna bi spolnost morala biti, in več pozornosti temu, kaj partnerja dejansko občutita. V telesni psihoterapiji je poudarek na povezovanju telesnega doživljanja, čustev, seksualnosti in ljubezni. Namesto osredotočanja na pogostost ali trajanje spolnih odnosov postanejo pomembni pristnost, medsebojno spoštovanje, stik s telesom in sposobnost izražanja svojih želja ter meja. Tako spolnost ni zgolj dejavnost, temveč tudi prostor srečevanja dveh ljudi. --- #### **Koristno!** Preusmerimo torej fokus od pričakovanj, kakšna bi seksualnost morala biti – in sledilo bo ogromno olajšanje. Pojdimo s tem, kar je in ne s tem, kar si mislimo, da bi moralo biti. Zaupajmo sebi in telesu. Zaupajmo srcu, da nam daje pravo usmeritev. In če iščete rešitve za vašo odtujenost od srca in telesa kot celote, je smiselno, da razmislite o tem, da je lahko učinkovita psihoterapija, ki je celostna in vključuje telo, vaš prvi izbor. Je najbolj dodelan zahodnjaški sistem, kako se spustimo iz prevlade uma (glave) nazaj v čutenje in so-čutenje (v srce, trebuh in celo telo). ###### \* [Tina in Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-nama/) živita in delata v Novi Gorici. Klasično psihoterapijo nadgrajujeta z energijskim delom in duhovnostjo. [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, ki specializira delo z ženskami. Poleg [individualnega dela](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske; [vse se začnejo z uvodnim ciklusom Pot Maternice](http://www.potmaternice.si/). [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/Pot-Maternice-1_2024-WP-blog-oglas-final.jpg "Pot Maternice 1_2024 WP blog oglas - final")](https://www.potmaternice.si/)[![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/10/Ciklus-konzultacij-za-pare-s-Samotom-Spoznaj-potek-dela.jpg "Ciklus konzultacij za pare s Samotom - Spoznaj potek dela")](https://psihoterapijabozic.si/partnersko-delo-ciklus-konzultacij-za-pare-s-psihoterapevtom/)1. Pelvic-Heart Integration® – povezovanje medeničnega obroča in srca, je specializacija pristopa Postural Integration®, celostnega telesno psihoterapevtskega pristopa, s katerim rahljamo in sproščamo naše rigidne telesne postavitve, naše na pol pozabljene telesne, čustvene in mentalne navade in vzorce, ki pa so nezavedno še kako aktivni in ki smo jih skozi leta razvili za soočanje z bolečino in s stresom v naših življenjih. [↩︎](#68704b56-53c8-41bb-b85d-133559206770-link) **Categories:** Ljubezen in odnosi **Tags:** #intimnost, #odnosi --- ### [Eros, ljubezen in seksualnost: razlike in pomen v odnosih](https://psihoterapijabozic.si/eros-ljubezen-in-seksualnost/) **Published:** May 12, 2017 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Eros, ljubezen in seksualnost so tri komponente življenjske sile. V zrelem odnosu se prepletajo, njihova usklajenost pa ustvarja prostor za rast in kreativnost. **Content:** ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-64.jpeg "Eros ljubezen in seksualnost")Jutro je in prebiram svoje zapiske. Sem na Nizozemskem. Spomin in misli mi uhajajo na zadnji štiridnevni intenzivni izobraževalni modul, ki mu je sledil še obisk delavnice *Eros, Love and Sexuality in Relationship*, ki jo je vodil Stuart Black. Stuart Blacka sem želel videti delati v živo že od trenutka, ko sem prebral njegovo knjigo ***Core Energetics – Way of Life***. V njej namreč na tako zelo enostaven način opisuje principe, ki jih uporabljamo pri terapevtskem delu, da se mi je zdelo, da enostavno moram izkusiti njegov način dela. Predvsem me je zanimal njegov pogled na tri naravne sile: Eros, Ljubezen in Seksualnost, ter kako se kažejo v odnosih. Vedel sem, da se njegovi koncepti ne razlikujejo veliko od tega, kar je pisal že John Pierrakos, ustanovitelj [telesno psihoterapevtskega pristopa Core Energetics](https://psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) in kar je povzel po spiritualnih naukih Pathwork-a. Seveda me je še posebej zanimalo, kako bo Stuart delal konkretno z vsem tem. Če hočemo razumeti te tri sile, Eros, Ljubezen in Seksualnost, jih moramo preučevati ločeno, ne glede na to, da so dejansko vse tri komponente ene same sile – življenjske sile. V idealnem ljubezenskem odnosu med dvema osebama so prisotne vse tri, njihovo delovanje in zlitje pa je vir kreativnosti in rasti. Težave nastopijo, ko njihovo delovanje zožimo na nivo spolnosti in na odnos med moškim in žensko ter pozabimo, da delujejo na vseh nivojih človekove eksistence. Eden izmed ciljev telesne psihoterapije je pomagati ljudem odkriti njihove blokade in odkriti načine kako te življenjske sile osvoboditi in sprostiti. Te sile so del našega energijskega centra in vplivajo na sleherno človeško bitje, in to na telesnem, čustvenem, mentalnem in duhovnem nivoju. Po eni strani se blokiranje teh sil na katerem koli nivoju konča z boleznijo, po drugi strani pa so te sile tako močne, da se njihovega svobodnega izražanja bojimo bolj kot karkoli drugega. Kakšna je torej razlika med Erosom, Ljubeznijo in Seksualnostjo? V grški mitologiji je Eros bog ljubezni, poželenja in spolnosti, ki je v umetnosti velikokrat upodobljen z lokom in puščicami, s katerimi cilja ljudi. Kogar puščica zadene, se takoj zaljubi. > Eros je vročica in strast, ki vžge. Hkrati pa ne traja dolgo in se zruši kot hiša iz kart. Eros je v veliko aspektih podoben ljubezni, vendar ni ljubezen! Je šele iskrica, ki zaneti in odpira vrata ljubezni. Po drugi strani Eros velikokrat mešamo s spolnim nagonom, saj se obe sili kažeta kot velika nuja. Si se kdaj vprašal, kaj želimo drugemu pokazati na prvih zmenkih in na začetku odnosa? Kažemo resnico ali nekaj, kar si želimo, da bi v nas videla druga oseba? Ko kažemo nekaj, kar ni resnično, je to po definiciji lažni jaz… Pomisli. Ko srečamo nekoga in nas zadane Eros, to osebo vidimo »perfektno«. To je čas strasti in fantazij. Eros ni Resnica! S časom se perfektna slika začne spreminjati in postaja vse manj perfektna, vse bolj realna. To je čas, ko največkrat nastanejo problemi. Na tej točki se zdi, da je vse narobe in marsikdo začne z iskanjem nove »perfektne« osebe. Ljudje hočemo Eros, strast in lepo, včasih si želimo še več fantazije. Včasih je to rešitev, največkrat pa le poglabljanje problemov. > Eros je Ljubezni najbolj podobna stvar, ki jo je zmožen doživeti človek s slabo razvito povezavo s svojo dušo. Je pa to tudi točka, kjer se pristen in ljubeč odnos šele lahko zares začne. Eros zasadi seme v našo dušo in nas spravi v hrepenenje po enosti z drugo osebo. Hkrati pa je to čas, ko začne v odnos prihajati resnica. Za razliko od Erosa se Ljubezen ne zruši. Ljubezen je trajno stanje v duši! Je večna in *forever*! > Ljubezen je povezava srca. Ljubezen prihaja iz srca in je povezana z dajanjem, ne z jemanjem. Na koncu ne bomo vzeli s sabo koliko ljudi je ljubilo nas, ampak koliko ljudi smo ljubili mi. Koga ljubim jaz je moja resnica in je neodvisna od tega ali mi te osebe ljubezen vračajo nazaj ali ne. Resničen užitek pride iz tega kaj dam jaz tebi in ne iz tega kaj daš ti meni; obratna dinamika je motnja. Poleg impulza po dajanju pa rabimo še željo in pripravljenost, da to tudi dejansko naredimo. Ljudje pa večino časa tega ne počnemo. Tekom življenja smo zgradili sofisticiran obrambni mehanizem telesa, katerega osnovni namen je preprečevati, da bi bili v stiku z našim srcem; da bi gledali s srcem. Ko smo v srcu smo odprti in ranljivi, zato je biti v srcu za človeka nekaj najbolj nevarnega. Prav v ranljivosti srca pa se skriva tudi njegova največja moč. > Ljubezen pa je pripravljenost, da vidiš drugega s srcem. Največkrat »biti v srcu« povezujemo z mehkobo, kar pa ni nujno. Biti v srcu pomeni biti resničen! Biti v srcu in s svojo resnico tako lahko včasih pomeni biti zraven tudi jezen. Jeza bo za nekaj trenutkov zastrla srce. In če si na primer v srcu in jezen, in sprejmeš polno odgovornost za jezo in si jo dovoliš polno občutiti, bo praviloma ta jeza šla tudi zelo hitro stran. In ostalo bo odprto srce. Ko pa nimamo dovoljenja biti s svojo resnico, takrat pa negativni in frustrirajoči občutki ostajajo z nami neskončno dolgo. Ko nimamo dovoljenja biti z negativnimi in frustrirajočimi deli, jih skrijemo pred javnostjo, pred svetom. Ko nimamo dovoljenja za biti resnični in taki kot zares smo, se skrijemo za masko: - na mentalnem nivoju so to zgodbe o tem, kako bi stvari morale biti in kako ne zmoreš in kako se stvari ne da spremeniti; - na telesnem nivoju je to mišični oklep, ki nam preprečuje dih, onemogoča pretočnost telesa, nas ščiti pred čutenjem naših najbolj ranljivih delov in skriva naše negativnosti; - na čustvenem nivoju pa je to čustvena neodzivnost, otopelost. Resnica in realnost ljubezenskega odnosa največkrat nista *hot* in dogajanje med partnerjema v fazi Ljubezni ni tako intenzivno kot v času Erosa. Je pa zato občutek ljubezni stabilen in ne gre kar tako zlepa stran. Fantazije se talijo in odpirajo se rane. Na dan prihajajo plati, ki se nam ne zdijo ok in jih ne odobravamo. Ne pri sebi in ne pri drugem. Hkrati pa je na nas odločitev ali vzamemo cel paket, raziskujemo naprej to kar je ter dajemo in odpiramo svoje srce. Pot je definitivno v resnici! Pot je v odpiranju srca! Kaj pa Seksualnost in seks? > Seks je stvar, ki lahko vse uniči ali pa dve osebi še bolj poveže in zlepi. Seksualnost je v svoji osnovi sila, ki je skrajno sebična. Obstaja že v organizmih, ki nimajo razvite zavesti, tako kot jo ima človek, in je tista sila, ki jih združuje in povezuje. Eros srečamo v fazi razvoja, v kateri se duša utelesil kot človeško bitje in čisto Ljubezen najdemo na višjih duhovnih ravneh. To ne pomeni, da z duhovnim razvojem Eros in Seksualnost ne obstajata več, se pa vse tri sile med seboj harmonično dopolnjujejo v nesebično mešanico, ki v zrelih odnosih postaja vir kreativnosti in rasti. > Zato se združevanje pri človeku, za razliko od drugih bitij, dogaja frontalno. Partnerja se zavedata drug drugega, s srci sta odprta drug do drugega, se gledata. Na ta način se lahko združita na vseh nivojih: telesnem, mentalnem, čustvenem in duhovnem. Seksualnost je kreativna sila in ni vezana samo na užitek ali »delanje otrok«. Je kreativna sila, ki jo srečamo na vseh nivojih našega bivanja in ki oblikuje naša duhovna življenja, ideje, duhovna koncepte in principe. Zaradi nje nastajajo projekti, centri, inštituti, razno razni podvigi, in seveda umetnost. Po drugi strani pa se skozi našo seksualno izkušnjo odraža naša duševnost. Naj si bodo naše vrednote ali pa naši problemi, vse se bo tako ali drugače pokazalo v seksualnosti. Seksualnost lahko izrazi vso lepoto, ki obstaja v najglobljih nivojih našega jedra, kot tudi vso negativnost in krutost, ki jo premorejo naše obrambe. Za prosto in odprto izmenjavo v spolnosti, mora vsak od nas najprej pogledati svoje negativnosti v sebi, brez da jih projicira na drugega in ga krivi za svojo nezadovoljstvo ali nezadovoljenost. In tu ne govorimo samo o orgazmu. Gre za zlitje z drugo osebo, ki je onkraj telesnega, mentalnega in čustvenega. Gre za izkušnjo enosti z lastno zavestjo in s partnerjem. Za prodiranje v duhovni jaz in v predele zavesti, ki se želijo širiti in zapolniti naš notranji in zunanji svet. > Naš primarni življenjski cilj je, da se polno in resnično najdemo in da polno in resnično najdemo tudi drugega in z njimi vse te globlje povezave, po katerih hrepeni naša duša. Vendar pa so stvari daleč od enostavnega. Namesto opisanega zlitja se znotraj odnosov te tri sile največkrat razcepijo. Tako je v odnosih prisotna ena sama: - Eros - Ljubezen - Seksualnost … ali pa imamo kombinacijo dveh sil: - Eros in Seksualnost, - Eros in Ljubezen, - Seksualnost in Ljubezen. V večini odnosov se v različnih trenutkih kažejo različne sile in se med seboj ne dopolnjujejo harmonično. Tako imamo lahko v odnosu izraženo veliko seksualnosti, a brez občutkov. Ali pa v odnosu prevladuje veliko občutkov in je vse skupaj brez spolnosti. Spet drugje se ljudje oprimejo Erosa in nočejo iti naprej od tega. Velikokrat se odnosi začnejo z veliko čustvi, ki potem kmalu izginejo in v odnosih ostaneta le še prijateljstvo in seks, brez vznemirjenja. V teh primerih partnerji ne iščejo več drug drugega in mislijo, da so o drugem že izvedeli vse in da se o njem ne morejo naučiti in zvedeti ničesar več. Vznemirjenje izgine iz odnosa in eden ali oba partnerja ga začneta iskati drugje. > Ključ do vzdrževanja Erosa je odkrivanje, neprestana radovednost po tem, koga imaš pred seboj in pripravljenost po razodetju sebe in tvoje resnice. V trenutku, ko se ti zazdi, da si o drugi osebi izvedel že vse kar je možno, in da o sebi nimaš več za povedati ničesar, takrat Eros izgine, ljubezen ugasne in seksualnost kolapsira. > Vendar če ostaneš odprt in voljan raziskovati sebe in partnerja, bo Eros ostajal s teboj. V idealnem odnosu bosta prisotna tako Ljubezen kot Seksualnost, Eros pa bo most med njima. Razodevanje sebe, tako svojih negativnih in grdih kot tudi mehkih in ljubečih delov, in pripravljenost videti drugega takega kot je in ne takega, kot si želim, da bi bil, pa je delo. Trdo delo, ki ni enostavno in je vseživljenjsko. Stuart Black je telesni psihoterapevt v svojih osemdesetih z več desetletnimi delovnimi izkušnjami, med drugim je bil dolga leta direktor Core Energetics inštituta v New Yorku, predvsem pa ima veliko življenjskih izkušenj… Stuart recimo pravi, da pride tema seksualnosti prej ali slej na plan v vsaki terapiji in če do tega ne pride je nekaj narobe s terapijo, kajti večina življenjskih problemov se vrti okrog seksualnosti… Seveda pod pojmom Seksualnost ne smemo razumeti zgolj seksa ali genitalnega kontakta ampak je to del življenjske sile, povezano z užitkom, občutkom polnosti v telesu. In prav tako medsebojna privlačnost še ne pomeni avtomatično želje po seksu, pač pa privlačnost pomeni, da me nekaj vleče k tebi, da bi bil rad bližje k tebi, da bi rad vedel več o tebi. Stuart še nadaljuje, da ko si enkrat starejši, je seks brez ljubezni totalen *waste of time* in da cilj in najboljši del ljubljenja ni in ne more biti orgazem. Za nas “malo mlajše” skoraj heretična trditev 🙂 Ampak dejstvo je, da za orgazem v principu niti ne potrebuješ druge osebe. Najboljši del ljubljenja v tem smislu tako ostaja predigra. To so trenutki, ko si z nekom, ko dve osebi vidita drug drugega, to so trenutki ko si v stiku z željo, da se pokažeš tak kot si in da želiš dati nekaj drugemu. To so trenutki, ko si v kontaktu in povezan z drugo osebo. --- ## Razjasnimo skupaj ### Kakšna je razlika med Erosom, ljubeznijo in seksualnostjo? Eros je sila privlačnosti, strasti in zaljubljenosti, ki nas pritegne k drugi osebi in prebudi željo po bližini. Je iskra, ki lahko odpre vrata ljubezni, vendar sam po sebi še ni ljubezen. Ljubezen je globlja in stabilnejša povezanost, ki temelji na odprtosti srca, sprejemanju drugega in pripravljenosti na dajanje. Seksualnost pa je življenjska in ustvarjalna sila, ki se ne izraža zgolj skozi spolnost, temveč tudi skozi ustvarjalnost, užitek in naš odnos do življenja. V razumevanju telesne psihoterapije Core Energetics so vse tri izraz iste življenjske sile. ### Zakaj začetna strast in zaljubljenost v partnerskem odnosu pogosto izgineta? Začetna zaljubljenost je pogosto povezana z idealizirano predstavo o drugi osebi. Ko partnerja postopoma spoznavata tudi manj prijetne in ranljive plati drug drugega, se začetna podoba spreminja in intenzivnost Erosa lahko oslabi. To še ne pomeni, da je ljubezni konec. Prav nasprotno: takrat se lahko začne razvijati globlji in pristnejši odnos, ki ne temelji več predvsem na fantaziji, temveč na resničnem poznavanju in sprejemanju drugega. Pomembno je, ali partnerja ohranita radovednost in pripravljenost, da se drug drugemu še naprej razkrivata. ### Kako ohraniti strast, ljubezen in seksualnost v dolgotrajnem partnerskem odnosu? Po pristopu Core Energetics je eden ključnih pogojev za ohranjanje Erosa radovednost do drugega človeka. Ko začnemo verjeti, da partnerja že popolnoma poznamo, se lahko izgubijo raziskovanje, vznemirjenje in želja po bližini. Pomembna je pripravljenost, da se pokažemo takšni, kot smo – tudi s svojimi ranljivostmi, jezo, strahovi in manj prijetnimi deli. Prav tako je pomembno, da drugega vidimo takšnega, kot je, in ne zgolj takšnega, kot bi želeli, da bi bil. Eros lahko tako ostaja most med ljubeznijo in seksualnostjo, odnos pa prostor pristnega srečevanja in povezanosti. --- #### **Koristno!** **Eros je strast, ki največkrat ne traja dolgo. V veliko aspektih je podoben ljubezni, vendar je šele iskrica, ki zaneti in odpira vrata ljubezni. Ljubezen je večna in se za razliko od Erosa ne zruši. Prihaja iz srca in je povezana z dajanjem, ne z jemanjem. Seksualnost pa je kreativna sila skozi katero se kaže človekova duševnost. V idealnem ljubezenskem odnos med dvema osebama so prisotni Eros, Ljubezen in Seksualnost, njihovo delovanje in zlitje pa je vir kreativnosti in rasti. Največkrat pa so te sile znotraj odnosov razcepljene, kar v odnose vnaša nemalo težav. Pot za reševanje težav je v razodevanju sebe, tako svojih negativnih in grdih kot tudi mehkih in ljubečih delov, v pripravljenost videti drugega takega kot je in ne takega, kot si želimo, da bi bil ter v dajanju in v delu na sebi. Pot za reševanje težav je iskanje trenutkov, ko si v kontaktu in hkrati povezan s sabo in z drugo osebo.** ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/10/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-final.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://bit.ly/4811hgf) **Categories:** Knjižna polica!, Ljubezen in odnosi **Tags:** #CoreEnergetics, #intimnost, #odnosi, #telesnapsihoterapija --- ### [So problemi v partnerstvu neizbežni? "Ti si kriv, kreten..."](https://psihoterapijabozic.si/problemi-v-partnerstvu/) **Published:** March 19, 2018 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Problemi v partnerstvu imajo svojo logiko in ozadja. Hkrati velja, da partnerstva ne moremo imeti boljšega, kot imamo dober odnos s sabo. **Content:** ![Otroka na gozdni poti – simbolika odnosov, ki vplivajo na naše počutje in notranjo energijo.](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2018/03/annie-spratt-i7TP27FxawE-unsplash-1024x683.jpg "Odnosi, v katerih izgubljamo energijo")Odnosi v katerih izgubljamo energijoSpomnim se zgodbe izpred dosti let, okoli leta 2015 ali 2016, ko je Samo hodil na Nizozemsko, kjer se je učil telesne psihoterapije. Zgodba odpre razmislek o tem, kako so problemi v partnerstvu neizbežni in imajo svojo logiko ter ozadja. ## **Situacija** Samo je prišel iz sobe, kjer je bil kako urico na online sestanku. Čutit je bil zadovoljen. Njegov obraz je bil nasmejan. Imel je pogovor z učiteljico – starejšo kolegico iz Nizozemske. Že od prej sem vedela, da imata z njo dober odnos in da dobro sodelujeta. Samo je bil spoštovan med kolegi na Nizozemskem, kar je bilo povsem logično in razumljivo. Je odgovoren, zagnan, dostopen, iskren in zanesljiv… plus, ima svoj “touch” za telesno delo… itak, da se z njim dobro razumejo! Ko sem ga zagledala, celega srečnega, sem hkrati začutila sebe, kako mi je vse padlo dol. Že prej sem bila nekam nervozna, potem pa sem v momentu ratala cela kisla; šlo mi na jok. Niti ga nisem pogledala uredu, samo mimo njega sem šla in se delala, da imam ful enih opravkov; pobirala sem stvari po stanovanju in kar nekaj v prazno pospravljala… Samo me je vprašal, če je vse uredu, in jaz sem rekla, da ja. Izogibala sem se temu, da bi ga pogledala. Šel mi je na živce. Vprašal me, če sem prepričana, da je vse ok? Postala sem odrezava in sem rekla, da itak!!, in sem odsurlila v drugo sobo. Vedela sem, da me bo pustil pri miru in ne bo več drezal vame; vsekakor ni bilo prvič, da sem imela tak moment; ko gledam za nazaj, nisem bila fulkrat tečna, ampak za moj okus še vedno kar precej, vsaj napram zdej… Poleg tega sem tudi vedela, da se mu mudi delat: imel je popoldanske terapije… in nisem težila naprej. ## **Moj osebni pogled navznoter** > Ko je odšel, sem ostala sama; otrok še ni bilo doma. Čutila sem še več žalosti kot prej… In jezna sem postajala. Počutila sem se popolnima sama, osamljena, zapuščena. Počutila se kot da je VSEM vseeno zame. Spraševala sem se, kaj mi je? Ko sem pomislila na Samota, mi je šla že sama misel na njega tako na živce, da bi “kar spakirala in šla”. Zmedena sem bila; nisem se bila preveč navajena take, vsaj ne v tistem obdobju… Začela sem razmišljati: “*OK Tina, kaj dogaja? Tale jok, tale ihta… je super neobičajna. Tale jok mora biti nekaj več, kot samo Samo in njegov pogovor… saj ti je jasno to, a ne?*” Razmišljala sem: Se počutim izrinjena, ker bi rada tudi jaz imela tak super odnos z nekom super pomembnim? To bi lahko bilo moje ljubosumje; njegova učiteljica je bila vodja nizozemskega izobraževalnega inštituta in ITAK da je za (vedno) ranjen (otroški) ego pomirjujoče imeti pozornost od materinskega lika…. Ali pa bi mogoče rada Samota naredila celega nesrečnega z mojim obnašanjem in mu s tem, da mu serjem po glavi s čustveno dramo mojega nezadovoljstva, uničila njegovo zadovoljstvo? To bi bila definitvno moja zavist in moja narcistična rana, ker je pač prijetno za (ranjen) ego, da ima stike “s pomembnimi ljudmi” in kar “zavist” nima, to pač potem rada uniči… Nič od tega mi delovalo prepričljivo, čeprav sem hkrati razmišljala o vsem tem. Solze so mi še vedno tekle na polno in ni bil niti čas pred menstruacijo… pa tudi, če bi bil!!! Tega jokanja je bilo za moj okus DEFINITIVNO preveč. Šla sem na stranišče in opazila, da sem že cela zabuhla in napihnjena v oči; sigurno sem hlipala že kake pol ure. Potem sem ene dvakrat globoko vdihnila. Pozornost sem usmerila ven iz 1000 scenarijev in 1000 misli v moji glavi…. na telo. Na tukaj in sedaj. Na noge, na občutek tal pod nogami, na celo moje telo. Stisnila sem dlani, se stresla. Zadihala. Enkrat, dvakrat… in se osredotočila, “Fokus, Tina, *fokus!!”* “*Kaj bi lahko bilo, kar me je vrglo iz tira?*” Tuhtala sem…. “*Kaj je glavni občutek, s katerim sem okupirana?*” Glavni občutek je… kot že ugotovoljeno, da sem PRIKRAJŠANA. In žalostna, ob tem. Še malo sem stala in opazovala svoj notranji tok občutkov in misli… in potem je prišla misel: “*Samo odhaja v septembru spet za 2 leti na asistenturo na Nizozemsko*.” Samo ODHAJA. Za DVE LETI. Spet ŠE za dve leti. Dve leti je ŽE hodil… in sedaj še dve. In ja, zaradi tega je tudi govoril s kolegico… med drugim. > Naenkrat se je pred mojimi notranjimi očmi pojavila podoba moje mame… Spomin na moje otroštvo… ## **Preteklost, ki vpliva na sedanjost** Odločila sem se, da preverim realnost. Pošljem ji sms: *“Mama, kdaj si ti hodila v šolo ob delu?*“ Čez nekaj časa dobimo fotko njenega spričevala in jasno napisane letnice. Stara sem bila dve leti in pol, ko je začela hoditi v šolo ob delu … in končala je, ko sem jih imela nekaj več kot šest. ŠTIRI LETA njenega šolanja je pomenilo seveda dosti njene odsotnosti, saj je poleg službe imela popoldne predavanja, ob večerih se je učila. Ko sem vse to povezovala in razmišljala, sem se popolnima umirila. > Nisem imela več nobene potrebe, da sem tiho, mulasta ali preplavljena s čustvi ter da njega vidim kot največje zlo v mojem življenju, ki me ovira in blokira pri nečem, kar itak sploh ne vem, kaj bi bilo. Lahko sem začela spet “normalno” razmišljati in Samota “videti” drugače, bolj realno. Kasneje, ko sva se s Samotom spet videla, sem mu vse skupaj pojasnila. Skozi pogovor sva se spet povezala. Začela sem se počutiti dobro. Moje solze so se ustavile. Deklica v meni je bila potolažena, ker je bila razumljena in sem jaz, odrasla, poskrbela zanjo. > Tako počutje – notranji mir po čustveni nevihti – je lahko tipičen pokazatelj tega, da smo v sebi nekaj razrešili. Zadeli smo globlje bistvo našega trenutnega problema. Dojeli smo, s čim je povezano naše vedenje v sedanjosti in si ga ne le dopustili čutiti, ampak smo si ga tudi pojasnili in dojeli. V mojem primeru je bila misel na to, da Samo “spet” odhaja… še za dve leti… po nekajkrat na leto… na Nizozemsko… provokacija za mojo otroško rano žalosti in bolečine. Ta je nastala, saj moje mame neko obdobje mojega otroštva pač ni bilo veliko ob meni, saj je bila zaposlena, polno okupirana z delom in študijem, kar je imelo svoje dobre in malo manj dobre plati, kot pač vsaka stvar v življenju. In je tudi ne obtožujem (več), saj vem, da je delala najbolje kot je znala, in jo kot mama in odrasla ženska tudi povsem razumem, hkrati pa vem, da sem jo tudi močno pogrešala. Kar mi je uspelo v tej situaciji, in se mi zdi pomembno pa je, da sem moje “nerazumske” (iracionalne) reakcije na Samota prepoznala - najprej kot zamero do njega (ker “spet” odhaja), - potem pa še kot dejstvo, pa sem vanj in v situacijo prenašala še globlje občutke žalost ob izgube in pogrešanju moje mame v otroštvu. > To je mini primer situacij, ki se v partnerstvu dogajajo zelo pogosto, in zaradi katerih imamo lahko tudi hude probleme, ko se nanje ne znamo odzivati oz. jih sploh ne razumemo. ## **Zakaj torej nastajajo problemi v partnerstvu?** Mehanizem projekcije Stiske v partnerskih odnosih namreč nastajajo v največji meri zato, ker drug na drugega *projiciramo* dele našega doživljanja, ki jih bodisi ne čutimo ali pa za njih deklarativno nismo pripravljeni prevzemati odgovornosti. To pomeni, da se nismo pripravljeni potruditi razumeti sebe in drugega ter graditi zavesten, prisoten odnos do sebe in drugih, ampak namesto tega furamo “odklope” take in drugačne vrste… ter jih seveda opravičujemo na zillion načinov. > Si predstavljate, kako bi bilo, ko v tej situacija ne bi bila sposobna RAZMISLITI o sebi? Se ustaviti, zadihati, pogledati moje telo, se obrniti v to, kaj jaz čutim in s tem prevzeti odgovornot zase? Vam povem, kako bi bilo? Projekcija je strokoven izraz za obrambno-varovalne mehanizme, ki jih ljudje nezavedno, avtomatično angažiramo zato, da bi se zaščitili pred čutenjem svoje lastne bolečine. Namesto, da bi sami prevzeli skrb za svoje boleče dele, to prelagamo na druge ljudi in v njih vidimo “problem” in seveda tudi “rešitev”. Odvisno od globine naših ran oz. njihove zaceljenosti, ljudje projiciramo bolj “u easy” ali pa bolj “na hard”. Se pravi, bolj na lahko ali bolj težko. ## **“Težke” in “lahke” projekcije** Moja projekcija, navedena zgoraj, je primer projekcije, ki je bila dejansko bolj “u easy”. Ko so me prepravila čustva (jeze, žalosti)… sem sicer del moje energije usmerila proti mojemu partnerju (se ga izogibala, se jezila v svojih mislih nanj), vendar sem hkrati ohranjala priseben košček sebe, v takih konfliktih ključen, in sicer moj odrasli del, s katerim sem ohranjala kontrolo ter sem se zavedala, da je moja reakcija a) intenzivna, b) usmerjena na mojega partnerja. > Projiciranje prepoznamo po tem, da svojo energijo popolnoma usmerimo navzven. Zunaj nas je, kar nas moti – in pika! V to smo neomajno prepričani in ob tem našem prepričanju doživljamo tudi močna občutja in vse, kar se dogaja, moramo reševati hitro, tukaj in sedaj. Bolj kot smo prepričani v svoj prav in manj kot dvomimo v to, da bi se *morda* lahko motili, bolj projiciramo na težek, “hard” način. Manj kot smo pogovorljivi, bolj kot smo trmasti in večja kot je čustvena sila v nas, večja je običajno rana, ki se skriva pod našim rohnenjem in zato je tudi sila, ki jo usmerjamo na partnerja, da rane ne bi čutili, večja. > Domneva, ki se skriva pod projekcijo, je vedno ista: če bi se moj partner DRUGAČE obnašal, potem bi se JAZ sigurno počutila bolje. V mojem primeru sem prepoznala, kaj se dogaja. Povezala sem mojo osebno zgodbo in doživeto rano iz izkušnje z mamo, s tem, kako sem to prenesla na zgodbo s Samotom. Ker je Samo človek, ki mi je seveda najbližje, in ker se v taki stopnji intimnosti nujno reaktivirajo blokade in rane iz najstarejših intimnih odnosov s starši, se je ob določeni konstelaciji dogajanja (njegov odhod na Nizozemsko, njegova mentorica in njen materinski odnos do Samota)…. moja rana enostavni dvignila na površje. Ko sem jo prepoznala, sem povezala točke, se do konca izjokala – in pomirilila. Na Samota sem projicirala zgodnje izkušnje zapuščenosti in zamere do moje mame, in v resnici sem potem z mojim odraslim delom dojela, da me on seveda ne bo zapustil, da me niti mama ni zapuščala namenoma, sem se pa vsekakor počutila zapuščeno kot majhna punčka… in ta žalost v meni se je zgolj obudila in dvignila na površje, z namenom, da se pozdravi (strokovno rečemo “integrira”, nazaj v zavedanje). ## **Kako pa izgleda, ko projiciramo na “hard” ??** > Lahko pa bila zgodba povsem drugačna. Če bi bila moja projekcija “hard”, se pravi “težje sorte”, potem bi lahko v odnosu naredila iz take scene celo štalo. Če bi na mojega partnerja, recimo, projicirala moje nezadovoljene potrebe po odvisnosti od mame ter imela popolnoma neozaveščeno, da od njega v resnici po tihem pričakujem, da 24/7 skrbi zame (ker moja mama pač ni), da mi takoj da vse, kar rabim, da se ukvarja samo z mano, da sem središče njegovega sveta ipd… potem bi lahko začela npr. aktivno napadati njegove želje po tem, da se gre naprej izobraževati. Lahko bi šla v popolno čustveno dramo in lahko bi šla v manipulacije z obtoževanjem (da mi ne da tistega, kar rabim in da ga nikoli ni tu za mene), z grožnjami (da bom odšla ali si bom kaj naredila), z nesramnostjo (grdo bi govorila o njegovi učiteljici ali izobraževanju ter s prezirom nižala vrednost nečemu, kar njemu veliko pomeni; rekla bi, kako bedna je ali kako glupa je njegova izbira strokovne poti, ali kako draga je in kako mu ne koristi, in ga sramotila v tem, kar mu veliko pomeni). Takšno vedenje bi lahko na Samota izvajalo hud čustveni pritisk in pomembno posegalo v njegovo avtonomijo. Odzval bi se lahko z jezo, umikom ali postopnim odrekanjem lastnim željam in potrebam, morda celo svojemu izobraževanju na Nizozemskem. Toda pri tem je pomembno razlikovati med vplivom manipulativnega vedenja in odgovornostjo za posameznikov odziv. Moje morebitne manipulacije bi bile moja odgovornost, njegovo vedenje pa njegova. Vse to seveda ob predpogoju, da bi bil Samo ranljiv za take napade in dovzeten za manipulacijo, ker bi bil iz odnosov v njegovi primarni družini recimo navajen tega in bi imel hude težave obdržat občutek sebe in stik s svojimi potrebami, ko je v kontaktu z drugimi. > V “hard” projekcijah, na katerih teče življenje parov, ki imajo resne partnerske konflikte in ki niso srečni, srečamo vedno 100% prepričanost v to, da je z drugim nekaj narobe, in gotovost, da če bi se le drugi popravil, potem bi bilo vse ok. V takih izmenjavah srečamo veliko čustvenega pritiska in igranje na vse ali nič. Uporabljajo se izrazi “vedno”, “nikoli”, “vsi”, “nihče”, “popolnoma”, pri čemer hkrati ni sledi o empatiji do sebe in dugega ter spoštljivi obojestranski komunikaciji. Take projekcije, v katerih smo prepričani, da je “kriv on, kreten!”, in ki so tudi jedro OBTOŽEVANJA drugega, govorijo o tem, da imamo mi, ki obtožujemo, svoj problem, ki se ga niti pod točko razno ne zavedamo. Takšno razumevanje projekcij je smiselno predvsem v odnosih, kjer imamo na drugi strani spoštljivega sogovornika, ki je pripravljen razumeti sebe in drugega ter ohranjati odprto komunikacijo. Tudi v takšnih odnosih lahko prihaja do intenzivnih čustvenih odzivov, jeze in konfliktov. Toda čustvena reakcija ni isto kot agresivno vedenje, prav tako konflikt ni isto kot nasilje. Vsak človek ostaja odgovoren za svoje vedenje, tudi kadar se počuti prizadetega, zavrnjenega ali izzvanega. Povsem drugače pa je, kadar imamo na drugi strani človeka, ki nas ponižuje, ustrahuje, nadzoruje, manipulira z nami ali izvaja druge oblike nasilja. V takšnih primerih problema ne moremo razumeti zgolj kot vzajemno projekcijo dveh partnerjev, ki morata vsak prevzeti svoj delež odgovornosti. Odgovornost za nasilje pripada tistemu, ki ga izvaja. Naša morebitna pričakovanja, da se bo nasilni partner spremenil, so lahko pomembna tema individualnega psihološkega dela, vendar niso vzrok njegovega nasilja in nas ne delajo odgovorne zanj. **Opomba:** V odnosih, kjer prihaja do fizičnega, spolnega ali psihološkega nasilja, mora biti na prvem mestu varnost človeka, ki nasilje doživlja. Nasilja ne moremo odpraviti z večjo potrpežljivostjo, ljubeznijo ali boljšim razumevanjem povzročitelja. Pomembni so prepoznavanje nasilja, ustrezna strokovna podpora in načrtovanje varnih korakov za zaščito oziroma odhod iz odnosa. Pri tem moramo upoštevati, da je lahko prav obdobje odhajanja posebej nevarno. Odgovornost za prenehanje nasilja pa vedno pripada povzročitelju. Pot iz dogajanja, v katerem pa imamo spoštljivega partnerja – ki sicer ni popoln, se pa očitno trudi spoštljivo komunicirat z nami – pa je ta, da se začnemo zavedati sebe in da začnemo dojemati svojo otroško zgodbo, ki jo usmerjamo nanj. > Najti moramo povezave navznoter, in nehati prenašati odgovornost navzven. To lahko naredimo samo tako, da se poglobimo vase in da gremo v svoj osebni proces, pogumno, čeprav z zadržki in določeno mero odpora, ki je povsem naraven. Dejstvo pa je, da obstajajo ljudje, ki tega NOČEJO početi. Obstajajo partnerji, ki so prepričani, da je z njimi vse uredu in da jim ni treba nič spreminjati. Taki odnosi niso samo naporni, ampak so toksični, in če živite z nekom, ki ima vedno svoj prav in ni sposoben prisluhniti temu, kar mu želite povedati, morate iskreno razmisliti o svojih motivih, zakaj ste sploh z njim. > Veliko ljudi ne razume, da je boljše biti sam kot v slabi družbi, podobno kot ne vedo, da je življenje v toksičnih, nasilnih in manipulativnih odnosih pot v anksioznost, depresijo in telesne bolezni. Gotovo ni naključje, da se toliko ljudi bori s takimi stiskami, in naključje tudi ni, da se mnogi rajši oklepajo svojih stisk kot da bi se soočili s svojimi strahovi pred biti samostojni in odgovori za svoje življenje. Partnerja v odnos ne vstopata nujno s podobno stopnjo osebnostne zrelosti, empatije ali sposobnosti komunikacije. Lahko imata zelo različne zmožnosti za samorefleksijo, spoštovanje meja in prevzemanje odgovornosti za lastno vedenje. Te razlike se lahko skozi odnos še bolj izrazijo, še posebej kadar je eden od partnerjev pripravljen na osebnostno rast in spremembe, drugi pa ne. V odnosih, kjer gre za običajne partnerske konflikte in ne za nasilje ali zlorabe, se lahko partnerja zapletata v dinamiko medsebojnih zahtev, odpora in prilagajanja. Eden lahko zahteva spremembe od drugega, drugi se mu upira ali podreja, njuni vlogi pa se lahko tudi izmenjujeta. Kadar oba težko razumeta sebe in drug drugega, se takšni vzorci lahko ponavljajo in otežujejo pristno povezanost. Toda takšne vzajemne dinamike ne smemo enačiti z odnosi, v katerih eden od partnerjev drugega sistematično nadzoruje, ponižuje ali zlorablja. ## **Sočutje, spoštovanje in komunikacija** Šele takrat, ko začneta partnerja dobro poznati in sebe in hkrati razvijata sočutje drug do drugega, sta tudi sposobna, da drug drugemu spoštljivo rečeta: “Ne, ne strinjam se s tem, kar govoriš o meni”… ali pa sta pripravljena reči: “Mogoče imaš prav, mogoče je nekaj na tem, kar mi praviš”. > Sposobnost sočutenja partnerja, skupaj s spoštljivo komunikacijo in sposobnostjo imeti vizijo skupnega življenja, je tudi nekaj, kar gradi partnerstvo ter ga dela močnega, odzivnega in rastočega. Sposobnost empatije je osnova za kakršno koli komunikacijo. Če jaz ne morem čutiti in razumeti Samota – njegovih blokad, ran, darov, globine… nimam šanse za dober partnerski odnos z njim. Če sem preokupirana s sabo, s svojo dramo, s svojimi otroškimi strahovi in če je moj domet projiciranje mojih zahtev in pričakovanj na njega… nimam šanse za intimen odnos. Če se ne morem postaviti v njegovo kožo, kako naj ga sploh dojemam kot človeško bitje? In obratno. Če on ni pripravljen čutiti in razumeti mene, če vztrajno vidi problem samo v meni in ni pripravljen pogledati svojega deleža, tudi ne bo šlo. Če pa se do mene vede agresivno, me ponižuje ali ustrahuje, ne govorimo več zgolj o težavah v komunikaciji, ampak o vedenju, za katerega mora prevzeti odgovornost on. Empatija je osnova partnerskega odnosa. Tesno je povezana z mojo izkušnjo tega, kako so čutili mene, ter s tem, da jaz kot odrasla obvladam moja čustva ter se znam primerno odzivat v stresnih, čustveno napornih situacijah ter odprto in spoštljivo komunicirat v odnosu tudi ko postane najbolj težko. > Partnerski odnosi, v katerih se ljudje počutijo najbolj slabo, imajo skupno točko – pomankanje pristne komunikacije. Ko govorim z ženskami ([delam z ženskami)](https://psihoterapijabozic.si/psihoterapija-za-zenske/), ki prihajajo iz odnosov, v katerih so živele 5, 10, 20 let ali več, je transparentno, kako močno so njihove zgodnje izkušnje oblikovale predstave o tem, kaj je v odnosih normalno in sprejemljivo. > Včasih se zato niti ne vprašajo, npr: če nekdo konstantno nima volje po pogovoru z mano, po telesni bližini, po razumevanju, po zanimanju zame – kaj sploh počnem v takšnem odnosu? Če je moj partner, ali sem jaz, kanta za smeti, za razvrednotenje, za poniževanje, za tišino in molk… v čem je smisel? V čem je poanta odnosa? Veliko ljudi ostaja v nezadovoljujočih odnosih, ker so tako ranjeni, da si težko predstavljajo, da je lahko drugače. Včasih jih je strah spremembe, izgube utečenega življenja ali samote. Strah pred tem, da bi ostali sami, je lahko močno lepilo odnosov, v katerih ni več pristne povezanosti. Vendar pa moramo razlikovati med takšnimi odnosi in odnosi, v katerih so prisotni nasilje, ustrahovanje ali prisilni nadzor. Tam razlogov za ostajanje ne moremo pojasnjevati zgolj s posameznikovimi notranjimi ranami in strahom pred samoto. Ljudje lahko v nezadovoljujočih odnosih ostajamo tudi takrat, ko se v njih že dolgo počutijo globoko osamljene. Prav ta osamljenost je lahko eden najbolj bolečih vidikov partnerstva, v katerem ni več pristnega stika, zanimanja in medsebojnega razumevanja. Pomembno je, da začnemo razumeti svojo osamljenost, svoje potrebe in razloge, zaradi katerih vztrajamo v odnosu, ki nas pušča same. To je lahko pomemben del individualnega psihološkega dela, ki ga nihče ne more opraviti namesto nas. Kadar pa osamljenost spremljajo poniževanje, ustrahovanje ali druge oblike nasilja, ne govorimo več zgolj o notranjih ranah in težavah z navezanostjo. Čeprav lahko dinamike navezanosti pomembno vplivajo na doživljanje takšnega odnosa, ne pojasnjujejo in ne opravičujejo nasilja. Takrat je treba najprej prepoznati nasilno vedenje, njegove posledice in odgovornost tistega, ki ga povzroča. ## Dober partnerski odnos je delo, ki zahteva oba Iluzija je, da je imeti dober partnerski odnos nekaj enostavnega ali da lahko dobro partnerstvo vzpostavi en sam partner s svojim delom na sebi. O tem, kako se partnerski odnos razvija in skozi kakšne faze prehaja, sem pisala tudi v članku [V kateri fazi partnerstva je najin odnos?](https://psihoterapijabozic.si/v-kateri-fazi-partnerstva-je-najin-odnos/) > Za dober odnos je potrebna izdatna doza OBOJESTRANSKEGA dela, ki se tke na osnovi iskrenosti, pripravljenosti biti ranljiv, se motiti, se učiti in vlagati čas, voljo, denar. Predvsem pa je pomembno razumeti, da za partnerski odnos ni nič hujšega kot prepričanje, da imamo v vsem prav in da z nami “ni nič narobe”. V principu verjetno z nami ni res nič narobe. Smo pa živi, zmotljivi in lajf je neskončna pot učenja. Iz skoraj 20.000 ur terapij vem, da so globoko ranjeni ljudje, ki so kot otroci imeli starše, ki so bili prepričani, da so bili vedno najboljši možni starši in so ostali v tem nedotakljivi. In v partnerstvu je isto. V vsakem odnosu imata oba partnerja svojo zgodbo, svojo individualnost in svoje notranje vsebine. Za razvoj zrelega, vzajemnega partnerskega odnosa je pomembno, da sta oba pripravljena na samorefleksijo, iskrenost in prevzemanje odgovornosti za lastno vedenje. Hkrati pa si moramo zapomniti, da odgovornost za odnos ni isto kot odgovornost za nasilje ali zlorabe. Te nikoli ne moremo porazdeliti med oba partnerja zgolj zato, ker sta v odnosu – dva. #### Koristno! **V partnerski odnos prinašamo svoje rane, nezavedne vsebine, pričakovanja in hrepenenja, ki jih včasih projiciramo na partnerja. Pomemben del osebnostne rasti je, da te projekcije prepoznamo, prevzamemo odgovornost zase in drugega začnemo videti takšnega, kot je. Toda vse težave v odnosu niso posledica naših ran in projekcij. Pomembno je tudi, kdo je naš partner, kako ravna z nami in ali je pripravljen prevzeti odgovornost za svoje vedenje. Za zrel partnerski odnos sta potrebna dva – in oba potrebujeta biti pripravljena nanj.** ###### \* [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg [individualnega dela z ženskami](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske; [vse se začnejo s prvo](http://www.potmaternice.si/). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/10/Ciklus-konzultacij-za-pare-s-Samotom-Spoznaj-potek-dela.jpg "Ciklus konzultacij za pare s Samotom - Spoznaj potek dela")](https://psihoterapijabozic.si/partnersko-delo-ciklus-konzultacij-za-pare-s-psihoterapevtom/) **Categories:** Ljubezen in odnosi, Zgodbe **Tags:** #intimnost, #odnosi, #partnerstvo, #projekcija --- ### [Jesen in psiha: 5 stvari, ki jih je koristno izpustiti](https://psihoterapijabozic.si/jesen-in-psiha/) **Published:** September 21, 2019 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Bistvo jeseni in psihe je poravnava spiritualnega s telesnim. Kar psihološko predelujemo za nazaj in izpuščamo, je jeseni naravno podprto. **Content:** Sem se sprijaznila. Sandali so nazaj po škatlah. Le še v jutranji meditaciji lahko spravim rit na toplo, rdečo mediteransko zemljo in odpotujem. V julij. “*Toplota vedno vsebuje užitek meseca julija.”* Ko po pol ure odprem oči, je noč še vedno trdna. In prst ni niti rdeča niti topla. Vsepovsod je jesen in vse se ohlaja in želi učiti, da sta hlad in tema del realnosti in hkrati naša spiritualna zaveznika… ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/09/razi-pouri-sUgZ6e3lxdw-unsplash-1024x683.jpg "razi-pouri-sUgZ6e3lxdw-unsplash")Jesen je čas, ko se narava in ljudje začnemo obračati navznoter. Je obdobje fantastičnih barv, hkrati pa faza napornih psihičnih tem: obiranja plodov – tistih, ki so in tistih ki jih ni; hvaležnosti za vzgojeno in nabrano; razočaranja nad vsem, kar ni zrastlo. Jesen je tudi čas zaključkov, sloves in žalovanja. Jeseni tudi zato prihaja do pogostejših čustvenih stisk in sile narave imajo pri tem svojo vlogo. Vse v naravi se začne gibati vedno bolj navznoter. Zunanji prostor se postopoma začenja umirjati in pripravljati k počitku. Dan in noč se najprej uskladita in izenačita, hramonizirata… potem pa se sence začnejo daljšati, počasi pride hlad, nato mraz, ki skupaj s temo narašča ter ustavljata gibanje. Obsežno zimsko mirovanje, ki se pripravlja v nas *in* v naravi, je potrebno, da se v globinah začne zgoščati impulz nove rasti. Podobno kot smo več v zaprtih prostorih, si tudi naša Psiha želi pozornosti in kliče zavedanje *navznoter.* Včasih… preko stopnjujočih se čustvenih stisk. Smo bitja narave in dogajanje v naši Psihi je tesno povezano z Naravo. Jesen je, v prvi fazi, predvsem čas spravila. Če si predstavljate, kaj delamo z rožami na balkonu in zelenjavo na vrtu in sadjem po sadovnjakih… čisto isto je z balkoni in vrtovi naše Psihe. > Jeseni je tako v nas stimulirano in hkrati podprto vse, kar je namenjeno *pospravljanju realnosti*, ki je dozorela od prejšnje zime skozi pomlad in poletje. “Pospravljanje realnosti” pa pomeni soočanje z realnostjo. V enem delu je to praznovanje vsega – vseh plodov, darov, izobilja. Je obred hvaležnosti in čudenja nad bogastvom Narave in vsem, kar je možno in izvedljivo. Hkrati pa je “pospravljanje realnosti” tudi soočanje s polarnostjo. Lahko še tako hrepenim po malinah in kapucinkah, ki so bile junija čudovite, vendar me to hrepenenje ne bo nahranilo. Malin ni več in kapucinke so postale podobne zažganemu plevelu – in to je realnost. Minilo je. Vsa lepota, ki je bila – in vse delo, ki sem ga v to vlagala… vse je preprosto šlo. > Na začetku ne moremo verjeti, da je tako. Zanikamo. Potem postanemo jezni. Začnemo čutit žalost. In praznino. Na koncu pademo v zavedanje, da nečesa ni več. Sprejmemo minljivost. Minljivost je edina gotovost vsega. “Maline in kapucinke” so lahko naši odnosi, projekti, načrti, sanje, naše zdravje, ljudje in živa bitja, ki smo jih sprejeli v svoja življenja. Ti so lahko izginili napovedano ali nenapovedano. Lahko smo se odločili, da jih izpustimo iz življenja, lahko se se odločili oni ali pa se je za nas odločil ciklus Življenja-Smrti-Življenja. V vsakem primeru lahko zelo boli. V periodi od jesenskega enakončja do Martinovega se pospešeno zaključuje ciklus rasti. Praktično to pomeni, da se čisti vse, kar se je dogajalo v naših življenjih od pretekle zime. Zaradi tega tudi rečemo, da je jesen čas novih začetkov. Edino s tem, ko se zaključujejo in prečiščujejo odnosi in projekti in cela naša realnost, ki se nam je dogajala skozi celo leto, se lahko v globokem nezavednem začne odprati prostor za Novo. Tudi v naši notranjosti se rast vedno začne dogajati dosti prej, preden se sploh pojavijo njeni zametki, kaj šele otipljivi rezultati. Manifestacija v realnost je kompleksen proces, ki prehodi več stopenj. In prva je ta, da se znotraj nas sploh začne pripravljati prostor za novo – za nov impulz kreacije. To je podobno kot z otrokom. Najprej mora biti maternica. Mora biti Prostor. Ta prostor ima meje. In v ta prostor se potem naseli čarovnija… nekaj vstopi iz spiritualnega na telesno raven … in čez toliko in tolikov mesecev se zgodi otrok. In to je, v bistvu, naloga jeseni. Poravnava spiritualnega z materialnim, preko čiščenja prostora vsega, kar mora od sedaj naprej … pripadati preteklosti. V tradicionalni kitajski medicini je jesen čas kovine; telesni organ, ki potrebuje posebno pozornost, pa so pljuča. Hkrati je čustveno stanje, ki ustreza jeseni, žalovanje. In žalovanje ni nič drugega kot proces izpuščanja tistega, česar ni več. Karkoli je bilo, odšlo je. Izgube, ki so bile čez leto, se še enkrat vrnejoTam, kjer je bil prej poln prostor – kakršen koli že – je sedaj nastala praznina. Ko ljudje žalujemo, smo kot drevesa, ki izpuščajo liste. Vedno več je praznega prostora med našimi vejami in ta praznina je včasih grozljiva. Lahko jo težko prenašamo. Najdemo veliko načinov, kako bi se izognili občutkom, ki jo obkrožajo… Jeza, žalost, krivda, strah… Vse na kupu, vse narobe, vse prazno. To je žalovanje, mučen proces, vendar hkrati neizogiben, če želimo odpreti možnosti za nove smeri neba. > S prihodom jeseni imajo, po mojih opažanjih, več težav ljudje, ki imajo v svoji Psihi shranjene “nepredelane” življenjske izgube. Te stare, prastare izgube namreč sedijo v Psihi in padejo v sozvočje z jesenskim pulziranjem narave: vse okoli nas je odhajanje – znotraj nas začnemo čutit vsa odhajanja.Okoli nas je mraz, in zato znotraj nas začnemo čutit pomanjkanje psihične toplote. To pomanjkanje je tipično staro, del vzorcev iz otroštva ali drugih odnosov iz preteklosti. Včasih pa je pomanjkanje del sedanjosti. Neurejeni odnosi, naporno delo, ki ne osrečuje. Rešitev je, v prvi fazi – kot vedno, ozaveščanje z raziskovanjem. Od kjer prihaja naš notranji mraz? Kaj vse je, kar smo v življenju izgubili – in nikoli odžalovali, nikoli zares izpustili? Česa se oklepamo, čeprav globko znotraj že dolgo časa vem, da ni več živo, ni več naše, ni več Dobro? > Čeprav naporno, je jeseni to, kar *zavestno* izpuščamo iz svojega življenja, v bistvu veliko lažje izpustiti. In to velja za sanje, odnose, projekte, načrte… za željene ali nenačrtovane [izgube.](https://psihoterapijabozic.si/kako-sem-pretapkala-njeno-smrt/) Zdi se namreč, da je Vesolje zgrajeno tako, da mora vse, kar v nekem obdobju ne deluje v naše najvišje Dobro, prej ali slej oditi. Kar se ne ujema s tem, kdo smo in kar postajamo, začenja bledeti. In, podobno se zgodi tam, kjer smo realnost zamenjali z iluzijo. Narava ne prenese iluzij, ne dovoljuje laži in sprenevedanja. Ne zares, ne na dolgi rok. Vse, kar je iluzija, torej izgrajeno iz strahu, se mora preobraziti – tako, da zraste ali tako, da izgine. Jesen je zato naraven čas, da pretehtamo pretekle dogodke in pomagamo Psihi, da se njene sobane sproti čistijo. In ko to počnemo, je hkrati pametno, da pri vsem tem pozorno opazujemo naše sence. Tako kot zunaj narašča tema, namreč spontano narašča tudi naša povezanost s senčnimi deli – in bolj kot se tega zavedamo, lažje je, bolj elegantno vse teče. Deluje, da se sprijaznimo s tem, da je preboj sence del naravnega ciklusa. Hkrati pa je smiselno, da se zavedamo, da se senca vedno hrani s strahom. V jesenskem obdobju, ko se tema poglablja, na nas deluje dobro, da vztrajamo z držo svetlobe. Pomembno je, da jo še bolj priklicujemo zavestno in ji odpiramo pot v naše življenje. Že preprosta vizualizacija, ko si predstavljamo, da se povežemo z virom svetlobe, ki vstopa v naše energijsko polje nad glavo in sije in teče skozi naše celice … bo pomagala:) Sicer pa velja…. iz življenja je koristno izpustiti vse, kar: 1. *nas izčrpava,* 2. *praktično neprestano vzbuja slabe občutke,* 3. *ni bila naša ideja, smo jo pa sprejeli, da bi nekomu ugajali – človeku ali lastnemu idealu,* 4. *se za to čisto preveč borimo in trošimo ogromno energije,* 5. *dogajanje traja že zelo dolgo časa, mi pa smo dosedaj ignorirali, kako se naprezamo.* Pri izpuščanju lahko računamo na to, da bomo verjetno soočeni s svojimi demoni in zmaji. Najpogostejši? Vprašanja v stilu: - Če to storim, kaj si bodo mislili o meni? - Ali bom v tem primeru še ustrezala pričakovanjem ljudi okoli mene? - Bom po tem, ko to izpustim iz življenja, sploh še imela možnosti, da dobim, kar potrebujem? In razmislek, ki da vsemu skupaj piko na i … so vprašanja, na katera odgovor enostavno mora biti “da”:) Torej: Bom potem, ko to izpustim … - Spala mirneje? - Bila bolj avtentična? - Me bo to osrečilo? - Bom s tem zadovoljna pri mojih 88.-ih? - Čutim v tem dobro perspektivo za prihodnost? - Sem s tem dober vzgled otrokom? Hladnost nam pri procesu zavestnega izpuščanja lahko pomaga. In to je lekcija jeseni. Najbolj zanesljiv način, da zavestno zaključimo z nečim, česar ne želimo več je, da do tega ohladimo odnos. Nehamo se s tem ukvarjati, se ne odzivamo več. Pustimo stati. In to je lekcija hladu. Hlad nam pomaga, da se nekaj zapre in konča. In vse to je v resnici naravno. Kot letni časi. Gre za spoštovanje ciklusov rasti. In ob tem si seveda lahko zastavljamo vsa zgornja vprašanja. Z vsem tem si pomagamo, da odpiramo prostor za novo rast. Izpuščamo. In… če nam je pretežko in se šibimo zaradi ambivalence, občutkov krivde in zmedenosti, potem vedno lahko poiščemo pomoč. Pomembno je, da v osnovi razumemo, da se v življenju lahko počutim dobro. Problem je le ta, da nas tega nihče ni naučil in da smo hkrati vsi skupaj odraščali v kolektivnem transu, ki prisega na svet strahu, nezadovoljstva, pomanjkanja in bolečine. Res ni treba, da je tako. Svoj svet lahko gradimo na Ljubezni in vsak dan je nova priložnost za nadaljevanje. > Je pa dejstvo, da Novo lahko v naše Življenje pride, ko imamo za to ljubeče pripravljen odprt, prazen prostor. In zato potrebujemo iz življenja znati izpustiti tisto, čemur – konec koncev – *mi sami ne služimo več Dobro.* --- ## Razjasnimo skupaj ### Zakaj jeseni doživljamo več čustvenih stisk? Jesen je čas obračanja navznoter, zaključevanja in soočanja z izgubami. Naravni cikli upočasnjevanja in “odpadanja” v naravi aktivirajo tudi naše notranje procese. Zato se pogosteje odpirajo stare rane, žalovanje in občutki praznine. ### Kako so letni časi povezani z našim notranjim doživljanjem? Kot del narave se tudi naša psiha odziva na spremembe v okolju. Jesen spodbuja proces “pospravljanja” – soočanja z realnostjo, zaključevanja in izpuščanja. Notranji procesi tako sledijo ritmom narave. ### Kako si lahko jeseni pomagamo pri čustvenih procesih? Pomembno je, da si dovolimo čutiti in zavestno izpuščati, kar ni več živo ali smiselno. Pomaga raziskovanje notranjih občutkov, sprejemanje izgub ter postopno ustvarjanje prostora za novo. Jesen je priložnost za notranje čiščenje in pripravo na nove začetke. --- #### **Koristno!** ##### Vse, kar predelujemo za nazaj, je v jesenskem času močno podprto. Vzemimo si več časa zase. Razmislimo, kaj smo se naučili v preteklih mesecih in kaj pričakujemo od življenja. Predvsem pa pazimo na svoje rane, iz katerih še vedno izteka strah. Z gojenjem strahu se vlečemo nazaj v preteklost in si zapiramo možnosti za Novo. Dobro je, da si strah in vse ostale njegove negativne “bratce in sestrice” – predvsem jezo, krivdo in sram, priznamo: priznamo pred sabo, nekom, ki mu zaupamo in Višjo silo. Pomembno je, da o občutkih govorimo in jih zavestno predelujemo, ker le tako nevtraliziramo njihov učinek na naše telo in s tem ohranjamo ne le psihično, ampak tudi telesno zdravje. Bistvo jesenske esence je namreč poravnava spiritualnega s telesnim in vse, kar potrebujemo je, da smo iskreni do sebe. S tem si odpiramo novo prihodnost in novo smer neba. ###### \* [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg [individualnega dela z ženskami](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske; [vse se začnejo s prvo](http://www.potmaternice.si/). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/Pot-Maternice-1_2024-WP-blog-oglas-final.jpg "Pot Maternice 1_2024 WP blog oglas - final")](https://www.potmaternice.si/) **Categories:** Notranja moč in duhovnost **Tags:** #časzase, #duhovnost, #jesen, #psihoterapija --- ### [Ali ljubim to bitje?](https://psihoterapijabozic.si/odnos-do-sebe-in-partnerstvo/) **Published:** August 28, 2026 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Kako odnos do sebe vpliva na partnerstvo? O projekcijah, pričakovanjih, občutku nemoči in tem, kaj se v ljubezenskem odnosu lahko dogaja. **Content:** > *Do I love that human being?* > > – Marion Woodman ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/08/dark-nights-no-moon-1024x768.jpg "dark nights no moon")Partnerstva ne morem imeti drugačnega, kot imam odnos s sabo. Globina intimnosti, ki jo imam s sabo, določa potencial globini, ki se lahko zgodi z Njim ali s komerkoli. • • • Stvar ni preprosta. Ob sebi imam lahko zame najustreznejšega moškega in tega ne bom dojela, ko zaradi lastnih praskrivnosti in ran živim varno oddaljena od svoje občutenjske globine. Namesto iz telesa in odprtega uma in utelešene duše… delujem iz mentalnih slik in pričakovanj. Isto velja obratno. Da sem namreč lahko za moškega daleč najboljša sopotnica – in me on ne vidi in še manj ceni, ko nima razvite osnovne [moralno-etične moške kode](https://psihoterapijabozic.si/delavnica-za-moske-pot-zrele-moskosti/) dostojanstva in spoštovanja… ter išče objekt, ne pa odnos. *Point*? Ženske smo ljubeče, ko se ob moškem počutimo varne, hkrati pa *ne* občutimo, da smo ljubljene, dokler nismo absolutno varne tudi *v sebi.* Resnica je, da nismo vse narejene za lepo pogledat in tudi ni vsem dovolj, da imajo zraven sebe nas za lepo pogledat. Bistvo je očem nevidno, vendar pa hkrati ni dovolj, dragi Mali Princ, da gledamo s srcem. Treba je namreč *vse* občutiti, vse…. skozi tkiva in vlakna in celice, telesa in uma in duše, predvsem pa tudi skozi trebuh… ki nam ga družba stoletja zateguje s stezniki in normami, pod katerimi ni *p* od prostora za vdih-izdih-vdih… kaj šele za žensko Moč. Malemu Princu, tako kot ženskam, selektivno niso povedali, da je res treba občutit na polno, z vsemi čutnicami Zavesti, ki sidrajo v globinah telesa… predvsem v trebuhu. Ker ravno tam, spodaj spodaj, pod vso hitrostjo površine vsakdanjika, sestavljenega iz mentalnih slik in pričakovanj, kakšni bi mi vsi morali biti in kako bi vsi morali delovati… ravno tam sidra *Skrivnost.* Skrivnost je vedno Prisotna. Prihaja iz globine zvezdnatega neba. In vedno tu, znotraj. Je magija, ki se odpira skozi vrata notranje zaznave. Pride, v tišini prisluškovanja Sebi. Obstane, v zvenu topline ljubečih misli, ki si jih dam v razprtosti Sebe. • • • Ugotovila sem, da se vse, kar se mi upira sprejeti in ljubiti pri sebi, v razponih zim-poletij-zim začne razpirati skozi moj lajf. Hkrati se vse to razraste med Nama, ki sva… in med Nama, *ko naju ni.* Vse rane, uležane praskrivnosti, zatajeni darovi in infantilne upravičenosti na temo “kaj mi pripada” in “kako bi se moralo ravnati z mano”… Pričakovanja se prej ali slej zlomijo. Mentalne slike me prej ali slej naredijo še bolj tesnobno. Vse lebdeče smeti v odmaknjenih kotih mojega svetišča…. založeno, zaprašeno, prepredeno s pajčevino in ulovljenimi posušenimi škorpijoni… vse prej ali slej pride na plano. V najin odnos. *Reality.* Ugotovila sem, da šele ko preusmerim fokus nase, in šele ko vzamem projekcije nazaj k sebi in se z zavestnim naporom ločim od pričakovanj in mentalnih slik, kakšen bi On moral biti… ter namesto tega na polno začnem čutiti Sebe? Odprem nekaj novega. Do tega pride, ko me dovolj zlomi. Včasih traja tri, včasih trideset ali tristo let. Neke noči se zgodi, da vame vstopi duh Taylor Swift, *and I leap from the gallows and I levitate down your street*, in se odločim, da je konec. *Basta.* Potem je jutro. Nahranim mačko, spijem kavo in izgledam ista kot vsako jutro, le gledam drugače. In začnem samo sebe izgovarjati drugače. Naenkrat spregovorim… v jaz stavkih… v dobesednem, prenesenem, ostalih pomenih. Zbudilo me je namreč iz nočne more, ki je trajala tri, trideset, tristo let, in dojela sem, pod vzhajajočo luno na spodnjem robu noči, da pravzaprav nočem niti ene jeseni več, v kateri bom izigravala sama sebe iz *svoje lastne* pozicije nemoči. Uvidim, kako Ga opazujem. Kako premišljujem o njem in taktiziram. Obtožujem, moledujem, manipuliram, zahtevam, silim, upam, tiho mulim, čakam. Dojamem, da dokler je moj fokus na tem, kaj je On in kaj je z Njim… in kaj vse ni in kako bi lahko… in v to vlagam fokus, energijo… opazujem, premišljujem, taktiziram, obtožujem, moledujem, manipuliram, zahtevam, silim, ostajam hladna kot led? Ostajam v popolni poziciji nemoči. In v poziciji nemoči SE počutim SLABO. Priznam si, da je to MOJA pozicija nemoči, ne njegova. Da se v tej moji poziciji nemoči zgostijo vse možne bolečine – MOJE, ne njegove. Pozicija nemoči mi je bedna in občutim se ekstremno bedno in znotraj te nemoči se, kot muhe na rumen trak v štali lepijo lepljive zgodbe strahu in vseh možnih bolečin, predvsem pa bolečina neuslišane ljubezni. Ker pač, rekli so, *ljubezen boli.* Rekli so, *je treba potrpeti.* In, *ljubezen nam je vsem v pogubo*… In jaz sem verjela. Bila sem majhna in sem verjela vse. Grenko zdravilo odrasle ženske je spoznanje, da je pozicija nemoči vedno tudi IZBIRA… in vedno BO, tudi izbira. • • • In če smo prepričane, da naša nemoč ni pozicija, ampak je *vse*? In da ni izbira, ampak danost? To govori zgolj o tem, da v ozadju našega pici-poci življenja teče neka druga zgodba. Nevidna zgodba. Tista, ki je NE pripovedujemo. Razen, mogoče, utripajočim zvezdam v mrzlih, jasnih, osamljenih zimskih nočeh, ko na spodnjem zavihku noči ni nobene lune. V ozadju teče zgodba… in to vedo zvezde in veš Ti.,.. ki je tiha in žalostna. Sedi, zvita, na dnu trebuha. Ne paše na une brezvezne sestanke in s svojim žalostnim obrazom bi garantirano pokvarila vsako fotko. Lahko bila Andersenova pripovedka o revščini in pomanjkanju, mogoče ne hrane. Sočutja, skrbi, spoštovanja. Ne, ni nam bilo vsem dano, da bi nas spoštovali. Ali, da bi nas imeli res res RES radi. Resnica je, da številne nismo nikoli slišale “pomembna si in zato te bom zaščitil.” Ali: “Važno mi je, kako se počutiš, prosim povej, kako ti lahko pomagam?” Ali: “Kaj vse nam imaš za povedati? Kaj vse lahko spremenimo, da boš tudi ti ok?” Smo pa slišale marsikaj… *drugega.* In včasih… poslušamo *tisto* še sedaj. Do nas prihaja skozi revščino, izgubo, bolezen, nasilje, odvisnost od drugih. Do nas prihaja *spet*… skozi noči, ko imamo v rokah malo, tako malo moči. Ničesar od tega si nismo izbrale. Kdo si izbira okoliščine, ki so grozne? *Kdo?* Zato nam UPRAVIČENO obrne, ko preberemo, da je “pozicija nemoči vedno naša izbira”. Razjezi nas, z razlogom. Ne maramo take dikcije, ker je dejansko ne mara Tista, ki globoko v nas še vedno sedi, zvita, na dnu trebuha. Ona sedi, medtem ko me dvomimo, da bi lahko bile kadarkoli srečne. Izpolnjene. Ljubeče. Ljubljene. Brez “tesnobe”… Ki je mogoče zgolj zven ob potrkavanju zgodbe, ki si jo mrmra deklica na dnu trebuha, zvita, osamljena in žalostna…. se pogovarja z zvezdami. Kaj pa, če je čas, da se skupaj vsedeš z Njo? • • • Obstaja mehko razsvetljen prostor, v katerem so v [Krogu](http://www.potmaternice.si) postavljene mehke blazine in mehke odeje, prepojene z vonjem po cedri in cimetu. Mogoče je čas, da greš globlje k Sebi. In sprejmeš, kar bo treba. In spustiš, kar ne rabiš več. In zamejiš, kar veš, da nima več kaj iskati v tvojem življenju. Potem pa… začneš dajati od sebe, kar celo vesolje in tvoja Duša že tri, trideset ali tristo let komaj čakajo, da začneš dajati od sebe. • • • > *So long as you don’t have a sense of your own totality, you are going to look for your totality in another person*. > > – Marion Woodman (Citata Marion Woodman sta iz intervjuja s Pythie S. Peay, *The San Francisco Jung Institute Library Journal*, Vol. 11, No. 1, Spring 1992, str. 5–23. Vrstica *“and I leap from the gallows and I levitate down your street”* je iz pesmi *Who’s Afraid of Little Old Me?* Taylor Swift, 2024.) --- ## Razjasnimo skupaj ### Kako odnos do sebe vpliva na partnerski odnos? Odnos do sebe vpliva na to, kaj v partnerstvu prepoznamo kot ljubezen, kaj od drugega pričakujemo in koliko lahko ostanemo v stiku s sabo tudi takrat, ko odnos postane negotov ali boleč. Če lastno vrednost, varnost ali občutek celosti iščemo predvsem v partnerju, lahko odnos hitro postane prostor projekcij, pričakovanj in strahu pred izgubo. ### Kaj pomeni, da v partnerja projiciramo svoje potrebe in pričakovanja? Projekcija pomeni, da v partnerju vidimo nekaj, kar pripada tudi našemu notranjemu svetu. Od njega lahko pričakujemo, da nam bo dal občutek varnosti, vrednosti, ljubljenosti ali celosti, ki ga težko najdemo v sebi. Vračanje projekcij k sebi ne pomeni, da od partnerja ne smemo ničesar potrebovati, ampak da začnemo razlikovati med človekom, ki je dejansko pred nami, in svojo predstavo o tem, kakšen bi moral biti. ### Kako izstopiti iz občutka nemoči v odnosu? Prvi premik se zgodi, ko pozornost od vprašanja »Kaj bi moral narediti on?« preusmerimo k vprašanju »Kaj lahko naredim jaz?«. To lahko pomeni, da jasneje občutimo svoje potrebe, postavimo mejo, nekaj povemo, nekaj zahtevamo, nekaj sprejmemo ali iz odnosa odidemo. Prevzemanje odgovornosti zase ne pomeni, da smo odgovorne za ravnanje drugega človeka, ampak da ponovno prevzamemo vpliv nad svojimi izbirami. --- #### **Koristno!** V globinski psihologiji se projekcija nanaša na nezavedni proces, v katerem dele svojega notranjega sveta pripišemo drugemu človeku. V partnerskih odnosih zato ne doživljamo samo partnerja takšnega, kot je, ampak ga doživljamo skozi svoje predstave, pričakovanja, strahove in hrepenenja. Prepoznavanje in umikanje projekcij nam omogoča jasneje videti sebe, drugega in odnos, ki med dejansko obstaja. Pri [individualnem notranjem delu](https://psihoterapijabozic.si/psihoterapija-za-celovito-notranje-delo/ "individualnem delu") ali na [delavnicah](https://psihoterapijabozic.si/delavnice-za-notranje-delo/) lahko te vzorce hitreje prepoznamo in razumemo, kaj se v odnosu pravzaprav dogaja. Tako sčasoma veliko lažje ločimo med svojimi starimi zgodbami in tem, kar se dogaja tukaj in zdaj, ter se odločamo bolj zavestno. Pomembno je tudi vedeti, da si v življenu vsekakor nismo izbrale *vsega,* kar se nam zgodi. Nismo krive za okoliščine, v katerih nam je bila moč dejansko odvzeta ali je imamo zelo malo. In obenem: obstaja notranja *pozicija nemoči*, za katero kot odrasle lahko začnemo prevzemati odgovornost in jo pretopimo v moč. To je čudovito darilo opravljenega notranjega dela, ki z nami ostane za vse življenje. ###### \* [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, mama, poročena je s Samotom, s katerim si delita starševstvo, ljubezen in psihoterapevtsko prakso. Pri svojem delu uporablja celovit in intuitiven pristop, ki zajema telesni, čustven, mentalni in spiritualni vidik ženskega bivanja. Prepleta pristope psihodinamske psihoterapije, energijske psihologije in dela s spiritualno realnostjo. Poleg [individualnega dela z ženskami](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske in [vse se začnejo s prvo](http://www.potmaternice.si/). **Categories:** Pot Maternice **Tags:** #ženske --- ### [Psihoterapija, h komu in kdaj?](https://psihoterapijabozic.si/kdaj-k-psihoterapevtu/) **Published:** December 2, 2025 **Author:** Tina in Samo Božič **Excerpt:** Kdaj k psihoterapevtu? Kako prepoznati, da potrebujete pomoč, kako izbrati psihoterapevta in kaj lahko pričakujete od prvega pogovora. **Content:** > “*Zakaj nisem prišel prej! Ko bi vedel, da mi psihoterapija lahko tako pomaga, ne bi čakal tako dolgo!* ” … Ni redko, da ljudje, preden pridejo na prvi pogovor, hranijo telefonsko številko ali email naslov leto, dve ali več. Poleg strahu pred tem, [kaj bodo rekli drugi](https://psihoterapijabozic.si/zakaj-me-je-sram-da-hodim-na-psihoterapijo/) – “če se izve” – pogosto nekako ne znajo oceniti, kako močna je pravzaprav njihova stiska. Je že tako “hudo”, da rabijo strokovno pomoč? So res že tako “slabi”, da bi bilo treba [pisati ](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/)in se zmeniti za uro? Kdaj torej k psihoterapevtu? Ni treba čakati, da postane tako hudo, da ne zmoremo več. Psihoterapevtsko pomoč je smiselno poiskati tudi takrat, ko opažamo, da se določene težave, občutki ali vzorci ponavljajo, da nas začnejo ovirati v vsakdanjem življenju ali da jih sami kljub trudu ne zmoremo spremeniti. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-4.jpeg "Knjige")Velikokrat nas je že samo ob misli na to, da bi si poiskali psihoterapevtsko pomoč, bodisi sram ali pa strah. Imamo pomisleke. Čeprav smo videli dovolj ameriških filmov in smo si morda leta nazaj natančno ogledali, kako hodi na terapijo Tony Soprano ter ‘vemo’, da je imeti psihoterapevta v nekaterih okoljih nekaj vsakdanjega (se pravi “normalnega”)… no, nam je hkrati tudi jasno, da je v Sloveniji drugače. Ja, psihoterapija ni neznanka kot je bila deset ali petnajst let nazaj, še vedno pa ni, kar v resnici je – nekaj povsem običajnega, (pre)potrebnega in “normalnega”. > Verjetno se strinjate z nama, da v življenju obstajajo težave, ki jih ne zmoremo rešiti sami. Če vzamemo za primer zobe. Vsako jutro si jih umijemo, in potem vsaj še enkrat ali dvakrat čez dan. Ščetka, pasta, čopasta ščetka, nitka, 2-3 minutke. Temu se reče skrb za zobe. Otroci v vrtcu in šoli dobivajo štampiljkice – rdeče, zelene in črne zobke. Mi našim otrokom vsak večer težimo za umivanje. Tako se učijo skrbi za njih. Temu se reče preventiva. Ko pa punčke odrastejo v gospodične in gospe in potem, ker pač tako gre, pride do bolečih sprememb na zobovju in dlesnih… potem nobenemu od nas ne pade na pamet, da bi spodbujali, da se zobe zdravi sam, doma – ali? Ne. Običajno vsi gremo do svojega zobozdravnika in mu pustimo, da naredi, kar je pač njegovo. In podobno je s psihoterapijo. > Problem pri psihi je ta, da večina ljudi verjetno že v štartu bolje skrbi za svoje avtomobile in čistočo hiše kot za svoje naravno notranje okolje. Telo… mogoče že še. Kaj pa um? Duša? Razlika med obiskom pri zobozdravniku in psihoterapevtu je v resnici velika in to predvsem v obsegu notranjega dela, ki ga moramo opraviti za potrebno spremembo. Noben zob vas ne bo spravil v tak čisti eksistencialni obup kot nezaceljene notranje rane. Vsak, ki je kdajkoli imel psihčno stisko, vam bo povedal, da je skoraj ni telesne bolečine, ki bi preglasila psihično. Hkrati, da je paradoks še večji? Če zobozdravnik naredi vse potrebno z zobom, v psihoterapiji nismo psihoterapevti tisti, ki naredimo pri človeku spremembo, ampak se sprememba zgodi, ker jo človek sam želi in si jo dovoli ter se zanjo tudi potrudi po svojih najboljših močeh. Ljudje, ki pridejo po pomoč, se pogosto obremenjujejo z marsičem. Povedo, da se npr. bojijo, kaj bodo rekli drugi ljudje: “In če kdo izve?” Ali pa: “Kaj pa, če koga srečam v čakalnici?!” (Pri nas nimamo čakalnice; ko imate uro, je vaša in vrata so odprta samo za vas:). Poleg tega lahko tudi dvomijo ali jim bo strokovna pomoč sploh zares pomagala. Kaj pa če bodo še mnogo slabše? Lahko so namreč slišali za izkušnje, ki niso bile dobre. Ali prebrali preveč postov na forumih in socialnih omrežjih. To lahko jemlje pogum. ## Psihiater, psiholog ali psihoterapevt? Ljudje včasih tudi ne vedo, h komu naj sploh gredo: k psihiatru, psihologu, psihoterapevtu … ali pa najprej k svojemu osebnemu zdravniku? Na kratko povedano: psihiater je zdravnik specialist psihiatrije, ki diagnosticira in zdravi duševne motnje ter zdravi tipično z zdravili, ki jih lahko kot zdravnik tudi edini predpisuje. Klinični psiholog je specialist klinične psihologije, ki se najpogosteje ukvarja s psihološko diagnostiko in obravnavo duševnih težav. Psihoterapevti pa smo različnih psihoterapevtskih usmeritev in skozi psihoterapevtski odnos ter različne pristope in tehnike pomagamo ljudem raziskovati ter spreminjati vzorce čustvovanja, mišljenja, vedenja in odnosov. Te vloge se ne izključujejo. Včasih je najprimernejša psihoterapija, včasih zdravniška oziroma psihiatrična obravnava, včasih pa je najboljša kombinacija različnih oblik pomoči. Če ne veste, kje začeti, je lahko prvi korak tudi pogovor z osebnim zdravnikom ali psihoterapevtom, ki vam bo pomagal presoditi, kakšna pomoč je za vas v danem trenutku najbolj smiselna. ## Kaj pa novi Zakon o psihoterapevtski dejavnosti? Pri izbiri psihoterapevta je danes pomembna še ena stvar, ki je ob prvotni objavi tega članka ni bilo: konec leta 2025 je Slovenija po dolgih letih razprav dobila Zakon o psihoterapevtski dejavnosti (ZPtD). Zakon je začel veljati 19. decembra 2025, uporabljati pa se začne 19. aprila 2027. Trenutno smo torej še v prehodnem obdobju, v katerem se novi sistem vzpostavlja. ZPtD prvič sistemsko ureja psihoterapevtsko dejavnost in poklic psihoterapevta ter med drugim določa pogoje za opravljanje dejavnosti, strokovno usposabljanje, licence, register psihoterapevtov, strokovni nadzor ter pravice ljudi v psihoterapevtski obravnavi. To je pomemben premik. Hkrati pa zakon ne spremeni nečesa, kar je pri izbiri psihoterapevta veljalo že prej: poleg preverljive strokovne usposobljenosti je pomembno tudi, kakšen človek sedi nasproti vas in kakšen odnos lahko z njim vzpostavite. (Vir: Zakon o psihoterapevtski dejavnosti (ZPtD), Uradni list RS, št. 100/2025) ## **Prepoznati za nas dobrega psihoterapevta je pomembno** Kako to naredimo? Predvsem je potrebno zaupati svoji intuiciji. Spodbudila vas bi, da raziskujete. Pri odločitvi, h komu boste šli na prvi pogovor, je strokovna usposobljenost seveda pomembna in mora biti preverljiva. Vendar naj vas same strokovne titule, članstva v raznoraznih organizacijah, funkcije v institucijah in napisane knjige ali članki ne prepričajo avtomatično, da je nekdo pravi psihoterapevt za vas. Včasih so lahko odraz psihoterapevtove širine, volje in dela ter strokovne usposobljenosti, včasih pa temu enostavno ni tako. In, tudi starost psihoterapevta ni nujno faktor, ki govori o njegovi usposobljenosti. Ali pa dosežena stopnja izobrazbe. Obstaja recimo velika verjetnost, da se vam bo specializant psihoterapije posvetil ravno tako kvalitetno kot že certificiran psihoterapevt; ima običajno veliko začetne zagnanosti pri delu, ki lahko povsem uravnoteži izkušnje starejših kolegov. Med psihoterapevti je, po najinem mnenju, distribucija terapevtskih sposobnosti čisto podobna kot v vseh ostalih poklicih. Večina psihoterapevtov je v zlati sredini – so kompetentni, dobronamerni, etični in usposobljeni. Peščica jih je izjemnih, ker so za svoje delo napovprečno talentirani in kreativni. So pa potem žal tudi taki, spet peščica, ki tega poklica verjetno ne bi smeli opravljati, saj niso osebnostno zreli in/ali strokovno kompetentni. > Prvi korak naj bo vedno vaš prvi pogovor. Obstaja verjetnost, da vam bo šele v živo popolnoma jasno ali vam terapevt ustreza. Ker vam namreč *mora* ustrezati – kot človek, kot oseba. > Ključna vprašanja: imate ob njem dober občutek? Imate občutek, da ste ob pogovoru z njim in sprejeti in spoštovani, hkrati pa na trenutke vsaj malce postavljeni tudi izven vaše cone udobja? 1. Vam ustreza biti v njegovi prisotnosti? 2. Vam je pomembno, da je moški, ženska? 3. Se počutite varno, spoštovano in slišano? 4. Pretežno govorite vi? Je hkrati terapevt odziven? 5. Se pogovorita ali pogovarjata o ciljih v psihoterapiji? 6. Vam je jasno razloženo vse o zaupnosti, usposobljenosti terapevta, ceni storitve, način plačila, politiki odpovedi, zaključevanje terapije? 7. Ima psihoterapevt profesionalno in urejeno delovno okolje? 8. Ima psihoterapevt formalno urejeno poslovanje (podjetje, s.p., etc.)? Vsekakor ni realno pričakovati, da bo psihoterapevt ali psihoterapevtka popoln/-a. Verjemite pa, da boste zaslutili ali sta vidva dober fit in ali je terapevt vreden zaupanja. Sledite: - svojemu občutku, - notranjemu glasu, - in zdravi pameti. Da, in da ne pozabim! Tudi ljudski glas – to, da vam za psihoterapevta pove prijatelj ali znanec, ki je z njim imel izkušnjo – je seveda pomemben vir informacij. Vendar pa bi vam svetovala, naj ta ne preglasi vaše intuicije. Dejstvo namreč je, da je lahko psihoterapevt odličen za vašo znanko, vendar pa niti slučajno ne bo ustrezal vam. > Potrebujete preveriti realnost in to lahko storite samo s srečanjem. Psihoterapevti smo samo ljudje in enostavno vsi ne ustrezamo vsem. Za tako intimno delo, kot psihoterapija je, pa je osebnostno ujemanje ključno. Vedeti morate, da čeprav bo vaš proces osebnega dela trajal le nekaj mesecev – ali pa več let – bosta s terapevtom oblikovala odnos, ki bo za določeno obdobje postal eden ključnih odnosov v vašem življenju. Zato je preprosto važno, da ste do sebe skrbni in da zase izberite – skrbno! ## **Kdaj je smiselno poiskati psihoterapevtsko pomoč?** Včasih prepoznamo osebne težave zelo jasno in jih lahko tudi dobro opišemo. Včasih pa se samo počutimo “slabo” in mogoče slutimo, da se z nami nekaj dogaja, ne vemo pa kaj. Lahko se razvijejo telesni simptomi, za katere zdravniki ne najdejo otipljivega fizičnega vzroka. Vse skupaj nas lahko močno moti, velikokrat pa bega tudi naše najbližje, ki nam na tak ali drugačen način sporočajo, da smo se spremenili in da se z nami nekaj dogaja. Nekateri od jasnih pokazateljev notranje stiske, ki potrebuje specializirano pomoč psihoterapevta: - tesnoba, - panični napadi, - občutki osamljenosti, izgubljenosti, - neprestana utrujenost, izčrpanost, izgorelost, - brezvoljnost, otopelost, potrtost, - močni občutki nemoči, krivde, - prezaskrbljenost za zdravje, finance, prihodnost… - nizka samozavest, sramežljivost, stalni dvomi vase… Poleg zgoraj naštetih so možni pokazatelji notranje stiske še: - vsiljive misli ali vsiljiva ravnanja, - obsedenost z resnimi boleznimi kot je npr. rak – čeprav ste zdravi kot riba, - strah pred nastopanjem, letenjem, porodom, vodo, živalimi… - težave s koncentracijo, “prazna glava”, občutek megle v glavi, - težave s spanjem, - izogibanje spolnosti, obsedenost s spolnostjo, - sprejemanje svoje spolne usmerjenosti, - pretirana uporaba alkohola, cigaret, druge zasvojenosti… In ob vsem tem obstajajo tudi telesne težave, pri katerih imajo pomembno vlogo psihološki in čustveni dejavniki – psihosomatske težave. Lahko gre za telesne simptome, pri katerih preiskave ne pokažejo jasnega organskega vzroka, ali pa za težave, pri katerih stres in čustveno doživljanje pomembno vplivata na njihov pojav, intenzivnost ali vztrajanje. Pri telesnih težavah je splošno pravilo, da je treba najprej preveriti morebitne telesne oziroma bolezenske vzroke. Zato vas bomo, če boste s takšnimi težavami prišli na psihoterapijo, po potrebi napotili tudi k zdravniku. Psihoterapevtsko delo pri telesnih simptomih ne nadomešča ustrezne zdravniške diagnostike in zdravljenja. Pri psihosomatskih težavah je lahko pomembno, da v psihoterapiji ne ostajamo samo pri pogovoru, ampak vključimo tudi telo. Pri najinem delu v tem kontekstu npr. uporabljava telesno psihoterapijo in pristope energijske psihologije, kjer pozornost usmerjamo tudi na telesno in energijsko doživljanje čustvene stiske. Med telesnimi simptomi, na katere lahko vplivajo tudi stres, čustvena stiska in drugi psihološki dejavniki, so na primer: - razbijanje srca, - tiščanje v prsih, - glavoboli, - vrtoglavice, - bolečine v sklepih in mišicah, v trebuhu, - zvonenje v ušesih, - prehitra prebava, zaprtje. Zaradi takih težav ljudje velikokrat iščejo pomoč pri splošnih zdravnikih. Kadar zdravniška obravnava pokaže, da imajo pri nastanku ali vztrajanju težav pomembno vlogo tudi stres, čustvena stiska ali drugi psihološki dejavniki, je lahko ob ustrezni zdravstveni obravnavi smiselna tudi psihoterapija. Včasih je psihoterapijo smiselno kombinirati tudi z zdravniško oziroma psihiatrično obravnavo in, kadar je to potrebno, z zdravili. Nekateri ljudje ob tem uporabljajo tudi različne komplementarne pristope k zdravju. Pomembno je, da ti ne nadomeščajo potrebne zdravniške diagnostike ali zdravljenja. Psihoterapija je lahko posebej pomembna tudi po izkušnjah, v katerih ni bila močno obremenjena samo naša psiha, ampak tudi telo. Govorimo o travmatskih izkušnjah, ki so direktno prizadevale telo. Med takšne izkušnje oziroma okoliščine lahko sodijo: - težak in kompliciran porod, - prometne in druge nesreče, - priprava na zahtevne operacije in medicinske posege, - urgentne operacije, na katere niste bili pripravljeni… Več o travmi in njenem predelovanju si lahko preberete tudi v Tininem članku na tej [povezavi.](https://www.psihoterapijabozic.si/kako-sem-pretapkala-njeno-smrt/) ## Kaj pa osebna preteklost? Kaj pa osebna preteklost? Je pomembna? Da. Pri presojanju, ali bi vam psihoterapija lahko koristila, je smiselno pogledati tudi v svojo osebno preteklost in otroštvo. Res je namreč, da so vse družine nepopolne, vendar obstaja razlika med okoliščinami, ki nam kljub nepopolnosti pomagajo, da se ostrimo in učimo prevzemati odgovornost zase, ter okolji, ki temeljnega občutka varnosti ne negujejo, ampak ga spodkopavajo ali celo uničujejo. Težke stvari, ki se nam lahko zgodijo v otroštvu, so: - zgodnja izguba očeta ali matere, - sovražne ločitve, - življenje ob staršu z odvisnostjo od alkohola ali ob težko telesno oziroma duševno bolnem staršu,, - življenje ob čustveno hladnem ali pretirano navezanem oziroma »lepljivem« staršu, - izkušnja nasilja v kakršni koli obliki – telesnega, čustvenega, spolnega nasilja. > Odraščanje v težkih okoliščinah žal pogosto pusti sledi v življenju v odraslosti. Vpliva na to, kako si uredimo ali ne uredimo življenje, na način našega razmišljanja in čustvovanja. Obarva odnose z ljudmi in lahko vpliva tudi na naše delovanje pri delu. Marsikaj od tega lahko spremenimo, vendar si moramo težave najprej priznati in jih začeti reševati. Če smo imeli težko otroštvo, se nam lahko zgodi, da se v odraslosti težje soočamo s stiskami, ki nastopijo pri vsakem od nas. Potrebujemo lahko več podpore, v psihoterapiji pa lahko prepoznamo in predelujemo osnovne vzorce odzivanja na življenje, ki nam danes ne služijo več. > Naše otroštvo ni naša usoda. Naše otroštvo so tla pod našimi nogami. In od njih se lahko dobro odrinemo in skočimo naprej le, če na njih najprej dobro stojimo. To pomeni, da moramo dobro vedeti, kdo smo, k temu pa sodi tudi to, da se zavedamo, od kje zares prihajamo. Potem lahko rastemo naprej, v svetlobo svoje lastne biti. Za vas primerna psihoterapija je več kot odlično orodje za vse to. --- ## Razjasnimo skupaj ### Kdaj je smiselno poiskati psihoterapevtsko pomoč? Ko vas notranja stiska začne ovirati v vsakdanjem življenju ali ko težav ne zmorete več reševati sami. Pogosti znaki so tesnoba, utrujenost, občutek praznine, dvomi vase ali težave s spanjem. ### Ali moram biti “dovolj slabo”, da grem na terapijo? Ne. Psihoterapija ni samo za krize, ampak tudi za preventivo, boljše razumevanje sebe in osebno rast. ### Kako vem, ali potrebujem psihoterapijo? Če se dlje časa počutite slabo, če se težave ponavljajo ali če imate občutek, da ste “obstali”, da ne morete naprej – je to dober razlog za prvi pogovor. ### Kako izbrati psihoterapevta? Preverite njegovo oziroma njeno strokovno usposobljenost, psihoterapevtsko izobraževanje in način dela. Potem pa pojdite na prvi pogovor. Pomembno je, ali se ob psihoterapevtu počutite dovolj varno, spoštovano in slišano ter ali imate občutek, da bi s tem človekom lahko opravili tudi zahtevno notranje delo. ### Ali je psihoterapija v Sloveniji zakonsko urejena? Da. Zakon o psihoterapevtski dejavnosti (ZPtD) je začel veljati decembra 2025 in prvič sistemsko ureja psihoterapevtsko dejavnost in poklic psihoterapevta v Sloveniji. Ker se začne uporabljati aprila 2027, smo trenutno še v prehodnem obdobju vzpostavljanja novega sistema. --- #### **Koristno!** ##### Zlato pravilo je, da je pomoč praviloma bolje poiskati *prej kot kasneje*. In: močnejša kot je stiska, hitreje moramo ukrepati. Nogo, ki je zlomljena, moramo začeti zdraviti čimprej in logika je, da ne čakamo, da se čudežno zaceli sama od sebe. *In isto velja za psiho*. V praksi (pre)večkrat slišiva: “Zakaj nisem prišel prej… Ko bi vedel, da bo to tako učinkovalo, ne bi čakal toliko časa!” Če niste prepričani, ali je psihoterapija za vas primerna, je temu namenjen tudi [prvi pogovor](https://psihoterapijabozic.si/narocanje/). Skupaj pogledamo, kaj se dogaja v vašem notranjem svetu in življenju, kaj potrebujete in ali je najin način dela za vas ustrezen. \* [Tina in Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-nama/) živita in delata v Novi Gorici. Klasično psihoterapijo nadgrajujeta s telesno psihoterapijo in energijsko psihologijo. Oba delata individualno in vodita delavnice, skupaj pa se posvečata tudi odnosom in partnerskim dinamikam. [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, ki se specializira za psihologijo žensk in delo z ženskami. Poleg individualne psihoterapije vodi delavnice za ženske; vse se začnejo z uvodnim ciklusom Pot Maternice. [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je Core Energetics telesni psihoterapevt, ki poleg individualne psihoterapije vodi izobraževanja, delavnice in skupine za moške. **Categories:** Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #energijskapsihologija, #psihoterapija, #telesnapsihoterapija --- ### [Arhetip sintetične ženske in kako iz ujetosti v tiranijo mentalnih podob](https://psihoterapijabozic.si/vzpon-arhetipa-sinteticne-zenske-in-kako-iz-ujetosti-v-tiranijo-mentalnih-slik/) **Published:** November 30, 2025 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Kaj je arhetip sintetične ženske? O mentalnih podobah, pritisku nenehnega izboljševanja sebe in izgubljanju stika s svojim pristnim doživljanjem. **Content:** *Poimenovanje ‘*arhetip sintetične žens*ke’ uporabljam za opis psihološkega pojava, ki ga v obstoječi literaturi nisem našla jasno naslovljenega*. *Z njegovo pomočjo konceptualiziram, kar opažam v popularni kulturi in srečujem pri globinsko psihološkem delu z ženskami v moji psihoterapevtski praksi in na delavnicah.* > “*It was a dream lifestyle, privileged and surreal. But the whirlwind of glitter couldn’t disguise a growing void at the core.*” > > – Iz članka Justine Wilson, prve žene Elona Muska, v katerem opisuje življenju z njim za ameriško revijo Marie Claire (2010) ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/11/lucy-campbell-lupi-art-wolf.jpg)Lucy Campbell Wild Twin## Neizbežno nesmiselno Ko ne uspemo pozorno, s preprosto namero, sestavljati mozaika svojega doživljanja iz trenutka v trenutek, in slediti Življenju v sebi, iz trenutka v trenutek, *se zvečer nesmiselno uležemo v nesmiselno posteljo in dan je označen kot brezsmiselno prazen.* Ne zavedamo se, da je globoko spodaj dejansko vse uredu, tako kot je vedno bilo, in da je pravzaprav zgolj izvor naše bolečine, do zadnjega detajla, popolnoma nesmiselen. ## **Mentalne slike** “Neizbežno nesmiselno” prej ali slej postane vse, ko ženske zapademo v tiranijo mentalnih slik (*mentalnih podob*). To se običajno ne zgodi čez noč, se namreč zgradi. Problem je, ker smo se ženske več kot sposobne z vsemi slilami vpeti v mentalne podobe. Iz določenih razlogov smo ranljive zanje in hitro postanemo fiksirane v njih… začarane od njih. Mentalne podobe, o katerih govorimo, predvsem pa navezanost na njih, postanejo izvor in hkrati gorivo za bolečino. Same po sebi so neusmiljene. Nič ne dajo, za nič jim ni mar, le statično se vrtinčijo na stenah naših notranjih prostorov, njihova vsebina pa je statično predvidljiva: *“Kakšna bi morala biti? Kako bi morala izgledati? Kako bi se morala obnašati? Kaj vse je treba doseči? Kako bi moralo biti bolje? Česa vse ni bilo? Kaj vse je narobe? Kaj vse je bilo narobe? Kaj vse še bo šlo narobe? Česa nikoli ne bo? Kaj je nedosegljivo? Kaj je nepovratno?”* Razpon je nekje med neizprosnim samoobtoževanjem in veličastnimi pričakovanji, odgovori pa so jasni in pridejo v obliki mentalnih podob: točno vemo, kakšne bi morale biti – in tudi drugi, najpogosteje moški in naši otroci. Vemo, kako bi morale izgledati. Vemo, kako bi se morale obnašati. Vemo, kako bi moralo biti. Torej? Zberemo voljo in se odločimo, da vse to uskladimo s svojo doslovno realnostjo. Vzamemo se v roke, zrihtamo se, da bo naša dejanska podoba navzven končno ustrezna podobam, ki jih imamo v umu. Občutek neizbežne nesmiselnosti, ki prej ali slej pride v paketu z mentalnimi slikami, ne nastopi takoj. Nastopi, ko smo do kolen v blatu in ko smo že kar nekaj časa pozorno zasledovale svoje mentalne podobe in jih probale spraviti v realnost svojega lajfa. Izkaže se, da bolj kot smo vanje investirane, bolj kot jim zaupamo in verjamemo v njihovo moč, bolj tudi dovolimo, da se kot vijolični silikonski pokrovčki za konzerve razpotegnejo čez naša čutna jedrca v globokih predelih našega srca in trebuha. > Včasih se vijolični silikonski pokrovčki dejansko razpotegnejo čez celo našo dušo. Podobo kot obrazi s filerji in botoxom ne morejo dati pristnega nasmeha otroku ali vnučku, tako silikonska membrana preprečuje, da bi se znotraj nas zgodil smisel. Nekega dne mišice tako otrpnejo, srce je oddaljeno predaleč, da bi ga začutile pod svojo dlanjo, trebuh pa postane opustel arktični kraj, nobenih tjulnov, nobenih severnih medvedov. Vsa zavest je, namesto lepo sinhrono po celicah telesa, skoncentrirana v očesu uma, ki s prezirom motri vse skozi mentalne podobe, s katerimi ženske postajajo bolj in bolj obsedene. Resnica je, da te mentalne podobe niso nobene umetnine. Nič presežnega, svetega, božjega, božanskega ni v njih. Le meljejo in meljejo o tem, kaj vse je narobe in kako bi vse moralo biti… oh, *drugače*. *Drugače. Bolje. Več.* ## Izboljšaj sebe, bodi drugačna Rečejo, *izboljšaj sebe, da izboljšaš odnose.* Rečeš, *seveda, vsekakor, moram izboljšat sebe, da bom izboljšala odnose.* Konec koncev, odnosi ti veliko pomenijo, hočeš jih izboljšati in zato hočeš izboljšati sebe! *Izboljšaj sebe.* Razmišljam, kaj to pomeni, da se izboljšam? Da taka kot sem, nisem uredu in da moram postati drugačna? Razmišljam… nekaj ne razumem… se pa spomnim, kako so mi že včasi govorili, *potrudi se zame.* Ali: *Bodi bolj normalna.* In: *Se ti lahko sploh kdaj sprostiš? Kaj si tako zategnjena? Kaj tako dramatiziraš? Kaj si zdej tolk občutljiva spet?* In… *ne provociraj, pazi, kaj govoriš. Po vsem tem času bi že lahko vedela, kaj se sme in kaj se MORA. Naredi že enkrat brez ugovarjanja. A je treba tebi zmerej stokrat rečt?! Tebe je treba pa res vse prosit. Sram te je lahko, da si taka. Prav sram me je, da si moja hči.* Razmišljam, v meni so odmevi, vsi na noto potrudi se, izboljšaj se, spremeni se, bodi drugačna, postani drugačna, sodeluj, zakaj si taka, zakaj nisi onakva, bi morala biti bolj taka, ne pa taka. Kaj je z vsem tem, izboljša se, bodi drugačna? ## “A si lohk mal bolj ženstvena no” Pomislim, kako se ženskam sporoča, in potem ženske same sebi, da bomo imele življenje, ki naj bi si ga želele zgolj, ko bomo enkrat res *dovolj* ženstvene. Le ženstvene ženske naj bi namreč vedno imele, kar naj bi si večina žensk pravzaprav želela – *partnerski odnos, družina, kariera, družina, večerje z neskončnim krogom prijateljev tonificirane noge, kapljičaste prsi, status v družbi, bež kavč z bež stenami in bež policami, polnimi bež knjig?* Izkušnja kaže, da ženske včasih storijo vse in več, da postanejo **bolj** privlačne, bolj očarljive, čarobnejše, magnetične, všečne, *ženstvene*. Še bistveno več žensk pa se s tem bolj ali manj trudi, v nedovršnem vidu. Prizadevajo si take postati, ampak niso uspešne. Ne gre in ne gre jim, da bi izboljšale sebe in ne gre in ne gre jim, da bi utelesile atribute prave ženstvenosti – telesne, psihološke, spiritualne, ostale. Detajl je, da koliko je mera biti dovolj ženstvena, seveda ne ve nihče. Ve pa se, da se vse steka v neko utelešenje mentalnih podob, ki skupaj vlečejo koncepte kot so prava ženska, ženstvena ženska, božanska feminina ženska in podobno. ## Lepa kot slika? Vsi vemo, da je večina vsega, kar je na voljo post-postmodernemu človeku usmerjeno k nenehnemu izboljševanju Sebe. Življenje se zdi kot ameriški candy shop, zasuti smo s kupi možnosti vseh okusov in barv, sky is the limit, biohacking realnost, lizik ni da ni, praktična resnica pa hkrati je, da lahko ljudje na splošno dejansko marsikaj naredimo veliko bolje. Čisto praktično, faking vse se da izboljšat. Tudi zato žensk ni težko naplozat z idejami, da bi se lahko izboljšale v smeri konstrukta, ki forsira eno ali več nians: pretočna, sijoča, ekstatična, magnetična, socialno uspešna in zaželjena, zvezda, vsakemu v ponos – lepa kot slika, fizično popolna, prefinjeno naravna, seksualno osvobojena, seksualno darežljiva, ustrežljiva, inteligentna in intelektualno ravno prav zamejena, morda omejena, seveda mati, gospodinjska hobotnica in vse, kar pride zraven. Gre za sfuzlano fuzijo družbenih pričakovanj, nabranih skozi stoletja, posodobljenih na kulturo 21. stoletja in implantiranih v žensko *in utero*, ok, dejansko *in ovum*, potem pa obogateno z individualnimi izkušnjami skozi odraščanje. Ta nemogoč, neizprosen konstrukt je kot mimetična tekoča kovina iz Terminatorja, ki se združi z okoljem. Lepo se prilagodi individualni psihi ženske in postane individualna mentalna podoba, rajši skupek njih. Ni vprašanje ali bo arhetip sintetične ženske leta 2020 ali 2026 ali 2032 do nas prišel, ampak v kolikšni meri? Med seboj se verjetno razlikujemo v tem, do katere mere nas ta arhetip – kot vsak drug arhetip — lahko obsede: “*Sicer pa lepotica ne skriva, da ima pri svojem videzu pomoč lepotnih kirurgov in kozmetičnih strokovnjakov. Njen lepotni zdravnik pravi, da je njen videz popoln. Poleg operacije nosu, ki si ga je popravila pri drugem kirurgu, ima še polnila v licih, ustnicah in bradi, v predelu čela pa uporablja botoks. Ima naravno zelo lepo oblikovane ličnice in čeljust, ker pa je suha, se v predelu lic naredijo vdolbine, ki jih zapolnita s polnili.*” Ne vem več, kje sem ta citat dobila, ilustrira pa, kako perverzen je lahko vpliv arhetipa in v kakšne razsežnosti deformacije naravnega lahko gre. V opisu manjka edino, kar vsi vemo, da se potem zgodi, namreč, da ko so ženske enkrat obsedene z arhetipom sintetične ženske, so vse praktično iste. Zanimivo je, kako efekt sintetike ne stremi k diferenciaciji, ampak k uniformiranosti. K istosti. K biti taka, kot so ostale. Biti taka, kot naj bi bilo pričakovanje, včasih celo zahteva. > Moč, ki jo lahko dobil arhetip sintetične ženske, je povezana s tem, kako se mimetično splazi v željo, potrebo in hrepenenje v vsaki od nas, namreč pripadati. *Pripadati.* Pripadati je osnovna potreba in njena zadovoljitev bo ob določenih pogojih vedno zmagala nad avtentičnostjo, torej tudi nad diferenciacijo. In kakšni so ti pogoji? V kolikor ženske nismo razvile močne, polne, jedrne navezanosti v svoji primarni družini, iz katere se potem razvije jedrna pripadnost Sebi, smo avtomatično ranljive, da iščemo pripadnost naokoli. To gre od “moram biti suha” do zaljubljanja kot lifestyla do “ne smem zgledati stara”. Pripadati skozi pripadanje družbenemu konstruktu lahko tako kaj hitro postane običajnost. Več kot je notranje praznine, večja je verjetnost, da namesto Sebi pripadamo nečemu zunaj sebe. To je lahko karkoli, tudi seks, tudi religija, tudi spiritualnost. Brez zaščitnih struktur, ki nam jih nudi močno družinsko jedro in stik s Sabo, smo hitro tako ali drugače pečene. Kot je že v 70. letih zagovarjala Nancy Chodorow, ženske razvijamo svojo identiteto v kontekstu povezanosti in skrbi za druge, zato je naša psihološka narava poudarjeno relacijska. Vsaka relacija pa implicira pripadanje in tako smo na vse te manevre “pripadnosti” še toliko bolj občutljive kot moški. In tu se potem mimogrede razbohotijo mentalne podobe – kakšne bi morale biti, da smo sprejete. Da pašemo vendar kam, ane? ## Arhetip sintetične ženske Arhetip sintetične ženske je plast v naši kolektivni psihi, ki se je izoblikovala postopoma s tehnološkim napredkom in virtualnimi svetovi. Gre za moderen arhetip, katerega vzpon je verjetno začel konec 80. in v 90. letih, ko so glasbeni videospoti preoblikovali kulturni prostor in so teme, kot so motnje hranjenja, prišle v širšo zavest. Z razmahom interneta, socialnih omrežij in tehnologije je ta arhetip začel krožiti na veliko, postal opazen in vpliven. Iz astrološke perspektive naslednji dveh desetletij, ko planet Pluton potuje skozi znamenje Vodnarja, bo moč arhetipa skozi ekscentričnost vsega omenjenega na kolektivnem nivoju verjetno le še rastla. Ko se energija kateregakoli arhetipa aktivira v psihi, lahko postane obsesija. Obsesijo, ki pride z arhetipom sintetične ženske, se po mojih izkušnjah ženske povečini sramujejo. Včasih arhetip sintetične ženske prevzame “le” del psihe in izoblikuje se notranji del, ki jo “nosi”. Včasih pa ta obsesija postane full-blown, ego je preplavljen z arhetipom in potem imamo cel način življenja, ki kot celofan prekrije ostale dele psihe, vključno z naravnimi, dušnimi potenciali. V vsakem primeru, delno ali na polno, je tam, kjer bi moralo biti življenje iz Sebe, zrastejo maskiranje, performativnost, izumetničenost, naseli se tehnološkost skozi umetno popolnost. > Nekatere ženske se povsem zlijejo s svojo sintetično masko in postanejo izložba post-postmoderne družbe – brez stika s svojim Sebstvom. Za hranjenje arhetipa in negovanje mentalnih slik gre precej časa, denarja in energije. Ženske na račun tega dan za dnem, leto za letom izgubljajo svoje vitalne moči. Posledica je, da ne razvijejo Sebe, svoje svojskosti. Ker ta arhetip skozi socialne medije vstopa že v mladih letih, dekleta ne pridejo do preizkušanja sebe, do svojih talentov in si lahko sčasoma tragično zapravijo praktične možnosti, da bi kadarkoli res bile v svoji resnični, celostni lepoti nazvnoter in, posledično, navzven. *At the end of the day* je lepota najverjetneje lahko zgolj dušna – odsev Sebstva, odsev naravne kompleksnosti ženske, ki je onkraj preplavljenosti z enim samim tonom, z eni sami arhetipom. Za preplavljenost s kakšnim koli arhetipom smo ranljivi, kadar je naš ego momentalno ali dalj časa šibak ter ne zmore obsežne naloge poravnavanja vplivov in zunaj in znotraj nas. Smešen paradoks je, da se ženske velikokrat niti ne zavedamo, da je pravzaprav ne-dohajanje družbenih idealov, zaradi katerih se morda pod budnim očesom arhetipa sintetične ženske bičamo ob pogledu v ogledalo, odraz nivoja uravnovešenosti v nas… in s tem blagoslov. Povsem po nepotrebnem se torej dosti žensk počuti konkretno slabo, ker jim ne uspe dohajati zahtev arhetipa sintetične ženske, s tem, da same svojih stremljen verjetno tako ne bi niti poimenovale! Ker? ## Pasti sintetične ženske Asociacija na “sintetično žensko” je običajno silikon, umetni nohti, botoks, Hollywood, ozempic, pornografija, umetna perfekcija telesa. Vendar to v resnici niso tudi sinonimi sintetične ženskosti. Sintetična ženskost je vibracijski fenomen. V osnovi je koda (program) za odtujenost od svojega organskega ženskega jedra, ki edino vsebuje življenje in duše in telesa skupaj. Arhetip sintetične ženske se razcveta na odtujenosti od ritmov narave znotraj in ritmov narave zunaj. Raste in bogati se na račun mentalnih slik, ki se fabricirajo v telo iz uma, po top-down dinamiki in zaobidejo dušno v ženski psihi. Sintetična ženskost je tako lahko kakršno koli prenarejanje ali pretiravanje ali pomanjševanje ali spreminjanje in manipuliranje, ki je zunaj organskega ritma ženskega bitja, zunaj ženskega naravnega Sebstva. Vse, kar je odtujeno od pristnih impulzov, želja, potreb, upanj, hrepenenj, vizij; kar manipulira telo, namesto, da bi ga upoštevalo, podprlo in mu pomagalo čutiti, biti običajna posoda duše. Zgornja blefaroplastika je lahko čisto legit. Disciplinirano kolesarjenje, tekanje in kvihtanje iz panike, ker se nočemo zrediti po porodu ali ker nas noben moški po 50. letu več ne pogleda… je lahko povsem mimo. > Pri sintetični ženski se zdi, da je vse produkt, rezultat. Vendar gre za proces, ki poteka v ozadju in za mehanizem, ki je v ozadju. Mimetična kot je, se sintetična ženskost lahko prelevi v praktično karkoli. Zato je lahko tudi siljenje v neko “naravnost”, ali v biološkost ali spiritualnost ali organskost ali “avtentičnost” povsem sintetično. Povsem umetno. Sintetična ženskost, ki je za globoko Naravo v nas tuja, se namreč občuti. Pogosto – kot hlastanje. Pogosto – kot disonanco. Občuti se jo tako kot žensko na blagajni s kupom mesa na tekočem traku, ki živčno razlaga, da je že leta veganka in da je to njen zadnji pes, saj ne more več gledati in pripravljati “teh kupov mesa”. Gomil mesa, ki ga nosi domov veganka. Ko gledam tak prizor, preprosto občutim, da nekaj ni. Da je nekaj off. Ne vem, kaj je off, ne morem pokazati s prostom. Le pomislim, da verjetno v lajfu nisem pojedla toliko mesa, kot ga je ženska samo tisti dan znosila iz štacune za svojega božjega psa. Kaj je off? > Pri arhetipu sintetične ženske, kot pri vseh ostalih, se ne da kar pokazati s prstom, ne da se dobro ali vedno razložiti, ampak nekaj “ni”, nekaj je mimo, nekaj je predimenzionirano, nekaj je amplificirano…. in to se občuti. Naše telo, s katerim smo povezani – ko smo povezani, to vse zazna na emocionalno-energijskem nivoju. Ljudje smo tudi vibracijska bitja in vibracije najpogosteje občutimo skozi svoj čustveni center… *“Odkar je samski, dela veliko na sebi. Hodi v fitnes, je aktiven na socialnih omrežjih in še bolj skrbi za zunanji videz.”* “*Ženska z izjemno disciplino, ki je po končani fakulteti naredila zahtevno večletno specializacijo, vmes rodila pet otrok in opravila zaključni izpit, ko je najmlajšega sina še dojila.”* “*How long does it take to get toned body with Chair Yoga according to my age?*” *“60-letnica pozirala v kopalkah, kar je navdušilo njene številne oboževalce, ki so v komentarjih izrazili svoje občudovanje nad njeno mladostno postavo.*“ Vse to so dokaj vsakodnevne, klasične refleksije sintetične ženskosti. Sintetična ženskost se prepozna po tem, da pri njej “nekaj” ne štima. Nekaj čudnega je tam. Sintetična ženskost je kot veganka ob gomili mesa. Je podoba ženske, ki se trudi slediti mentalnim podobam – in to se voha. Voha se forsiranje, voha se napor, voha se bolečina, ki je v ozadju. Zaznava se, kako popravlja sebe, izboljšuje sebe, da bi absolutno ustrezala nečemu. Hkrati pa je bolj in bolj nesrečna. *“Se zvečer nesmiselno uleže v nesmiselno posteljo in dan je označen kot brezsmiselno prazen.”* Lirika sintetične ženskosti. ## Korenine Točka, iz katere vsakič znova zraste brezmiselnost-nesmiselnost, so izkušnje konkretne neljubljenosti skozi življenje. “Konkretne” napišem zato, ker ni neljubljenost, da ti starši rečejo ne, da se ne odzovejo na vsako pričakovanje in muhico po pozornosti ali da določijo meje. [Konkretna neljubljenost](https://psihoterapijabozic.si/aces-vprasalnik-kaj-v-odnosih-je-res-skodljivo/) sega od čustvenega vakuuma (ni izkazovanja čustev, ni resonance, ni ljubečega zrcaljenja čustev) in “mehkega” zavračanja (“popravljanja”, prepovedi na individualnost…) do čustvenih manipulacij (laganja, uporabe otroka za svoje potrebe…) in povsem odprtega nasilja, ki pride v paketu s poniževanjem in veliko prezira, ki se ponotranja v krutega notranjega kritika. Na splošno so to vse stvari, ki otroku lahko zlomijo psiho. Hkrati vsak otrok vse to na svoj način “sprejme” in potem se to nezavedno umesti v strukturo psihe in telesa in posledično v odraslo življenje. > Bolj kot je zavračanje in neljubljenost zgodnja (manj kot je globoke trebušne resonance z otrokom) in več akivnega nasilja kot je prisotnega, večji je razcep med umom in telesom in bolj to zaznamuje človeka kot celoto. Ego je v tem primeru ranljiv, šibek in neizdelan in dojemljiv za vdore takih ali drugačnih energij, tudi arhetipskih. Človek pa se ne znajde dobro niti v odnosu do sebe niti v odnosih z drugimi. Dobra stvar je ta, da smo ljudje odzivina bitja in vsakič znova se lahko odzovemo na življenje. Je pa res, da pri tem obstaja neko temeljno pravilo. Namreč, ko se otrok rodi, je njegovo preživetje dobesedno odvisno od njegove sposobnosti, da začne sesati, da začne piti mleko. Absolutno nikakor, nikoli in nikdar se ne zgodi, da lahko to naredi kdor koli namesto otroka. Otrok, ki ne zmore sesati, v naravi ne bo preživel. V tem enostavnem, krutem biološkem dejstvu, je skrit prototip mehanizma rasti za celo življenje: Ničesar ni, če tega ne vzamem vase; ničesar ni, ko nečesa ne sprejmem k sebi. Ker v času kompleksnost življenja seveda narašča, zadeve valda ne ostanejo povsem preproste. V končni fazi ljudje na psihičnem nivoju vase “sprejemamo” zelo različne vsebine, tudi zelo toksične. Vsakič, ko mi je nekdo kot majhnemu otroku rekel, kakšna prasica ali kurba sem, je to šlo vame in me zaznamovalo. Je pa res, da bolj kot sem bila odrasla, bolj sem lahko začela selekcionirati aktivno, kaj vse dopuščam, da pride do mene in kaj vse bom vzela kot svoje. Proces “jemanja vase” je tako na enem nivoju povsem nezaveden, hkrati pa je tudi povsem zavesten in potrebno se je potruditi zanj. Mleko priteče, ko se potrudim in posesam. Ne obstaja, da samo sem in mleko teče, ker mi pripada, da sem sita. Tudi v odraslosti tako velja, da okoli mene lahko teče mleko v potokih in če ne vzamem, če ne posesam vase, kar je na voljo, tega zame ni in ne bo. To vidimo v psihoterapiji in v kakršnih koli oblikah resnega notranjega dela. ## Sintetična osebnostna rast in sintetična duhovnost Sintetičnost torej ni vezana samo na izgled. Rekli smo, da sploh ne gre za rezultat, ampak proces. Praktičen primer sintetičnega v osebni rasti bi bil, ko nekdo forsira nekaj, da bi postal tak, kot se mu zdi, da bi moral postati. Poanta je, da gre za sliko, ki jo ima v svojem umu in ki gre kontra organskim potrebam Sebstva, ki jih lahko zaznavamole celostno, tudi skozi telo. Vsaka vizija, ki se jo oklepamo pretesno in ki postane obsedenost, sodi v to. In verjetno skoraj vsaka tehnika za osebno rast in notranje delo je lahko potencialno dobra, da postane sredstvo obsedenosti. Nedolžen primer – afirmacije. Če je naše telo realtivno pretočno in smo rastli v zdravih čustvenih povezavah in razvijamo dober občutek sebe, potem nam lahko poslušanje afirmacij verjetno zgolj koristi. Trening nezavednega uma absolutno učinkuje. Je pa hkrati res, da v kolikor je naše telo npr. zasičeno z vzorci kompleksne travme, potem tudi afirmacije ne bodo delovale povsem enoznačno. Bodisi kao ne bodo delovale, mogoče se nam jih sploh ne bo dalo poslušati in nas bodo delale totalno živčne. Včasih se ljudjem zgodi, da jim mentalna stimulacija, skozi preproste afirmacije, povsem nasiči um. Sploh če je nekdo strukturo odcepljen od telesa, se hitro lahko zgodi inflacijo na nivoju ega in ego zapade v veličinske fantazije. Včasih ljudje na ta račun lahko povsem izgubijo stik z realnostjo! Spomnim se, kako sem leta nazaj, prav na začetku mojega dela, imela pogovor z moškim, ki je veliko hodil na razno razne seminarje, kjer so delali motivacijske govore, poslušali afirmacije dan in noč. Ko je prišel na pogovor, je bil v res konkretni psihični stiski in sploh ni razumel, zakaj dela vse “po pravilih” in se počuti vedno slabše. Vsako zdravilo je treba znati dozirat na pravi način, v pravem kontekstu, we all know that?! Opažam, da obljube, ki napeljujejo h katerem koli idealu – običajno telesnem, spiritualnem, finančnem, seksualnem – namesto k resničnosti Sebe… nezavedno aktivirajo in nahranijo v nas nekaj starega, znanega. Iluzijo. Nezavedno fantazijo, ki temelji na otroških ranah: *“Če se boš še bolj potrudila, se še izboljšala, se uštimala, prečistila… potem bo vse bolje in manj bolečine bo, s tem, da ko boš res vse naredila in se do konca potrudila, dosegla tisto, bodo ljudje okoli tebe končno srečni, zadovoljni, radi te bodo imeli, varno se boš počutila in ljubljeno, vse bo ok, končno.”* Kadar se lotimo “dela na sebi” s pričakovanji, da bo rezultat dela poravnan z mentalno sliko – magnetičnost, energijska sočnost, telesna slastnost, fitkost ali vitkost? Taki “programi” lahko v nas mimogrede vzbudijo travmatske zapise. Obstaja precejšnja verjetnost, da bodo prav mentalne slike, s katerimi nas zasujejo, v nas vzbudila notranje zapise iz otroštva, ko smo morale kazati srečne obrazke ali vsaj mirne obrazke, ki niso smeli izraziti ničesar, kar je bilo drugače od pričakovanega, kajti resnica je bila nekaj, kar se ni smelo čutiti ali govoriti, saj mora resnica v manipulativnem okolju vedno ostati dobro skrita, da podoba česarkoli ostane “lepa kot slika”… *sintetična.* Ključni moment zapeljivih klicev k “sočnosti in magnetičnosti” je, da delujejo kot droga. Vsaka, ki je kdaj šla na dieto ve, kako gre. Na začetku vse teče super, skozi telo in možgane divja naval opojnih občutkov, ki jih poganjajo biokemične substance, da se človek počuti psihološko vznesen… in tisto upanje, ne, *gotovost*!!!, da bo tokrat bolje, da bo tokrat delovalo, da je to sigurno in končno “to”. *To*? “To” so – prazne zadeve. Nimajo substance, čeprav na prvi pogled izgledajo mamljivo. > Logične so kot upanje, da bom zaradi nove Diorjeve maskare izpeljala zahteven intelektualni projekt. Peljejo daleč stran od osebne moči, saj peljejo globlje v iluzijo: da je poanta v izzivanju reakcije drugih. Učijo nas, kako manipulirati sebe in druge, da dobimo svoj dopaminski “hit” po pozornosti. Nevarnost iluzije, da lahko živimo od odzivov drugih je, da se za naslednjih n-let ujamemo v neskončno ciklanje v svojo lastno nesmiselnost in v neperspektivne odnose, v katerih nam potem odteka moč, ki jo dejansko rabimo zase in za to, da bi se osvobode iz ujetništva mentalnih slik. Iluzija je, da bo vse fino in ok, če prilagodimo in spremenimo sebe. Resnica je, da je vse fino in ok le, ko končno najdemo faking mir v svoji duši in sprejemo sebe točno take kot smo ter delujemo iz svoje organske sredice, iz Sebe… iz svoje resnične strasti do Sebe, do drugih, do vesolja, življenja. ## Ljubezni? Je vseeno… Ljubezni je povsem vseeno, če si čemerna, nerazpoložena ali sijoča. Ljubezni ni pomembno ali imaš 10 kil več kot lansko jesen. Ljubezni tudi ni važno ali si dosegla kvartalni cilj ali ga nisi. *Love… she doesn’t fucking care about this shit.* Ljubezen je tu zate, saj si, ker si. In taka kot si, si ok. A lohk začutiš to? Da si dragocena točno taka kot si? Onkraj povsem iluzionističnih in nefunkcionalnih družbenih in družinskih pričakovanj? Onkraj vse sintetike, s katero je prezasičen moderni svet? Ni se treba spreminjati. Ni se treba prenarejati. Ni treba probati biti boljša na račun meril in kriterijev, ki sploh niso tvoji in ki ne izvirajo iz pristne globine tebe. Taka kot si, si ok. Skupaj lahko pustimo pri miru sanje o neki napol blazni sijočnosti, magnetičnosti, uspešnosti. Vse me lahko najdemo in svobodno dihamo povsem udobno distanco do kolektivne blaznosti, ki prihaja do nas tudi skozi arhetip sintetične ženske. Na dolgi rok se nam v življenju zagotovo bistveno več dobrega zgodi, ko se začnemo odmikati od transa sintetične ženske in njenih programov “izboljšanja”. Da se odločimo, da se bomo nahranile iz realnosti, ki vsebuje sto običajnosti in občasno kaj dramatičnega, dramskega, velikega in super zanimivega. Konec koncev – ljudje, ki stalno izščejo vznemirjenje, so običajno zelo nesrečni ljudje, tudi naporni in zelo dolgočasni. Zanima jih lasten užitek in briga jih za resničnost okoli sebe. Take ljudi prenašamo in trpimo ob njih dokler ne dojamemo, da nam ni treba živeti skozi ugajanje, potem pa nas mine. Iskreno verjamem, da je važno, da se ženske znamo nahraniti. Da si znamo vzeti. Da znamo posesati vase, kot mleko, hrano zase in s tem potem kaj narediti, kaj dobrega in smiselnega, in zase in za druge. Da si dovolimo najprej občutiti Sebe in se napolniti, konkretno… da lahko občutimo Druge. Nikoli se ne naveličam povedati, da je ženska narava relacijska. Edino s tem, s povezanostjo, v kateri globoko občutimo in sebe in druge, namreč zares lahko smo in lahko absolutno ubijemo nesmiselnost in brezsmiselno, vedno, za vedno ali pa vsakič znova, če je pač treba. Tako kot pri vsakem drugem arhetipu, tudi pri arhetipu sintetične ženske ni poanta, da ga izženemo, demoniziramo, zanikamo ali se distanciramo od njega. V modernem svetu je skoraj nemogoče, da bi bile nedotaknjene od tega arhetipa, razen, če bi bile, celo življenje sidrane globoko v gozdu, pod kamnom, v jami, brez stika s civilizacijo. Z arhetipom sintetične ženske delamo torej tako, da ga prepoznamo pri sebi, nato pa si dovolimo njeno globlje sporočilo in kam nas dejansko usmerja… v globino česa nas dejansko usmerja. Arhetip sintetične ženske nas s svojim nadzorom, obsedenostjo, [zahtevnostjo in hlastanjem](https://psihoterapijabozic.si/zenska-agresija-do-moskih-in-zdravilo/) pogosto usmerja na področja globoke čustvene in spiritualne lakote. Če ga znamo dojeti, ko ga znamo uporabiti… nam kaže obrise, kaj pogrešamo, kaj zares iščemo. In ko to ozaveščamo to globljo resnico Sebe, v kontekstu svojih preprostih vsakdanjih življenj, smo korak za korakom bližje Sebi. Bližje smo polnosti sebe, tisti zdravi, ki nam je bila dana kot pravica in možnost z dnem, ko smo se rodile. Oddaljujemo se od prenarejanja, od *fakenessa*, na vseh nivojih, v vseh aspektih svojih edinstvenih, blagoslovljenih življenj. ## Onkraj lakote… ko nahranim Sebe Resnica ostaja, da je nahraniti Sebe… *zares nahraniti*… velikokrat mala umetnost. Nahraniti sebe… je veščina najbolj konkretne, micene sreče. *Pogled skozi okno. Valovanje miru, v katerem čas obstane, ko zaprem vrata, jih zaklenem, si oddahnem, na varnem. Čas, ki mi ga podariš, ko mi pozorno in ljubeče prisluhneš*. *Lesni vonj po pačuliju in cimetu. Da diham. Da imam toplo vodo in hladilnik. Da pijem topel metin čaj. Da vidim. Da je srce, ki ga več kot čutim pod dlanjo.* Da slišim Sebe, pa Tebe. Arhetip sintetične ženske, kot vsak drug, **nama** lahko pri tem celo pomaga. > [Pot Maternice](http://www.potmaternice.si/) > > *“S to delavnico lahko začneš ali pa lažje nadaljuješ svojo Pot. Daje polno razlag, možnosti uvidov skozi prakse, praktične metode, kako nadaljevati tudi potem, ko zapustiš varno okolje delavnice. Res bi jo priporočila vsem, ki iščejo odgovore in ki čutijo, da morajo nekaj spremeniti v življenju. Po delavnici nisi več ista.”* – Sonja, 57 let --- ## Razjasnimo skupaj ### Kaj pomeni “arhetip sintetične ženske”? Arhetip sintetične ženske opisuje notranjo orientacijo, v kateri se ženska vse bolj opira na *mentalne podobe* in pričakovanja, namesto na neposreden stik s svojim telesnim, čustvenim in notranjim doživljanjem. Gre za psihološki vzorec, ki v današnji kulturi pogosto vodi v občutek odsotnosti Sebstva. ### Zakaj mentalne slike postanejo problem? Mentalne slike same po sebi niso “nevarne”, postanejo pa problem, ko ženska na njih navezano gradi svojo identiteto, vrednost in smer življenja. Takrat se energija usmeri v posnemanje idealov, ki ustvarjajo občutek nezadovoljstva, izgubo notranje orientacije in prezrtje telesnih, čustvenih in intuitivnih signalov. ### Kako se lahko iz te ujetosti premaknemo? Premik se začne s zavedanjem svojega telesa in Sebstva kot celote, namesto identificiranja s podobami v umu. To pomeni, da opazimo, kako se uporavljamo z mentalnimi slikami, in namesto tega ponovno usmerimo pozornost v *telesne občutke, neposredno izkušnjo in pristno notranje doživljanje*. --- #### **Koristno!** ##### Poimenovanje **arhetip sintetične ženske** uporabljam za opis psihološkega pojava, ki ga v obstoječi literaturi nisem našla jasno naslovljenega. Opazujem ga v družbi in srečujem pri delu z ženskami. Arhetip sintetične ženske se razcveta na odtujenosti od ritmov narave znotraj in ritmov narave zunaj. Usmerja nas na področja globoke čustvene in spiritualne lakote. Sintetična ženskost je vibracijski fenomen. V osnovi je koda za odtujenost od organskega ženskega jedra, od delov psihe, ki so natur in ki jih je potrebno razvijati skozi globok stik s sabo in drugimi. Arhetip sintetične ženske je plast v naši kolektivni psihi, ki se je izoblikovala postopoma s tehnološkim napredkom in virtualnimi svetovi. Gre za moderen arhetip, katerega vzpon je začel konec 80. in v 90. letih, ko so glasbeni videospoti preoblikovali kulturni prostor in so teme, kot so motnje hranjenja, prišle v širšo zavest. Z razmahom interneta, socialnih omrežij in tehnologije je ta arhetip začel krožiti, postal opazen in vpliven. ###### \* [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, mama, poročena je s Samotom, s katerim si delita starševstvo, ljubezen in psihoterapevtsko prakso. Pri svojem delu uporablja celovit in intuitiven pristop, ki zajema telesni, čustven, mentalni in spiritualni vidik ženskega bivanja. Prepleta pristope psihodinamske psihoterapije, energijske psihologije in dela s spiritualno realnostjo. Poleg [individualnega dela z ženskami](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske in [vse se začnejo s prvo](http://www.potmaternice.si/). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/Pot-Maternice-1_2024-WP-blog-oglas-final.jpg "Pot Maternice 1_2024 WP blog oglas - final")](https://www.potmaternice.si) **Categories:** Pot Maternice **Tags:** #arhetip, #arhetipsintetične ženske, #potmaternice, #psihologijažensk, #ženske, #ženskiarhetipi --- ### [Kapaciteta telesa za čustva ali ko ne zdržimo lepih občutkov](https://psihoterapijabozic.si/kapaciteta-telesa-za-emocionalno-procesiranje/) **Published:** January 5, 2026 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Kapaciteta telesa za čustva določa, koliko prijetnih in neprijetnih občutkov zmoremo. Zakaj včasih ne zdržimo niti lepote in kaj se dogaja v telesu. **Content:** [![Mišični oklep, kaj nam želi povedat in kako pomaga telesna psihoterapija](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/06/hoang-huy-9tszgoT-Szs-unsplash-scaled.jpg)](https://psihoterapijabozic.si/telesna-psihoterapija-misicni-oklep/) ## [Mišični oklep, kaj nam želi povedat in kako pomaga telesna psihoterapija](https://psihoterapijabozic.si/telesna-psihoterapija-misicni-oklep/) by [Samo Božič](https://psihoterapijabozic.si/author/samobozic/ "Posts by Samo Božič") Kaj je telesna psihoterapija in kdaj pogovor ni dovolj? Spoznaj, kako so psihološki procesi povezani s telesom, kaj je mišični oklep in zakaj je delo s telesom pomemben del psihoterapevtskega procesa. [read more](https://psihoterapijabozic.si/telesna-psihoterapija-misicni-oklep/) **Categories:** Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #čustvenakapaciteta, #delostelesom, #emocionalnakapaciteta, #psihoterapija, #telesnapsihoterapija --- ### [Kapaciteta telesa za čustva? Tu je vprašalnik zate](https://psihoterapijabozic.si/kapaciteta-telesa-emocionalno-procesiranje-vprasalnik/) **Published:** December 28, 2025 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Kapaciteta telesa za čustva ni tako abstraktna, kot se sliši! Anonimni orientacijski vprašalnik za tvojo trenutno kapaciteto lahko izpolniš tukaj. **Content:** [![Mišični oklep, kaj nam želi povedat in kako pomaga telesna psihoterapija](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/06/hoang-huy-9tszgoT-Szs-unsplash-scaled.jpg)](https://psihoterapijabozic.si/telesna-psihoterapija-misicni-oklep/) ## [Mišični oklep, kaj nam želi povedat in kako pomaga telesna psihoterapija](https://psihoterapijabozic.si/telesna-psihoterapija-misicni-oklep/) by [Samo Božič](https://psihoterapijabozic.si/author/samobozic/ "Posts by Samo Božič") Kaj je telesna psihoterapija in kdaj pogovor ni dovolj? Spoznaj, kako so psihološki procesi povezani s telesom, kaj je mišični oklep in zakaj je delo s telesom pomemben del psihoterapevtskega procesa. [read more](https://psihoterapijabozic.si/telesna-psihoterapija-misicni-oklep/) **Categories:** Psihoterapija in celostno zdravje --- ### [Stres, polivagalna teorija in semafor 3 stanj](https://psihoterapijabozic.si/stres-polivagalna-teorija-in-semafor-treh-stanj/) **Published:** June 7, 2021 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Vsi smo se že kdaj znašli v situacijah, v kateri stvari v realnosti niso bile take, kot smo pričakovali, da bi morale biti. V principu nas take situacije vržejo iz ravnovesja in spravijo v stres. Spoznaj polivagalno teorijo in bolje razumi tvoje reakcije na stres! **Content:** Vsi smo se že kdaj znašli v situacijah, v kateri stvari v realnosti niso bile take, kot smo pričakovali, da bi morale biti. V principu nas take situacije vržejo iz ravnovesja in spravijo v stres. [Stres](https://www.psihoterapijabozic.si/5-prakticnih-nasvetov-kako-zmanjsati-stres/) sam po sebi ni tisto, kar nas ubija, pač pa naša reakcija nanj. Ko smo pod stresom, se skušamo dražljajem prilagoditi in na njih odreagirati. V splošnem so ti dražljaji lahko zunanji ali notranji, blagi ali pa zelo intenzivni. Ljudje te dražljaje tudi povsem individualno občutimo kot obremenitev, zahtevo ali izziv. Naši odzivi na dogajanje so lahko telesni, duševni, čustveni in vedenjski. Lep primer takih situacij so bile različne posledice omejitev in ukrepov povezanih z epidemijo koronavirusa v zadnjih mesecih. Ti so pri ljudeh sprožali različne odzive. Lahko so ti povzročale le malo stresa in so le rahlo načele tvoje notranje ravnovesje. Lahko pa so ti sprovocirale različne teme, povezane s katero od tvojih preteklih travm. Še posebej smo namreč soočeni z veliko problemi takrat, ko nam omenjeni dražljaji pritisnejo na neozdravljene travme, te pa nam privrejo na površje v obliki različnih iracionalnih težav. > Na stres se odzovemo na tri različne načine. S težavami gremo v boj, od njih zbežimo ali zamrznemo. Enega od zemljevidov naših reakcij na stres nam ponuja polivagalna teorija. Teorija opisuje tri različne dele našega avtonomnega živčnega sistema in jih povezuje z našim odzivom na stresne in ogrožujoče situacije. Te so lahko dejansko življenjsko nevarne ali pa jih zgolj tako zaznavamo. > Glavna ideja teorije je, da imamo opravka s hierarhijo telesnih odzivov, od evolucijsko najnovejše “socialne angažiranosti” (zeleno), kjer se še počutimo varni, preko stanja “beg” in “boj” (rumeno) do končne, zadnje in evolucijsko najstarejše obrambne linije “zamrznitve” oziroma kolapsa (rdeče). ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2021/06/Prikaz-travmatskega-odziva-po-polivagalni-teoriji-zmanjsana.png "Prikaz travmatskega odziva po polivagalni teoriji zmanjšana")*Tiskanju prijazno pdf datoteko sheme dobiš [tukaj](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2026/04/Prikaz-travmatskega-odziva-po-polivagalni-teoriji.pdf) ali na spletni strani avtorice [tukaj](https://www.swtraumatraining.com/polyvagal-theory)* Ena izmed osnovnih funkcij avtonomnega živčnega sistema je ta, da nas ohranja žive. Živčni sistem opravlja neprestani nadzor nad nevarnostmi, tako v zunanjem okolju kot v notranjosti telesa, nadzoruje kopico telesnih funkcij in analizira različna tveganja. To počne avtonomno, 24/7, večinoma seveda brez da bi se tega zavedali. Rezultat tega procesa je nevrocepcija, nakakšna “percepcija” živčnega sistema, na podlagi katere se “telo odloči”, kateri del avtonomnega živčnega sistema bo v nekem danem trenutku aktiviran. Nevrocepcija je način, kako naše telo skenira okolje, ki nas obdaja, in išče znake za nevarnost in znake za varnost. Nahajamo se lahko v nevrocepciji varnosti (zeleno) ali v nevrocepciji grožnje (rumeno in rdeče). Nevrocepcija je lahko zelo drugačna od naše zaznavne percepcije, saj živčni sistem dogajanje procesira v ozadju, v nezavednem. > V tandemu z možgani in telesom deluje živčni sistem tako, da lahko v trenutku, če je to potrebno, prevzame nadzor nad našimi čustvi, tudi če si mi tega ne želimo. Ko se začnemo soočati z iracionalnimi težavami, ko so stvari nekako “off”, je to samo pokazatelj, da naša percepcija ni poravnana z nevrocepcijo. In to je lahko že eden izmed prvih znakov za alarm! Tradicionalno delimo avtonomni živčni sistem na simpatični in parasimpatični del. V grobem lahko rečemo, da je namen simpatičnega dela v tem, da energijo v telesu v stresnih situacijah avtomatsko usmerimo bodisi v boj ali v beg, namen parasimpatičnega dela pa je skrb za našo rast in razvoj. Parasimpatični del spodbuja umirjeno delovanje prebavil, srca, žlez in drugih organov ter s tem krepi občutek varnosti, umirjenosti, dobrega počutja in zaupanja ter spodbuja pozitivno interakcijo z drugimi osebami in z okolico. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-12.png "image-12")V polivagalni teoriji je zelo pomembna še nadaljna delitev parasimpatičnega dela na dorzalni del in ventralni del. Oba dela lahko namreč znižata srčni utrip in zmanjšata obrambne reakcije, vendar to storita na zelo različna načina. Ventralni del umiri sistem počasneje in postopoma, medtem ko se dorzalni del aktivira v zares skrajnih situacijah, ko je živčni sistem v nevrocepciji življenske ogroženosti. Človek je takrat v šoku, zamrznjen, v skrajnem primeru lahko kolabrira in pade v nezavest. **V nestresnih situacijah je:** - **naš imunski sistem zdrav,** - **občutimo veselje, odprtost do življenja, smo mirni,** - **do življenja čutimo radovednost in odprtost,** - **spanec je dober in jemo normalno,** - **stimulira se izločanje sline in prebava,** - **aktivirajo se obrazne mišice in z obrazom izražamo široko paleto čustev,** - **slušna zaznava je jasna,** - **v odnosih smo umirjeni,** - **druge ljudi poslušamo in jih razumemo,** - **v kontaktu z drugimi ljudmi nam je enostavno izražati čustva,** - **v telesu čutimo mirnost in prisotnost ter** - **se počutimo prizemljeni in poravnani.** Hkrati pa je ventralni del zadolžen tudi za našo prvo in evolucijsko najnovejšo obrambno strategijo v primeru, ko zaznamo nevarnost. Za tak odziv se moramo počutiti varno in sprejeto in ob zaznani nevarnosti se ta sistem sproži tako, da stopnjo nevarnosti ocenjujemo z opazovanjem in poslušanjem ter z obrazno mimiko še uspemo izraziti svoje čustveno stanje. Ob tem še vedno ostajamo v stiku in se povezujemo z drugimi. Smo socialno angažirani. [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2021/06/Kako-se-umirim-prakticni-online-vodic-banner-1024x256.jpg "Kako se umirim - praktični online vodič - banner")](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/)Če socialno angažiranje ni bilo uspešno oziroma je vzburjenje kot odziv na nevrocepcijo grožnje večje in se ne počutimo več varne in sprejete, se aktivira simpatični del živčnega sistema in omogoči mobilizacijo mišično skeletnega sistema. V tem trenutku smo pripravljeni na boj ali beg. Iz zelenega skočimo v rumeno. **V stresni in nevarni situaciji:** - **zaznavamo nevarnost in ogoženost ter oprezamo za realno nevarnostjo v okolju,** - **še vedno (največkrat nezavedno) verjamemo, da bomo preživeli,** - **poveča se srčni utrip in občutimo mobilizacijo energije v telesu,** - **zaznamo lahko tesnobo, strah, jezo ali bes,** - **kri gre v mišice in te se pripravijo na boj ali beg,** - **mišice lahko občutimo napete, naelektrene, v kontrakciji, boleče, trde ali pa v njih občutimo vibracijo,** - **dlani so lahko potne in neprijetno lepljive ali pa jih stiskamo v pesti,** - **začrviči nam v želodcu,** - **izostri se vsa naša senzorika in postanemo bolj fokusirani,** - **v obraznih mišicah začutimo napetosti, pokažemo lahko jezo ali strah,** - **pokažemo lahko tudi pozitivna čustva, vendar so ta prisiljena in nepristna,** - **z našimi kretnjami ščitimo vitalne organe,** - **skušamo biti z dejanji večji in močnejši,** - **pojavijo se impulzi po tem, da bi zbežali, udarili koga ali kako drugače fizično reagirali ali pa se zgolj repenčimo in želimo izgledati strašno.** V primeru, da tudi ta odziv ni bil učinkovit ali mogoč, oziroma je vzburjenje kot odziv na nevrocepcijo grožnje še večje in se počutimo življenjsko ogroženi se vklopi evolucijsko najstarejši mehanizem. Aktivira se dorzalni del parasimpatičnega dela avtonomnega živčnega sistema in takrat skočimo v rdeče. **Ko smo življensko ogroženi:** - **se počutimo nemočni, ujeti, otopeli, otrpli, v brezupnem položaju,** - **občutek imamo, da smo zunaj telesa, odklopljeni od sveta,** - **disociramo,** - **občutimo ogromno sramu in krivde,** - **naše oči so odsotne,** - **zmanjša se srčni utrip, krvni tlak in telesna temperatura,** - **obrazna mimika je zreducirana, izogibamo se očesnemu stiku,** - **zmanjšani so naši spolni odzivi,** - **omejen je odziv imunskega sistema,** - **občutimo lahko slabost, gre nam na bruhanje, spontano lahko uriniramo,** - **zaznamo lahko vrtoglavico,** - **poveča se nam bolečinski prag zato posledično ne čutimo bolečine ali pa je njena intenzivnost občutno zmanjšana,** - **pljuča (bronhiji) se zožajo in posledično se zmanjša globina dihanja,** - **začutimo lahko cmok v grlu, nemogoče je izraziti svojo resnico,** - **zmanjša se metabolizem v možganih, kar povzroči zmanjšano zavedanje telesa, mlahavost okončin, zmanjšano sposobnost jasnega razmišljanja,** - **zmanjša se mišični tonus in naša telesna drža lahko kolapsira, zvijemo se v klopčič,** - **v ekstremnih primerih lahko doživimo kolaps.** V tem stanju (največkrat nezavedno) verjamemo, da se nahajamo v življenjsko ogrožujoči situaciji, v kateri nam ni pomoči in telo nas skuša obdržati pri življenju tako, da nas ugasne in imobilizira. Zgoraj zapisana rdeča stanja so tudi zelo pogost odziv na travmatske dogodke. Ljudje takrat redko gremo v beg ali v boj, pogosto pa zamrznemo. Razumevanje in delo z rdečimi stanji je zato zelo pomembno in je največkrat povezano z zdravljenjem naših starih travm. > V življenju smo vsakodnevno soočeni z različnimi dogodki. V njih se lahko v principu počutimo varni ali pa imamo občutek ogroženosti. Kako bomo odreagirali v dani situaciji je odvisno od naše nevrocepcije določenega dogodka. V “normalnih situacijah” vsak izmed nas prehaja med temi stanji. Zdrav in čustveno pretočen človek bo brez večjih težav prehajal med zelenim, rumenim in rdečim stanjem. Njegova percepcija bo skladna z nevrocepcijo, zavedno bo poravnano z nezavednim in reakcije na dogajanje bodo primerne in ustrezne. Ko nevarnosti izvenijo, bo enostavno zdrsnil v zeleno, ko bo soočen z novo nevarnostjo bo temu primerno reagiral nazaj s skokom v rumeno. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-10.png "image-10")Problemi ponavadi nastanejo takrat, ko je stresa preveč, je preintenziven ali traja predolgo, ko imamo opravka s travmatskim dogodkom ali ko nam določeni stresorji pritisnejo na stare nerazrešene travme. Če nismo teh travmatskih dogodkov v preteklosti sprocesirali na zdrav način, nam ostaja travma nerazrešena v telesu in telo le čaka na naslednjo priložnost. V teh primerih nam telo prekomerno reagira na relativno “neškodljive stresorje” in takrat se ujamemo v enem izmed treh odzivov na stres: begu, boju ali zamrznitvi. Ujeti bomo v rumenem ali rdečem območju ali celo kot se zgodi zelo pogosto, nekje vmes. > Ko imamo opravka z nerazrešenimi travmami, lahko živimo v stanju zamrznjenost mesece in mesece ali celo leta in leta, in za nas to ni nič kaj tako “nenavadnega”. Tega smo preprosto navajeni. Če ti je zgornji (zeleni) opis občutkov v nestresnih situacijah zgolj oddaljen spomin ali pa se ti zdi, da ta stanja v občutku niti ne obstajajo, je velika verjetnost, da si že dolgo ujet(a) med rumenim in rdečim. Toda kako pridemo iz teh rumeno rdečih stanj nazaj v zeleno? Če se nahajamo v rumenem, moramo paziti na to, da ne zajadramo v rdeče. V rumenem imamo opravka s čustvi kot so tesnoba, strah, panika, frustracija, jeza ali bes. Takoj, ko skušamo ta čustva skriti, prikriti ali kako drugače potlačiti, si tlakujemo pot v rdeče. Če skušamo ta čustva izražati, iskati pravo intenziteto, jih usmerjati na pravo tarčo, smo na poti v zeleno. Vendar pa potrebujemo ob tem dobrega soplesalca. Vsa ta čustva imajo svoje korenine v odnosih in če jih v odnosih tudi izražamo ter smo pri tem videni in sprejeti, potem bomo drseli proti zelenemu. Ne pozabi, glavna karakteristika zelenega območja je socialna angažiranost. Ko bomo ostajali z vsem temi čustvi sami, bomo drseli v rdeče. Kaj pa vsi tisti, ki se že dolgo časa nahajajo v rdečem? Prvi korak je zavedanje in opazovanje dogajanja v telesu. Prva ovira je velikokrat racionalizacija. Soočeni smo s situacijami zaradi katerih naše telo že dolgo ždi v rdečem, mi pa se še vedno prepričujemo in mislimo, da nič ni. Zato je v trenutku, ko opazimo pri sebi katerega izmed opisanih stanj v rdečem, smiselno temu posvetiti nekaj pozornosti. Druga stvar, ki jo je izredno pomembno vedeti je, da je pot iz rdečega v zeleno preko rumenega. Pot iz imobilizacije in zamrznjenega stanja je preko gibanja. Spraviti se moramo v moving. Pomembno pa je vedeti, da nas bo dihanje, razne specifične gibalne vaje, udrajanje ali brcanje ponavadi najprej vrglo iz stanja zamrznjenosti v stanje boja ali bega. To nas bo pripeljalo nazaj v rumeno in tam se bomo srečali s tesnobo, strahom, paniko, frustracijo, jezo ali besom. Spet, če bomo skušali ta čustva skriti, prikriti ali kako drugače potlačiti se bomo potiskali nazaj v rdeče. Soočanje s temi čustvi in delo z nimi pa je pot v zeleno. Seveda je soočanje s temi čustvi vse prej kot enostavno. Celo nasprotno, največkrat je nekaj precej težavnega. Če bi bilo to enostavno, potem že v začetku ne bi imeli tega problema in bi se enostavno vračali v zeleno. Ljudje se tukaj srečamo z najbolj trdovratnimi notranjimi demoni. Demoni, ki smo jim skušali pred tem dolgo ubežati. Ob tem potrebuje človek veliko poguma, saj ga največkrat čaka veliko dela in dobrega sopotnika, saj je zdravilo za zamrznjeno stanje primerna navezanost na človeka, ki mu zaupamo in ki nas je sposoben na zdrav in varen način zopet pripeljati v primereno socialno interakcijo. Zato je za psihoterapevte izredno pomembno, da se zavedamo teh stanj in znamo dobro navigirati med njimi. Začne se seveda pri nas samih in kako uspešni smo pri tem z našim lastnim kompasom, saj na ta način lahko tudi učimo in pomagamo drugim. > Zavedanje, kje na semaforju stanj se nahajamo je ključno! Ko enkrat vemo kje smo, potrebujemo samo še orodja za premik med posameznimi stanji. [Orodij pa je veliko](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/), še posebej ko nam je enkrat znana usmeritev, in ta je samoregulacija in umiritev sebe in telasa. Če omenim samo nekaj najpomembnejših orodij:[](http://bit.ly/4811hgf) ## 1. Zaupen odnos, v katerem se počutimo varni in sprejeti. To je tudi eden izmed razlogov zakaj je odnos med psihoterapevtom in človekom, ki išče pomoč, absolutno priviligiran nad vsemi ostalimi tehnikami. Zaupen odnos je orodje št. 1! S terapevtom moraš imeti odnos v katerem lahko izražaš stvari, ki jih ne moreš izražati nikjer drugje. Občutke sramu, jezo in bes, seksualne občutke, karkoli kar ti povzroča totalno paniko izražati z drugimi. Tu tudi tiči razlog, zakaj v psihoterapiji ni čarobne paličice, ni čarobne tabletke in je psihoterapija dolgotrajen proces. Za odnos enostavno potrebuješ čas. Pika. Seveda ti v tem lahko pomaga tudi partner ali dober prijatelj, včasih pomagajo tudi živali, narava, Zemlja, Bog. Karkoli, s čimer lahko vzpostaviš varen in zaupen stik. ## 2. Delo z jezo Ponavadi ljudje smatramo jezo in izražanje jeze za nekaj slabega, ampak če si jezo dovolimo nam ta lahko pokaže kje so naše zdrave meje in kje nam drugi ljudje te meje prestopajo. Jeza je lahko prvi pokazatelj, da smo zapustili naše varno območje in da rabimo poiskati nazaj svoje meje, po drugi strani pa nam jeza lahko da prepotrebno energijo, da preskočimo določeno oviro, da gremo v boj. Vedeti moramo, da je jeza usmerjeno čustvo, zato potrebujemo tarčo, se pravi spet potrebujemo odnos. Ne sme pa nam biti jeza cilj. Ko jezo usmerimo na pravo tarčo in to naredimo s primerno intenziteto bomo prišli bližje k sebi. Če bomo ob tem še videni in sprejeti so nam vrata v zeleno na stežaj odprta. Cilj je spodbujanje izražanja čustev in posledično umirjenost v odnosih, povezanost, radovednost, odprtost in prizemljenost. ## 3. Gibanje telesa in specifično gibalno izražanje Velikokrat so pomembni počasni in zavestni gibi, pri čemer smo fokusirani na senzacije in občutke v telesu. Še posebej je to pomembno za ljudi, ki so ostali zaciklani v zamrznjenem stanju. Razne specifične gibalne vaje, dihanje, počasno udrajanje, brcanje ali stiskanje vrže človeka iz stanja zamrznjenosti v stanje boja ali bega. V takih trenutkih lahko začutimo ogromne izbruhe energije v telesu in nič nenavadnega ni, če ob tem začutimo bodisi ogromen bes ali pa veliko paniko. Če te specifične gibalne vaje kombiniramo z ozaveščanjem v pogovorih s terapevtom lahko fundamentalno spremenimo čustvene in vedenjske odzive na travmatične spomine, ki jih imamo globoko zapisane v telesu. ## 4. Normalizacija tega, kar občutimo Tudi živali prehajajo med temi stanji! Karkoli se že dogaja v telesu in karkoli že občutimo je ok. Občutki nam dajo hitro orientacijo, kje na semaforju stanj se nahajamo. Če damo temu še pozornost in fokus in z občutki nekaj naredimo v smislu, da se usmerimo proti zelenemu, nam bo telo hvaležno. ## 5. Dihalne vaje, vaje za prizemljenost, čuječnost, meditacija, šport v naravi, joga, borilne veščine, sprehod v gozdu, masaža, energijsko delo, psihoterapija… Dihanje je edini avtomatski proces, ki ga lahko tudi zelo hitro zavestno kontroliramo. Če upočasnimo dihanje upočasnimo srce. In obratno. Zaradi tega dihalne vaje, [**vaje za prizemljenost**](http://bit.ly/4811hgf), joga in razne meditacije delujejo! Skratka, vse, kar te spravi bolj v kontakt s samim s sabo ali z drugimi, v tukaj in sedaj, je v principu usmerjeno v zeleno.[](http://bit.ly/4811hgf) Kot pomoč v tem procesu sem pripravil [devet tedenski online program](http://bit.ly/4811hgf), v katerem se naučiš vse, kar moraš vedeti o *groundingu* – in še več. Ta zelo strukturiran program ti nudi teoretično ogrodje in navodila za tedenske vaje, tako da lahko postopno poglobiš svoje znanje in ga povežeš z lastnimi praktičnimi izkušnjami. [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-9.png "image-9")](http://bit.ly/4811hgf)V tem programu se naučiš, kaj sem v zadnjem desetletju raziskoval in praktično preizkusil pri sebi in svojih klientih. Program je v angleškem jeziku. > [Telo, um in duša ti bodo hvaležni!](http://bit.ly/3wW13qw) ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-11.png "image-11") #### Koristno! ##### Odziv na stresne in ogrožujoče situacije je odvisen od stopnje vzburjenja. Ob nizki vzburjenosti, ko se počutimo še varni reagiramo z evolucijsko najnovejšo obrambno strategijo – socialno angažiranostjo. ##### Če to ni bilo uspešno oziroma je vzburjenje kot odziv na prežečo nevarnost večje in se v situaciji ne počutimo več varno in sprejeto se aktivira simpatičnei del živčnega sistema in omogoči mobilizacijo mišično skeletnega sistema. V tem trenutku smo pripravljeni na boj ali beg. ##### V primeru, da niti ta odziv ni bil učinkovit ali mogoč, oziroma je vzburjenje kot odziv na grožnjo še večji in se počutimo življenjsko ogroženi se vklopi evolucijsko najstarejša obrambna linija. Aktivira se dorzalni del parasimpatičnega dela avtonomnega živčnega sistema in v tem trenutku zamrznemo, otopimo, disociramo, v skrajnem primeru celo kolapsiramo. ##### Ko enkrat poznamo opisana telesna stanja lahko razumemo tudi naše psihološke in čustvene odzive, ter naše (ne)reakcije v stresnih situacijah. Strah, jeza in nemoč so lahko pokazatelji, v katerem stanju se nahajamo. ##### Zavedanje, kje se nahajamo je ključno. Ko enkrat vemo kje smo, potrebujemo samo še načine za premik med posameznimi stanji. Med najpomembnejšimi so: 1. Zaupen odnos, v katerem se počutimo varni in sprejeti. 2. Delo z jezo 3. Gibanje telesa in specifično gibalno izražanje 4. Normalizacija tega, kar občutimo 5. Dihalne vaje, vaje za prizemljenost, čuječnost, meditacija, šport v naravi, joga, borilne veščine, sprehod v gozdu, masaža, energijsko delo, psihoterapija[](http://bit.ly/4811hgf) ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![Kako se umirim je praktični online vodič z več kot 50 preizkušenimi somatsko-telesnimi orodji, z jedrnato razlago, zakaj delujejo, in jasnimi smernicami za njihovo varno in učinkovito uporabo.](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/07/Kako-se-umirim-WP-blog-oglas.jpg "Kako se umirim - WP blog oglas")](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/)[![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/07/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-1.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://www.groundingfundamentals.com/fundamentals) **Categories:** Notranja moč in duhovnost, Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #polivagalnateorija, #prizemljenost, #stres, #telesnapsihoterapija --- ### [»Imam slab dan!« Globlji razlogi, ki jih pogosto spregledamo](https://psihoterapijabozic.si/imas-spet-slab-dan/) **Published:** July 5, 2025 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Rečeš, da imaš slab dan – pa je to res? Odkrij, kaj tvoje »slabo počutje« v resnici lahko pomeni in zakaj te lahko tak jezik odtuji od lastnega doživljanja? Važen korak k čustveni zrelosti je pogled vase z učenjem raznolikih čustvenih odtenkov, ki oblikujejo naše notranje doživljanje... **Content:** Večina ljudi pride na terapijo z željo, da bi se boljše počutili. Ni treba biti znanstvenik, da razumemo, da je tako formuliran cilj v bistvu čustveni cilj, ki ima v ozadju čustveni problem. Ko se na koncu prvega pogovora podrobneje pogovarjamo o ciljih za delo, veliko ljudi pove, da bi si radi osvobodili različnih neprijetnih stanj kot so tesnoba, obup, nemoč ali občutek ujetosti. Nekateri razmišljajo tudi v smeri, kako bi se teh neprijetnih čustvenih stanj enostavno kar znebili. Ko se še bolj podrobno pogovorimo o ciljih, pa se izkaže, da ljudje hrepenijo po prijetnih, velikokrat izgubljenih občutkih kot so užitek, sreča ali notranji mir. Čeprav je dalj časa trajajoče neprijetno notranje počutje tisto, ki številne pripelje do terapevtskega dela, pa se na samem začetku le redkokdo zaveda, da bo potrebno s temi “neprijetnimi stanji” v nadaljevanju resno notranje delati prav na čustvenem nivoju. Za “razrešitev problemov” bo verjetno pomembno razumevanje, absolutno pa ne bo dovolj, tako kot tudi ne bomo daleč prišli z idejami, kako bi se teh neprijetnih čustvenih stanj enostavno kar znebili. > Eden izmed energijskih zakonov pri notranjem delu je ta, da pot do prijetnih občutkov vodi preko dela in transformacije neprijetnih občutkov. Kako to, da ljudje toliko pozornosti namenjamo svojemu videzu, dosežkom in zunanjemu vtisu, medtem ko se lastnemu občutenju pogosto tako uspešno izogibamo? Kako to, da je neskončno bolj pomembna dolžina trepalnice, kako je pristrižena brada, kakšen je naslednji piercing, kakšno obliko ima moja rit in koliko špeha mi (ne) visi preko pasu…. kot pa, kako občutim svojo prizemljenost in kako globoka je; kako se lahko umirin in kakšna je izkustvena kvaliteta te moje umirjenosti; kje v telesu zaznavam *notranjo* moč; kako lahko odprem srce danes v primerjavi s tem, kako je bilo odprto dve leti nazaj; kako se počutim, ko ženi pogledam v oči…. Kako to, da pri otroku bolj cenimo šolske ocene in športne rezultate in ure na violini in vse druge uspehe kot pa njihovo notranje doživljanje, njihov notranji svet, ki je popolnoma nekaj drugega kot povprečje in število medalj? Kako to, da se v družbi ob vsaki priložnosti *ne* pogovarjamo o občutkih, vedno pa povemo, kam gremo na dopust? Gre za naše ukvarjanje z idealizirano sliko tega, kako bi stvari “morale” biti, namesto da bi bilo ukvarjanje usmerjeno vase, medtem ko bi mi raziskovali, spoznavali sebe in svojo avtentičnost ter avtentičnost drugih. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/07/Lisica-vidi-v-ogledalu-macko.jpg "Lisica vidi v ogledalu mačko")## Avtentičen jaz ali idealiziran jaz? Možna energijska diskrepanca med **avtentičnim jazom** in **idealiziranim jazom** je eno najglobljih notranjih neravnovesij, ki pomembno vpliva na naše celostno počutje in stanje. Avtentični jaz zajema našo resnično naravo – potrebe, čustva in hrepenenja, želje… medtem ko idealizirani jaz nastane kot zaščitna prilagoditev, ki se leta in leta oblikuje ob zunanjih pritiskih in pričakovanjih, ki ne podpirajo impulzov našega avtentičnega jaza. Idealizirani jaz v veliki meri temelji na strahu pred zavrnitvijo in zapustitvijo, posledično pa nosi temu primerne vsebine: - pričakovanja, - zahteve in do sebe in drugih, - slike o tem, kaj je prav in kaj narobe, etc. Avtomatizirana prizadevanja za ohranjanje idealiziranega jaza – da bi ugajali okolici in s tem zadovoljevali realna ali ponotranjena pričakovanja drugih – ustvarjajo stalne notranje napetosti. Še bolj subtilna in pogosto povsem spregledana pa so prizadevanja, s katerim ta lažni jaz vzdržujemo sami pred sabo. Človek je v tem postal mojstrski – v prilagajanju mimo svoje pristnosti. Omenjene dinamike vodijo v [stresni odziv](https://psihoterapijabozic.si/5-prakticnih-nasvetov-kako-zmanjsati-stres/). Nenehna notranja (čustvena, mentalna, energijska) napetost vodi v aktivacijo simpatične veje živčnega sistema ter se somatizira, se pravi se pokaže na telesnem nivoju in sicer kot mišična napetost, kot občutek pritiska v prsnem košu, stiskanja okoli pljuč, etc. Sčasoma lahko to vodi do kroničnih težav in telesnih bolezni. V telesnih psihoterapevtskih pristopih rečemu temu tudi telesna blokada – kronična napetost v tkivih, ki odraža predhodni psihični, čustveni konflikt. Ob še poglobljenem odmiku od svojih pristnih impulzov pa se lahko somatizacija še poglobi, ko se aktivira dorzalni del parasimpatičnega živčevja, kar vodi v telesno otopelost, disociativna stanja in seveda vrste drugih mentalnega dogajanja kot je npr. overthinking, miselna megla, etc., kar vse spada v kategorijo mentalnih blokad, kjer sicer najdemo vsidrana prepričanja, vedenje kaj je prav in narobe, pozitivno in negativno, nezmožnost zavzemanja drugih perspektiv ipd. Vse te blokade so v svojem bistvu energijske blokade. Vzhodnjaki npr. govorijo o dveh oblikah energije v telesu, in sicer o energiji, ki se pretaka pa telesu in o energiji, ki je vezana prav v blokadah. ## Čustvena blokada Medtem ko večina ljudi dovolj dobro pozna mentalne in telesne blokade, pa so jim čustvene blokade pogosto zelo tuje. Mišično napetost kot telesno blokado je recimo enostavno prepoznati, saj so lahko različne napetosti vzrok bolečinam, bolečine pa potem hitro okupirajo naš notranji fokus in tipično zelo motijo vzdrževanje prej omenjene idealizirane slike. Podobno je recimo z overthinkingom ali pa z možgansko meglo, saj preprečujeta “normalno funkcioniranje”, kar pomeni “normalno delo” in s tem z lahkoto zmotita vzdrževanje idealizirane slike. > Za čustvene blokade lahko v grobem rečemo, da so posledica *odsotnosti* čutenja. Problem, ki takoj nastane iz vidika notranjega dela in terapije je ta, da je odsotnost čutenja v družbi opevana kvaliteta. Še posebej “zaželjeno” je recimo ne-čutenje ali ne-občutenje straha, sramu, žalosti ali jeze, kar je v določenih družbenih kontekstih in situacijah visoko pohvaljene kvaliteta, cenjena lastnost. Čustvena blokada je recimo tudi to, da imam za občutenje določenih čustev notranjo toleranco in dovoljenje, za druga pa ne. Za moške velikokrat velja, da ne smemo jokati, kar pomeni, da je izraz žalosti prepovedan, če smo pa jezni, pa je kao ok. Ali še zaplet naprej: veliko moških bo o tem, da so čustveni, govorilo zgolj takrat, ko začutijo prijetne, ljubeče občutke, medtem to, da so jezni, sploh ne dojemajo v smislu, da so čustveni. > Čustveno pretočen človek je torej nekdo, ki zaznava in prepoznava celo paleto čustev in jih situacij primerno tudi izraža oziroma izrazi. V duhu energijske pretočnosti bi lahko rekli, da bi moralo biti vsakomur v interesu, da bi raziskoval svojo čustveno pokrajino v vsej pestrosti, in to mislim *v feelingu*, tako da to pestrost občutimo. **V tem smislu je pomembno usmerjati pozornost na dve stvari:** 1. **razvijanje zavedanja in sposobnosti prepoznavanja cele palete čustev** ter 2. **razvijanje [kapacitete za doživljanje večje čustvene intenzivnosti](https://psihoterapijabozic.si/kapaciteta-telesa-za-emocionalno-procesiranje/).** ## Zanemarjanje čustev? Gorivo za telesno in mentalno napetost! Čustva so naravni del humane biopsihološke realnosti. Niso pa lastna le nam, ampak tudi živalim. Čustva so biokemični procesi, ki naredijo dvosmerni most med telesom in umom. Telo ni pasivno v smislu da samo sprejema informacije iz možganov, ampak aktivno sodeluje pri procesiranju čustev. Candace Pert (1946 -2013) , ameriška nevroznastvenica, je uvedla pojem “molekule čustev” in pokazala, kako čustva nastajajo povsod po telesu, kjer so prisotni receptorji za nevropeptide, ki se jih smatra kot biokemične substrate čustev. Nevropeptidi in njihova mreža tvorijo “psihosomatsko” mrežo,” biokemični procesi, ki so v ozadju nastanka čustev in občutkov, pa lahko vplivajo na vsako celico telesa, posledično na vsa tkiva in organe. V naših možganih so namreč kemične snovi, povezane s čustvovanjem, povezane s kemičnimi snovmi, ki sodelujejo pri miselnih procesih, kar samo pomeni, da se misli in občutki prepletajo med sabo. Procesi v možganih vplivajo na telo, ki se odzove z uravnavanjem osnovnih telesnih funkcij, kot so srčni utrip, krvni tlak, prebava, imunski odziv, mišični tonus in celo telesna temperatura. Čustva in občutki služijo kot signal, ki telo pripravi na odzive na dogajanje v okolju, v ozadju pa ta proces pogosto sproži nevrocepcija, nezavedna in avtomatska zaznava varnosti ali nevarnosti v okolju. Skratka, telo se na čustva odzove; brez telesa pa ni akcije! Dejstvo je, da ljudje absolutno lahko vplivamo na telo tudi z močjo volje, brez da se oziramo na čustva in občutke. Kot rečeno, je ta način delovanja v naši družbi visoko čislan in cenjen, v določenih okoljih celo pričakovan ali zahtevan. Obstaja pa velika razlika med tem, da človek situacijsko izklopi čustva in občutke (npr. reševalci, ko pomagajo ponesrečencem) in med tem, da je to ustaljen, kroničen način delovanja, znotraj katerega čustva ne pridejo na vrsto nikoli in se jih ne naslavlja. Tovrstno delovanje je zelo daleč od optimalne energijske učinkovitosti, hkrati pa vzrok za ogromno kroničnih telesnih in mentalnih napetosti, ki prej ali slej tudi izbruhnejo na plano v obliki telesnih obolenj ali “nepojasnjenih” psiholoških stisk. Pomembno je, da se zavedamo, da so čustveni procesi ne samo biokemični, ampak energijski procesi. Za čustvene procese namreč potrebujemo energijo. Pretvarjati se, da čustva ne obstajajo, je torej že iz energijskega, kaj šele iz doživljajskega vidika, norost. Energija ima enostavno to lastnost, da se lahko pretvarja iz ene oblike v drugo in ko so čustva zatirana, ignorirana oz. odcepljena, se energija, ki bi morala teči skozi telo, zaustavi in nakopiči. Tako se ustvarijo energijske blokade, ki se največkrat pokažejo v preintenzivnem razmišljanju, ko se nam ta energija nakopiči v možganih, ali pa v mišični napetosti, ko tkiva zadržujejo energijo čustev. > Zato je za čustveno pretočnost izjemnega pomena sposobnost zaznavanja, prepoznavanja in ustreznega izražanja celotne palete čustev. Pri čustveno pretočnem človeku energija ne bo zastajala v telesu, ampak bo zvezno in vzajemno prehajala med telesom in možgani – med zaznavanjem, občutenjem, razmišljanjem, voljo ter akcijo. Ko smo čustveno pretočni, se počutimo in smo notranje poravnani. Ljudje, ki so razvili sposobnost, da so in v zavestnem stiku s svojimi čustvenim dogajanjem in hkrati s čustvi drugih, pa so edino lahko zares prizemljeni. ## Več kot samo dober ali slab dan: paleta čustev v ozadju Velikokrat slišim, da ljudje rečejo, kako “slab dan” imajo, ali pa kako “dober dan” imajo. Tu nastane največkrat že prvi problem. Ljudje pogosto ne razumemo, da imamo vedno in v vsakem trenutku lahko opravka s celo paleto čustev, s tem, da ljudje pogosto svoje notranje čustveno stanje diferencirajo kot »slabo« ali »dobro«. Izrazi kot so “slab dan” ali “dober dan”, so pravzaprav poskus opisovanja prijetnih ali neprijetnih občutkov, ki jih posameznik projicira na določeno časovno obdobje, recimo dan. Pomemben korak naprej v smislu globljega čustvenega stika s sabo in razumevanja sebe je gojenje osnovne diferenciacija notranjega čustenega dogajanja. Ali v tem trenutku občutim prijeten ali neprijeten občutek je nekaj, kar je smiselno nadgraditi. Če otroke v vrtcu še učimo prepoznavati neka osnovna čustvena stanja kot so veselje, strah jeza in žalost pa je kasneje za odraslega pomembno samo to kaj naredi in ne kako se je ob tem počutil. Kolikokrat ste doživeli, da so v šoli dali pozornost na vaše občutke ali da so čustva otroka v neki situaciji igrala isto vlogo kot to, kar otrok stori? Realnost je največkrat ta, da se izogibanje pozornosti čustvenim stanjem z odraščanjem in odraslostjo le še ojačuje, čustva pa se tlačijo in tlačijo, hkrati pa pomembne postajajo življenjske navade, kako čustva v različnih situacijah kontrolirati, ne pa jih občutiti, poslušati, sprejemati in jih vkomponirati v celostno sliko dogajanja in v akcijo, ki iz tega sledi… Občutke se tako lahko “utopi” (alkohol, droge, hrana, seks…), lahko se o vsem zgolj sterilno razmišlja in analizira (življenje v umu), lahko se neprestano dela (da niti ne nastane notranji prostor, kjer lahko čustva pridjeo do izraza) ali pa se spektru čustev izogne s pomočjo površinske spiritualnosti (ko je npr. spodbujana “samo ljubezen” ter “pozitivna” in “lepa” čustva sreče, radosti, ekstaze, sočutja, etc.). Vse to naredi veliko notranjih problemov, pogosto zelo po nepotrebnem. Vedeti namreč moramo, da je določen delež izogibanja čustvom vedno povezan s psihološkimi ranami in v tem primeru je izogibanje čutenju zaščitni mehanizem (ki ga razgradimo s pomočjo terapije in skozi celovito notranje delo). Dodaten problem pa potem naredi socialna spodbuda in idealizacija k kontroli čustev, in pomembno je, da se vsak od nas zaveda, kje je že bil občutljiv za te dodatne vplive, da se jim lahko v prihodnje izogne… Ko imamo težave prepoznati več kot “slabo” in “dobro” počutje, je za začetek lahko koristno, da si kot pomoč vzamemo eno izmed klasifikacij čustev in poskušamo z njeno pomočjo prepoznati svoja notranja stanja. Eno bolj znanih klasifikacij čustev je razvil Robert Plutchik, njegov model pa temelji na ideji, da obstaja osem (8) osnovnih čustev: - radost, - žalost, - strah, - jeza, - zaupanje, - gnus, - presenečenje in - pričakovanje. Ta klasifikacija upošteva, da ima lahko vsako čustvo različno intenziteto, ki teče od blage do visoke. Tako bo npr. višja intenziteta nezadovoljstva prerasla v gnus, še višja pa v odpor. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/05/Plutchikovo-kolo-custev-clanek.jpg "Plutchikovo kolo čustev - članek")> Razumevanje čustvene palete nam pomaga, da smo bolj povezani sami s sabo in s svojim notranjim svetom ter da se v čustveno zahtevnih situacijah odzivamo ustrezno in bolj zavestno. Plutchikov model klasifikacije čustev ima za osnovo biološki model, kar pomeni, da ima vsako čustvo v biološkem smislu svoj pomen. V tem smislu so čustva sporočila, ki obstajajo zato, da nam sporočajo nekaj preživetveno pomembnega. V principu vsako čustvo nosi dve zelo pomembni informaciji: 1. usmeri našo pozornost na priložnost ali nevarnost 2. nas energetizira za premik k nečemu ali stran od nečesa ## 8 osnovnih čustvenih stanj po Plutchiku Zaznavanje in prepoznavanje čustev nam lahko v tem smislu tako pomaga pri odločanju. Lahko se nam zgodi, da bo recimo čustvena komponenta, ki smo jo zaznali v neki situaciji, povsem v nasprotju z mentalnim pričakovanjem; takrat se moramo naprej soočiti s tem notranjim konfliktom. > Ko uspemo v določeni situaciji čustvene signale in mentalna pričakovanja aktivno notranje poravnati in ju ustrezno nadgraditi v smiselno akcijo, običajno naredimo poravnano in prizemljeno odločitev. V tem smislu je zato dobro poznati vsaj osnovne biološke in fiziološke funkcije osnovnih čustev. Vsako od čustev je namreč pomemben del našega preživetvenega mehanizma in nam pomaga pri prilagajanju na okolje ter nas pripravi na ustrezne telesne in vedenjske odzive. Pa poglejmo vseh osem (8) čustvenih stanj! - Biološka funkcija **radosti** oziroma ☺️ **veselja** je spodbujanje socialnih vezi in povezanosti, krepitev motivacije za ponavljanje prijetnih dejanj in povečanje občutka varnosti. V fiziološkem smislu veselje *sprosti* telo s tem, ko se izloči dopamin, serotonin in oksitocin. Posledično se srčni utrip umiri, mišice se sprostijo, oči postanejo sijoče in na obrazu se pojavi nasmeh. - Nasprotje radosti je 😥 **žalost**, ki spodbuja umik in refleksijo, pritegne podporo drugih in omogoča čustveno predelavo izgub in s tem pomaga pri prilagoditvi na nove okoliščine. V fiziološkem smislu žalost znižuje serotonin in dopamin. Temu sledi upad energije, upočasni se srčni utrip, poveča se solzenje oči, mišična napetost upade in poveča se občutek teže v telesu. - Biološka funkcija **😱** **strahu** je sprožitev odziva za preživetje. Gre za stresni odziv “boj, beg ali zamrznitev”, pri čemer se izostrijo čuti in poveča pripravljenost na nevarnost. V fiziološkem smislu se ob strahu sprosti adrenalin in kortizol, kar pospeši srčni utrip, dihanje postane hitrejše, zenice se razširijo in krvni pretok se usmeri v mišice za hitro reakcijo. Strah nas bo največkrat usmeril v beg stran od problema in nevarnosti. - Nasprotje strahu je 😡 **jeza**, ki nam omogoča postavljanje meja in zaščito pred nevarnostmi ter mobilizira energijo za spopadanje z izzivi. V fiziološkem smislu jeza poveča raven adrenalina, kar posledično dvigne srčni utrip, poviša krvni tlak in napetost v mišicah. Jeza nas bo največkrat usmerila v boj s problemi in nevarnostmi. - Biološka funkcija 😌 **zaupanja** je spodbuje sodelovanja in socialne povezanosti in omogoča občutek varnosti v medosebnih odnosih. V fiziološkem smislu zaupanje poveča sproščanje oksitocina in zniževanje kortizola, kar posledično umiri srčni utrip, nam da občutek toplote v telesu in občutek sproščenosti v mišicah. - Nasprotje zaupanju je 🤢 **gnus**, ki nas zaščiti pred potencialno nevarnimi ali strupenimi snovmi in tako se posledično izognemo nevarnim situacijam ali ljudem. V fiziološkem smislu gnus aktivira parasimpatični del živčnega sistema in sproži slabost, krči želodec, zmanjša slinjenje in naguba nos. Gnus bo v telesu sprožil refleks odmika ali impulze, ki bodo telesu pomagali znebiti se toksičnih elementov. - Biološka funkcija 😵 **presenečenja** je hitra preusmeritev pozornosti na nepričakovane dražljaje. V fiziološkem smislu presenečenje razširi zenice, dvigne obrvi, sproži hitro sproščanje adrenalina, poveča srčni utrip in za kratko zaustavi dihanje kar nam omogoča hiter odziv in prilagoditev na novo nastalo situacijo. - Nasprotje presenečenju je 😋 **pričakovanje**, ki spodbuja načrtovanje in prilagajanje na prihajajoče dogodke. V fiziološem smislu pričakovanje poveča raven dopamina, rahlo poveča srčni utrip in usmeri pozornost na cilj ter krepi motivacijo za doseganje ciljev, posledično je telo v stanju priprave in osredotočenosti. Posebna razširitev tega kolesa čustev so t.i. Plutchikove diade, ki prikazujejo kombinacije osnovnih čustev glede na njihovo medsebojno bližino v čustvenem kolesu. Teh osem osnovnih čustev se lahko med seboj poljubno kombinira in s tem dobimo kompleksnejša čustva in občutke. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/05/Plutchikove-dijade-clanek.jpg "Plutchikove dijade - članek")Primarne diade so kombinacija dveh neposrednih sosednjih čustev na kolesu. Na ta način dobimo nova in kompleksnejša čustva. Sekundarne diade so tako kombinacija čustev, ki sta eno mesto narazen (nista neposredna soseda) in tercialne diade so kombinacije čustev, ki sta dve mesti narazen. Naprimer, kombinacija jeze in gnusa se izrazi kot **prezir**, kombinacija strahu in veselja lahko da **krivdo**, ko kombiniramo strah in gnus pa dobimo **sram**. Ker prav slednja čustvena stanja velikokrat občutimo, hkrati pa ljudje največkrat nimamo dovoljenja, da bi jih primerno izražali, jim je poleg osnovnih čustev smiselno dati še posebej pozornost. ## Krivda, sram, prezir in bolečina **Krivda** se pojavi, ko zaznamo, da smo s svojim dejanjem škodovali nekomu drugemu oziroma smo kršili ponotranjene moralne norme. Biološka funkcija krivde je vezana na korekcijo odnosov in preprečevanje ponavljanja vedenja, ki bi lahko škodovalo skupnosti ali lastnemu položaju v družbi. Zato krivdo kot obliko vplivanja na sočloveka srečamo tudi v manipulativnih odnosih. Na fiziološki ravni pa krivda poveča izločanje kortizola, pospeši srčni utrip, spremlja jo lahko občutek teže v prsih ali želodcu, značilo je tudi umikanje pogleda. Pomembno pa je ločiti tudi med naravno krivdo in toksično krivdo; toksična krivda ne izhaja iz realne odgovornosti za škodo, ampak iz ponotranjenih sporočil, ki manipulirajo posameznika zaradi njegovih občutkov, čustev, celo obstoja. Krivda se sicer običajno nanaša na dejanje (“naredil sem nekaj slabega”), medtem ko se sram, ki ga bomo pogledali v nadaljevanju, nanaša na človeka in njegovo identiteto (“sem slab človek”). Krivdi sorodno čustvo je torej **sram**, ki je zelo problematično čustvo v smislu, da je po naših izkušnjah pretežno toksično. Je rezultat kombinacije strahu (pred zavrnitvijo) in gnusa (do sebe ali svojega vedenja), ki ju ponotranjimo v situacijah, ko smo bili deležni prezira s strani drugih ljudi. Sram je le v majhnem obsegu lahko regulativen in nekako pomaga ohranjati povezanost z drugimi. Biološka funkcija sramu je v tem smiselu zmanjšati tveganje za socialno izključitev in spodbujanje vedenja, ki ohranja pripadnost določeni skupnosti. Recimo: postane mi nerodno in zardim, ker sem nekaj rekel in prizadel sočloveka, ampak lahko to popravim. V fiziološkem smislu sram zniža srčni utrip, poveča občutek vročine v obrazu tako, da zardimo, spusti se pogled in upogne drža. Naravni sram je začasno, situacijsko čustvo, ki usmerja vedenje, zelo pomembno pa je, da ga ločimo od toksičnega sramu, ki pomeni globoko prežetost s prepričanjem, da je z nami nekaj narobe, da smo “grešni”, “pokvarjeni”, celo “zli” in v temelju “pokvarjeni.” Ob prisotnosti toksičnega sramu se lahko izredno poveča želja po umiku iz kontakta ob hkratni nezmožnosti premika telesa. Toksični sram izvira iz ponotranjenih izkušenj dolgotrajnih kritik (sramotenja kot psihološke zlorabe), čustvenega zanemarjanja ter fizičnih in spolnih zlorab. Toksični sram tako srečamo pri vseh kompleksnih travmah in tvori, skupaj s toksično krivdo, tudi centralno čustveno dinamiko travm. **Prezir** občutimo, ko je neko vedenje, določena oseba ali skupina ljudi v neskladju z našimi idealiziranimi pričakovanju ali moralnim kompasom. V tem smislu nam omogoča distanciranje od tistega, kar ocenjujemo kot manjvredno, zavrženo ali nevarno za našo osebno integriteto. Prezir ima pomembno vlogo tudi v hierarhijah in povezavah znotraj skupin. V problematični obliki se uporablja za manipulacijo drugih in ne le da signalizira zavračanje nečesa, ampak je usmerjeno na degradacijo drugih in različnih. Evolucijsko gledano lahko vodi do izključitve posameznika iz skupnosti. Kljub vsej preglednosti in notranji logiki pa Plutchikova shema ne zaobjema vseh čustvenih in afektivnih stanj, ki jih ljudje doživljamo, hkrati pa na nek način tudi poenostavlja kompleksnost človekove čustvene izkušnje. **Bolečino** boš npr. zaman iskal/a na shemi, kljub temu, da jo veliko ljudi dojema kot občutek. Ali je bolečina tudi res občutek, pa je malo bolj kompleksno vprašanje. Sam osebno ločim med čustvi, občutki in senzacijami, v smislu da so: - senzacije bolj surovi telesni podatki - občutki bolj subjektivno doživljanje teh podatkov - čustva pa organizirani psihofiziološki odzivi V tem smislu je bolečina bolj senzacija, kar je spet poenostavitev, vseeno pa čisto legitimna izbira, saj imamo za bolečino specifične receptorje, ponavadi ima bolečina lokacijo v telesu, intenzivnost, kvaliteto (ostra, topa, pekoča…) in potuje po relativno jasno definiranih živčnih poteh. Vse to so značilnosti senzoričnega sistema. Zaplete pa se ob tem, ker kar ljudje imenujemo bolečina, redko ostane zgolj na nivoju senzacije ampak se zelo hitro zgodi na primer to, da senzacija (npr. oster pritisk v kolenu) postane občutek (to je neprijetno, težko to prenašam) in pa tudi čustvo kot npr. začutim strah (kot posledico – nekaj je narobe) ali žalost (ojej, moje telo me spet izdaja)… Celoten ta odziv pa v praksi imenujemo v eni besedi: bolečina ## Užitek, ljubezen in umirjenost Od prijetnih občutkov pa je pomembno omeniti tudi **užitek**, ki pa ni uvrščen niti med osnovna niti med kompleksnejša čustva v Plutchikovi shemi, saj ga model obravnava predvsem kot rezultat ali spremljevalec določenih čustev, ne pa kot ločeno čustvo z lastno evolucijsko funkcijo. Užitek je povezan z iskanjem posebne aktivacije celotnega telesa in nagrajevanja in je pogosto prisoten ob čustvih, kot so veselje, zaupanje, ljubezen ali navdušenje. Uživanje v nečem prijetnem nas spodbuja k ponavljanju vedenja, ki je koristno za naše preživetje in dobro počutje. Na biološki ravni deluje užitek kot signal, da so naše osnovne potrebe zadovoljene (hrana, seks, družbeni stiki), kar ohranja ravnovesje telesa in duha. V fiziološkem smislu se ob občutenju užitka, sproščata dopamin in serotonin, ki ustvarjata občutek zadovoljstva, sreče in sproščenosti. Drža telesa je bolj sproščena, dihanje je globoko, v telesu občutimo prijetno stanje brez napetosti. Za konec si poglejmo še 🥰 **ljubezen**, ki se lahko pojavi kot kombinacija radosti oziroma veselja, zaupanja in strasti. Plutchik ljubezen obravnava kot vrhunski izraz pozitivnega čustvenega stanja in globoke povezanosti z drugim človekom. Biološko gledano igra ljubezen ključno vlogo pri čustveni in socialni povezanosti, kar je bistvenega pomena za preživetje vrste. Čustvena povezanost z drugimi posamezniki zagotavlja podporo, zaščito in možnost za sodelovanje, kar povečuje možnosti za preživetje in uspešno vzgojo potomcev. Ljubezen je ključna za vzdrževanje družinskih in partnerskih odnosov ter ustvarjanje varnega okolja za otroke. V fiziološkem smislu se, ko smo zaljubljeni ali občutimo ljubezen, v telesu sproščajo oksitocin, dopamin in serotonin, ki spodbujajo občutke sreče, zadovoljstva in povezanosti. Poviša se srčni utrip, prijetna toplota v prsih, pojavi se občutek lahkotnosti v telesu in občutek harmonije in povezanosti s partnerjem. Pogosti občutki, po katerih hrepeni veliko ljudi so tudi občutki **miru, mirnosti, umirjenosti in spokojnosti**. Ti občutki so si tudi v doživljanju precej blizu, veliko ljudi jih tudi pogosto uporablja kot sopomenke, vendar imajo rahle razlike tako v občutku kot tudi v kontekstih uporabe. Vsem je skupno to, da izražajo odsotnost nemira. Umirjenost je najbolj nevtralna in vsakdanja in jo ljudje občutimo v stanjih brez razburjenja, vznemirjenja ali pretirane aktivnosti. Umirjenost gre pogosto z roko v roki s prizemljenostjo, z ustreznim nadzorom nad čustvi in sproščenostjo. Stanje mirnosti občutimo ob odsotnosti nemira, hrupa ali konflikta. Občutek spokojnosti pa je globok občutek, ki ga pogosto občutimo ob harmoničnem stiku z duhovnim, z naravo, estetiko ali globljo duševno tišino oziroma z globljim stikom s samim s sabo. ## Čas, da se vrnemo k sebi Ukvarjanje z našo notranjo čustveno realnostjo nam bo prineslo kar nekaj dobrih stvari. Ob smiselnem celovitem notranjem delu lahko hitro ugotovimo, da čustva in občutki niso naš sovražnik, ampak nepogrešljiv zaveznik pri iskanju našega izgubljenega avtentičnega jaza. Čustva so notranji zemljevid, ki nas vodi po pokrajini življenja, ki je včasih razburkano in težko, drugič svetlo in pomirjujoče. Kadar čustva in občutke potlačimo ali zanikamo, ta ne izginejo. Mi sicer funkcioniramo naprej, čustva pa se shranijo v našem telesu – zapakirajo se v mišice, omejijo nam dih in ugasnejo iskrice v očeh. > Čustvene blokade tudi niso šibkost. So posledica dolgotrajnega prilagajanja in preživetvene strategije, ki so nam morda nekoč pomagale, zdaj pa nas oddaljujejo od pristnega stika s seboj in drugimi. Zato je čas, da jih transformiramo in dobljeno dodatno energijo usmerimo v stvari, ki sledijo našemu poslanstvu. Dobra novica je, da ima vsak od nas priložnost in moč, da počasi začne odklepati ta vrata. Vsak globlji dih, vsaka bolj svobodna in iskrena misel, vsako varno srečanje z drugim človekom je lahko izjemno pomemben korak na tej poti. Paleta čustev, ki jo nosimo v sebi, je bogata in v nas nista le ugodje ali neugodje ali pa sreča in žalost, še manj pa »slab« ali »dober dan«. V nas so pisani odtenki pričakovanja, ranljivosti, nežnosti, poguma, zmedenosti, radosti, sramu, moči… In prav vsi ti občutki so pomembni in vsi so vredni naše sočutne in ljubeče pozornosti. Vsak od nas je sam odgovoren za svoje notranje čustveno stanje. Ko se začnemo enkrat resnično zanimati za svojo notranjo pokrajino in gojiti stik z njo, postanemo veliko bolj pretočni, bolj prisotni, bolj živi. In prav to je eden izmed najlepših darov, ki jih lahko damo sebi in tudi drugim: > Ne “popolnost”, ampak pristnost. Ne kontrole… ampak pretočnost. V naši notranji pokrajini ni slabih ali dobrih, pozitivnih ali negativnih, pravih ali napačnih občutkov… je le življenje, ki želi steči in teči skozi nas. Zato kar pogumno, in nikakor se ne boj začutiti sebe. > Tvoja čustva niso težava… tvoja čustva so tu zato, da ti pomagajo polno živeti. Čustva so magične molekule v nas in hkrati so skrivnostni ključ, ki odklepa lepoto življenja in vse odnose, ki si jih želimo imeti, tako kot zapira vse odnose, ki jih ne želimo več gojiti. Čustva so namreč lepilo v odnosih in brez čustev ni iskrenih, toplih, zadovoljujočih odnosov, tako kot ni selekcije tega, kakšni odnosi so varni za nas in kateri ljudje so podporni za nas. Čustva nam v temelju pomagajo ustvariti odnose, ki jih je marsikodo od nas od nekdaj želel imeti, ni pa vedel, kako jih doseči in ustvariti. No, ena od skrivnosti so gotovo čustva… in sobivanje z njimi – najprej pa s svojimi! Čustva so pot. #### Koristno! ##### Čustva in občutki niso naš sovražnik, temveč nepogrešljiv zaveznik pri iskanju izgubljenega avtentičnega jaza. So zemljevid in hkrati pot nazaj k sebi. Ko jih potlačimo ali zanikamo, ne izginejo, temveč se shranijo v telesu in ustvarjajo čustvene blokade. Čustveno pretočen človek je tisti, ki zna situaciji primerno zaznati, prepoznati in izraziti široko paleto čustev. Razumevanje te notranje palete nam pomaga, da smo bolj povezani s sabo ter da se v čustveno zahtevnih situacijah odzivamo bolj ustrezno in zavestno. ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![Kako se umirim je praktični online vodič z več kot 50 preizkušenimi somatsko-telesnimi orodji, z jedrnato razlago, zakaj delujejo, in jasnimi smernicami za njihovo varno in učinkovito uporabo.](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/07/Kako-se-umirim-WP-blog-oglas.jpg "Kako se umirim - WP blog oglas")](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/)[![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/07/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-1.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://www.groundingfundamentals.com/fundamentals) **Categories:** Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #čustva, #čustvenablokada, #delostelesom, #občutki, #psihoterapija, #telesnapsihoterapija --- ### [Zakaj se vsakih nekaj let učim znova - TuiNa terapija](https://psihoterapijabozic.si/tuina-terapija/) **Published:** August 12, 2015 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Vsakih nekaj let se začnem učiti nečesa povsem na novo! Od začetka: beginners mind. Tega sistema se držim že dolgo časa. Tudi ko sem bil še učitelj in potem svetovalec učiteljem se mi je zdelo pomembno, da z ohranjanjem občutka, ki ga imaš kot popolni začetnik, vzdržuješ... **Content:** ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/the-cleveland-museum-of-art-Vi6Ety3IVi0-unsplash-1024x782.jpg "the-cleveland-museum-of-art-Vi6Ety3IVi0-unsplash")Vsakih nekaj let se začnem učiti nečesa povsem na novo! Od začetka: *beginners mind*. Tega sistema se držim že dolgo časa. Tudi ko sem bil še učitelj in potem svetovalec učiteljem se mi je zdelo pomembno, da z ohranjanjem občutka, ki ga imaš kot popolni začetnik, vzdržuješ eno izmed pomembnih lastnosti dobrega poučevanja ali svetovanja. Ko namreč o neki stvari nimaš nobene predstave, nobenega koncepta in se jo učiš na novo, ne moreš zapasti v rutino. Moraš biti kreativen. Masiranje je nekaj, kar me je že dalj časa vleklo. Brskal in odločal sem se med raznoraznimi usposabljanji, ampak nisem in nisem se odločil za tečaj … dokler nisem prvič slišal za TuiNa masažo. Za usposabljanje sem se odločil v treh dneh. TuiNa je oblika medicinske masaže. Temelji na principih tradicionalne kitajske medicine in pri zdravljenju obravnava stanje organizma holistično. To pomeni, da upošteva dejstvo, da na zdravje posameznika v enaki meri vplivajo trije med seboj neločljivo povezani aspekti našega bivanja – telo, duh in duša. Principi, ki so me pritegnili že na samem začetku! TuiNa je veščina zdravljena, ki jo uporabljamo: - za vzdrževanje in izboljšanje zdravja, ker krepi imunski sistem in izboljšuje prekrvavitev, - pri odpravljanju bolečin in zdravljenju bolezni, - pri funkcionalnih okvarah in poškodbah kit, vezi in mišic, - za vračanje prožnosti in gibčnosti telesa, - za izboljšanje splošnega počutja. > Pomemben del terapije je ugotavljanje vzrokov, ki so pripeljali do neravnovesja v organizmu. TuiNa je neagresivna metoda, pri kateri za zbiranje informacij o pacientu uporabljamo: - opazovanje, - poslušanje in vohanje, - pogovor in - dotik, in pri čemer sledimo dvema temeljnima principoma: - če želiš spoznati notranjost poglej zunanjost, - del odseva celoto, kar pomeni, da se stanje enega organa lahko manifestira v stanju celega organizma. Nam, zahodnjakom, kitajska tradicionalna medicina in kitajska filozofija ponujata s svojimi koncepti alternativen in drugačen pogled na svet, ki se odpre skozi spoznavanje: - teorije petih elementov, - teorije jina in janga ter njuno neprestano dopolnjevanje in hkratno nasprotovanje, - koncept qi-ja oziroma čija, - energijske kanale oziroma meridiane, - akupresurne točke ipd. Pomembna komponenta življenja v njihovi teoriji je qi oziroma či, biopotencial oziroma vitalna življenjska energija, ki je v našem telesu v neprestanem gibanju in se pretaka po meridianih. Ti potekajo po površini človekovega telesa, pri čemer vsakemu meridianu pripada določen notranji organ. Na meridianih se nahajajo akupresurne točke, z masažo katerih lahko refleksno vplivamo na energijsko stanje posameznega organa. Sama beseda TuiNa pomeni potisniti (tui) in dvigniti ter ožeti (na). Za delo s telesom in pri masaži uporabljamo predvsem roke. S tkivi manipuliramo tako, da jih: - potiskamo, - vlečemo, - ščipamo, - ožemamo in - po njih tapkamo. Tehnike se lahko razlikujejo od nežnega dotikanja in božajočih prijemov pa vse do trdnih prijemov in močnih stiskanj z neskončno mnogo vmesnih kombinacij in možnosti. > Vse s ciljem, da vplivamo na pretok in izravnavo qi-ja, ki teče skozi naše telo in vpliva na zdravje telesa, uma in duše. Pred samim tretmajem pridobimo čim več podatkov o stanju človeka oziroma njegovi energijski sliki. To pomeni, da določimo kako qi teče, kje je lahko pretok blokiran in kako to vpliva na posameznika kot celoto. Po diagnozi se odločimo, katere tehnike bomo uporabili, katere meridiane in katere točke bomo masirali, da bo v tem trenutku še posebej koristno za bolnika. Sam tretma masaže lahko traja od 20 do 50 minut. Zavedati se je potrebno, da se lahko učinek pojavi že med samo masažo, včasih pa se pokaže v obdobju po masaži, kdaj pa je zanj potreben večkratni obisk. Delo na določenih točkah lahko boli, vendar je to del zdravljenja. Osebno me TuiNa terapija in njeni principi privlačijo predvsem v povezavi s telesno psihoterapijo. Vidim veliko skupnih točk z osnovnimi principi pri Core Energetics. V TuiNa terapiji vidim tako možnost za povezovanje telesnega in čustvenega, ko se določena težava, ki ni bila prepoznana na čustvenem, pokaže na telesnem nivoju. TuiNa v kombinaciji s telesno psihoterapijo tudi omogoča posamezniku globlje vpoglede v svoje psihične teme in uvod za globlje »delo na sebi«. Tradicionalna kitajska medicina daje pri obravnavi poudarek tudi na posamezna razpoloženja človeka, ta pa povezuje z lastnostmi delovanja energij v organih. Navzven se razpoloženja kažejo v obliki sedmih čustev, pri čemer je za vsako čustvo odgovoren določen organ: - s srečo upravlja srce; - z jezo jetra; - z zaskrbljenostjo in - z zamišljenostjo vranica; - z žalostjo pljuča; - s strahom in - s presenečenjem ledvica. > S pretiranim in dolgotrajnim čustvovanjem lahko povzročimo nepravilno delovanje notranjih organov. Nepravilno delovanje enega organa pa se lahko kaže v nepravilnem delovanju celega organizma. In če smo dolgotrajno izpostavljeni močnim čustvom, se iz tega lahko razvijejo različne bolezni. Kar nismo prepoznali na čustvenem nivoju se nam pokaže na telesnem. In v resnici sta oba zelo povezana. Zato je TuiNa terapija lahko odlično dopolnilo psihoterapevtskega dela, bogat vir informacij in seveda zdravljenja. Sam v moji psihoterapevtski praksi te terapije sicer ne izvajam, jo pa lahko vsakomur priporočam kot odlično komplementarno terapijo – dopolnilo pri vašem [celovitem notranjem delu. ](https://psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) #### **Koristno!** ##### TuiNa ni »navadno« masiranje. Je oblika medicinske masaže. Sama beseda TuiNa pomeni potisniti (tui) in dvigniti ter ožeti (na). Za delo s telesom in pri masaži uporabljamo predvsem roke. Cilj je, da vplivamo na pretok in izravnavo qi-ja, ki teče skozi naše telo in vpliva na zdravje telesa, uma in duše. In: delo na določenih točkah lahko kratkotrajno boli, vendar je to del zdravljenja! TuiNa v kombinaciji s telesno psihoterapijo tudi omogoča posamezniku globlje vpoglede v svoje psihične teme in uvod za globlje »delo na sebi«. ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). Leta 2015 uspešno zaključil usposabljanje iz TuiNa terapije na Higeji – šoli za maserje in terapevte. Opravljena ima vsa potrebna preverjanja ter pridobljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo za maserja. [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/10/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-final.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://bit.ly/4811hgf) **Categories:** Psihoterapija in celostno zdravje, Ustvarjalnost in delo, Zgodbe **Tags:** #delostelesom, #učenje --- ### [Telesna psihoterapija Core Energetics](https://psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) **Published:** August 12, 2015 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Telesna psihoterapija Core Energetics pomaga sprostiti obrambe, oživiti energijo ter preobraziti čustva, da znova vzpostavimo stik s svojimi najbolj živimi deli. **Content:** ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-7-1024x649.jpeg "Veselje v skoku")Telesna psihoterapija Core Energetics je oblika telesne psihoterapije pri kateri združujemo delo s telesom, psihoterapijo in duhovnost. Poleg pogovora, ki je naraven del vsake psihoterapije, pri tovrstnem delu predvsem spodbujamo raziskovanje telesnih izkušenj. To tudi loči telesno psihoterapijo od ostalih psihoterapevtskih modalitet, ki delo s telesom uporabljajo samo občasno. Core Energetics je razvil John Pierrakos, ameriški psihiater grškega rodu. V svoji knjigi ***Core Energetics – Developing the Capacity to Love and Heal*** opiše in gradi svoj psihoterapevtski pristop na treh glavnih predpostavkah: - človek je psihosomatska entiteta, - vir zdravja je v vsakem izmed nas – ne pa v okviru zunanje avtoritete, inštitucije, Boga ali moči vesolja, - vse kar obstaja je le del celote, ki sledi kreativni evoluciji obeh, tako celote, kot njenih neštetih komponent. Leta 1980 je Pierrakos združil vsa svoja znanja in izkušnje ter v New Yorku ustanovil inštitut za usposabljanje Core Energetics terapevtov. Core Energetics je postal hitro razvijajoč pristop, ki se je naprej širil po drugih državah ZDA, v Mehiko in Kanado, v Brazilijo, v Avstralijo, v Evropi med drugim v Švico, Nemčijo in na Nizozemsko. Pierrakos je svoj pristop razvijal na izkušnjah in znanju iz bioenergetske analize, ki sta jo skupaj razvijala z Alexandrom Lowenom ter spoznanjih ob študiju duhovnih naukov Pathworka – sistema, ki ga je dobro poznal preko njegove žene, Eve Pierrakos. Sicer pa Pierrakos in Lowen nista bila prva, ki sta telo postavila vzporedno ob bok duševnim procesom. Njun terapevt in učitelj, sicer pa Freudov učenec, je bil Wilhelm Reich. Reich se je od Freuda oddaljil prav s tem, da je začel v ospredje postavljati telo in biološke procese pri iskanju vzrokov in načinu zdravljenja fizičnih in čustvenih simptomov. Leta 1942 je Reich v svoji knjigi ***The Function of Orgasm***[ ](https://amzn.to/3tCDKPj)predstavil idejo o obstoju psihofizične energije, ki postane ujeta v mišičnih napetostih v telesu, če je ne sprostimo preko spolnega orgazma. Iz te osnovne predpostavke je razvil celoten sistem psihologije človeka, pri čemer konflikti niso potlačeni samo v podzavesti, pač pa so prisotni v fizičnem telesu kot sistem mišičnih tenzij – imenovanih mišični oklep, in kompleksen sistem vedenjskih vzorcev, ki jih je Reich imenoval “karakterni oklep”. > Kar se dogaja v telesu vpliva na to, kaj se dogaja na čustvenem in mentalnem nivoju – in obratno.V tem smislu razumemo bolezen kot dualni telesno-psihološki fenomen. Reich je v svojih modelih zdravljenja uporabljal delo s telesom in različne dihalne vaje za sproščanje kronično napetih mišic in potlačene energije. Ti so kasneje postali osnova za mnoge oblike telesno orientiranih psihoterapij, med drugim tudi za bioenergetsko analizo in Core Energetics. John Pierrakos je, navdušen nad vzporednicami med koncepti Reichove življenjske energije in vzhodnjaško filozofijo, začel raziskovati naravo življenjske energije in energijskih polj človeka. Bil je prvi sodobni znanstvenik na zahodu, ki je povezal starodavna spiritualna znanja z medicinsko prakso v psihiatriji. Razvil je holistični pristop k zdravljenju pri čemer je kombiniral delo na vseh petih nivojih človekovega bivanja in eksistence: - fizično telo, - občutki in čustva, - misel in psiha, - volja, - duh (spirit). > Osnova vsega in povezava med njimi pa je seveda energija. Tudi pri človeku. Energijski tok pomeni življenje, zaustavitve v toku pomenijo bolezen. In kjer je tok, mora biti tudi izvir. Bistvo telesne psihoterapije Core Energetics je delo z različnimi energijskimi plastmi oziroma stanji v katerih se vsak od nas nahaja v različnih sitacijah. V našem centru se nahaja izvir. To je pulzirajoče jedro oziroma utripajoči življenjski center, ki ga je Pierrakos imenoval *Core*. To je prostor našega božanskega notranjega otroka, izvir naše življenjske sile, ki išče načine, kako se širiti in rasti. > Ko smo v stiku z življensko silo smo do sebe ljubeči, se počutimo ljubljeni in znamo ljubezen tudi dajati. Okoli jedra je v plasteh zgrajena periferija – sestavljena iz različnih delov človekove osebnosti. *Nižji jaz* vsebuje našega ranjenega notranjega otroka, naše temne strani. Je prostor neprijetnih občutkov in egoističnih želja, senca naše svetle narave in biti. V Core Energetics velja, da s tem, ko si ne dovolimo občutiti in izraziti svoje čustvene bolečine ter negativnih emocij, blokiramo našo življenjsko energijo. Ta bo v nas stagnirala in počasi zgradila plasti obrambe in kasneje postala tudi fizični – mišični oklep. *[Masko](https://psihoterapijabozic.si/intimne-odnose-onemogocajo-maske-in-negativnost/)* zgradimo kot zaščito. To je naš socialni jaz. Je območje med nami in drugimi. Maska je prostor našega prilagojenega notranjega otroka, družbeno sprejemljiva podoba, ki je hkrati sprejemljiva tudi za posameznika, ki jo nosi. Ta zopet duši živahnost življenjske energije, ji zmanjšuje vitalnost ter ji preprečuje, da bi prispela na površje in se manifestirala v ekspresiji. Višji jaz je prostor vitalnega, živega in magičnega notranjega otroka – je prostor človekove notranje modrosti. Ko uspemo vzpostavimo povezavo z njim, postajamo bolj resnični in začnemo dostopati do tega, kdo v resnici smo. > Namen našega dela je sprostiti obrambe pri človeku, zaustavljeno in blokirano energijo zopet spraviti v gibanje ter doseči njen zdrav pretok, hkrati pa transformirati popačene slike in negativne emocije ter osebo pripeljati nazaj v stik z njenim Višjim jazom. To naredimo tako, da prodiramo v masko in ozaveščamo lažni jaz, delamo na fizičnem telesu tako, da odpravljamo mišične tenzije oziroma mehčamo mišični oklep. S tem se tudi spontano učimo čutenja dobrih občutkov in naravnega uživanja v življenju. Temu sledi ozaveščanje in transformacija človekovih negativnih čustev in njegove temne strani s tem, da mu dovolimo, da svoje primarne rane izrazi in na koncu ga podpremo v stiku z njegovim jedrom, da lahko sebe izkusi kot ljubečega, radostnega in povezanega z življenjem. > V tovrstni psihoterapiji je vse fokusirano na to, da učimo ljudi, kako uporabljati svojo pozitivno voljo, slediti svojemu srcu, živeti v sedanjosti in širiti zavedanje, da imamo ljudje v vsakem trenutku možnost, da oblikujejo svoje življenje tako, kot si ga najgloblje želimo. --- ## Razjasnimo skupaj ### Kaj je telesna psihoterapija Core Energetics? Telesna psihoterapija Core Energetics je holističen pristop, ki združuje delo s telesom, čustvi, mislijo in duhovnostjo ter pomaga sprostiti blokade in obnoviti pretok življenjske energije. ### Kako deluje Core Energetics? Deluje z ozaveščanjem telesnih občutkov, sproščanjem mišičnih napetosti, izražanjem čustev in raziskovanjem notranjih vzorcev, da človek ponovno vzpostavi stik s sabo. ### Kaj je cilj telesne psihoterapije Core Energetics? Cilj je sprostiti obrambe, preobraziti negativna čustva in človeka povezati z njegovim jedrom – ang. *core,* kjer se nahajata vitalnost in sposobnost za ljubezen. ### Kakšna je razlika med Core Energetics in pogovorno terapijo? Za razliko od pogovorne terapije vključuje aktivno delo s telesom, dihanjem in gibanjem, saj telesne izkušnje igrajo ključno vlogo pri spremembi. --- #### **Koristno!** ##### Tako kot ostale oblike psihoterapije, tudi Core Energetics vodi do večjega zavedanja sebe, samozavesti, ki zraste iz zaznavanja svoje moči in celostnega notranjega zdravljenja. ##### Tisto, kar dela Core Energetics drugačnega pa je, da lahko s tem načinom dela, med drugim sproščamo in ojačujemo vitalno energije na vseh nivojih – fizičnem, čustvenem, mentalnem in duhovnem. Namen dela je sprostiti obrambe pri človeku, zaustavljeno in blokirano energijo zopet spraviti v gibanje ter doseči njen zdrav pretok, hkrati pa transformirati popačene slike in negativne emocije ter osebi pomagati, da pride nazaj v stik z njenim Višjim jazom. ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/10/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-final.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://bit.ly/4811hgf) **Categories:** Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #telesnapsihoterapija --- ### [6 lastnosti dobrih očetov, ki jih otroci zares potrebujejo](https://psihoterapijabozic.si/6-lastnosti-dobrih-ocetov/) **Published:** November 26, 2025 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Lastnosti dobrih očetov niso samoumevne. Prisotnost, poslušanje, vodenje, tolažba, modrost in ljubezen so temelj, ki ga otroci nujno potrebujejo. **Content:** Sedim v skupini in opazujem dogajanje. Ena članica dela, nekaj drugih udeležencev igra vlogo družinskih članov v njeni primarni družini. Vzpostavi se družinska postavitev, v kateri so štirje otroci različnih starosti in mama. Mama, ki skrbi za dojenčka. Potem je tu mlajša deklica, ki si želi pozornosti mame. Mama je preokupirana z dojenčkom in hkrati bratom, ki neprestano nagaja sestrama. V tej družini je ogromno dinamike med otroci in mamo. Kar je ob opazovanju najbolj okupiralo mene, je bilo to, da v družini ni bilo moškega. Bil je fantek, ki je bil izredno živahen … vendar: “Kje je fotr?”, sem se spraševal. To vprašanje odpira bistvo članka: *6 lastnosti dobrih očetov, ki jih otroci zares potrebujejo.* ## Kje je torej oče? V psihoterapiji je ključno, da poleg dovoljevanja bolečine ustvarjamo nove možnosti za rast. Ko smo iskali, kaj bi za kolegico, ki je igrala glavno vlogo, v preteklost in njenem odraščanju pomenilo opolnomočenje, smo videli, da bi potrebovala varno družinsko okolje. Mene pa je doletela vloga, da sem ji odigral očeta kot ga nikoli ni imela. > Ni bilo potrebno veliko. Že preprosta prisotnost moškega, ki čuti, se zaveda ljudi okrog sebe in nosi svojo odgovornost, je bila za družinski sistem pomirjujoča. Vloge so se porazdelile na drugačen način. Mati se je sprostila. Oče ji je stal ob strani. Otroci so se umirili. Energija v družini se je spremenila. Vse je postalo bolj prizemljeno in *easy*. Ko smo se po zaključku “procesa”, kot rečemo takemu delu v telesni psihoterapiji, pogovarjali o dogajanju, je v nekem trenutku vsak izmed nas opisal svojega očeta z eno samo karakteristiko: - odtujen oče, - oče, ki ga nikoli ni, - oče, ki ne spoštuje moje meje, - prestrašen oče, - oče, ki se nikoli ne igra z mano, - oče, ki se me ne dotakne, - oče, ki se me nikoli ni želel. Nekatere od zgoraj zapisanih karakteristik so se ponovile večkrat. > Ni bilo prvič, da me je postalo sram, da sem moški. Spomnim se moje prve vikend delavnice iz telesne psihoterapije Core Energetics, tu v Sloveniji. Bil je zelo čustven vikend, veliko je bilo ekspresije čustev (kar je ena najbolj prepoznavnih značilnosti tovrstne telesne psihoterapije in to jo tudi ločuje od ostalih psihoterapevtskih pristopov). V tisti skupini so večinoma delale ženske. Ogromno je bilo njihove jeze. Jeze, za katero domuje globoka bolečina. In najbolj od vsega mi ostaja v spominu občutek bolečine, ki jo povzročamo moški. To je bila ena izmed ključnih izkušenj, ki je močno zaznamovala mojo nadaljno poklicno pot. Tudi ta dan me je bilo sram, da sem moški. V celi uri vožnje proti domu sem jo tričetrt prejokal. Hkrati sem se spraševal, kaj, kje in na kakšen način vse jaz povzročam bolečino? Predvsem hčerkama in ženi. In tudi drugim. Na nekatera vprašanja sem poznal odgovor, na druga sem ga enostavno čutil. Odprlo se je celotno novo vesolje izkušenj in védenja. Jasno mi je bilo, da obstajajo v meni deli, ki se jih enostavno ne morem zavedati, ker jih pred sabo skrivam v nezavednem… in nezavedno je po definiciji nekaj, česar se ne zavedam. > Začutil sem, da moram nekatere stvari v življenju korenito spremeniti; takrat sem se odločil za telesno psihoterapijo. In širiti zavedanje. > V prvi vrsti zavedanje, kakšni idioti znamo biti moški. Moški naredimo mimogrede toliko gorja na svetu, da me je groza. Ja, ženske tudi imajo [svoj delež](https://psihoterapijabozic.si/zenska-agresija-do-moskih-in-zdravilo/), a se bom tokrat držal moške vloge… predvsem vloge očeta. ## Arhetip Kralja Arhetip očeta oziroma Kralja je ena izmed osnovnih arhetipskih energij, ki imajo najmočnejši vpliv na moško psiho in sestavljajo Božansko Moškost (*Divine Masculine*). Skupek teh primarnih energij, vsaka s svojimi božanskimi lastnostmi, poganja naše misli, čustva, želje in vedenje v smeri našega zadovoljstva in dobrega počutja. Osrednja vloga arhetipa Kralja je vzdrževanje moči, redu in ravnotežja ter sodelovanje v vprašanjih plodnosti, dobronamernosti in blagoslova. Strasten v svoji odprtosrčnosti kraljuje na področju materialne manifestacije, družine – kraljestva njegovega vpliva. Njegove lastnosti so učinkovitost, suportivnost, skrbnost in nega. Njegova prisotnost, trdnost in mirnost so lahko enim v tolažbo in drugim za zgled. Njegov vpliv je prizemljen in v vseh okoliščinah pomirjujoč. Njegovo obnašanje je zrelo in zrcali njegovo modrost. Uteleša zavedanje, da je navkljub nenehnim spremembam, vse točno tako, kot mora biti. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-71.jpeg "image")## **Kaj lahko očetje naredimo?** Prvi korak je zavedanje. Opazovanje in razmislek o tem, kaj počnemo in kaj ne počnemo. Ob katerih reakcijah se počutimo dobro in ob katerih za en drek. In predvsem opazovanje počutja in reakcij naših otrok ob tem. > Ko se rodi otrok, se rodi tudi oče! Brez otroka torej ni očeta. Kaj torej od njega potrebuje otrok? Poleg očeta, ki razmišlja, potrebuje otrok predvsem moškega, ki naredi naslednji korak: sprejme svojo odgovornost in stopi v fazo dejanj. ## **1. Prisotnost** Po mojem mnenju je prva in ključna stvar je njegova prisotnost. Očetje se vse prevečkrat odrečejo svoji primarni vlogi v družini in jo prepustijo ženskam. Moški bo poskrbel za denar, ženska pa naj se ukvarja z otroci. Moški mora nujno na novo definirati svojo pozicijo tako v odnosu do ženske, matere otroka, kot do otroka. Otrok potrebuje obe energiji. Moško in žensko. Naravni naraščajoči energijski tok tekom otrokovega razvoja rabi tako moško kot žensko zrcalo. Mejo, ob kateri lahko raziskuje meje samega sebe. Otrok potrebuje tudi prisotnega očeta. ## **2. Poslušanje** Poleg prisotnosti potrebuje otrok v svojem očetu poslušalca. Nekoga, ki ga ne samo posluša ampak tudi sliši. To pomeni očeta, ki ne skoči takoj in poskuša rešiti vsak otrokov problem, ampak res posluša, kaj mu otrok govori. Le na ta način se ustvarja prostor za razvoj njegovih čustev. Biti čustveno odprt do drugih in le poslušati je večkrat težje kot enostavno rešiti problem namesto njega. Za to mora biti moški čustveno odprt in povezan s svojim srcem. ## **3. Vodenje** Oče je otrokovo okno v svet. Otroci posnemajo zavedne in nezavedne reakcije svojih očetov. Razmišljanja, dejanja in občutke. Sinovi bodo gledali svoje očete kako delajo in govorijo, kako igrajo športne igre. Dekleta si bodo velikokrat izbrala življenjske sopotnike, ki bodo utelešali vrednote njihovih očetov. Oče ti daje usmeritev. Otrok rabi očeta, ki mu pove, kdaj vozi v nasprotno smer in kdaj po enosmerni cesti. Nekoga, ki mu pove, da se včasih enostavno ne potrudi dovolj in da zmore več. Za otroka, ki bo imel ob sebi očeta, ki ga vodi in verjame vanj, ne bo v življenju nobenih omejitev – razvijal se bo svobodno, saj bo čutil, da se lahko sooča z življenjem – tako kot se je njegov oče. ## **4. Tolažba** V svojem raziskovanju otrok poleg vzponov doživlja padce. Ker je otrok v svojem raziskovanju s polnim telesom, bo ob vzponih občutil ogromno užitka, medtem ko bodo padci neutolažljivo boleči. Ni bolj potolažljivih besed kot “Vse bo še v redu”, še posebej, če jih izreče oče. Za otroka je to prizemljen in pomirjujoč občutek, ker oče ve, kako se stvarem streže. Oče je tisti, ki mu da upanje, pogum, trdnost in moč. ## **5. Modrost** Zrel in izkušen oče začuti, kaj njegovega otroka potolče in kaj je tisto, zaradi česar mu zažarijo oči. Brezpogojno zna podpreti smer, v katero otroka vodi njegovo srce, mu s tem pomaga pri izbiri pravih prijateljev, pravih krožkov, pravih partnerjev. Uteleša zavedanje, da je vse točno tako, kot mora biti. ## **6. Ljubezen** Da otrok odraste v uspešnega odraslega, ki bo znal slediti sebi in svojemu srcu, potrebuje brezpogojno ljubezen in spoštovanje. Potrebuje očeta, ki bo vedno imel živce in voljo ukvarjati se z njim. In če mu volje in živcev zmanjka, jih vedno znova najde. Dela na sebi in jih najde! In če je potrebno, to ponavlja do konca življenja. > Kajti ena izmed naših primarnih nalog je poskrbeti, da ima naslednja generacija že v osnovi boljšo pozicijo, kot smo jo imeli mi. Da zavedanje z naslednjo generacijo zraste. To dosežemo s tem, da poskrbimo za tok brezpogojne ljubezni v naših družinah. ## **Zakaj je za večino moških to tako težko uresničiti?** Mogoče se z zgoraj naštetim sploh ne strinjajo, v smislu, da je vse to sploh pomembno za vzgojo. Imajo predstavo, kako bi moralo biti – ker so v glavi. Imajo svoj prav in ne gredo v odnos z otrokom iz srca. Izhajajo iz prepričanj, kakšna naj bi vzgoja bila – običajno so jih od nekoga povzeli, slišali. Ne izhajajo iz čutenja in potrebe otroka. V smislu razmisleka o vlogi očeta so dejanja stvar debate. V smislu čutenja in poslušanja srca pa debate ni. Pot srca je vedno ljubezen. > Nestrinjanje s potjo srca je preprosto odpor. Nezavedni odpor, ki moškega ne spusti blizu njegove lastne notranje bolečine. Odpor, ki preprečuje vpogled v njegova lastna hrepenenja. Hrepenenja majhnega fantka, ki niso bila uslišana s strani njegovega očeta ali pa so bila brutalno izničena in poškodovana. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-75.jpeg "Stisk žoge")Svojega očeta tekom lastnega razvoja ponotranjimo. Zato lahko živimo in delujemo iz srca le, če smo sami bili deležni prisotnosti očeta na tak način. In če naši očetje niso delovali v skladu s temi koraki, tudi mi verjetno ne bomo. Razen, če se zavestno odločimo in se spremenimo! Če hočemo vse zgoraj našteto začutiti in živeti, je zdravljenje naših ran naslednji korak. Brez tega ne gre. In ta korak mora narediti vsak sam. Najprej se mora naučiti priti nazaj v stik s sabo, s svojimi ponotranjenimi slikami očeta in priti v stik s svojim notranjim otrokom. Velikokrat temu sledijo notranje bitke notranjega otroka s ponotranjenim očetom katerih rezultati posledično permanentno spremenijo delovanje moškega. > Cilj notranjih bitk so spremembe notranje slike očeta in ozdravitev ran notranjega otroka. Moškega pa je začutiti svoje rane in konfrontirati se s ponotranjenim očetom nezavedno močno strah. > Šele ko moški opravi svojo bitko z očetom, namreč odraste in prevzame 100% odgovornost za svoje življenje. Ni več baby. Korak, ki ga mnogi moški nočejo. A hkrati korak, po katerem številni hrepenijo. > Za vse te korake moški potrebuje pogum, čas in okolje, v katerem je lahko iskren, odprt in podprt. Štejejo le dejanja! #### **Koristno!** ##### Ko se rodi otrok, se rodi tudi oče! ##### Če moški noče biti odtujen oče, ki nikoli ni prisoten, se mora zavestno odločiti in spremeniti svoja dejanja. Otrok od očeta potrebuje: prisotnost, pozornost in poslušanje, vodenje, tolažbo, modrost, ljubezen in spoštovanje. ##### Stopiti na pot srca je vedno povezano s premagovanjem notranjih odporov. Najprej se moraš naučiti priti nazaj v stik s sabo, s svojimi ponotranjenimi slikami očeta in priti v stik s svojim notranjim otrokom. Ko enkrat začutiš svoje rane velikokrat sledi konfrontacija s ponotranjenim očetom. Temu sledijo notranje bitke, katerih cilj so spremembe notranje slike očeta in ozdravitev ran notranjega otroka. ##### Za vse te korake potrebuješ pogum, čas in okolje, v katerem si lahko iskren, odprt in podprt. ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). Je poročen in oče dveh deklet. [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/10/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-final.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://bit.ly/4811hgf) **Categories:** Ljubezen in odnosi, Zgodbe **Tags:** #moški, #očetovstvo, #odnosi, #psihoterapija --- ### [5 elementov za tvojo novo jutranjo rutino!](https://psihoterapijabozic.si/5-elementov-ki-jih-mora-vsebovati-tvoja-nova-jutranja-rutina/) **Published:** December 18, 2016 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Dnevna struktura in ritual prinašata stabilnost ter prostor za rast. Delujeta kot okvir, ki podpira razvoj, če ju uporabljamo smiselno in prilagojeno sebi. **Content:** Dnevna struktura – in z njo povezan ritual – je močno koristna. Deluje kot opeka, ki daje stavbi trdnost. Je kot posoda, v kateri lahko nekaj zraste. Seveda ob predpostavki, da jo uporabljamo na pravi način. Struktura je koristna, ko nas ne duši, ampak nam omogoča *flow:* telesni, mentalni, čustveni in duhovni pretok. Ko nam pomaga, da ostajamo v ravnovesju. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-69.jpeg "sadike")> “You are, you have been, you will be, what you do!” Vsak, ki se je že kdaj odločil za resnejšo spremembo v življenju in se podal na raziskovanje globljih nivojev svoje notranjosti, je verjetno prej ali slej trčil ob dnevne rituale. Brez rednega dela, brez ponavljanja, brez vztrajnosti – lahko pozabimo na spremembo. In na rast! Dnevna struktura in z njo povezani rituali so lahko zelo koristni. Dnevni rituali nam dajejo moč. Opolnomočijo nas za ukvarjanje s težkimi situacijami v življenju ter nam pomagajo, da dejanja vsakič znova poravnavamo v skladu s svojimi vrednotami. Na žalost pa se preveč ljudi odpoveduje svoji moči in dopusti različnim zunanjim strukturam, da jih le te mečejo iz ravnovesja, ne omogočajo pretočnosti in prevladajo nad njihovimi življenji. Navade postanejo privzeto stanje in ohranjajo trpljenje in ujetost v raznih trenutnih odgovornostih in vzorcih, ki nam pomagajo le pri tem, da izgubljamo stik s sabo in z najglobljim poslanstvom. Za nekatere ljudi traja tako stanje celo življenje, za nekatere pa, dokler ne dobijo t.i. “*Wake up call*“! Največkrat ta klic ni prijeten in pride v obliki bolezni, nesreče, travme ipd. Tak “klic” človeka ustavi in v njem sproži vprašanja kot so: - Kdo sem, kam grem in s kom grem skozi življenje? - Kaj je smisel življenja? - Kaj se bo zgodilo, če se spremenim? - Kako ustvariti življenje, ki ga želim in hočem živeti? - Zakaj se je spremeniti tako zelo težko? Takrat postavimo stare vzorce in navade ter avtomatizirana delovanja na preizkušnjo. Pa mora biti ta klic ravno neprijeten? Se lahko enostavno odločimo, da nekaterim stvarem naredimo konec in se odločimo za spremembo? Se lahko odločimo za spremembo iz dobrega na boljše? > Osebno globoko verjamem, da je možno spremembe delati tudi iz dobrega stanja! Ne glede na to, kaj je povod za resno spremembo, ko se odločimo zanjo, moramo tudi resno razmisliti o strukturi, ki nam bo ob tem pomagala. Kajti ob odločitvi za spremembo bomo neizbežno trčili ob trpljenje in situacije, ki bodo izgledale kot da smo se vrgli izven ravnovesja. Telo in psiha, navajena starega stanja, bosta vklopila razne mehanizme za ohranjanje starega. Z glavo bomo pritiskali in želeli spremeniti; z zavednim se bomo spravili nad nezavedno. Takrat moramo biti pripravljeni na boj! Dobra struktura nam bo v pomoč, da ne pademo v kaos. Da se ne izgubimo ali zdrsnemo nazaj. Toda kako izbrati rutine, ki delujejo in so preizkušene? > “Problems cannot be solved with the same mind set that created them,” – Albert Einstein Prva stvar je sprememba *mind seta*. Načina razmišljanja. Kar je na začetku *vedno* lažje reči, kot storiti. Druga stvar je, da najdemo najboljšega v tem, kar želimo pri sebi spremeniti in ga oponašamo. Tony Robbins pravi, da je ključ do uspeha oponašanje najboljših. Če nimaš pred seboj dobrih modelov, jih najdi! Uporabi vse možne načine, informacij je v tem času v izobilju! Nobene potrebe ni, da izumljaš toplo vodo na novo, preprosto uči se od najboljših. V nadaljevanju poiščemo človeka, ki nam lahko pri tem pomaga. Karkoli je že naš cilj v življenju, obstaja velika verjetnost, da se je nekdo že s tem ukvarjal in ugotovil, kako do tega cilja priti. Učimo se lahko iz njihovih izkušenj in si na ta način prihranimo veliko časa in bolečine. > Vedeti moramo, da uspešni ljudje delujejo povsem drugače kot večina. Imajo strategije, ki delujejo. Če sledimo njihovim strategijam – in jih zmiksamo v svojo kombinacijo, obstaja velika verjetnost da nas bodo pripeljale do rezultatov, ki jih iščemo. > Ena izmed stvari, ki jo imajo vsi uspešni ljudje, so jutranji rituali. In tu ne mislim pitje kavice, da pride človek malo k sebi:) Tako kot se potovanje začne s prvim korakom, se dan začne z jutranjim ritualom. Marsikdo recimo prisega na skok v hladno vodo. Radikalna sprememba v temperaturi naj bi bila nekaj najboljšega za spremembo *vsega* v sistemu. To recimo zagovarja Wim “The Ice Man” Hof. Njegov slogan je, da je mraz najboljši učitelj. Wim drži kar nekaj svetovnih rekordov, ki so povezani z izpostavljenostjo mrazu, kot na primer najdaljši čas telesa izpostavljenega mrazu, najdaljše plavanje pod debelim ledom… Znanstveno so pokazali, da je Wim sposoben vplivati na avtonomni živčni sistem. In ne samo to, Wim trdi, da je tega sposoben vsak! Stvar, ki jo je – kar se mene tiče, vredno vsaj poskusiti, upoštevajte pa, da se morate na to na poseben način pripraviti. Delo z mrazom je eden stebrov njegovega programa “Innerfire”, sistema vaj za “vžig notranjega ognja”. Vse pa se začne z jutranjo rutino, katere del je tuširanje z mrzlo vodo. Ker sem se z njegovimi vajami v zadnjem času veliko ukvarjal, je tudi zaključek moje jutranje rutine tuširanje s hladno vodo. In ja, vsak organ, vsaka živčna celica je, ko je tuš mimo, “*on fire*“. Tonyju in Wimu je skupen tudi del jutranje rutine, ki vsebuje spremenjen način dihanja oziroma intervali spremenjenega načina dihanja. Gre za niz dihalnih vaj, katerih cilj je v telesu povečati pretok kisika. Tony imenuje nadaljevanje svojega jutranjega rituala »priming«. Začne ga s starodavnimi jogijskimi dihalnimi vajami in nadaljuje z izražanjem hvaležnosti. Hvaležnost zato, ker ko si hvaležen, ne moreš biti jezen ali boječ. Ritual zaključi z molitvijo, ki ni nujno vezana na religijo, pač pa je neka vrste spiritualna vaja, s katero prosi za moč in dobre stvari zase, družino, prijatelje, kliente in svet. Wim za jutranjo rutino priporoča rahlo drugačen koncept. Kot rečeno, eden izmed treh stebrov njegove WHM metode je dihanje, pri čemer loči med dihalnimi osnovami in delanjem sklec s praznimi pljuči. Tretji steber imenuje predanost, ta pa vsebuje vaje za raztezanje, svečo in stojo na glavi. Sam izboru zgoraj opisanih elementov dodajam razgibavanje sklepov in odpiranje “telesnih vhodov in izhodov”. Vaje za sklepe so po mojem mnenju nepogrešljive, če hočete vzdrževati nemoten pretok po akupunkturnih kanalih; veliko akupunkturnih točk na meridianih je na področju sklepov, zato jih razgibavanje sklepov aktivira. Moja jutranja rutina trenutno vsebuje različne elemente, ki pa vsebujejo: 1. sedenje s samim seboj, naj si bo to meditacija ali razne vaje za večjo relaksacijo, povečanje koncentracije ali delo z imaginacijo. Po potrebi stvari nadomestim s šamanskim potovanjem… 2. izraz hvaležnosti, molitev, stik z ljubeznijo… 3. različne dihalne vaje, naj si bodo to Wimove vaje za “vžig notranjega ognja”, ali pa vaje za povečanje pljučne kapacitete in fleksibilnosti prsnega koša, različne oblike zadrževanja sape… 4. raztezne vaje, vaje za razgibavanje sklepov in odpiranje “telesnih vhodov in izhodov” 5. in tuširanje s hladno vodo Od naše jutranje rutine je zelo odvisno, kako zdravi, srečni in produktivni bomo. Pred leti sem intenzivno raziskoval in preizkušal različne jutranje rutine. V teh osnovnih pet sklopov ves čas dodajam in preizkušam nove elemente – najboljše od njih sem [zbral tukaj.](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/) Vsekakor pa je tako, da odkar imam svoje podjetje in delam tudi psihoterapevtsko z ljudmi, so moji rituali vezani na izboljšanje učinkovitosti pri delu in na vprašanje, kako biti zdrav, srečen in močan?[](http://bit.ly/3wW13qw) Ker sem telesni psihoterapevt, pri delu uporabljam celo moje telo, in to dobesedno, zato je tudi “učinkovitost” vezana na moje notranje telesne zaznave in kako čutim sebe, svet okoli sebe in druge. > Zaznavanje, čutenje in poznavanje notranjosti mojega telesa je zame ključnega pomena. Moj jutranji ritual mi pri tem pomaga. Je opora, posoda za rast in moč. Vendar pa hkrati ni nekaj fiksnega in vedno istega! Traja nekje od 15 minut – če res res nimam časa in naredim samo kratko meditacijo in nekaj telesnih vaj, ki jih moje telo v tistem trenutku potrebuje, pa vse do luksuzne ure in pol. Včasih delam tudi dve uri, če dodam še kakšne [vaje za prizemljevanje](http://bit.ly/4811hgf) ali eksperimentiram z novimi vajami. > Kar se mi zdi najbolj pomemebno je, da jutranja rutina vsebuje elemente v vseh petih temeljnih sklopih in da jo lahko po potrebi spreminjam, ker se iz dneva v dan spreminjajo tudi moje potrebe. #### **Koristno!** ##### Uspešni ljudje imajo svoje jutranje rituale. Vsak od nas si lahko oblikuje svojega! Moja jutranja rutina vsebuje elemente meditacije, intervale spremenjenega dihanja, hvaležnosti, raztezanja in razgibavanja ter tuširanja s hladno vodo. Oblikuj svojo, predvsem pa se uči od najboljših in eksperimentiraj varno, kaj tebi in tvojemu telesu ter duši najbolj ustreza! ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/10/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-final.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://bit.ly/4811hgf) **Categories:** Knjižna polica!, Notranja moč in duhovnost, Ustvarjalnost in delo **Tags:** #JutranjaRutina, #stikssabo, #stikstelesom --- ### [Pokrči kolena: stabilna stoja, stabilen Ti](https://psihoterapijabozic.si/pokrci-kolena/) **Published:** May 3, 2017 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Preprosta vaja stoje razkrije, kako (ne)stabilni smo. Pokrčena kolena niso le telesna drža, ampak ključ do večje pretočnosti, prizemljenosti in stika s sabo. **Content:** Najprej te vabim, da si vzameš nekaj minutk časa in vstaneš. Postavi se tako, da stojiš z nogami v vzravnanem položaju. Stopala naj bodo vzporedna in med seboj oddaljena za širino tvojih ramen. Kolena pokrči tako, da se nahajajo nad prsti na nogah. V primeru, da imaš težave s koleni, jih le rahlo pokrči. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-67.jpeg "image")Ne pozabi na dihanje! Nekajkrat globoko vdihni in izdihni. Medtem dovoli sebi in telesu, da sprostita sklepe. Sprosti čeljust. Sprosti ramena in roke; roke naj visijo sproščeno ob telesu. Sprosti medenični obroč, kolena in gležnje. Še vedno dihaš. Nekajkrat globoko vdihni in izdihni in se osredotoči na dogajanje v telesu. Verjetno se že nahajaš izven cone udobja. Vztrajaj v tem položaju dokler lahko, dokler ti je še ok in predvsem > opazuj: - kaj zaznavaš v telesu? - se pojavijo kje napetosti? - bolečina? - ti je postalo vroče? - o čem razmišljaš? - kaj čutiš? Ok… Si nazaj? Sploh še nisi vstal:)? Dobro, še malo počakam, da res vstaneš in res izvedeš to preprosto vajo. Ljudje smo celostna bitja in ko se odločimo za spremembe, jih delamo na fizičnem, čustvenem, mentalnem in duhovnem nivoju. Sprememba na katerem koli nivoju je hkrati signal za spremembo na vseh ostalih nivojih. > V telesni psihoterapiji ozaveščamo premike telesa zato, da bomo lahko naredili premike tudi na drugih nivojih svojega bitja. In to si želimo, kajne? Na tak način razrešujemo čustvene težave in konflikte in odpiramo dostop do svoje vitalne življenjske energije, ki jo potem uporabljamo za akcijo. Bistvena razlika med telesno psihoterapijo Core Energetics in pretežno “pogovorno” psihoterapijo je v tem, da v telesni psihoterapiji ne bomo zgolj sedeli in se pogovarjali. In prvi položaj, s katerim se najprej srečamo, ko vstanemo s kavča, je stoja. Stoja na nogah. Ljudje stojimo na zelo različne načine. Vsak od nas ima v svoji stoji zapisane veliko psihološke zgodovine. Kar opažam v moji praksi je, da več kot 90 odstotkov ljudi, ki poišče pomoč, ne stoji v stabilnem položaju. To lahko ugotovimo praktično takoj, ko vstanejo. In ne malokdo je precej presenečen, ko začuti in dojame, kako nestabilen je v svojem navidezno stabilnem stoječem položaju.[](http://bit.ly/4811hgf) Zakaj je to pomembno? To, kako se počutimo, se odraža v drži telesa. Velja pa tudi obratno: od drže telesa je odvisno, kako se bomo počutili. Če ne verjameš, naredi preprosti poskus: usedi se, roko podloži pod brado, naredi zaskrbljen obraz – zmršči čelo in stisni oči ter mišice okoli ust. Potem v tem položaju vztrajaj minuto. Velika verjetnost je, da boš manj kot po minuti začel dobivati slike in misli ter občutke povezane z nečem, kar te lahko skrbi. Zaskrbljena drža vodi v zaskrbljenost. In podobno je s stabilnostjo. Ko si nestabilen na telesnem nivoju, je velika verjetnost, da se ta nestabilnost kaže tudi na čustvenem, mentalnem in duhovnem nivoju. In obratno! Ljudje pa smo zelo kreativni. Včasih poiščemo podporo v fizičnem smislu tako, da najdemo zid, na katerega se naslonimo in se posledično počutimo bolj stabilne ali najdemo kot, v katerem nas ne bo nihče “presenetil od zadaj”. Včasih uporabimo možgane, ki najdejo tisoč in en razlog za opravičilo nestabilnosti ali najdejo izgovore in postrežejo s podrobnimi analizami, zakaj biomehansko stabilna pozicija dejansko za nas res ni dobra. Včasih se zgodi, da telo “samo od sebe” po desetih sekundah iztegne kolena in dojamemo, da se to dejansko zgodi povsem mimo naše zavesti in volje – na to nimamo vpliva. Če se vrnem na vajo, ki si jo naredil na začetku: - Kako je bilo? - Koliko časa si uspel zdržati v tem položaju? - Si začel tekmovati in si dokazovati koliko zmoreš? - So začela peči stegna ali je postala bolečina v mečih neznosna? - Kaj si začutil? - Morda si končal že prej? - Te je tvoj notranji glas povprašal o smiselnosti tega početja in si z vajo enostavno prekinil? - Si se ocenjeval in se ti je zdelo brezveze? - Si se začel bati za kolena? > Ali pa je tvoj odpor do raziskovanja in spremembe tako velik, da se sploh nisi poizkusil postaviti na noge? Odgovori na ta in podobna vprašanja so ključ do globokih čustvenih uvidov v to, zakaj ne živimo življenja v katerih smo dobro in imamo um poravnan s srcem in telesom. Kajti položaj v katerem smo stali na začetku, je stabilen položaj. Mogoče zate ni udoben, je pa dejansko optimalno stabilen. In mogoče se z mano o tem ne strinjaš in to je logično, saj je položaj, v katerem se ti notranje počutiš sproščeno in stabilno, zate najverjetneje drugačen. > Stabilen si v tistem, česar si navajen – to pa ni nujno nekaj, kar je zate res dobro in naravno. Ko [naravne stabilne stoje s pokrčenimi koleni nismo vajeni](https://psihoterapijabozic.si/najdaljsa-pot-ki-jo-mora-clovek-v-zivljenju-prehoditi-je/), je logično, da nas lahko pečejo stegna, bolijo meča ipd. Da ne rečem, da se nam lahko zdi čudno, da bi imel v družbi v stoji pokrčena kolena. Ali pa ko stojimo v vrsti v trgovini. In zakaj bi jih, konec koncev, sploh imeli pokrčena? Pokrčena kolena s sabo ne prinesejo samo stabilnega položaja, pač pa so tudi eden od osnovnih pogojev pri omogočanju fleksibilnosti in energijski pretočnosti telesa. Če želimo imeti pretočno telo, moramo imeti: - gibljive sklepe, - sproščena tkiva in mišice ter - odprte “energijske vhode in izhode”. In biti pretočen, fleksibilen, fizično ter psihično stabilen je nekaj, po čemer globoko v sebi hrepenimo vsi. Ali si za to dajemo dovoljenje pa je že drugo vprašanje. Stabilna pozicija je za telo energijsko ugodna – energijska ekonomija je v tem primeru telesu in duši prijazna. Pokrčena kolena so tudi vzmetenje, na katerem je nasajen medenični obroč in hrbtenica. Vzmetenje posledično pomaga in razbremenjuje hrbtenico, težišče je bližje zemlji, srce je “vgnezdeno” nižje. Dihanje je lahko globlje in glava s tem razbremenjena. V telesni psihoterapiji Core Energetics je stoja z rahlo pokrčenimi koleni tudi osnovna pozicija za prizemljitev ali *grounding position*.[](http://bit.ly/4811hgf) [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-28.png "image")](http://bit.ly/4811hgf)In *grounding* nima samo telesnih aspektov, pač pa predvsem čustvene, mentalne in duhovne. Ko pokrčiš kolena nisi samo stabilen, v tem trenutku se tudi povežeš s sabo, saj energija v telesu zakroži. Lahko naleti na blokade, ki se kažejo v bolečinah in tenzijah, vendar se začutiš! Ena izmed osnovnih funkcij *groundinga* je biti tukaj in sedaj, biti prizemljen v realnosti in to je osnova vsega dobrega počutja in kreativnosti. > V filozofskem smislu lahko rečemo, da je človeško telo most med nebom in zemljo. Ko smo v stoji odprti in pretočni, smo odprti za dvig zemeljske energije ognja in spust svetlobe neba. Ko se v srcu energija ognja združi s svetlobo neba postanemo ljubeči, sočutni, kreativni, avtentični, umirjeni. Srce postane smerokaz, ki mu enostavno sledimo. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-66.jpeg "image")Je pa tudi s stojo podobno kot z drugimi enostavnimi stvarmi v življenju – ne damo jim pozornosti. Mislimo, da mora biti dobro vedno kompleksno in zahtevno, in enostavno pozabljamo majhne stvari. Sam sem se s samo stojo srečal že pri treningu borilnih veščin, z njeno pravo globino pa sem prišel v stik med izobraževanjem iz telesne psihoterapije. Kljub temu, da smo delali veliko vaj v stoji, sem ji začel zares dajati veliko pozornost šele takrat, ko sem pred leti v knjigi *Brucea Frantzisa –* ***The power of internal martial arts and chi***[ ](https://amzn.to/3dEye9v)prebral njegovo osebno zgodbo. Zato je danes delo v stoji pomemben del tako pri delu v moji praksi kot pri različnih oblikah vadbe, ki jih izvajam. Bruce Frantzis je eden redkih zahodnjakov z znanjem avtentičnih linij različnih vzhodnjaških sistemov in borilnih veščin. V knjigi opisuje, kako je v 70. letih prejšnjega stoletja po nekaj mesecih treninga enega od učiteljev vprašal, kaj mora storiti, če hoče res izboljšati svoj *tai chi*? Teden kasneje mu je učitelj odgovoril: “Če se resnično hočeš naučiti *tai chi*, se moraš najprej resno osredotočiti na stojo in šele kasneje na bazične tehnike. Šele takrat boš pripravljen na učenje *tai chi* forme.” Potem je dodal: “To je bilo povedano že mnogo študentom, ki so si želeli učiti *tai chi* kot borilno veščino. Toda redko kdo posluša. Boš ti poslušal?” V nadaljevanju opisuje zgodbe drugih učiteljev, ki so mu povedali podobno ter hkrati opiše njegovo izkušnjo rigoroznega treninga stoje… Vprašanje “boš ti poslušal?” mi še dolgo ni šlo iz glave. Toliko časa je bilo v meni, da sem začel še bolj poglobljeno raziskovati stojo in *grounding*. In podobno kot velja za učenje *tai chija,* velja tudi pri telesni psihoterapiji. Veliko stvari se začne s stojo. Opazovanje notranjih senzacij v stoji je osnovna abeceda, kajti opazovanje notranjih telesnih senzacij v statiki je precej bolj enostavno in predpogoj za opazovanje senzacij v dinamiki, ko se gibljemo in telo premikamo. > Vprašanje, ki se pojavi je, zakaj se ljudje počutijo sproščeno in “normalno” v nestabilni poziciji medtem ko je pretočna in stabilna pozicija nenavadna, čudna in velikokrat tudi polna mišičnih napetosti in bolečin? Odgovori se skrivajo v osebni zgodovini in nezavednem. S čimerkoli se namreč že boriš v življenju in vse kar so tvoji izzivi, tvoje bolečine in sence, vse to je nekje nastalo in vpliva na tvojo stabilnost in pretočnost. In vse to se odslika tudi v tem, kako stojiš. Zato je stoja v telesni psihoterapiji prvi korak v to, da začnemo skupaj zapuščati cono udobja. > Cona udobja je prijetna, vendar je hkrati velikokrat tudi cona problemov, bolečine in zastoja naravne rasti. Zato… [**vstani in pokrči kolena!!!!!!!!!!!**](http://bit.ly/3wW13qw) 🙂[](http://bit.ly/4811hgf) [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-29.png "Skate or die :)")](http://bit.ly/4811hgf)Ne veš kje začeti? Pridruži se in [devet (9) tednov trajajočem programu](http://bit.ly/4811hgf) v katerem se naučiš, kaj sem v zadnjem desetletju raziskoval in praktično preizkusil pri sebi in svojih klientih. Program je v angleškem jeziku. Zasnovan tako, da se ga lahko loti vsak od vas. Ni pomembno, ali si v terapevskem procesu ali ne – in ni važno ali si terapevt ali klient. > Grounding je orodje in temeljni okvir, ki je meni in ljudem, s katerimi delam, pomagal doseči globine preproste, ljubeče in sočutne povezanosti s seboj skozi svoje telo. [Grounding Fundamentals](http://bit.ly/4811hgf) je premišljen, praktičen in didaktično domišljen online program, ki ga dobiš na: [www.groundingfundamentals.com](http://bit.ly/3wW13qw). [](http://bit.ly/3wW13qw)V njem izveš vse, kar moraš vedeti o groundingu – in še več. V tem zelo strukturiranem programu, ki ga delaš v udobju tvojega doma – sem zate raziskal, pripravil in primerno oblikoval vso potrebno teoretično ozadje in praktične napotke za poglobitev stika s tvojim lastnim telesom, ki je predpogoj kakršnega koli resnega notranjega dela in spiritualne rasti.[](http://bit.ly/4811hgf) #### **Koristno!** ##### Kako se počutimo, se odraža v drži telesa. Velja pa tudi obratno, od drže telesa je odvisno, kako se bomo počutili. Če hočeš imeti pretočno telo moraš imeti gibljive sklepe, sproščena tkiva in mišice ter odprte “energijske vhode in izhode”. Pokrčena kolena v stoji so eden izmed pogojev za to in ko pokrčiš kolena postaneš stabilen. V tem trenutku se tudi povežeš s sabo in se začutiš. Si tukaj in sedaj, prizemljen v realnosti. ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/10/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-final.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://bit.ly/4811hgf) **Categories:** Knjižna polica!, Notranja moč in duhovnost **Tags:** #CoreEnergetics, #prizemljenost, #stikstelesom, #telesnapsihoterapija --- ### [Bi s prijateljem govoril, kot nagovarjaš sebe?](https://psihoterapijabozic.si/kaj-bi-bilo-ce-bi-na-nacin-kot-se-pogovarjas-sam-s-sabo-govoril-s-prijateljem/) **Published:** November 4, 2017 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Vidim sebe kot nekoga, ki je vreden ljubezni, spoštovanja in sočutja ali se notranje kritiziram, bičam, preziram ali sem do sebe ravnodušen? **Content:** *Še vedno nisem naredila praktično nič, kar sem si zadala…* *Leto je naokoli, situacija ista…* *Niti dva dneva nista minila in je že šla spet cela čokolada…* *Tehtnica kaže pet kilogramov več namesto pet kilogramov manj…* *Cilj je bil preteči maraton, pa sem moral odpovedati…* *Že tretji teden je minil brez jutranje meditacije…* *Včeraj sem bila zadirčna do otork…* *Spet sem naredil, kar sem že zdavnaj rekel, da nikoli več!!…* > Se imaš še vedno rada oziroma se imaš še vedno rad – tudi po taki “epizodi”? Kaj ti v teh trenutkih govori “tvoj notranji glas”? Se počutiš ljubljeno? Bilo je nekje pred tremi leti, ko sem se nahajal na enem najbolj strmih predelov klanca na cesti na Sveto goro. Ravno sem pretekel skozi ovinek mimo Kapele Sv. Treh Kraljev. Cesta se konkretno vzpne in noge me enostavno niso nesle več naprej. Nekaj ni bilo ok in vsa notranja prepričevanja in motivacijske finte niso več delovale. Ustavim se. Diham. Za seboj nisem imel ne vem koliko kilometov, definitivno se mi je zdelo nenavadno, da ni šlo naprej. V tistem trenutku sem postal pozoren na notranji glas, ki me je začel vrednotiti in obsojati. Poglej se kakšen si, niti tega klančka ne moreš preteči, kako boš sploh pretekel potem… Po drugi strani sem bil rahlo šokiran in sem opazoval telo. Bil sem v krču. Počutil sem se slabo in čutil sem napetost v nogah. Imel sem težavo narediti najmanjši gib. Planil sem v jok. Bil sem presenečen in nisem vedel točno kaj se dogaja. Nikoli pa ne bom pozabil tega občutka, občutka ranjenega otroka. Otroka, ki ni bil sposoben izustiti besede. Bila sta le globoka ranjenost in jok. Zanimivo je bilo, kaj se je dogajalo naprej z notranjim glasom. Še nekaj časa se je nadaljevalo notranje obsojanje in prepričevanje, da ni nič posebnega in da tečemo naprej. Potem pa sem pred sabo zagledal sliko tega ranjenega otroka. Bil sem šokiran. Notranji glas je obmolknil. Nisem vedel, kaj naj naredim. Objel sem ga in mu začel govoriti, da je vse ok, da bo vse ok in podobno. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-59.jpeg "image")Tistega dne je odrasel in kritičen del mene obljubil mojemu ranjenemu otroškemu delu, da bo od tega trenutka dalje bolje skrbel zanj. Ne vem koliko časa je to trajalo, vem samo to, da sem se po tem obrnil in odpešačil domov. Od tega dne dalje sem postal še bolj pozoren na kakšen način poteka moj notranji dialog pri teku, zavestno sem tudi začel delati s kritičnimi glasovi, če se mi pri teku pojavijo. Ne samo pri teku, tudi pri drugih aktivnostih. > Opazovanje in zavedanje svojih notanjih glasov je prvi pogoj, če želimo biti ljubeči do sebe. Ljubezen do sebe je eden ključnih elementov za kvalitetno življenje. Vpliva na izbiro življenskega partnerja in na vse naše odnose, vpliva na uspešnost pri delu in vpliva na to, kako se bomo v splošnem spopadali s težavami in izzivi v življenju. Vidimo sebe kot nekoga, ki je vreden ljubezni, spoštovanja in sočutja ali se notranje kritiziramo, bičamo, preziramo in smo do sebe ravnodušni. V prvem primeru bo življenje bolj veselo, v drugem pa stalna borba. Sledenje in opazovanje miselnega toka je zato zelo pomembno. Predvsem je pomembno ohranjati zavedanje v situacijah: - ko je nekdo neprijazen do nas ali ko smo mi neprijazni do drugih, - ko smo jezni ali spravimo nekoga v jok, - ko se nam nič ne da ali počivamo, - ko preskočimo neko rutino ali naredimo napako pri delu. V teh primerih je predvsem pomembno ozaveščanje kritičnih notranjih glasov. Te glasove smo skozi čas pridno pobirali od drugih. Na ta način smo ponotranjili vse kritike, nezadovoljstva in poniževanja drugih in ti so s časoma potiho postali del naših notranjih dialogov. > Pomisli, kaj bi bilo, če bi na način, kot se pogovarjaš sam s sabo, komunicirali s prijatelji. Koliko prijateljev bi še ostalo? Po drugi strani se je izredno pomembno zavedati, da smo najbolj pomembni človek na svetu mi sami. Da sem zame najbolj pomemben človek na svetu jaz in da si zate najbolj pomemben človek na svetu ti. To ne mislim v nekem narcističnem smislu ampak dejstvo je, da je vse, kar se nam dogaja v življenju, plod našega odnosa do sebe. > Naša odgovornost je, da se naučimo sebe tretirati kot nekoga, ki je vreden ljubezni, spoštovanja in sočutja. Vsak izmed nas je v preteklosti delal napake zaradi katerih sta načeta naša samozavest in naše zaupanje vase. Razloge za obsojanje moramo spremeniti v najbolj dragocene lekcije, ki nas učijo o nas samih in naših najglobljih delih. Zato se naučimo nekaj iz teh napak! Obstajata pa dve pomembni razliki, ki vplivata na to, kako težek bo ta proces sprejemanja svojih napak. Včasih smo dejansko naredili dejanja v času otroštva in jih še dolgo potem, ko smo že odrasli, še vedno vidimo kot napake. In tudi ko delamo napake iz pozicije odraslega, največkrat za temi dejanji stoji naš ranjeni otrok. Če se teh stanj zavedamo, potem si v tem primeru ni težko predstavljati otroka kot ranljivo bitje, ki si želi ljubezni. In to je pot do ljubezni so sebe. Videti sebe kot nekoga, ki hrepeni po ljubezni in si to ljubezen tudi dati. Obstajajo pa trenutki, ko nismo bili več otroci ali ko iz nas niso govorili ranjeni otroci, ampak dobro vemo, da smo reagirali iz pozicije odraslega. Mogoče se počutimo krive ali pa nas je sram teh napak in si tega ne moremo ali nočemo odpustiti. Največkrat je v teh primerih težje in trčimo ob svoj lasten Ego. Pot do ljubezni do sebe je v teh primerih ta, da najprej sprejmemo svojo senco. Svoje negativne in temne dele, ko smo pesimistični, leni, depresivni, trmasti, žaljivi, nasilni ali kruti. Ključna bo naša pripravljenost videti te temne dele ali pa bomo nadaljevali s slepenjem sebe, da je vse mavrično, polno angelov in svetlobe. > Ponavadi pa samo razmišljanje o tem ni dovolj. Ljubezen do sebe se s časom spreminja in je odvisna od dejanj. Ključna stvar je *Akcija.* Podobno, kot so nas “negativna” dejanja v preteklost oddaljila od občutja ljubezni do sebe so “pozitivna” dejanja tista, ki nas bodo pripeljala nazaj. Ljubezen do sebe je stanje spoštovanja do sebe, ki raste z dejanji, ki podpirajo našo telesno, čustveno, psihološko in duhovno rast. Ljubezen do sebe ni cilj ampak je proces, pot do cilja. Ko stopimo na to potovanje moramo vedeti, da le to nima konca. Seveda se lahko zelo enostavno zamotimo z alkoholom, drogo, delom, športom, stresom, igrami na srečo, seksom, slabimi odnosi, zunanjimi potrditvami, bleščečimi slikcami na FB ali Instagramu. Fejkati srečo se zdi enostavno, vendar bodo to dejanja kratke sape, ki bodo momentalno utišala notranje glasove in hrepenenja, na dolgi rok pa sebi definitivno ne delamo najboljše usluge. Če bomo depresivni sedeli cel dan na kavču in gledal televizijo ali če bomo cel dan presanjali na socialnih omrežjih, vedno se bo našel kdo, ki mu to ne bo všeč. Skoraj zagotovo se bodo našli ljudje, ki nas bodo kritizirali in sodili. Vendar se bodo ravno tako našli ljudje, ki nas bodo kritizirali in sodili tudi, če gremo v svet in začnemo radikalno spreminjati stvari v svojem življenju. V čem je torej problem? > *Just do it!* Poleg zavedanja tega kar misliš, čutiš in po čemu hrepeniš je pomembno da v skladu s tem tudi delujemo, ne pa v skladu s tem, kar drugi pričakujejo od nas. ## **1. Prekinitev negativnega miselnega toka** Prva stvar je prekinitev negativnega miselnega toka. Velika verjetnost je, da so naši notranji glasovi tam že zelo dolgo. Ko jih zaznamo je pomembna odločitev, da želimo spremembo in najbolj učinkovito si je kar na glas reči: > “Sprememba!” Ko na glas izrečemo “Sprememba!” začnemo prevzemati odgovornost za naš miselni tok. Začnemo ga usmerjati in kontrolirati in mu ne dovolimo da gre v smeri, ki za nas ni ljubeča. ## **2. Postavljanje mej** Sebe si moramo predstavljati tako, kot da imamo opravka z otrokom, ki potrebuje zaščito. Zato je druga zelo pomembna odločitev ta, da bomo zaščititi tega otroka. Da bomo zaščitili sebe. > Druga zelo pomembna stvar je postavljanje mej. Postaviti meje pomeni reči NE delu, “ljubezni” in dejanjem, ki nas energijsko izčrpavajo oziroma nam enostavno škodujejo na telesnem, čustvenem ali duhovnem nivoju. Postaviti meje tudi pomeni izogibati se in ne preživljati časa z ljudmi, ob katerih se počutimo slabo in ki se napajajo z našo bolečino in našimi downiji, ki nas ne spoštujejo, ki nas ponižujejo, ki nas ne sprejemajo take kot zares smo, ki nas manipulirajo ali čustveno izsiljujejo ali kako drugače energijsko pijejo. Po drugi strani pa je naša odgovornost, da se obkrožimo z ljudmi, ob katerih se bomo počutili dobro, ki nas bodo sprejeli take kot smo in ki bodo resnično dobro z našimi uspehi in našo srečo! ## **3. Radikalno sprejemanje sebe** Ko enkrat sprejmemo odgovornost za svoja dejanja pride tudi do notranjega obtoževanja za narejene napake, stranpoti pri učenju in rasti. Vsa naša dejanja v okolici tudi ne bodo naletela na odobravanje in včasih stvari ob postavljanju na pravo mesto ne potekajo gladko. Prišli bodo dvomi ali celo občutki krivde. > Takrat si moramo biti pripravljeni odpustiti in sprejeti našo temno stran! Pripravljeni moramo biti sprejeti dejstvo, da smo vsi samo ljudje in da nismo popolni. Tudi jaz sem samo človek! Kako biti prizanesljivi do sebe tudi ko naredimo napake je veščina in kot pri veliko stvareh – vaja dela mojstra! Tu se prične tudi pravo delo. Delo z našo senco. Individualno in kolektivno. Nikoli ni prepozno, da postanemo moški, ki zares v resnici smo ali da postanete ženske, ki zares v resnici ste. Maske lahko začnemo odmikati takoj sedaj in to je prvi korak k zdravljenju, rasti in obilju. Seveda pa to od nas terja jasnost, usmeritev in pogum, da lahko začnemo s procesom mehčanja oklepov, ki nam prepračujejo pristen stik z našimi srci. ## **4. Vztrajno negovanje ljubeče perspektive** Dnevno začnimo sebe tretirati kot nekoga, ki je pomemben in ki si zasluži ljubezen in spoštovanje. Dnevno! > Dnevno si začnimo postavljati intence v smeri smiselnega in zdravega življenja. Intence naj vsebujejo stvari, ki so za nas pomembne v telesnem, čustvenem, mentalnem in duhovnem smislu. Začnimo izbirati dejanja, ki bodo podpirala to usmeritev! Hkrati pa si dovolimo občutiti veselje in zadovoljstvo, ko bomo z dejanji v tej smeri uspešni. #### **Koristno!** ##### Ko želimo biti ljubeči do sebe moramo začeti z opazovanjem in zavedanjem svojih notranjih kritičnih glasov. Prekiniti je potrebno z negativnim miselnim tokom in sebe si moramo predstavljati kot otroka, ki potrebuje zaščito in hrepeni po ljubezni. Postaviti moramo meje in se zaščititi pred negativnimi vplivi iz okolja. Sprejeti moramo in delati na svojih senčnih delih ter sebe začeti tretirati kot nekoga, ki je pomemben in ki si zasluži ljubezen in spoštovanje. Prevzeti moramo popolno odgovornost za svoja dejanja in začeti delovati v smeri smiselnega in zdravega življenja. In to dnevno! Na koncu pa si dovoliti občutiti veselje in zadovoljstvo, ko bomo z dejanji v tej smeri uspešni. ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![Kako se umirim je praktični online vodič z več kot 50 preizkušenimi somatsko-telesnimi orodji, z jedrnato razlago, zakaj delujejo, in jasnimi smernicami za njihovo varno in učinkovito uporabo.](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/07/Kako-se-umirim-WP-blog-oglas.jpg "Kako se umirim - WP blog oglas")](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/)[![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/07/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-1.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://www.groundingfundamentals.com/fundamentals) **Categories:** Ljubezen in odnosi **Tags:** #ljubezen, #ljubezendosebe, #notranjikritik, #stikssabo --- ### [Kako maske in negativnost onemogočajo intimne odnose?](https://psihoterapijabozic.si/intimne-odnose-onemogocajo-maske-in-negativnost/) **Published:** January 5, 2018 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Maska je naša družbeno sprejemljiva podoba, ki skriva sebični in kruti nižji jaz. Je zaščitni oklep; ljudje jih pogosto nosimo več. **Content:** Ljudje smo socialna bitja. Prav vsak izmed nas globoko v sebi hrepeni po intimnem stiku z drugimi. Intimnosti pa nočemo ravno z vsakim. Želimo si jo z ljudmi, ki jih imamo radi. Največkrat so to naši partnerji ali dobri prijatelji. Pomisli na trenutke, ko si bil/-a z nekom in je bilo vse lahkotno in igrivo, ko je do smeha in užitka prihajalo enostavno in spontano. Pomisli na trenutke, ko si se počutil/-a ob nekomu sproščeno in varno, kot da ji/mu lahko poveš svoje najgloblje skrivnosti in veš, da boš v tem absolutno sprejet/-a. Naj si bo teh trenutkov v tvojem življenju veliko ali malo, naj si bodo vsakodnevna realnost ali le oddaljen spomin, v vsakem primeru zanje nujno potrebuješ ob sebi še nekoga. Realnost je, da [imamo vsi svoje izzive](https://psihoterapijabozic.si/partnerstvo-ti-si-kriv-kreten/) pri vzpostavljanju odnosov z drugimi, globina in kvaliteta medosebnega kontakta pa sta odvisni od stopnje intimnosti. Prvi pogoj intimnega kontakta je pripravljenost pokazati se drugi osebi točno takega kot v resnici smo in dovoliti, da nas druga oseba vidi kolikor je mogoče takšnega, kot v resnici smo. > Bolj kot smo se pripravljeni odpreti drugemu, več intimnosti bomo imeli v odnosu in bolj se bomo počutil povezanega ter v tesnem stiku z drugimi. Na nas je, s kom in do kakšnje stopnje smo se pripravljen odpreti in pokazati. Povsem človeško je tudi, da se enim ljudem odpremo lažje kot drugim. To je popolnoma ok. Drugi pogoj intimnega kontakta je pripravljenost videti in sprejeti drugega takega kot v resnici je. To pa ne pomeni takega kot ga mi hočemo videti, ampak takega kot v resnici je. In tu se pogosto pojavi precejšna razlika. > Za intimni kontakt potrebujemo dve osebi, pri čemer morata biti oba pripravljena odpreti se in pokazati drug drugemu svoj realni in avtentični jaz, ob tem pa morata biti oba pripravljena videti in sprejeti tudi drugega takega, kot v resnici je. In v tej dinamiki se ponavadi skriva nešteto težav in problemov. Prvo vprašanje, ki se pojavi je – kdo sploh sem? Kajti, če hočemo pokazati nekomu drugemu kdo sploh smo, se moramo najprej videti sami sebe. Največkrat si domišljamo, da vemo o sebi kar veliko stvari in da je odgovor na to vprašanje *peace of cake*! Da o sebi ne vemo ravno veliko, pa največkrat spoznamo v kriznih situacijah, ko: - se nam začne ustaljeno življenje rušiti, - nas nekaj presenti v odnosu; zapusti nas žena/mož, - se nam pojavijo zdravstvene težave brez nekega znanega razloga, - se ne moremo zbrati in fokusirati v službi, - ne zmoremo več opraviti osnovnih stvari, - ne moremo več nadzorovati čutev (strahu, jeze, srama…) - nas telo enostavno ne uboga več in reagira v določenih trenutkih čisto po svoje (panični napadi, napadi anksioznosti…) V takih trenutkih spoznamo in moramo sprejeti, da se zavedamo samo majhnega dela dogajanja v naši duševnosti, medtem nam je večji del nepoznan, saj je neozaveščen. Da pa pridemo v stik z nezavednimi deli in se jih začnemo zavedati, pa moramo opraviti neko notranje delo. Drugače ne gre! In v takih trenutkih ljudje največkrat poiščemo tudi strokovno pomoč. Pri odkrivanju in spoznavanju sebe in drugih torej naletimo na različne plasti naše osebnosti. Poznavanje teh delov sebe je prvi pogoj, da se bolj sprejmemo. Ko pridemo v stik s posameznimi plastmi duševnosti postanemo bolj resnični in posledično lahko gremo globlje v odnose z drugimi. V telesni psihoterapiji Core Energetics govorimo v grobem o treh plasteh: - maski, - nižjem jazu in - višjem jazu. Večina ljudi živi večino časa v svojih maskah. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-53.jpeg "image")Maska je naša prilagodljiva in družbeno sprejemljiva podoba katere glavna naloga je skrivanje sebičnega in krutega nižjega jaza. Zgradimo jo kot zaščito, kot oklep, ki nas loči od drugih in nas pred njimi varuje. Mask imamo ljudje ponavadi več. Oklep pa ne prepušča v obe smeri. Kar je zgrajeno kot zaščita pred zunanjostjo, je hkrati tudi prepreka našemu realnemu in avtentičnemu jazu, da bi pokukal na površje in se pokazal v vsej svoji resničnosti. Naše maske na ta način dušijo živahnost naše življenjske energije in ji zmanjšujejo vitalnost. V maskah ljudje sodimo in obtožujemo, hkrati pa ne sprejemamo nobene odgovornosti za svoja dejanja: ne da se narediti tega ali onega, veliko je vprašanj o tem kaj je prav in kaj narobe, neskončno je razpravljanja kaj bi bilo, če bi bilo ipd. > Dejstvo je, da je v maski nemogoče narediti kakršnokoli resnično spremembo! V maski bomo vso energijo vedno usmerjali v skrivanje negativnega ali maskiranje neustreznega. Šli se bomo lepo govorjenje, delali prijazne obraze, kazali mišice, razglašali pričakovanja, delili sodbe, obtoževanja in odlašali. Neredili bomo vse, karkoli bo potrebno za izogibanje resnični spremembi. Zato je veliko dela, ki ga počnemo v telesni psihoterapiji namenjeno temu, da pripeljemo ljudi iz njihovih mask v njihov nižji jaz. Nižji jaz je namreč prva stvar na katero naletimo, ko se maska odmakne. Se vam je že kdaj zgodilo, da vas je nekdo dregal in dregal, dregal in dregal… in ko je enkrat šlo vse skupaj čez mejo, iz vas niso prileteli *hugs & kisses*, kajne? Dejstvo je, da ima prav vsak izmed nas senco, temačno stran naše osebnosti. Senco ki je brezobzirna, sebična, kruta, egocentrična in jo zato skušamo prikriti. Večina ljudi ne pokažemo svojega nižjega jaza iz strahu pred negativnimi reakcijami iz okolja. Nočemo, da bi o nas drugi ljudje ali pa celo mi sami vedeli, da imamo znotraj sebe te temačne, negativne, sebične in krute lastnosti. Druga možnost, zakaj ne pokažemo svojega nižjega jaza je ta, da včasih v agresiji, strahu ali sramu občutimo užitek. Ta negativni užitek je v občutku podoben kot strast in se čuti kot prijeten. Med “negativnim” in “pozitivnim” užitkom je v občutku praktično nemogoče razlikovati, občutimo samo to, da je to nekaj, česar nočemo izgubiti. In vendar obstaja med njima razlika, pri prvem je v ozadju mišična napetost, pri drugem ne. > Dejstvo je, da s tem, ko si ne dovolimo občutiti in izraziti svoje čustvene bolečine ter negativnih emocij, blokiramo našo življenjsko energijo. Vse pa se začne s priznanjem! Ja, tudi moja senca sem jaz, in moj nižji jaz je del moje notranje realnosti! Jaz in nobeden drug sem tisti, ki se odločam videti ali ne-videti vse tiste stvari, ki jih nimam rad na sebi in mi niso všeč! Jaz se tudi odločam, da bom resničen sam s sabo in z drugimi in del te moje resničnosti je tudi moja senca! Za razliko od maske, v nižjem jazu prevzamemo odgovornost za neprijetne občutke in sebične želje. “Ne morem” postane “nočem”! > Ko sprejmemo odgovornost zase, postane možna tudi sprememba! Že res, da je nižji jaz temačen, brezobziren, krut in sebičen del naše osebnosti, ampak je del naše resnične osebnosti. Zato, ko te dele ozavestimo in izrazimo, največkrat po tem občutimo olajšanje in zadovoljstvo. Hkrati pa se del energije, ki smo jo prej uporabljali za skrivanje in zadrževanje temnih delov sebe se v tem trenutku preusmeri v plasti za nižjim jazom. V svetlobo! V plasti notranje modrosti, integritete in duše, kjer domuje božanski jaz, kreativnost, ljubezen, sočutje, asertivnost, seksualnost, strast in druge “pozitivne” energije, ki so sicer ujete in izkrivljene s plastmi nižjega jaza. S tem, ko pogledamo na nižji jaz in ga sprejmemo, dovolimo višjemu, da zasije izza njega. Vstopanje v stik z višjim jazom je bistvo telesne psihoterapije Core Energetics (CORE lahko razumemo kot jedro ali kot akronim za *Center Of Real Energy*). Ko uspemo vzpostavimo povezavo z njim, postanemo bolj resnični in začnemo dostopati do tega, kdo v resnici smo. Višji jaz ni nujno vedno vezan na izražanje srčnih in ljubečih občutkov, ampak je vezan na resnične občutke. Za razliko od nižjega jaza ima potebo po tem, da naredi tisto, kar je najgloblje poravnano z nami v tistem trenutku. > Vendar pa višji jaz ni sebičen. V višjem jazu ni več dilem in ni več vprašanj, kaj je prav in kaj narobe. Ni težko narediti tistega, kar je globoko v nas poravnano s tem, kdo v resnici smo. V višjem jazu tudi ni strahu in ni potrebe, da bi bili več kot v resnici smo. Tudi ni potrebe, da bi vzeli karkoli od drugih. Enostavno smo kar smo, resnični! Kar se je mogoče pomembno zavedati je, da je nemogoče priti iz maske v višji jaz brez da bi šli prej skozi našo senco. Na ta način bi enostavno umanjkal pomemben del, ki tvori resnični jaz in v takem primeru bi enostavno zgradili samo še eno novo masko. Biti v stiku in delovati iz resničnih delov sebe ima več neprecenljivih posledic za naša življenja. Med drugim tudi na intimnost. Spomnino se: ko smo sposobni razkriti naš resnični jaz drugim in jih hkrati videti in sprejeti take, kot v resnici so, imamo na razpolago enega izmed glavnih orodij za doživljanje intimnosti v kontaktih. Pripravljenost pogledati svoj resnični jaz in prehoditi ne ravno enostavno pot spoznanja sebe pa je največje dejanje [ljubezni do samega sebe](https://www.psihoterapijabozic.si/kaj-bi-bilo-ce-bi-na-nacin-kot-se-pogovarjas-sam-s-sabo-govoril-s-prijateljem/) in zato tudi do drugega. #### Koristno! ##### Za intimni kontakt potrebujemo dve osebi, pri čemer morata biti obe pripravljeni odpreti se in pokazati drugi drugemu svoj realni in avtentični jaz, ob tem pa morata biti obe pripravljeni videti in sprejeti tudi drugega takega, kot v resnici je. Pripravljenost pogledati svoj resnični jaz in prehoditi ne ravno enostavno pot spoznanja sebe pa je največji akt ljubezni do samega sebe. ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/10/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-final.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://bit.ly/4811hgf) **Categories:** Ljubezen in odnosi, Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #CoreEnergetics, #intimnost, #maske, #nižjijaz, #odnosi, #telesnapsihoterapija --- ### [Imeti svoj posel - najboljše orodje za osebnostno rast?](https://psihoterapijabozic.si/kako-preteklost-vpliva-na-tvojo-kariero/) **Published:** December 5, 2017 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Nekoč sem slišala: »Imeti svoj posel je najboljše orodje za osebnostno rast.« Morda ne najboljše, a gotovo ena bolj smiselnih poti osebnega razvoja. **Content:** Nekoč sem nekje slišala tole: “Imeti svoj posel je najboljše orodje za osebnostno rast.” Ne vem, če je res najboljše, je pa zagotovo eno bolj inteligentnih. In tako kot vsako orodje, tudi za posel velja, da je dobro natančno v toliko, kot ga znamo uporabljati. Orodja lahko uporabljamo smiselno in efektivno, lahko nimamo od njih nič ali pa jih uporabljamo na neučinkovit in nekonstruktiven način. Takrat od njih bodisi nimamo nič, v najslabšem primeru pa bo učinek negativen. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-56.jpeg "Čreda konj")Tik pred drugim porodom sem se odločila, da si bom, enkrat za vselej dovolila, da sem v tem življenju komplet svobodna. Priznala sem si, kar sem že nekaj časa vedela, da namreč najbolje delam in najlažje živim, ko sem sama svoja šefica, ki popolnoma svobodno izbira, kaj počne, na kakšen način in s kom sodelujem. Ko je bila najina najstarejša hčerka stara 2 meseca, sem dala odpoved za pogodbo za nedoločen čas in tik pred porodom moje najmlajše dojela, da bo tokrat šlo zares. Nič več izmikanja, cincanja, čakanja. Moja motivacija je bila zelo preprosta. Hotela sem, da imata moji hčeri mamo, ki si je upala in znala iz življenja narediti največ, predvsem pa je upala in znala slediti svojim sanjam, talentom in ambicijam. Takrat seveda nisem vedela – in tega ne vem niti sedaj – koliko od tega bosta punci uporabili zase, ampak gotovo upam na najboljše, hkrati pa vem, da svoj delež dobro opravljam, saj dajem od sebe vse, kar lahko, čeprav hkrati vedno vem, da imam še rezervo in je pot res odprta. No, to, da mi nihče ničesar ne šteje in dirigira, je zame luksuz. In, kot vemo, vsak luksuz vedno plačamo. Skupaj s svobodo, v življenje vedno na polno vstopi tudi odgovornost, in ta odgovornost je davek. Tega davka na luksuz na tak način prej nikoli nisem poznala, saj je pozicija, ko si za komplet celo svoje preživetje odgovoren sam, nepredstavljiva, dokler se v njej ne znajdeš. Nobenega 15. v mesecu ni, nobenih božičnic, nobenih plačanih odpustov. Ne obstajajo plačane malice, potni stroški, ne obstaja bolniška za otroka, plačana izobraževanja? Obstajajo prispevki, ki jih plačuješ, davek, ki ga odvajaš, in delo je, če si delo narediš. Nobene omnipotentne mamice ni, ki poskrbi zate… ma res nobene. Iskreno? S tem dejansko nisem nikoli imela resnih težav, ker sem tak tip človeka… ok, razen v težkih trenutkih, ko nisem mogla poskrbeti zase in za kliente, ko sem se recimo zbudila bolna, morala odpovedati n-terapij in sem vedela, da nimam privilegija, da grem k zdravniku in ostanem doma na bolniški – kar se mi itak še vedno zdi totalno bizarno in za kozlat, pri vseh prispevkih in davkih, ki jih plačujem redno in vestno in do zadnje cifrice natančno. Ampak to rešujem tako, da konflikt sublimiram in potem delam na mojem zdravju… in s tem itak zmagam. Sistema ne mislim spreminjat; vem, da to preprosto ni moja pot naprej. Vzgojena sem bila tako, da ne pričakujem veliko od drugih (kar ni nujno dobro in ima svoje senčne plati), hkrati pa sem bila od zmeraj študiozna in navajena delati. In s tem sem avtomatično znala prevzemat tudi odgovornost. To mi res nikoli ni bilo težko. In zato verjetno tudi nikoli nisem naletela na težave z mojo svobodo; zame je svoboda možna in več kot izvedljiva. > Spoznala pa sem, in to je težji del svobode ta, da ko je enkrat človek “on it’s own”, potem začnejo *konkretno* odpadati vse njegove anomalije v dojemanju realnosti. Zagotovo mora, prvo kot prvo, odleteti še zadnji ostanek vloge Žrtve, ki je prepričana, da so ji drugi (sistem, družba, država, starši, partner, otroci, cerkev, šola, bog etc.) dolžni, ona pa je kriva (svoje dobrote in skromnosti). Potem odpade, prej ali slej, navezanost na vlogo večnega otroka, ki se ni sprijaznil z omejitvami realnosti (prostora, časa in ekonomije) in še vedno sanja (svoj prostor, čas in ekonomijo), pri tem pa pričakuje, da mu bodo drugi (isto kot zgoraj – družba, država, starši, partner, otroci, cerkev, šola, bog etc.) pometali za ritjo. Pri resnem sidranju v realnost, ki s sabo prinese tudi resni, na dolgi rok vzdržni uspeh in profesionalizem, odpade tudi idealizirana slika o sebi ali drugih kot o brezmejeno ljubečih in sprejemajočih in vsedobrih bitjih, saj svoboda, ko jo želimo imeti in obdržati, paradoksalno, zahteva ekstremne, izjemne meje. In v samostojni poziciji lahko pozabite na brezmejnost. In še marsikaj drugega odpade… Recimo otroška potreba po tem, da bi nas imeli vsi ljudje radi. Samostojnost namreč sproža pri ljudeh dosti neprijetnih občutkov, predvsem pa zavisti; vsi to vemo, nihče si tega ne želi prizanti, ker potem je treba priznati, da nismo niti mi tako lepi, kot bi radi bili, in da svet ni tako poln čudovitih ljudi, kot bi radi sanjali, da je. Ker sem po naravi opazujoča in razmišljujoča, že od majhnega rada spremljam tudi ljudi, ki so podjetni. Sama prihajam iz družine knapov, klekljaric, peglarc, gospodinj in kmetov. Njihovi nasledniki, moja družina po obeh straneh, so šli v različne “ekonomije”, od socialno-varstvenih in izobraževalnih do konkretno podjetniških in umetniških. Še sedaj se spomnim, kako sem v času, ko sem se odločala, da bom pustila “varno” službo za nedoločen čas, sanjala mojega strica, očetovega najmlajšega brata, ki je bil od vseh stricov po očetovi strani takrat najbolj podjeten in hkrati kreativen, režiser in muzičar. Tiste sanje so mi, v vrtincu dvomov in samospraševanj, dale zeleno luč. *Rekle so mi, naj zavijem proti severu.* In sem šla. Sledila sem temu, kar je znotraj mene… in se oprla, očitno, na pozitivne zglede v moji družini… ter jih seveda potem modificirala. Iz opazovanja se ljudje ogromno naučimo. In pri ljudeh, ki so kreativni, rada opazujem, kako delujejo, razmišljajo in ravnajo s čustvi. Všeč mi je njihov kreativni ogenj, ambicioznost, individualizem in hkrati sposobnost sodelovanja z drugimi. Rada imam, ko štrlijo iz povprečja in si ne pustijo pristriči perutk. Velikokrat izgledajo drugače, govorijo drugače, čutiti so drugače. Spomnim se pogovora z mladim podjetnikom, na poti iz letališča. Bil je vroč julij, prispela sem iz Arizone, potovala sem skoraj cel dan, ampak on je bil simpatičen, entuziastičen, točno vem, o kateri (takrat) futuristični temi je govoril; bil je res prijeten, se mi je dalo klepetati. Le ena stvar mi ni dala miru. Zraven vsega strastnega navdušenja sem pri njem začutila en tak mrzel strah. Na vroč julijski dan, s polno ritjo arizonskega in beneškega sonca, se je to še bolj zaznalo. Rekla bi, da se strahu niti slučajno ni zavedal. Poizkušala sem si predstavljat, kaj vse bi lahko s tem zagonom dosegel, ko bi bil brez tistega strahu? Kako bi se povečala njegova kreativnost? Kakšne odločitve bi lahko sprejemal? Kako bi lahko veliko več dal in veliko več prejel? Kako noro bi lahko rastel?! On in njegov biznis? Strah – in drugi negativni vzorci v nas – imajo vedno svoje energijske izvore in podlage. In največji catch je, da se 95% vseh njih niti ne zavedamo. Na njih nas opozarja “življenje, ki se nam dogaja”: - naključja, ki se nam dogajajo, in - vzorci, ki se nam ponavljajo. Ko opazujem, skozi psihološko in spiritulano prizmo, podjetnike in kreativce v frustriranih fazah, opazim: - da so pogosto panični, ker jim posel ne teče tako, kot bi želeli, - zapletajo se z napačnimi soigralci (k l a s i k a), - mislijo, da bodo težavo rešili z novo strategijo in marketinškim prijemom, - na slepo in nekritično preizkušajo vzorce, ki jih pobirajo od drugih, - težko se umirijo in najdejo stik z *njihovo* izvirno, avtentično, soulful strategijo. Ob vsem tem jim je skupno, da uporabljajo univerzalen “Just do it! / We can do it!” mindset. Z njim seveda ni nič narobe, problem je le, če ga vzamemo na napačen način in si zaradi njega ne dovolimo napak, senc in slabih občutkov, ki so pogosto odmev preteklosti in dediščina *intimne osebne preteklosti.* Le-to redko ljudje v poslu redko naglašujejo, velikokrat se obnašajo, kot da intimna… osebna preteklost ne obstaja. Verjetno z razlogom. Presenečeni bi bili, ko bi odkrili, kako veliko ima opravit naš odnos do denarja in ambicioznosti z odnosom do očeta. In, po drugi strani, kako je odnos z mamo – kako je ona ljubila, delila in zaupala – povezan z intimno srečo v odnosih (ki nam je verjetno, poleg posla, ravno tako zelo močno pomembna?). Koliko je vseh teh zapisov v nas! In to ni teorija iz l.1899, ampak vzorci, ki se praktično in kristalno jasno pokažejo, ko se ljudje lotimo razreševanja najglobljih energijskih ozadij svojih težav. Ko se prelevimo v detektive in najdemo ter nevtraliziramo omejujoča prepričanja in močna čustva, ki iz nezavednega vladajo našim odločitvam. Vse je [energija](https://psihoterapijabozic.si/zgodba-o-dynamic-energetic-healingu/). Vse, kar naredimo in ne naredimo, se zgodi zato, ker je to najprej informacija v našem energijskem polju. Vse je samo informacija, v štartu. Rešitev za spremembo v poslu zato ni *zgolj* v akciji – novi startegiji, certifikatu ali boljšem mreženju in marketingu. Ko želimo narediti skok v karieri – podjetniški ali ne, razmislimo najprej o naši intimni osebni inventuri in o tem, kdo pavzaprav smo? Vse se namreč začne znotraj. > Ko ste v točki spremembe in zadeve ne delujejo, kot bi radi, vedno vnesite v enačbo vašo intimno osebno zgodbo. Poiščite nekoga, ki mu boste zaupali in vam bo hkrati znal pomagati pri predelavi energijskih ozadij vzorcev, ki oblikujejo ozadje vaše kariere. Ti včasih res nimajo popolnoma nobene zveze z delom, včasih jo pa imajo zelo. Kakorkoli obrnemo, sprememba v poslu, pri delu, v karieri se začne tako kot kjer koli drugje: navznoter. Posel, delo in kariera so načini, kako rastemo kot človeška bitja. Vse, kar je, je najprej v našem notranjem svetu. Notranja rast je rast *supreme.* ###### \* [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg [individualnega dela z ženskami](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske; [vse se začnejo s prvo](http://www.potmaternice.si/). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/Pot-Maternice-1_2024-WP-blog-oglas-final.jpg "Pot Maternice 1_2024 WP blog oglas - final")](https://www.potmaternice.si/) **Categories:** Ustvarjalnost in delo **Tags:** #kariera, #notranjarast --- ### [Dobri odnosi nas, moške, ohranjajo srečne in zdrave](https://psihoterapijabozic.si/sam-doma-ali-ko-fotr-ostane-z-mulci/) **Published:** June 16, 2018 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Dobri odnosi moške ohranjajo srečne in zdrave. Čas z otroki ni le dolžnost, temveč odgovornost in želja, ki jo mora moški zavestno izbrati. **Content:** Mesec junij je bil pred vrati in približeval se je dan, ko je Tina odšla na svoj desetdnevni intenziv na Ibizo, mene pa je čakalo dvanajstdnevno intenzivno druženje s hčerkama. Nazadnje sem bil daljše obdobje sam s hčerkama pred petimi leti. Tina je bila takrat v timu psihoterapevtov, ki so skupaj tri leta vodili psihodinamsko skupino. Takrat je bila pred njimi daljša poletna delavnica, pred mano pa vprašanje, kako preživeti slab teden z dvema deklicama, takrat starima pet in sedem let. Glede na to, da se je vse to dogajalo sredi julija, sem se odločil, da bomo odšli na kampiranje v Bohinj. Izlet se je začel idilično. Z avtovlakom smo se iz Mosta na Soči odpeljali proti Bohinjski Bistrici, od tam pa do kampa v Zlatorogu. Prispeli smo sredi tedna in po nekaj dnevnem deževju, zato smo dobili v kampu odlično lokacijo, skoraj na sami obali jezera, in takoj smo postavili šotor. Pol ure zatem, ko smo se sparkirali, se je – za Bohinj kar značilno – stemnilo, in začel je padati dež. Malo sem bil presenečen, saj je bila vremenska napoved lepa, obdobje deževnih dni pa naj bi bilo mimo. Prepričan sem bil, da bo dež v kratkem prenehal, zato sem hčerkama predlagal, da bo, če že pada dež, najbolje, da se kar vržemo v jezero. In smo se. Vendar pa dež ni ponehal in pred mano so bili sami problemi. Bili smo mokri, zaviti v brisače, pod majhno strehico čolnarne, najmlajšo hči pa je že začelo zebsti. Popokal sem ju v avto in začela se je dveurna vožnja okoli jezera, v dežju, s prižganim gretjem sredi julija! Najmlajša hči je od samih sil zaspala, starejši je postalo dolgčas, sam pa nisem vedel kaj bi. Pred nami je bilo še celo popoldne, šotor smo imeli pošteno moker in resno sem že preigraval možnosti, kako bi skupaj pospravil in nas zapeljal nazaj domov. Nato se je v nekem trenutku v meni nekaj spremenilo. Jezen na situacijo sem pomislil: “Fuck off, en dežek mi pa že ne bo uničil mojih planov in mojega časa s puncama! Kam pa pridemo?!?” In mi ga ni. V tistem trenutku sem se nehal sekirati. Jeza se je spremenila v iskanje konstruktivnih rešitev. Šel sem v stanje duha – važno je, da smo skupaj in zdravi. Bo že! ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-1.png "Bohinjsko jezero")Po tej začetni dobrodošlici se je vreme umirilo. Sledilo je pet dni sonca, mi trije pa smo si pridelali neverjetne počitnice. Bilo je velikoooo kopanja, zajtrki na plaži, popoldne pašta ob šotoru, vožnje s kanujem po jezeru, obisk Vogla in vožnja z gondolo, pohod na slap Savico… V nekem trenutku, v bistvu že precej na začetku, mi je postalo res lepo in začutil sem ogromno ljubezni. Iz dneva v dan smo se imeli lepše, hkrati pa vse te ljubezni, hvaležnosti, lepote in dobrih občutkov od neke točke dlje enostavno nisem mogel več sprejemati. Doživel sem overdose pozitivnih občutkov. Bilo jih je tako veliko, da je bilo to zame takega, kot sem bil takrat, enostavno preveč, in čutil sem, da ne zmorem več vsega procesirati. V tistem trenutku sem se odločil, da bom začel naše dogodivščine fotografirati in na koncu naredil fotoknjigo. Tega običajno ne počnem, vendar sem ti takrat zaželel, da spomin na naše druženje in tisti feeling ne bi nikoli zbledel. V tistem tednu sem se v Bohinju naučil ogromno stvari. > Ena izmed najpomembnejših je bila ta, da si moramo kot moški izboriti čas, da smo sami s svojimi otroci. In tu ne govorim o tem, da nam žena otroke zjutraj “pripravi”, skupaj z malico, mi pa jih potem za nekaj uric “peljemo v svet”. Tu govorim o tem, da smo kot očetje sami z otroci 24 ur na dan, in da sami skrbimo za njihove fizične potrebe in počutje – in to brez starih staršev. > Biti z otrokom ni samo naša moška pravica in dolžnost, ampak je v bistvu naša odgovornost! Mogoče se komu zdi to vse skupaj samoumevno, vendar po mojem mnenju ni. Tudi če že imamo moški željo in potrebo po biti sami z otroci, in hočemo te ideje realizirati, lahko v prvi fazi naletimo na odpor partnerke in včasih tudi na odpor otrok, ki ga njihova mama tiho ali pa malo manj tiho lahko celo odobrava. V resnici pa največkrat naletimo na naše lastne dvome in strahove. Na občutke nekompetentnosti in bojazen, da ne bomo sposobni “vsega tega” speljati povsem sami. Težko si je namreč priznati, da kot moški enostavno nimamo na voljo dovolj zdravih modelov moškosti in da nam številnim manjka izkušnja odraščanja ob čustveno prisotnem in dostopnem očetu. Priznati si ta manjko in to rano pomeni tako ali drugače približati se svojemu notranjemu očetu in posledično tudi svojemu pravemu očetu. V naši družbi nam takih zdravih modelov moškosti zagotovo manjka, že če samo pogledamo statistiko alkoholizma v Sloveniji, lahko sklepamo, koliko čustvene odsotnosti je med moškimi. Ampak to je zgodba za kdaj drugič… > Druga stvar, ki sem se jo med druženjem z mojima hčerkama zaznal, je bilo zavedanjem moje omejenosti glede čutenja lepega. Dobil sem občutek, da imam sposobnost za prenašanje lepega enostavno omejeno. Nikakor se nisem mogel sprijazniti z dejstvom, da sem od neke točke naprej lahko le opazoval dogodke, in le nekako vedel, da se imamo lepo, [nisem pa tega čutil](https://psihoterapijabozic.si/kapaciteta-telesa-za-emocionalno-procesiranje/), saj moj občutek temu enostavno ni več sledil. Podobno, kot je s sposobnostjo tekača, da preteče določeno razdaljo, ko med tekom v klanec zadihan obstaneš in veš, da je možno preteči še dlje ali višje, tvoje telo pa enostavno ne zmore več. Dobra stvar pri teku v klanec in čutenju lepega je, da se sposobnost s treningom in fokusom s časom lahko spreminja. V prvem primeru imamo opravka s fizično, vsdugem primeru pa s čustveno kapaciteto. Torej, ne gre za to, da je kapaciteta čutenja lepega omejena. Gre za to, da mi v tistem določenem trenutku na lepo enostavno nismo psihično, telesno ali čustveno pripravljeni. Občutek, da sem bil v doživljanju lepega omejen, mi je bil tako nesprejemljiv, da sem kasneje veliko časa, denarja in energije namenil temu, da sem delal in da dejansko še vedno zavestno delam na tej kapaciteti čutenja in da jo povečujem. To se mi zdi ena najpomembnejših stvari. Iz svojih izkušenj pri delu na sebi in v terapiji vidim, da je naša sposobnost občutenja lepega odvisna od tega, koliko smo pripravljeni tvegati in hkrati koliko smo, v energijskem smislu, sposobni in voljni pogledati globoko v svoje negativnosti in sence, v ranljivost in bolečino. Sami od sebe delamo ravno nasprotno, v bistvu skušamo te stvari prikriti. Gre torej za zavedno in nezavedno usmerjanje energije v telesu, ki nam je na voljo. In če hočemo spremeniti fokus je v to potrebno vložiti zavestno delo, in to delo ni vedno enostavno. > Hkrati pa je naša sposobnost občutenja lepega odvisna tudi od naše sposobnosti biti in ostajati v trenutku “tukaj in sedaj”; od sposobnosti prehoda med stanjem “delati, početi nekaj” v stanje “biti, doživljati”. To je nekaj precej dugega kot iskati najboljši kot za fotkanje in potem čez mesece gledati nazaj kako smo se imeli fajn… Pod črto gledano je moja izkušnja, da je dobro imeti načrt in neko vizijo, kako boš z otroki skupaj preživel čas. Pomembno si je postaviti intenco v smislu, kaj hočeš v odnosih z njimi doživeti oziroma si priti nekako na čisto, po čem hrepeniš v kontaktih z njimi. Smisel ni, da se vse prepusti flowu, v smislu “bo že”, kajti otroci so v resnici idealni, ko je treba iz nas povleči naše najgloblje nezavedne teme in takrat lahko nastane veliko kaosa. Hkrati pa moramo imeti zavedanje, da vse skupaj z našim načrtom ni zabetonirano in da je zelo zelo dobro biti pripravljen na veliko mero fleksibilnosti. > Skratka, ključno je biti prisoten in hkrati odziven. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image.png "Most na Soči poln kajakašev")Z vsemi temi spoznanji izpred let sem se letošnjega druženja z dekletoma precej veselil. Hkrati pa me je bilo tudi kar malo strah. Imel sem kar nekaj idej, kaj bomo v tem času skupaj počeli, žal pa je bilo dejstvo, da zadnja dva meseca nisem bil ravno v najboljši fizični formi. Slaba dva tedna tudi ni kratko obdobje za biti sam z otroki in upoštevajoč, da sem imel občutek, da sem se s hčerkama v zadnjem času kar malo oddaljil. Zadnje mesece smo veliko trenirali postavljanje meja, pri čemer se nisem počutil ravno najbolj uspešnega in to se nam je počasi poznalo tudi v odnosih. Če odštejem poslavljanje z mamo Tino, ki je bilo za najmlajšo hči precej dramatično, se je spet vse skupaj začelo dokaj idilično. Po tradicionalnem petku, ki je tako ali tako vedno bolj naš dan, saj je Tina še do nedavnega ob petkih intenzivneje dela s klienti, je sledila sobota. Spet se je vse začelo na Mostu na Soči, tokrat s kajakaško pokalno tekmo 3. Puntarskega pokala za mlajše kategorije v slalomu in spustu, in dekleti sta tekmovali. Po končani tekmi smo se okopali še na Idrijci, in že sem čutil hvaležnost in lepoto. Ležal sem na kamnih, bilo je prijetno toplo, dekleti pa sta prenašali paglavce iz ene strani reke na drugo. Potem smo šli prižgati svečko na grob mojih prednikov, šli obiskali Tinine starše, vmes smo srečevali kače in druge živali… Skratka, živjenje je bilo top. Nato pa me je naslednje jutro čakal čustveni spust. Najprej se je slabo počutila starejša hči, vendar ji je na srečo vse skupaj v enem dnevu minilo. V ponedeljek pa je z vročino obležala še najmlajša. Pred menoj je bil delovni teden in skrbi, kako bom v vsem tem odpeljal službo, se je pridružila še konstantna zaskrbljenost glede zdravja otroka. Teden je bil totalno izven vsake rutine, z najmlajšo sva se vsak dan sproti borila z glavobolom in bolečinami v trebuhu. Zjutraj je kazalo, da bo šlo vse skupaj že mimo, pa se je popoldne pojavila vročina. Ni mi bilo uredu. Psihično sem bil počasi načet, večina načrtov mi je splavala po vodi, prestaviti sem moral tudi nekaj terapij. V nekem trenutku sem dano situacijo enostavno sprejel. Slike in predstave o tem, kako idealno se bomo ta teden imeli, mi je realnost grobo odplaknila. Bil sem jezen, vendar je bila jeza le krinka pred žalostjo. Žalostjo, da ne morem in ne bom mogel dati tega, kar sem želel. Nato sem prišel v stik z žalostjo, da ne morem dati tega, po čemer sem kot otrok tudi sam globoko v sebi hrepenel, po čemer je hrepenel moj notranji otrok. Začutil sem svojo globoko rano. Jasno mi je bilo, in to sem hkrati tudi jasno začutil, da se moram osredotočiti na stik. Najprej na stik s samim s sabo, da si priznam vse svoje pomanjkljivosti, da si priznam svoja hrepenenja in da za to kot odrasel nekaj naredim ter sprejmem odgovornost. > Osredotočil sem se na to, kar je in kar je pred mano, in ne na to, kar sem si želel in pričakoval, da bi bilo. Osredotočil sem se na to, da vidim sebe in otroka točno take kot smo, v tem trenutku. Osredotočil sem se na “biti” in ne na “akcijo”, in nehal sem se obremenjevat kako bomo (oz. očitno ne bomo) ne vem kaj naredili, dosegli in doživeli…. In stvari so se počasi začele obračati. Več je bilo pogovorov med nami, več je bilo večernega ležanja pred spanjem, občutek povezanosti se je začel večati. Jaz pa sem v telesu sem vedno več sproščenosti. Pred nami je bil še vikend. Po vsem tem, kar se je dogajalo med tednom, sem si rekel, da tokrat ne bom razmišljal o ničemer. Da ne bom dal ničesar od sebe. Da ne bom načrtoval ničesar in da bom enostavno bil s puncama… in to je to. > Na novo sem postavil intenco, in sicer sem si zaželel, da hočem biti čimbolj v njihovem svetu in biti del njihovega sveta ter da si želim še bolj poglobiti odnos z njima. In ker sta obe najini punci trenutno navdušeni skejtarki, se je naše več kot tedensko druženje zaokrožilo z ogledom mednarodne tekme v skejtanju… in seveda z obiskom bazena. V telo se mi je vrnila radost in sproščenost. Našim občasnim prepirom so se pridružili super momenti povezanosti in trenutki hvaležnosti. Še sedaj, ko to pišem, jih lahko čutim! Za razliko od Bohinja izpred let, tokrat nisem imel nobene potrebe po tem, da bi s fotoaparatom dokumentiral vsak naš korak. Poslikal in posnel sem samo nekaj skejtarskih trikov, saj se mi je zdel nivo skejtanja resnično top in tega človek v Novi Gorici enostavno nima priložnosti videti vsak dan. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-2.png "Skate park Nova Gorica")In to je bilo to. Dovolj mi je bilo to, kar smo s puncama doživljali in doživeli, ter kar doživljam še danes. > Moški velikokrat zmotno mislimo, da je z nami nekaj narobe, če so nam v življenju pomembni odnosi. Paradoksalno je to včasih celo razlog, da se moški znajde v terapiji, kajti v svojem okolju enostavno ne najde drugih moških, s katerimi bi lahko delil to zanimanje, ta del sebe in posledično misli, da je z njim nekaj narobe. Zmotno velja prepričanje, da je povezovanje v odnosih domena žensk in da je naša domena akcija. Do neke mere to drži, ker smo v energijskem smislu moški in ženske drugače postavljeni. Vendar tako kot ženska potrebuje moški princip in akcijo tudi moški potrebuje povezovanje in odnose. Je pa dejstvo, da se imamo na tem področju še veliko za naučiti. > Dobri odnosi nas, moške, ohranjajo srečne in zdrave. Pika. To je najbolj jasno sporočilo raziskave iz Harvarda, v kateri že 75 let sledijo življenjem 742 moškim, pri čemer jih okrog 60 še vedno živih. Raziskavi so dodali tudi že drugo generacijio, približno 2000 sinov prvotno izbranih moških… > Dejstvo je, da so moški, ki imajo dobre odnose, ne samo srečni, ampak tudi fizično bolj zdravi. In tu ne gre za število FB prijateljev, ampak za kvaliteto in globino odnosov z ljudmi, ki so nam blizu pomembni. Jaz sem si razčistil, kaj mi je v življenju pomembno. Moji otroci so definitivno tisti, s katerimi želim biti v globokem in tesnem odnosu. Po temu hrepenim in temu tudi posvečam veliko pozornosti. To me osrečuje in zaradi tega je življenje lepo. > V kaj pa vlagaš čas in energijo Ti? #### **Koristno!** ##### Dobri odnosi ohranjajo moške srečne in zdrave. Moški si mora sam izboriti čas, da je sam s svojimi otroki. Biti z otrokom ni samo njegova pravica in dolžnost, ampak tudi njegova odgovornost! Pri tem je pomembno, da pride v stik s svojimi hrepenenji in si postavi intenco o tem, kaj si želi v odnosih z otroki doživeti. ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/10/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-final.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://bit.ly/4811hgf) **Categories:** Ljubezen in odnosi, Zgodbe **Tags:** #očetovstvo, #odnosi --- ### [Ena izkušnja, ki mi je spremenila tok življenja](https://psihoterapijabozic.si/so-stvari-ki-ti-spremenijo-tok-zivljenja/) **Published:** January 30, 2019 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Bilo je spomladi leta 2011. Leta kasneje, razumem, kaj se je na tisti delavnici dogajalo. Takrat pa je bil le en velik “system error”, pomešan z globokim občutkom in vedenjem, da moram samo nadaljevati pot. **Content:** Bilo je spomladi leta 2011. Za mano je bilo nekaj najbolj norih let mojega življenja. Rojstvo dveh otrok, poroka, tri menjave službe, ena moja in dve Tinini, tri selitve… V tistem času sem se tudi trudil spraviti v red moje življenje. Minilo je nekaj let od odločitve, da ne bom več užival alkohola. Ukvarjal sem se s totalno spremembo moje socialne mreže, z odnosom s starši, s kolapsi oziroma mojimi nepojasnjenimi zdravstvenimi težavami. Za mano so bila leta iskanja samega sebe in leta konstantnih bitk s samim s sabo. V dobri veri sem skušal vse to bodisi dobro skriti ali pa enostavno čimbolj “pomesti pod preprogo”, se s tem ne preveč ukvarjati. Veliko energije sem usmerjal v novonastajajočo družino, moje delo in šport. Posledično sem imel občutek, da sem pri delu uspešen, da sem v dobri zvezi in da sem dober foter… Do moje prve Core Energetics vikend delavnice! Kot že pred tem veliko stvari, je tudi telesno psihoterapijo Core Energetics zvohala Tina. Včasih samo občudujem, kaj vse je sposobna najti v svojem konstantnem iskanju načinov, kako dopolniti in izboljšati svojo psihoterapevtsko prakso. Tako se je tudi udeležila prve delavnice, ki je bila organizirana v Sloveniji, in sporočilo zame ob njeni vrnitvi domov je bilo: “*Samo, feeling imam, da moraš iti ti to pogledat. Mislim, da bi bilo to nekaj zate*.” Seveda so sledila vprašanja, kako je bilo, zakaj tako misli in na površje so privreli vsi moji dvomi. V tistem času sem še mislil in verjel, da bom itak vse svoje probleme rešil sam. Vedno pa je, in še vedno obstaja del mene, ki zaupa, da mi Tina takih stvari ne predlaga, če ne misli resno. In ker sem se vedno imel tudi za relativno open minded osebo, sem šel… Odločitev, ki je spremenila tok mojega življenja. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/01/thlt-lcx-OOBXsG6hsag-unsplash-1024x681.jpg "thlt-lcx-OOBXsG6hsag-unsplash")Danes, leta kasneje, razumem, kaj se je na tisti delavnici dogajalo. Takrat pa je bil le en velik “*system error*”, pomešan z globokim občutkom in vedenjem, da moram samo nadaljevati pot, ki se mi je pokazala. > Delavnica mi je postregla s tremi velikimi lekcijami, in to ne le na nivoju vedenja, ampak na nivoju izkušnje. O vizualizaciji, ki smo jo delali na delavnici in pri kateri sem prišel praktično na rob kolapsa in nazaj sem že pisal [tukaj](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/). Bolečinski kolapsi so me v tistem času precej obremenjevali, pojavljali so se nepričakovano in na koncu že brez nekega posebnega vzroka. Priti praktično do kolapsa in nazaj, in to kar ob neki vizualizaciji, pa je bilo zame takrat čisto preveč. > Da kljub izobrazbi dejansko nimam zares pojma o nekaterih osnovnih življenskih stvareh, npr. da imamo poleg glave tudi telo in občutke, je bila moja prva velika lekcija. Sestavni del Core Energetics delavnic je tudi takoimenovani “bodywork”. Namen bodyworka je ta, da “odpremo” in pripravimo telo za delo, njegova posledica pa ta, da nas lahko zelo hitro pripelje v različna čustvena stanja. Občutkov s prvega bodyworka ne bom nikoli pozabil. Počutil sem se, kot da sem prišel nazaj domov. Bil je zelo telesni, nepopisno lep in spokojen občutek. Kot otroku ločenih staršev je bilo iskanje mojega doma dolgo časa moja tema. > In da lahko nekatere stvari, ki jih iščeš zunaj, enostavno najdeš znotraj, v svojem telesu, je bila moja druga velika lekcija. Podobno je bilo tudi z drugimi občutki, ki sem jih iskal zunaj. Lepota občutenega občutka po bodyworku je bila zelo podobna občutku, ki sem ga občutil v trenutkih nezavesti ob enem izmed mojih prvih kolapsov. Takrat sem “se prebudil” iz tako prelepega občutka, da sem si zaobljubl, da bom v življenju iskal in sledil situacijam, ki mi bodo omogočale, da bom lahko tako lepe občutke podoživljal. Še enkrat, nekatere stvari, ki jih iščemo zunaj, lahko zelo enostavno najdemo znotraj! Verjetno mi ni potrebno posebej poudarjati, da sem bil sprva v iskanju teh situacij precej neuspešen. Danes vem, da ne potrebuješ kolapsov in nekih nezavednih stanj, da prideš do teh občutkov, predvsem pa mi je kristalno jasno, da obstajajo. Obstajajo znotraj nas! Jaz prihajam z njimi v stik največkrat skozi delo s telesom, včasih jih občutim, ko sem v bolj poglobljenem stiku z drugimi, z ženo, hčerkama ali z ljudmi s katerimi delam, včasih jih občutim pri učenju novih stvari, včasih se pojavijo enostavno taktrat, ko uspem biti maksimalno avtentičen in pošten do sebe. Procesi, ki nas pripeljejo do teh občutkov, pa niso vedno enostavni.[](http://bit.ly/4811hgf) Da pridemo do njih, moramo pogledati in se spopasti s svojo lastno senco. Svojo [negativnost](https://psihoterapijabozic.si/intimne-odnose-onemogocajo-maske-in-negativnost/) moramo njaprej sprejeti in jo kasneje preobraziti, z njo nekaj narediti. Toliko kot smo v energijskem smislu pripravljeni pogledati v svoje negativnosti, v svoj nižji jaz, toliko nam je, v energijskem smislu, dostopnih teh občutkov, ki domujejo v našem višjem jazu. > In tu je bila skrita tudi tretja pomembana lekcija zame. Vsak izmed nas ima čustvo, s katerim se mora v procesu odkrivanja samega sebe soočati bolj intenzivno. Nekateri se bolj intenzivno soočajo s svojo jezo, drugi s strahom, tretji z žalostjo. Jaz sem se moral začeti soočati s svojim sramom. Situacij v mojem življenju, v katerih sem čutil sram, je bilo veliko. Največkrat pa sem sram le na kratko začutil, potem pa ga skušal kar se da hitro spraviti “pod preprogo”. Na kratko, sploh nisem vedel, da imam s tem kakršenkoli problem. Tokrat pa temu ni bilo tako. Na delavnici je sram izbruhnil na površje v vsej svoji velikosti oziroma, če sem čisto natančen, na poti z delavnice domov. Večino časa med vožnjo nazaj sem prejokal. Čustev enostavno nisem uspel imeti več pod nadzorom. V misli so se mi enostavno vračale podobe in občutki z delavnice. Prvič v življenju mi je postalo jasno, koliko gorja ustvarimo z vzgojo, predvsem moški z našo odtujenostjo, pričakovanji, s takim in drugačnim nasiljem in s preprostim dejstvom, da nismo avtentični. Sram me je bilo, da sem moški, sram me je bilo, da ne znam biti dober mož, dober oče, sram me je bilo mojih dejanj iz preteklosti. > Na tej poti domov sem sprejel odločitev, da bom začel korenito spreminjati stvari… In začel sem pri sebi! --- ## Razjasnimo skupaj ### Ali lahko psihoterapija res spremeni življenje? Da, psihoterapija lahko sproži globoke notranje spremembe, še posebej ko preseže zgolj razmišljanje in vključuje tudi telesno in čustveno izkušnjo. Pogosto prinese uvid v stvari, ki jih prej nismo videli ali razumeli. To lahko vodi do pomembnih življenjskih odločitev. ### Zakaj včasih ne moremo rešiti svojih težav sami? Ker so mnogi naši vzorci in čustva nezavedni in jih sami težko prepoznamo. Pogosto jih potiskamo stran ali racionaliziramo. Zunanji prostor, kot je psihoterapija, omogoča, da jih varno ozavestimo in predelamo. ### Kaj lahko odkrijemo skozi telesno psihoterapijo? Skozi telesno psihoterapijo lahko pridemo v stik z globokimi občutki, ki jih iščemo zunaj, a obstajajo znotraj nas. Pogosto odkrijemo potlačena čustva, kot so sram, jeza ali žalost, ter se jih naučimo sprejeti in preobraziti. To odpira pot do večje avtentičnosti in notranjega miru. --- #### [](http://bit.ly/4811hgf)**Koristno!** ##### So stvari, ki nam spremenijo to življenja, in so stvari, ki jih iščemo zunaj, pa jih je v resnici možno najti znotraj! Občutki in čustva so stvar telesa, in ne glave in razmišljanja. Lahko smo še tako inteligentni in umsko sposobni ter izobraženi, vendar imamo lahko popolnoma zaprte občutke – zaprto srce in trebuh. To nam na dolgi rok povzroča velike težave v življenju, predvsem seveda v odnosih, saj zaradi blokiranih občutkov nismo sposobni pristne bližine z drugimi ljudmi. ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/10/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-final.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://bit.ly/4811hgf) **Categories:** Notranja moč in duhovnost, Zgodbe **Tags:** #CoreEnergetics, #sprememba, #telesnapsihoterapija --- ### [WTF se je zgodilo z mano, odkar sem z njim?!](https://psihoterapijabozic.si/znak-ki-ga-v-odnosih-nikakor-ne-spreglej/) **Published:** September 25, 2020 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Slabi odnosi te počasi oddaljijo od tega, kdo si. Prepoznaj znake, postavi meje in se vrni nazaj k sebi, preden izgubiš stik s sabo. **Content:** V psihoterapiji vemo, da je naša sposobnost reči “ne” v resnici enako pomembna kot sposobnost reči “ja”. Ko nismo sposobni reči preprostega “ne”, potem to nakazuje, da imamo težave z mejami, in če nimamo dobrih mej, potem v naslednjem koraku energijsko gledano nimamo dovolj dobrega “kontejnerja”, se pravi “notranje posode”, v katero bi lahko spravili, kar dobivamo iz zunanjega sveta in v tej posodi potem kuhali in predelovali vse, kar prihaja do nas iz zunanjega sveta. > V odnosih je “ne” zelo pomemben. “Ne” je tisti, ki nam definira naše meje, in meje nam dajejo občutek varnosti. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2018/09/toa-heftiba-JhO5H1DAFHQ-unsplash-1024x683.jpg "toa-heftiba-JhO5H1DAFHQ-unsplash")## Predpražnik, smetnjak, buldožer? Kaj pa, če imamo z “ne” težave? Konkretno v življenu, do drugih ljudi, to npr. pomeni biti “predpražnik”. Ali pa “smetnjak”. Predpražniki in smetnjaki so vedno na voljo za vse, pomembno in nepomembno. V občutku sebe pa so zmedeni, frustriran, zagrenjen, prav nič uredu. Biti brez mej lahko na drugi strani pomeni biti tudi “buldožer”. Ali “kombajn”. Buldožerji in kombajni so vedno v premikanju vsega, kar je okoli njih – od družbenih pravil do želja in potreb soljudi, brezkompromisno. In ja, včasih se ti dve skrajnosti lahko celo povsem izmenjujeta pri isti osebi, glede na okoliščine in notranje impulze. Vsi poznamo npr. ljudi, ki v službi delujejo po principu “ja, ja”, doma pa postanejo buldožerji, kjer se jim ne sme nič reči in mora biti vse po njihovo. V partnerskih odnosih, ki so zelo [naporni,](https://psihoterapijabozic.si/zenska-agresija-do-moskih-in-zdravilo/) se skupaj pogosto znajdeta “predpražnik” in “buldožer”. Niti eden niti drug se ne zavedata dobro tega, kaj se z njima dogaja, in nekateri pari na tak način lahko ostanejo skupaj do konca svojih dni. Seveda pa to ni nujno. Med nami so namreč vedno tudi pari, v katerih se eden od partnerjev prej ali slej začne prebujati in zavedati, da to kar se dogaja, ni uredu, in da si želi spremembe… > V moji praksi pogosto delam z ženskami, ki imajo na neki točki *dovolj* nesoglasij in bolečine. Veste katera je skupna točka čisto vseh, ki se začnejo zbujati in se začnejo zavedati, kaj se v intimnem odnosu dogaja? Katero je vprašanje, ki se najprej zazdi kot nočna mora, potem pa se izkaže, da je dejansko karta, ki jih pelje iz nočne more? Magično vprašanje se glasi: > “Kaj se je v vsem tem času, odkar sva skupaj, pravzaprav zgodilo z mano?” - Zakaj sem se tako spremenila? - Kam je šla moja živost? - Kje je moja sreča? - Kam so šle moje sanje? - Kje je moje življenje? - Zakaj sem postala tako zagrenjena, depresivna, tesnobna? - Kje je moje zdravje? - Zakaj imam vse te neprestane infekcije sečil, bolečine po telesu? Ženske se s temi vprašanji dejansko začnejo prebujati. Raste zavedanje, da so postali drugačni. Čeprav je mogoče ljudem, ki jih imajo radi, to očitno že leta in leta, oni sami tega nikakor niso tako dojemali. Vse, kar so doživljali, jim je bilo povsem “normalno”. Dokler…. se nekega dne, ali noči, ne zbudijo… in ne morejo uiti svoji lastni resničnosti. ## Na sodišču Nikoli ne bom pozabila, kako sem v mojih zgodnjih dvajsetih sedela na na hodniku nekega okrajnega sodišča. Z mano je bil moj tedanji fant, s katerim sem imela res neskončno veliko problemov, jaz pa sem kar vztrajala in vztrajala… Medtem, ko sva čakala na obravnavo, sem prejela nepričakovan telefonski klic sošolca iz gimnazije. Mislim, da smo takrat ravno dobili mobije, to je bilo konec 90. let… No, ta sošolec me nikoli prej in nikoli kasneje ni klical – takrat pa me je, da me vpraša po neki xy informaciji. Ko sem odložila telefon, po kratkem pogovor, se je v meni nekaj prelomilo. Glas sošolca iz gimnazije me je spomil na Tino izpred nekaj let. *Spomnil me je name pred tem bolečim odnosom*. S kristalno jasnostjo me je prešinilo, da na nek pomladni dan sedim pred neko sodno dvorano v nekem obskurnem malem kraju, z mladim moškim, in čakam na neko obravnavo za neko bizarno prometno nesrečo, ki je v bistvu njegova zadeva… v kateri je bil on soudeležen – pazi to – *preden sva se midva sploh spoznala!!!!* *WTF?!?* In…. to po vsem, kar se je že dogajalo v najini zvezi? In sedaj sedim zraven njega še zaradi stvari iz zgodovine, ki nimajo nobene faking zveze z mano?!?! V tistem trenutku sem dojela. Ugledala sem sebe, tako kot sem bila… z njim, takim kot je bil. V mikrosekundi sem dojela bizarnost nekega razmerja – mojega, očitno, z njim. In dojela sem, da sebe, take kot sem z njim, v resnici sploh ne spoznam več. ## Neizbežne tegobe slabih odnosov To je, kar naredijo slabi odnosi. > Slabi odnosi nas peljejo stran od tega, kdo mi zares smo. V slabih odnosih se spreminjamo – *na slabše*. V slabih odnosih postajamo vedno bolj čudni, vedno bolj neuravnovešeni, vedno slabšega počutja. Slabi odnosi nam načenjajo zdravje – običajno najprej spiritualno, potem mentalno, čustveno in na koncu še telesno. > Trend v slabih odnosih ne gre nikoli ne gre zares navzgor. Mogoče je včasih malo bolje, ma ko potegnemo črto in povprečimo, si moramo priznati, da smo v negativni spirali in negativna spirala še nikoli ni bila pozitivna. Seveda imamo svoj delež v takem dogajanju. Predvsem v tem smislu, da v takem okolju ostajamo in se mučimo. To je naša zavestna izbira, čeprav bi se radi pokazali, kot da ni in upravičili ostajanje na 1000 načinov. Izkušnja kaže, da moramo, če želimo ohraniti sebe, iz tovrstnih odnosov največkrat oditi. Se naučiti postavljati meje in govoriti ne. Če namreč na drugi strani ni sogovornika in hkrati ni pripravljenosti za iskrenost in delo in spremembo, ga ni čudeža, ki bi rešil tak odnos. Žal. 😢 In ja, to dinamiko lahko preslikamo na katere koli odnose. Opazimo jo lahko od intimnih do širše družinskih in prijateljskih ter delovnih. Povsod je isto, povsod to velja. Tako kot velja isto, le obratno, za dobre odnose in za dobra okolja: v za nas dobrih odnosih postajamo vedno bolj mi. Čutimo, da se notranje širimo in čutimo, da smo podprti. Poganjamo krila in vedno več zmoremo. Tudi v težkih dneh ostajamo v občutku povezanosti. Tudi če pride do trenutkov osamljenosti in prizadetosti, to zakrpamo in potem je bolje. Je veliko bolje, in čutimo, da zrastemo. Vedno več je ljubezni in svobode. Seveda so konflikti, ampak taki, ki se razrešijo in taki, ki poganjajo rast – na bolje. > [Pot Maternice](http://www.potmaternice.si/) > > *“Svojo notranjost doživljam v polnosti, ki je prej nisem poznala na takšen način. Aktivirala sem centre svoje notranje moči, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo. Šla sem skozi transformacijo, ki se je zgodila zelo hitro in je nisem pričakovala. Skupna pot in podpora skupine je neprecenljiva v tem procesu, saj je dogajanje zelo intenzivno, močno. Delavnico priporočam vsem ženskam, ki želijo živeti življenje kot kraljice in ne žrtve. Tukaj pridobiš jasna znanja in orodja za celo življenje, ki so v tej poplavi različnih informacij še kako pomembna.”* > > – Rosa, 34 let --- ## Razjasnimo skupaj ### Zakaj je pomembno znati reči “ne” v odnosih? Ker “ne” postavlja meje, meje pa ustvarjajo občutek varnosti in jasnosti v odnosih. Če jih nimamo, hitro izgubimo stik s sabo in se prilagajamo drugim na lastno škodo.osti Sebstva. ### Kako vem, da imam težave z mejami? Če pogosto ugajamo drugim, se počutimo izčrpano, zmedeno ali nezadovoljno, je to lahko znak slabih meja. Lahko delujemo kot “predpražnik” ali pa gremo v drugo skrajnost in postanemo preveč vsiljivi. ### Kako slabi odnosi vplivajo na nas? Slabi odnosi nas postopoma oddaljujejo od tega, kdo v resnici smo. Vplivajo na naše počutje, zdravje in energijo ter nas vlečejo v negativno spiralo. V dobrih odnosih pa se počutimo bolj svobodno, podprto in bolj povezano sami s sabo. --- ###### \* [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg [individualnega dela z ženskami](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske; [vse se začnejo s prvo](http://www.potmaternice.si/). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/Pot-Maternice-1_2024-WP-blog-oglas-final.jpg "Pot Maternice 1_2024 WP blog oglas - final")](https://www.potmaternice.si/) **Categories:** Ljubezen in odnosi, Zgodbe **Tags:** #intimnost, #ljubezen, #odnosi --- ### [Ocena čustvene stiske v 4 korakih](https://psihoterapijabozic.si/ocena-custvene-stiske-v-4-korakih/) **Published:** September 25, 2018 **Author:** Tina in Samo Božič **Excerpt:** Ljudje imamo lahko ogromno težav, ko se nam v krajšem obdobju nakopiči več pomembnih sprememb. Za vsako od njih potrebujemo določen čas in ... **Content:** Ljudje imamo lahko ogromno težav, ko se nam v krajšem obdobju nakopiči več pomembnih sprememb. Za vsako od njih potrebujemo določen čas in notranje moči, da jo sprejmemo in jim začrtamo mesto na osebnem “zemljevidu”. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-49.jpeg "Škatla prve pomoči")Obstajajo pa določene življenjske okoliščine, v katerih je verjetnost pojava notranje stiske povečana, saj je za soočanje z njimi velikokrat potrebno uporabiti kar nekaj notranjih in zunanjih virov moči. To so: - konflikti v partnerstvu, družini, na delovnem mestu, - spremembe v intimnih razmerjih kot so poroka ali ločitev, - telesna obolenja – onkološka obolenja, kronične bolezni, - nezmožnost vzpostaviti intimno razmerje ali ga obdržati, - izguba službe, finančnega statusa, - zamenjava zaposlitve, - ustvarjalne blokade, - začetek ali zaključevanje izobraževanja, - selitev v novo okolje, - težave pri zanositvi, neplodnost, - v nosečnosti, v mesecih po porodu, - ob odraščanju in osamosvajanju otrok, - prometnih ali drugih nesrečah. > Vse te situacije, sploh če jih je v krajšem času več, nas lahko pahnejo dobesedno na rob zmožnosti za soočanje z vsemi spremembami, ki jih prinesejo s sabo. Včasih se z njimi soočamo dobro, včasih pa se jih nakopiči toliko, da enostavno pregorimo in ne zmoremo več. Takrat je smiselno, da si poiščemo pomoč in s tem čimprej postavimi stvari spet na dobro mesto. Včasih je ljudjem težko oceniti, kako močna je stiska. Zato sva vam tu pripravila povsem praktičen opis štirih korakov, in če se ga boste držali, boste gotovo dobili boljšo sliko o tem, kaj se dogaja z vami. ## **Navodilo, kako uporabiti 4. korake** > Moč stiske ni težko oceniti. Preprosto jo lahko ocenimo tako, da si predstavljamo lestvico od 1 do 10. Pri tem je 1 stanje, ko smo uredu: počutimo se dobro in smo brez stiske. Ocena 10 je točka neznosne stiske, od katere se nam skoraj dobesedno meša. ## **Korak [\#1](https://www.psihoterapijabozic.si/blog/hashtags/1)** Točka moči je vedno v sedanjem trenutku. Zato vzemi list papirja in napiši kakšno vrednost od 1 do 10 bi dal tvojemu počutju: - v tem trenutku? - danes za cel dan? - včeraj za cel dan? - v zadnjem tednu? ## **Korak [\#2](https://www.psihoterapijabozic.si/blog/hashtags/2)** Eno je, kako se počutiš. Druga pa je, kako dobro *bi se želel* počutiti? Če npr. ugotoviš, da bi se želel počutiti dobro za vsaj 2, počutiš pa se 8, je to precej velika razlika. Verjetno si zelo nezadovoljen in frustriran. Bolj kot se boš zavedal te razlike, bolj boš motiviran, da spet vzpostaviš ravnovesje, na tak ali drugačen konstruktiven način. ## **Korak [\#3](https://www.psihoterapijabozic.si/blog/hashtags/3)** Se spomniš, kako smo kot otroci v osnovni šoli en teden vestno opazovali vreme? Mi to naredimo s svojim notranjim počutjem. Pripravi si tabelo in v zgornjo vrstico razporedi štiri stolpce: - telesno počutje: splošen nivo energije, utrujenost, spočitost, elan, vitalnost - čustveno stanje: [moč čustev in katera prevladujejo](https://psihoterapijabozic.si/imas-spet-slab-dan/)? - miselno stanje: koncentracija, pozornost, ustvarjalnost, pozitivnost - duhovna povezanost: stik s tem, kar je več kot smo mi sami; občutek upanja, Ljubezni Na isti način kot vreme ti opazuj tvoje počutje na vseh 4 nivojih. Dnevno vpisuj povprečne ocene razpoloženja in počutja. To počni vsaj 4 tedne. Redno beleži počutje in si zapisuj ocene od 1-10. Že samo opazovanje ti bo najverjetneje zelo koristilo! Če si v tem času v kakršnihkoli dvomih, kaj se dogaja, se čimprej posvetuj s strokovnjakom. Ob telesnih težavah nikakor ne oklevaj, ampak najprej stopi do osebnega zdravnika, zdravnika-homeopata ali tvojega zdravnika tradicionalne indijske ali kitajske medicine. ## **Korak [\#4](https://www.psihoterapijabozic.si/blog/hashtags/4)** Sprejmi odločitev. Na splošno velja, da je smisleno resno razmisliti o iskanju strokovne pomoči, ko so ocene: - vztrajno visoke, - opazno nihajo, - v času enega meseca ne padejo, - ali se ne ustalijo. Več o tem, kako si poiskati psihoterapevtsko pomoč, [**si lahko prebereš v tem članku tukaj**](https://www.psihoterapijabozic.si/kdaj-k-psihoterapevtu/) (klik!). Upoštevaj pa, da so vse to zelo praktična priporočila, ki temeljijo na naših opažanjih pri delu z ljudmi, niso znanstveno preverjena ali potrjena na kakršen koli način kot izkustveno. Vzemi jih kot podlago za razmišljanje o tvoji stiski in hkrati prevzemi polno odgovornost zase. Ob kakršnem koli dvomu se vedno najprej posvetuj s strokovnjakom in vedno išči rešitve, ki podpirajo tvojo notranjo rast. Take care, [**Tina & Samo**](https://www.psihoterapijabozic.si/o-nama) #### Koristno! ##### **Če doživljaš hudo duševno stisko, imaš samomorilne misli, takoj poišči strokovno pomoč v organizacijah, ki nudijo neposredno prvo pomoč v duševni stiski. Lahko se obrneš na:** 112: center za obveščanje za takojšnjo nujno pomoč v primeru neposredne življenjske ogroženosti 116 123: zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan) 116 111: TOM, telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro) 01 520 99 00: klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj) 031 233 211: ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan) Pomoč za mlade je na voljo tudi na spletni strani www.tosemjaz.net Informacije za samomorilno ogrožene tudi na www.zivziv.si \* [Tina in Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-nama/) živita in delata v Novi Gorici. Klasično psihoterapijo nadgrajujeta z energijskim delom in duhovnostjo. [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, ki specializira delo z ženskami. Poleg [individualnega dela](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske; [vse se začnejo z uvodnim ciklusom Pot Maternice](http://www.potmaternice.si/). [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/Pot-Maternice-1_2024-WP-blog-oglas-final.jpg "Pot Maternice 1_2024 WP blog oglas - final")](https://www.potmaternice.si/)[![Kako se umirim je praktični online vodič z več kot 50 preizkušenimi somatsko-telesnimi orodji, z jedrnato razlago, zakaj delujejo, in jasnimi smernicami za njihovo varno in učinkovito uporabo.](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/07/Kako-se-umirim-WP-blog-oglas.jpg "Kako se umirim - WP blog oglas")](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/)[![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/07/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-1.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://www.groundingfundamentals.com/fundamentals) **Categories:** Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #čustvenastiska, #pomoč, #psihoterapija, #stiska --- ### [Ko imaš naslednjič slab dan? Tu je 5 korakov](https://psihoterapijabozic.si/ko-imas-naslednjic-slab-dan-naredi-tole/) **Published:** September 25, 2018 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Tako kot ti, sem tudi jaz z mojim učenjem o življenju nekje začela. Nekje je bila točka, ki ni bila zgolj "slab dan", ko sem se boleče začela zavedati vsega. **Content:** Tako kot ti, sem tudi jaz z mojim učenjem o življenju nekje začela. Nekje v mojem življenju je bila točka, ki ni bila zgolj [slab dan](https://psihoterapijabozic.si/zenska-agresija-do-moskih-in-zdravilo/), in ko sem se boleče začela zavedati sebe, sveta, ljudi in polarnosti, v kateri sem se čutila dobesedno *primorana* živeti. Na začetku sem se veliko časa upirala vsemu temu. Ko sedaj gledam nazaj vidim, da v resnici le nisem razumela, kaj se dogaja z mano, in nikjer ni bilo nikogar, ki bi mi to pomagal pojasniti. Veliko časa sem iskala. Vztrajno. Čeprav so se moje težave poglabljale in je bil kaos iz koraka v korak večji, in moja nemoč je bila večja in večja. Ko sem potem končno dosegla točko dna – v fizični realnosti ima namreč vse svoje meje, sem dojela, da tako kot je, ne bo šlo več naprej. > Takrat sem iskreno, res *iskreno, ponižno in odprto* zaprosila Višjo Silo, da mi pomaga in da se nekaj vendarle že zgodi. In se je. Začela so se odpirati vrata. V moje življenje – in jaz v njihova, so začeli vstopati ljudje, ki so mi znali prisluhniti. Prihajale so drugačne izkušnje, nove knjige, nove preizkušnje. Stara sem bila 22. let. Danes jih imam bistveno več. Če bi danes povzela bistvo zavestne rasti, bi rekla, da je ključ v: > Radikalnem sprejemanju sebe. Menite, da je lahko? Meni ni bilo nikoli enostavno. Zahtevalo je kar nekaj, recimo: - veliko poguma, predanosti in notranjega dela, - čustveno in mentalno odprtost, - pripravljenost na delati napake, - prenašanje negotovosti in stanj, ko je vse izven kontrole, - voljo do ljubezni, - voljo do smisla, - iskrenost. > Radikalno sprejemanje sebe je namreč možno edino skozi Resnico. Najlažja pot do sprejemanja sebe je skozi iskrenost. In z iskrenostjo lahko začnemo kadarkoli in kjerkoli – najlažje pri sebi. S tem se jo hkrati učimo imeti tudi do drugih. (PS. Iskrenost ne pomeni nujno intimnosti, in hkrati ne izključuje dobrih energijskih mej, ampak jih vključuje. Jaz, na primer, sem vam prej iskreno povedala o mojih starih težavah, vendar ne veste veliko o tem, kakšne so bile. Z vami sem bila iskrena, nisem pa bila preveč intimna. V neki točki sem ohranila mojo mejo, čeprav jo lahko tudi ne bi oz. bi jo premaknila drugam, ma tako sem se tokrat odločila:). Torej, začnimo biti iskreni, ker je to možno in varno. > Iskrenost do sebe pelje daleč in zdravi. Praktičen primer? 5 korakov, ki vam bodo prav prišli na naslednji “slab dan”, je tukaj: 1. Ko imate naslednjič slab dan, se zaprite v sobo. 2. Vzemite s sabo zvezek in si izpišite, iskreno, vse dogodke, ki vam pridejo na misel, ki so se vam zgodili v zadnjem dnevu ali tednu in vas sekirajo. Običajno bosta dva ali trije, če ste emocionalno zelo odprti in se vas zadeve iz oklja hitro dotaknejo, pa jih bo še kaj več. 3. Zapišite si *konkretne dogodke* in potem se iskreno vprašajte: “Kateri od teh dogodkov mi vzbuja najbolj mučne občutke?” 4. Izberite tistega, ki vas najbolj nervira. 5. Nato pa se ga lotite [**tapkat**](https://www.psihoterapijabozic.si/kako-sem-pretapkala-njeno-smrt/) …ali pa k njemu pristopite na kakšen drug način, ki vam je blizu. Vedno, ko nas nekaj mori, namreč obstaja določen centralni problem, ki se ga ne zavedamo, hkrati pa deluje kot neke vrste magnetek. Okoli njega katerega se potem kot gručica naberejo drugi problemi, pri čemer se naše čustveno stanje samo še poslabšuje, saj se kozarec polni z vodo, dokler ne steče čez rob … Splača se vam: - vsesti / umiriti, - zapisati, kaj vas muči, - pogledati globlje ali širše, kje in kdaj se vam je to počutje sprožilo. Vedno namreč obstaja sprožilec, in ta sprožilec je običajno “specifičen dogodek”, se pravi neka konkretna scena, ki se je zgodila in je v vas sprožila niz čustev in misli. Če veliko delate na sebi, to sploh [ne bo težko](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/). Če pa tega niste vešči in imate pakete nerazrešenih stvari za nazaj, pa zna biti to tudi kaotično in mogoče boste težko odbirali zrno od plev sami. V takem primeru vam bolj priporočam, da si poiščete profesionalno pomoč nekoga, ki vam bo pomagal in “držal lučko” pri čiščenju vašega čustvenega gozda… in vas razumel ter podpiral. Bolj ko sproti predelujemo boleče stvari, bolj smo pretočni.Tako kot si vzamemo čas za čiščenje zob, tek ali kolesarjenje, je nujno, da si jemljemo čas tudi za svojo psiho. Nujno je, nujno, nujno… da držimo svojo notranjo posodo čisto, da lahko lepota naše Duše vedno bolj sije skoznjo. > Veste, da večina ljudi dnevno porabi več časa za čiščenje stanovanja kot za urejanje notranjega sveta, sveta misli in občutkov? No, mi smo tu zato, da to spremenimo. > Vse res vredno se namreč začne znotraj. Lepo stanovanje z lepim pohištvom, sveže pobarvanimi stenami in čudovitimi visokimi okni, dizajnerska mizica in poln hladilnik… so top. Problem pa je, kadar v tem dizajnerskem stanovanju ni sreče, miru, zaupanja, varnosti in ljubezni. In vse to se začne znotraj… tudi z radikalnim sprejemanjem sebe in poslušanjem svoje čustvene resnice. Veliko ljubezni, [**Tina**](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino) ###### \* [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg [individualnega dela z ženskami](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske; [vse se začnejo s prvo](http://www.potmaternice.si/). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/Pot-Maternice-1_2024-WP-blog-oglas-final.jpg "Pot Maternice 1_2024 WP blog oglas - final")](https://www.potmaternice.si/) **Categories:** Notranja moč in duhovnost **Tags:** #EFT, #slabdan, #sprejemanjesebe, #tapkanje --- ### [Pariz, Nobelovci in moj zadnji kozarec vina](https://psihoterapijabozic.si/pariz-nobelovci-in-zadnji-kozarec-vina/) **Published:** October 30, 2024 **Author:** Tina in Samo Božič **Excerpt:** Raziskave kažejo, da je zgolj 20% ljudi v nekem danem trenutku zmožno izpeljati določeno spremembo na osnovi golega razmisleka. **Content:** Bilo je po srečanju sošolk in sošolcev iz osnovne šole. Tako kot je bilo v tistih časih v moji navadi, sem dogodek zaključil precej pijan. S Tino sva bila sicer sošolca v osnovni in srednji šoli, potem pa sva se oba odselila iz Idrije in že živela v Ljubljani. Ona mlada psihologinja, jaz mlad učitelj… in ne, nisva bila par. Me je pa neko novembrsko nedeljo zgodaj zjutraj v njenem rdečem twingotu dostavila iz žurke v Idriji nazaj v Ljubljano. Čez nekaj dni sva se dobila ponovno. Govorila sva o alkoholu in pitju. Ko je odšla, sem se začel intenzivno ukvarjati z dvema vprašanjema, ki mi jih je Tina zastavila: 1. “Če praviš, da nimaš težav z alkoholom, zakaj potem enostavno ne nehaš piti?” 2. “Predstavljaj si, da imaš sedemletno hči. V nedeljo zjutraj se želi igrati s teboj, ti pa se zbudiš z mačkom in cel odsoten, ker si se ga nabil v soboto, in dejstvo je, da ne moreš niti živeti, kar šele, da bi bil zares z njo.. Kako misliš, da se tvoja hčerka v tem trenutku počuti ob tebi?” Odgovor na prvo vprašanje se mi je zdel enostaven. *Da imam jaz težavo z alkoholom?!? Pa kdo sploh je Tina?!? In kaj ona sploh ve o tem?!* > *“Itak da lahko neham piti kadar koli…”* Da to dokažem sam sebi sem si v mislih že določil, kako bom pol leta brez. Mislil sem si: “*Tako se bo jasno videlo, da seveda nimam prav nobenih težav z alkoholom in da itak zmorem brez.*“ Glede na to, da je bil november, sem hkrati tudi začel računati, kdaj po novem letu si bom izbral primeren datum, da začnem s svojimi “pol leta brez”. Po logiki seveda ni bilo smiselno začeti takoj, saj je bil pred mano veseli december, pa novo leto… Skratka. Po kratkem miselnem pink-ponku sem ugotovil, da v resnici nikoli ni čisto pravi trenutek za začetek polletne pavze od alkohola. In v trenutku me je zadelo: “*Shit stari, ti imaš res problem*.” Drugo vprašanje: o sedemletni deklici? Sploh nisem zares iskal odgovora. Ob misli na hipotetično situacijo me je le zabolelo in nekje daleč spodaj sem čutil sram. In to je bilo dovolj. > V tistem trenutku sem se odločil za spremembo. Odločitev: “*Od tega trenutka naprej ne pijem več alkohola!*“ In ga nisem pil… … do prve prave žurke za rojstni dan. Moj dober kolega je praznoval okroglih 40. Še sedaj ga imam pred očmi, ko ves začuden stoji pred menoj: “*Pa kako? 40 let in ti ne boš niti nazdravil z mano???*“ Popustil sem. Prijel kozarec, naredil požirek… Bilo mi je obupno. Ljudje okrog mene veseli … jaz pa sem se počutil kot v jami. Tema. Poraz. Občutek, da sem luzer. In hkrati sem bil jezen. Jezen sam nase. Kako sem lahko popustil!!! Po tistem požirku sem se še bolj trdno odločil, da je to to. Spet: “*Ne pijem več alkohola in pika!!*“ In ga nisem pil. Do naslednje priložnosti, čez kak mesec… Bil je začetek svetovnega leta fizike. Večerja v dvorcu sredi Pariza. Med smetano fizike, profesorji, Nobelovci. S kolegi iz Slovenije sedimo … in strežejo nam različna vina. Nobenega soka, nobene vode. Le vino… In si rečem: “*Samo polovico vsakega kozarca vina preizkusim, in to je to…*.” To je bil šele poraz! Naslednji dan je jamo zamenjala črna luknja. Podrl se mi je svet. Občutek sem imel, da ne bom zmogel tega. Ne zmorem, da ne bi pil!! Še večja kriza. Dojel sem, da bo vedno nek rojstni dan, vedno neka *fancy* prireditev, vedno bo neskončno priložnosti za popivanje in raznorazne degustacije… Od “mojega” Pariza je minilo že več kot dve desetletlji. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-47.jpeg "Pariz")## Sprememba je proces Sprememba je zelo kompleksen proces. Vsak izmed nas se je že znašel v situaciji, ko si je zaželel spremembe. Za take ali drugačne spremembe se je tudi že odločil. Bile so nenadne spremembe ali pa take, na katere smo se pripravljali dalj časa, velike ali majhne. Namen spremembe je vedno obrat zatečenega stanja, ki nam v danem trenutku iz takih ali drugačnih razlogov ne odgovarja več. In edine spremembe, ki dolgoročno obstanejo, so spremembe, ki jih naredimo zato, ker čutimo, da jih moramo narediti. Akcija mora biti usklajena z glavo, srcem in trebuhom: o stvari moramo razmisliti, vedeti, kaj ob vsem tem čutimo in šele nato lahko delujemo, tudi s podporo okolja. ## **1. Uvod v zavedanje** V prvi fazi v resnici ne razmišljamo o svojem vedenju kot problematičnem. To je faza močnega odpora. Ni nam do tega, da bi pogledali svojo realnost tako kot je in rekli bobu bob. Mogoče vemo, da stvari ne štimajo, ampak iz tega nočemo delati drame in “pretiravati”. Drugi ljudje nas na naše vedenje mogoče opozarjajo, vendar nas to ne gane preveč. Prej vidimo njih kot problematične. Mogoče smo celo vdani v usodo, ker smo že prej poizkušali s spremembami, pa nam ni šlo. Običajno nočemo, da nam kdorkoli soli pamet. ## **2. Zavedanje** Počasi začnemo dopuščat možnost, da imamo težavo. Hkrati s tem se pojavi tudi upanje, da bi lahko kaj storili. Smo v fazi mešanih občutkov in močne ambivalence. Bi ali ne bi? Tehtamo, dvomimo. Naredimo si seznam “za in proti”. Opažamo, kako slabo se počutimo, ker se obnašamo na določen način in privlačijo nas ljudje, ki jim je sprememba uspela. Samo razmišljanje o spremembi pa seveda ni sprememba in ni tudi zavezanost, ki jo potrebujemo, da nekaj res spremenimo. Veliko razmišljamo, se pogovarajmo sami s sabo ali z drugimi. Začnemo videti povezave. Primer: najprej moram priti do zavedanja, da alkohol škodi organizmu in posledično mojemu življenju, predvsem mojim odnosom. Dojeti moram, da imam realno problem s pitjem, če se mu ne morem odreči z lahkoto. Razmišljanja smo večinoma sposobni vsi, razen če smo biološko oškodovani na kakršen koli način. Zavedanje je torej prvi korak – vendar žal ni dovolj! To vemo vsi iz svoje prakse. Zelo nam je jasno, kaj bi “morali” narediti – in tega ne naredimo. Problem zavedanja je ta, da nas pripelje samo do naslednjega žura, naslednjega rojstnega dne, naslednje gala prireditve. Informacija sama po sebi nima nobene vrednosti, če se ne dotakne naše notranjosti – če jo ne začutimo povezane z nami. > Razmišljanje o spremembi je zato samo prvi izmed korakov. Ključno za spremembo je, da razmisleku nujno sledijo čustva. Spoznanje se nas mora dotakniti čustveno – sicer spremembe enostavno ne bo. ## **3. Odločitev** Še vedno smo ambivalentni, nismo res prepričani, da je to dobro za nas ali da to zmoremo, vendar se tehtnica nagiba v smer spremembe. Veča se zavedanje slabega vpliva, ki ga ima neko vedenje na nas in pozitivnega vpliva, ki ga lahko prinese sprememba. Ključen preskok naredimo takrat, ko informacije v nas sprožijo čustvo – frustracijo, strah, jezo, hrepenenje, željo po ljubezni, miru, dobrem počutju, zdravju? Žena ti lahko vsak dan pove, da preveč piješ ali pa da imaš katastrofalen odnos z otrokom, ampak dokler se ob tej informaciji v tebi ne sproži čustvo, se ne zgodi nič. Podobno je, ko vztrajaš v slabem razmerju ali pa ne nehaš kaditi. Ali se ne odločiš za nekaj, kar si močno želiš. Jeza na ženo, ljubezen do sebe, strah pred izgubo zdravja ali nečesa drugega, kar ti res veliko pomeni… tega kar imaš, karkoli… dokler se te stvari čustveno ne dotaknejo, vse do takrat informacija, zavedanje in razmišljanje nimajo nobene prave vrednosti. Vsakič znova zbledijo za šankom ali z naslednjim “da”, ko bi v resnici moral reči “ne”. Danes vem, da sem alkohol nehal piti prav zaradi čustev in občutkov. Razmislek je bil pomemben in to, da sem se ujel v logično zanko, je bil začetek. Vendar pa se je smer “abstineca” zares nastavila šele, ko sem začutil, kako se moja »hipotetična sedemletna hči« počuti ob meni, ko sem cel mačkast in zadirčen po celonočnem pijančevanju. In cela paleta občutkov, s katerimi sem prišel v stik in jih ozavestil, ko sem popustil in pil na žurki prvič in na gala prireditvi drugič. > Ko ozavestimo povezave med glavo (informacije, zavedanje, razmišljanje) in srcem + trebuhom (čustva, občutki, želje), postanemo tudi zares sposobni koraka v smislu akcije. Takrat smo pripravljeni na mobilizacijo. Takrat lahko delujemo, to naredimo in izvedemo spremembo. ## 4. Akcija > V tej fazi je ključnega pomena realistični načrt. V tej fazi potrebujemo ljudje podporo, notranjo in zunanjo, moramo imeti določene veščine in know-how. Če jih nimamo, jih moramo razviti. Dokončno dojamemo, da je za nas res pomembno, da naredimo spremembo. Tipično je, da to jasno in glasno sporočimo drugim ljudjem. Ko enkrat iskreno spregovorimo o njej, jo izgovorimo, dobi naša namera povsem drugo moč. Občutek, da drugi vedo za našo namero, večini od nas zelo pomaga. Hkrati ni nič boljšega kot občutek uspešnosti, ko vidimo, da nam gre sprememba dobro od rok. To je sila, ki nas poganja naprej. Ponavadi traja od 3 do 6 mesecev, da pridobimo osnovni dober občutek o naši spremembi. ## 5. Vzdrževanje Je resnična preizkušnja volje in moči našega duha. Zahteva veliko vztrajnosti. Iz življenja potrebujemo odstraniti vse, kar nas spominja na stare vzorce vedenja in jih dosledno nadomeščati z novimi. > Ključno je, da imamo podporo pri drugih ljudeh, ki nas razumejo in podpirajo našo spremembo. To je faza v kateri vse, kar smo se naučili in začutili, prenesemo v dejanja. Sposobnost, da vsakič znova dosledno ponovimo naše zavedanje, resnico in stališča. Sposobnost, da vsakič znova pogledamo človeka, ki nam ponudi pijačo v oči in rečemo ne hvala, ne pijem alkohola. Sposobnost, da vsakič znova, ko nam isti človek ponovno ponudi pijačo, ga ponovno pogledamo v oči in spet rečemo ne hvala. Sposobnost, da prenesemo tudi trenutek, ko nam ljudje nehajo ponujati pijačo … in vse kar pride za tem. V tej fazi se soočamo s svojimi zakoreninjenimi prepričanji, srečamo svoje najhujše odpore in začnemo raziskovati resnično ozadje svojih problemov. Naletimo na svojo osebno zgodbo in primorani smo v transformacijo svojih strahov in ran. V tej fazi smo ranljivi za zdrse, ponovne vrnitve k starim načinom vedenja, vendar če vztrajamo in hkrati predelujemo najgloblja ozadja svoji težav, … nam bo zagotovo uspelo! ## **6. Opustitev** > Je faza telesnega mojstrstva. O naši spremembi ne razmišljamo več. Ne zato, ker ne bi hoteli, ampak zato, ker smo v zvezi s tem naredili vse in dovolj. Novo vedenje postane avtomatizirano in sprememba ni več nekaj, za kar se borimo, ampak naš avtentičen del. Postane del nas, nekaj povsem naravnega. Ko pomislimo nazaj, ne moremo verjeti, da smo bili tisto mi! Pa smo bili. V spremembo smo vložili čas, energijo, notranje delo … in postali drugačni:) Čestitke! ## Raziskave kažejo tole Raziskave kažejo, da je zgolj 20% ljudi v nekem danem trenutku zmožno izpeljati določeno spremembo na osnovi golega razmisleka. > Po domače povedano, samo vsak peti od nas je “zrel” za neko določeno spremembo. Večinoma pa ljudje za spremembo nismo a priori zreli. V odločitvi zanjo moramo najprej dozoreti. Se pravi za spremembo vložiti čas, energijo, delo, denar. Bolj kot je neko vedenje ustaljeno in več energijske koristi imamo od njega (npr. čustveno, seksualno, finančno…), bolj bo delo, da ustaljen vzorec spremenimo, zahtevno. Ampak vsekakor ne nemogoče. > Kjer je volja, je vedno tudi pot. V 80. letih prejšnjega stoletja sta C. C. DiClemente in J. O. Prochaska, raziskovalca alkoholizma, začela z opazovanjem tega, kako ljudje dejansko spremenimo vedenje. Sledilo je 35 let raziskav in opazovanje več kot 150.000 ljudi. Zaključek? Vsaka resnična in korenita sprememba vedenja je proces in poteka kar skozi 6 različnih faz, ki sva vam jih temeljito opisala zgoraj. Vsaka sprememba potrebuje svoj čas, določeno količino notranjega dela in zunanje podpore. Čas je za [spremembo](https://psihoterapijabozic.si/kdaj-k-psihoterapevtu/) 😉 --- ## Razjasnimo skupaj ### Zakaj je tako težko prenehati z vedenjem, za katerega vemo, da nam škodi? Ker samo razumsko zavedanje običajno ni dovolj. Sprememba se zgodi šele, ko se nas problem dotakne tudi čustveno. Dokler ni vključeno čutenje, pogosto ostajamo ujeti v stare vzorce.je. ### Kako poteka proces resnične spremembe? Sprememba poteka v več fazah: od odpora in zavedanja, do odločitve, akcije in vzdrževanja. Gre za proces, ki zahteva čas, notranje delo in pogosto tudi podporo okolja. Pomembno je, da smo pripravljeni vztrajati tudi ob zdrsih. ### Kaj je ključno, da sprememba zares uspe? Ključno je, da se odločitev poveže z našimi občutki in vrednotami, ne le z logiko. Ko se sprememba dotakne srca, dobimo notranjo motivacijo za akcijo. Takrat lahko novo vedenje postopoma postane del nas. --- [](https://www.psihoterapijabozic.si/o-nama) #### **Koristno!** ##### Sprememba je proces. Poteka skozi šest stopenj: 1. UVOD V ZAVEDANJE, 2. ZAVEDANJE, 3. ODLOČITEV, 4. AKCIJA, 5. VZDRŽEVANJE, 6. OPUSTITEV. Če pomislite na problem, ki ga imate v vašem življenju, in si poizkušate predstavljati v kateri fazi spremembe ste, boste veliko bolje razumeli, kaj potrebujete, da spremembo dokončno uresničite. ###### \* [Tina in Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-nama/) živita in delata v Novi Gorici. Klasično psihoterapijo nadgrajujeta z energijskim delom in duhovnostjo. [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, ki specializira delo z ženskami. Poleg [individualnega dela](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske; [vse se začnejo z uvodnim ciklusom Pot Maternice](http://www.potmaternice.si/). [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/Pot-Maternice-1_2024-WP-blog-oglas-final.jpg "Pot Maternice 1_2024 WP blog oglas - final")](https://www.potmaternice.si/)[![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/10/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-final.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](http://bit.ly/4811hgf) **Categories:** Psihoterapija in celostno zdravje, Zgodbe **Tags:** #abstinenca, #alkoholizem, #sprememba --- ### [5 praktičnih nasvetov, kako zmanjšati stres](https://psihoterapijabozic.si/5-prakticnih-nasvetov-kako-zmanjsati-stres/) **Published:** December 22, 2019 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Stres je v principu energijski problem. Kaže se nam na vseh petih nivojih človekove eksistence in zato se ga lahko lotimo na kateremkoli od teh petih nivojev. **Content:** Petek zjutraj. Punci sta ravno odšli v šolo, Tina v službo, pred menoj pa je bil po dolgem času dan zame. Štirinajstdnevna odsotnost od doma – bil sem na Nizozemskem, pred in po tem pa intenzivno delo, se mi je poznala tako na telesu kot v glavi. Stres. Čeprav izjemno zadovoljen z vsem, kar se je dogajalo na Nizozemskem, sem kot kup nesreče sedel za mizo in postajal živčen. Razmišljal sem…. Moji načrti, kot ponavadi :), so bili optimistični: jutranja meditacija, dihalne vaje, daljša hoja ali krajši tek, popoldne druženje s hčerkama… No, ni se začelo obetavno. Komaj sem se zvlekel iz postelje, da sem se poslovil s puncama, Tina pa me je vmes poprosila še za pripravo kosila in dodala časovnico DPD-ja, za dostavo paketa… V resnici mi ni bilo do gibanja. Še manj pa mi je bilo do sedenja sam s sabo, pa čeprav bi mi oboje še kako prav prišlo. Čutil sem, da mi je že samo to, da se nisem in nisem mogel odločiti, kaj mi pravzaprav ustreza, povzročalo stres. Tudi sicer sem bil, iskreno, pod stresom po malem že kakšen mesec, tako da sem se po krajšem razmisleku odločil za tretjo varianto – ostal bom doma, napisal članek o tem kako se spopasti s stresom, vmes bom za naju s Tino skuhal dobro kosilo, tek pa preložil na popoldne, ko bosta dekleti na treningu… > Ko se znajdemo v situaciji, ko stvari v realnosti niso take, kot pričakujemo da bi morale biti, nam to lahko predstavlja stres. V zgoraj opisanem jutru sem si mini stres povzročil s tem, da sem imel svoje načrte, hkrati pa mi sploh ni ustrezalo, da bi se jih držal… ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-44.jpeg "Par v viseči mreži")## Kaj je stres? Stres je telesni, duševni, čustveni in vedenjski odziv posameznika, ki se skuša prilagoditi in odreagirati na t.i. stresorje. Stresorji so tako notranji (bolečina v telesu) kot zunanji dražljaji (zahteve iz okolja), ki so lahko blagi ali pa zelo intenzivni, jih pa povsem individualno občutimo kot obremenitev, zahtevo ali izziv. To so lahko različni dogodki, osebe ali predmeti, ki začasno zamajejo naše notranje ravnovesje in stres je le odziv našega organizma na to dogajanje. Problem nastane takrat, ko je stresnih situacij: - enostavo preveč, - so preintenzivne ali - trajajo predolgo časa. Kako se torej lotiti stresa, se odzvati nanj in ga posledično zmanjšati? > Za začetek se je dobro zavedati, da je stres v principu energijski problem. Ko delam kot telesni psihoterapevt z mojimi klienti, sem ves čas pozoren na pet nivojev njihove eksistence, na katerih opazujem, kako se njihova enegija na teh področjih tudi izraža. Prvi nivo je fizično telo, sledita mu čustveni in kognitivni nivo, piramido pa zaključujeta nivo volje ter spiritualni nivo. Podobno je s stresom. Kaže se nam na vseh teh petih nivojih in tudi lotimo se ga lahko na kateremkoli od teh petih nivojev. V nadaljevanju članka bom podrobno razložil kako se stres kaže na posameznem nivoju, podal pa ti bom še nekaj predlogov skupaj z informacijami, kako si lahko pomagaš, da prideš v bolj harmonično stanje in v boljši stik s sabo. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/12/5-nivojev-clovekove-eksistence-crna.png "5 nivojev človekove eksistence črna")## **1. Kako se lotiti stresa na telesnem nivoju?** Moj generalni nasvet kako se lotiti stresa na fizičnem nivoju je: - jej uravnoteženo, - gibaj se kvalitetno, - spi pametno in - več se sproščaj! Stresa na telesnem nivoju se je super lotiti po principu štirih enakovrednih področij, ki jih opisuje angleški zdravnik dr. Rangan Chatterjee v svoji knjigi ***The 4 pillar plan****:* - prehrana, - gibanje, - spanje in - sprostitev. Na vseh teh področij se stres na našem telesu lahko tudi izrazi. Tipični znaki bi bili: - neprimerno prehranjevanje – čezmerno hranjenje ali pa premajhen vnos hrane - dehidracija - driska ali zaprtje - povečana uporaba stimulansov (kava, alkohol, sladkor) - več sedenja kot ponavadi - bolečine v vratu, križu, želodcu ali mišicah - zakrčenost mišic - motnje srca in ožilja, kot je visok krvni tlak - plitko dihanje - pogosti prehladi - težave s spanjem oziroma pomanjkanje spanja Uravnavanje stresa se tako začne že s tem, da smo pozorni na to, kaj dajemo v usta in kako se gibljemo. Z uravnoteženo prehrano, gibanjem, dovolj dobro hidracijo ter skrbjo za minimalne oz. nične vnose alkohola, drog, kofeina, nikotina in sladkorja bodo definitivno pomagali telesu pri njegovem učinkovitem spopadanju s stresom. Telo je naš prvi zaveznik za soočanje s stresom in kadar ne skrbimo zanj, tvegamo res veliko. Je pa seveda pri tem dobro tudi paziti, da si v poplavi nasprotujočih si informacij in različnih pogledih na to, kaj je koristno in kaj ne, s ciklanjem v razmišljanju ne pridelamo še dodatnega mentalnega ali čustvenega stresa – če npr. pojemo košček čokolade več kot bi bilo “prav”. Včasih pa se zgodi, da se nahajamo v (ali po) obdobju, ko smo zanemarjali gibanje in takrat želimo nadoknaditi vse, kar smo v obdobju pred tem v smislu gibanja zamudili in posledično pretiravamo z aktivnostmi. V teh primerih to za naše telo pomeni stres in če ga želimo zmanjšati, enostavno ne pretiravajmo! Če želimo povečati kapaciteto telesa za spopad s stresom je količina in kvaliteta spanca ključnega pomena. Zelo pomembno je, da si za spanje vzamemo toliko časa, da smo spočiti, ko vstanemo. Če nam to uspe, je to že dober znak za naše dobro splošno počutje. Če nam pa ne, pa je to znak, da moramo določene stvari v našem vsakdanu pogledati malo globlje. Največkrat gre za stvar prioritet, ki jih določamo povsem nezavedno, v ozadju tega pa so pogosto čustveni dejavniki. Posebej pomemben faktor pri spopadanju s stresom je tudi sprostitev, še posebej če smo nagnjeni k pretiravanju z delom ali s fizično aktivnostjo. Najbolj enostavno in vsakomur dosegljivo prenosno sprostitveno zdravilo je zavestno dihanje. > Že samo s tem, da se ustavimo, se osredotočimo na dihanje in ga skušamo rahlo poglobiti največkrat pomaga k temu, da se relaksiramo. Obstaja ogromno preprostih dihalnih sprostitvenih tehnik, med najenostavnejše pa sodita: 1\. dihanje, ko dolžini vdiha sledi dvakrat daljši izdih, 2\. škatlasto dihanje (*box breathing*) ali dihanje po vzorcu 4444. V tem primeru se polega na vdih in izdih osredotočamo še na zadrževanje diha med njima. Vse faze dihanja pa so med seboj enako dolge tako npr. lahko šteješ do štiri pri vdihu, med zadrževanjem diha med vdihom in izdihom, izdihu in med zadrževanju diha med izdihom in vdihom. V obeh primerih ponoviš vsak cikel najmanj sedemkrat in to je največkrat že dovolj za “reset” tvojega živčnega sistema. Zavedati pa se moraš, da je stranski učinek poglobljenega dihanja največkrat tudi bolj intenzivno čutenje, kar pomeni, da lahko s temi vajami prideš zelo hitro v stik z občutki. Takrat skočimo na naslednji, čustveni nivo. V praktičnem [online vodiču *Kako se umirim?*](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/) je zbranih še več kot 50 preizkušenih somatsko-telesnih orodjij, z jedrnato razlago, zakaj delujejo, in jasnimi smernicami za njihovo varno in učinkovito uporabo.[](http://bit.ly/4811hgf) [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2021/06/Kako-se-umirim-prakticni-online-vodic-banner-1024x256.jpg "Kako se umirim - praktični online vodič - banner")](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/)## **2. Kako prepoznamo stres na čustvenem nivoju?** Tipični znaki izraza stresa na čustvene nivoju so: - občutenje nemira - tesnoba - občutki krivde in prenos krivde na druge - povečana razdražljivost - izbruhi jeze - povečana žalost, depresivnost - osamljenost in socialna izolacija - težave v odnosih, prepirljivost in pomanjkanje odnosov, ki nas izpolnjujejo - težave s spolnostjo Ko so občutki neprijetni, imamo ljudje tendenco, da se jim izognemo ali jih skušamo potlačiti, kar v nas samo poveča stres. Zato je prvi korak za zmanjšanje stresa ta, da si čustva in občutke priznamo, pa naj si bodo ti prijetni ali neprijetni. Drugi korak je njihovo izražanje. Velikokrat se zgodi, da občutkov v danem trenutku ne moremo izraziti. V tem primeru je važno, da si jih vsaj priznamo in si poiščemo prostor in način za njihovo izražanje kasneje. Poiščimo si suportivno okolje ali ljudi, s katerim bomo lahko te občutke delil svobodno in brez strahu, da bi nas obsojali. Dejstvo je, da je prijetne občutke ponavadi lažje izražati kot neprijetne (čeprav to ni nujno!), in v vsakem primeru npr. humor in smejanje takoj izboljšata naše razpoloženje. Po dobrem smehu padeta srčni utrip in krvni tlak in v mišicah občutimo manj napetosti. Poleg smejanja je dobro nekaj pozornosti posvetiti tudi ljubezni do sebe, sprejemanju sebe in odpuščanju samemu sebi. Ti občutki so dobra protiutež jezi, strahu, sramu in krivdi. Dobro je vedeti, da v principu občutki in čustva pridejo in grejo. Problem nastane takrat, ko smo v občutkih zaciklani in nam ne izzvenijo naravno. To pomeni, da so zastarani, da prihajajo iz preteklosti in da jih še nismo ustrezno predelali. Če se nam to dogaja in nam povzroča bolečino, je več kot smiselno razmisliti o tem, da si piščemo pomoč. ## **3. Kako vem, da se mi stres kopiči na mentalnem nivoju?** V trenutkih, ko čustev ne moremo ali ne smemo izražati, največkrat skočimo v svoje misli. Racionalizacija je eden izmed pogostih načinov, kako zbežimo iz čutenja tukaj in sedaj. V tem smislu so tudi znaki izraza stresa na tem nivoju: - povečan pesimizem in negativno gledanje na svet - prevelika zaskrbljenost - prevelik fokus na tem kaj je prav in kaj narobe, kaj se sme in kaj ne sme. - slaba koncentracija - pozabljivost - “počasno” mišljenje - zmanjšana sposobnost organizacije dela - obsojanje sebe ali obsojanje drugih - konstantno razmišljanje o preteklosti ali prihodnosti - nezadovoljstvo pri delu ali nezadovoljstvo s samim seboj Pozornost posveti dialogom v mislih. Kakšna sporočila si pripoveduješ? So ta sporočila negativna? Se trudiš misliti pozitivno ali ti je to celo odveč, prenaporno? > Karkoli si govorimo sami sebi, ima tendenco, da se ojača: kar zalivamo, to raste. Če že naletiš na negativna sporočila v svojih mislih, poskušaj zavestno najti pozitivno proti-sporočilo. Ob tem pa hkrati opazuj občutke ob tem, kajti če ti niso poravnani s pozitivno mislijo se v telesu spet ustvarja konflikt in s tem stres. S tem, ko se vprašaš kaj čutiš v tem trenutku ali kaj zaznavaš v telesu v tem trenutku se vrneš nazaj v tukaj in sedaj. In potem si spet v poziciji ali si te občutke priznaš in dovoliš izraziti. Skratka, skok nazaj na čustveni nivo… Druga izredno pomembna dejavnost uma je upravljanje s časom. Dobro in kvalitetno načrtovanje dejavnosti je definitivno nekaj, kar lahko potencialno zmanjša stres. Ko načrtuješ dejavnosti jih planiraj tako, da poskušaš “ubiti več muh na en mah”. Na primer: - ko načrtuješ srečanja z ljudmi, ki ti niso najbolj pri srcu poskrbi za to, da načrtuješ obdobja, kjer se boš lahko oddistanciral\_a si boš lahko vzel\_a še nekaj časa zase - če načrtuješ sprehod v naravi (ali druge stvari, ki te veselijo) ga načrtuj z nekom, ki ti je blizu pri srcu - za vsak dan načrtuj neko majhno aktivnost, za katero veš, da ti bo nudila užitek Dnevno je smiselno tudi načrtovati dejavnosti, za katere veš, da ti bodo povzročale rahel stres, veš pa tudi, da jih boš sposoben\_a preživeti, npr. tuširanje s hladno vodo. V teh primerih se opazuj in poskušaj ugotoviti, kako se tvoje telo, um in čustva spopadajo in soočajo z danim stresom.[](http://bit.ly/3wW13qw) [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-19.png "image")](http://bit.ly/3wW13qw)## **4. Stres na nivoju volje – kaj pa je to?** Če si še z menoj, si morda ob vsem tem naštevanju verjetno že nekajkrat začutil\_a en velik NOČEM. Če pa ga še nisi, se spomni na ta trenutek naslednjič, ko obrneš pipo pod tušem proti topli, namesto proti hladni vodi. V trenutkih ko začutimo ta iskreni “nočem” in se hkrati farbamo, kako nekaj “moramo”, ustvarjamo znotraj sebe konflikt in s tem stres. Nočem je prva stopnička k nečemu, kar v telesni psihoterapiji Core Energetics rečemo *negativna intencionalnost*. In ko vso to voljo usmerimo proti sebi, ustvarjamo v telesu stres. Ta se na nivoju volje kaže še kot: - preobremenjenost z nalogami - pomanjkanje volje in zanimanja za stvari - občutek utrujenosti in preobremenjenosti - odpor do stvari, ki bi jih “morali” narediti - zmanjšana kreativnost - težave pri sprejemanju odločitev in nezmožnost dokončanja nalog, ki smo si jih zadali Malo prej sem ti predlagal načrtovanje različnih aktivnosti. Predstavljaj si, kaj bi se zgodilo, če se ti te načrtovane stvari ne uresničijo? Ti je vseeno ali ti to predstavlja stres? Si lahko predstavljaš, da kljub načrtom v prejšnjem koraku dovoliš spremembe in fleksibilnost in enostavno dovoliš Življenju da se zgodi? Svoje življenje je smiselno raziskati tudi s perspektive volje. Poskušaj ugotoviti, koliko stresa si nakoplješ samo s tem, ker hočeš, da so vse stvari “po tvoje”. Poskusi si predstavljati, kako se počutiš ob misli, da malo razrahljaš kontrolo in se malo bolj prepustiš življenju? > Poleg negativne intencionalnosti, ki je največkrat nezavedna, pa je izredno pomembno zavedanje in gojenje pozitivne intencionalnosti. Zato si vsako jutro vzemi nekaj minut časa, zapri oči in nekajkrat globoko vdihni in izdihni ter začuti intenco oziroma neko pozitivno namero za prihajajoči dan. Pri tem si dovoli, da delaš stvari po tvoje, da vodiš svoje življenje, vendar nisi vezan\_a na rezultate! ## **5. Duhovni nivo in ali je lahko duša pod stresom?** S tem ko se ustaviš in zamižiš, odpreš vrata nečemu kar je več kot smo mi sami. Meditacije, molitve in raznorazne prakse za povečanje “notranje tišine” so ključ do našega višjega jaza, do naše Duše. Vse te dejavnosti bodo pomagale k temu, da najdeš v življenju smisel in svoje poslanstvo. Opazuj sebe od znotraj. Kakšen je tvoj notranji prostor? Kakšna je tvoja energija? Hkrati pa opazuj tudi tvoje: - moralne konflikte - občutke pomanjkanja smisla v življenju - obžalovanje, - občutke krivde. Vse to namreč povečuje stres v telesu in s tem si preprečuješ notranji mir in poravnanost z višjo resnico v tebi. Generalno gledano ljudje posvečamo čisto preveč časa razmišljanju o negativnih stvareh in premalo časa razmišljanju o pozitivnih stvareh. Zato si vzemi deset minut časa in se vprašaj, za katere stvari čutiš hvaležnost. Zanimivo je, da znamo velikokrat najti stvari za katere smo hvaležni tudi v težkih trenutkih. Naredi si “posodo hvaležnosti” in vsak dan vrži vanjo majhen listek, na katerega zapišeš tri stvari, za katere čutiš hvaležnost. Če začneš danes, bo kmalu v posodi kar nekaj listkov ;)! > Hvaležnost je namreč ključ do polnosti življenja. Hvaležnost lahko spremeni kaos v red, zanikanje v sprejemanje, zmedo v jasnost, obed v pojedino, hišo v dom in tujca v prijatelja. Evo, članek je dokončan… Ni bil končan ravno v petek, je bil pa napisan prvi osnutek, skuhana sta bila kosilo in večerja, popoldanski tek + večerno druženje z družino. Včasih se je dobro spomniti, za kaj sem hvaležen! Kako je s tem pri tebi? Samo [**PS. Tukaj je zate še en koristen članek na temo stresa**](https://www.psihoterapijabozic.si/10-dihalnih-tehnik-za-zmanjsevanje-stresa-odpravo-tesnobe-in-vec/) --- ## Razjasnimo skupaj ### Kaj je stres in zakaj nastane? Stres je odziv telesa in psihe na notranje ali zunanje zahteve (stresorje). Nastane, ko so te zahteve premočne, prepogoste ali trajajo predolgo. V osnovi gre za porušeno notranje ravnovesje. ### Kako prepoznam, da sem pod stresom? Stres se kaže na več nivojih: telesno (napetost, slabo spanje), čustveno (tesnoba, razdražljivost), mentalno (negativne misli, zaskrbljenost) in vedenjsko (preobremenjenost, pomanjkanje volje). Pogosto se kaže kot občutek notranjega pritiska ali nemira. ### Kako lahko učinkovito zmanjšam stres? Stres zmanjšujemo z uravnoteženo prehrano, gibanjem, kakovostnim spanjem in sproščanjem, kot je zavestno dihanje. Ključno je tudi zavedanje svojih občutkov, misli in meja ter več fleksibilnosti namesto pretirane kontrole. Pomaga, če delujemo celostno – na telesnem, čustvenem, mentalnem in spiritualem nivoju. --- ## [](http://bit.ly/3wW13qw)[](http://bit.ly/4811hgf)**Koristno!** ##### Stres je v principu energijski problem. Kaže se nam na vseh petih nivojih človekove eksistence in zato se ga lahko lotimo na kateremkoli od teh petih nivojev. Prvi nivo je fizično telo, sledita mu nivo čustev in občutkov ter kognitivni nivo, piramido pa zaključujeta nivo volje ter duhovni nivo. Moj generalni nasvet kako se lotiti stresa bi bil: ##### – jej uravnoteženo, gibaj se kvalitetno, spi pametno, več se sproščaj, [začni z vajami za prizemljevanje](http://bit.ly/4811hgf) ##### – velik poudarek daj čustvom in občutkom ##### – opazuj svoje misli in smelo upravljaj s tvojim dragocenim časom ##### – brusi voljo in utrjuj pozitivne namere ##### – izbiraj dejanja, ki so v skladu s tvojim poslanstvom![](http://bit.ly/4811hgf) ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![Kako se umirim je praktični online vodič z več kot 50 preizkušenimi somatsko-telesnimi orodji, z jedrnato razlago, zakaj delujejo, in jasnimi smernicami za njihovo varno in učinkovito uporabo.](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/07/Kako-se-umirim-WP-blog-oglas.jpg "Kako se umirim - WP blog oglas")](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/)[![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/07/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-1.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://www.groundingfundamentals.com/fundamentals) **Categories:** Knjižna polica!, Notranja moč in duhovnost, Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #stikstelesom, #stres, #telesnapsihoterapija --- ### [Da živiš svojo resnico, moraš imeti noge res trdno na tleh](https://psihoterapijabozic.si/da-zivis-svojo-resnico-moras-imeti-noge-res-trdno-na-tleh/) **Published:** February 21, 2020 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Biti prizemljen pomeni imeti noge trdno na tleh. V trenutkih prizemljenosti je telo pretočno, zavedamo se sebe in trenutka, v katerem smo. **Content:** Ko se na začetku v moji praksi spoznavamo s klienti in začnemo postopoma vstopati v telesno psihoterapevtski proces, pogosto vprašajo: *“Kaj lahko naredim doma sam, da bom svoj terapevtski proces čimbolj podprl in bo moj proces čimbolj učinkovit?”* > Moj odgovor: “Stoja z rahlo pokrčenimi koleni, pri čemer opazuješ telesne senzacije in občutke ter si na koncu zapišeš opažanja.” ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-43.jpeg "Stoja z rahlo pokrčenimi koleni")Danes ne dajem več odgovorov brez vsaj malo predhodne razlage in predhodne izkušnje. Razlaga brez izkušnje tipično ne zaleže, poleg tega pa so ljudje v začetni fazi terapije pogostov v pričakovanju hitrih rešitev, predlagana vaja pa ni nobena hitra rešitev. Dejstvo pa je, da taka vprašanja zastavljajo visoko motivirani ljudje, ki so potem po pravilu pri notranjem delu tudi zelo uspešni in učinkovito razrešujejo svoje težave. Takim ljudjem ta preprosta vaja ponudi **prve korake k telesnim aspektom prizemljenosti** (ang. grounding) in kdor je pripravljen na začetku v opazovanje sebe (kljub temu, da mu racionalna razlaga mogoče zveni kot en mambo jumbo, izkušenj pa še ni veliko) vložiti nekaj svojega časa, je na koncu definitivno nagrajen. Stoja z rahlo pokrčenimi koleni in ob sočasnem opazovanje telesnih senzacij v telesu, je bila določeno obdobje mojega življenja vsakodnevna praksa. Najraje sem imel večerne “stoje”, še posebej v dneh, ko je imela Tina še veliko dela pozno popoldan in daleč v večer, hčerki pa sta bili tako majhni, da sem ju še uspel spraviti spat okrog 19h ali 20h. Na ta način sem “ubil več muh na en mah.” Dekleti sta pridobili prepotrebne ure spanja, sam pa sem pridobil nekaj časa, ko mi ni bilo treba ostati le pri kratki (jutranji) meditaciji, ampak sem lahko v miru stal in opazoval dogajanje v telesu – po potrebi tudi več ur! Spomnim se, da sem v tistih časih še posebej komaj čakal na dopust in na morje, kjer sem imel veliko let svoj kotiček v zalivu, kjer ponavadi ni bilo ljudi, in sem lahko med borovci stal ure in ure…. > So namreč stvari, ki jih lahko počnemo sami in so stvari, ki jih ne moremo početi sami. Naše nezavedno je za nas po definiciji zunaj dosega zavesti, zato za njegovo raziskovanje nujno potrebujemo zunanjo točko, da lahko potem pridemo v stik z nezavednimi deli ter se jih začnemo zavedati. In kar velikokrat pozabljamo je to, da je ta nekdo zunanji za nas lahko Zemlja! In zato tudi lahko “stojo” izvaja doma vsak sam, kajti prav vsak izmed nas lahko za svojega partnerja pri raziskovanju uporabi Zemljo in njeno gravitacijo! Ko se ustavimo, zapremo oči, rahlo pokrčimo kolena in nekajkrat globoko vdihnemo in izdihnemo se zgodi kar nekaj zelo pomembnih stvari: - **Naš mentalni fokus se iz glave prestavi v noge.** Začutimo lahko marsikaj – povečano napetost v stegnih, bolečino v mečih, povečan pritisk v podplatih. Karkoli se že začne dogajati, s tem prenosom fokusa iz glave v noge začnemo energijo v telesu usmerjati navzdol. Ta proces je izredno pomemben, še posebej, ko ima človek problem s svojim umom, ko je pretirano umsko orientiran, kar se tipično kaže z *overthinkingom*, s povečanim pesimizmom, negativnim gledanjem na svet, pretirano zaskrbljenosto in potem težavami, ki se kažejo na čustvenem telesu – težave s tesnobo in paničnimi napadi, ko ima povečanana razdražljivost, izbruhi jeze ipd. - **Hitro pridemo v stik z energijskimi blokadami.** Ljudje smo energijsko blokirani z razlogom! Takoj, ko rahlo pokrčimo kolena, se energijsko odpremo. V stik pridemo z občutki in največkrat z neprijetnimi telesnimi senzacijami. Če imamo opravka z občutki, ki se jim (zavedno ali nezavedno) izogibamo, pa se hitro srečamo z odporom pred čutenjem. Noge bi kar takoj iztegnili, to vseskupaj je brezveze, kdo pa še tako stoji ipd.[](http://bit.ly/4811hgf) - **Stoja z rahlo pokrčenimi koleni je nevtralna pozicija in ne daje prednosti nobenim občutkom**. V tej poziciji smo odprti tako za prijetne kot za neperijetne občutke. - V trenutku ko si vzamemo nekaj časa, zapremo oči ter fokus usmerimo na dogajanje v telesu, začnemo z **urjenjem našega notranjega opazovalca**. Ta je izredno pomemben za razvoj in rast zavedanja, kar pa je v psihoterapiji ključno. - Ko stojimo **podpiramo odraslo energijo.** Stoja vključuje odnos noga – stopalo – tla kar je osnova za aktivno udeležbo človeka v svetu. Za to to da stojimo, za razliko od ležanja na tleh, potrebujemo voljo. Kako kanaliziramo našo energijo v voljo pa je zopet izredno pomembno vprašanje… - **Odpremo se za polno prisotnost v svojem telesu.** V trenutkih prizemljenosti je telo pretočno, zavedamo se sebe in trenutka, v katerem smo. Trenutno izkušnjo, okolje in svet ter sebe in druge dojemamo realno in smo v stiku s svojimi resničnimi občutki. > Biti prizemljen pomeni biti polno prisoten v svojem telesu. Prizemljenost je osnova vsega dobrega počutja in kreativnosti. Na občutek prizeljenosti v telesu vpliva naša drža, kako nosimo sami sebe, različne porazdelitve kronične napetosti v našem telesu, kako se gibljemo, kako dihamo… > Neprizemljeni smo, ko smo raztreseni in prezaposleni, ko razmišljamo o preteklosti in smo v skrbeh za prihodnost, ko smo depresivni ali doživljamo tesnobo, ko nismo v stiku s sabo in s svojim telesom. V telesni psihoterapiji [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) delamo na različnih nivojih prizemljenosti in ločimo dva tipa prizemljenosti, t. i. primarni in sekundarni grounding. Sedem stopenj **primarne prizemljenosti**: - držanje, - podpiranje, - negovanje, - zadrževanje, - omejevanje, - ohranjanje in - zaščita… … izhaja iz razvoja pri otroku in takrat delamo največkrat leže na hrbtu. V stiku smo bolj z mlado energijo, s človekovim notranjim otrokom, medtem ko pri **sekundarni prizemljenosti** delamo z odraslo energijo. Takrat delamo stoje in se fokusiramo na človekovo: - notranjost (občutke, misli, voljo) - telo - zgodovino - realnost - odnose - duhovnost To je tudi eden izmed glavnih razlogov, zakaj pričnemo terapije stoje. Tehnično gledano nas to ločuje od klasične »pogovorne« terapije. Zato pri telesni psihoterapiji ne bova zgolj sedela in se pogovarjala ampak bova pri delu uporabljala različne prilagoditve tvoje drže, gibanja in dihanja, ekspresivne in aktivne ter včasih bolj subtilne energijske tehnike, vse z namenom da ti pomagava: - k boljšemu čutenju celega telesa - k boljši prizemljenosti (zato bova dala poudarek na “usmerjanje” energije v telesu navzdol, v noge) in - telo opremiti z orodji, da boš ostal\_a prizemljen\_a tudi v trenutkih, ko življenje postane stresno. Stoja na nogah je tudi prvi položaj, s katerim se najprej srečava, ko vstaneva s kavča. Ljudje stojimo na zelo različne načine. Vsak od nas ima v svoji stoji zapisane veliko psihološke zgodovine. V moji praksi opažam, da več kot 90 odstotkov ljudi, ki poišče pomoč, ne stoji v stabilnem položaju in to ugotovimo praktično takoj, ko vstanemo. > Prizemljitev pa nima samo telesnih aspektov, pač pa tudi čustvene, mentalne in duhovne. Je kreativna mobilizacija in ekspresija vseh aspektov človekovega bitja.[](http://bit.ly/4811hgf) [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-18.png "image")](http://bit.ly/4811hgf)V začetku leta 2014 so objavili rezultate raziskave, v kateri so raziskovalci udeležencem pripovedovali različne zgodbe in prikazovali različne videoposnetke in slike, vse z namenom, da bi v njih sprožali različne čustvene odzive. Pri tem jih je zanimalo, kje v telesu in kako bodo udeleženci zaznali različne telesne senzacije kot odziv na šest “osnovnih” čustev (jeza, strah, gnus, sreča, žalost in presenečenje) ter sedem “kompleksnih” občutkov (anksioznost, ljubezen, depresija, prezir, ponos, sram in zavist). Na spodnji sliki so prikazani rezultati, na kateri je povečan telesni odziv prikazan bolj z rdečimi barvnimi toni, zmanjšana odzivnost v telesu pa je prikazana z modrimi barvnimi toni. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-16.png "image")Povzeto po članku Bodily maps of emotions [PNAS](http://www.pnas.org/content/111/2/646) Januar 2014V smislu telesnih senzacij opazimo povečano dogajanje v nogah le v primeru sreče. Pri veliki večini preostalih stanj pa se zdi, kot da spodnje polovice telesa enostavno ni oziroma je v nekaterih primerih odzivnost spodnje polovice telesa celo precej zmanjšana. Kaj pa občutimo, če “zmešamo” srečo in ljubezen? Verjetno se strinjaš z mano, da sta ti dve stanji na tem seznamu nekaj, k čemur se splača stremeti. Kaj občutimo, če polnosti doživljanja celega telesa pri sreči dodamo še intenziteto senzacij v predelih telesa, ki so rumeno obarvani pri ljubezni (prsni koš in medenica)? Občutimo užitek, ki je naš pogon in usmeritev, ki nam omogoča spontanost in nas žene naprej, ki nam daje občutke zadovoljstva, potešenosti. Dovolj užitka nas bo ohranilo fizično in duhovno prožne ter nam bo v pomoč pri spopadanju z neizogibnimi življenjskimi spremembami. Užitek krepi naš imunski sistem in zdravje ter pomaga pri okrevanju od različnih bolezni. S telesno energijskim delom na nogah lahko pomagamo tudi pri spremembi čutenja. Vendar pa pri aktivaciji nog ne bo šlo brez bitke z neprijetnimi občutki. Noge so ključnega pomena pri prizemljenosti in pri kontaktu z Zemljo, ključnega pomena so tudi pri tem, kako nosimo sebe, svojo resnico in svojo čustveno realnost. > Biti prizemljen pomeni z drugimi besedami imeti noge trdno na tleh. To lahko razširimo še naprej, kajti nekdo, ki je prizemljen, ve kdo je in kje stoji v življenju, sprejema svoje telo, se zaveda svojih občutkov, svoje seksualnosti in je orientiran proti užitku. In to ne proti užitku, ki ga večina išče od zunaj, pač pa užitku, ki ga nosimo znotraj in je esenca življenja. Prizemljena oseba uteleša vero in zaupanje v Življenje in je v stiku s svojo in občo realnostjo, medtem ko neprizemljena oseba nima vere v Življenje in zasleduje nerealistične življenske cilje. Si pripravljen začutiti vso polnost doživljanja v svojem telesu? Če potrebuješ še nekaj napotkov preden vstaneš in pokrčiš kolena preberi še članek [Se zavedaš, da se iz načina kako stojiš da videti kako notranje stabilen si?](https://www.psihoterapijabozic.si/pokrci-kolena/) ali pa vstopi v moj [devet tedenski on-line program Grounding Fundamentals](http://bit.ly/4811hgf). Program je v angleškem jeziju.[](http://bit.ly/3wW13qw)[](http://bit.ly/4811hgf) #### Koristno! ##### Biti prizemljen pomeni imeti noge trdno na tleh. V trenutkih prizemljenosti je telo pretočno, zavedamo se sebe in trenutka, v katerem smo. Trenutno izkušnjo, okolje in svet ter sebe in druge dojemamo realno in smo v stiku s svojimi resničnimi občutki. V telesni psihoterapiji delamo na različnih nivojih prizemljenosti in ločimo dva tipa prizemljenosti. Ko delamo s primarno prizemljenostjo delamo največkrat leže na hrbtu. V stiku smo bolj z mlado energijo, s človekovim notranjim otrokom, medtem ko pri sekundarni prizemljenosti delamo z odraslo energijo. Takrat delamo stoje kar je osnova za aktivno udeležbo človeka v svetu in to je tudi eden izmed glavnih razlogov, zakaj pričnemo terapije stoje. ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/10/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-final.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://bit.ly/4811hgf) **Categories:** Notranja moč in duhovnost, Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #prizemljenost, #stikstelesom, #telesnapsihoterapija --- ### [Življenje po meri Duše: 4 koraki in kako začeti](https://psihoterapijabozic.si/4-koraki-za-zivljenje-iz-duse/) **Published:** November 8, 2025 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Ko živimo iz svoje Duše, smo mirni, pogumni in srečni. Življenje po meri Duše oblikujemo v štirih korakih – kot torto iz štirih plasti. **Content:** Vsakič, ko se odločim, da si še *bolj* oblikujem življenje po merah moje Duše, je jasno, da so koraki isti. Podobne so tudi stranpoti. Recept sam po sebi ni nobena skrivnost. Je povsem obvladljiv. Problemi in izzivi nastanejo pri izvedbi. Akcija je tipično človeško kaotična, hkrati pa sam rezultat, bodimo realni, nikoli ni povsem predvidljiv. Ampak temu se reče lajf. Oz. tako izgled lajf. Življenje pride brez garancij, ki bi jih večina od nas rada. Življenje vsebuje skrivnost in neobvladljivo nepredvidiljivost. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2023/03/eugenia-pan-kiv-aHRuCUD9o9c-unsplash-scaled.jpg "eugenia-pan-kiv-aHRuCUD9o9c-unsplash")## Recept za dušno torto Življenje po merah tvoje Duše si oblikuješ v štirih korakih. Predstavljaš si ga kot sočno torto, ki je sestavljena iz štirih plasti. Osnovna plast je, da ozavestiš, česa si *ne* želiš. To je temelj. To je običajno tisto, kar je trenutni vidik tvoje realnosti, pa ti hkrati ni všeč. Naslednja plast je, da si priznaš, kaj si pravzaprav globoko v Duši želiš. Tretja plast je, da se znaš soočiti z negativnimi prepričanji in občutki, ki jih zavedanje dušnih želja dvigne. Četrta plast je, da se vztrajno vračaš v pozitivno občutenje in zavedanje svojih dušnih želja, ko hkrati v praksi narediš vse, kar je v tvoji moči, da podpreš njihovo uresničitev, hkrati pa dovoliš Življenju, da prinese svoj delež in *poskrbi zate*. > Vsak od teh štirih korakov do življenja po merah Duše ima svoje izzive. Na vsakem lahko zrasteš, hkrati pa se lahko na čisto vsakem tudi zatakneš. Poglejmo si zadevo malo podrobneje.😉 ## 1. korak: “Ne želim si…” To je tisto, nad čim se pritožuješ in česar ne maraš, ker ti vzbuja slabe občutke in počutje. Česa si ne želiš, običajno veš. Globoko v sebi *veš.* Običajno *mi vsi* to dobro vemo. Ni pa nujno, da si to, kar je naša dušna resnica, tudi dovolimo občutiti ali priznati, da občutimo. Ljude velikokrat skrivamo svojo resnico sami pred sabo. To počnemo iz več razlogov, ključni je najverjetneje strah, ki je vezan na različne scenarije, in z njim povezana sram in krivda. Ti razlogi imajo običajno svoje korenine v pozicijah odvisnosti – bodisi sedanjih ali preteklih, recimo: ženska, ki ne more več prenašati partnerja in se ga boji zapustiti, ker je finančno odvisna od njega in ne vidi poti ven. Ali: moški, ki ga je kot fantka čustveno zlorabljala mama in mu vcepila občutke krivde za njeno nesrečno življenje, in ki pri 34.letih niti ne pomisli zares, da mu vztrajanje s partnerko, ki ga ne spoštuje, v resnici sploh ne ustreza. V kolikor imaš v sebi veliko občutkov strahu in sramu in krivde, je lahko že ta del procesa oblikovanja dušnega življenja zate naporen ali se zdi celo nemogoč. S tem zavreš proces v štartu. Vedno prideš do točke, ko kao sploh “ne veš, kaj sploh se dogaja s tabo”. Veliko je miselne nejasnosti, konfuzije, čustvenega nemira. Problem pa ni, da ne veš, kaj si ne želiš; mi vsi vemo, kaj si ne želimo, kaj nam ne ustreza. Tovrstna zamrznjenost je namreč realno lahko posledica nakopičenih nepredelanih [travmatskih dogodkov](https://www.psihoterapijabozic.si/kako-sem-pretapkala-njeno-smrt/), nevrorazličnosti ali pa kombinacija obojega. > Problem je, da obstajajo deli tebe, ki te preprosto ne podprejo v temu, da si dovoliš občutiti in dojeti tvoj “ne”. To ni enostavna pozicija v življenju. Verjetno zelo veliko nadčloveškega napora vlagaš v prilagajanje drugim. Veliko breme po vsej verjetnosti nosi tvoje telo, kar se izraža skozi bolečine. Dokler si ne dovoliš poiskati in občutiti svojega jasnega, jeznega in odločnega “ne” ter ga potem podpreti, tako tudi ostaja. Moraš pa vedeti, da se podpiranja sebe lahko vedno [naučiš!](https://www.psihoterapijabozic.si/kdaj-k-psihoterapevtu/) Sama hitro zaznam, kaj ne želim in mi ne ustreza. Resnica pa je, da sem te svoje instinkte osvobodila potrpežljivo in skozi leta. Ni bilo vedno tako. Leta sem ostajala v okoljih, v katerih se nisem počutila dobro ali so bila zame celo zelo škodljiva. Slediti mojemu “ne” in slišati ga, sem se naučila postopoma. Težko je postavljati življenje, ko enostavno nimamo aktiviranih ali izgrajenih notranjih delov, da podpremo sebe in slišimo, česa si ne želimo. Ni enostavno pluti skozi dni, ko si ne dovolimo slišati in si priznati, da nekaj ni dobro za nas ali da ni niti najmanj ni usklajeno s tem, kdo pravzaprav smo, na našem najglobljem, dušnem nivoju. ## 2. korak: “Želim si…” Izkristalizirati pristno dušno željo je naslednji korak. Pri meni je tako, da včasih že samo to, da pridem do čiste dušne želje, traja precej časa. Večinoma to ni hiter, niti avtomatičen, niti spontan proces. V šumu vsega dogajanja in vseh energij okoli mene – ljudi, pogovorov, stikov, dotikov, zvokov, misli, slik, občutkov in čustev … je včasih umetnost prepoznati, kaj si pravzaprav dušno želim. Zato je vsaka, čisto vsaka iskrena, dušna želja, ki je prepoznana, za moje pojme razlog za praznovanje, za iskreno zadovoljstvo. Recimo: moja želja je meditacija pod smreko, vsako jutro. Jutra, meditacija, smreka, vsak dan. Do tja, da si to željo, skupaj s pomočjo Življenja uresničim, je res lahko še dolga pot, ampak že samo to, da vem, kaj si želim, je razlog za radost in hvaležnost. Vem namreč, kaj pomeni biti brez želja. Vem, kakšno je življenje, ko ni vizije, ko ni upanja, ko ni ničesar. Zato svoje želje tako cenim. Želje so dušni impulzi, ki zrastejo od znotraj. Tako kot evolucija naše duše, so tudi ti impulzi nekaj svetega. > Dušna želja je čudovita dinamična sila našega notranjega sveta, s katero soustvarjamo zunanji svet. Je jezik Duše in gonilo sočnega, sončnega, smiselnega življenja. Nič dušnih želja, nič življenja. Nič dušnih želja, nobene sočnosti. Iskrene dušne želje so tiste, ki nam odprejo svet. V bistvu pripeljejo v naša življenja svetlobo. Razširijo ga in predihajo; nosijo nam upanje v dobro in zaupanje v ljubezen. Za dušne želje se v osnovi notranje odpremo. Če si predstavljate, si jih »naložimo« v zavedanje, dovolimo jim v zavest. To je težko opisati, ampak je pomembno vedeti: ne izmislimo si jih, niso fantazijske, ampak dejansko One “pridejo” do nas. Mi jih moramo znati “uloviti”, zaslišati, občutiti. Vsak od nas ima svoje načine in skozi poglobljeno delo na sebi se vsak lahko spozna do mere, da razume, kako njegove dušne želje prihajajo do njega; enostavnega ali generičnega recepta za to ni. Dobro pa je vedeti, da dušne želje vedno prihajajo iz mesta, ki je vibracijsko višje kot naša običajna zavest (stanje ega), torej tista, “s katero vozimo avto in plačujemo položnice”. In, če vas zanima zakaj prihajajo, je eden od možnih odgovorov ta, da pridejo zato, da lahko mi poglabljamo svojo lastno, unikatno človeško izkušnjo Sebe v tem življenju, na tem planetu… ter z njim vse lekcije Ljubezni, ki se jih rabimo učiti. Obstaja del v našem bitju, ki mu lahko rečemo »višji jaz«. Višji jaz je del naše notranje hiše zavesti, ki povezuje zavestni, nezavedni in nadzavedni um. In prav ta Višji jaz je posrednik za sporočila Duše, ki jih potem naš vsakdanji um (naš spreten in na zemeljsko življenje prilagojen ego) bolj ali manj uspešno interpretira, se pravi prevede v “jezik”, ki nam je zavestno razumljiv in ga znamo potem tudi uporabiti… Ker je Višji jaz povezan z vsem, kar smo, torej tudi nezavednim, je hkrati povezan tudi s telesom. Ker je Višji jaz povezan tudi z nadzavednim umom, je hkrati povezan tudi z vidnim in nevidnim svetom okoli nas. Sporočila Duše torej z njegovo pomočjo prihajajo skozi misli, hkrati skozi telo – senzacije, občutke, čustva in sanje, hkrati pa tudi skozi okolje, ki nam odzrcali našo dušno realnost, velikokrat preko “naključnih sovpadajočih dogodkov”, torej preko sinhronicitet. Vse to pisano dogajanje je posvečeno zgolj temu, da se bolj zavedamo svoje Duše. Ko gremo v zavesten stik z vso to pisanostjo in ko znamo vedno bolje prepoznavat, kaj si pravzaprav želimo, se ni težko vsakič znova uglasiti na vibracijo naše Duše. S tem je življenje po merah naše Duše že konkretno na dosegu roke. Potem pa se začne tretji del zgodbe. ## 3. korak: Boj Ko namreč enkrat dojamemo, kaj si zares želimo, se zgodi neizbežno: v nas se aktivira energija *sence*. Naš ego začne producirati misli, ki jih lahko sledijo občutenja, ki so pravzaprav scenariji za drame, filme katastrofe ali apokalipse. Naš zavestni um, ego, je otrok evolucije in je v osnovi orodje preživetja. Kot tak vedno pridno dela za nas. Preverja okolje in situacije, bodisi realne ali fantazirane, hkrati pa se spontano, brez da ga mi usmerjamo, nahaja v preteklosti ali prihodnosti, pri čemer vse motri skozi prizmo ne-varnosti. Za naš ego vedno obstaja najprej negativno. Deluje kot prezaščitniški starš, ker to v resnici tudi je; skozi evolucijo je bila to njegova naloga in v tem ga lahko razumemo, ker le tako, z nekim sočutjem, se lahko od tega njegovega negativnega šuma namerno oddaljimo. Zakaj? Zato, ker je to ključni trenutek, v katerem večina ljudi odneha slediti svojim dušnim željam in dušnim vizijam, ki pridejo iz dušnih želja. Kar je samo po sebi res škoda, saj svet potrebuje veliko veliko več srečnih ljudi, da inspirirajo in motivirajo tudi druge za iskanje njihove sreče. Šele ko delujemo iz svoje duše, iz svojega višjega jaza, s svojo srečo namreč služimo vsem, ne le sebi. Zato je, če želimo graditi življenje v barvah, materialih, vonjih in okusih svoje lastne čudovite Duše, popolnoma nujno, da se znam soočiti z neprijetnimi občutki, ki nam jih dušne želje vedno znova dvignejo. Te “neprijetnosti” pridejo kot usedline v kozarcu navidezno čiste vode so: krivda, dvomi, tesnoba, sram, strah. To so taki mali zmaji, ki se blazno vznemirijo, ko se aktivira tisti jederni del nas, ki je povezan z ljubeznijo, s svetlobo Duše. Nujno je, da smo pozorni, kako ti zmajčki valijo negativizme, ki se valijo iz našega uma, kot čokoladna jajčka; v vsakem je nekaj, hkrati pa v nobenem nič zares vrednega. Razumeti je potrebno, da rastejo iz globoko posajenih omejujočih negativnih prepričanja, s katerimi je naš um prepojen kot bombažna vatka, prepojena z acetonom, s katero si dol sčistimo star lak za nohte. Ego ni vse, je pa močan, in ko se izpod njegove riti valijo čokoladna jajčka polna krivde, dvoma, tesmnobe, sramu in strahu, se hkrati s tem stimulira celo naše energijsko polje. Celo naše bitje se aktivira in lahko se prilagodi vibraciji strahu. Omejujočih negativnih prepričanja običajno ni neskončno, čeprav se na prvi pogled zdi, da jih je milijon. V [energijski psihologiji](https://psihoterapijabozic.si/single-post-zgodba-o-dynamic-energetic-healingu/) velja pravilo, da se energijski pojavi združujejo v skupke, in ko odkrijemo ključnega, včasih sta ključna dva, le redko več, se zgodi čarovnija: ko odstranimo enega, namreč vsi izginejo. Skupek preprosto kolapsira. Izkušnja kaže, da je običajno v nas nekaj takih prepričanj, iz katerih izvirajo vsa ostala. Najbolj pogosta so, da nekaj ni varno, si tega ne zaslužimo, nismo pripravljeni, ne bo koristno za nas ali druge, ni možno, da se sploh zgodi, bomo izgubili sami sebe, če se nekaj zgodi… in podobno! To so neke vrste “centralne blokade” za oblikovanje naše realnosti. Prepričanja, negativna ali pozitivna, namreč oblikujejo našo percepcijo in v skladu z našo percpecijo se potem energijsko polje okoli nas dobesedno ukrivlja in ustvarja – za nas. Po domače povedano – vidimo, se pravi prepoznamo, kar je v skladu z našimi notranjimi zemljevidi. Če nečesa ni na našem notranjem zemljevidu, tega običajno ne bomo niti opazili. To je fenomen “vozičkov”. Ko sem bila v letih za imeti otroke, sem kar naenkrat povsod videla same nosečnice, vozičke in dudice. Če bi me takrat vprašali, bi prisegla, da niti prej niti potem nikoli več ni bilo toliko otrok kot takrat, ko sem bila jaz na tem, da imam otroke. Kar seveda ni res. Ampak vtis je bil tak. Vse, kar sem videla, so bile nosečnice, vozički in dudice. Vidimo vedno po sebi in to pač tako je in je ok. > Na potovanju oblikovanja življenja iz duše je zato ključnega pomena, da se vsakič znova vračamo k temu, kar si res želimo in da se zavedamo, da bodo slabi občutki in negativne misli prej ali slej prišli. Ne gre za vprašanje “ali” bodo negativne misli in občutki prišli, ampak “kdaj” bodo prišli. Predvsem pa gre za vprašanje, kaj bomo mi z njimi storili? Kakšen odnos bomo zavzeli do njih? Jih bomo poslušali? Koliko? Do določene mere, nič? Kako jih bomo spremenili? Kako jim bomo odvzeli moč? Koliko negativnih misli in občutkov bo prišlo na plan skupaj z našimi dušnimi željami, in kako močni bodo, je vedno odvisno od več dejavnikov, po mojih izkušnjah pa sta pri odraslih ljudeh v osnovi ključna dva: kako dobro se zavedamo tega procesa samega po sebi ter kako smo od malih nog gor opremljeni za soočanje z energijami sence. > V kolikor ste rastli v okolju, v katerem ste bili namesto spoštovani – *poškodovani*, je smiselno pričakovati, da se boste s senco težje boriti, ker vam je okolje skozi čas odraščanja dejansko serviralo negativizem, namesto, da nas vas vztrajno učilo svetlega, pozitivnega soočanja z življenjem. V tem primeru imate opravka z dvojno dozo negativizma – s senco, ki je del naše splošne človeške izkušnje, hkrati pa še z dozo kondicioniranega negativizma, ki se lahko zažira globoko v vašo Dušo. Dejansko se lahko skozi čas zažre tako globoko, da začnete doživljati in občutite sebe “negativno”, hkrati pa je vaš um polje temnih misli, iz katerih le z veliko napora sem in tja zraste kaj svetlega. V tem primeru je praktično urgentno poiskati strokovno pomoč, kot jo nudimo tudi [pri nas](https://www.psihoterapijabozic.si/narocanje). in raziskati, kaj vas pravzaprav žene v tako temeljno negativno občutenje in zaznavanje sebe; vedno obstajajo razlogi in ko jih boste ozavestili, se boste lahko lotili [spremembe](https://www.psihoterapijabozic.si/single-post/2018/10/30/v-pariz-nobelovci-in-zadnji-kozarec-vina). ## 4. korak: Zmaga Četrti korak je preizkušnja akcijske naravnanosti na eni strani ter odprtosti in sprejemanja na drugi. V tem koraku pride do sinergije ženske in moške energije, v kateri se potem končno rodi nekaj novega – več dušnega življenja. Pomembno je, da smo v tem procesu vztrajni in da se potrpežljivo vračamo k tistemu, kar si globoko v sebi želimo. > Važno je, da vztrajamo na merah svoje Duše, delamo v skladu s svojimi dušnimi vizijami in hkrati dopuščam, da Življenje dela za nas. To v bistvu pomeni, da ne visimo na željah, ampak jih nosimo s sabo. Zaupamo in smo z njimi. Tudi ta del je lahko za marsikoga zelo zahteven. Pri ženskah je to posebej izrazito. Veliko žensk še vedno živi na način, da poizkuša kontrolirati vse – celo družino, pol kolektiva in še svoje telo. To niso lahkotne zadeve. To je zelo utrujajoče življenje, je pa res, da se da tudi drugače – kjer je volja, je vedno tudi [pot…](https://www.potmaternice.si) Iz svoje izkušnje vem, kako nas včasih strahovi, dvom in zaposlenost z življenji drugih ljudi enostavno odpeljejo stran od napih dušnih želja… za eno popoldne, za mesec ali leto. Včasih nas odpeljejo stran za več let. Se zgodi. Vsem nam se to dogaja. Ne se obtoževati zaradi tega. Ne se kritizirat zarad tega. Sprejet je treba, da življenje ni popolno, da se ne rodimo izučen za lajf, ampak da je poanta ravno v tem, da učimo, preizkušamo sebe in izkušamo življenje… v vseh barvah, vonjih, okusih, skozi vse odtenke… Preprosto zaupati je treba, da kar je resnično, se vedno znova vrača in se tudi bo. Vse, kar je Dušno, nas namreč vedno spet pokliče, vsakič znova nas obišče in vsakič znova imamo priložnost, da se odpremo vrata in se odzovemo klicu… ## Razlika med življenjem iz Duše in ega? Zakaj bi se sploh matrali? Zakaj je življenje po dušnih željah sploh važno? A je važno? Ja, ful! > Življenje iz dušnih želja je *na*dvažno, ker je razlika v kvaliteti življenja iz duše in ega res gromozanska. Ko živimo iz svoje Duše, smo preprosto srečni. Dogajajo se nam tipično človeško težke preizkušnje, vendar ohranjamo neko temeljno povezanost s sabo, z drugimi, z Življenjem, z višjo silo. Smo prisotni. Smo živi navznoter. Smo odzivni. Tudi ko nismo živi navznoter, ker je bolečina prevelika, smo v zavedanju ali v vračanju k zavedanju. Mir prej ali slej pride. Občutek uspeha pride. Zadovoljstvo prej ali slej pride. Velikokrat je v micanih stvareh. Zadovoljstvo je vonj mehkega pomladnega jutra. In uspeh je dobro kosilo. Notranji mir je ležati v topli postelji, s hvaležnostjo za vse. Ko pa živimo iz svojega ega, smo globoko v sebi močno nepomirjeni, nesrečni, nezadovoljni. Lahko smo uspešni, celo izjemno uspešni, obču dovani, iskani, vendar nas nič ne zadovolji, nič nam ne prinese miru, nil nam ne da občutka uspeha. Verjetno živimo notranje osiromašeno življenje. Smo nekako prazni. Razmišljamo, vendar prisiljeno, da preigravamo možnosti in se borimo s strahom, dvomi in tesnobo. Kamorkoli pogledamo, je vse nekako narobe. Življenje iz Duše je drugačno. V njem sledimo svojemu telesu in najglobljim občutkom in sledimo željam in signalom, ki nam jih preko sinhronicitet ponuja življenje. Naš ego uporabljamo na pameten način, kar je možno zato, ker smo v temelju varno (a) [povezani s svojim telesom](https://bit.ly/3wW13qw) in (b) s tem z Vsem, kar obstaja. Lahko prisluhnemo sebi, drugim, Vesoljo. Smo zaupljivejši, mirnejši in varnejši. Lahko se svobodno odločamo. Svobodno odločanje se namreč začne šele takrat, ko vemo, kaj si želimo. Ker ko nismo v stiku s tem, kar so naše pristne želje, enostavno ne moremo nikamor. Nimamo kompasa. Ne moremo se premakniti. Nismo srečni. Nekaj manjka. To je kot takrat, ko se hočeš napolniti z nečem, hkrati pa te tisto potem ne zadovolji. Rečeš si, res rabim še nekaj pojest. In si narediš en kakav s piškoti. In je božanski. Ampak čez nekaj časa si spet lačna. In če se takrat poglobiš, če se uspeš globlje začutiti, si prisluhnit, opazit, kaj ti govori življenje – znotraj in zunaj tebe… se to lahko spremeni. Dojameš, da si želiš še kaj drugega kot je kakav s piškoti. Pa čeprav je božanski… --- ## Razjasnimo skupaj ### Kako živeti življenje po meri svoje Duše? Življenje po meri Duše oblikujemo v štirih korakih: najprej ozavestimo, česa si ne želimo, nato prepoznamo svoje pristne dušne želje, se soočimo z notranjimi dvomi in strahovi ter vztrajno delujemo v smeri teh želja, ob tem pa zaupamo Življenju. ### Zakaj je težko slediti svojim dušnim željam? Ko prepoznamo svoje dušne želje, se pogosto aktivirajo dvomi, strahovi in omejujoča prepričanja. Ti notranji odzivi nas lahko odvrnejo od poti, zato je ključno, da jih prepoznamo in kljub njim ostajamo povezani s tem, kar si v globini želimo. ### Kaj pomeni živeti iz Duše? Živeti iz Duše pomeni slediti svojim pristnim željam, občutkom in notranjim impulzom. Takšno življenje prinaša več občutka smisla, povezanosti in zadovoljstva, saj delujemo v skladu s tem, kdo v resnici smo. --- #### **Koristno!** ##### Štirje koraki oblikovanja življenja iz Duše? I. Ozavestim, česa si ne želim. II. Ozavestim in si iskreno priznam, kaj si pravzaprav želim? III. Pogumno se soočim z zmaji v obliki z negativnih prepričanj IV. Zmagam zato, ker se vztrajno vračam v občutenje mojih pristnih želja, naredim vse, kar je v moji moči in hkrati dovolim Življenju, da poskrbi za njihovo manifestacijo. ##### Dejstvo je, da je svobodno odločanje možno šele na podlagi tega, da res vemo, kaj si sploh želimo. Veliko ljudi si niti ne upa dopustiti zaznati, katere so njihove pristne želje. Ko nimamo stika s tem, kaj si res želimo, ne moremo biti res srečni, saj najverjetneje živimo v skladu s tem, kar smo bili naučeni – to pa ni nujno v skladu s tem, kdo zares smo. Lahko je, lahko pa ni, vsekakor pa naše koristi v takem načinu življenja ni veliko, zato tudi nismo srečni ali izpolnjeni. Priti v stik z željami je most, preko katerega gremo, da pridemo na ozemlje, kjer je možno živeti svobodno. In tega se lahko vedno naučimo! ###### \* [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg [individualnega dela z ženskami](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske; [vse se začnejo s prvo](http://www.potmaternice.si/). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/Pot-Maternice-1_2024-WP-blog-oglas-final.jpg "Pot Maternice 1_2024 WP blog oglas - final")](https://www.potmaternice.si/) **Categories:** Notranja moč in duhovnost **Tags:** #duhovnost, #duša --- ### [Kolektivno-družinski trans praznikov in kako ohraniti Sebe](https://psihoterapijabozic.si/kako-preziveti-bozicno-novoletne-praznike/) **Published:** December 20, 2020 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Ko je slika srečne družine pomembnejša od čustvenega stanja njenih članov. Kako naj dosežem, da me nič več ne prizadane? Iskreno: težko. **Content:** Kako naj dosežem, da me nič več ne prizadane? To je dobronamerno vprašanje, ki ga slišim od ljudi, ki se “vsedejo na kavč” in hkrati še niso povsem pomirjeni s čustveno in spiritualno kompleksnostjo odnosov, ki jih imajo s svojo družino. Prazniki sami po sebi že tako ustvarijo močan psihološki pritisk, še posebej pa božično-novoletni, saj so družbeno tako izrazito *družinsko* usmerjeni. Vendar ta pritisk še posebej občutijo ljudje, ki izhajajo iz težkih družinskih zgodb, v katerih so z njimi ravnali tako, kot nikdar ne bi smeli. Družina in vse, kar je z njo povezano, je v tem prednovoletnem času sprožilec konfliktov, bojev in bolečin. Družina, še posebej v kontekstu božično-novoletnih praznikov, je namreč mnogo več kot nekaj posameznikov, ki si delijo genetski material. Je skupina ljudi, ki si deli genetski material, hkrati pa je svetinja, inštitucija, simbol in ideal. Je nosilka kolektivnih patriarhalnih pričakovanj in plemenskih zahtev, neizrečenih ali pa povsem jasno artikuliranih, ki tako ali drugače zapovedujejo članom, kako naj sodelujejo in delujejo usklajeno, ubrano, srečno… v našem božično-novoletnem kontekstu bi rekli: *praznikom primerno.* ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-36.jpeg "Veja v decembru")## Krivda… ali kdo si upa zibati barko? Bistvo teh izgovorjenih in neizgovorjenih pričakovanj je, da se člani družine obnašamo v skladu z določenimi normami ter da od njih ne odstopamo, sicer bomo kaznovani. Ste kdaj slišali za koga, ki je povedal, da mu je mati ob konfliktu zagrozila, da “ga bo razdedinila”? To je praktičen izraz tovrstnih pričakovanj. V vsakodnevnem življenju to “substanco”, ki jo uporabi grožnja po razdedinjenju, občutimo recimo tako, da že ob najmanjši misli, da v družinskih procesijah ne bi sodelovali, dobimo masivne občutke krivde. Misli, ki gredo skozi glavo so: “*Kaj bodo pa rekli? Kako se bo počutila mama? Tega jim ne morem narediti… Kako bodo razočarani.To se ne spodobi. To se pa res ne sme,*” ipd. Krivda je vzvod, preko katerega smo kot posamezniki kontrolirani in manipulirani, še posebej v nezdravih odnosih; primora člane družine, da se obnašajo “prav”. Dokler se prisotnosti nezdrave krivde ne zavedamo ter ga ne predelamo, tudi nimamo možnosti, da bi ubežali njenemu magnetu. Funkcioniramo s konsenzom, kot kužiji ali kot ovčke – po pravilih, pridno in ubogljivo, lojalno in zvesto. Veliko družin funkcionira po principu “kako bi moralo biti”. Zdi se kot da obstaja nek “prav” in, posledično, “narobe”, ki ga *vsi* člani določene družine implicitno razumejo in spoštujejo, saj vedo, da bodo odstopanja od tega “prav” sankcionirana. Vzbujanje občutka krivde je mehanizem, ki sledenju normam pomaga. > Norme v skupinah so del socialne realnosti. Problem, ki ga imajo nezdrave družine z njihovim “kako bi moralo biti” pa je, da je zanikana *čustvena realnost* v družini. To pomeni, da niso pomembne čustvene potrebe *posameznikov* v družini, temveč je inštitucija družine postavljena *nad* posameznike. V tem duhu torej ni pomembno, kaj se je *realno* dogajalo 1965, 1995 in 2012… in, kako so bili, ali niso bili, dogodki in odnosi med člani družine *zavestno procesirani.* Ker, eno je, da so se v določeni družini v preteklosti dogajale težke stvari. Vsaka družina ima svojo zgodbo, spleteno iz tisoč zgodb, in zgodovina človeštva kot takega, zadnjih nekaj tisoč let, je itak pod črto gledano zgodovina vojn in konfliktov. Vsaka nesrečna družina je, tako po Tolstojevo, nesrečna po svoje… in takih družin je veliko, veliko preveč… Povsem nekaj drugega pa je odgovor na vprašanje, *ali je z leti prišlo do zavestne rasti v družini?* So se bolečine zavestno, morda ne ravno složno, tipično nikoli enostavno, ampak vsekakor predelale? Je prišlo do transformacije? Je transfromacija v teku? So posamezniki odprti za komunikacijo, ki ni na nivoju vremena, politike in življenja drugih ljudi? So člani družine prišli vsak zase in skupaj do prevzemanja svoje individualne in skupne odgovornosti za preteklost in sedanjost družine? Se je vzpostavil pristen dialog? Se je oče, ki je celo življenje žalil sina in ga dajal v nič: a) iskreno opravičil za svoje vedenje, *in* b) spremenil svoje obnašanje do sina? Predelati – zavestno sprocesirati – ne pomeni, da se vsak član posebej in družina kolektivno dela “kot da pri nas nikoli ničesar ni bilo.” Zavestno predelati pomeni se spominjati. Pomeni naglasiti preteklost in pomeni naglasiti sedanjost in pomeni dovoliti času, da nas uči. Zavestno procesirati ne pomeni, da sin ostaja priden in ubogljiv in sodelujoč – in hkrati čustvena razvalina, medtem ko oče nadaljuje njegovo tiranijo, ki mu je kao apriori odpuščena, saj je oče, ker je moški in “je že itak star”. *Resno??* ## Ko je slika srečne družine pomembnejša od čustvenega stanja njenih članov V družinah, ki so “nefunkcionalne” ni jasnih meja, ni čustvene skrbi za člane, ni spoštljivega dialoga, ampak so bile ali so še prisotne razne oblike zanemarjanja, nasilja in zlorab. V takih družinah ni važno, kako tečeta resnica ali ljubezen med člani. Ni pomembno, kako drug drugega čutijo. Ni pomembno, kakšen čustven prostor je družina. Koliko je podpore? Koliko je prostora za različnost? Koliko je iskrenega, navdušenega spoštovanja te različnosti? Koliko je občutka varnosti? Kje je dostojanstvo? Kje je pristen in *vzajemen* interes za notranje in zunanje življenje vsakega člana v družini? Kje je iskren pogovor? Kje je ranljivost? Nasprotno. V “nefunkcionalnih” družinah je vedno najbolj važno, da družina “deluje”, da “izpade tako in tako” in da se naredi *vtis* “povezanosti”. Sodelovanje v ceremonijah obdarovanja in praznovanja je odlična priložnost, da se naredi kljukica in da se poustvari potrditev, kako je pri nas vse uredu. To je hrana in anksiolitik za plemenski družinski duh. In ne, ni važno, koliko je vse skupaj iluzija, šov, fantazija. Važno je, da je… in da izgleda ok. > Problem je, ko postane **slika** *družine* pomembnejša od čustveno-spiritualne vsebine, ki se pretaka med člani družine. In samo okoli tega se vrtijo travme družinskih praznikov, še posebej božično-novoletnih. Veš koliko ljudi je, ki delajo vse živo za ljubi mir? Ki niti pomislijo ne, da *ne bi* odšli na družinske procesije, čeprav dobro vedo, da bo spet isto kot je bilo že leta prej? Bolečina, praznina, čustvena drama, en kup enega živciranja – za kaj že? In koliko ljudi se niti zaveda ne mnoštva sil, ki jih vložijo v prilagajanje, ki traja več tednov? Kako jim ta močna, ponotranjena in dobesedno kolektivno vsiljenja, opevana pričakovanja ogrožajo njihovo čustveno stanje, celostno duševno ravnovesje in, na koncu koncev, fizično zdravje? Za ljudi, ki so rastli v hladnih, neljubečih in nasilnih odnosih, kje so jih zanemarjali ali zlorabljali, predstavlja prižig lučk potencialno grožnjo njihovemu notranjemu ravnovesju. Kar je za nekoga božansko lepo, je za njih začetek mesec in pol trajajoče nočne more. Ljudjem se v zimskem času ojačajo simptomi depresije in tesnobe… in to *ne samo* zaradi očitnega sezonskega upada sončne svetlobe. Napor božičnih praznikov je za številne ljudi *nezavedno* tako velik, da se “v praznikih” avtomatično izgubijo. > Vsak, ki je bil kdajkoli poškodovan in travmatiziran v družinskem okolju, kjer bi *moral* izkusiti najglobljo varnost, radikalno podporo in srčno vodenje, se na božično-novoletne praznike odzove na svojstven način. Nekaterim se poslabšajo kronične bolezni. Drugi začnejo žurati na mrtvo – da še bolj odrinejo, kar je že itak davno pozabljeno. Tretji razmišljajo o razhodu, ker imajo nemogočo partnerko, čeprav je vse isto, kot je bilo še septembra, in takrat je bilo jasno, da ni nobenega resnega problema in tudi nič kaj novega se od takrat ni zgodilo med njima… Četrti se izgubijo v pripravi daril za vse zaposlene in vse otroke zaposlenih in še njihove sosede. Peti, ki niso nikoli hodili v cerkev in hkrati živijo v popolnem pomankanju časa, izgorevajo v planiranju sedemhodnega slavnostnega božičnega menija ala Michelin, hkrati pa razmišljajo, kjer bodo staknili popolno sibirsko jelko, s tem, da ne vedo ali bi bili balončki letos še stekleni ali pa bi bil čas, da se jih zamenja za lesene jelenčke?? ## Rešitev je in kliče se *zavedanje* Edino, kar nas lahko izvleče iz kolektivno-družinskega *transa* božičnih praznikov in bolečin, povezanih z njimi, je zavedanje. Če imaš, na primer, za sabo zdravljenje soodvisnost ali odvisnosti in si bila v psihoterapiji, kjer si temeljito predelala svojo čustveno zgodbo, rane in bolečine, ki so bile tudi posledica življenja v neljubečem družinskem krogu, potem si ozaveščena o tem, da je čas okoli praznikov zate možen “sprožilec”, s katerim se ni preveč za hecat. Ker se poznaš, hkrati tudi veš, da se moraš v tem času poseben paziti, da ekstra pozorno poskrbiš zase in zavestno, ljubeče postavljaš *sebe* v fokus, in šele nato druge, sicer lahko tvegaš poslabšanje čustvenega stanja, ki lahko vodi celo v ponovne simptome ali pa poseganje po čemerkoli, kar je bila tvoja odvisnost. > In ja, to, da postavljaš sebe na prvo mesto *seveda* vključuje tudi pametne odzive na prikrite pritiske po sodelovanju v družinskih procesijah, ki nimajo nobenega globljega smisla, hkrati pa ti lahko škodujejo. V kolikor imaš kup težav v življenju – in ta kup se *ne* manjša, potem obstaja možnost, da zgodba s primarno družino neozaveščeno teče skozi celo leto, saj še nisi pridobila dobre distance do izvorne družine… in pri tem ni čisto nič pomembno ali imaš 21., 45. ali 60. let, ali imaš otroke ali ne. Možno je, da še vedno “spoštuješ očeta in mater”… in to bolj kot samo sebe. In ja, čeprav si že delala na sebi, *je možno*, da rabiš it v predelavi odnosov s starši globlje. Moja izkušnja je, da ko ljudje že delajo na sebi, velikokrat močno racionalizirajo učinek odnosov, ki jih imajo stiki, ki so za nepristranskega opazovalca povsem neprimerni, celo škodljivi. Svoje odločitve utemeljujejo z “otroci imajo pravico do starih staršev” ali kvazi-poduhovljenimi pogledi kot so “vsi smo bitja ljubezni in moja duhovna moč je v tem, da jim odpuščam in toleriram njihovo vedenje; odpuščam jim, saj ne vedo, kaj delajo”. Ti pogledi, ki spregledajo čustveno realnost, omogočajo najmanj blokado lastnega osebnostnega razvoja in največ nadaljevanje bolečine, nasilja in zlorab. Ostajajo v coni nevarne varnosti. > Sploh “odrasli otroci”, torej odrasli iz nefunkcionalnih družin, neradi zibajo barke in v bistvu rajši blokirajo svoje lastno Življenje… zatirajo individualnost. Le sprašujejo se, in čudijo, zakaj toliko problemov v lajfu in zakaj v življenju niso srečni. ## 3 načini, kako lahko tudi (ne)sodeluješ v prazničnem družinskem dogajanju Te (ne)srečne, opevane praznike *dejansko* lahko vzamemo na različne načine. Nanje se lahko odzovemo kreativno, ne le avtomatično. Vendar je pri tem pametno biti realen. Kako se bomo na kolektivno-družinski praznični trans odzvali, je močno odvisno od tega, kako zavestno je predelana zgodba izvirne družine – je prišlo do zavestne komunikacije o problemih – in kje smo mi na poti notranje rasti. Pri tem je vsekakor važna naša notranje zmogljivost, da se soočimo z realnostjo – v tem primeru z realnostjo tega, kar nam “družina” prinaša, je prinašala in nam sedaj predstavlja. ## Level 1. “Saj je itak samo enkrat na leto, tiste par urc se že potrpi” Če smo že začeli z delom na sebi in hkrati globoko v sebi čutimo, da nočemo iti na družinsko srečanje, obstaja velika verjetnost, da nimamo še razvite dovolj notranje moči, da bi se oddaljili od neljubeče družine na konstruktiven način. To bi namreč v praksi pomenilo, da bi bodisi aktivno zavrnili sodelovanje na procesijah ali pa da bi sodelovali brez da bi bili ob tem ponovno travmatizirani (re-travmatizirani). V takem primeru verjetno še ne moremo ravnati v skladu s tem, kar čutimo in kar je naša resnica; še ne zmoremo reči ne ali še ne zmoremo reči svobodnega ja. Obstaja verjetnost, da bomo sodelovali v pričakovanjih družine ter preprosto opravili svojo “dolžnost”… *saj je itak samo enkrat na leto, tiste par urc se že potrpi*. > Moramo pa se pripraviti, da bomo z opravljanjem “dolžnosti” najverjetneje sprožili plaz posledic zase, ki zajema možno poslabšanje telesnega, čustvenega ali mentalnega stanja pred, med ali neposredno po dogodku. Moje izkušnje kažejo, da lahko ljudje iz prazničnih “srečanj” pridejo konkretno prizadeti in včasih je potrebno več kot teden dni ali celo dva ali več, da se čustveno sestavijo nazaj skupaj. Če se nam to zgodi, moramo biti v tem času “sestavljanja nazaj” do sebe ekstra ljubeči, sočutni in razumevajoči, kar je velikokrat vse prej kot lahka naloga. ## Level 2. “Letos mene ni pod vašo smrekco” V primeru, da smo že bolj trdno na svoji strani, izkušeni v stiku sami s sabo in smo tekom globinskega dela na sebi razvili in pridobili še več notranje moči, potem je možno, da že zmoremo odpor in upor, ki je bližje naši resnici in je v bistvu refleksija želje po tem, da ohranimo sebe in se “ne preskočimo” na račun občutkov krivde in dolžnosti do neljubečih, nespoštljivih *drugih*. To pomeni, da zmoremo reči “ne”. To pomeni, da lahko aktivno zavrnemo sodelovanje ter pisno ali ustno sporočimo, da nas letos ne bo ali pa se enostavno ne naslikamo pod božično jelko, ja, tudi brez pojasnil – ko je situacija preprosto preveč nora. > Ta izbira vključuje predvsem to, da potem zavestno prenesemo in predelamo vse občutke krive, ki z našim “ne” pridejo. Te masivne občutke krivde je zahtevno predelati, poleg tega pa to ni enkraten dogodek, ampak je cel proces. Tako izkušnjo lahko seveda vzamemo predvsem kot del našega procesa notranjega osvobajanja ter s tem na dolgi rok pridobimo veliko več osebne svobode ter stopimo velik, velik korak naprej v osvobajanju sebe. Ko izhajamo iz zapletenih družinskih ozadij, prepletenih z nasiljem, odvisnostmi in zlorabami, je psihoterapevtska pomoč pri tem notranjem delu po mojem mnenju praktično neizbežna. ## Level 3. “V vsakem primeru bom dala prednost ljubezni do sebe” Tretji primer je, da smo v preteklosti že prakticirali svoj “ne” in da imamo jasno, poglobljeno zavedanje “s kom imamo opravka”. Iz preteklih izkušenj, ki smo jih zavestno predelali, predvidevamo, kaj nam lahko druženje z neljubečo izvorno družino prinese. Ker smo se s svojo preteklostjo soočili, se zavedamo tveganj, ki jih stik prinaša, hkrati pa premoremo toliko zaupanja vase, da npr. vemo, da bomo speljali srečanje, če se zanj odločimo, ali pa da je izraz naše ljubezni ta, da se praznovanj in božično-novoletnih dogodkov ne udeležimo. V tej poziciji imamo možnost izbire na novem nivoju: lahko sodelujemo, lahko pa tudi svobodno, onkraj krivde izberemo, da ne sodelujemo. To že naznanja močno pozicijo nevtralnega ljubečega opazovalca znotraj nas, ki se je zgradila preko vztrajnega notranjega dela na sebi. Ta pozicija nam omogoča, da ostajamo v poziciji nevtralnosti tudi ob družinskih scenah. > V praksi to pomeni, da držimo pozicijo sebe, ostajamo ljubeče v svojem centru, prizemljeni in dobro razmejeni od drugih. Kaj to praktično pomeni, pa je povsem odvisno od nas – od tega, kaj mi čutimo, da potrebujemo… in ne od tega, kaj “družina rabi”, da “izgleda uredu”. ## Kako naj dosežem, da me nič več ne prizadane? Ko imamo opravka z izvornimi družinami, kjer skozi čas ni bil ustvarjen praktično noben napredek kar se tiče čustvene povezanosti in zavedanja problematične situacije ter problemov, je tveganje za neugodne posledice pri vpletanju vsakič znova zelo visoko: *ostaja visoko,* ne glede na vašo stopnjo zavedanja in dosežene notranje, čustvene stabilnosto. Izkušnja kaže, da ko so ljudje enkrat res dobro vkoreninjeni v ljubezni do sebe, seveda ne prenašajo več nasilja in ne tolerirajo več okolij, kjer se dogaja nespoštovanje *kogarkoli* in nasilje *nad komerkoli*. Če se iz kakršnih koli svobodnih razlogov že odločijo za stik s takimi okolji, pa lahko navzlic vsem dobrim nameram in “osrediščenosti” še vedno prejmejo energijski udarec. Energijsko se ne morejo izogniti neprijetnemu, nelagodnemu, negativnemu vplivu psihospiritualnega stanja, dejanj ali besed posameznih družinskih članov ter cele atmosfere družinskega polja. Ta vpliv je lahko velik, lahko pa je manjši. > Po mojih izkušnjah sploh “odrasli otroci” večkrat *precenijo* kot podcenijo svoje sposobnosti soočanja z nezavednimi družinskimi okolji in to ne glede na stopnjo njihovega lastnega zavedanja sebe. Velikokrat vzdržujejo lojalnost družini in se prepričujejo sami sebe, da so “kul” z dogajanjem… medtem, ko recimo ne opazijo, kako se jim na račun te lojalnosti pojavi bolečina v telesu, konflik v njihovem intimnem odnosu ali v družini, ki so jo ustvarili sami… Da pridemo do točke, kjer smo dobro osrediščeni, je potrebnega veliko notranjega dela in duhovne prakse, s katero res utrdimo svoj energijski svetlobni steber ter res čutimo, vemo in utelešamo to, da smo uredu taki kot smo. Lahko bi rekli, da bolj kot smo zavestni, manj bodo vibracije iz družinskega polja prehajale v naše individualno energijsko polje, vendar pa to žal ni nujno res. Zelo malo verjetno je, da lahko razvijemo “psihoimunost” na *katerokoli* okolje, ko se znotraj njega ni v vseh letih ali desetletjih pravzaprav nič spremenilo ter dejansko potekajo še vedno iste fore, iste vloge, iste boleče interakcije. Dejansko je lahko pričakovanje, da bo z “mojo visoko stopnjo zavesti” vse urejeno in da bom zato, ker sem v stiku s sabo, mirno prenašala vse, lahko le omnipotentno in iluzionistično pričakovanje ranjene majhne deklice, ki si še vedno bolj kot vse želi ljubezni in potrditve in zaščite stašev, ki je nikoli ni dobila. Povedano drugače: močno zavedanje sebe nima prav nobene veze s tem, da človek nima meja – prej nasprotno. ## Kako torej preživeti praznike in ne izgubiti Sebe? Ljubeče. *Do sebe.* > In z jasnim zavedanjem, da nismo odgovorno za srečo nikogar, razen za svojo lastno, saj nismo tu za to, da skrbimo za celostno blagostanje ljudi, ki niso naši nepolnoletni otroci. Seveda, lažje je, če imamo ob vsem tem osvojeno spiritualno perspektvo, v kateri vemo in čutimo, da smo si to življenje izbrali in da smo tu zato, da ga živimo, da ga raziskujemo, da uresničujemo svoje potenciale, da hodimo vzravnano, ponosno, pogumno. Na spiritualnem nivoju je res možno, da smo si sami izbrali svojo izvorno družino in naša izkušnja z njimi je v resnici točno taka, kot mora biti, da smo, kdor smo. Ni treba, da starše ali sorojence zaradi tega apriori ljubimo, v kolikor si ljubezni niso prislužili *z dejanji* do nas. Lahko pa smo nevtralni in spoštljivi – če to zmoremo in ko to zmoremo, do sebe in do njih. Včasih oboje, iskreno, ne gre. Zato, če tega ne zmoremo, se *lahko* preprosto umaknemo, in upamo, da bomo mogoče to nekoč zmogli – lahko pa tudi ne. Zavedati se moramo, da nikomur nismo ničesar dolžni in da to resnično vključuje prav vse, tudi našega očeta, mamo ter komplet celo žlahto, celo “krvno linijo”… in čisto vse božje prednike. > Družina, v katero smo se rodili, je le del našega mozaika, ne naš mozaik. To Življenje je eno in je naše. Dajmo ga živeti tako, da smo ponosni nase in da predvsem ohranjamo spoštovanje do najpomembnejšega človeka na svetu, ki je vedno z nami – do samih sebe. Ljubezen do sebe je začetek ljubezni do vsega. Brez ljubezni do sebi ni ničesar, niti resničnega, globokega sprejemanja drugih. In ja, včasih se je potrebno umakniti vase in stran od neljubečih odnosov, da se pristna ljubezen *znotraj* sploh lahko razvije – in to *je* ok. Življenje je *tvoje*. Kako ga boš peljal, kako ga boš peljala? Za srečno in polno življenje ne potrebujemo blagoslova od prav nikogar. Ne trudimo se, da bi ugajali. Ne sekirajmo se, če ljudjem to, kar počnemo ni všeč in naj nam ne pride preveč do živega, ko ljudje ignorirajo naše stiske ali zasmehujejo naše uspehe. Naučimo se, kako se potolažimo – sami sebe ali s pomočjo ljudi, ki štekajo. Važno je, da znamo sami prepoznati svoje stiske in si pomagati… da znamo sami prepoznati svoje uspehe in jih praznovati z ljudmi, ki nas obožujejo in cenijo in spoštujejo *točno take, kot smo.* Letošnji božično-novoletni prazniki lahko postanejo nekaj novega. Predstavljaj si, da postanejo praznovanje ponovnega rojstva *tvoje lastne Zavesti…* da so čas za praznovanje prihoda še močnejše Svetlobe znotraj*tebe.* Predstavljaj si, da poskrbiš za svoje čustvene potrebe, [za želje, upanja, sanje](https://psihoterapijabozic.si/zelje-zavestna-kreacija/) in odštekane vizije tako močno in ljubeče, kot nihče nikoli ni poskrbel zate ter da si dovoliš, da je to tvoj edini fokus. In da dovoliš ostalim, da imajo njihovega… Zares lahko dajemo drugim le iz lastnega obilja Svetlobe. In naša lastna Svetloba zna biti *res* edina, za katero smo resnično odgovorni. --- ## Razjasnimo skupaj ### Kako naj dosežem, da me družina ne prizadane več? Popolna “neprizadetost” ni realen cilj, saj družinski odnosi nosijo močan čustveni naboj. Ključno je razvijati zavedanje, postavljati meje in krepiti stik s sabo. S tem zmehčamo vpliv okolja na nas. ### Zakaj so družinski prazniki za nekatere ljudi tako stresni? Prazniki lahko aktivirajo stare rane, občutke krivde in nezdrave družinske dinamike. Pritisk, da mora biti vse “lepo in prav”, pogosto preglasi resnično čustveno stanje posameznika. Zato mnogi doživljajo več tesnobe, napetosti ali celo poslabšanje počutja. ### Kako se zaščititi v odnosih z nezdravo družino? V nezdravih družinah pogosto skrbimo za druge in njihove občutke, namesto da bi skrbeli zase. Pomembno je, da zavestno obrnemo fokus nase, postavimo meje in prenehamo prevzemati odgovornost za počutje drugih. To lahko pomeni, da sodelujemo drugače, rečemo “ne” ali se umaknemo iz odnosov, ki nam škodujejo. --- #### Koristno! ##### Ljubezen do sebe je osnova ljubezni do vsega. Brez ljubezni do sebi ni ničesar, niti resničnega, globokega sprejemanja drugih. In ja, včasih se je potrebno umakniti vase in stran od neljubečih odnosov, da se pristna ljubezen *znotraj* sploh lahko razvije – in to *je* ok! ###### \* [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg [individualnega dela z ženskami](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske; [vse se začnejo s prvo](http://www.potmaternice.si/). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/Pot-Maternice-1_2024-WP-blog-oglas-final.jpg "Pot Maternice 1_2024 WP blog oglas - final")](https://www.potmaternice.si/) **Categories:** Ljubezen in odnosi **Tags:** #družina, #odnosi, #prazniki --- ### [5 stvari, ki ostanejo človeku in jih AI ne bo nadomestila](https://psihoterapijabozic.si/ai-in-pet-stvari-ki-ostanejo-cloveku/) **Published:** October 23, 2025 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** AI je orodje, ki nam lahko življenje poenostavi, zakomplicira ali zagreni, ne mora pa živeti našega življenja namesto nas. Naše življenje je v osnovi somatsko-telesna realnost ter povsem naša lastna odgovornost. **Content:** S Tino sva se dogovorila, da napiševa vsak svoj članek o AI (ang. AI – ***a**rtificial **i**ntelligence*, slo. UI – ***u**metna **i**nteligenca*) in kako vidiva njen vpliv na različne aspekte naših življenj. Sam sicer sedaj že več kot desetletje delam kot telesni psihoterapevt, vendar pa ostajajo še številna druga področja, ki jim sledim z delčkom levega očesa – in eno takih področij je uporaba informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT), kamor pravzparav spada tudi uporaba AI. Prav v prejšnjih dneh sem, recimo, z zanimanjem preizkušal neko inovativno platformo, ki omogoča, da s pomočjo AI ustvariš, prilagajaš in upravljaš različne spletne aplikacije, in na kateri namesto klasičnega programiranja tako vse poteka prek enostavnega klepeta z AI botom, ki v cca. nekaj minutah pretvori idejo v delujočo aplikacijo, ki je takoj dostopna na internetu in na ta način se lahko hitro, brez posebnega tehničnega znanja izdelajo družabna omrežja, spletne trgovine, online urniki, preproste osebne aplikacije, igre, etc. Na spodnji sliki je “enostaven primer” polno funkcionalne igre Tetris, ki jo je AI v parih minutah ustvarila in namestila na interent na podlagi dveh kratkih vprašanj in potrditvenega stavka, in to v slovenščini. Za nekoga kot sem jaz, ki sem se pol prvega letnika faksa učil programiranja, da smo potem lahko reševali določene matematične in fizikalne probleme ali pa s html izdelovali neke enostavne spletne strani je to, res da tri desetletja kasneje, na pol znanstvena fantastika. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/10/Tetris-caffeineAI.jpg "Tetris - caffeineAI")V moji prejšnji službi na Zavodu za šolstvo RS je bilo testiranje različnih aplikacij za uporabo pri pouku fizike in naravoslovja v šoli del moje delovne obveznosti. Spomnim se jeseni 2013, se pravi več kot desetletje nazaj, ko sem na enem od srečanj aktiva ravnateljev osnovnih šol predstavljal razvijanje in uvajanje novosti na področju uporabe IKT pri pouku v takratnem projektu e-Šolstvo. Take predstavitve zame niso bili pogoste, zato sem še posebej premislil na katera področja bi bilo smiselno dati poudarek; imel sem tudi zelo omejen čas predstavitve. Preden sem se spustil v predstavitev konkretnih projektov, sem si vseeno najprej vzel nekaj minut, da sem predstavil svoja razmišljanja o smereh in bodočih premikih na tem področju. Spodaj na sliki so tako prve štiri prosojnice iz tega srečanja. Rdeča nit mojega poudarka je bil vstop družbe v prehodno obdobje, ko bo informacij v izobilju, ljudje pa bomo s tem pridobili in hkrati trčili ob določene težave. Največji težavi sem sam videl v povečevanju duševnih stisk pri ljudeh in pri uporabi te tehnologije za kontroliranje, diskriminacijo in manipulacijo ljudi. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/09/Moje-prve-stiri-prosojnice-1024x782.png "Moje prve štiri prosojnice")Ob prvi prosojnici sem tako govoril o zgodovinskem prehodu iz časov informacijskega primanjkljaja, ko smo ljudje morali po informacije v knjižnice, v čas informacijskega izobilja. V tistem letu je v Sloveniji gostoval Jef Staes, belgijski inovator, ki je deloval na področju učnih procesov, organizacijske kulture in inovacij, ter je predstavljal koncept prehoda iz “2D” v “3D” organizacije, ki se bodo morale prestrukturirati iz organizacij temelječih na disciplini, formalnem izobraževanju in inteligenčni strukturiranosti, v take, ki temeljijo na strasti, talentih in kreativnem učenju. Že takrat je bilo jasno, da bodo podjetja morala sčasoma korenito spremeniti svojo kulturo in vodstvene modele, da bodo postala agilna, učljiva in resnično inovativno organizirana. In podobno bi moralo veljati seveda tudi za šole. Naslednja prosojnica, št. 2, je bila iz vidika sedanjega dogajanja kot napoved prihodnosti. Ne vem več, kje sem dobil to ilustracijo človeka, ki je globalno “priklopljen” in ki simbolizira današnjo realnost, v kateri milijoni in milijoni dnevno uporabljamo ne le internet ampak tudi že raznorazna AI orodja, od t.i. velikih jezikovnih modelov (LLM modelov kot so ChatGPT, Claude, Gemini, Grok…) do raznih t.i. AI agentov, ki za razliko od običajnih AI modelov, ki se odzivajo le na posamezne zahteve, lahko delujejo avtonomno in izvajajo zaporedje dejanj brez neprestanega človeškega vodenja, prejemajo informacije iz svojega okolja ter sprejemajo odločitve, se učijo in z dodatnimi izkušnjami nenehno izboljšujejo svoje delovanje ter interagirajo različne procese s tem, da sodelujejo z drugimi agenti ali sistemi. Skratka, veliki jezikovni modeli in AI agenti dandanes že realno nadomestijo marsikatero intelektualno delo in bliskovito širjenje uporabe teh orodij po letu 2023 je izjemno ter samo kaže, kako uporabna so lahko. Poleg vsega zgoraj omenjenega pa sem daljnega leta 2013 poudarek pri moji predstavitvi že dal na največji težavi, ob katere se mi je zdelo, da bomo trčili ob nekontroliranem valu izobilja informacij. Kot rečeno, sam sem to videl v povečevanju duševnih in drugih stisk, zasvojenosti, ter pri problematični uporabi tehnologije za kontroliranje, diskriminacijo in manipulacijo ljudi. Tako tretja prosojnica – slika otroka z napravo – že nakazuje pot izgubljanja v digitalnem svetu, ki se dandanes lahko začne že v otroštvu in je v primerjavi z desetletljem nazaj samo še bolj intenzivna. Starostna meja, s katero se v povprečju človek prvič sreča s tehnologijo, je vedno nižja in nižja, kompleksnost duševnih problemov zaradi prekomerne rabe pa dejansko večja in večja. To seveda ne velja samo za otroke, ampak tudi za odrasle, ampak ker sem omenjeno predstavitev imel za ravnatelje osnovnih šol, sem uporabil sliko otroka… Danes v zasebni praksi sicer delam z odraslimi, ki jim je skupno to, da pridejo na terapijo, saj si želijo razumeti, razrešiti ali preseči različne vrste notranjih stisk, ki jih doživljajo v odnosu do sebe in do drugih. In kar lahko z gotovostjo rečem je, da večine od teh težav *nikoli ne* reši – več in več informacij. Seveda so informacije pomembne in vemo, kako pomembna je za notranje delo “psihoedukacija”, saj moramo ljudje praktično vedno tudi razumeti, kaj se nam dogaja. Iz prakse pa vem, da se spremembe v življenju zgodijo le z akcijo – spremembo v vedenju, pri čemer pa so most med tem, kar vemo, in tem, kar naredimo, naša čustva in občutki. In še zadnja prosojnica na zgornji sliki! Sestavljena je iz posnetkov zaslona TED predavanja, na katerem raziskovalec opozarja na prihajajoče dramatične spremembe in dejstvo, da bomo morali ljudje v digitalni dobi povsem na novo definirati zasebnost. Že pred desetletjem so namreč brez velikih težav pokazali, kako je mogoče iz slike osebe, ki so jo poslikali z mobilnim telefonom, relativno hitro pridobiti ime osebe in z njo povezane občutljive podatke, kot na primer *Social Security Number* (SSN je davčna in socialna identifikacijska številka, ki jo v ZDA uporabljajo podobno kot pri nas EMŠO ali davčno številko). Vse to so izvedli na podlagi množične objave fotografij te osebe na socialnih omrežjih, izboljšane tehnologije prepoznavanja obrazov in drugihi algoritmov uporabljeni pri obdelavi podatkov v oblaku. Z nadaljnimi raziskavami so še pokazali, kako vse to vodi v diskriminacijo, manipulacijo in vplivanje na odločitve ljudi, pogosto na načine, ki jih sploh ne zaznamo… Naj v razmislek samo še ponovim, da je bilo vse to znano že *pred več kot desetletjem.* Zakaj vse to opisujem? AI že danes uspešno nadomešča veliko procesov s tem, da avtomatizira razna rutinska in ponavljajoča se opravila. Ta so lahko tako fizična (npr. v tovarni, skladišču) kot umska (npr. vnosi podatkov, osnovno računovodstvo, preprosto programiranje). Veliko ljudi je recimo tudi strah, da bo AI čez noč “prevzela” večino služb. Marsikaj bo šlo naprej, ampak v bolj kompleksnem smislu, kot se zdi na prvi pogled, spremembe pa ne bodo črno-bele. AI ne bo nadomestil “vsega.” Sam bolj menim, da je bolj verjetna postopna transformacija in se ne bo nič zgodilo “čez noč”. Se bo pa s pomočjo AI seveda še bolj avtomatiziralo različne dele obstoječih služb, ob tem pa se bodo ustvarjala nova delovna mesta, ki bodo namenjena tudi vzdrževanju AI, nadzoru procesov, etc. AI v resnici že spreminja obstoječ način dela in vedno bolj bomo uporabljali AI kot orodje, ne pa le kot nadomestek. Vendar tako kot recimo uporaba elektronske pošte ni povzročila totalnega propada pošte, je pa definitivno vplivala na njeno delovanje in jo z leti prestrukturirala, verjetno tudi AI ne bo direktno nadomestila vseh del, bo pa posamezna, hkrati pa se bodo odpirala nova, ki jih danes sploh še ni. Z vsako industrijsko revolucijo se je namreč obseg dela za ljudi povečal, ne zmanjšal, in verjetno bo tudi tokrat tako… Hkrati pa je tako, da bomo *ne glede* na razvoj AI ljudje še vedno morali iskati, selekcionirati in filtrirati informacije. Še vedno se ne bo moč izogniti presojanju, kaj je smiselno in kaj ni, kaj je v resnici uporabno in uporaba česa nima smisla ali je celo slaba ideja. Podobno kot se ljudje kljub vsem možnim prevoznim sredstvom recimo vedno bolj in bolj množično udeležujemo pohodnih ali tekaških prireditev in to na večje in večje razdalje, ali pa podobno ljudje še vedno posežemo po knjigi kljub vsem informacijam, ki jih imamo na voljo dosegu palca, in podobno kljub vsej paleti možnih programskih orodij še vedno radi gradimo stvari s svojimi lastnimi rokami. Še vedno bomo torej procesirali informacije, ob tem pa bili seveda vpeti v telesno, konkretno materielno realnost. Vsaj upam tako, kajti danes lahko že opazujemo, kako gremo v razvoju proti integraciji človeka z AI… da bomo to, kar imamo sedaj na telefonu, imeli v kratkem na očalih, v bližnji prihodnosti pa mogoče celo v obliki čipa v telesu. Brez težav si tudi predstavljam, da bomo s pomočjo integrirane tehnologije lahko nekoč zmožni brati misli eden drugemu… in sprašujem se, kako daleč vse to lahko gre? ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/10/AI-clanek-Samo.png "AI članek Samo")Skratka, to, kar vem je, da naši humani izkušnji – vsaj tisti, ki je prizemljena – dajejo bistvo pravzaprav čustva in občutki. Čustva – in ne misli, so lepilo v odnosih. Odnos pa je bistvo in ozadje vsake prizemljenosti. Človekovo energijsko stanje je hkrati preplet mentalnega, čustvenega, telesnega, duhovnega in socialnega. > AI nas sicer lahko preplavi in zasuje z informacijami, ne more pa namesto nas generirati našega občutenja, ki je v osnovi somatsko-telesno in ne kognitivno-mentalno. AI je orodje, ki nam lahko življenje poenostavi, zakomplicira ali zagreni, ne more pa živeti našega življenja namesto nas. Naše življenje je plod inteligence telesa (ang. BI – *body **i**ntelligence*) in naša somatsko-telesna realnost ter povsem naša lastna odgovornost! Vsak izmed nas bo tako moral kljub vsem tem priložnostim, ki jih bo s seboj prinesla AI, še vedno poiskati svoje lastne otočke prizemljenosti in umirjenosti, uriti svoje samozavedanje in tkati dobre in varne odnose. V tem smislu bo še naprej tudi naloga vsakega izmed nas, da se osredotočamo na tiste stvari, ki nas definirajo kot ljudi in ki definirajo tudi naše poslanstvo. Po mojem obstaja tudi kar nekaj področij človekove eksistence, kamor AI verjetno še dolgo ne bo imela dostopa, če sploh kdaj. Trenutni prodor AI na intelektualno področje je neizpodbiten in izgleda kot da izpodriva tisto edino primerjalno prednost, ki jo je imel človek skozi zgodovino pred vsemi, tako živimi kot neživimi. Verjetno je to za samo preživetje pomembno, hkrati pa menim, da se za polno realizacijo vseh svojih potencialov verjetno ni ravno modro omejili zgolj in samo na to, kar imamo v glavi – na svoje intelektualne kapacitete. Vsekakor so pomembne, še zdaleč pa niso vse, ker nam same po sebi ne omogočajo tistega, kar nas dela res ljudi – in to so naši odnosi. Zato se bomo verjetno morali na neki točki vsi skupaj konkretno zaustaviti, globoko zadihati in vsak pri sebi opraviti refleksijo o tem, kaj pravzaprav pomeni biti človek v dobi umetne inteligence? In, katera so tista ključna spoznanja, ki so tudi v tej dobi bliskovitega tehnološkega pospeška bistvena za to, da kot posamezniki in kot skupnost ne zdrsnemo v moralni propad in eksistencialno praznino, temveč da razvijemo čimbolj polno, izpolnjeno, samouresničeno in uspešno življenje? Tukaj je moj razmislek ob tem in tu je pet področij, kjer vsekakor vidim pot naprej tudi v dobi AI! ## 1. Samospoznavanje: Razumevanje lastnih misli, občutkov, vzgibov Prva resnica, ki bi jo moral vsakdo vedeti o sebi je, da naši možgani ne odražajo sveta točno takšnega kot je, ampak ga sproti interpretirajo. To pomeni, da del naših “resnic” pravzaprav poustvarjamo sami. Možgani tako ustvarjajo notranje sheme – predstave, ki jih lahko doživljamo kot resnične, čeprav v resnici niso vedno povsem točne, včasih pa znajo biti celo povsem iluzorne in napačne. Ljudje si tako mentalno ustvarimo podobo, ki se zdi resnična, a je pravzaprav le naša razlaga dogajanja. V tem smislu ljudje gradimo zgodbe o sebi, svetu in drugih, pri tem pa delamo različne kognitivne napake, naše zgodbe pa so zgrajene na omejenem številu informacij in miselni pristranskosti, zlepljene pa skupaj z nerazrešenimi čustvenimi ostanki iz preteklosti. Poleg tega ljudje tudi pozabljamo, in to z razlogom. Zapleteno? Ja! Um ni enostaven, ni objektiven in posledično nase, na svet in druge gledamo skozi filter svojih prepričanj, ran, upanj in projekcij. Mnoge od teh notranjih shem in zgodb so nezavedne, vse skupaj pa nas posledično lahko zelo omejuje, brez da bi se tega zares zavedali. Če na kratko povzamem, človek si (lahko) laže sam sebi! V tem kontekstu se mi na primer zanimivo zdi, kako je ena izmed pomembnih skrbi pri AI njena lastnost haluciniranja, hkrati pa imamo ljudje pogosto majhno kritično distanco do svojih lastnih notranjih interpretacij in predstav, čeprav bi nas iz vidika delovanja uma lahko bolj skrbelo prav to naše “lastno haluciniranje”! Zaveza k samospoznavanju je zato prvi, temeljni korak pri ohranjanju sebe tudi v nizu družbenih sprememb, ki se dogajajo, zaveza za celovitno notranje delo pa pomembna izbira, ki bi ji lahko sledil vsakdo od nas. Kljub vsemu napredku, tehnologiji in neskončni paleti informacij, ki so nam voljo, še vedno živi veliko ljudi v avtomatizmu, pod vplivom nezavednih prepričanj, vzorcev in želja ter vedenj, ki jih pogosto oblikujejo le izkušnje iz otroštva, kultura okolja v katerem živimo in družba – ne pa oni sami. Umetna iteligenca, ki nas – tako kot recimo chatGPT, če se obrnemo nanj po nasvet – boža po duši, nam pravi zgolj kako super smo in kako nam lahko v trenutku pomaga, dejansko daje iluzijo, da nas posluša in sliši, hkrati pa ni nikoli slabe volje, ne glede na to kakšne volje smo mi sami. No, taka umetna inteligenca ne bo nikogar povlekla iz nezavednega avtomatizma, temveč bo ljudi le še globlje zasidrala vanj! Brez zavestnega vpogleda vase namreč ljudje ne moremo prepoznati, kaj nas resnično vodi, kaj nas ovira in kaj nam pravzaprav povzroča trpljenje. Samorefleksija omogoča razumevanje, zakaj čutimo, mislimo ali ravnamo tako, kot ravnamo. To je proces, ki terja pogum in zahteva zaupen in varen odnos, v katerem smo izzvani na način, da si priznamo tudi manj bleščeče, manj ugodne, bolj boleče plati sebe, ki jih potem združimo s svojimi darovi ter jih integriramo v neko novo celoto. > “Dokler nezavedno ne postane zavestno, bo vodilo tvoje življenje, ti pa ga boš imenoval usoda.” — C. G. Jung ## 2. Čustvena pismenost: Zavedanje telesa, občutenje čustev Dovoliti si videti svoje manj ugodne, manj prijetne in bolj boleče plati sebe pa tipično ni prijetno opravilo. Ljudje zato tudi bežimo od njih, vendar je fundamentalna energijska realnost ta, da ko bežimo od neprijetnih občutkov bežimo hkrati tudi od vseh prijetnih. Poleg tega so čustva in občutki glasniki iz globin naše podzavesti. So hkrati most med umom in telesom ter med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Čustva in občutki dajejo barvo našim življenjem in so lepilo za naše odnose. Veliko ljudi še vedno močno podcenjuje pomen čustev in občutkov, [čustvene pismenosti in čustvene inteligence](https://psihoterapijabozic.si/imas-spet-slab-dan/), čeprav raziskave kažejo, da so prav te pogosto pomembnejši za uspeh v življenju kot zgolj specifične intelektualne sposobnosti. Poznavanje in prepoznavanje čustev nam naprimer omogoča, da jih ne potlačimo in zanikamo, temveč jih uporabimo kot vir spoznanja globljih delov sebe in jih upoštevamo kot pomemben del pri odločanju za akcijo. Ljudje smo bitja čustev in ustvarjeni za čustvovanje, vendar pa samo občutiti čustva tudi ni dovolj! Duševno zdravje in ravnovesje izhajata iz sposobnosti, da znamo čustva prepoznati in poimenovati ter jih po potrebi zadržati ali primerno izraziti in uporabiti poravnano z ustreznimi dejanji. Čustva in občutki kot taki tudi nikoli niso problem, ampak problem nastane takrat, ko jih ne znamo ustrezno regulirati, da nas le ta ne preplavijo. Tu je mogoče dobro poudariti, da ne gre za to, kaj si mi mislimo, da občutimo ali da bi morali občutiti, ampak res kaj zares občutimo – v telesu! Čustva so somatsko-telesni dogodki in so vedno vezana na telo, na občutenje v telesu! Ključ je tako v uravnavanju čustev, ne v njihovem zatiranju ali preplavljenosti. Sprejemanje in regulacija čustev posledično vodi do večje notranje stabilnosti in odpornosti na stres. Človek, ki se boji svojih čustev ali jih odriva, razvija notranje napetosti, ki lahko vodijo v anksioznost, depresijo ali druge psihosomatske bolezni, sčasoma pa celo v dejanske bolezni. Nepoznavanje ali odrivanje ali celo zanikanje lastnih čustev in občutkov vodi v razne notranje konflikte, hkrati pa v odnose, ki temeljijo na nesporazumih, manipulacijah, obrambnih mehanizmih in lažnem prilagajanju. Notranja stabilnost in odpornost se tako začne z zavedanjem sebe: s tem, da se naučimo opazovati in poslušati telo, da se ustavimo in začnemo opazovati tako neprijetne kot prijetne telesne senzacije, ter da prepoznamo posamezna čustvena stanja. Dejstvo je, da nobena umetna inteliganca ne bo tega naredila namesto nas, ampak nas bom v tem smislu, tako kot smo spoznali z uporabo ekranov in pametnih telefonov, kvečjemu le še bolj oddaljila od občutenja sebe – in drugih. ## 3. Notranja poravnanost: Povezanost uma, telesa in duše Smiselna akcija, nas – podobno kot samospoznavanje in čustvena pismenost – vodi še korak k močnejši notranji poravnanosti in stabilnosti. In, kar se smiselnosti akcije tiče je seveda jasno, da AI ne more zares vedeti, kaj je za nas individualno smiselno. Tudi če ali ko AI presoja, ta presoja vedno izhaja iz tega, kar so AI naučili, kako je programirana od ljudi ter kakšno logiko v ozadju uporablja. Sodobna znanost v zadnjih desetletjih “nazaj odkriva”, kar so poznale že starodavne in antične kulture, da sta namreč telo in um neločljivo povezana. Telesna drža, dihanje, gibanje in prehrana vsekakor vplivajo na naše razpoloženje, misli in sposobnosti za regeneracijo. Telesne prakse kot so joga, meditacija, sprostitvene in prizemljitvene tehnike ali pa že samo preprosta redna telesna dejavnost vse pripomorejo k boljšemu notranjem ravnovesju in večji vitalnosti. Ko zanemarjamo signale iz notranjost svojega telesa, ne le da zapostavljamo pomemben kanal informacij o sebi, temveč tudi na negativni način “skrbimo” za kronično nepovezanost občutkov, čustev, misli in dejanj, posledično pa zmanjšujemo svojo notranjo stabilnost in odzivnost na vsakodnevne izzive. Ko pa enkrat začnemo zavestno opazovati notranje telesno dogajanje hitro ugotovimo, da so neprijetne senzacije – različne napetosti, pritiski, bolečine – tiste, ki nam poberejo večino fokusa, prijetnejših senzacij pa ob zaznavanju neprijetnih niti ne zaznamo. Vendar brez neprijetnega ne gre. Soočanje z neprijetnim, tudi bolečim, je predpogoj za rast. Bežanje pred neprijetnim in nelagodnim nas ne pelje naprej, saj nas oddaljuje od razreševanja problemov in konstruktivnih sprememb. Frustracijo je potrebno znati prenesti, tako kot nezadovoljstvo in neuspeh ali poraz. Vse ima svoje mesto v sestavljanki življenja. Boleča čustva, na primer, so tako pogosto signal, da je nekaj nekje v našem življenju v neskladju z našimi vrednotami ali potrebami. Le od nas je odvisno, kako boleča ali neprijetna čustva zaznamo, jih razumemo in uporabimo na dober način. Se pa ljudje ne samo izmikamo nelagodju in bolečini, ampak smo jima včasih lahko zelo “zvesti.” To velja za situacije, kjer ostajamo v določenih vzorcih razmišljanja, vedenja ali v celih načinih življenja, saj se nezavedno dobesedno bojimo, da bomo z opustitvijo bolečih vzorcev izgubili občutek pripadnosti ali identitete! V kolikor tega ne prepoznamo in ne spremenimo vzorcev, se nam hitro lahko zgodi, da ponavljamo neugodne ali boeleče dele življenja naše izvorne družine (starši in drugi predniki), sabotiramo lasten uspeh, zadržujemo ekspresijo sebe, si ne dovolimo dati in sprejeti ljubezni ter ostajamo v vlogi žrtve. V tem primeru nas notranja lojalnost do preteklosti drži stran od naše lastne avtentičnosti in smiselne prihodnosti. > “Bolečina je del življenja, trpljenje pa izbira, ko se oklepamo preteklosti.” S tem, ko dobro poznamo sebe in se veliko bolje zavedamo tega, kako delujemo, avtomatično izginejo tudi vsa opravičila za pasivnost. Ne moremo biti več v vlogi žrtve. Obstaja samo še odgovornost za naša dejanja in nedejanja. Razumemo, da smo sami tisti, ki izbiramo. Vemo, da je smiselna akcija naravni rezultat globokega stika s sabo, ki velikokrat pelje prav skozi nelagodje in boleče dele. Hkrati pa ni samo nepovezanost uma in telesa vir bolečine in pasivnosti. Za res polno doživljanje sebe je pomembno, da v sozvočju uma in telesa obstaja tudi duša. ## 4. Duhovnost: Iskanje smisla, vrednot, presežnega Vsak od nas se prej ali slej sreča z eksistencialnimi vprašanji: zakaj sem tu? Kaj je smisel življenja? Kaj je, kar presega mojo vsakodnevno izkušnjo? Duhovna dimenzija seveda sploh ni nujno vezana na religijo, čeprav je tradicionalno bila. Gre za iskanje globljega pomena in smisla, občutka pripadnosti in notranje harmonije ter za spoznavanje najglobljih gibal naše motivacije – vrednot, ki nam omogočajo, da sprejemamo celovito smiselne odločitve. Te nam pomagajo, da se ne izgubimo v pričakovanjih okolice in da po svojih dejanjih ne zapadamo v občutke krivde. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/09/Sonce-nad-roko.jpg "Sonce nad roko")Občutek povezanosti z nečim, kar je večje od nas samih – bodisi z naravo, umetnostjo, etiko, skupnostjo ali božanskim – deluje kot zaščitni faktor pred občutki eksistencialne praznine in čustvene osamljenosti. Zato je zagotovo smiselno nekaj fokusa v življenju usmerjati v tovrstne namene in, recimo, gojiti transcendentalne prakse, saj s tem širimo in večamo sposobnost zavedanja presežnega, ki dosebedno pomaga pri “preseganju” omejenih okvirov našega individualnega ega, tako da se utelesimo kot del širše zgodbe – narave, umetnosti, etike, skupnosti, božanskega vidika bivanja – kar s seboj potegne več notranjega miru in globljega zadovoljstva. Občutek povezanosti z nečim, kar je večje od nas samih – bodisi z naravo, umetnostjo, etiko, skupnostjo ali božanskim – ni stvar zunanjega iskanja, temveč notranjega doživljanja povezanosti s presežnim. Paradoks je, da je to podobno težava, kot je problem ta, če sploh ne razvijzmo stika z duhovno dimenzijo; tudi tako ostajamo ujet v iskanju zunanjih potrditev in hitro podležemo občutku nesmisla. Ko notranje doživljanje povezanosti s presežnim zamenjamo za iskanje dobesednih zunanjih opor – inštitucij, posameznikov, sistemov – v bistvu stopimo na zelo spolzek teren. Načeloma velja, da smo s tem avtomatično odprti za lažne vdore česarkoli, v končni fazi tudi – kar je tema tega članka – umetne inteligence. Iz duhovnega vidika pomenljivo je, da že obstajajo skupnosti, ki dojemajo umetno inteligenco kot nekakšno božanstvo, s katerim imamo ljudje možnost “interakcije”. V tem smislu je AI zanje postala hkrati “sveto pismo” in “duhovnik”. Po drugi strani pa obstajajo recimo tudi hipoteze, da je AI v spiritualnem smislu zgolj še eden od kanalov t.i. subtilne negativne energije, s katerim je smiselno imeti 100% energijske meje… Karkoli že, dejstvo je, da je imel človek do sedaj možnost vzpostavljati odnos s sabo, z drugimi, z naravo in z duhovnim, od današnjih časov naprej pa lahko ta odnos svobodno vzpostavlja tudi z AI. Kakšen pa je in bo zares ta odnos, tudi na duhovnem nivoju, pa je seveda povsem drugo vprašanje. ## 5. Povezanost z ljudmi: Zdravi odnosi z bližnjimi, okolico, skupnostjo Ljudje smo, bolj kot vse, socialna bitja. Zato je sposobnost vzpostavljanja in ohranjanja zdravih in hranljivih odnosov ključna za našo psihološko in fiziološko dobrobit. Ljudje skušamo v odnosih zadovoljiti osnovne potrebe in najgloblja hrepenenja. V grobem lahko rečemo, da iščemo v odnosih zaščito, povezanost in prostor, kjer se lahko polno izražamo. O hranljivih odnosih bi lahko napisal poseben članek, tukaj pa je le nekaj stvari, ki bi jih morali nujno vsebovati: - Obojestranska empatija, saj je le ta temelj bližine, kajti šele ko smo resnično sposobni prisluhniti drugemu in ga začutiti, lahko gradimo mostove drug do drugega, ki nas bogatijo in zdravijo. - Potrebne so meje, da držimo svojo lastno identiteto in zaščitimo svojo energijo. Dober odnos ne pomeni podrejanja drug drugemu ali izogibanja konfliktom, temveč pomeni odprtost za iskrenost, spoštovanje in omogočanje varnega prostora, v katerem lahko vsak izraža sebe. - Obojestranska podpora in dovoljenje za biti ranljiv nam omogočata, da gremo skozi izzive skupaj, se učimo iz skupnih izkušenj in rastemo vsak zase in skupaj. Izolacija ali nezdravi vzorci v odnosih vodijo vedno v občutek odtujenosti, pomanjkanje smisla in oslabljeno duševno zdravje. Namesto, da bi se ljudje soočali z nelagodjem ali bolečino, ki ob tem nastane, pogosto poiščejo tolažbo ali povezavo nekje zunaj. In tu prihaja zadnje čase nasproti AI. Ljudje smo z erozijo odnosov začeli že s tem, ko smo najprej kominkacijo speljali s fizičnega stika na telefon, kasneje pa glasovno komunikacijo še nadomestili s tekstanjem. Že dalj časa kot po pravilu slišim v terapiji, da je “nekdo povedal drugemu to in to”, ko pa vprašam ali je bilo to dejansko povedano pa se izkaže, da je bilo *napisano* v sporočilu. Ne me narobe razumeti, s pisnim sporočanjem ni nič narobe, ampak počasi počasi smo se kot ljudje preveč prilagodili pisni komunikaciji in realno osebo na drugi strani je zamenjalo sporočilo na telefonu. In najnovejši, zadnji korak v zgodbi te erozije je ta, da je sedaj človeka na drugi strani zamenjala – AI, torej umetna inteligenca. Problem nastane v trenutku, ko ljudje zlepimo skupaj ter izenačimo stik in informacijo. Kar pa je norost! Stik z nekom ni nikoli zgolj informacija, ki jo daš ali dobiš od nekoga. Stik je prisotnost in je izkušnja, je doživljanje sebe in sočloveka v skupnem energijskem prostoru. Ker je komunikacija lahko verbalna ali neverbalna, je tako stik z nekom lahko že to, da sediš z njim, v tišini. Stik lahko tudi poglabljamo, npr. z zavestnim raziskovanjem neprijetnih stanj v odnosu ali pa situacij, v katerih nam je nerodno. Tega pa ti AI enostavno ne more dati. > AI lahko sicer razvija neke vrste odnos s tabo, ko v komunikaciji nekako “sledi” temu kar te zanima, o čemu ti rad/a govoriš in te podpira, te zalaga z informacijami takoj, te spodbuja, nekako ve, kaj ti mora povedati, da zgleda, da je komunikacija empatična… Ampak vse to je dejansko fake, je iluzija. V tem smislu ti da maček ali pes prej popolnoma resničen in dejansko globlji stik – ne pa AI. Ne glede na to ali se zgolj pogovarjamo z AI, ali pa stisnemo na gumb in nam AI pripravi pisni odgovor določeni osebi, ali pa AI napiše celo knjigo, iz omenjene perspektive je AI žal zgolj poglabljanje in nadaljevanje zelo problematične erozije človekovih odnosov, ki je z AI dobila zgolj novo in globjo dimenzijo. ## Zavedanju sledita prevzemanje odgovornosti in smislena akcija! Kako nam lahko pomaga vse napisano? Mogoče ne prav dosti, ampak dejstvo je, da lahko spremenimo zgolj in samo sebe in nobenega drugega! Hkrati pa ne moremo spremeniti tistega, česar se ne zavedamo! Zato se v mojem svetu osnova notranje rasti začne pri zavedanju. Zavedanje, da obstaja še nekaj več in še kaj drugega kot to, kar smo in kar doživljamo v tem trenutku in da brez razširitve našega zavedanja enostavno ni drugih možnosti, da bi bilo lahko naše življenje bilo drugačno, boljše. Mi lahko kako pri temu pomaga umetna inteligenca? Nekaj malega že, absolutno. Lahko vse moje notranje delo prepustim umetni inteligence? Niti slučajno! In tu trčimo na odgovornost. Prva stvar, ki jo moramo sprejeti je namreč ta, da se zavedamo zgolj majhnega dela dogajanja v naši duševnosti, medtem ko je njen večji del nezaveden. Nezavedno pa je gibalo naše duševnosti in to vemo po zaslugi psihoanalize že več kot stoletje. Kasneje so ljudje prišli še do zaključka, da je nezavedno dejansko “shranjeno” v telesu in da tudi skozi telo deluje po svoji lastni logiki, ki je velikokrat skrita našemu zavestnemu umu. Mi lahko AI kakorkoli pomaga pri mojem nezavednem? Aaaaaa, močno dvomim. Če že, zelo malo in na precej omejen način… Naj si bodo naša dejanja zavedna ali nezavedna, centralno je, da za njih prevzamemo polno odgovornost. Naše telo in um sta v resnici edina stvar, ki jo zares “imamo” in odgovorni smo, kako ravnamo z njima in kakšna so naša dejanja. Telo in um nista samo prostor za kopičenje informacij iz okolja, temveč sta prvinsko prostor integracije notranjih in zunanjih informacij, hkrati pa tudi prostor odnosov in akcije. Ali lahko AI pomaga pri zbiranju vhodnih informacij? Tu ji gre še najbolje. Nam lahko AI pomaga pri oblikovanju akciji? Tudi, verjetno, do neke mere. Rabim uporabi AI postaviti kakršne koli meje? Absolutno! Problem je sigurno ne to, da uporabim AI, ampak smiselnost njene uporabe. In vsak rabi najti v tem svoje ravnovesje, kar pomeni oblikovati svoj odnos do AI. Sam se v zadnjem času npr. dokaj hitro odjavim na email novičke in sicer v trenutku, ko prepoznam čisti AI zapis. Tega je zadnje čase ogromno. Razčistil sem si, recimo, da v resnici tega ne rabim. Rad preberem misli ali razmišljanja ljudi, o ljudeh, ne rabim pa email bombardiranja s stani AI. Tudi na socialnih omrežjih sem že dolgo časa relativno neaktiven, ker je postal odstotek botov in lažnih profilov enostavno prevelik. Mislim, da je življenje enostavno prekratko, razmišljanja in zgodbe resničnih ljudi pa neskončo bolj zanimive in bogate, da bi ga zapravljali za branje generičnih AI objav ali komentarjev lažnih profilov in botov. Seveda pa uporabljam AI za komunikacijo. Z LLM modeli delam ponavadi tako, da eno in isto stvar, še posebej, če je pomembna, zaženem vsaj v treh modelih in potem razmišljam o njihovih odzivih, raziskujem in si ob tem gradim naprej svojo lastno sliko. Pazim tudi na informacije, s katerimi “hranim” AI. V tem članku nisem pisal o zelo problematični strani umetne inteligence – o kontroli in nadzoru, o varnosti podatkov ipd., menim pa, da so pa to zelo pomembna vprašanja, ki bodo zelo kmalu na dnevnem redu, verjetno takoj, ko bo popustila vsa ta začetna AI evforija. > Skratka, zame je AI precej sofisticirano in uporabno orodje. Ampak tudi zgolj in samo orodje. Živimo v času, ko bo potrebno temeljito redefinirati to, kaj pomeni biti človek. To, kar je človek v svojem bistvu in kjer leži njegova največja moč je, da je kritično razmišljujoč, samostojen, pokončen in v svoji moralno-etični drži prizemljen, kreativen in povezan z odprtim srcem ter sposoben zavestne čustvene samoregulacije. Osebno menim, da počasi stopamo globlje in globlje v čase in situacije, ko se bo potrebno zavestno boriti za zgoraj zapisane atribute in potenciale. Si z nami? #### **Koristno!** ##### Umetna inteligenca je orodje, ki nam lahko življenje poenostavi ali zagreni, ne mora pa živeti našega življenja namesto nas. Pomaga nam lahko reševati številne probleme, hkrati pa nam lahko da občutek intelektualne inferiornosti in “pomaga”, da se še veliko bolj oddaljimo od sebe. Nikakor pa umetna inteligenca ne more in ne bo nadomestitla našega samozavedanja, čustvenega doživljanja, notranje poravnanosti, duhovnosti in hranljivih odnosov z drugimi, ki so dejansko vir sreče in zadovoljstva za večino od nas! ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/10/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-final.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://bit.ly/4811hgf) **Categories:** Notranja moč in duhovnost, Razno, Zgodbe **Tags:** #AI, #duhovnost, #odnosi, #umetnainteligenca --- ### [10 dihalnih tehnik za zmanjševanje stresa, odpravo tesnobe in več](https://psihoterapijabozic.si/10-dihalnih-tehnik-za-zmanjsevanje-stresa-odpravo-tesnobe-in-vec/) **Published:** April 18, 2021 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Različne dihalne tehnike lahko uporabljamo za različne stvari. V tem članku jih je predstavljenih nekaj za zmanjševanje stresa. **Content:** Dihalne tehnike so preprost in učinkovit način za zmanjševanje stresa, saj z zavestnim dihanjem neposredno vplivamo na umiritev telesa in boljše počutje. Dihanje je poleg hrane in vode eden ključnih pogojev za preživetje in za tvorbo energije v telesu. Sam pri sebi si večkrat mislim, da bi v tem [modernem tempu življenja](https://psihoterapijabozic.si/ko-reces-ne-vem-dejansko-lazes/), kjer ne manjka takih in drugačnih pritiskov, vsak od nas moral poznati vsaj dve različni tehniki dihanja: - **eno dihalno tehniko za pomiritev**, ki jo potegnemo iz rokava, ko smo pod stresom ali razburjeni, ter - **eno dihalno tehniko za dvig nivoja energije**, ki jo uporabimo v trenutkih, ko moramo energetizirati telo, da lažje opravimo stvari, ki so v tistem trenutku pred nami. Dihalnih tehnik je seveda veliko in jih lahko uporabljamo za: - zmanjševanje stresa, - izboljšanje odpornosti na stres, - blažitev in odpravo tesnobnih (anksioznih) občutkov, - zavestno povečevanje sproščenosti (relaksacije), - izboljšanje spanja in zmanjševanje nespečnosti, - jačanje zdravja, - optimizacijo izvedbe športa ali dela, - vplivanje in spreminjanje različnih čustvenih stanj, - prizemljenost, - vrnitev v dogajanje tukaj in sedaj, - in še in še… Z dihanjem izmenjujemo v pljučih pline med zrakom in krvjo. Na ta način v telo sprejemamo kisik in oddajamo nazaj v okolje ogljikov dioksid. Kisik je nepogrešljiv element pri celičnem dihanju in s tem pri tvorjenju energije v celicah. Brez kisika zdržimo tudi precej krajše časovno obdobje kot npr. brez hrane. Dihamo lahko z različnim tempom. Lahko zadihamo s frekvenco 30 krat ali 5 krat v minuti, in če smo zdravi, bo imelo telo v obeh primerih dovolj deleža kisika v krvi. To lahko izmerimo doma s preprosto napravo, ki jo imenujemo oksimeter. Pomemben dejavnik pri uravnavi pljučnega dihanja je delež ogljikovega dioksida v krvi. Ta vpliva na dihalni center in s tem posledično na trajanje vdiha in izdiha. Dihanje je v glavnem avtomatično in nezavedno dejanje in ne preneha niti v spanju niti v nezavesti. Naša dihala in dihalne mišice delujejo v sozvočju s centralnim živčnim sistemom. Zato posledično na to, kako dihamo, vpliva tudi naše počutje. Ko bomo pod stresom, tesnobni in se bomo počutili ogrožene, bo naše dihanje precej drugačno, kot če bomo sporščeni, umirjeni in se počutili varne.Velja pa tudi v obratni smeri – na dihanje lahko vplivamo zavestno z našo voljo, zato lahko z njim vplivamo tudi na naše počutje. > Večina odraslih ne diha s “polnimi pljuči”. V nezavednem nosimo nepredelane psihične, čustveno-telesne rane iz naše preteklosti. Narejeni smo tako, da se jim skušamo na najrazličnejše načine izogniti. Eden “najboljših” načinov, da prekinjamo stik z nepredelano preteklostjo je, da dihamo plitvo in stisnjeno. Lahko si predstavljaš, da zato v [telesni psihoterapiji](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom) veliko delamo *tudi* na poglabljanju dihanja. Polno dihanje je ključ do stika z neprijetnimi oziroma blokiranimi občutki, zato nas večina zaradi izogibanja le tem s časom izgubi sposobnost polnega in globokega vdiha, ki mu sledi dolg in sproščujoč izdih. V nadaljevanju ti predstavljam nekaj dihalnih tehnik, s katerimi dosežemo večjo sproščenost in umirjenost. Ko jih enkrat osvojimo, jih lahko uporabimo tudi za obvladovanje stresa ali ob tesnobnih občutkih. [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2021/06/Kako-se-umirim-prakticni-online-vodic-banner-1024x256.jpg "Kako se umirim - praktični online vodič - banner")](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/)## Preden se poglobiš v 10 dihalnih tehnik, si temeljito preberi teh 10 smernic za izvajanje dihanja: 1\. **Dokler dihamo, smo živi.** Če smo zdravi in nimamo posebnih fizičnih omejitev, nam fokusiranje na dihanje verjetno lahko le koristi. 2\. **Dihanje je direktno povezano z občutki.** Občutki so lahko prijetni ali neprijetni. Ko si dovolimo zadihati, začutimo kar je v tistem trenutku za nas pomembno. Iz tega sledi, da ni nujno, da se bomo ob izvajanju različnih dihalnih tehnik vedno počutili prijetno. 3\. **Na začetku izvajamo dihalne vaje takrat, ko se počutimo ok.** Izognemo se vadbi, če se počutimo čustveno ali telesno slabo ali smo preobremenjeni. V dobrih trenutkih smo bolj dovzetni za opazovanje naše notranjosti in telo je bolj dovzetno za učenje novih vzorcev dihanja. Ko delamo v dobrih trenutkih, opolnomočimo sebe in telo z orodji, ki jih bomo lahko uporabili v situacijah, ko nam bo postalo težko, ko bomo obremenjeni, pod sresom, tesnobni ipd. 4\. **Če se ob izvajanju dihalnih tehnik začnejo pojavljati neprijetni občutki, z vadbo prekinemo.** V tem primeru izberemo drugo dihalno tehniko ali pa se k vadbi vrnemo kasneje, ko se počutimo spet ok. V primeru, da so ti občutki ponavljajoči ali postajajo ob izvajanju tehnik še močnejši, [**poiščemo strokovno terapevtsko pomoč**](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom)[. ](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom) 5\. **Za izvajanje dihalnih tehnik ne potrebujemo ogromno časa.** Gre za to, da se v določenem trenutku v dnevu ustavimo in osredotočimo na dihanje. 6\. **Začnemo s petimi minutami na dan.** Čas postopno povečujemo ko nam postane izvedba bolj domača in enostavna. Če je pet minut preveč, začnemo z dvema 🙂 7\. **Nikoli ne izvajamo dihalnih vaj ko:** smo sami v vodi, sami zraven vode, ko smo pod tušem ali ko upravljamo z vozilom. Vedno vadimo v varnem okolju, najbolje sede ali leže. 8\. **Vadimo vsak dan, večkrat na dan.** Po potrebi si nastavimo alarme. Pomembno pa je, da si na začetku vzamemo čas vsaj enkrat na dan, **da se uležemo ali vsedemo na tla in posvetimo nekaj minut zgolj dihanju** – to je načeloma najboljše izvajati zjutraj na prazen želodec. 9\. **Po izvedbi si zapišemo pomembne ugotovitve.** Če vodimo še dnevnik vadbe, smo zmagali! 10\. Izvajanju dihalnih vaj lahko vedno **dodajamo nasmeh** 🙂 ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-35.jpeg "Tina diha")Tina v akciji 🙂 Foto Samo Božič## Izbor 10 preprostih dihalnih tehnik za večjo sproščenost in umirjenost Izbor dihalnih tehnik v nadaljevanju si sledi od enostavnih do malo bolj zahtevnih. To pa ne pomeni, da ne smeš začeti s katerokoli tehniko – lahko. Na začetku bodi le resnično pozoren\_a na to, da ti daje vadba dober, prijeten občutek. ## 1. vaja: Opazovanje dihanja Vzemi si nekaj minut časa. Uleži se na tla, pokrči kolena in postavi stopala na podlago tako, da so med seboj vzporedna in oddaljena za širino tvojih ramen. Eno roko postavi na prsni koš in drugo na trebuh. Normalno dihaj in opazuj dvigovanje obeh rok. Ker bomo ob izvajanju vseh dihalnih vaj urili hkrati tudi zavedanje dogajanja v telesu, se v vsakem trenutku radovedno opazujemo in sprašujemo: - Kaj zaznavam v telesu? - Kje v telesu se pojavijo napetosti, pritiski? - Zaznavam kje bolečino? - Mi je postalo vroče, hladno? - In seveda zelo pomembno: kako se počutim? ## 2. vaja: Trebušno dihanje V primeru, da ugotoviš, da se roka na prsih bistveno bolj dviguje in spušča kot roka na trebuhu, nameni najprej nekaj pozornosti osvojitvi trebušnega dihanja. Pri počasnem vdihu skozi nos potiskaš trebuh ven. Ob izdihu skozi usta pa potegneš trebuh navznoter. Dlan na trebuhu naj se vidno dviga in spušča med dihanjem. Trebušno dihanje ponavljaj tri krat na dan po pet do deset minut. Vajo izvajaj ko si spočit\_a in sproščen\_a. Na začetku boš po izvedbi lahko utrujen\_a, vendar bo dihanje z vajo in s časom postalo enostavnejše in občutek bo bolj naraven. Ko enkrat osvojiš trebušno dihanje lahko začneš z eksperimentiranjem med različnimi časi vdiha, izdiha in zadrževanja sape med njima. Različne dihalne tehnike lahko uporabljamo za različne stvari, fokus tehnik v tem članku je sproščanje. ## 3. vaja: Izdih dvakrat daljši kot vdih Počasno izdihavanje zraka, še posebej pa ko je čas izdiha *daljši* kot čas vdiha je najboljši način za umiritev našega živčnega sistema. Začneš lahko z dihanjem, pri katerem dolžini vdiha sledi dvakrat daljši izdih. Začneš s kratkim vdihom skozi nos, pri čemer šteješ do tri. Vdihu sledi čas zadrževanja diha, ki traja sekundo in nato nadalajuješ z daljšim izdihom skozi usta ter ob tem šteješ do šest. Sledi kratek sekundni premor, nakar sledi spet vdih. Sekvenco ponoviš najmanj sedem krat. Ko nam to postane domače lahko povečujemo tako čas vdiha kot čas izdiha, pomembno je, da ju imamo še vedno v razmerju 1:2. Lahko pa tudi povečujemo samo čas izdiha, npr v razmerju 1:3 ali 1:4. Daljši kot bo izdih, bolj bomo stimulirali parasimpatični del živčnega sistema in s tem sproščali um in telo. ## 4. vaja: Kratko zadrževanje sape Dihanje začneš z globokim vdihom, po katerem se osredotočiš na premor pred izdihom. Sapo zadžuješ približno deset sekund in nato sproščeno in počasi izdihneš. Sekvenco ponoviš najman deset krat. Ob vsakem ciklu vdiha, premora in izdiha smo pozorni na globlje in globlje plasti napetosti, ki se sproščajo v telesu in na vse morebitne pozitivne občutke, ki jih ob tem občutimo. ## 5. vaja: Dih življenja Dih življenja je odličen način za urjenje zavedanje dogajanja v telesu in učenja spuščanja stvari, ki jih ne potrebujemo več v življenju. Vajo pričneš z desetimi hitrimi in globokimi vdihi in izdihi. Pri zadnjem izdihu še enkrat globoko vdihneš in zadržiš sapo za maksimalno eno minuto. Po eni minuti kontrolirano izdihneš in iz sebe spustiš vse, česar ne potrebuješ več. Če je vaja prezahtevna lahko pričneš z manjšim številom hitrih in globokih vdihov in izdihov pred zadrževanjem sape. To ni vaja, s katero bi želeli maksimalno zadrževanti dih, ampak je vaja s katero se učimo kontrole in prepuščanja samemu procesu dihanja. ## 6. vaja: Škatlasto dihanje Tudi pri škatlastem dihanju (box breathing) se polega na vdih in izdih osredotočamo še na zadrževanje diha med njima. Vse faze dihanja pa so med seboj enako dolge. Začneš z vdihom. Šteješ do štiri pri vdihu, šteješ do štiri med zadrževanjem diha med vdihom in izdihom, šteješ do štiri pri izdihu in šteješ do štiri med zadrževanju diha med izdihom in vdihom. Če ta vorec 4444 ponoviš sedemkrat bo to trajalo približno dve minuti in to je največkrat že dovolj za “reset” tvojega živčnega sistema. > Veliko ljudi uporablja škatlasto dihanje, da lažje zaspijo. ## 7. vaja: Izmenično dihanje skozi nosnici Izmenično dihanje skozi nosnici je še ena izmed dihalnih tehnik namenjena sprostitvi, pomaga pa tudi k izboljšanemu delovanju srca in ožilja ter nam pomaga znižati srčni utrip. - Izberi udoben sedeč položaj. - Desno roko dvigni proti nosu, tako da palec in sredinec nežno položiš na nos. - Po izdihu z desnim palcem nežno zapreš desno nosnico. - Vdihneš skozi levo nosnico in nato s sredincem zapreš levo nosnico. - Sprostiš palec in izdihneš skozi desno nosnico. - Nato vdihneš skozi desno nosnico in jo nato zapreš. - Sprostiš sredinec, da odpreš levo nosnico in skoznjo izdihneš. S tem vzorcem dihanja nadaljuješ do pet minut. ## 8. vaja: Dihanje s stisnjenimi ustnicami ob izdihu Dihanje s stisnjenimi ustnicami ob izdihu je izredno enostavna tehnika, ki nam pomaga umiriti povečan tempo dihanja s tem, da se namerno in aktivno trudimo ob izdihu. Tehniko lahko izvajamo kadarkoli, še posebej je tehnika učinkovita, ko želimo kontrolirati in regulirati dihanje ob izvajanju različnih aktivnosti. - Za začetek sprostiš vrat in ramena. - Počasi vdihneš skozi nos, pri čemer imaš usta zaprta, šteješ do dva. - Nato stisneš ustnice kot pri žvižganju in izdihneš počasi s pihanjem zraka skozi stisnjene ustnice, pri čemer šteješ do štiri. Izdih je dvakrat daljši kot vdih. - To ponavljaš od dve do pet minut. ## 9. vaja: Enakomerno dihanje Pri enakomernem dihanju se fokusiramo na to, da je razmerje med časom vdiha in časom izdiha enako. Ponavadi se udobno počutimo če pri vdihu in izdihu štejemo nekje od tri do štiri. Dihamo skozi nos. Poišči tako dolžino vdiha in izdiha s katero se počutiš udobno. Pomembno je, da ni tempo dihanja ne preenostaven ne pretežak. Po tem vzorcu dihaš najmanj 5 minut. Ko ti postane ritem domač, postopoma podaljšuj čas vdiha in izdiha. Pomembno je, da ostajata časa vdiha in izdiha enaka! ## 10. vaja: Resonančno (koherentno) dihanje ali “dihanje kot supermoč” Resonančno ali koherentno dihanje spada med tehnike enakomernega dihanja, ki ga upočasnimo tako, da dihamo s frekvenco 5,5 vdihov na minuto. To razmerje dosežemo približno tako, da dihamo z enakim razmerjem med časom vdiha in izdiha, pri čemer ob vdihu in izdihu štejemo do pet. Po tem vzorcu dihaš najmanj pet minut. > Za resonančno dihanje so ugotovili, da ima podoben vzorec kot molitev. Ko npr. budistični menihi pojejo svojo mantro, traja vokalizacija fraz približno šest sekund, temu pa sledi šest sekundni vdih, preden se začne spet petje mantre. Podobno prepletenost vzorcev molitvenih tehnik s resonančnim dihanjem srečamo tudi v drugih religijah in kulturah. Ugotovili so, da kadarkoli sledimo temu počasnemu vzorcu dihanja 1:1 s frekvenco 5,5 vdihov na minuto se poveča pretok krvi v možgane in vsi telesni sistemi vstopijo v stanje koherence. Srce, cirkulacija krvi in živčni sistem delujejo harmonično in somaksimalno efetkivno med seboj koordinirani. Resonančno dihanje nudi podobne učinke kot meditacija – tudi ko človek ne želi meditirati, ali kot joga – pa čeprav se ne premakne s kavča, hkrati pa nudi zdravilni dotik molitve – tudi če človek ni veren. ## Pot je v dihanju Dihanje je ključ do naših občutkov, do naših najglobljih delov Sebe in naše Duše Stik z našimi najglobljimi in pristnimi deli Sebe je eden pomembnejših ciljev v globinsko naravnani psihoterapiji. Tisto, kar loči [telesno psihoterapijo](https://www.psihoterapijabozic.si/izkusnja-telesne-psihoterapije-je-pot-globoke-preobrazbe/) od klasične pogovorne psihoterapije je razumevanje telesa, pristop k telesu in način dela s telesom v odnosu do naših čustev in misli. V telesni psihoterapiji hkrati sproščamo telo in ojačujemo vitalno energijo na vseh nivojih – fizičnem, čustvenem, mentalnem in duhovnem. [](http://bit.ly/4811hgf) Namen dela v telesni psihoterapiji je sprostiti obrambe pri človeku, zaustavljeno in blokirano energijo zopet spraviti v gibanje ter doseči njen zdrav pretok, *hkrati* pa transformirati neustrezne, izkrivljene slike, ki jih ima nekdo o sebi in drugih ter preobraziti negativna čustva ter osebi pomagati, da pride nazaj v stik z njenimi najglobljimi, najbolj živimi deli sebe. > Dihanje je pomemben, ključen indikator, kje na tej poti pristnosti se v psihoterapevtskem procesu – in na sploh v življenju – nahajamo. ## Dihanje v stoji Ko začemo s psihoterapijo, na prvih srečanjih, me številni od mojih klientov, ki so zelo motivirani za delo, vprašajo, kaj lahko poleg najinih terapij še sami naredijo doma, da bo njihov psihoterapevtski proces in najino delo čimbolj učinkovito? Iskreno jim lahko povem, da je poleg: - stoje z rahlo pokrčenimi koleni – [članek o tem dobiš tukaj](https://www.psihoterapijabozic.si/da-zivis-svojo-resnico-moras-imeti-noge-res-trdno-na-tleh/), - druga najbolj pomembna stvar dihanje in izvajanje različnih dihalnih tehnik. Seveda je še veliko stvari, ki jih lahko naredijo sami, in ogromno, ki jih naredimo skupaj v terapevtski sobi. Vendar nekje je treba začeti. Vsako potovanje, dolgo tisoč milj, se začne s prvimi koraki. > Stoja in dihanje sta dva osnovna in enostavna koraka, ki pomagata mojim klientom, da se začnejo vračat nazaj k svojemu bistvu, k svoji pristni moči in ljubezni. Stoja sama po sebi je nekaj, s čimer se lahko ukvarja vsak sam. Hkrati je tako osnovna in samoumevna, da ji tipično ljudje ne dajejo praktično nobene pozornosti. Napaka 🙂 !! Večina ljudi, s katerimi delam psihoterapevtsko, dobi torej kmalu navodila, kako naj si pomagajo s stojo doma sami. Nekateri ljudje to intuitivno vzamejo in sledijo navodilom ter se odprejo raziskovanju skozi preverjen način prizemljevanja, drugi pa odreagirajo z razno raznimi odpori, ki se še razrastejo ob pomanjkanju informacij o temeljnih psiholoških in spiritualnih koristih stoje ali pa enostavno zato, ker hrepenijo po hitri rešitvi, kar pa stoja definitivno ni.[](http://bit.ly/4811hgf) [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-14.png "image-14")](http://bit.ly/4811hgf)Z [Grounding Fundamentals online programom](http://bit.ly/4811hgf) zapolnjujem to vrzel. Program je zasnovan tako, da se ga lahko loti vsak od vas. Ni pomembno, ali si v terapevskem procesu ali ne – in ni važno ali si terapevt ali klient. Grounding je orodje in temeljni okvir, ki je meni in ljudem, s katerimi delam, pomagal doseči globine preproste, ljubeče in sočutne povezanosti s seboj skozi svoje telo. Grounding Fundamentals je premišljen, praktičen in didaktično domišljen e-tečaj, ki je na voljo v angleškem jeziku. Dobiš ga na: [www.groundingfundamentals.com](http://bit.ly/3wW13qw). V njem izveš vse, kar moraš vedeti o groundingu – in še več. V tem zelo strukturiranem in devet (9) tednov trajajočem programu, ki ga delaš v udobju tvojega doma – sem zate raziskal, pripravil in primerno oblikoval vso potrebno teoretično ozadje in praktične napotke za poglobitev stika s tvojim lastnim telesom, ki je predpogoj kakršnega koli resnega notranjega dela in spiritualne rasti. > Stik s telesom, občutenje telesa, občutenje v telesu – je osnova vsega. Preko praktičnih vaj te skozi tedne varno popeljem korak za korakom v svet tvojih telesnih senzacij, občutkov, impulzov in tvoje energije. Na ta način boš zgradil\_a trdne temelje, ki združujejo razumevanje skozi teorijo in prostor za raziskovanje tvojih nians stika s telesom, kar bo s pomočjo tvoje vztrajnosti zgradilo osnovo za udoben, ljubeč, mirnejši, popolnjen stik s tvojim telesom – torej boljšo prizemljenost. > V tem Grounding Fundamentals programu sem pripravil in oblikoval, kar sem v raznih oblikah mojega dela raziskoval in praktično preizkušal pri sebi in drugih v zadnjem desetletju. Moja namera je, da greš skozi Grounding Fundamentals v zavedanje in občutenje polnosti, bogastva in ljubezni, ki biva v tvojem čudovitem, enkratnem telesu, in ki ti omogoča, da potuješ skozi to ne ravno enostavno življenje v občutenju temeljne varnosti… v občutenju, da imaš dom, kadarkoli, kjerkoli in ne glede na vse – vedno na voljo v sebi. --- ## Razjasnimo skupaj ### Zakaj je dihanje pomembno za energijo v telesu? Dihanje omogoča vnos kisika, ki je ključen za celično dihanje in tvorbo energije v telesu. Brez kisika celice ne morejo proizvajati energije. Zato je dihanje poleg hrane in vode osnovni pogoj za preživetje. ### Kako lahko z dihanjem zmanjšamo stres in tesnobo? Z zavestnim upočasnjevanjem dihanja, predvsem s podaljševanjem izdiha, aktiviramo parasimpatični živčni sistem. To pomaga umiriti telo, znižati srčni utrip in zmanjšati občutke tesnobe. Dihalne tehnike tako neposredno vplivajo na naše počutje. ### Katere dihalne tehnike so najbolj učinkovite za sprostitev? Za sprostitev so učinkovite tehnike, kot so trebušno dihanje, škatlasto dihanje in dihanje z daljšim izdihom. Te tehnike umirjajo živčni sistem in pomagajo vzpostaviti notranje ravnovesje. Pomembno je, da jih izvajamo redno in v varnem okolju. --- #### Koristno! ##### Dihanje je ena redkih telesnih funkcij, na katero lahko vplivamo tako zavedno kot nezavedno. Različne dihalne tehnike lahko uporabljamo za različne stvari. V tem članku smo razdelali nekaj tehnik za sproščanje. Počasno izdihavanje zraka, še posebej ko je čas izdiha daljši kot čas vdiha, je najboljši način za umiritev našega živčnega sistema. Začnemo lahko z dihanjem, pri katerem dolžini vdiha sledi dvakrat daljši izdih. [](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom) ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![Kako se umirim je praktični online vodič z več kot 50 preizkušenimi somatsko-telesnimi orodji, z jedrnato razlago, zakaj delujejo, in jasnimi smernicami za njihovo varno in učinkovito uporabo.](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/07/Kako-se-umirim-WP-blog-oglas.jpg "Kako se umirim - WP blog oglas")](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/)[![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/07/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-1.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://www.groundingfundamentals.com/fundamentals) **Categories:** Notranja moč in duhovnost, Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #dihalnetehnike, #dihanje, #prizemljenost, #stikstelesom --- ### [Zakaj se želje ne uresničijo (in kaj te v resnici ustavlja?)](https://psihoterapijabozic.si/zelje-zavestna-kreacija/) **Published:** March 31, 2024 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Zakaj se želje ne uresničijo? Razkrij logiko začaranih krogov, vlogo osebne moči in 7 ključnih razlogov, ki vplivajo na tvojo realnost. **Content:** Zakaj se nam določeni načrti ne iztečejo? Zakaj se nam želje ne uresničijo? Zakaj se včasih v življenju ne premaknemo tako, kot bi si želeli? Zakaj se nam ene in iste situacije ponavljajo? Obstaja kozmični recept? 😉 ## Logika začaranega kroga Moja izkušnja je, da se nam “zatečeno stanje”, v katerem lovimo svoj lastni rep in se vrtimo v začaranem krogu, dogaja, ko smo v implictnem ali eksplicitnem *čakanju*, da se bo nekdo ali nekaj pojavilo, nam rešilo situacijo ter s tem prevzelo nase delež odgovornosti, ki je pravzaprav naš. Dokler smo tako ali drugače pasivni, se zavestno ali nezavedno otepamo odgovornosti, se potiho ali naglas ukvarjamo z drugimi ljudmi ali zunanjimi situacijami, delamo probleme drugim ali delamo probleme sebi… no, to je kozmični recept za vsa razočaranja, ki si jih skuhamo sami! In za vsa zgrenjena občutja, ki s frustracijami nujno pridejo! Bedno, vem, sem doživela. Ampak tako pač je. Dokler smo tako ali drugače prepričani – in v skladu s tem potem tudi delujemo – da je naš lajf odvisen od zunanjih faktorjev, tuzemskih in onozemskih sil, raznih avtoritet in pojavov, etc.? Potem se vsem tem “faktorjem” bolj ali manj zavestno ter čustveno-mentalno lagodno tudi prepuščamo. Problem je, da istočasno s prepuščanjem zunanjim faktorjem – “zaradi katerih nimam, kar bi želela” – izpuščamo iz lastnih rok svojo suverenost in moč odločanja. > Svoboda in sreča, ki ju imamo v življenju, sta velikokrat obratnosorazmerni s stopnjo izpuščanja svojega lastnega življenja na račun drugih ljudi ali okoliščin. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2021/12/hasan-almasi-BIrL2bdlMa4-unsplash-1024x683.jpg "hasan-almasi-BIrL2bdlMa4-unsplash")## “Zunanje sile”, ki da vplivajo na nas? Razpon prepuščanja “zunanjim silam” je precej širok! Vsak od nas ima svoj intimni razpon teh “prepuščanj”. Segajo lahko od: - običajnih, s katerimi se verjetno kar vsi po malem strinjamo in jih tudi pogosto uporabljamo: “*stvari so pretežke; ah, taki časi so; premalo dela; preveč delamo; premalo časa; vse je predrago; nemogoče je; nedostopno je; sami problemi so z vsem*“, - do malo bolj pravljičarskih: “*tega se ne sme, sicer ne grem v nebesa*“, - do resnih: “*imela sem težko otroštvo”, “imam diagnozo ABC”,* - do medium-roasted: “*imam Saturn v 4.hiši”, “vodniki so mi rekli*“, - do tistih za zjokat: “*kaj čmo, je treba pač, tako so rekli, da je treba in bo pač treba!”* To seveda *ne* pomeni, da pri enem ali štirih majhnih otrocih res realno ni časa za WC. Ali da ne obstajajo določene stvari v življenju, ki so smiselne in jih je res “treba.” Ali pa da Saturn nima nobene veze. Ali da odraščanje v družini, ki je zaznamovana z odvisnostjo, duševnimi boleznimi ali samomori, na življenje ne vpliva in to konstantno. Tu sploh ne gre za pomanjševanje realnih okoliščin življenja ali prepričanj o življenju, o svetu. Nasprotno, po mojem osebnem prepričanju ima praktično vse, kar verjamemo in si govorimo, neko globljo vezo z nami in z vsem. Menim le, da v najgloblji resnici, *at the end of the day*, na najsubtilnejši ravni, pravzaprav ni nobenega “*pač tako je…”* ali *“ker je nekdo to rekel”* ali “*če se bo to zgodilo*“… Menim, da smo v najglobljem bistvu mi tisti, ki se subtilno in manj subtilno **odločamo in izbiramo**, kako se odzivamo na okoliščine in kako ravnamo in s sabo in z drugimi. > Ko peljemo življenje, celostno ali na določenih področjih, pretežno iz drže kot da obstaja nekaj *zunaj nas, kar* lahko naredi in vpliva na nas bolj kot lahko mi sami? Pri čemer je to lahko karkoli – nek človek, neka skupnost, neka substanca, filozofija ali religija? Smo v hipu potopljeni v mentaliteti, v kateri zavrnemo, da nosimo odgovornost zase. Kar samo po sebi načeloma ni problem – vsak naj živi, kot hoče. Je pa naravna posledica, da v takem primeru potem *energijsko* *nismo* več povezani s svojo osebno močjo. ⛔️ Na tej točki zapisa moram dodati opozorilo. V tem zapisu *ne govorim* o dogajanjih, ki so *evidentno narobe* v odnosih. Tu ne govorim o nasilju in zlorabah. Ker žal se prevečkrat zgodi, da nekdo nekaj stori ali dela z nami (ali pa mi z drugimi?), in to pusti sled v našem življenju, potem pa rabimo leta, da pridemo k sebi (ali drugi od nas?). In seveda ljudje vplivamo drug na drugega in seveda smo odgovorni, kako ravnamo z drugimi in z ravnanji vplivamo na druge, ampak kakorkoli obrnemo, posledice vsega, kar se je zgodilo, vedno ostanejo *nam*. Ali pač ne? Po moje ja! In tukaj imamo dejansko moč. Ali pa jo izgubimo. > Hočem povedati le, da nobeno odlaganje fokusa na druge ali okoliščine zunaj nas *ne pomaga pri ustvarjanju življenja*, saj s tem izgubljamo osebno moč. S problemi se splača soočati aktivno, kar pomeni jih naglasiti, jih zavestno predelovati in se po svojih najboljših močeh premikati naprej. ## Osebna moč Z osebno močjo smo povezani, ko do določene mere poznamo sebe in v skladu s tem, kdo smo, tudi delujemo. Ljudje imamo um zato, da ga uporabljamo, in globoko energijsko-čustveno notranjo zaznavo sebe in svoje spiritualne esence zato, da jih prisluhnemu in sledimo. Neznansko važno je, da poznamo sebe, da selekcioniramo informacije iz okolja in da se znamo zelo dobro poslušat in razumet. To, da se neprekinjeno in ljubeče uglašujemo na našo notranjo resnico je bolj zahtevno, kot se zdi na prvi pogled. Zahtevno ni, ker bi bilo težavno samo po sebi; zahtevno je, ker živimo v kompleksnem okolju, v katerem smo podvrženimi še in še vplivom… in tudi če ne bi živeli v tem trenutku v kompleksnem okolju, smo zrastli v kompleksnem okolju, ki ga imamo ponotranjenega. Stik s sabo je kriterij osebne moči in psihološki higienski minimum je, da ga sploh začnemo vzpostavljati ter se učit dojemati, kdo pravzaprav smo? Kdo pravzaprav sem jaz? - Od kje prihajam, - kdo sem bila, - kako razmišljam, čutim, reagiram, - kako ljubim in se povezujem, - kako postavljam meje, - v kaj verjamem, - kaj si želim, kam grem… - in kako do tega pridem, kako kreiram in manifestiram? Preprosta vprašanja. Zelo preprosta vprašanja. Bolj osnovnih vprašanj se ne da zmisliti. Ampak odgovori? > Ko se šibko zavedamo, kdo smo, ne zamo ravnati s sabo in od neke točke naprej naraščajočega kaosa življenja ne zmoremo več. Dekompenziramo in pademo v stisko. In roko na srce, kompleksnost življenja v zadnjem desetletlju tako narašča, da prehiteva številne, v odzivnosti, da bi jo zavestno dohajali. Ja, seveda, “ni prav”, ker nas niso zavestnega stika s sabo učili že od majhnega. Ampak to nas niso zato, ker ga sami niso imeli, še manj je bil sistem zrel… in ja, ne pravim, da je sedaj zrel, ker pač ni, ampak nivo kolektivne človeške zavesti v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je enostavno res bil drugje, kot je sedaj. Sedaj je drugače, časi se obračajo, zame osebno sicer 400 let prepočasi, ampak kolektivna zavest je vseeno na drugem nivoju kot je bila še par let, desetletje, dve nazaj… in to je ok [\#optimistic](https://www.psihoterapijabozic.si/blog/hashtags/optimistic) **Torej, poznati sebe običajno vključuje in čutiti in vedeti:** (a) kakšen notranji sistem vrednot in prepričanj imamo, (b) kakšne čustvene in mentalne odzive imamo [\#mindset](https://www.psihoterapijabozic.si/blog/hashtags/mindset) (c) kakšne so naše organske potrebe in organska resnica [\#stikstelesom](https://www.psihoterapijabozic.si/blog/hashtags/stikstelesom) (č) kako se povezujemo z drugimi ljudmi [\#navezanost](https://www.psihoterapijabozic.si/blog/hashtags/navezanost) (d) kako informacije iz okolja *vzamemo* in jih ponotranjimo, (e) kaj smo voljni z njimi storiti [\#kreacija](https://www.psihoterapijabozic.si/blog/hashtags/kreacija) Seveda to ne pomeni, da smo kot računalniki in da imamo odgovore na ta vprašanja pripravljene “če te zbudim ob 3h ponoči” ali kot da bi bili na izpitu. Življenje ni nobena “šola”, čeprav veliko ljudi reče, da kao je, ampak kar se mene tiče, jaz nikjer ne vidim nobenih ocen in lekcij in nagrad, in tako kot ne verjamem v kaznujočega boga in ne verjamem v grehe, tudi ne vidim vesolja kot vseznalca, ki me preizkuša ali delam stvari prav ali narobe… to je new age patriarhalna zgodbica za v malo šolo. > Poznati sebe vključuje predvsem *prisotnos*t, mojo in od drugih, sposobnost zaznavanja te prisotnosti, ki je predvsem povezanost s sabo in drugimi in Vsem. Poznati sebe vključuje predvsem globino izkušnje in voljnost izbire, kako globoko, resnično želimo skozi to življenje pluti in res na polno izkusiti sami sebe in druge in vse. In v tem se med sabo ljudje sigurno precej, precej razlikujemo. Življenje se nam vedno odvija tudi v povezavi s tem, da si dovolimo oblikovati slike *možnega* življenja. Izkušnja kaže, da se vsekakor da kreirati marsikaj, je pa tako, v realnosti zdržijo in delujejo v najvišje dobro vseh edino tiste vizije, ki so vezane na to, kdo v resnici smo na spiritualnem nivoju – [dušne vizije](https://psihoterapijabozic.si/4-koraki-za-zivljenje-iz-duse/). In kako se vse to zgodi? > Ko zavedanje sebe povežemo s svojimi najglobljimi željami in telesom, telo pa potem seveda spravimo v ustrezno akcijo in se povežemo s svojimi viri, se zadeve začnejo *vedno premikat.* Vedno pomeni vedno pomeni *vedno.* Seveda ob predpostavki, da smo odrasli in da lahko skrbimo zase. Dokler pa se te svoje kompleksne osebne moči ne zavedamo? Se realnost kot da ustvarja malone sama od sebe. Se nam življenje dogaja. Je kup čudnih stvari, “nepravičnosti”, čudnih dogodkov. Počutimo se žrtve življenja in tudi smo, saj se nam lajf dogaja skozi nezavedne vzorce, ki so zapisani v naši energijski matrici. Osebna moč je edina, ki odpre nove možnosti. ## Ključna ovira na poti do osebne moči? Pretežen del vsega, kar počnemo, ko notranje zorimo in duhovno rastemo, je posvečen temu, da uravnovešamo negativne, kritične ali “temne” dele našega uma-ega, v katerih kraljuje temelji dvom v stanja povezanost, enost in ljubezen. Naš um – ego – je tisti, s pomočjo katerega navigiramo odraslo realnost in plačujemo račune, vozimo avto, previjamo otroke, kuhamo kosila, kupujemo nepremičnine in izražamo mnenja o socialnih in političnih temah. Hkrati pa nam ta isti ego ustvarja tudi občutke ločenosti, in s tem iluzijo ločenosti in nepovezanosti. > Strah in krivda, toksična jeza in sram, ambivalenca, zavist in ljubosumje so kardinalni znaki, da smo v stanju temeljne nepovezanosti. *Iz teh stanj ne moremo kreirati zavestno.* Ko se ta občutja in energijska stanja nabirajo in nabirajo, nas sčasoma peljejo v stanja tesnobe in eksistencialne panike. Te panike se lahko zavedamo in jo občutimo in v bistvu trpimo zaradi nje, iščemo pomoč in se je hočemo nekako “znebiti”…preden spoznamo, da jo bomo morali v bistvu zavestno transformirati, da ne bo šlo po prehitevalnem pasu. Obstaja pa tudi druga možnost, kako se tesnoba in eksistencialna panika kažejo. Namreč tako, da smo lahko za druge *naporni* ljudje – taki, ki smo prepričani v svoj prav, “nimamo problemov”, hkrati pa mi v odnose vnašamo (svoj potlačen) nemir, krivdo, dramo in bolečino. Če imamo “srečo”, nam ljudje to tudi ljubeče povedo in pokažejo, in če imamo še večjo “srečo”, jih znamo tudi poslušat in potem te feedbacke uporabit za konstruktivno spremembo. Žal pa običajno temu ni tako. Izkušnja namreč kaže, da bolj kot so ljudje naporni in neprijetni v odnosih, manj so voljni poslušati in se učiti; radi so pravičniški učitelji, mukoma učenci. Boleči občutki vedno izvirajo iz energijskih stanj ločenosti – od Vira, Boga, Svetlobe, Višje sile, Energije in čiste človeške ljubezni. To polje je tisto, ki nas obdaja, ljubi in podpira… in skozi to polje se naše življenje *lahko* zavestno kreira. *Lahko* zato, ker je uresničevanje želja *kreacija* in je dejansko preplet so-delovanja naše osebne moči in so-delovanja s tem Poljem. Resnica je, da ni vse v presežnem in hkrati ni vse v človeškem. *Vse se nahaja je v prepletu vsega.* ## Zakaj torej ne dobim tistega, kar si želim? Sedem (7) možnih razlogov *Well*, *kako naj jaz vem??* 😇 Znam pogledati vase – ne morem pa videti vate tako, kot *edino ti* lahko vidiš vase! Lahko delam s svojo energijo, [tebe pa lahko učim, kako delaš ti s svojo](https://www.potmaternice.si). V življenju običajno ni popreproščenih odgovorov, čeprav bi jih vsi imeli. Lajf je kompleksen, in gotovo boš moral/-a pogledati vase, v tvoje življenje in razmisliti, kako se soočaš z izzivi? Pri tem ti seveda kot terapevtka lahko pomagam, ti stojim ob strani, pomagam raziskovat, včasih *nakažem* možnosti in *opozorim* na priložnosti, …ampak delo je in bo vedno tvoje! Odgovor na vsak “zakaj” je in bo vedno tvoj! Tako kot je moj le moj in od nikogar drugega. 😉 > Zase sem še vedno ugotovila, da kadar ni bilo tistega, kar sem si želela, je bilo to zato, ker sem preprosto izogibala soočenju z določenimi vidiki sebe in temu, da storim, kar je potrebno storiti, da do tja pridem! Simple as that! Torej… če vseeno pogledamo zadeve še malo bolj podrobno? V razmislek? Možnosti, zakaj se nam ene stvari *ne* dogajajo v življenju, *bi lahko bile* naslednje: ## (1) Glava povsod, telesa nikjer Prva od možnosti je, da delujemo mentalno – iz glave. Naše telo je nekako nenaseljeno. Hrbtenica in sklepi so togi, neodzivni, nefleksibilni. Mišice so napete in boleče ali pa ohlapne in brez naboja. Srce ostaja mrzlo, skrčeno in skrito. Trebuh, medenica in maternica so zaprti, zakrčeni, polni starih čustvenih bolečin, s katerimi se ne znamo ali preprosto ne želimo spoznati. Naše noge so visoko v zraku, namesto dobro prizemljene; ne čutimo se, ne razumemo, kaj občutimo ali pa ne vemo, kaj naj z vsemi temi občutenji in čustvi sploh počnemo. ## (2) Vizije brez srca Druga možnost, naravno povezana s prvo je, da so cilji in ambicije bistvo in center našega življenja. Naše življnje je ena sama strategija in obsedeno zasledovanje pravil in načrtov. Ego, ločen od srca, vedno vpraša: “Kaj bom od tega dobil?” Je zahteven in se poleg tega počuti upravičenega, da vedno dobi, kar hoče. Nikoli ne vpraša: “Kaj lahko dam?” Vedno pa pričakuje, da mu stvari pripadajo – ker res misli, da je tako posebem. Ego, ločen od srca, nikoli ne razmišlja o tem, da bi karkoli zares dal. Če daje, daje strateško in nikoli iz ljubezni, ampak samo zato, da nekaj dobi v zameno nazaj: moč, denar, ugled. Tega narcističnega profila življenja se ni možno izogniti, ker je zaradi globoke zahodnocivilizacijske disociacije med telesom in umom ter transcendentnim in mundanim vseprisoten. Lahko pa ga imamo “na piki”. Bolj ko se tega zavedamo, bolj se lahko razmejujemo od njega in lažje se odločamo ali bomo sledili Duši ali narcisističnim agendam uma, ki je odtujen od srca, trebuha in maternice. ## (3) Travme, destruktivna prepričanja Tretja možnost, zakaj se nam želje ne uresničujejo je, da med nami in kreacijo želje obstaja en kup stare navlake. Naše iskrene želje so v izvoru odslikava naše spiritualne esence, duše. Vendar se na potovanju ustvarjanja realnosti zgodi, da se te najgloblje želje in darovi dobesedno zlomijo in izmaličijo v šumu negativnih prepričanj, čustev in subtilnih negativnih energij, ki polnijo naše energijsko polje. Posebno poglavje pri tem so travme, ki konkretno blokirajo pretočnost v body-mindu, ustvarjajo distorzijo v energijskem polju in omejujejo procese samozavedanja in s tem naraščanje osebne moči. Čistost našega svetlobnega energijskega telesa ni fikcija. Naša energijska polja so polna različnih informacij na različnih plasteh, pridobljenih skozi inkranacije in krvno linijo… in vse to lahko vpliva na to, kako pride ali ne pride iskrena dušna želja v otipljivo realnost. ## (4) Delo 🥲 Četrta možnost je, da čeprav je želja poravnana z izvorno vibro naše duše in našim “višjim namenom” in med nami in željo ne stoji plast negativnih prepričanj, ki rastejo iz občutkov ločenosti in nepovezanosti… ljudje preprosto ne opravimo dela, ki je potrebno, da s stvari zgodijo. Tako kot lahko opravljamo nesmiselno delo, tako lahko tudi nesmiselno pričakujemo, da bodo stvari priletele iz neba in si jih bomo primeditirali z lepimi željami. In z lepimi željami, saj veste, kako je? So za Božička. In Božiček je na koncu mama in tata, ki nabavita darila, ki sta jih lahko nabavila, ker sta nekaj delala. Kreacija v fizično realnost ima svoje zakonitosti. In ja, *jasno da kreacija vedno* potrebuje tudi delo (je pa res, da isti ključ tipično ne odpre drugih vrat). ## (5) Nima veze Peta možnost je… da to, kar si želimo, dejansko ni *resnično* naše. Morda imamo generične želje, ker jih imajo pač “vsi”, ker jih ima naša družina ali ker se tako socialno pričakuje. Morda imamo neke želje, ker o njih nismo zares dobro razmislili ali pa ne obstaja še perspektiva, ki bi nam razjasnila, da so določene želje del kondicioniranja s strani okolja, posledica travme, kompulzivne repeticije ali preprosto niso poravnane z našo najglobljo naravo. ## (6) Čas… čas?? Božanski čas! In prostor… Pozabite na “kvantno kreiranje,” v smislu, ne ga razumet da to pomeni, da se zgodi takrat ko mi to rečemo 🙂 So stvari, ki rabijo čas. Pika. Drevo ne zraste iz danes na jutri; otrok ne dozori v maternici v 5 minutah. So knjige, ki so nastajale 25 let… in Notre Dame so gradili od l.1163 do l.1345…. da jim je pol skoraj cela pogorela!!…. (ok, črni humor). *So stvari, ki res rabijo čas, pa čeprav mi razumemo ali ne razumemo, zakaj…* Kaj pa prostor? Pod “prostor” v glavnem mislim okolje. Okolje je za nas *ekstremnega* pomena*.* Ljudje njegov vpliv, po mojih izkušnjah, iz določenih razlogov tipično podcenjujemo. Da povem na kratko: nima nobenega smisla vzgajati morskih alg v Soči ali saditi mandarinov na Aljaski (ok, minus tople grede….:). ## (7) Faktor ne vemo 😭 Ne vem, kako bi to lahko še bolj preprosto povedala. Veliko let nazaj, ko sem bila samska in žalostna, ker nisem imela nobenega, ki bi me imel rad, sem večino časa preživela s kolegico. Spomnim se, katero ploščo sva poslušali in modrovali, kako v lajfu čitno dobivava tisto, kar rabiva, kar pa ni nujno tisto, kar si želiva. Toliko let kasneje še vedno vsakič znova vidim, da vedno dobim, kar potrebujem, kar pa ni nujno tudi tisto, kar si želim. Dobim, kar potrebujem, da postanem še bolj jaz, še bolj pristna, resnična, prisotna, polna… ker so to moje vrednote in Življenje komunicira z mano skozi njih. Ker zaupam v Življenje, osebno s tem, da nečesa ne dobim “takoj in sedaj”, v mojem timingu in v moji obliki, tako sem si zamislila… nimam veliko problemov. Čustveno sem, do neke mere prerasla trmo triletnice, uporniški ambivalentni doom najstnice ter egocentrično potrebo 30-letnice, da se vse zgodi v *njenem* času. Lajf mi je izziv, hkrati eksperiment, in vem, da se marsikaj da, ko se če, ni pa nujno, da vse pride in vse rata. Najgloblje želje so zame ne glede na vse polome in padce še vedno svete, so *svetilniki*, in zato jih in pri sebi in pri drugih vedno podpiram maksimalno. Vse ostalo pa… well… veliko je, kar res *ne vem.* > Verjamem, da so naše najgloblje želje, nekoč uresničene in še neuresničene, tiste, ki nas zanesljivo vodijo naprej… in okoli katerih potem lahko gradimo sebe, svojo osebnost in svoje življenje na način, ki je dober in za nas in za druge. ## Misel za zaključek Ko se naše želje ne uresničujejo, to ne pomeni, da je z nami nekaj narobe. Veliko bolj verjetno pomeni, da nekje nismo zares v stiku s sabo, da svojo moč prepuščamo zunanjim okoliščinam ali pa da preprosto še nismo naredili korakov, ki so potrebni, da se stvari premaknejo. In to je pravzaprav dobra novica. Ker pomeni, da imamo vpliv. Nismo odvisni od “pravih trenutkov”, pravih ljudi ali nekih skrivnostnih zunanjih sil. Vsakič znova lahko začnemo tam, kjer trenutno smo in z enim iskrenim vprašanjem, z eno odločitvijo, z enim konkretnim korakom naprej. Ni nam treba vedeti vsega in ni nam treba imeti popolnega plana. Dovolj je, da prevzemamo svoj lastni delež v toku življenja. Začnemo – pri sebi. Vprašanje ni ali se bo življenje premaknilo. Premaknilo se bo v vsakem primeru. Vprašanje je ali bomo šli s tokom zavestno, prisotno, v stiku s sabo… ali pa se bo vse premikalo mimo nas. --- ## Razjasnimo skupaj ### Zakaj se moje želje ne uresničijo? Pogosto zato, ker delujemo pasivno, čakamo na zunanje okoliščine ali pa nismo v stiku s sabo. Brez osebne moči in akcije se stvari ne premaknejo. ### Zakaj se mi v življenju ponavljajo iste situacije? Ker nezavedni vzorci, prepričanja in čustva vodijo naše odločitve. Dokler jih ne ozavestimo, bomo ponavljali iste izkušnje. ### Kaj je ključ do spremembe v življenju? Ključ je v povezavi s sabo, prevzemanju odgovornosti in konkretni akciji. Ko to združimo, se začnejo stvari premikati. --- #### Koristno! ##### Tukaj je mini praksa za stik s sabo (2 minutki). Stik z dobrimi občutki je superioren v primerjavi s pozitivnimi mislimi. Za dobre občutke ni Zavestna kreacija življenja je sicer spiritualna tehnologija. Kot marsikaj, se tudi Kreacijo predstavlja popreproščeno, ampak če bi bila Kreacija tako easy peasy, bi vsi imeli vse, kar si želimo in o tem ne bi niti razpravljali. Moja izkušnja je, da pri zavestni kreaciji ni poanta niti v hitrosti, niti v nekih hudih “tehnikah” ali “pripomočkih,” ampak v kompleksnosti in celostnosti zavedanja, vedenja in znanja. Znanje o sebi si pridobivamo in oblikujemo skozi številne preizkušnje v življenju, ko se zavestno soočamo s sabo in se brusimo in se učimo o sebi, in bolj kot smo pri tem zavestni, boljše se počutimo in bolj samozavestni smo, seveda tudi srečnejši. 😉 ###### \* [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg [individualnega dela z ženskami](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske; [vse se začnejo s prvo](http://www.potmaternice.si/). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/Pot-Maternice-1_2024-WP-blog-oglas-final.jpg "Pot Maternice 1_2024 WP blog oglas - final")](https://www.potmaternice.si/) **Categories:** Notranja moč in duhovnost, Ustvarjalnost in delo **Tags:** #stikstelesom, #želje --- ### [Srčni utrip 190 brez gibanja: kaj razkrije preprosta stoja](https://psihoterapijabozic.si/najdaljsa-pot-ki-jo-mora-clovek-v-zivljenju-prehoditi-je/) **Published:** August 19, 2023 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Zaprto in blokirano telo usmerja energijo v možgane, odprto in pretočno pa v srce. Odkrij, kako skozi stojo poglobiš stik s srcem, trebuhom in sabo. **Content:** Pred časom sem na spletnih omrežjih ([**najina FB stran**](https://www.facebook.com/psihoterapijabozic)) spraševal ljudi, katero aktivnost po njihovem mnenju predstavlja spodnji graf frekvence srčnega utripa v odvisnosti od časa. Kot je razvidno iz grafa, je aktivnost trajala približno eno uro; na ordinatni osi pa je prikazano število utripov srca na minuto. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/Heart-rate-measurement.jpeg "Meritev srčnega utripa")Odgovori ljudi so bili kreativni in zanimivi; zvrstili so na spektru od hoje do teka v hrib; največ odgovorov je bilo vezanih na kolesarjenje, dobil pa sem tudi odziv, da gre morda za vesalnje ali pa potapljanje. Z vsemi omenjenimi aktivnostmi, ki so jih bralci predlagali, imam tudi sam izkušnje in lahko rečem, da so bili vsi odgovori smiselni. Iz grafa je videti, da gre za aktivnost, pri kateri je bil srčni utrip nekaj časa konstanten, potem je naraščal, nato približno 15 minut, bil okrog 150 udarcev na minuto, potem pa se je okoli 38 minute srčni utrip dvignil na 190 utripov na minuto, čemur je sledil strm padec utripa na približno 90 udarcev na minuto in prav ta padec je, kot sem razbral iz komentarjev, zbegal marsikoga, ki se je poglobil v zgornji graf. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/Heart-rate-measurements-Odzivi-SLO-1024x619.jpg "Odzivi na socialnih omrežjih")Nobeden od predlogov bralcev pa ni navedel moje dejanske aktivnosti. > Meritev sem namreč posnel ob tem, ko sem eno uro stal z rahlo pokrčenimi koleni – bil sem v *stoji.* Pričakoval sem, da stoje v mirovanju ne bo v naboru odgovorov, ki so jih ljudje pisali v odzivu na vprašanje. Dejstvo namreč je, da ljudje *stoje* tipično ne dojemamo kot neke fizične “aktivnosti”, kaj šele, da je možno zgolj s “preprosto” *stojo v mirovanju* spraviti srčni utrip na 190 udarcev na minuto ali pa vzdrževati pulz 150 udarcev na minuto dobrih 15 minut! Opazovanje nekoga, ki stoji, se zdi precej dolgočasno, če vam človek potem ne pove, kaj vse se medtem dejansko dogaja v njem in njegovem telesu! In eden od pokazateljev dogajanja je lahko srčni utrip. Na dan te stoje sem srčni utrip meril cel dan, zato da sem ga lahko primerjal med različnimi dnevnimi aktivnostmi. Poleg tega sem takoj po aktivnosti zapisal, kaj se mi je dogajalo v posamezni fazi stoje na telesnem, čustvenem in mentalnem nivoju. Vsa opažanja sem potem združil in opisal v videu, ki je del izobraževalnega gradiva v mojem [**online programu Grounding Fundamentals**](bit.ly/4811hgf), ki ga dobiš [**tukaj**](bit.ly/4811hgf), v katerem skozi teorijo in praktične vaje podrobneje učim tudi vse kar je potrebno vedeti v vseh ostalih fazah. [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/Grounded.jpg "Prizemljen")](http://bit.ly/4811hgf)*Posnetek zaslona iz videa **Exercise sample Standing and Heart Rate Measurements** ki je del izobraževalnega gradiva v* [***online programu Grounding Fundamentals***](bit.ly/4811hgf) ## Stik s srcem Ko se naš srčni utrip spremeni, je to pokazatelj, da se v našem telesu nekaj spreminja. Če ne izvajamo ravno intenzivnih kardio vaj ali vzdržljivostnih treningov, so lahko spremembe srčnega utripa povezane tudi zgolj samo z različnimi fiziološkimi in/ali čustvenimi stanji v telesu. Meritev srčnega utripa je ena izmed dveh relativno preprostih meritev, ki jih lahko opravimo sami in s katerima lahko pridemo v “stik s srcem” v smislu, da začnemo ozaveščati njegovo pristotnost in delovanje znotraj nas; druga meritev je meritev krvnega tlaka. Z razvojem tehnologije je postalo merjenje srčnega utripa množično dostopno. Z raznimi “fitnes sledilci” oziroma malo boljšimi pametnimi urami lahko vsak od nas 24/7 sledi svojemu srčnemu utripu. Množično te naprave uporabljajo rekreativni in profesionalni športniki, saj lahko na podlagi sledenja srčnega utripa prilagajajo intenziteto svoje aktivnost, obdobja počitka in regeneracije. Pri omenjenih merilcih je sledenje spanju drugi pomemben vir informacij, ki jih lahko dobimo o svojem telesu in posledično o sebi. Od trenutka, ko sem prebral knjigo Matthewa Walkerja *Zakaj spimo: moč spanja in sanj* sem recimo radikalno spremenil svoj pogled na spanje. Moj glavni razlog, zakaj sem si pred leti sam omislil nakup teh sledilcev je bil ravno ta – zanimalo me je, kaj se z menoj dogaja ponoči in kako kvaliteten je moj spanec. Kar se stika s srcem tiče pa seveda obstaja še tretji način, kako prihajamo v stik z njim, in to so naši *občutki.* V tem primeru je merilna naprava naše telo v povezavi z našo zavestjo. Kako dobro uglašeno “merilno napravo” imamo pa seveda zavisi od našega zavestnega stika, ki ga imamo s samim s sabo – s svojim telesom, senzacijami v njem, impulzi, občutki, čustvi, mislimi, vedenjem. Ob nakupu omenjenih fitnes sledilcev me je tudi zanimalo ali bom lahko z njihovo pomočjo dobil kako smiselno povezavo med meritvami srčnega utripa in različnimi čustvenimi stanji. Še posebej me je zanimalo, kaj se v zvezi s tem dogaja v stanjih relaksacije, meditacije in ob prizemljevanju. Zelo obetavno se mi je zdelo merjenje z enim od njih, ki naj bi za analizo uporabljal tudi t.i. HRV (*heart rate variability*). Vemo namreč, da se pri “normalnem” ritmu srca v mirovanju časi med posameznimi srčnimi utripi neprestano spreminjajo. Hkrati vemo, kar so pokazali raziskovalci HeartMath Instituta, da je variabilnost srčnega utripa pomemben indikator človekove kapacitete za čustveno samoregulacijo in ena izmed pomembnih avtonomnih funkcij za zdravje. Opisali so tudi stanja koherence ali fiziološke skladnosti. Za nekoga, ki je v stanju fiziološke skladnosti (ang. *physiological coherence*) je značilna: - visoka skladnost njegovega srčnega ritma - povečana aktivnost parasimpatičnega dela živčnega sistema - povečana skladnost in sinhronizacija med fiziološkimi sistemi - učinkovito in harmonično delovanje imunskega sistema, srca in krvožilnega sistema ter živčnega sistema in sistema endokrinih žlez, ki uravnavata delo vseh ostalih sistemov in organov ## Stoja in *grounding* > Težave pri uravnavanju svoji čustev (nezmožnost čustvene samoregulacije) je pogosto razlog, ki ljudi pripelje do tega, da poiščejo pomoč psihoterapevta. V svoji praksi ugotavljam, da ima večina čustvenih težav – težave z obvladovanjem jeze, težave s tesnobo ali paničnimi napadi, pa tudi veliko težav v partnerskih odnosih ali pa težave pri navezovanju stikov z drugimi ljudmi – v energijskem smislu nekaj skupnih točk: - v telesnem smislu smo ljudje blokirani, kar se kaže v različnih kroničnih napetostih v telesu, s tem, da kje in kako se te napetosti pojavljajo v telesu zavisi od človekove preteklosti in njegove osebne zgodbe; - večina nas je “v glavi”, kar zajema vse – od overthinkinga, doživljanja tesnobe in panike, do pretiranega vrednotenja in obsojanja sebe in/ali drugih, možganske megle ipd.; - znotraj sebe nimamo dovoljenja za doživljanje in izražanje določenih čustev, kar ni nič drugega kot podlaga za čustveno blokado; - v spiritualnem smislu smo odmaknjeni od tega, kdo pravzaprav *zares* smo in zakaj smo *tu.* > Težave, ki jih imamo ljudje, so zgolj simptom – vzrok pa je energijske narave. Ljudje smo pri blokiranju energijskega pretoka v telesu zelo kreativni. Največkrat se tega zaustavljanja svoje lastne energijske pretočnosti niti ne zavedamo, včasih pa to zanikamo oz. skrivamo pred samim sabo. Na ta način ostajamo v negativnih ciklih in spiralah težavnega počutja. Kako to počnemo, je v osnovi pogojeno z našim razvojem v otroštvu in določenimi izkušnjami v preteklosti, ki so nas morebiti zaznamovale ([travmatski dogodki](https://www.psihoterapijabozic.si/single-post/2016/04/09/kako-sem-pretapkala-njeno-smrt)). Kot otroci si pogosto nismo dovolili občutiti bolečih in neprijetnih občutkov izgube, strahu, žalosti, jeze, ker to s strani pomembnih in manj pomembnih drugih ljudi v našem okolju ni bilo dovoljeno. Na žalost pa je tako, da smo s tem, ko smo skušali regulirati in prikriti boleče in neprijetne občutke, posledično prikirili in zatrli ne le njih, ampak tudi svojo vitalnost, živost, radost, kreativnost in seksualnost. Zaradi vsega tega potem kot odrasli *prekomerno* usmerjamo energijski tok v naših telesih *navzgor*. > Pot k naravni celostnosti pa je vedno v obračanju energijskega toka *navzdol.* Pot navzdol je v bistvu *prizemljevanje* (ang. *grounding*), vendar tu ni mišljena zgolj preprosta bosonoga hoja po zemlji, ampak bistveno bolj kompleksno dogajanje. Prizemljevanje je veliko več kot zgolj neka tehnika, ki jo izvajamo. Ko gledamo *grounding* širše in podrobneje hkrati, lahko vidimo, da je sestavljen iz več vidikov in eden izmed pomembnejših je ta, da skozenj prihajamo bolj in bolj v organski, naravni, pristni stik sami s sabo. Ta proces poteka tudi vzporedno z aktivacijo srca oziroma še globljih in nižjih predelov telesa v trebuhu in pri ženskah [maternice.](https://www.psihoterapijabozic.si/pot-maternice) ## Energija in “energijsko” Vsakič ko pišem o energiji v telesu in usmerjanju energije navzdol, si kot fizik na eni strani in kot psihoterapevt po drugi strani povsem lahko predstavljam, kako se vse to lahko sliši – vse te “energije”. Ljudje namreč veliko govorijo o “energijah”, pri tem, da večinoma niti ni jasno, kaj s tem mislijo. Spodaj tipično ni nekega globljega razumevanja “energije” ali pa besedo vsak uporablja, kot mu ustreza in ko mu ustreza. Kako je v fizikalnem smislu z definicijo energije bi moral v principu vedeti vsak, ki je v našem izobraževalnem sistemu prišel dlje kot do osmega razreda osnovne šole. Ko sam pišem v mojih člankih o energiji izhajam iz nekaj osnovnih predpostavk: - ne spuščam se v podrobnosti glede definicij, razen tega, da lahko energijo spreminjam z delom ali s toploto - za vsako dejavnost v telesu in da vsi procesi v telesu tečejo nemoteno potrebujemo energijo, zato tudi potrebujemo kisik, hrano, vodo, sonce… - energije v telesu ne moremo “videti”, opazujemo pa lahko njene učinke, na primer, da razmišljamo, delamo počepe, da bije srce… Vse skupaj je analogno temu, kot da ti povem, da je *sekunda* (s) enaka “trajanju 9.192.631.770 nihajev valovanja, ki ga odda nevzbujen atom cezija 133 pri prehodu med nivojema hiperfinega razcepa osnovnega stanja.” Nič se nisem zlagal in to je tudi uradna definicija sekunde. Vendar, če nič ne vemo o valovanju ali o prehodih med energijskimi stanji atomov, nam definicija sekunde ne bo povedala veliko. Niti ne bomo imel pojma, zakaj sploh potreba po taki definiciji! Hkrati pa te definicije niti ne rabimo razumeti pri uporabi v vsakdanjem življenu. Če nam nekdo recimo reče, da imamo 30 sekund časa da rešimo neko uganko, bomo vsi imeli precej dober občutek koliko teh 30 sekund približno traja. Podobno je pri *grounding-u.* Če želimo iti globlje v občutenje in celostno dojemanje grounding-a, ki je malce več kot sezuti čevlje, malce globlje zadihati in, morda, celo objeti drevo… bo v tem procesu ena izmed ključnih stvari aktivacija srca. Za to pa bomo, podobno kot za vsako stvar v telesu, potrebovali energijo. Ker pa je srce v telesu locirano nižje od možganov, bomo morali energijo usmerjati navzdol, saj imamo ljudje enegijski tok skoraj privzeto obrnjen navzgor (podrobneje si o tem lahko prebereš v članku [**tukaj**](https://www.psihoterapijabozic.si/ko-reces-ne-vem-dejansko-lazes/)). Poglobljeno zanimanje, kakšna je zares vloga našega srca in iskanje načinov, kako aktivirati srce na različne načine, me osebno spremlja že od trenutka, ko sem prvič gledal dokumentarec *The power of the heart*. V njem je bil med drugim naveden eksperiment, katerega opis si lahko ogledaš v tem spodnjem posnetku: Torej… če je to, kar pravijo, vsaj približno res, bi moralo vsakega izmed nas izjemno zanimati (ali pa skrbeti), kako odpiramo oziroma zapiramo srce. Konec koncev, kaj pa lahko zares izgubimo, če namesto v možgane, energijo usmerjam v srce??? Seveda je odgovor nič, lahko le ogromno pridobimo. Velja si namreč zapomniti pravilo: > Zaprto in blokirano telo bo kanaliziralo energijo v možgane, odprto in pretočno telo pa *v srce*! Podobno kot možgani uporabljajo različne energijske vhode in izhode v telesu za pridobivanje informacij in posledično orientracijo in interakcijo z okoljem, tako uporablja srce, v psihospiritualnem smislu, energijske vhode in izhode za tkanje, vzdrževanje in poglabljanje odnosov med nami. Vsak, ki je kdajkoli ZARES ZAČUTIL, kaj to pomeni, da se mu odpre srcem, namreč “u feelingu” VE, kako to izgleda, hkrati pa tudi ni daleč od zavedanja, da: - je včasih dovolj desetinka sekunde očesnega stika, da se med dvema srcema obudi ali stke izjemno globoka vez, - so roke podaljšek srca, - stik s trebuhom “stopi” srce, - gresta svobodna spolnost in čustvena intimnost z roko v roki z odprtim srcem in pretočnimi genitalijami, - lahko “vžgemo” srce tudi preko stopal, - z dihanjem direktno vplivamo na srce in srčni utrip. Če se ti vse to bere le kot kaka teorija in filozofija, potem je velika verjetnost, da skušaš zadevo razumeti z glavo. Kar pa se srčnih stvari *ne da.* Z glavo nikoli ne pridemo do srca, lahko le opazujemo, kaj se s srcem dogaja. Začutiti s srcem je nekaj povsem drugačnega kot razmišljati in “probat štekat” z umom. Pot k sebi je velikokrat prehod od intelektualnega razumevanja “sebe in vsega” k globljemu čustvenemu doživljanju sebe in drugih, ter k globlji in tankočutnejši občutenjski povezanosti s sabo, drugimi, svetom ter svojo intuicijo. V mojem konceptualnem svetu je *stoja z rahlo pokrčenimi nogami* (na kratko “stoja”) ter opazovanje notranjih senzacij ena najbolj optimalnih praks, kar sem jih kadarkoli spoznal v preteklih 30 letih raziskovanja telesa, najprej skozi šport in borilne veščine, nato skozi telesno psihoterapijo. Zame je *stoja* izjemna praksa, ki jo človek lahko intencionalno uporabi za *odpiranje* telesa in srca, ter način, ko za trenutek odvzamemo energijo možganom in jo preusmerimo v druge, psihospiritualno izjemno pomembne telesne centre (srce, trebuh). *Stoja* in učenje opazovanja notranjih senzacij je tudi prva domača naloga, ki jo večina mojih klientov dobi prav kmalu na začetku našega dela. Pa to ne pomeni enourne stoje kot v zgoraj navedenem primeru, pomeni pa stojo, ki traja lahko od nekaj sekund pa do nekaj minut. ## Boleča meča Ko postanemo enkrat vešči notranjega opazovanja skozi stojo, izkušnja kaže, da nam zadošča le kratek čas da se ustavimo, umirimo in prizemljimo. To lahko hitro vidimo tudi na grafu srčnega utripa pri stoji. Znotraj moje enourne stoje vidimo, da sem imel intervale ko je srčni utrip naraščal, ko se je srčni utrip zmanjševal in ko je bil srčni utrip konstanten. Te spremembe srčnega utripa niso bile posledica sprememb mehanske energije, saj sem ves čas stal pri miru ampak so bile posledice sprememb v notranjosti telesa. Ker nisem intenzivno razlišljal tudi niso bile posledica mentalnega napora ampak so bile posledica sprememb v občutenju. Ko sem te intervale povezoval z notranjim občutenjem sem ugotovil, da sem bil na intervalih, ko je bil srčni utrip relativno konstanten, prizemljen, imel sem občutek odprtosti in umirjenosti. Na teh intervalih se je vse nekako ustavilo in občutek sem imel da sem bil tam in tedaj. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/Intervals-of-Grounded-feeling.jpg "Intervali prizemljenosti")*Posnetek zaslona iz lekcije ki je del izobraževalnega gradiva v* [***online programu Grounding Fundamentals***](bit.ly/4811hgf) V tem konkretnem primeru sem občutek prizemljenosti začutil trikrat. Prvič že takoj na začetku in trajalo je približno 10 minut. Pomembno je vedeti, da so ti intervali od človeka do človeka različni in strogo individualni. Bo pa za večino izmed nas tipično veljalo, da se lahko umirimo in prizemljimo že s tem da obstanemo, rahlo pokrčimo kolena, zadihamo in se za trenutek zazremo vase. Začetni občutek prizemljenosti je ponavadi manj intenziven kot je intenziteta občutkov prizemljenosti kasneje, če v stoji vztrajamo. Da pridem do bolj intenzivnih občutij prizemljenosti pa je potrebno nekaj več dela ter poznati nekaj osnovnih zakonitosti, predvsem tudi kako delati z neprijetnimi občutki, ki jih s podaljšano stojo z rahlo pokrčenimi koleni prej ali slej tudi začutimo ter nato zavestno sprocesiramo. Se še spomnite nemogoče fizikalne definicije sekunde izpred nekaj minut? Poznavanje teh zakonitosti prizemljevanja in dela z neprijetnimi občutki si lahko predstavljate analogno poznavanju valovanja ali poznavanju prehodov med energijskimi stanji atomov pri definiciji sekunde! Povedano drugače? > Zato, da smo “skalmirani”, torej odprti in prizemljeni, ni potrebno da smo lepi, da imamo popolno, izklesano telo ali ravno prav kil, niti ni potrebno da smo super inteligentni ali kako drugače posebni in pomembni. *Potrebno pa je, da znamo zavestno “delati” z neprijetnimi čustvi in občutki.* V moji terapevtski sobi redno vidim, kako so omenjeni neprijetni občutki pogost razlog, da ljudje npr. ne stojimo v optimalni poziciji. Zato začne telo takoj, ko se postavimo v odprto in energijsko nevtralno pozicijo, delati z odvečnimi napetostmi (stoja je čustveno nevtralna in energijsko odprta pozicija kar pomeni, da ne prejudiucira določenih čustvenih stanj in zato lahko v stoji doživljamo tako prijetne kot neprijetne občutke). V tem primeru dela telo ravno kontra, kot na primer pri večini športov. Pri športih je velikrat point v tem, da s treningi “gradimo” mišice in delamo, medtem ko je pri energijskem odpiranju telesa point v relaksaciji in sproščanju mišic. Zelo dobro se spomnm mojih neprijetnih občutkov na začetku, ko sem pred veliko leti začel zavestno prakticirati stojo. Spomnim se, kako me je po nekaj minutah tipično začel boleti desni spodnji del nog – meča. Ta bolečina je bila tako zelo intenzivna, da preprosto nisem mogel nadaljevati s stojo in sem moral stojo prekiniti. Bil sem frustriran. V glavi sem tekmoval s tai chi mojstrom, o katerem sem bral, kako je stal ure in ure. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem prešel čez fazo te bolečine in da sem lahko začel podaljševati čas stoje. Hkrati pa sem tudi izluščil napake in oblikoval pomembne napotke, ki jih učim v svojem programu in ki pomagajo ljudem, da ne ponavljajo podobnih napak kot sem jih delal na začetku. [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/Grounding-Fundamentals-Banner-1024x256.png "Grounding-Fundamentals-Banner")](http://bit.ly/4811hgf)Poleg tega, da dajemo v *stoji* dovoljenje telesu, da naredi, kar ima za narediti, sta pomembna tudi naša namera in fokus na opazovanje notranjosti in opazovanje naše čustvene realnosti. ## Nazaj k srcu > Bistven element prizemljenosti je torej aktivacija srca – in to ne na način, da gradimo okrog njega mišični oklep (*hello, fintes!*), pač pa da delamo z zmanjševanjem mišičnih napetosti v telesu, z našo odprtostjo in ranljivostjo. Zame je srce organ, ki se nahaja v različnih energijskih stanjih, ta pa so povezana z njegovimi telesnimi, čustvenimi in spiritualnimi funkcijami. Eden izmed indikatorjev, da se spremeni energijsko stanje srca je srčni utrip. Če se srčni utrip poveča samo pomeni, da je moralo srce utripniti v minuti večkrat, za kar je potrebovalo več energije. Več kot očitno je, da lahko s stojo usmerjam energijo v srce, ga s tem aktiviram in mu spremenim energijsko stanje. Kot sem že omenil ima prizeljenost kot taka več dimenzij. V mojem programu [Grounding Fundamentals](https://www.groundingfundamentals.com/) tako učim o petih dimenzijah grounding-a, pri čemer lahko delamo ljudje sami na prvih štirih. Odnosna dimenzija z drugimi ljudmi je peta dimenzija prizemljenosti, ki pa jo lahko delamo samo v kontaktu z drugimi ljudmi in tukaj nam je lahko v veliko pomoč tudi ustrezna psihoterapija. Ponavadi je namreč tako, da imamo ravno zaradi težav v odnosni dimenziji prizemljenosti težave z vsemi ostalimi štirimi, saj ima prav vsaka izmed njih v svojem jedru povezavo z odnosom. Ljude smo odnosna bitja in to se pozna na čisto vseh nivojih našega bivanja! > In v odnosih… je kralj *srce.* V srcu je globoko vedenje. Ampak če hočemo dobiti odgovore iz srca, ga je treba dobesedno osvoboditi mišičnega oklepa, ga spoznavati ter mu dati čas, da “pride k sebi”. > Hkrati moramo vedeti, da nam srce ne bo dalo odgovorov v jeziku, ki ga pozna glava, pač pa bo govorilo skozi občutke, resnico, intuicijo. Koliko pa bomo zares poslušali srce in sledili njegovim usmeritvam z našimi dejanji, pa je potem še eno odprto vprašanje… *Zato tudi pravijo, da je najdaljša pot, ki jo mora človek v življenju prehoditi, pot od glave do srca.* S Tino greva še dlje. Oba se strinjava, da je najdaljša Pot, ki jo človek prehodi, dejansko pot *od glave preko srca v globine trebuha in nazaj ter navzven…* --- ## Razjasnimo skupaj ### Zakaj se srčni utrip poveča brez gibanja? Psihološko gledano je srčni utrip tesno povezan z našim notranjim stanjem. Tudi brez gibanja se lahko poveča zaradi aktivacije živčnega sistema, čustvene napetosti ali nezavednih procesov, ki se odvijajo v telesu. ### Kako stoja razkriva naše psihološko stanje? Stoja v mirovanju lahko razkrije naše psihološko stanje bolj neposredno kot aktivnost. Ko se ustavimo, se začnejo pojavljati potlačena čustva, notranji nemir ali napetosti, ki jih sicer prekrivamo z razmišljanjem ali delovanjem. ### Kako prizemljevanje vpliva na psihološko ravnovesje? Prizemljevanje je energijski in psihološki proces, pri katerem se pozornost iz prekomerne miselne aktivnosti preusmeri v neposredno telesno izkušnjo. Pomaga pri regulaciji čustev, zmanjševanju tesnobe in vzpostavljanju globljega stika s sabo. --- #### **Koristno**! ##### **Najdaljša pot, ki jo mora človek v življenju prehoditi je pot od glave preko srca in v globine trebuha, kajti glava je tista, ki ne ve, medtem ko je srce tisto, ki ve, trebuh pa tisti, ki nosi globoko občutenje sebe. V stik s srcem in trebuhom lahko stopimo le preko opazovanja sebe in odpiranja v globlje občutenje telesa, v smislu tehnike pa je eden od najbolj prizemljenih načinov za usmerjanje energijskega toka navzdol, k srcu in v telo zagotovo – prizemljevanje (ang.** ***grounding*****).** ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/10/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-final.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://bit.ly/4811hgf) **Categories:** Knjižna polica!, Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #grounding, #prizemljenost, #stikstelesom, #telesnapsihoterapija --- ### [Znaki mentalnega stresa in 10 zlatih pravil mentalne higiene](https://psihoterapijabozic.si/ko-reces-ne-vem-dejansko-lazes/) **Published:** August 20, 2023 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Ko imamo "polno glavo vsega," smo v mentalnem stresu. Simptomi so raznoliki in se razlikujejo po intenziteti ter resnosti vpliva na človekovo zdravje. **Content:** Če želimo izkusiti kaj novega, pridobiti nova učenja, znanja ali veščine, moramo kdaj skočiti iz cone udobja. Včasih to pomeni odpraviti se v svet. Tako sem se pred leti znašel v Ameriki, pri človeku, ki je z mano individualno delal en cel teden. Že prvo jutro je bilo navodilo za eno izmed “personaliziranih” nalog zame, da si v beležko naredim črtico vsakič, ko rečem “ne vem.” *I don’t know*. *Ne vem.* Zdelo se mi je totalno butasto, da si to pišem, sem pa potem zelo hitro ugotovil, da sem ta “ne vem” dejansko uporabljal pred ali za vsakim drugim stavkom. Ko sem ga zvečer vprašal, kaj je smisel teh črtic in kaj je problem tega, da govorim, da “ne vem”, mi je odgovoril, da se vsakič, ko rečem “ne vem”, zlažem. > “*Ne vem* je laž!” Seveda se nisem strinjal z njim. Zato sem naslednja dva dni porabil za to, da sem mu dokazoval, da se moti. Nehal sem šele, ko sem ugotovil, da se je bil pripravljen z mano bockati glede “ne vem” tudi cel teden, če bi bilo treba. Meni pa, iskreno, absolutno ni bilo v interesu, da sem prepotoval *pol* sveta, da bom potem nekomu na “tako butasti stvari” dokazoval, da glede nečesa nima prav. Tako sem v nekem trenutku pragmatično popustil ter v nadaljevanju skrbno pazil, da nisem več uporabljal besedne zveze “ne vem.” ## 15 znakov mentalnega stresa > Danes vem, da je uporaba besed “*ne vem”*, “*verjetno”*, “*se mi zdi”*, “*mogoče”,* ki jih postavljamo pred ali za določenimi trditvami, zelo sofisticiran način, kako človek ostaja v svojih mentalnih zankah (“loopih”) in se drži daleč od tega, da se sooči s tem, kar je bistveno. Hkrati iz opazovanja sebe in drugih vem, da bolj kot je uporaba teh besed nezavedna in avtomatizirana, bolj je človek odtujen od sebe in od svojega pristnega jaza. ![Pet nivojev človekove biti v katere usmerjamo energijo](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-23.jpeg "image-23")Pet nivojev človekove biti v katere usmerjamo energijoV resnici gre za naše mentalne blokade. Energijo v telesu namreč kanaliziramo na različne nivoje naše biti in to, da smo zaciklani na nivoju uma in misli samo pomeni, da v tistem trenutku tipično nismo v stiku z ostalimi deli sebe. Prekomerna uporaba besede “ne vem” seveda ni edina znanilka mentalne blokade. Ljudje smo na splošno mojstri ustvarjanja raznoraznih mentalnih zank, ki se potem tudi prej ali slej izrazijo kot [**stres**](https://www.psihoterapijabozic.si/5-prakticnih-nasvetov-kako-zmanjsati-stres/) na mentalnem nivoju. Simptomi stresa na mentalnem nivoju so raznoliki, med sabo se razlikujejo po intenziteti, pa tudi po resnosti v smislu zdravstvene ali včasih celo patološke slike pri pozamezniku. ## Znaki mentalnega stresa so lahko sledeči: ***1. Povečana količina zaskrbljenih misli,* ki se kaže v občutkih preobremenjenosti v glavi. Težko se sprostimo. Vrtimo se lahko v pesimizmu, negativnem gledanju na svet. Prevelik fokus dajemo vprašanjem kot so “kaj je prav in kaj narobe”, “kaj se sme in kaj ne sme”. Doživljamo lahko tudi tesnobo, ki se kaže skozi fizične simptome, za katere zdravniki ne najdejo somatskih vzrokov – imamo npr. srčne palpitacije, povečano napetost ali pritisk v prsnem košu, znojenje in tresenje, slabost, včasih lahko pride tudi do vrtoglavice ali celo kolapsa. ***2. Nezmožnost osredotočanja in težave s koncentracijo*** se kažejo pri opravljanju nalog, ki zahtevajo od nas fokus v daljšem časovnem obdobju ali večjo pozornost. Ta simptom je pomemben predvsem, če s koncentracijo nikoli prej v življenju nismo imeli nobenih posebnih težav in se kar naenkrat soočamo s tem, da so misli pogosto prekinjene, pozornost pa skače z ene stvari na drugo. Težave imamo pri poslušanju ljudi ali pri branju daljših besedil ter pri ohranjanju pozornosti pri drugih dolgotrajnih dejavnostih; misli nam hitro odtavajo drugam. ***3. Težave s spominom in pozabljivost***, ki se kažejo kot delna ali popolna nezmožnosti hranjenja raznih informacij. Te se v skrajni obliki lahko pokažejo kot “blokada”, ko imamo kar naenkrat popolnoma “prazno glavo”. Poleg blokad lahko ljudje doživljamo tudi tako imenovano možgansko meglo. Sam ne bom pozabil zagovora na mojem strokovnem izpitu leta nazaj, ko sem prvič v življenju zares doživel tako “blokado”. Posebnost te blokade je bila v tem, da sem dobil res izjemno enostavno vprašanje, s tem, da je bila vsebina vprašanja taka, da sem jo v pri svojem delu na šoli opravljal tedensko, kar pomeni, da sem v resnici imel konkretni postopek, ki bi ga moral opisati pred izpitno komisijo, v mezincu. A v tistem trenutku, pred komisijo, nisem bil sposoben izustiti niti enega stavka. Še danes se spomnim surrealnega občutka blokade, s tem, da se seveda spomnim vseh vprašanj in natančno vem, kako je potekal zagovor. Omenjen strokovni izpit sem seveda moral ponavljati. ***4. Disociacija ali psihična odsotnost***, ki se kaže skozi občutenje, da smo neprijetno ločeni ali oddaljenega od okolja, samega sebe ali svojih občutkov. Lahko bi jo opisali kot nekakšno zasanjanost ali zamišljenost, ki je do neke mere normalna in jo poznamo vsi, medtem ko ponavljajoče ali zelo intenzivne oblike odtujenosti kažejo na spekter tki. “disociativnih motenj”, ki so v bolj izrazit obliki značilne za [postravmatska stanja](https://www.psihoterapijabozic.si/kako-sem-pretapkala-njeno-smrt/). Med disociacijo, ki je lahko blažja ali močnejša, lahko občutimo izgubo kontrole nad svojim telesom, občutenji, misli ali dejanji. Včasih disociacijo občutimo tako, kot da se zunanji svet dogaja v počasnem posnetku ali kot da smo v sanjah ali kot da smo “stran” od svojih občutkov in čustev. Včasih imajo ljudje občutek, kot da sami sebe opazujejo od zunaj; kot da gledajo sebe v filmu oz. svoje življenje kot film. Kadar imamo vtis, da smo ločeni od svojega telesa in dejansko občutimo kot da “to ni moja roka,” ali si rečemo, ko vidimo podobo v zrcalu, “to nisem jaz,” govorimo o stanjih derealizacije, ki pa so načeloma redkejša oblika disociativnih stanj. ***5. Panični napadi*** se kažejo kot nenaden občutek intenzivne tesnobe ali strahu v telesu, ki se lahko pojavi brez očitnega razloga, čeprav je običajno posledica določenega (nezavednega) sprožilca. Zdi se, da ljudje pogosteje doživljajo paniko v določenih družabnih situacijah (npr. gneči in nakupovalnih centrih), pogost sprožilec zna biti vožnja po avtocesti, letenje z letalom, itd. Pogosti fizični in čustveni simptomi paničnega napada vključujejo: - hitro bitje srca ali palpitacije - znojenje in mrzlica ali vročinski oblivi - tresenje ali drgetanje telesa - občutek dušenja ali zadušitve - občutek slabosti ali vrtoglavice - občutek izgube nadzora ali norosti - strah pred smrtjo ali izgubo nadzora - strah pred izgubo stika z realnostjo (“se bojim, da se mi bo kar zmešalo”), - (disociativno) oddaljenosti od samega sebe ali okolice, - težave pri dihanju ali občutek utesnjenosti v prsih - napetost mišic ali celo krči v telesu ***6. Težave z odločanjem*** se velikokrat kažejo v prevelikem dvomu vase, v drugi, v situacijo. Ljudje včasih mrzlično iščemo in iščemo različne informacije, ki nam bi racionalne pomagale rešiti dvom, in to počnemo toliko časa, dokler ne vzpostavimo situacije, v kateri imamo na voljo vsaj dve opciji, ki pa sta velikokrat obe neugodni, posledično pa bo narobe karkoli bi se odločili, zato smo še bolj paralizirani ob sprejemanju odločitve in ne znamo iti “čez” dvom. ***7. Odmik od socialnih stikov***, ki se lahko v začetku kaže v zavračanju ali obsojanju sebe ali drugih, kasneje pa postanejo občutki v stikih z drugimi že tako neprijetni, ali pa ob misli na stike doživljamo neprijetne občutke krivde ali sramu, da se stikov “najlažje” enostavno izognemo (izogibajoče vedenje). ***8. Zmanjšanje delovne učinkovitosti***, ki je vedenjski vidik mentalnega stesa in je preplet različnih dejavnikov, ki se velikokrat kaže kot rezultat prej omenjenih faktorjev – od kaotičnega ali “počasnega” mišljenja, zmanjšane sposobnosti organizacije dela in posledično nezadovoljstva pri delu ali nezadovoljstva s samim seboj. ***9. Težave s spanjem oziroma nespečnost***, ki se lahko kažejo kot težave pri uspavanju ali kot težave nepreiknjenega spanca, kar tipično doživljano kot prebujanje ponoči, ki rezultira v daljše prekinitve spanja, ki jih lahko spremljajo intenzivno razmišljanje, tesnoba, mišične napetosti. Včasih se težave s spanjem kažejo kot jutranja utrujenost po, gledano časovno, normalno prespani noči. Občutek utrujenosti ali zaspanosti se lahko vleče čez dan in lahko vpliva na naše delovanje ter kakovost življenja. ***10. Spremembe v apetitu***, ki se lahko kažejo tako, da izgubimo apetit ali pa prekomerno jemo. ***11. Razni drugi telesni simptomi****,* ki se lahko kažejo kot glavoboli, bolečine v želodcu: premikajoče se tiščanje okoli prsnega koša, tiščanje v žlički; mišična napetost, škrtanje z zobmi; utrujenost… *in za katere zdravniki niso našli telesnih vzrokov!* ***12. Razdražljivost ali nihanje razpoloženja***, ki se lahko kaže v tem, da nas stvari hitreje in lažje vznemirijo ali pa da postanemo hitreje čustveni, bolj intenzivno čustveno reagiramo v situacijah, v katerih običajno ne bi bili vznemirjeni. ***13. Izogibanje telesni aktivnosti,*** ki je običajno nezavedno obrambne narave, saj nam izogibanje stiku s telesom daje distanco do neprijetnih občutkov, ki jih nosimo v telesu in “nočemo” občutiti nelagodja in neprijetnosti, ki nam jo nepredelana čustva puščajo v telesu. To velja zgolj v primeru, da telesna aktivnost že v štartu ne uporabljamo na način, s katerim vzdružujemo ločenost od svojih občutkov in se branimo pred svojo čustveno realnostjo. ***14. Povečana uporaba drog ali alkohola***, ki se kaže v tem, da moramo “zvrniti kak kozarček”, da se pomirimo tekom dneva ali “po napornem dnevu”, vzeti “helex” ali pa, zelo pogost pojav, skaditi en joint pred spanjem, da se lahko umirmo zaspimo. Vsa taka vedenja, skupaj s tendenco po nereševanju globljih razlogov našega sicer “stresnega” življenja, lahko sčasoma neopazno vodijo v resne težave z zasvojenostjo, zato velja biti glede uporabe psihoaktivnih substanc in psihofarmakov zelo pozoren. ***15. Čezmerna uporaba telefona, računalnika ali socialnih omrežij***, ki nas “pomirja”, saj je distrakcija od notranje in zunanje realnosti, se pa lahko kaže v tem, da se hitro razburimo, ko smo postavljeni v situacijo, ko nam naprave in omrežja v tistem trenutku niso na voljo, postanemo živčni, razdražljivi in iščemo načine, kako dobiti nazaj, kar nam manjka. > V kolikor zgoraj opisana stanja trajajo dlje časa in destruktivno vplivajo na tvoje vsakdanje življenje, predvsem pa na tvoje odnose z ljudmi, je *priporočljivo,* da poiščeš pomoč pri usposobljenem strokovnjaku. Obstaja veliko učinkovitih načinov zdravljenja, ki ti lahko pomagajo pri obvladovanju simptomov in izboljšanju kakovosti življenja. Eden od teh je definitivno [psihoterapija.](https://www.psihoterapijabozic.si/kdaj-k-psihoterapevtu/) ## Ali poznaš globlje vzroke tvojih “skrbi” in “stresa”? Za vse zgoraj napisane znake velja, da pod njimi obstajajo globlji, čustveni vzroki. Za razreševanje teh vzrokov pa je tipično potrebno pogledati globlje, v energijsko ozadje. > V mojih očeh je v ozadju vedno energijski problem. Veliko ljudi ob besedi energija zastriže z ušesi, posebej ko jo omenjamo v zvezi z nekem psihoterapevtskim procesom ali pa z delom na sebi. Včasih je to tudi upravičeno, saj vidim, da marsikdo operira s pojmom energija “kar malo tako”. > Osebno gledam na energijo fizikalno. V fiziki je energija jasno definirana fizikalna količina, je pa z njo podobno kot naprimer z gravitacijo, ali pa z električnim poljem – čeprav ju nikoli nisem zares videl, to še ne pomeni, da ne obstajata. Še več, na osnovi njihovih učinkov so ljudje skozi stoletja razvijali teorije in zgradili razne tehnološke aplikacije. Obstoj energije v telesu, ki krmari razne procese v njem, lahko torej opazujemo indirektno – preko njenih učinkov, ti pa se v telesu lahko kažejo na različnih nivojih človekove eksistence. Tukaj se ne bomo ukvarjali npr. z energijskim izkupičkom pri celičnem dihanju, ali kako ATP služi kot vir energije na celičnem nivoju, niti se ne bomo ukvarjali s tem, koliko energije smo sposobni iztisniti iz telesa pri, recimo, kolesarjenju navkreber. > Vzroki za prej naštete simptome so največkrat skriti v različnih energijskih stanjih, ki so vedno kombinacija našega mišljenja, čustvovanja in obnašanja. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-25.jpeg "image-25")> Človekovo nezavedno kot prefinjen glasbeni producent usmerja energijo v aktivacijo in deaktivacijo različnih delov telesa, v čustvovanje in aktivacijo različnih miselnih procesov in volje, vse v upanju da s tem reši, navidezno ali realno, “nevarno” situacijo. Ta stanja tudi določajo specifično energijsko porazdelitev, včasih kanaliziramo energijo bolj v telo, včasih v čustva, včasih potrebujemo veliko energije za aktivacijo naše volje. In ne samo to, energija tudi “preskakuje” med temi nivoji oziroma človek – večinoma se to dogaja nezavedno – lahko energijo relativno hitro iz enega nivoja kanalizira in preusmeri na drug nivo. ## Konkreten primer: Panika Za grobo razumevanje energijskega dogajanja v ozadju si lahko pogledamo primer panike oziroma pančnih napadov. Panični napadi niso sicer način, kako moje telo reagira na situacije, ne bom pa pozabil klica notarke, ki me je poklicala dva dni pred zaključkom zame pomembnega posla in mi sporočila, da neke stvari “pa tu ne bodo šle skozi” in kako rabim pridobiti še neko določeno dokumentacijo. V tistem trenutku se mi je v trenutku odprla kaskada misli, različnih opcij, nepremostljivih ovir in težav, ki so se v trenutku postavile na pot. Spomnim se trenutka v dvigalu bloka, ko sem se po nekaj urah reševanja problema in raznih telefonskih klicev vračal domov, in sem se zazrl v lastno podobo v ogledalu. Pordel obraz, rdeča in vroča ušesa, rahel “buzzz” v glavi…. to je nekje najdlje kar sem sam doživel v smislu panike. In tudi ni trajalo dolgo, kajti ko sem to prepoznal sem opravil nekaj vaj za t.i. “*discharge*” in kasneje omenjeni problem z notarko tudi rešil… Problemi nastanejo takrat, ko je intenziteta doživjanja za nekoga še večja ali pa je to doživljenje ponavljajoče ali pa je vzrok, ki vodi človeka v paniko v njegovem čustvenem doživljanju ali pa so vzroki za paniko daleč od njegovega zavedanja v nezavednem. V teh primerih gre za vzburjenje, ko gre večino telesnega naboja (ang. *charge*) v intenzivno razmišljanje. Ljudje zmotno mislijo, da je problem pri paniki zgolj v intenzivnem doživljanju in mišljenju, ne zavedajo pa se, da je omenjena intenziteta zgolj simptom. > Vzrok je nekje drugje in tipično so ti vzroki globlje čustvene narave. In tu je tudi pot do energijske razbremenitve. Vedeti moramo, da so možgani energijsko visoko potraten organ in za njihovo delovanje potrebujejo veliko količino energije. Že v mirovanju, ko počivamo, porabijo možgani približno 25% celotne energije telesa. To je pomemben delež, če upoštevamo, da možgani predstavljajo le približno nekaj odstotokov celotne človekove mase telesa. Med umsko ali fizično aktivnostjo pa se ta poraba energije še bistveno poveča. Med obdobji intenzivne mentalne koncentracije ali fizičnega napora se lahko poraba energije možganov lahko tudi za nekaj krat poveča v primerjavi s porabo med počitkom. V primeru paničnega napada pa gre ta intenziteta čez vse meje, kajti v času panike ima človek tipično v energijskem smislu tudi blokirano telo, kar se velikokrat kaže v preintenzivni napetosti mišic. To pa samo pomeni, da bo ta energijski tok “v glavo” v času panike maksimalen. > Če v teh trenutkih človek ne naglasi telesa in svojih čustev potem bo ostal ujet v začaranem krogu, kajti neozaveščeni čustveno-telesno vzroki postanejo energijsko gorivo za “mentalni ogenj” v glavi. Ogenj, na katerega ves čas konstantno dolivamo gorivo, bo vedno bolj intenzivno gorel. Podobno se dogaja z možgani, ki jim konstantno dovajamo energijo. Razmišljali bodo, iskali probleme in analizirali gore podatkov, saj je to ena njihovih osnovnih funkcij. V trenutkih panike potrebujemo torej neke vrste deaktivacijo in regulacijo, kar pa je lažje reči kot narediti. [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2021/06/Kako-se-umirim-prakticni-online-vodic-banner-1024x256.jpg "Kako se umirim - praktični online vodič - banner")](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/)Večino ljudi bo umiril kontakt, zaupanje in varnost. Če to uspemo narediti sami, je to super, saj znamo vzpostaviti nazaj kontakt s sabo, smo v tem varni in zaupamo, da bo vse ok. Večina pa v tistem trenutku potrebuje pomoč nekoga, ki mu zaupa. “Večina” pravim zato, ker te seveda lahko v paniko spravljajo tudi že sami kontakti z drugimi ljudmi in v tem primeru ljudje niso doživljani kot “varni”, kar pomeni, da je to res nujno raziskati in razrešiti s strokovnjakom. Ta nasvet pa ni omejen samo na paniko. **Če se konstantno nahajaš v katerem od zgoraj naštetih stanj ali so ti simptomi zelo intenzivni in ti onemogočajo “normalno” življenje, potem si poišči strokovno pomoč. Kajti najprej se rabiš “umiriti” in stabilizirati in šele nato lahko začneš graditi na orodjih, s katerimi se boš kajsneje sam oziroma sama spopadala in regulirala svoja čustvena stanja…** Je pa žal tako, da ko smo v paniki ali se ciklično ubadamo s katerim od zgoraj naštetih simptomov, tedaj je telo na avtopilotu in posega po njemu znanih mehanizmih, ki pa nam tipično pomagajo vzdrževati prej omenjeni energijski tok v glavo. > V takih trenutkih nam bodo v pomoč vsa dejanja, ki bodo *obrnila energijski tok iz glave nazaj v telo, saj se le na ta način lahko zares umirimo.* Vsa ta dejanja sam velikokrat imenujem orodja, za katere je izredno pomembno, da jih odkrivamo in pilimo v situacijah in trenutkih ko smo ok. Kajti le na ta način lahko naučimo telo in reprogramiramo našega avtopilota, da bo v času intenzivne obremenitve možgan posegel po orodjih za razbremenitev. ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-8.png "image-8")## Energijska razbremenitev možganov Kot smo spoznali, je energijski tok pri človeku *privzeto* usmerjen navzgor. Načeloma ni s tem nič narobe, zaradi tega imamo tudi marsikatero primerjalno prednost z drugimi živalimi; zato tudi hodimo po dveh nogah in ne po vseh štirih kot večina živali… > V telesno psihoterapevtski obravnavi ob iskanju in razreševanju globljih vzrokov stisk, največkrat vzporedno učim ljudi tehnik, ki energijski tok iz možgan usmerijo navzdol v telo. S temi tehnikami si lahko kasneje pomagajo seveda tudi sami. Trije najbolj tipični primeri aktivnosti, ki nam obrnejo energijski tok navzdol iz možganov proti telesu, so: 1. ***Dihalne vaje za sprostitev.*** Več o različnih dihalnih vajah za pomiritev sem pisal [**tukaj**](https://www.psihoterapijabozic.si/10-dihalnih-tehnik-za-zmanjsevanje-stresa-odpravo-tesnobe-in-vec/). 2. ***Telesna aktivnost z osredotočenostjo na telo.*** Začnemo lahko že z rahlim raztezanjem ali pa gremo na sprehod v naravo. Gibanje lahko pomaga sprostiti napetosti v telesu. V praktičnem [online vodiču *Kako se umirim?*](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/) je zbranih več kot 50 preizkušenih somatsko-telesnih orodjij, z jedrnato razlago, zakaj delujejo, in jasnimi smernicami za njihovo varno in učinkovito uporabo. 3. ***Različne vaje za prizemljevanje (ang. grounding).*** Gounding je eno najboljših in najbolj učinkovitih orodij za energijsko razbremenitev možgan. Njegove osnove, skupaj s teorijo in praktičnimi vajami poglobljeno učim v mojem online programu [**Grounding Fundamentals**](http://bit.ly/4811hgf). Program je v angleškem jeziku in ga dobiš [**tukaj**](http://bit.ly/4811hgf)**.** [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/Predstavljamo-Grounding-Fundamentals-polovagalna-2-1024x256.png "Predstavljamo-Grounding-Fundamentals-polovagalna-2")](http://bit.ly/4811hgf)Kot opazimo, je v vseh treh primerih ključen del procesa *mišična relaksacija*. > Razmišljanje in mišična napetost sta dva mehanizma, ki gresta v primeru mentalnega stresa z roko v roki, saj z njima tipično zaustavimo in potlačimo čustva in občutke. Ljudje načeloma bežimo stran od neprijetnih občutkov, nevarnih in travmatskih situacij ter bolečine in gravitiramo k užitku in drugim prijetnim občutkom. V primeru neprijetnih občutkov bomo tako kar nekaj energije kanalizirali v mišično napetost. ## Vloga mišične napetosti Prekomerna mišična napetost nam v primeru intenzivnih neprijetnih čustvenih stanj pomaga, da sploh ne čutimo telesa. Ljudje tipično tudi nimajo zares dobrega koncepta, kaj so to telesne senzacije, impulzi, občutki, čustva. Tudi volja je za njih zgolj misleni problem. Več kot je tega neprijetnega doživljanja v ozadju, z večjo silo moramo držati vso to čusteno stanje pod kontrolo. Na ta način pomagamo tudi “zapirati” pomembne energijskle vhode in izhode v telesu in poskrbimo, da ogromno energije pride v glavo, kar – kot smo povedali – je problem. S tem poskrbimo, da konstantno dovajamo dodatno energijo za razmišljanje in smo posledično stalno ujeti “v glavi”. Kar se velika večina ljudi ne zaveda je to, da je gorivo za intenzivno razmišljanje največkrat v ozadju neka nerazrešena čustvena situacija, ki drži telo v krču in stanje prekomerne mišične napetosti. V tem primeru tudi ne moremo energijsko enostavno razbremeniti možganov. > Razbremeniti glavo in rešiti problem v takih primerih pomeni enostavno to, da se zavestno soočimo točno s tistimi čustvenimi temami od katerih nezavedno že dolgo *bežimo.* Bolj kot je za nas to nezavedno in neprijetno, več notranjega dela imamo v tem procesu. > In to so stvari, ki jih ljudje tipično ne moremo rešiti sami. Ideja, da bomo te stvari rešili sami, je samo še dodatno gorivo na že tako energijsko obremenjne možgane. ## Deset zlatih pravil mentalne higiene Dejstvo pa je, da naj si bomo še tako uspešni pri “energijski razbremenitvi možganov”, del naše energije bo *vedno* šel v možgane – dokler bomo živi…. in tudi razmišljali bomo dokler bomo živi. Zato je poleg same razbremenitve izrednega pomena tudi poznavanje nekaterih “mentalnih trikov,” zaradi katerih potem ne zapademo spet v spiralni cikel mišične napetosti, intenzivnega razmišljanja in negativnih misli. ## 0. Zavedanje in odgovornost Česar se ne zavedamo, ne moremo spremeniti. Zato je osnovni korak ta, da začnemo opazovati svojo notranjost, svoje misli, telesne senzacije, občutke, impulze. > Zvedanje mora postati absolutna prioriteta. Kot bomo spoznali kasneje, je tu izredno pomembno, da ne vrednotimo in ne obsojamo, kajti le na ta način lahko odvzemamo del energije možganom. Ko enkrat začnemo slediti sebi in našemu notranjemu dogajanju postane naša odgovornost, da začnemo stvari, ki nam niso všeč, spreminjati in striktno pri sebi popravljati sledeče: ## 1. Vsakič, ko uporabiš besedno zvezo NE VEM, se ZLAŽEŠ Če si vsaj malo podoben\_a meni si v tem trenutku zastrigel\_a z ušesi. Del mene je še danes skeptičen do tega, kar sem zapisal, pa je bila zgoraj zapisana trditev ena mojih najdražjih lekcij 🙂 Dejstvo je, da se danes izogibam uporabi besedne zveze NE VEM in jo redko uporabljam, kar mi je spremenilo marsikateri pogled na svet. Hkrati pa neuporaba “ne vem” avtomatsko prepreči ciklanje in vrtenje okrog stvari, ki jih res “ne vem”, ter s tem ustavim marsikatero nepotrebno miselno kaskado. > Dejstvo je, da je glava tista, ki ne ve…. [***srce pa vedno ve***](https://www.psihoterapijabozic.si/najdaljsa-pot-ki-jo-mora-clovek-v-zivljenju-prehoditi-je/)*!* Da glava utiša srce, rabi uporabiti razne trike. Poleg krepitve mišične napetosti, omejevanja dihanja, in zadrževanja čustev je relativizacija tega kar povemo izredno pomembno in večkrat uporabljeno orodje. Vem, da bo to težko slišati, ampak če se hočeš energijsko razbremeniti in poravnati, potem bo glava tista, ki bo morala popustiti! *Drugače ne bo šlo.* In prvi korak k temu je zavedanje, da se zlažem vsakič, ko začnem ali zaključim stavek z “ne vem”. Če se že slučajno ne zlažem pa zrelativiziram pomembnost sporočila. Podobno problematične besede so “mogoče”, “verjetno”, “se mi zdi,” ipd. ## 2. Fokusiraj se na to, kar veš, in ne na to, česar ne veš Kot sem zapisal že v prejšnji točki, neuporaba besedne zveze “ne vem” velikokrat prepreči marsikatero nepotrebno miselno spiralo. Ampak možgani potrebujejo material za razmišljanje in če jim odvzamem pomembno kost za glodanje jo moramo zanje nadomestiti s sočno hrano. Ta sočni kos hrane je osredotočanje na to *kar vemo.* S tem, ko se osredotočamo na to kar vemo, se približujemo sebi. Počasi začnemo graditi in oblikovati svoje znanje, vedenje, občutenje. Z vsakim korakom smo bližje in bližje svojim kvalitetam, svojim potencialom in svoji resnici. Če se sam osebno ujamem v stvari, ki jih nisem dobro razmislil, in uporabim besedno zvezo ne vem, bom zelo verjetno moje sporočilo nadaljeval z: “To kar pa vem je, da…” in temu bodo sledile stvari, ki jih vem. ## 3. Fokusiraj se na to, kar je, in ne na to, česar ni Fokusiranje na to, kar vemo, je lahko od začetka zelo težko in tipično stvari, ki jih vemo ne najdemo v miselnem toku. Zato se je v teh trenutkih pomembno ozreti navznoter in to, kar je, poiskati v telesu. Zelo hvaležne tarče našega iskanja so telesne senzacije in impulzi, pa tudi občutki. Tega je v telesu tipično na pretek; problem nastane takrat, ko nam te senzacije sprožajo neprijetne občutke oziroma so ti občutki že v štartu neprijetni in poskušamo bežati od njih… ampak to je spet način, kako zdrsnemo v nepotrebno negativno miselno spiralo! Torej, ostajanje pri temu kar je, pa četudi je to neprijetno, je pomemben miselni koncept, ki zopet prepreči marsikateri zdrs v nepotrebno misleno spiralo. ## 4. Izogibaj se vrednotenju in opolnomoči notranjega opazovalca Naboljše je, če uspemo pri opazovanju svoje notranjosti ostati zgolj pri opazovanju senzacij in jih *ne vrednotimo.* “Neprijeten” ali “prijeten” občutek je že eno od prvih vrednotenj. Z urjenjem svojega notranjega opazovalca v meditaciji, ob dihanju, pri gibanju ali prizemljevanju… odvzemamo energijski presežek možganom in ga usmerjamo v druge nivoje naše eksistence. Vrednotenje je sicer ena izmed pomembnih nalog našega uma. Velikokrat se bo vrednotenje kazalo v tehtanju: - kaj je prav oziroma narobe, - kaj je dobro oziroma slabo, - kaj je pozitivno oziroma negativno, - kaj je lepo in kaj grdo, - kdo je kriv in kdo nedolžen, - kdo ima prav in kdo narobe Primer. Velikokrat slišim ljudi reči, [“Danes je slab dan, že zjutraj se nisem zbudil v redu.”](https://psihoterapijabozic.si/imas-spet-slab-dan/) Prvič, slab dan je že prvo vrednotenje. Kaj “slab” sploh pomeni? Drugič, trditev, da se zjutraj nismo zbudili v redu, implicira na veliko stvari. Največkrat pa vrednotimo nek občutek, kar pa po svoje še ni kritično. > V grobem je občutek neprijeten, ampak namesto da “bi bili” s tem občutkom, ga razdelali, začutili na polno, naredili nekaj z njim, ga transformirali, raje skočimo v glavo in mu damo nalepko “ni v redu”. S tem tipično le zamegljimo problem. Zato tudi veliko rešitev, ki jih glava v tistem trenutku sproducira, da bi bili “v redu”, skoraj zagotovo ne bo uspešnih, ker skoraj zagotovo na naslavljajo pravega vzroka v ozadju. In ko jutro razpotegnemo v dan in ga ovrednotimo kot slabega, samo nadaljujemo našo negativno miselno spiralo… Vrednotenju se enostavno izogneš tako, da si ne postavljaš zgoraj zapisanih vprašanj in se izogibaš opisanim miselnim zankam. V primeru, da se nam te miselne zanke in vprašanja vrtijo nezavedno v ozadju je treba enostavno začeti pri točki 0, kar pomeni opazovanje notranjega dogajanja in krepitev zavedanja. ## 5. Fokusiraj se na svoje kvalitete, ne na pomanjkljivosti > Možgani so organ za preživetje. Ena njihovih glavnih nalog je ta, da zbirajo informacije iz zunanjega okolja ter informacije o dogajanju znotraj našega telesa, vse to skupaj primerjajo z banko naših dosedanjih izkušenj z namenom, da analizirajo ali se nahajamo v situaciji, ki je za nas varna ali nevarna in glede na to pripravijo telo za odziv. V tenutkih, ko se ne počutimo varni, naj se tega zavedamo ali pa ne, smo ranljivi. Eden izmed načinov, kako pobegnemo iz tega občutka ranljivosti je ta, da se možgani konstantno fokusirajo na naše pomanjkljivosti, v upanju da najdejo rešitve, kako te pomanjklivosti odpraviti. To je spet lahko ena neskončnih mislnih spiral, kajti popolne varnosti ni. Že samo dejstvo minljivosti in dejstvo, da bomo vsi enkrat tako ali drugače odšli iz tega življenja samo po sebi pomeni, da je iskanje pomanjkljivosti v svoji ranljivosti kost za neskončno glodanje možgan. Eden izmed načinov, kako se lahko izognemo tej spirali je ta, da iščemo za nas varna okolja in da tudi delujemo v njih. Ko se bomo enkrat znašli v varnem okolju, možganom ne bo potrebno konstantno iskati lukenj v naših obrambah in se osredotočati na našo ranljivost in načine, kako to ranljivost skrijemo. V teh trenutkih se lahko sprostimo, zadihamo in se začnemo osredotočti na svoje kvalitete. ## 6. Vizualizacija varnega prostora Vzemi si čas in si v mislih predstavljaj tvoj varen prostor. Varen prostor si je smiselno pripraviti in urediti v trenutkih, ko se počutiš ok. Slike, zvoki in vonji v varnem prostoru in njegovi okolici ti bodo pomagali se osredotočili in umirili in vanj se lahko vedno v mislih zatečeš v trenutkih, ko ti je težko. ## 7. Postavljaj si “prava” vprašanja To je še eden od načinov spopadanja z vprašanji iz 4. točke. Ko bomo pozorni na svoje misli bomo kaj hitro ugotovili, da si velikokrat postavljamo razno razna vprašanja. Recimo, da se vprašanje na primer glasi takole: “Ali sem to in to stvar naredil narobe?” V tem primeru bo tudi odgovor tipa “ja, to si naredil narobe” ali pa “ne, to nisi naredil narobe”. Kar samo pomeni, da nas je že sam tip vprašanja popeljal v spiralo vrednotenja. Velikokrat je smiselno celo zgolj postaviti vprašanje in ga “vreči v prostor” podobno, kot vržemo seme in ne poskušamo najti odgovora z glavo. Vprašanje naj bo odprto in vezano na stvari, ki so v tistem trenutku za nas pomembne. Nato enostavno počakamo, če dobimo odgovor. Včasih dobimo odgovor takoj in ga v trenutku tudi preglasimo, včasih moramo na odgovore počakati dalj časa ali pa celo večkrat ponoviti spraševanja… Še pred tem pa je seveda potrebno poskrbeti za varen prostor, da se splohustrezno sprostimo, umirimo, prizemljimo in odpremo. ## 8. Cilje zamenjaj z intencami V življenju je smiselno imeti dobro definirane cilje. Ena izmed metod za postavljanje dobro definiranih ciljev je metoda SMART. SMART je kratica, ki izhaja iz angleškega jezika in določa, da mora vsak zastavljen cilj vsebovati vseh pet spodaj omenjenih komponent: - **S**pecific – Specifični - **M**easurable – Merljivi - **A**chievable – Dosegljivi - **R**elevant – Ustrezni - **T**ime-sensitive – Časovno omejeni Ljudje tipično nismo dobri v postavljanju ciljev zato smo ob doseganju ne dobro postavljenih ciljev soočeni s stranski učinek v obliki stresa in s tem z napetostmi v telesu, tesnobo, paniko ipd. Stres se nam lahko pojavi zaradi čustvenega ozadja tudi ob dobro definiranih ciljih. Zato je poleg ciljev smiselno postavljati tudi intece oziroma namere. V primerih, da se soočamo z mentalnim stresom pa je smisleno marsikateri cilj enostavno prevrednotiti in ga zamenjati z intenco. Intenca je ena najosnovnejših in najmočnejših temeljev naše življenske izkušnje. Je naša odprta, pozitivna in zavestna usmeritev, katere cilj je doseči določeno dejanje ali stanje v bližnji prihodnosti. ## 9. Odstrani razno razne distrakcije Mislim, da tu ni potrebno preveč izgubljati besed. Raznorazne distrakcije pomenijo samo motilce, na primer mobilne telefone, internet, torej stvari, ki negativno vplivajo na naš fokus in to da smo v “tukaj in sedaj”. ## 10. Ko skreneš od zgoraj zapisanih točk? Si odpusti in pojdi naprej! Od vseh zgoraj zapisanih točk boš skrenil\_a, in to prej ali slej. To ni problem. Ne obsojaj se. Sprejmi. Reci sam\_a sebi: > “Tudi če sem skrenil\_a s svoje željene poti, popolnoma ljubim in sprejem sebe točno takega\_tako kot sem.” In potem preprosto nadaljuješ z vsem, kar je zate dobrega in koristnega. Vsak nov trenutek je priložnost za novo izbiro in preprosto zaupaj, da je v tebi moč, da to tudi storiš. #### Koristno! ##### **Uporaba besed *ne vem, verjetno, se mi zdi, mogoče* – pred ali za določenimi trditvami – je največkrat sofisticiran način, kako človek ostaja v svojih mentalnih zankah, tipično daleč od tega kar je zanj zares bistveno. Bolj kot je uporaba teh besed nezavedna in neozaveščena, bolj je človek odtujen od sebe in od svojega jaza. Je pa uporaba “ne vem” zgolj ena izmed mentalnih blokad, ki jo lahko odpravimo z energijsko razbremenitvijo možgan oziroma s prakticiranjem ustrezne mentalne higijene, ki vsebuje 10 osnovnih pravil:** 1. Zavedanje in odgovornost 2. Vsakič ko uporabiš besedno zvezo NE VEM se zlažeš! 3. Fokusiraj se na to kar veš in ne na to kar ne veš 4. Fokusiraj se na to kar je in ne na to česar ni 5. Izogibaj se vrednotenju in opolnomoči noranjega opazovalca 6. Fokusiraj se na svoje kvalitete in ne na svoje pomanjkljivosti 7. Vizualizacija varnega prostora 8. Postavljaj si “prava” vprašanja 9. Cilje zamenjaj z intencami 10. Odstrani raznorazne distrakcije 11. Ko skreneš od zgoraj zapisanih točk si odpusti in pojdi naprej! ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw).. [![Kako se umirim je praktični online vodič z več kot 50 preizkušenimi somatsko-telesnimi orodji, z jedrnato razlago, zakaj delujejo, in jasnimi smernicami za njihovo varno in učinkovito uporabo.](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/07/Kako-se-umirim-WP-blog-oglas.jpg "Kako se umirim - WP blog oglas")](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/)[![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2025/07/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-1.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://www.groundingfundamentals.com/fundamentals) **Categories:** Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #mentalnahigiena, #prizemljenost, #telesnapsihoterapija --- ### ["Sem slaba mama?" Kaj je psihološko škodljivo? ACEs test](https://psihoterapijabozic.si/aces-vprasalnik-kaj-v-odnosih-je-res-skodljivo/) **Published:** June 13, 2024 **Author:** Tina Božič **Excerpt:** Včasih nas skrbi, da s tem, ko smo zaskrbljene, polne občutkov krivde in tesnobne, otrokom škodujemo. Stvar seveda ni tako enostavna, imeti kapaciteto za "krivdo in skrb" pa je, analitično gledano, lahko znak psihične zrelosti. **Content:** “Kaj pa, če sem slaba mama?” To vprašanje ni retorično. Na terapiji pride iz globine – iz občutkov krivde, strahu in panike, da bi lahko otroku s svojim vedenjem ali tem, kdo si, škodovala. In prvi odgovor, ki ga ženska praktično vedno presliši, je lahko preprosto vprašanje: *Kaj pa, če nisi?* ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/Noseca-zenska.jpg "Noseča ženska")## Bojim se, da bi škodovala otroku So ženske, ki jih včasih prešine misel, da bi lahko s tem, kako se obnašajo ali “kakšne so”, škodovale svojim otrokom. Nekatere, ki otrok nimajo, pa si jih želijo, razmišljajo, da jih morda sploh ne bi imele, saj si ne zaupajo, da bodo znale poskrbeti zanje – ne da bi jim “škodovale” ali jih celo “uničile”. Povedo, kako jih – ko gredo vsi spat in ostanejo same s sabo, utrujene in žalostne, na kavču s skledo “prepovedanega” čipsa in slabe vesti – nenadoma prešine, da niso ok mame. In, kako se zdijo “vse” ostale mame, ki jih videvajo, normalne. Strpne, prijazne, ljubeznive, ustvarjalne, aktivne. Pač take… običajne mame. Pred časom sem se v relativno kratkem časovnem obdobju pogovarjala z več mladimi mamami, torej z mamami dojenčkov in malčkov. Razbrala sem skupni imenovalec, da se namreč v svoji vlogi ne čutijo samozavestno. Če sem iskrena, niti niso govorile o “vlogi mame”, ampak so bile z njo zlite. Zaradi vseh izzivov materinstva same zase sploh niso bile v najboljši koži. Opisale so se kot zaskrbljene, napete, nervozne. Polne dvomov, strahu, skrbi, občutkov krivde, celo sramu. Ko sem jih poslušala, sem prepoznala tesnobnost – in spomnila sem se sebe kot mlade, anksiozne mame. Od mojih “mamastih” začetkov je minilo že toliko časa, da je veliko detajlov že izbledelo, ostala pa je atmosfera mojega zgodnjega materinstva in jasno zavedanje, da nikakor nisem bila neka “zen mama”. Ko sem prvič rodila, sem imela za sabo sedem let konkretnega dela na sebi – osebne terapije. Praktične izkušnje pri delu na sebi so mi do neke mere pomagale. Samo strokovno znanje? V bistvu sploh ne. Kot mlada mama sem namreč verjela, da je zgodnji razvoj vprašanje življenja in smrti. Preganjala me je misel, da če bom naredila napako zdaj, sem zapečatila otrokovo prihodnost. Teorije, ki sem jih kot psihologinja poznala do podrobnosti, mi res niso pomagale, ampak samo povečale notranji pritisk. ## Usodnost “zgodnjega razvoja” Po tridesetih letih strokovnega ukvarjanja s psihološkimi tematikami je moje mnenje jasno. > Izkušnje prvih 3–6 let razvoja so seveda pomembne, niso pa kar apriori tako usodne, kot si znajo interpretirati anksiozni umi mladih mam. V podobno tesnobnem krogu, kot sem bila jaz včasih, se vsakič znova vrti določen delež žensk, ko postanejo mame. Hkrati vem, da jih je kar nekaj, ki si na račun svojega lastnega otroštva niti v sanjah niso upale imeti otrok. Tako boleče močno so se zavedale svoje ranjenosti in posledično ranljivosti, da se niso želele niti izpostaviti tveganju njihovega “vpliva”. Mladi starši lahko sami sebe precej napsihirajo. Psihološke in nesmiselno poduhovljene perspektive se danes ponujajo skozi izobilje instant nasvetov umetne inteligence in socialnih omrežjih; obojim ni videti ne konca ne kraja. Bolj kot so ženske tesnobne, polne krivde in negotove, bolj iščejo pomiritve z informacijami. Z njimi skušajo na vse kriplje pridobiti gotovost, ki je v občutenjskem jedru ne premorejo. To kompenzirajo s poskusi, da bi bile “vsaj” mentalno gotove – da bi delale po pravilih, po programih, po navodilih, ki segajo od spiritualnih načel do “znanstveno” utemeljenih pristopov. Stvari pa niso tako preproste. > Otroka se ne da vzgojiti “by the book”, ne da pa se ga tudi “pokvariti” kar tako. Starševstvo je spiritualno potovanje in hkrati proces psihološke rasti. Tako kot odrašča otrok, rasteta z njim tudi starša – ali vsaj naj bi. Vsekakor pa se nihče ne rodi “mama”, tako kot se otrok ne rodi “zrel”. Tudi pri starševstvu šteje kombinacija intuicije, osveščenosti in zdrave pameti. > Smiselno pa se je zavedati, da obstaja velika razlika med realnim okoljem, ki malčka postopoma vpeljuje v realnost in ga z neidealnimi odzivi stimulira, da se brusi skozi optimalne frustracije in poravnavanje z okoljem – ter okoljem, ki je res toksično in otroka zaznamuje, ker ga travmatizira. Anksiozne mame te razlike pogosto ne vidijo jasno. Razumeti jo – pa lahko zelo pomaga. Pomaga lahko tudi razmislek o tem, kako ženska skozi lastno naravnanost do otroka nezavedno ponavlja ali fantazira svojo lastno zgodbo – neodčutene otroške bolečine in pomanjkanje občutenja varnosti ter samozaupanja, ki ga sama ni uspela zgraditi v zgodnjem odnosu z mamo. Analitično-razvojno gledano je predelava ženskinega odnosa z otrokom namreč vedno tudi analiza odnosa z njenim “primarnim objektom” – z njeno lastno mamo. (O tem, zakaj otrok ni in ne more biti odgovoren za starše, sem podrobneje pisala tudi [tukaj.](https://psihoterapijabozic.si/otrok-ni-odgovoren-za-starse/)) ## Psihološko škodljivo družinsko okolje Torej, *let’s make this shit clear.* Zakaj? Ker psihološko škodljivo družinsko okolje ni isto kot psihološko neoptimalno okolje. Razlika med njima je hitro razvidna – ko vemo, kaj opazovati. Če pogledamo za nazaj in razmišljamo o svoji življenjski zgodbi, lahko rečemo takole: > Psihološko škodljivo družinsko okolje pusti zdravstvene, socialne, čustvene, kognitivne in spiritualne posledice. In te posledice so otipljive. Ljudje, ki so odraščali v takem okolju, so iz dneva v dan in iz leta v leto živeli v pomanjanju dostojanstva, spoštovanja, nežnosti, fizične in čustvene bližine. Ko odrastejo, v sebi nimajo zaloge lepih spominov – ali pa so ti izjemno redki. Doma ne opišejo kot prijetnega, varnega, toplega prostora. Nimajo čutnega, vizualnega, občutenjskega priklica lepih dogodkov, in to ne zato, ker bi imeli “težave s spominom”, ampak ker teh dogodkov preprosto ni bilo. Ni slik crkljanja, bučnih pogovorov, smeha v kuhinji, praznovanj; jeze, ki se razreši, objemov po joku; občutka, da se stvari lahko sesujejo in potem popravijo in da ni konec sveta in da gre lajf naprej. V notranjih arhivih ni umirjenih trenutkov – ali pa jih je izjemno malo. Ni redko, da se svojega otroštva sploh ne spomnijo. Da so izbrisana cela obdobja. Spomnijo se pa zmerljivk. Posmeha, poniževanja. Da so ničvredni, leni, zlobni, grešni, grdi, nesposobni, družinska sramota. Spomnijo se tepeža. Verbalnega nasilja. Izolacije. In šele kasneje, skozi pogovore, branje, terapijo ali notranje delo, dojamejo, da je bilo to, kar so doživljali, fizično, čustveno, spolno ali duhovno nasilje. Ljudje, ki so odraščali v kompleksno škodljivih intimnih okoljih, nosijo kompleksne posttravmatske posledice. Po mojih izkušnjah je prej pravilo kot izjema, da globoko v sebi slutijo, da je z njimi “nekaj narobe”. To je pogosto njihova notranja dikcija. > Dediščina takih okolij je [močan notranji kritik](https://psihoterapijabozic.si/notranji-kritik-in-njegov-vpliv-nate-vprasalnik/ "Notranji kritik in njegov vpliv nate – vprašalnik"). Ravnanje s sabo je prepojeno z njim. Ko gremo pod ta “narobe”, vidimo nekaj drugega: slutnja, da ne občutijo življenja tako kot ga drugi, ki so “normalni”. Da so oni drugačni. Da se ne znajo vključiti v odnose, da se ne znajo prepustiti življenju in si ga urediti po svojih najglobljih [željah](https://psihoterapijabozic.si/4-koraki-za-zivljenje-iz-duse/). Življenje v psihološko škodljivem okolju – naj bo to izvorna družina ali kasnejši intimni odnos – je travmatsko samo po sebi. Intenziteta psihičnega pritiska je tolikšna, da je telo in psiha ne zmoreta prenesti brez posledic. Razvoj sebe stagnira, v zanki manipulacije, nasilja in zlorab je blokiran. Takšne ljudi pogosto prepoznamo po tem, da dolgo in z veliko napora celijo notranje rane in poskušajo pognati naprej prezgodaj zaustavljen razvoj. Njiihove življenjske zgodbe so na spektru. Na eni strani srečamo predobro prilagoditev in odlično funkcioniranje navzven, z resnimi čustvenimi stiskami v ozadju, ko se zaprejo vrata stanovanja in ni več nikjer nikogar, ki bi mu bilo potrebno ugajati. Na drugi strani srečamo samodestruktivno vedenje, laži, izdaje zaupanja, alkohol, droge, nasilje. Na celotnem spektru pa so povsod kronične notranje stiske, ki se odražajo v odnosu do sebe in do drugih, skozi telesne in psihične in odnosne težave. ## Toksično okolje se ne kar “zgodi”, ampak ga ustvarjajo ljudje Zapomniti si velja, da se toksično okolje ne kar zgodi, ampak ga ustvarijo ljudje – ljudje, ki se ne obnašajo normalno. Ljudje, ki se vedejo običajno humano – v pogovornem jeziku temu pogosto rečemo “normalno” – namreč ne uničujejo soljudi. Ne minirajo občutka lastne vrednosti, ne sramotijo njihovih sposobnosti, uspeha ali neuspeha, ne posmehujejo se družinskemu poreklu, socialnemu ali ekonomskemu statusu, načinu govora, telesnemu izgledu ali izražanju čustev. Ne prizadenejo bolečine znova in znova. Niso nasilni – ne odkrito ne prikrito. Ne kontrolirajo drugih s svojimi razpoloženji in ne zlorabljajo “oprosti”, ne manipulirajo s “prosim”. Svojega ugodja ne postavljajo nad dostojanstvo drugega. To so vse pokazatelji psihološko škodljivega vedenja. In to niso atributi neoptimalnih, neidealnih odnosov, ki anksiozne mlade mame spravljajo v tesnobo, ko razmišljajo, ali škodujejo svojim otrokom. To je pomembna razlika. > Strupeno ranijo ljudje, ki nimajo empatičnega stika z drugimi – in ga tudi ne želijo razviti, ker od njega nimajo nobene lastne koristi. Tu se pogosto pojavi poenostavljena teza, da “le ranjeni ljudje ranijo druge”. To ne drži. Veliko ranjenih ljudi nikoli ne bi storilo hudega drugemu. Če koga prizadenejo, prevzamejo odgovornost in skušajo popraviti škodo. Obstajajo pa tudi ljudje, ki se zavedajo, kaj počnejo, in se do tega čutijo upravičene. Indiferentni so do bolečine drugih. In to je nekaj povsem drugega. Psihološko nasilje je pogosto najtežje prepoznati. Prav zato je pomembno, da znamo razlikovati med nepopolnostjo in škodljivostjo. ## Sem slaba mama, če sem anksiozna? Iz izkušenj vem, da imajo ženske, ki jih skrbi, kako slabe mame so – ali bodo – velikokrat za sabo težke življenjske preizkušnje. V psihoterapevtski sobi redko srečam mame, ki so anksiozne brez otipljivih psiholoških in/ali nevrobioloških ozadij. Pogosto imajo za sabo kompleksne zgodbe, včasih tudi specifično delovanje živčnega sistema (nevrorazličnost), ki lahko v dobrih pogojih njihovo življenje obogati, v težjih pa ga močno zaplete. Veliko tesnobnih mam tega ne pove na glas, ampak ni redko, da se – posebej v prvih letih po porodu – srečujejo z napornimi nihanji razpoloženja, tudi v smeri depresivnosti, in z vsiljivimi mislimi, ki jih lahko preplašijo do kosti in pripeljejo do strahu, da se jim bo kar zmešalo. Ko se pogovarjamo, pogosto vidimo, da anksiozne mame same v svojem zgodnjem razvoju niso izkusile dovolj čustvene varnosti in topline. In da v sebi pravzaprav ne vedo, kaj pomeni, da se človek “počuti normalno”. Na terapiji zato včasih direkt vprašajo: > “Tina, ma kaj pomeni, da se človek počuti normalno? A sem jaz normalna?” To vprašanje je povsem upravičeno. Njihova “normala” je pogosto spletena okoli čustvenih nihanj, temnih misli, napetosti, nemira, razdražljivosti, plitvega dihanja, ki ne gre nižje od ključnice, utesnjenega razbijanja srca, ki nima nobenih fizioloških razlogov. Ali pa – na drugi strani – okoli umaknjenosti, upočasnjenosti, oddaljenosti od telesa, nepovezanosti in izolacije. Če smo prej pogledali, kaj je “normalno” v smislu vedenja, poglejmo zdaj, kaj bi lahko bilo normalno v smislu počutja. ## FACES ali nevrobiološko gledano, kaj je normalno počutje? Daniel Siegel, raziskovalec interpersonalne nevrobiologije, stanje “normalnega počutja”, ki ga ljudje iz toksičnih okolij pogosto ne izkusijo, povzame skozi akronim FACES. Gre za opis tega, čemur se strokovno reče “optimalno območje vznemirjenja” (optimal arousal zone) – nevrobiološko gledano stanje, v katerem je naš živčni sistem reguliran. FACES pomeni: - *F*lexible, - *A*daptive, - *C*oherent, - *E*nergizing, - *S*table Torej: fleksibilen, prilagodljiv, usklajen, vitalen in stabilen. “Normalno počutje” je stanje, v katerem smo prožno prilagodljivi realnosti, povezani sami s sabo in z drugimi, v stiku z lastno vitalnostjo. V takem stanju je v nas prisoten občutek varnosti, ubranosti, [umirjenosti](https://psihoterapijabozic.si/kako-se-umirim/ "Online vodič – Kako se umirim?") in osnovnega zaupanja, da zmoremo reševati probleme. Ženske, ki so imele težko otroštvo in se same ne počutijo dobro v svoji koži, pogosto mislijo, da ker same nimajo izkušnje takšne regulacije, tega ne bodo mogle dati niti otroku. Resnica je, da imajo *do neke* mere prav. Sama vem, kako je moja anksioznost vplivala na moji hčerki. Kot mama sem z vsakim rojstvom hčerke zrastla in se spreminjala, in to se je pokazalo tudi pri vzgoji. Otroci regulacijo notranjih stanj dejansko “pobirajo” od staršev. Otroci mirnejših mam bodo z veliko verjetnostjo mirnejši kot otroci kronično napetih ali depresivnih mam. In vendar je tu ključna razlika, pomembna za zaskrbljene mame, ki se bojijo, da bodo uničile svoje otroke. > Med neidealnim skrbnikom – na primer anksiozno mamo – in skrbnikom, ki otroka dejansko psihološko poškoduje, je ogromna razlika. ## Izpolni Test škodljivih otroških izkušenj – ACEs Če želiš dobiti orientacijski vtis o tem, kaj je objektivno visoko problematično vedenje – in kako se to razlikuje od tvojih izkušenj iz otroštva ali tvojega realnega vedenja do otrok – ti lahko pomaga presejalni vprašalnik ACEs. **Gre za vprašanja, ki se nanašajo na obdobje pred tvojim 18. letom starosti in se dotikajo konkretnih škodljivih izkušenj v družini. Vprašalnik je anonimen in na koncu se ti pokaže seštevek točk, odgovori pa se ne shranjujejo nikamor.** Študije, na podlagi katerih je bil razvit koncept ACEs (Adverse Childhood Experiences), kažejo, da pri rezultatu štirih točk ali več tveganje za različne zdravstvene in psihološke težave občutno naraste. Logika je preprosta. Če smo bili v otroštvu več let izpostavljeni škodljivim okoliščinam, telo in živčni sistem temu prilagodita svoje delovanje. In to prilagoditev potem nosimo s sabo v odraslost – tudi v materinstvo. To ne pomeni, da smo zaznamovani za vedno in da nam ni nobene pomoči. Pomeni pa, da so naši izzivi lahko kompleksnejši. V psihologiji travme pogosto rečemo, da travma ni sam dogodek, ampak odziv nanj. To drži. Hkrati pa drži tudi, da obstajajo dogodki – in obstajajo *obdobja*. Za nekatere ljudi travmatična izkušnja ni ena sama točka v času, ampak so, žal, leta življenja. Pomembno pa je še nekaj. ACEs meri škodljive izkušnje v otroštvu, do 18. leta. To pa, kar vemo vsi, ne pomeni, da travma nastane samo takrat. Življenje s psihološko škodljivim človekom – kadarkoli v življenju – pušča posledice. Telo-um-duša lahko padejo iz ravnotežja tudi v odraslosti, če je odnos dovolj toksičen in dovolj dolgotrajen. ACEs je hkrati presejalno orodje. Ni diagnostična resnica in ni absolutno merilo nasilja in zlorab. Temelji na samooceni – in veljavnost samoocene je lahko v primerih travme zelo kompleksna. > Veliko ljudi, ki so odraščali v škodljivih okoljih, namreč svoje izkušnje izrazito minimizira, racionalizira in ščiti skrbnike. To je normalen psihološki mehanizem preživetja. Otrok je odvisen od odraslih in si težko dovoli videti, da mu tisti, od katerih je odvisen, škodujejo. Zato lahko kdo na vprašalniku označi malo ali nič točk – pa to še ne pomeni, da nasilja in posledic ni bilo. To je pomembno imeti v mislih. ## Najbolj značilna lastnost ljudi, ki psihološko škodujejo drugim Posledice travme so v škodljivih okoliščinah neizbežne. Telo, um in duša v neugodnih, dolgotrajno težkih in nečloveških odnosih postopoma postajajo neregulirani. In ja, to lahko traja tako dolgo, da ljudje sploh ne vedo več, kaj pomeni “počutiti se normalno”. Ne spomnijo se, kdaj so se zadnjič počutili mirni ali varni. To je vedno znak, da se z nami nekaj dogaja – in da se je smiselno resno vprašati, kaj se dogaja ali se je dogajalo tudi v določenih odnosih. Ti odnosi so specifični, so značilni: > Najbolj zaskrbljujoča lastnost ljudi, ki zares psihološko škodujejo drugim, je, da niso pripravljeni iskreno prevzeti odgovornosti za svoje vedenje. Vem, da je to težko slišati, sploh če je človek v intimnem stiku s takim človekom. Normalno je, da ščitimo ljudi, od katerih smo odvisni in na katere smo navezani. A to ne spremeni realnosti. Ljudje, ki nočejo prevzemati odgovornosti, namreč praviloma ne znajo obmirovati pri sebi. To pomeni, da vedno odbijejo odgovornost tako, da krivijo druge, drugim postavljajo zahteve, obenem pa drugih tudi zlepa ne pustijo pri miru. Ko jih soočimo, se tehtnim pogovorom izmikajo ali pa skozi neskončne razlage vedno znova vrnejo žogico drugemu. Zaključek? Je praviloma isti: z njimi je vse v redu. Tak profil ljudi pogosto opovsem dkrito ali prikrito prezira “delo na sebi”. Terapije, delavnice, knjige in pogovore se jim zdijo brezveze in ocenjujejo jih kot pretirane, bizarne, “za šibke ljudi”, nepotrebne. Če se že vključijo v karkoli od naštetega, je to pogosto del “plana”, da bi kontrolirali nastalo škodo in dobili nazaj svojo korist. Odgovornost prevzamejo skozi besede, ne skozi dejanja. Govorijo in obljubljajo, vedenje pa ostaja isto. Popolno prevzemanje odgovornosti zase, ki jim umanjka, je dejansko velika stvar. Je temelj osebnostne rasti in kakovostnih odnosov. Hkrati ni dogodek. Ni enkratna gesta. Ni “grem na eno terapijo, da bo mir”. Ni “greva na par pogovorov k uni”, da se stvari dozdevno umirijo, medtem ko v ozadju ostaja namen nadaljevati po starem. Resnica je, da nekateri ljudje želje po poglobljenem stiku s sabo nimajo. Lahko bi rekli, da nimajo kapacitete. Lahko bi rekli, da se jim ne da. Lahko bi to razlagali na sto načinov. Dejstvo pa je, da tega vrsti iskreno ne želijo. Ko se znajdemo v odnosu s takimi ljudmi, moramo to prej ali slej sprejeti. In to nas vedno pripelje nazaj k nam: k naši zgodbi, k našim prepričanjem, k temu, zakaj nam je tak odnos znan ali domač. Radikalno prevzemanje odgovornosti zase je drža in proces. Naša svoboda se začne, ko – ne glede na to, kaj smo doživeli – prevzamemo odgovornost za svoje ravnanje danes. ## Kapaciteta za skrb in krivdo kot znak psihične zrelosti In prav tu je tudi odgovor na vprašanje, zaradi katerega je ta zapis nastal. > Ženske, ki se sprašujejo, ali so slabe mame, se praviloma že ukvarjajo z odgovornostjo. Razmišljajo o svojih odzivih in analizirajo svoje napake, medtem ko dvomijo vase, včasih noč in dan – pogosto pretirano, pogosto krivično in kritizersko do sebe. A to je nekaj povsem drugega kot brezbrižnost z odsotnostjo refleksije. Profil človeka, ki sistematično psihološko škoduje drugim, ni profil človeka, ki sedi zvečer na kavču, objokan, mogoče napol otopel od fizične izčrpanosti ali zmeden v kaosu misli, in ki se sprašuje, ali je naredil preveč ali premalo, ali je rekel prav ali narobe. V psihoanalitični tradiciji obstaja izraz “depresivna kapaciteta”. Ne pomeni depresije kot medicinske diagnoze, ampak sposobnost, da zdržimo občutek krivde, da prepoznamo, da smo drugega prizadeli, in da želimo odnos popraviti. > Prav ta kapaciteta za skrb in odgovornost je znak psihične zrelosti. In ženska, ki se sprašuje, ali je slaba mama, pogosto kaže ravno to – ne škodljivosti, temveč sposobnost refleksije. Ljudje, ki sistematično psihološko škodujejo drugim, nimajo takih notranjih dialogov. Tako kot nimajo prejo omenjene kapacitete za depresivno skrb in krivdo, tudi nimajo dvoma vase in v to, kar počnejo. Namesto tega uporabljajo razcepljanje, projekcijo in s tem odsotnost odgovornosti. To ne pomeni, da anksioznost mame ne vplivajo na otroka – ker lahko vplivajo. Otrok je z mamo globoko telesno in čustveno povezan. Njeno notranje stanje se zrcali v tonu glasu, napetosti telesa, ritmu odzivanja – in otrok se tem ponavljajočim se stanjem postopoma prilagaja. Pomembno pa se je zavedati, da vpliv ni isto kot škodljivost. Nepopolnost niti slučajno ni isto kot zloraba. Neoptimalni ali neidealni odzivi niso niti od daleč isto kot sistematično razvrednotenje, ki ga najdemo v nasilju. Razlika obstaja in je konkretna. Ko to razliko vidimo, se lahko nehamo mučiti z merili, ki nam ne pripadajo, in se začnemo ukvarjati s tistim, kar je res naše: skrb zase, lastna regulacija, lastna zgodba, lastne meje. --- ## Razjasnimo skupaj ### Sem slaba mama, če sem pogosto anksiozna? Ne. Anksioznost sama po sebi ne pomeni, da se otroku psihološko škoduje. Pomembno je, ali se svojih stanj zavedaš in ali si pripravljena prevzeti odgovornost za svoje odzive ter jih po potrebi popravljati. Svojo anksioznosti lahko raziščemo, predelamo globlje psihodinamske razloge zanjo, ji postavimo meje. Smiselno je, da na dolgi rok ne dovolimo, da naša lastna tesnoba in strahovi pomembno vplivajo na svobodno raziskovanje naših otrok. ### Sem slaba mama, če kdaj kričim na otroka? Posamezni neidealni odzivi niso isto kot psihološka škodljivost. Ključna razlika je v tem, ali svoje vedenje reflektiraš, se po premisleku opravičiš in odnos popravljaš – ali pa zanika­š, minimaliziraš in odgovornost prelagaš na otroka. ### Sem slaba mama, če sem imela težko otroštvo in me je strah, da bom ponovila vzorce? Skrb, da bi ponovila škodljive vzorce, kaže na zavedanje in odgovornost. Travmatske izkušnje lahko vplivajo na čustveno regulacijo in odzive v odnosih, vendar to ne pomeni, da smo obsojeni na ponavljanje tega, kar se je dogajalo nam. Ključna razlika je v pripravljenosti na refleksijo in odgovorno vedenje do sebe in otrok. --- #### **Koristno!** ##### Anksioznost, dvomi in neidealni odzivi še ne pomenijo, da mati otroku psihološko škoduje. Psihološko škodljivo okolje je sistematično, ponavljajoče se in povezano z odsotnostjo odgovornosti ter empatije. Ključna razlika je v pripravljenosti na prevzemanje odgovornosti in popravljanje napak. Razlikovanje med nepopolnostjo in škodljivostjo nam omogoči, da delamo na sebi brez nepotrebnega samokaznovanja. ###### \* [Tina](https://www.psihoterapijabozic.si/o-tini/) je psihologinja in psihoterapevtka, ki že leta razširja psihoterapijo z energijsko psihologijo in delom z “nevidno” – presežno, spiritualno realnostjo. Poleg [individualnega dela z ženskami](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-tino/) vodi delavnice za ženske; [vse se začnejo s prvo](http://www.potmaternice.si/). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2015/08/Pot-Maternice-1_2024-WP-blog-oglas-final.jpg "Pot Maternice 1_2024 WP blog oglas - final")](https://www.potmaternice.si) **Categories:** Ljubezen in odnosi **Tags:** #materinstvo, #škodljivookolje, #ženske --- ### [Moja zgodba s telesno psihoterapijo Core Energetics](https://psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) **Published:** August 30, 2017 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** April 2011. Sem na delavnici telesne psihoterapije, Core Energetics. Sedim na stolu, pred skupino. Javil sem se za delo. Delo vodi… **Content:** ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-61.jpeg "image")*April 2011.* *Sem na delavnici telesne psihoterapije, Core Energetics. Sedim na stolu, pred skupino. Javil sem se za delo. Delo vodi Walid; Walid Daw je klinični psiholog, psihoterapevt in učitelj Core Energetics iz Švice. Vsi v skupini sedimo, z zaprtimi očmi in sledimo vizualizaciji. Izgubim občutek za čas… Nato začutim, kako se komaj še drži na stolu. Vrti se mi in občutek imam, da mi bo razneslo glavo. Skrčim se in se trudim, da bi zdržal. Zdržal, zdržal… v bistvu ne morem več. Začutim, da drsim v kolaps.* Kolapsi ali vazovagalne sinkope so nenadne izgube zavesti pri sicer povsem zdravem človeku. Moji kolapsi so bili eden od glavnih razlogov, zakaj sem se sploh znašel na tej delavnici. Vsi zdravniški testi, ki sem jih do takrat opravil so pokazali, da sem ok in da je stanje “brez posebnosti”. Na koncu z zdravnico nisva več vedela, kaj naj še stestiramo; telesnega vzroka za kolapse tako nikoli nisem spoznal. A na tej delavnici sem prišel “čez” … brez kolapsa. Za razliko od prej, ko si med kolapsi nisem mogel pomagati in so bili močnejši od mene. Walid me je varno “pripeljal nazaj” in mi kasneje tudi zelo dobro razložil, kaj vse se v takih trenutkih dogaja z mojo “energijo v telesu” in zakaj se mi to sploh dogaja… Bil sem šokiran! Priti praktično do kolapsa in nazaj in to kar ob neki vizualizaciji !??!… V tistem trenutku je bilo vse to za moj takratni racionalni in fizikalni um *čist too much*, intuitivno pa sem vedel, da za reševanje vsega tega potrebujem več kot le sedenje in neskončno pogovarjanje o moji težavah. > V tistih dneh sem tudi prvič izkusil, kaj pomeni “psihoterapevtsko delo s telesom”. Ko sem enkrat v telesu začutil svojo pot, poti nazaj enostavno ni bilo več! Odprlo se mi je popolnoma novo vesolje. Vpisal sem študij [**Core Energetics**](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/). In poleg študija – teoretičnega spoznavanja zakonitosti povezav med telesom, umom in dušo, začel predvsem: čutiti! Čutiti ves spekter čustev. Ne samo čutiti, tudi izražati. Verjetno prvič v življenju zares svobodno? Udarjanje, brcanje, kričanje, davljenje, jokanje, smejanje, ples … Strah, sram, žalost, jeza, veselje, strast … ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2017/08/Nature-mountain-cold-winter.jpg "Nature-mountain-cold-winter")Ozaveščanje temnih in božanskih obrazov, spoznavanje njihovih lastnosti in delo z njimi. V tem času sem razreševal težave, predvsem pa intenzivno spoznaval sebe. Odnose med nami. Hkrati sem opazoval in se soočal s težavami in travmami drugih ljudi, z njihovimi majhimi in večjimi spremembami in življenskimi izzivi… > Študij telesne psihoterapije je bilo intenzivno delo. Začelo se je v Sloveniji, kjer sem tri leta zapored vsaka dva meseca hodil na nekajdneve module, hkrati pa imel tudi redno tedensko psihoterapijo. Kasneje sem s študijem nadaljeval na [**Nizozemskem inštitutu za Core Energetics**](http://www.coreenergetics.nl/en/nice-en/) in junija 2017 tam tudi diplomiral. Zadnji dve leti študija sta bili še posebej intenzivni, saj sem bil približno enkrat na mesec po en teden na Nizozemskem. Vse to se je dogajalo poleg vseh ostalih službenih in družinskih obveznosti… S Core Energetics sem se srečal ravno v obdoblju, ko sem si končno priznal, da vseh svojih težav ne zmorem reševati sam in da na svoji poti potrebujem pomoč. Po tisti delavnici aprila 2011 kolapsa nisem doživel nikoli več – pred tem pa sem ga imel vsako leto najmanj enkrat, včasih tudi dvakrat. Danes vem, da so bili kolapsi samo znamenja, s katerimi mi je telo na svoj način sporočalo, da smer, po kateri sem hodil, definitivno ni bila prava. Dejansko sem potreboval pomoč. Z rojstvom hčerk so se mi odpre moje stare čustvene rane iz mojega otroštva, hkrati pa je vse skupaj terjalo velike prilagoditve v odnosu z ženo. V duhovnem smislu nisem vedel, kam plujem. Na kratko lahko rečem, da nisem bil prizemjen, poravnan in povezan sam s sabo, saj sem bil poln različnih blokad na različnih nivojih moje biti! Najbolj pomemben rezultat večletnega dela pa se mi zdi to, da končno živim življenje, ki je poravnano s tem kdo sem. Dejstvo, da ne doživljam več kolapsov je samo stranski produkt transformacije. Podobno je tudi na drugih področjih. Odnosi so drugačni, bolj ljubeči, kvalitetnejši ali pa jih enostavno več ni. Velike spremembe doživjam v poklicnem smislu in pri delu. Živim v “drugem okolju”! Živim v okolju, ki mi dovoljuje svobodo – tako vzpone kot padce. > In vem, kam plujem! ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2017/08/Tek-proti-zahodu.jpg "Tek proti zahodu")Dejstvo je, da telesna prihoterapija Core Energetics ni edina stvar, ki sem jo v tem času preizkušal in študiral, je pa definitivno ena osrednjih. V roke sem dobil fenomenalno “orodje”, ki pri delu ne izključuje nobenega aspekta moje biti in je kompatibilno z vsemi ostalimi “orodji”, ki jih imam že do sedaj in ki jih bom dobil še v prihodnje. Dobil sem znanja, kako si postavljati povsem nove cilje in izzive v življenju. In to ne take, ki izhajajo samo iz Ega in glave, pač pa take, ki so poravnani s tem, kdo v resnici sem in ki sledijo poti mojega Srca. > In ne samo postavljati cilje, tudi realizirati. Ko idejam in sanjam dodamo odločitve in akcijo, dobimo izkušnje. Hkrati na tej poti spoznavm čudovite ljudi, ki si želijo sprememb in pristnih odnosov. Na eni strani so pripadniki skupnosti, ki nastaja na Nizozemskem pod budnim očesom psihoterapevtke, učiteljice in direktorice inštituta Anne Timmermans, s katerimi si vzajemno pomagamo in dajemo podporo, na drugi strani pa so ljudje, ki vstopajo v mojo prakso in iščejo pomoč za svoje težave. Hvala vam za vse neprecenljive izkušnje! Na tej poti sem tudi zopet prišel v stik z močjo znotraj sebe, s katero se lahko danes lotim odpravljanja blokad tako na fizičnem, kot mentalnem, čustvenem in duhovnem nivoju. Pri sebi in pri drugih! Ko sem zdravil sebe, sem se hkrati seveda izučil, kako lahko pomagam drugim in jim dajem podporo. > Tudi tebi! Seveda pa moraš biti pripravljen za tako potovanje. To delo v resnici zahteva veliko volje, vztrajnosti, poguma, časa, denarja in energije. Bljižnic ni! Ljudje namreč nimamo brez razloga težav, katere imamo, oziroma pred nas niso brez razloga postavljeni izzivi, s katerimi se moramo soočiti! ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2024/07/image-62.jpeg "Samo na podelitvi diplome iz telesne psihoterapije Core Energetics") #### **Koristno!** ##### Pred nas niso brez razloga postavljeni izzivi, s katerimi se moramo soočiti. Vprašanje je samo ali se bomo z nimi spopadli ali pa bomo skušali pred njimi bežati. Odgovor je odločitev! ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo; je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). [![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/10/Grounding-Fundamentals-WP-blog-oglas-final.jpg "Grounding Fundamentals WP blog oglas - final")](https://bit.ly/4811hgf) **Categories:** Ustvarjalnost in delo, Zgodbe **Tags:** #CoreEnergetics, #telesnapsihoterapija --- ### [Izkušnja telesne psihoterapije je pot globoke preobrazbe](https://psihoterapijabozic.si/izkusnja-telesne-psihoterapije-je-pot-globoke-preobrazbe/) **Published:** October 1, 2019 **Author:** Samo Božič **Excerpt:** Telesna psihoterapija povezuje pogovor, zavedanje sebe in telesno izkušnjo. Skozi raziskovanje notranjih vzorcev in odzivov telesa odpira prostor za globlje razumevanje sebe in osebno preobrazbo. **Content:** ![](https://psihoterapijabozic.si/wp-content/uploads/2019/10/Polarna-medveda-v-vodi-1024x698.jpg "Polarna medveda v vodi")Čustveno bolj pretočen človek lažje zaznava in sprejema svoje občutke ter se z njimi zna nekako soočati, tudi ko so bolj intenzivni. Ob tem je lahko bolj notranje stabilen in miselno prilagodljiv. Telo pri tem običajno ni ves čas napeto ali boleče – lahko se sicer pojavijo posamezne napetosti, vendar je na splošno bolj sproščeno, gibko in pretočno. Si se že kdaj vprašal ali je možno sprejeti in spremeniti sebe, brez da bi sprejel ali v določenih delih spremenil svojo telesno strukturo, držo in gibljivost telesa? In seveda nasprotno: ali s spremembami vzorcev gibanja in telesne drže lahko vplivamo na spremembe mišljenja in čustvovanja? Kaj praviš, je možno, da je tvoja telesna težava povezana s tvojim psihičnim stanjem in s tem, kako čustveno pretočen si? > Ali pa, da je psihična oziroma čustvena težava povezana z dogajanjem v tvojem telesu? Res je, je možno! S tem se ukvarjamo v telesni psihoterapiji. Reševanje psihološkega dela osebne stiske je delo vsakega psihoterapevta. Pri telesni psihoterapiji pa smo poleg psihološkega dela posebej pozorni tudi na to, kako se ta osebna stiska fizično izraže v telesu. Kako se naš strah, frustracija, stres, impotenca, bes, nezadovoljstvo… kažjo na telesni strukturi, telesni drži in v gibljivosti samega telesa? > Telesna psihoterapija je veja psihoterapije. V prvi vrsti pa je psihoterapija. To pomeni, da je odnos med psihoterapevtom in človekom, ki išče pomoč, absolutno priviligiran nad vsemi ostalimi tehnikami. V telesni psihoterapiji je zato veliko pogovorov, hkrati pa komunikacijo razširjamo onkraj pogovorov. Na voljo imamo široko paleto tehnik, s katerimi v okviru terapevtskega odnosa raziskujemo nastale čustvene in telesne težave ter nanje vplivamo tako, da prihaja do sprememb na: - telesnem, - čustvenem, - miselnem in - duhovnem delu našega bitja. V telesni psihoterapiji [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/) dajemo še posebej poudarek na odpravljanje blokad na vseh omenjenih nivojih, stalno delamo na povezavi uma, telesa in duha, ter spodbujamo postopno ozaveščanje izrinjenih in nezavednih tem. Primer tega je naše čustvovanje. Niso samo možgani tisti, v katerih se razvije čustvo jeze in niti ni samo telo tisto, ki v prepiru vrže krožnik v steno. Čustva izražamo s celim telesom. Pri jezi nas v telesni psihoterapiji npr. zanima »jeza« in tudi to, zakaj je do nje prišlo. Zanima nas še dosti več: kako se jeza izrazi ali pa ne, njen razpon in intenziteta, kakšne so njene omejitve, čemu služi in katere so koristi od nje. Zanima nas, kam jeza človeka pelje in kako bi jo morebiti lahko človek peljal tudi drugače. > Za razliko od psihoterapije, ki je omejena zgolj na pogovor in pogovorne tehnike, v telesni psihoterapiji vključujemo v delo predvsem različne oblike gibanja in dotik. S tem razširjamo polje učenja in raziskovanja sebe in drugega. Ljudje smo ustvarjeni za gibanje. Možgani so organ za preživetje in ena izmed njihovih najbolj pomembnih funkcij je ta, da nas usmerjajo v gibanje, ki nas bo posledično na koncu pripeljalo do hrane, partnerja in zavetišča. Brez gibanja ni življenja. Mišice so v kombinaciji s skeletom ustvarjene za opravljanje dela. Večina organov v telesu je v konstantnem gibanju. Srce približno vsako sekundo požene svežo, kisika polno kri po telesu. Brez gibanja ni vdiha in izdiha, pljuča se konstantno širijo in krčijo. Ritmično krčenje gladkega mišičja prebavil je zadolženo za premikanje zaužite hrane znotraj telesa od začetka požiralnika do konca debelaga črevesa. Vse naše življenje se v principu vrti okrog gibanja. Velikokrat spoznamo to šele takrat, ko izgubimo sposobnost narediti določene gibe, še posebej, če imajo ti za nas življensko pomembno vlogo. Včasih pa se za nemočjo ali nezmožnostjo gibanja v ozadju skrivajo travme. Tako so lahko pri travmatiziranih ljudeh določeni gibi nezavedno povezani z nevarnostjo ali neuspehom. “Če se bom premaknil, se mi bodo zgodile strašne stvari”. Telo lahko postane v takih trenutkih nemočno, paralizirano in nezmožno premikanja ali gibanja. Da ozdravimo te dele in si povrnemo nazaj zmožnost čutenja se moramo v varnem okolju na novo naučiti gibanja, zato da lahko telo dobi oziroma si vzame tisto kar potrebuje. > Telesna psihoterapija je zelo konkreten, izkustven način raziskovanja svojih težav in iskanja rešitev zanje. Zgodovinsko gledano se je telesna psihoterapija razvila iz psihoanalize. Na njen razvoj je še posebej vplivalo delo Wilhelma Reicha v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Oba, tako oče psihoanalize, Freud, kot Reich, sta iskala organske vzroke za nastanek histerije in predvsem želela razumeti »nezavedno«. Reich je bil tisti, ki je prišel do zaključka, da je nezavedno »shranjeno« v telesu. Termin »telesna psihoterapija« pogosto srečamo kot oznako za »skupek različnih metod«, katerim skupna značilnost je, da ima telo pomembno vlogo v psihoterapevtskem zdravljenju. Uporabljamo ga za različne metode, ki so se razvijale v preteklih desetletjih: - karakterno analitična vegetoterapija (Character-Analytical Vegetotherapy), ustanovitelj Wilhelm Reich - neo-reichianska psihoterapija (Neo-Reichian Psychotherapy), ustanovitelja Nick Totton in William West - bioenergetska analiza (Bioenergetic Analysis), ustanovitelj Alexander Lowen - [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/), ustanovitelj John Pierrakos - biodinamična psihologija in psihoterapija (Biodynamic Psychology & Psychotherapy), ustanoviteljica Gerda Boyesen - metoda Radix, ustanovitelj Chuck Kelley - metoda Hakomi, ustanovitelj Ron Kurtz - bodinamična analiza (Bodynamic Analysis), ustanoviteljica Lisbeth Marcher - itn. Po podatkih Evropske zveze za telesno psihoterapijo [EABP – European Asociation for Body Psychotherapy](http://www.eabp.org), je v Evropi 40 izobraževalnih programov za usposabljanje v telesni psihoterapiji. 20 programov jih je na različnih stopnjah v procesu akreditacije v EABP. Še veliko več jih je v Združenih državah Amerike, ker izvajajo tudi univerzitetne in doktorske študijske programe v t.i. somatski psihologiji (ang. *Somatic Psychology*). > Telesno psihoterapijo je vsekakor treba razlikovati od ostalih telesnih terapij kot so npr. različne oblike masažnih terapij, karniosakralna terapija, Fendelkreis ali Alexandrove tehnike. Te sicer imajo neizpodbiten vpliv na splošno dobro počutje, vendar pa ne obravnavajo poglobljeno psiholoških dejavnikov nastanka težav. Hkrati tudi ne postavljajo v ospredje pomembnosti terapevtskega odnosa med terapevtom in klientom, kot to delamo v telesni psihoterapiji. Tudi dodajanje teorije o vlogi telesa v psiholoških procesih znotraj psihoterapevtskih izobraževanj še ne pomeni, da je npr. psihodinamski psihoterapevt ali integrativni psihoterapevt hkrati tudi telesni psihoterapevt. Telesni psihoterapevti imamo prilagojena usposabljanja. Poleg temeljitega teoretičnega študija je znotraj izobraževanja močan poudarek na našem lastnem osebnostnem razvoju, ki vsebuje obsežno delo na lastnem telesu, odnosu do njega in delom z drugimi. Telesna psihoterapija je v določenih delih sveta zelo razvita, v Sloveniji pa kot resna alternativa pri iskanju psihoterapevtske pomoči praktično do pred kratkega ni obstajala. V Sloveniji prevladujejo psihodinamska, gestalt, integrativna psihoterapija, transakcijska psihoterapija, sistemska družinska, vedenjsko-kognitivna psihoterapija in psihoanaliza. Vse od naštetih lahko (in nekatere tudi) vključujejo oz. integrirajo telo, vendar nobena od njih ne sodi v družino izvorno telesnih psihoterapij. Ena izmed značilnosti telesne psihoterapije je njena holistična narava. > Gre za celostni pristop. S kakršnokoli osebno težavo se spopadamo in borimo, se pri telesni psihoterapiji lahko zanesemo, da jo bomo reševali res na vseh ravneh naše biti: na nivoju telesa, čustev, uma in duha – vse to znotraj varnega in zanesljivega odnosa s psihoterapevtom. Telo je izjemno ogledalo naših misli in čustev, in hkrati je domovanje naše duše. Kako se družimo, gibljemo, kako zadržujemo, prebavljamo, shranjujemo, zavračamo, … kako dopuščamo telesu, da se širi, … kako krčimo ali sproščamo tkiva, ali dihamo plitvo ali globoko… vse to so le različni načini, kako se naš notranji svet čustev in misli odslikava na našem telesu. Prijetne misli in občutki nam v življenje prinesejo občutek lahkotnosti v fizičnem telesu in hkrati občutek širjenja. > Ponavljajoči ali kronični konflikti z drugimi, doma ali v službi, pa povzročajo kontrakcijo, tesnobo in občutek ozkosti, tako v mislih kot tudi v mišicah in drugih telesnih tkivih. Če ta utesnjenost traja predolgo ali postane neznosna, telo ostane v stalnem stanju zakrčenosti in naravna posledica tega je bolezen. Telo izgubi mehkobo, fleksibilnost in pretočnost.[](http://bit.ly/4811hgf) V začetnih fazah se lahko to, kar kasneje postane bolezensko stanje, kaže kot neravnovesje in sicer skozi različne vrste napetosti, utrujenosti, bolečin, ravnodušnosti in izčrpanosti. Če te simptome ignoriramo in jim ne posvetimo nobene pozornosti, se lahko sčasoma razvijejo v hujše čustvene in fizične težave. Najbolj znane so depresija, anksioznost, panični napadi, težave v spolnosti, potem sledijo različne vrste odvisnosti in druge bolezni. Psihološki problemi, ki niso razrešeni, se vedno prej ali slej odrazijo na telesnem nivoju – in telesnem zdravju. Veliko psiholoških problemov ima takojšnjo povezavo v telesu in veliko telesnim problemom lahko najdemo psihološko ozadje. Eno glavnih načel pri našem delu je, da telo ne laže. > Telo vedno pripoveduje resnico! Zgolj nekaj odstotkov našega uma je zavestnega in velike večine vseh informacij se sploh ne zavedamo. Po drugi strani se telo »zaveda« vsega in nosi sporočila, ki so naši glavi in njeni logiki skrita. Vendar pa telo sporoča informacije vsakemu od nas na njemu lasten in unikaten način! Vse pa se začne z opazovanjem in ozaveščanjem notranjih senzacij v telesu. V resnici nam preprosto opazovanje telesa velikokrat zagotavlja izjemno natančno sliko o tem, kaj se v resnici dogaja znotraj v človeku. Daje nam dragocene informacije o nezavednem, o delih človeka, ki se jih sam sploh ne zaveda. Ko gledamo telo, lahko opazujemo raven posameznikove energije, še posebej veliko informacij dobimo pri opazovanju dihanja, drže telesa in preprostih oblik gibanja kot je hoja, stoja, skakanje. > Izkušnja telesne psihoterapije je proces globoke preobrazbe. Je iskanje prvobitnega vira naše notranje moči, iskanje lastne vrednosti in ljubezni. Brez čutenja in poznavanja lastnega telesa so nam v resnici popolnoma nedosegljiva trajna in pristna stanja notranje umirjenosti, harmonije, sreče, radosti in ljubezni. Brez odprtega stika z lastnim telesom ne moremo imeti resničnega stika s sabo, z ljudmi okoli sebe in svetom. V resnici se s stikom s telesom vse začne: - občutek varnosti, - odpiranje naših želja, - povezovanje z našo močjo, - odnos z drugimi, - izražanje sebe, - sposobnost notranjega videnja, - stik z višjo resnico. Vse to so ključni aspekti našega življenja. > *Without your body, you are no-body.* Stanje duha je stanje telesa in stanje telesa je realnost duha. --- ## Razjasnimo skupaj ### Kakšna je povezava med telesom in čustvi? Telo in čustva so tesno povezani – čustva se vedno izražajo tudi telesno. Napetosti, bolečine ali zakrčenost pogosto odražajo notranje psihično stanje. Telo tako postane ogledalo našega notranjega sveta. ### Ali lahko telesne spremembe vplivajo na naše počutje? Da, spremembe v drži, dihanju in gibanju lahko vplivajo na naše misli in čustva. Z večjo telesno sproščenostjo in pretočnostjo pogosto dosežemo tudi večjo notranjo stabilnost. Telo in psiha delujeta v obeh smereh. ### Kaj je telesna psihoterapija in komu je namenjena? Telesna psihoterapija izhaja iz razumevanja, da so telo, čustva, misli in notranje doživljanje neločljivo povezani. V središču je odnos med terapevtom in klientom, ki se poleg pogovora razširi tudi na zaznavanje telesa, držo, gibanje in energijo. Namenjena je vsem, ki želijo svoje težave razumeti bolj celostno ter jih naslavljati na več ravneh hkrati – ne le skozi razmišljanje, ampak tudi skozi neposredno izkustveno delo. --- #### **Koristno!** ##### Telesna psihoterapija je oblika psihoterapije in, čeprav uporabljamo najrazličnejše telesno usmerjene tehnike, ostaja terapevtski odnos med klientom in psihoterapevtom privilegiran nad vsemi ostalimi tehnikami. Hkrati pri telesni psihoterapiji dajemo velik poudarek na to, kako oseba akcijsko celostno uresničuje in izraža sebe. Za razliko od klasične psihoterapije, ki je omejena na pogovor, pri delu v telesni psihoterapiji po potrebi vključujemo še dotik in različne oblike gibanja ter s tem podpiramo in razvijamo številne aspekte osebnosti in razvoja. *Viri:* - *[Courtenay Young: What Is Body-Psychotherapy? A European perspective](https://www.courtenay-young.co.uk/courtenay/articles/What_is_B-P.pdf?.pdf)*[](http://www.courtenay-young.co.uk/courtenay/articles/What_is_B-P.pdf?.pdf) - [*Learn About Body Psychotherapy and Somatic Psychology*](https://usabp.org/About-Body-Psychotherapy-and-Somatic-Psychology) ###### \* [Samo](https://www.psihoterapijabozic.si/o-samu) je [Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/o-telesni-psihoterapiji-core-energetics/ "Core Energetics") telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu [NICE – Netherlands Institute of Core Energetics](https://www.psihoterapijabozic.si/moja-zgodba-s-telesno-psihoterapijo-core-energetics/) in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Poleg [individualnega](https://www.psihoterapijabozic.si/delo-s-samotom/) in skupinskega dela je njegova strast tudi poučevanje na daljavo, je avtor in ustanovitelj spletne platforme [Grounding Fundamentals](https://bit.ly/3wW13qw). **Categories:** *, Psihoterapija in celostno zdravje **Tags:** #telesnapsihoterapija --- ## Categories - [Razno](https://psihoterapijabozic.si/category/razno/) - [Psihoterapija in celostno zdravje](https://psihoterapijabozic.si/category/psihoterapija/) - [Ustvarjalnost in delo](https://psihoterapijabozic.si/category/ustvarjalnost/) - [Zgodbe](https://psihoterapijabozic.si/category/zgodbe/) - [Notranja moč in duhovnost](https://psihoterapijabozic.si/category/duhovnost/) - [Ljubezen in odnosi](https://psihoterapijabozic.si/category/ljubezen/) - [Knjižna polica!](https://psihoterapijabozic.si/category/knjige/) - [*](https://psihoterapijabozic.si/category/featured/) - [Pot Maternice](https://psihoterapijabozic.si/category/potmaternice/)